PoStnlna plačana v gotovini
Sped. In abb. post. II. gruppo
UREDNIŠTVO IN UPRAVA : Videm, Via G. Mazzini št. 10/1. Tel. 33-46 — Poštni predal (Casella postale) Videm 186. — Poštni čekovni račun (Conto corr. post.): Videm, št. 24/7418.
GLASILO BENEŠKIH
SLOVENCEV
NAROČNINA :
Za Italijo: polletna 300 lir — letna 500 lir — Za Inozemstvo: polletna 600 lir — letna 1000 lir — Oglasi po dogovoru.
Posamezna številka 25 lir
Leto VIII. — Štev. 17 (162)
UDINE, 16. - 31. OkTOBRA 1957
Izhaja vsakih 15 dni
GROZDJE JE ŽE V KADEH, KMALU GA BOMO PILI IN SE OTRESLI VSAK DANJIH SKRBI, KER JIH BOMO V
ČAŠI VINA POTOPILI
m M111 ululili Minimi d m i m i iii.iiiiiiimiiiiiiiniiiiiiiiiiiiiniiiinuM.i min mi 1.1.1,11 < • 1
> i 11 m 1 i 111111111111 m 11111111111 m m 11111111 • m 111111111 m 11 m 11111 m 1111
Montanari del Friuli,
I montanari della regione Friulana sono poveri, come del resto gran parte della popolazione italiana che abita nelle regioni montane. Quanto siamo miseri noi della Slavia, l’avevamo detto e ridetto in varie forme sul »Matajur«, ma ora ci vengono dietro anche il »Gazzettino« ed il »Messaggero Veneto«. Come siano poveri in Carnia, anche questo abbiamo scritto sul nostro giornale, e che in Carnia non ci sia benessere io notiamo dalla vita quotidiana. Perciò, anche volendo, gli abitanti della Carnia non potrebbero atteggiare su di noi un sorriso commiserevole, peichè ciò sarebbe come commiserare se stessi.
I sacrificati della Val Cellina
Oggi che il problema della questione della nuova provincia di Pordenone è vivo ed attualissimo, l’opinione pubblica è venuta a conoscenza di una nuova zona misera di montagna. D’altra parte è ovvio che in montagna non c’è che povertà e miseria. Sulla destra del Tagliamento sì estende una serie di monti detti Prealpi Comiche, di cui si vanta il Friuli, ma da cui la popolazione locale non trae a'cun vantaggio. Sì computa che nelle Valli: Valcellina, Val Meduna e Val d’Arzino vivano 16.000 abitanti. Dal primo censimento della popolazione italiana del 1871, risultano essere stati 21.000, da quello del 1954 appena 16.656. Ogni anno ce n’è di meno.
i mi imun n 111 in n ■ ili in i n mi i imi i inumi 111 imi
I Valceiiinesi si lamentano che da parecchi decenni nessuna autorità amministrativa abbia fatto visita ai Icrc luoghi. In talune zone non ha mai messo piede neppure un rappresentante della Provincia. Dobbiamo in questo caso ammettere che da noi, nella Slavia del Friuli, ciò non succede. Ci fanno anzi visita ogni settimana le più alte autorità di Udine e di Roma: il Prefetto ed addirittura la sua consorte, sottosegretari di Stato, il Presidente della provincia, consiglieri provinciali, funzionari statali, senatori e deputati. E che dire, poi, delle frequenti visite che ci fanno le »dame di carità«. La maggior parte di questi personaggi viene per ingannare qualche momento. Naturalmente tanta premura si danno perchè si tratta dì noi Sloveni del Friuli; se fossimo invece solo dei Friulani senza alcun attributo, come quelli della Val Cellina, probabilmente non saremo circondati da tante attenzioni. Ma noi siamo gente astuta e sappiamo che ci conviene essere Sloveni non solo perchè siamo nati Sloveni e perchè tali intendiamo rimanere, ma anche per motivi di natura prettamente utilitaristica, appunto perchè finché ci saremo, ci circuiranno e si daranno da fare per noi. Ciascuno di noi, d’altra parte, finge che tutte queste visite lo persuadano ad essere — ita-
ir>iti.i<iiii miiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiuiiiiii
V Učji imajo novo mlekarno
Obletnica
Letos 21. in 22. oktobra bo preteklo 91 let, odkar so v videmski pokrajini glasovali za priključitev k Italiji. Kraljevi odlok št. 3236 z dne 7. oktobra 1866 je odločal, da bodo vsi Italijani beneških pokrajin, ki so bile osvobojene po vojni leta 1866 med Italijo in Avstrijo, glasovali, ali hočejo spadati k Italiji ali pa ne. Pravico do glasovanja so imele vse osebe, ki so izpolnile 21 let. Glasovanje je bilo tajno. Na glasovnicah je bilo pisano samo »da« ali »ne«. Plebiscitna izjava se je glasila:	»Izjavljamo se za združitev s
kraljevino Italijo pod ustavno monarhično vlado Kralja Viktorja Emanuela II. in njegovih naslednikov.
nniiii!iiiiiiiii:iiiiiiiiiiirri m 1111 ii i mi nn i m iiiiintirir
Do kdaj
Te dni so se odprla po vseh krajih kulturnega sveta šolska vrata. Veselo vre v hram modru rdečelični trop otročičev; resno stopajo s torbami pod pazduho dijaki v srednje šole.
Le pri nas po Beneški Sloveniji niso dnevi pričetka šolskega leta tudi dnevi veselja nad mladino, ki naj bi se ob šivi materni besedi izobrazila in usposobila za življenje.
Do kdaj bo še tako pri nas, da ne bomo imeli šol v svojem maternem jeziku?
Načelo, da ima sleherni narod pravico do izobrazbe in šolanja v maternem jeziku, velja po vseh kontinentih, od osrčja Afrike do širnih sibirskih step. Le pri nas, v osrčju kulturne in civilizirane Evrope ne sme skromna veja slovenskega naroda všivati istih svoboščin kot so zagotovljene in se tudi dejansko izvajajo po vsem svetu.
Narodnostne pravice, s tem prva med njimi, ki je šolanje v materinščini, ščitijo bošje, človečanske, državne in meddržavne postave. Neprestano se sliši cerkveni nauk, ki terja, da je treba iti in učiti vse narode; vsakega v svojem jeziku. Toda šal, da marsikateri oznanjevalec tega nauka govori le v prazno, ker se ga dejansko niti sam ne drži. Saj je pred d-obrimi desetimi dnevi (6. t. m.) sam »Osservatore Romano«, ki ga smatrajo za glasnika cerkvene politike z neko zlobno radostjo ponavljal pisanje šovinističnih in hujskaških listov, da število otrok na slovenskih tržaških šolah nasadu je.
Kaj naj potemtakem pričakujemo of drugih časopisov, ki jim je protislovenska kleveta postala še drugi značaj?!
Pravice do narodnostnega življenja in razvoja jamčijo tudi obče človeške in državne postave. Pri nas imamo poseben ustavni člen za varstvo narodnih manj-kin. Izvaja se pa samo teoretsko, v praksi je vsaj za nas beneške Slovence le mrtva črka! Do kdaj bo vse to trajalo?
Dve vojni je prestala Evropa in ves svet zato da si je priborila politične in kulturne svoboščine. Podpisovali so državniki raznolike atlantske in druge listi-ve, ki naj bi odstranile s sveta pritisk Poedinca nad poedincem, naroda nad narodom.
Marsikje se je ta pravica res uveljavila; drugje se je pa samo iz odkritega in Uasilnega potujčevanja in narodnostnega °gražanja sprevrgla le v neko nhladno Vojno«, v zahrbtno spodmikanje tal, v sleparske obljube zavite besede, da saj imamo ali bomo imeli vse pravice, ki nam gredo po postavi.
Mi pa še vedno ugotavljamo, da je na-ka deželica gospodarsko in še bolj kulturno ena zadnjih provinc v republiki. Dajali smo in dajemo državi gospodarski in krvni davek, vračajo nam pa s kamnom namesto s kruhom narave in duha.
Take in podobne misli se vrivajo v možgane zlasti še v tem jesenskem času, ko se pričenja novo šolsko leto. Našim °trokom pa ni dano, da bi potrebi po strokovni izobrazbi, kulturni vzgoji in splošni razgledanosti, na edino pravem Pedagoškem temelju pouka v materinščini. smeli in mogli zadostiti.
Zato se upravičeno sprašujemo do kdaj ke bo v sredini civilizirane Evrope ta madež obstojal?
plebiscita
Na dan plebiscita so pripeljali predsedniki občin Beneške Slovenije, ki so bili garibaldinsko razpoloženi, glasovalce na sodišče. Vsak glasovalec je izročil predsedniku glasovalnega lokala glasovnico in povedal svoje ime in priimek. Po matičnih seznamih so ugotovili, da ima glasovalec pravico glasovati.
V vsej videmski pokrajini je glasovalo 144.988 glasovalcev za združitev z Italijo in samo 36 proti: v Beneški Sloveniji je padel samo en glas proti združitvi in vsi ostali za. Možje in fantje so nosili kar na klobukih listke z »da«.
Beneški Slovenci so bili ves čas bojev za priključitev vseh italijanskih pokrajin k Italiji na strani risorgimenta. že v viharnem letu 1848 so se beneški Slovenci skupno z Italijani upirali proti avstrijskim četam, ki so hotele zasesti Čedad. L. 1861 so zažigali kresove po hribih v znak veselja, ker je bila proglašena kraljevina Italija. Leta 1864 so imeli skladišče orožja v Podbonescu in v vojnem letu 1866 so se nekateri beneški Slovenci iz vasi okoli Podbcnesca in Cenebol zbrali v prvo partizansko četo za borbo proti Avstrijcem.
Beneški Slvenci so pričakovali, da bo nova Mazzinijeva Italija - zaščitnica zatiranih narodov in da bo uresničila vse svobodoljubne in demokratične ideje risorgimenta. Toda dogodilo se je prav nar sprotno.
Komaj mesec dni po plebiscitu je »Giornale di Udine« v svoji številki z dne 22. novembra 1866 pisal, da bodo uporabili italijanski jezik in kulturo za italijanizacijo Slovencev v Italiji. »Ce bi slovenski otrcci videmske pokrajine v vaseh iznad Čedada, Fojde, Ahtena, Cente in v rezijanski dolini imeli pouk v italijanščini in če bi se v teh dolinah brale italijanske ljudske knjige, bi se sprememba hitreje izvršila in novi rod bi povsod govoril italijanski«. »Posebej se bomo pobri1-gali, da izboljšamo gospdarske in socialne prilike beneških Slovencev.«
V dolgih desetletjih do prve svetovne vojne so oblasti izvajale strogo raznarodovalno politiko proti beneškim Slovencem. Odpirale so počasi samo italijanske šole, iz večine slovenskih duhovnij so izgnali slovenski jezik. Ljudje so upali, da bodo oblasti poskrbele vsaj za gospodarski in socialni napredek. Toda kolo razvoja je v Beneški Sloveniji obtičalo že v začetku klanca. Do prve svetovne vojne so beneški Slovenci živeli od izseljeniškega dela po Avstriji in Nemčiji in ker ni bilo drugače mogoče tudi od tihotapstva.
Prva svetovna vojna je šla preko dežele in pobrala ljudi ter pomendrala polja. Za njo je prišlo 25 let fašističnega gorja, ki je še bolj stisnilo redke slovenske narodne pravice v Beneški Sloveniji.
Do konca druge svetovne vojne je dala Beneška Slovenija nad dvatisoč žrtev v raznih vojnah za veličino Italije: žrtve v bojih risorgimenta, žrtve v vojni proti Meneliku, žrtve v prvi in drugi svetovni vojni.
V sedanjih povojnih letih se še zmeraj niso izboljšale ne gospodarske in ne socialne prilike. Državne in pokrajinske oblasti so v enajstih povojnih letih opravile precej javnih del, toda kruha, stalnega zaslužka Beneški Sloveniji še zmeraj niso dale. Zato romajo tisoči beneških Slovencev na delo v tujino. Pred prvo svetovno vojno so hodili na vzhod v avstrijske dežele, sedaj po drugi svetovni vojni pa morajo v zahodne francoske, belgijske in sedaj spet v nemške dežele.
Pred 91 leti je »Giornale di Udine« pisal, da bodo z italijanskimi šolami že v enem letu vsi govorili italijanski. Sedaj raste že četrti rod in še zmeraj govore vsi beneški Slovenci slovenski, čemu to brezuspešno antidemokratično delo oblasti? Ali niso beneški Slovenci s svojo zvestobo in tisočerimi žrtvami zaslužili vsaj najosnovnejše narodne pravice? Ali so slabši od Francozov v Val d’Aosta in Nemcev v Poadižju?
Ali naj res doživimo stoletnico plebiscita, ne da bi italijanska država izprala sramoto, da ne daje narodnostnih pravic svojim najzvestejšim — ben. Slovencem.
Ni dolgo od tega, ko smo pisali, da gradnja mlekarne v Učji dobro napreduje, danes sporočamo pa še lepšo vest in sicer, da je mlekarna dograjena. Slavnostna otvoritev se je vršila v nedeljo 6. oktobra, katere so se udeležili razni predstavniki občinskih, pokrajinskih in tudi cerkvenih oblasti.
Stroški za gradnjo znašajo 7,250.000 lir, katere pa za skoraj 4 milijone lir krije država, ostalo pa družine, ker je mlekarna zadružna. Ljudje so z veliko težavo spravili skupaj toliko denarja, morali so ga zaslužiti v inozemstvu s trdim delom in še in še bodo morali garati, da bo mlekarna mogla obratovati. V naši vasi je namreč življenje zelo trdo, morda najslabše kar jih moramo beležiti v gorskih krajih videmske province. Zaradi velike revščine, ki je zavladala v zadnjih časih, se je izselilo že dosti družin v inozemstvo ali pa kam drugam v notranjost države.
Dasiravno je zaradi izseljevanja padla tudi živinoreja, je domači duhovnik znal pridobiti ljudi za gradnjo mlekarne. Po-
vedali smo pa že v preteklosti, da je v gradnji skrita špekulacija. Z izgovorom, da v Učji nujno potrebujejo mlekarno, je prišel duhovnik poceni do stanovanja. Sir in maslo, ki ga bodo predelali iz mleka v mlekarni, ne zadostuje niti za domačo uporabo. Kdaj bodo uboge družine krile vse stroške, kajti sedaj bo treba misliti tudi za opremo mlekarne. Mlekarna je zgrajena in je tudi zelo lepa, a čakati bo morala, da se pospeši živinoreja, ker samo tako bo mogla obratovati. Danes namreč proizvajamo komaj nekaj nad 150 litrov mleka dnevno.
Asfaltirali bodo cesto Čenta-ličja
Občinski svet v Centi je razpravljal med drugim tudi o asfaltiranju prvega dela ceste, ki vodi iz Cente v Učjo. Na programu je, da bodo asfaltirali najprvo cesto Centa-Cizerje in Njivica-Ter, potem pa še nadalje. Nekaj stroškov za to delo bo kril interkomunalni konzorcij za vzdrževanje cest, tri milijone in 500.000 lir pa provincialna administracija.
uniamoci!
nanissimo —, mentre nell’animo rimane Sloveno, perchè non è capace di staccarsi dalla sua madre lingua.
Gli abitanti della Val Cellina non ci portino invidia se di tanto in tanto ci viene fatto qualche acquedotto, qualche strada, qualche asilo e se ci vengano talora, distribuiti pacchi-dono. Non si creda che queste attenzioni non abbiano alcun scopo; esse mirano a strapparci un po’ della nostra etnicità slovena. Ma consolatevi, Valceiiinesi, credendoci che con siffatti doni e scarsi lavori pubblici, non potremo mai ingrassare, nè vivere, nè morire e che continueremo a incontrarci sul lavoro all’estero, perchè nè per voi, nè per noi c’è pane in patria.
Le nostre simpatie sono dalla vostra parte
E’ giusto che scriviate sui giornali, che la Sinistra Tagliamento possiede 800 km di strade statali e provinciali, mentre voi della Destra ne avete appena 160 e che volete pertanto l’istituzione della Provincia di Pordenone — speriamo che Toros non mandi una seconda circolare, ribadendo che la provincia, di Pordenone siamo noi a volerla —, perchè essa potrà risolvere i problemi turistici della Val Cellina, Val Meduna e Val d’Arzino. E noi, anche se a Udine se l’avranno a male perchè simpatizziamo per voi, giustificheremo sempre la vostra lotta per l’autonomia provinciale. Le strade, che ci costruiscono nella Slavia del Friuli, ci alleviano le fatiche del trasporto dei prodotti a valle, in città e de. questa ai nostri monti. E per queste strade siamo riconoscenti all’Amministrazione provinciale ed al nostro carattere etnico per il quale si costruiscono queste strade. Tuttavia per queste strade non c’è alcun movimento turistico speciale, nè richiamo turistico possiamo ritenere quelle due gare di sci che si svolgono ogni anno sul »Matajur«, organizzate dagli Udinesi. Altri turisti da noi non se ne vedono.
Tre cenerentole
La Carnia, la Slavia Friulana e la Valcellina sono tre cenerentole della regione Friulana. Tutte queste tre zone montuose hanno gli stessi problemi, le stesse difficoltà. Il numero degli abitanti di tutte e tre, nelle attuali condizioni economiche cala vieppiù perchè la gente non ha di che vivere sul proprio suolo.
Perciò è necessario che ci uniamo in una lotta comune affinchè dalle nuove riforme amministrative traiamo una soluzione unica per la zona alpina del Friuli.
■
Stv^n 2
»MATAJUR«
Štev. 17
PODBONESEC
U RONCU BOJO ZGRADIL NOVO MLEKARNO
U naši vasi imamo dvje mlekarni, a tiste so takuó zastarele, de ne moremo več djelat takuó dobrega sjera, de bi mogli z njim konkurenco djelat na targu. Ker vjemo, de obstoja lec za bonifikacijo gorskih krajeu, smo nardili prošnjo, de bi dobil od države pomoč za nardit novo, buj veliko mlekarno. Nova mlekarna, ki naj bi bla moderno urejena, bo koštala okucl 8 milijonu lir. Prožet smo že predložil an zatuó se troštamo, de bomo uslišani an de bomo u kratkem začeli z djeli.
Pa tud u Tarčetu ljudje ne spijo. Nar-dil so prošnjo, na kompetentne oblasti, de bi jim dali kontribut 3 milijone lir, ki bi ga nucali za razširitev an modernizacijo sedanje mlekarne. Enako prošnjo so nardil tudi u Ceplatiščih an Sovodnjah, ker imajo tle tud zlo slabe mlekarne. Usi se troštajo, de bojo prošnje ugodno rešene an de bo s tjem izbuoišala ekonmija, ki je donàs u veliki krizi.
VODOVOD U L AND AR JU POTRJE-BAN POPRAVILA
U naši vasi imamo poleg drugih križeu an težau še slab vodovod an ga še nejčejo popravit. Vodovod je biu narejen pred več kot 70 Ijeti an ves ta čas je biu zlo malokrat popravjen. Tubi so usi popokani,
1
m
//mm
m
SREDNJE
NOVA ŠUOLSKA OPREMA U TAR-BIJSKI SUOLI
Ljetos bojo otroci iz Gorenjega Tarbijà šli zlo radi u šuolo, ker so razredi use drugačni kot lani. Parve dni oktobra so parpejali za use razrede nove šuolske klopi, table an druge šuclske potrjebščine. Za use tuo je poskarbjelo ministrstvo za šolstvo na pobudo videmskega provedito-rata.
ker ne ležijo globoko u zemji an takuó pride u vodo tud usa umazanija. Tajšna voda sevjeda ni zdrava an zatuó se ne bo smeu nobedan čudit, če bo donàs ali jutri izbruhnila zavoj tega kajšna bolje-zen. Kadar je suša se pa tud razgubi dosti vode iz tistih raztrganih tubou an zavoj tega imamo poljete zlo malo vode.
Na usako vižo bi muorali preča popra-viti ves vodovod. Napravili smo že dosti prošenj, a do donàs nas ni še nobedan uslišu. Kam naj se še obrnemo?
SV. PETER SLOVENOV
NAJSTAREJŠI MOŽ NAŠE DEŽELE
Malo jih je, de parčakajo takuó visoko starost, ku jo je parčaku Jožef Jusič iz Klenjà. Dne 16. oktoberja je slavil svoj 102. rojstni dan an zatuó je bluó tistega dne use vselo u vasi. Usak je teu stisnit roko dobremu starčku an mu voščit še dosti tajšnih dni. Tudi mi mu želimo, de bi u krogu svojih dragih dočaku še dosti zdravih Ijet.
REZIJA
Ohranimo naše gozdove za naš bodoči rod!
30 let slabega upravljanja povzročilo milijarde lir škode Občinski gozdovi ne bi smeli biti posekani za dolgo dobo
Kakor znano, je občina Rezia ena naj- ni več, ker so jih celili 30 let neusmiljeno razsežnejših občin videmske pokrajine. izsekovali, pogozdili pa niso nikdar, ra-
Njena površina znaša 12.000 ha, od katerih je 7.500 ha občinskega sveta. Vsakdo bi rekel, da mora biti to zelo bogata občina in v resnici je nekdaj tudi bila, ker je bilo takrat od teh 7.500 hektarjev občinskega sveta približno 4.000 ha gozda. Bilo je to torej pravo bogastvo, ki ga je imela malokatera občina.
Toda danes je v tem pogledu pri nas drugače. Naša občina je postala ena najrevnejših v naši pokrajini in ljudje se preživljajo skoraj izpljučno z zaslužki, ki jih pridobe v inozemstvu. Bogatih gozdov
(u i.i 11111 n i n i m i n i n n 11 n 11 u 111 n 11 n 11 inumili mi m mn n 11 m ii i ii n i n luminimi in ini imi iiiiim imi ii illuminili mimiiimnimimiii iiiii i i i i i i ii i i i i imi i i mi nmi
Pet novih modernih mlekarn
V našem »Matajurju« smo že pisali, da imamo pri nas v Beneški Sloveniji precej mlekarn, toda majhnih in zastarelih. Rekli smo, da bi bilo treba zgraditi nekaj večjih in moderno opremljenih mlekarn, ki bi predelovale maslo in sir prve kvalitete.
Provincialni kmetijski inšpektorat je zainteresiral naše kumete in se pobrigal pri državnih oblasteh, da bomo dobili nekaj novih modernih mlekarn in sider na Črnem vrhu nad Podbonescem, v Gor. Tarbiju v občini Srednje, v Roncu, v Ceplešiščih sovodenjske občine.
Črni vrh
Mlekarna v črnem vrhu bo koštala 10 milijonov lir, ko bo popolnoma dokončana. Sedaj manjka še hladilnik (frigorifero), ki je posebno važen pri izdela,vi masla. Država je dala na podlagi zakona o hribovskih krajih 3 in pol milijona lir, t. j. 50 odstotkov vseh stroškov za zgraditev samega poslopja, člani mlekarske zadruge pa so dobili še posojilo za 3 milijone lir, ki ga bodo odplačevali skozi 30 let po 4 od sto obresti.
Gorenji Tarbij
Zidanje mlekarskega poslopja v Gor. Tarbiju košta do sedaj 4 milijone lir, od katerih plača država polovico kot pri mlekarni v črnem vrhu po določilih zakona o hribovskih krajih z dne 25. julija 1952. Oprema mlekarne bo stala 1 milijon in pol lir. Upajo, da bodo dobili posebno pomoč za nakup strojev in kotlov. Da so začeli z deli za mlekarno, so se morale zganiti razne ustanove skupaj : predvsem seveda Ispettorato Provinciale di Agricoltura, nato Ente per l’economia montana, ki je poskrbel za izdelavo načrtov in Associazione delle Cooperative Friulane, ki je dala nasvete, kako naj se administrativno vodi mlekarna.
Tarčet
V Tarčetu nameravajo razširiti dosedanjo mlekarno, ki je ena najstarejših v Nadiških dolinah. Zaprosili so za državno pomoč 3 milijone lir po določilih zakona o hribovskih krajih.
Čeplešišče
Tudi v Ceplešiščih v sovodenjski občini nameravajo modernizirati svojo mlekarno, za kar bodo rabili 3 milijone lir, in sicer računajo na pomoč države na isti način, kot v Črnem vrhu.
Ronac
V Roncu so znani po svojih nasadih jabolk sevk in v novejšem času po breskvah. Prvi, ki je začel učiti naše kumete v Roncu sadjarstva, je bil naš prvi slovenski pesnik Beneške Slovenije, Peter Podreka. V Roncu hočejo napraviti veliko mlekarno in zapreti dve dosedanji stari mlekarni. Računajo, da jim bo država dala kar 8 milijonov lir pomoči.
S petimi modernimi mlekarnami v Beneški Sloveniji: v Črnem vrhu, Gorenjem Tarbiju, Tarčetu, Ceplešiščih in Roncu se bo povečalo število že obstoječih modemih mlekarn pri nas. Zadnja ura bije, da že enkrat izginejo stare turnari-je, ki so dajale slabo blago in ki so delale v takih prostorih, da je bilo bolje, da
jih človek sploh ni videl. Tudi novi zakon o prodaji masla ne dovoljuje več, da bi mogle delati ker ne morejo pakirati masla za trg tako, kot predpisuje zakon.
Moderno mlekarstvo v Nadiških dolinah
V samih Nadiških dolinah bo z novimi petimi modernimi mlekarnami in z nekaterimi prejšnjimi modernimi mlekarnami kot n. pr. v Ažli, vsaj za prvo silo postavljen temelj novemu modernemu mlekarstvu v Beneški Sloveniji. Seveda bodo ostale brez moderne mlekarne številne vasi v občini Dreka in Prapotno. V zahodni Beneški Sloveniji, v Terski dolini, so bile zmeraj najbolj zapuščene in najbolj primitivne mlekarne. Tudi sedaj še ni nič slišati o nobenih načrtih, da bi se tudi v občinah Brdo in Tipana zgradile podobne moderne mlekarne kot v Nadiških dolinah.
Z veseljem pozdravljamo modernizacijo mlekarn v Nadiških dolinah. Končno bosta tudi maslo in sir iz naših krajev lahko konkurirala z mlečnimi produkti modernih furlanskih in sploh italijanskih mlekarn. Pri nas v Beneški Sloveniji smo bili v čudni situaciji: medtem ko italijansko mlekarstvo, posebno Severne Italije, poznano kot eno najbolj naprednih v Evropi, smo imeli pri nas zastarele mlekarne z načinom pridelovanja, ki je bil in je še večji del takšen kot pred sto leti. Zaradi tega nista imela naš sir in maslo tiste cene, ki bi jo po kvaliteti našega planinskega mleka morala imeti.
Pozdravljamo vsako iniciativo
V našsm listu Matajurju« smo zmeraj pozdravljali vsako iniciativo oblasti, ki je prinašala gospodarske koristi beneškim Slovenecm. Hvaležni smo kmetijskim strokovnjakom, ki so zapeljali voz zaostalega našega mlekarstva v novo, boljšo pot. Pri tem pa nočemo ustvariti nobenih iluzij našim ljudem in zato ne moremo in ne smemo skriti ene skrbi: pet novih modernih mlekarn bo nastalo v glavnem po zaslugi agrarnih strokovnjakov, ki so se res potrudili, da so izdelali načrte za nove mlekarne in izvrtali denar iz fonda za hribovske kraje. Da bodo pa nove mle-
karne res delale, manjka še nekaj : volja in delo naših ljudi. Naši kumeti so nekoliko konzervativni kot pač vsi kmeti na vsem svetu. Nove modeme mlekarne so nekaj novega in so pač naši ljudje nekoliko nezaupljivi. Seveda je med njimi tudi nekaj takšnih, ki so jim bile stare turnarije bolj prav, ker so jih zase izkoriščali. Večina je pa imela manjše dohodke od starih mlekarn, ker ni naš sir dosegel tiste cene kot izvrstni italijanski siri iz modernih mlekarn.
še težji problem je pa vprašanje sena in živinoreje v letu 1957 v naših krajih. V naših krajih stalno pada število živine v hlevih, ker ni več ljudi, ki bi posekli travo po travnikih in senožetih. Ni ljudi, ki bi skrbeli za živino. Saj ie vsako leto po vojni bilo prodano zmeraj več sena v Furlanijo, namesto da bi ga poklada-li živini. V zadnjih letih so redili zmeraj manj živine in je bilo zato zmeraj manj gnoja. Travniki in senožeti niso bile več gnojene in dajejo zmeraj manj sena. Toda vse bi se dalo popraviti: redilo bi se lahko več živine, sena ne bi prodajali, gnoja bi bilo več, če bi bilo več ljudi. Toda ljudje so v Beneški Sloveniji obupali, kot so obupali tudi v Karniji in v vseh hribovskih krajih videmske province. Vse beži od doma na delo v Francijo in Belgijo, doma ni mladih moči. So samo stari moški in ženske, ki ne morejo vsega podelati. Na delo vzamejo ljudi iz Unej-skega, toda tudi tam je vedno manj mladih delavnih moških.
Kmetijski strokovnjaki niso krivi
Pet novih modernih mlekarn bo dobivalo dosti manj mleka za predelavo kot bi ga pred petimi leti. Tega niso krivi kmetijski strokovnjaki, ker je izšel zakon o hribovskih krajih šele leta 1952. Mogoče bi marsikateri naš človek ostal doma, in bi imel več veselja za kmetovanje, če bi že takrat imeli moderne mlekarne.
Nove mlekarne pa bodo na vsak način koristile vsaj tistim, ki so ostali doma. Emigriranja naših ljudi zaenkrat ne bodo mogli ustaviti, še zmeraj bodo glavni dohodek Beneške Slovenije rimesse naših emigrantov.	(Nadalj. na 3. strani)
^	}>	;•*	U	>
3SL.il JEJC mj&
# tiU
zen zadnja leta. Tudi letos so hoteli občinski upravniki dati izsekati še nekaj malega kar je ostalo tu in tam, a temu se je uprla gozdarska uprava, ki nadzoruje sečnje. Prav se nam zdi, da so prepovedali, saj je zadnji čas, da kdo prepreči takšne slabe gospodarske postopke.
če bi ljudje kaj imeli od tega nenehnega izsekavanja, ne bi niti toliko tožili, a nimajo nič in tudi niso imeli v preteklosti. Nekatere vasi naše občine se nahajajo danes v enakem ali pa še slabšem stanju, kot so bile pred 30. leti, a sečnje gozdov so prinesle več milijard dobička, če računamo današnjo vrednost lire. Ni dolgo od tega, da so nekateri naši kompetentni ljudje izračunali približno bogastvo, ki ga je imela občina v dobi med prvo in drugo svetovno vojno in tudi koliko lesa se je v tem času izsekalo in prodalo.
Leta 1928, ko so začeli sestavljati nov zemljiški kataster, je bilo ugotovljeno sledeče stanje občinskih gozdov: na enem hektarju gozda je rastlo okoli 800 do 1200—1300 visokega bukovega drevja s 45—50 cm premira (diametra). To je bila debelost drevja, ki je zrastlo v 70—80 letih. Danes pa bi bilo zelo težko cpaziti kakšno tako drevo v naših občinskih gozdovih in zato sklepamo, da je bilo posekanih vsega skupaj okoli 5 milijonov bukovih dreves takšne dimenzije, kar bi bilo približno 5—6 milijonov kubičnih metrov lesa. Temu moramo pa še prišteti kakih 2 milijona kubičnih metrov manj debega drevja, če pa izračunamo tudi, da zadnja leta prodajajo stoječe drevje po 1.500—2000 lir za 1 kubični meter, lahko ugotovimo, da bi danes dobili za sečnjo občinskih gozdov več kot 12 milijard lir.
Kaj so občinski poglavarji storili z
vsem tem denarjem? Nič ali prav malo! Najbrže ne bo nihče nikoli zvedel kako se je zapravilo vse tisto gozdno bogastvo, ki ga je imela naša občina, In kakor smo že preje omenili, bi občinski upravniki hoteli še nadalje dati izsekavati, če jim ne bi tega prepovedale gozdarske oblar sti. Zakaj bi morali nadaljevati napačno pot bivših podeštatov, naj vsaj današnji občinski upravniki popravijo udarec, ki je bil zadan našemu gospodarstvu zaradi slabega upravljanja. Če bi v preteklosti izsekavali racionalno, ne bi bilo treba danes neštetim našim ljudem romati po svetu iskat dela, imeli bi ga dovolj na domači zemlji.
SV. I ENART
NOU KAPLAN U NAŠI FARI
Mjesto kaplana Danila Stefanutti-ja, ki je biu premeščen iz naše fare u Trč-mun, je preuzeu duhounik Sante De Ca-neva, ki je biu do sadà u Saletto pri Ra-colanni. Želimo mu, de bi se počutu dobro u naši fari an de bi se na.učiu tud domačega jezika, de bi se buojš zastopiu z ljudmi.
GORJANI
JUDJE NO SE LAMENTUVAJO
Judje našega komuna so žej več ku dan mjesac slabe uoje zatuó, ke so kam-jali linijo od autobusa, ke u vozi iz Gorjanov u Videm. Autobus namjesto, de bi peju naraunost u Rtinj an potem inda-vant u Videm, u gre oku Humina an zavoj tega ne se vožnja podražila za 40 franke. Ker dosti naših judi ne hodi z autobusom u Humin ali Rtinj, ke gredo do tjeh krajeu po nogah ali z bicikleto, brez bizunje no zgubjajo timp onu soute. Judje no zavoj tega se lamentuvajo an so že uprosili kompetentne autoritadi, de bi oré ložli spet staro linijo, s katjero so bé usi judje kontenti.
tim Hlinili n ii 111 n m 111111 ■ u m i n i ii ii iiiii m ii ii 111 m imi i ri ri i m 11 n i m i iiiii m m i m m iiimnimimimiiii
CEDA D
Za izboljšanje obmejnega prometa
MODERNO UREJENA MLEKARNA
Mešana italijansko-jugoslovanska komisija za obmejni promet se bo zopet sestala v Ljubljani 15. t. m. Pri prihodnem sestanku so se delegati obeh držav že delno sporazumeli glede nekaterih nadaljnjih olajšav, ki naj bi jih na tej konferenci sprejeli. Tako naj bi med drugim mešana komisija proučila predloge glede spremembe pri propustnicah. Po teh predlogih naj bi zvišali veljavnost propust-nic od 4 na 8, ali pa morda celo na 12 mesecev in prav tako tudi število mesečnih prehodov od 4 na 8 ali 10.
VERIGA NESREČ
Fiorenzo Kont iz Cenebole se je hudo ponesreču u hosti. Par sjekanju darv mu je padla veja na glavo a ga močno poškodovala. Parpejali so ga u čedadski špi-tau.
Jožef Feletič iz Prapotnega je padu iz Motorja an se precej udaru po glavi.
Valentin Lendaro iz Tera je padu iz lenic, kar je šu na senik. Padu je kajšnih tri metre globoko an si zlomu desno nogo. Zdraviti se bo muoru mjesac dni.
Sedemljetni Ivan Rukin iz Grmeka je padu 7 metru globoko iz šolarja. Zlomu si je čampno nogo an se muora zdraviti u čedadski špitau.
Sedemljetna čečica Mirjam Tomat iz Tavorjane je paršla pod auto, katjerega je vozu Karlič Alojz iz Čedada, Na srečo se ni dosti poškodovala an bo ozdravila u 14 dneh.
Trinajstljetni Lovrenc Predan iz Čedada je padu an si zlomu obe roki u zapestju.
Anton Mazzola iz Mažerol si je par padcu zlomu desno roko an se bo muoru zdraviti mjesac dni.
Tarsilo Molaro iz Čedada se je par na-
peljavi telefona močo poškodoval po rokah an je muoru zavoj tega u špitau.
Jožef Dorboló iz Dolenjega Brnasa je padu s senika an se potuku po usem telesu. Zdravi se u špitalu.
Lilijana Kosmacinii (Kosmač) iz Sar-žente si je močno poškodovala nogo, kee se je udrla deska u seniku. Zavoj močne krvavitve je muorala iti u špitau.
67 ljetni Alojz Tomasino iz Brezej je padu s senika an si zlomu več kosti. Peljali so ga u videmski špitau.
SOVODNJE
NOVA SUOLA U MATAJURJU
Dne 29. septembra so se zbrali na ka-munu usi kamunski poglavarji, de so razpravljali o nekatjerih važnih problemih. Največ so diskutiral o gradnji nove šuo-le u Matajurju, ki jo bojo u kratkem zgradil. Za tisto djelo bo dau kamun 2 milijona lir, ostalo bo pa krila država. U novi šuoli bo prastor tudi za azilo.
ČENTA
NOV VOZNI RED ČENTA-VIDEM
S pondejkom 21. otuberja t. 1. bo sto-pu u veljavo na liniji čenta-Videm tale vozni red autobusa:
Ob djelaunikih odhodi iz Vidma: 7,45; 12,25; 17,15 an 18,35. Prihodi u Cento: 8,10; 13,00; 17,50 an 19,10. Odhodi iz Cente: 6,50; 8,15; 14,00; 17,55. Prihodi u Videm: 7,25; 8,50; 14,35 an 18,30.
Ob nedejah a,n fještah odhodi iz Vidma: 12,25; 14,45 an 18,35. Prihodi u Cento: 13,00; 15,20 an 19,10. Odhodi iz Cente: 10,30; 14,00 an 19,15. Prihodi u Videm: 11,05; 14,35 an 19,50.
Štev. 17 --------------
Kisanje r»pe
Kako se obvarujemo gripe
Za kisanje repe je potrebno, da cdbe-lete kolikor mogoče sladko repo, ki je tila sejana meseca avgusta in ki je hitro rastla in ni trpela suše. Repo lepe gladke oblike brez poškodb in brazgotin, s celim neprirezanim repom, s perjem prirezanih kakih 5 cm v dolžini ( da se ne izgubijo važne glivice za potek kisanja) neoprano takšno, kakršna je bila izrita iz zemlje, denete v kad ali plavnik tako, da položite najdebelejšo repo spodaj in nadaljujete v plasteh tako, da denete na 'vrh najdrcbnejšo — v začetku brez trc-Pin. Navrh potrosite nekaj soli, in sicer 100 gramov na 100 kubičnih decimetrov (100 litrcv) prostornine kadi. To zalijete :S čisto do 36“ C toplo vodo — približno 10 cm do vrha in pokrijte s pokrovom in '®sto vrečevino. Prvo repo denite kisat na topli prostor do 15. oktobra, da, se skisa, konec novembra. Ko ostane repa Približno 14 dni v vodi, se sladkor v njej ■spremeni v alkohol in tedaj postane repa godna za kisanje. Vso repo z vodo Vred izpraznite v primerno veliko kad ali čeber, tako da med plastmi potrosite v Posebni posodi skisane tropine. Na vrhu Zalijte nato repo najprej z brozgo, v kateri so bile tropine, in potem z vodo, v kateri je bila prej repa.
Tropine pa pripravite takole:	Ko je
telo grozdje v stiskalnici iztisnjeno, odvzemite primerno količino tropin, kolikor Jih boste potrebovali za kisanje repe (pri-
Zelo nevarni škodljivci v shrambah so molji. To so majhni metulji z ozkimi krite ki imajo ob robu dolge rese. Kadar metulji sedijo, držijo krila strehasto zložena. Krila imajo kovinski sijaj, včasih Pa so na njih zlate pege oziroma lise. teoli letajo zvečer in ponoči.
Meljeva ličinka je gosenica, ki napade razne kmetijske pridelke in izdelke pre-hranske industrije, dalje tekstil, krzno, Perje itd. Medtem ko gosenice blago gri-tejo, ga metulji uničujejo s sesanjem. Gosenice so zelo majhne in imajo 8 par rov nog.
ŽITNI MOLJ je močno razširjen v ti-teih žitnih shrambah, ki niso zračne in kjer žita ne obračajo. Dolg je 5 do 7 mi-tornetrov. Je srebrnobele barve, ima pa tetnnorjave lise na krilih in sivorjave re-te. Ko gosenica doraste do 10 milime-teov, je rumenobele barve in ima 8 parov nog. Samica odloži približno 100 tejc na žitna zrna. Po dveh tednih se te jajčec izležejo gosenice, ki napadajo ^asti rž, pšenico pa tudi ječmen in oves. Gosenicam gredo v tek tudi suhe gobe. teetulji žitnega molja letajo od avgusta 'k* septembra. Najbolje je, da skladišče te>bro prezračite, klobčiče na žitu, ki jih Gosenice spredejo iz ostankov zrn in iz-teebkov, pa takoj odstranite.
Koruzni MOLJ napada razen koru-te tudi druga žita in suho sadje. Koruzi te nevaren že med njenim dozorevanjem. ^°ruzni molj je nekoliko manjši od žit-^ša. Njegova krila so enakomerno rumenorjava, gosenice pa so najprej rdeče bar-^e' nato pa postanejo bele.
Krompirjev molj je dolg 5 miii-teetrov, njegova prednja krila so večja 0<1 zadnjih, so sivorjave barve s temni-
bližno 10 do 12 kg za 100 kg repe). Denite jih v posebno majhno kad in jih dobro stlačite, nato pa hranite v toplem prostoru. Za nekaj dni, ko se tropine dobro ugrejejo, jih polijte z mlačno vodo in jih dobro odenite. Tako naj ostanejo, dokler jih ne boste potrebovali za vlaganje med repo.
Repa se skisa sama v vodi tudi brez tropin, toda postane okusnejša, če se skisa v grozdnih ali sadnih tropinah, po možnosti naj bodo tropine od črnega grozdja. Zaradi previsoke kisline se repa začne kvariti, to je mehčati približno konec aprila ali v maju. če hočete imeti dobro kislo repo poleti do konca septembra, izpraznite repo iz kisalnice in jo denite vnovič v kad ter jo polijte s čir sto svežo vodo z dodatkom soli in enega litra dobrega vinskega kisa na 100 kubičnih decimetrov prostornine. Na gornji način skasana repa bo prijetno kisla in se bo hitro skuhala.
mi pegami. Gosenica je rumenozelene barve, meri do 15 milimetrov in ima glavo rjave barve. Buba preživi v svilastc-rumenem zapredku. Molj odlaga jajčeca posamezno ali v skupinah po tri do pet komadov. Najraje jih odlaga na spodnjo stran listov ali pa na izpostavljene gomolje, vreče ali na druge predmete v shrambi. Gosenice navrtajo najprej list, potem pa skozi peclje zlezejo v stebelca in tam živijo. V gomoljih grizejo meso ter povzročajo vgnezditev glivic.
Vlaga je škodljiv pojav za naše zdravje, pa tudi za pohištvo, obleko in obutev. Zaradi tega je prav, da gospodinje njene posledice preprečijo.
Omare, postelje in ostalo pohištvo pomaknite za nekaj centimetrov stran od zidu in v morebitnih suhih dneh stanovanje dobro prezračite. Takrat seveda odprete vse predale in razgrnite tudi posteljnino. Umetniške slike zaščitite pred vlago na ta način, da jim na vogale zadnje strani pritrdite ploščice iz plute in jih tako ločite od stene. Na posebno važna mesta pa postavite posodico s klorovim kalcijem.
Plesen na tapetah odstranite s salicilnim špiritom, ki ga pripravite same. če zmešate del solne kisline s štirimi deli špirita. Na pohištvu pa odstranite plesen s pomočjo hipermangana, tla in lesene obloge na zidu pa najprej obrišite s suho cunjo ter jih nato premažite s ter-pentinskim oljem.
V meglenih dneh je zrak posebno vlažen, zato tedaj postelj ne smete prezgo-
Vsaka gripa je na svoj način zahrbtna, kajti različni virusi gripe imajo to lastnost, da so zelo nalezljivi. Virusi so znatno lažji in manjši od bakterij. Pri bakterijah je za prenos bolezni večidel potreben stik z obolelim človekom ali s predmetom, ki ga bolnik uporablja, ali pa neposredno dihanje ali kašljanje bolnega v zdravega. Virusi pa lahko prosto le bdijo v zraku. Tako nekaj za gripo obolelih ljudi v večji skupini ljudi lahko okuži mnogo ljudi naenkrat. Tega se pri običajnih prehladih z vročico vse premalo zavedamo.
Krepak, močno prehlajen bolnik lahko okuži mnogo ljudi, ki niso tako krepki kot on in pri katerih se iz nedolžnega prehlada lahko razvijejo hude bolezni. Zato naj bi veljalo, da se bolniki, ki so prehlajeni in imajo vročino, ne mešajo med večje skupine ljudi, ker jih samo okužujejo in spravljajo v nevarnost. To velja seveda tudi za gripozne bolnike.
O gripi, ki sedaj razsaja tudi v naših krajih in ki jo nazivamo tudi azijska gripa, je znano, da se je razširila najprej v Šanghaju in se v četrt leta razširila po vsej južni Aziji. Bolj nevarna je v tropskih krajih. Razširila se je tudi v naše kraje, kjer pa je manj nevarna.
Gripa navadno poteka tako, da se najprej pojavijo bolečine v glavi, križu in udih. Temperatura naglo naraste, toda pa 4 do 5 dneh spet pade. Priporočljivo je, da vsak, ki oboli za gripo iz varnostnih razlogov išče zdravniško pomoč. Znano je tudi, da oslabi pri gripi splošna telesna odpornost proti infekcijam. Tudi
daj zračiti, ker žimnice, pa tudi posteljno perilo vpija velike količine vlage. Na to morate vedno paziti, ker so prav vlažne postelje vzrok pogostih prehladov pozimi in jeseni.
Koristni nasveti
V NOVIH ČEVLJIH često pečejo podplati. To neprijetnost preprečite, če notranjo stran čevlja namažete s špiritom.
GUMIJASTIH PLAŠČEV ne smete sušiti blizu peči. Nikoli jih ne smete likati, četudi so impregnirani samo na eni strani. Cistite jih s salmiakom, razredčenim z dvema deloma vode. Posušene obrišite s kosom vate, namočenim v glicerin.
LAKASTO USNJE operite s sladkim mlekom, nato ga namažite s surovim jajčnim beljakom in zdrgnite z volneno krpo.
DEŽNIK NAJLEPŠE OČISTITE z milnico, ki ste ji dodali salmiaka. Dežnik odprite, ga z mlačno raztopino dobro
mlade beneške Slovenčke.
Vse je vrelo med borbo v Beneški Sloveniji. Vsi so se borili za svobodo, za novi čas, za lepšo bodočnost.
Poslednje divjanje okupatorjev. — Fašizmu in nacizmu so bile ure štete. Njuna
povzročitelji nahoda se radi vgnezdijo obenem z gripo in sprožijo katarje. Tako ob gripi posledično lahko zbolijo sapnik, ustna votlina, pljuča, črevesje, mandeljni, čelne in čeljustne votline.
Da se gripe obvarujemo, lahko pomaga le osebna disciplina vsakega posameznika. Kdor nenadoma začuti opisane bolezenske znake kot glavobol, bolečine v križu in udih, mrazenje in vročico, naj po možnosti ostane doma in se ogiblje družbe z ljudmi in leže v posteljo. Kdor je krepak, bi nemar a še zdržal en do dva dni kljub vročici, vendar pa s tem spravlja v nevarnost svoje soljudi. Razen tega pa se lahkomiselnim maščuje gripa s tem, da največkrat poteka v zelo hudi obliki. Tako se z lahkomiselnostjo pospešijo tudi motnje v krvnem obtoku. Takojšnje telesno in duševno umirjenje z leža-njem v postelji pa je tudi že zdravljenje.
Vsa sredstva, ki umetno znižujejo temperaturo, zapeljejo človeka le k lahkomiselnosti, da začne prezgodaj vstajati. Ugodno učinkuje pa energično odvajanje potu skozi kožo s potenjem, torej s postopkom, ki ga lahko prilagodimo pacientovim sposobnostim.
Prebavne organe moramo razbremeniti in pričeti s tekočo dieto. Dodajanje vita-mina C napravi človeka odpornejšega. Zato pri bolezni ugodno učinkujejo naravni sokovi, ki vsebujejo mnogo teh vitaminov. Priporočljivi sokovi so:	šipek,
limona, robidnice, pomaranče itd. Sokove po možnosti uživamo v surovem stanju. Cim manj se gripe bojimo, tem bolj lahko jo bomo preboleli.
Tako se obnašajmo pri sedaj razširjeni »azijski« gripi, podobna navodila pa seveda veljajo tudi za druge vrste gripe. Previdnost je vedno na mestu. Ce zbolimo, je treba v posteljo in se gibati čim manj med ljudmi, da jih ne okužimo, pa tudi sebi škodujemo, ker si nakopljemo lahko še težje posledice, ki lahko postanejo tudi usodne.
oščetkajte, splaknite s čisto vodo in posušite.
OPEKLINE, če niso prehude, namažite z olivnim oljem, beljakom ali pa položite nanje rezine surovega krompirja.
ZNAMKE, ki jih nalepite na napačno mesto, odstranite, če položite preko njih pivnik enake velikosti.
KADAR PERETE ZAVESE, pregrinja-la in bluze, jih pred likanjem naškrobite po sledečem navodilu: v škrob zamešajte nekoliko mrzle vode, da postane kot gladka bela kaša, nato pa jo med mešanjem polijte s kropom. Gosto zmes zalijte še z mrzlo vodo in vse skupaj nekoliko prekuhajte, škrob ne sme biti gost.
vojaška moč je padala, zato so pa tolike besneje grizli okoli sebe kot stekel pes. Prav posebno so pa pokazali nacisti svojo pravo zversko nrav po dolinah Beneške Slovenije.
Konec julija 1944. so partizani napadli
Česen ne uspeva v težki in vlažni zemlji, ampak zahteva srednje težko močno zemljo, ki pa ne sme biti sveže pognojena. Razmnožujemo ga s stroki. Sadimo le zunanje stroke, ker so notranji manj vredni. Česen sadimo v vrstah 20 cm narazen v razdalji 15 cm in sicer prav plitvo. Ce bi ga sadili globlje, ne bi obrodil debelih glavic in bi prej pognal v cvet. Zimski česen je sicer rodovitnejši, vendar nima ostrega okusa kot pomladanski in tudi ni posebno trajen. V suhi zimi ga zmrzal dvigne na površje. Treba ga je zato potlačiti v zemljo, brž ko mraz popusti. Dobro je tudi, da ga pred zimo za prst na debelo pokrijemo s preperelim gnojem in pognojimo še s kalijem.
Pet novih moder, mlekarn
(Nadaljevanje z 2. strani)
Verjamemo, da so bili naši ljudje precej pasivni pri zgraditvi novih mlekarn. Vse je šlo nekam preveč po birokratski in strokovnjaški liniji, ker med ljudmi ni bilo skoraj nobenega, ki bi se brigal za napredek v kmetijstvu doma.
Vsaka nova boljša stvar koristi na splošno celi vasi.
Nova šola, nova mlekarna, novi vodovodi in nove ceste pripeljejo počasi s seboj tudi druge nove stvari v vas. Stare, razpadajoče hiše, gnojnica po ulicah ne gredo skupaj z novimi mlekarnami.
Pa še nekaj drugega novega mora priti z novimi mlekarnami v naši vasi. Vsi italijanski listi so pisali o ruskem pisatelju Dudincevu, ki je napisal knjigo: Ne samo od kruha, v kateri piše, da ljudje ne žive samo od kruha, da morajo imeti tudi duševno zadovoljstvo:	pravico in
enakopravnost. Mi beneški Slovenci imamo že kruh, ki ga sicer kopljemo pod zemljo v Belgiji namesto doma. Delo in kruh ne pomenita še popolnega zadovoljnega življenja. Mi beneški Slovenci govorimo doma po slovenski in pojemo po naših ošterijah slovenske, furlanske in italijanske pesmi. Toda to je premalo za nas slovenske ljudi. Z novimi modernimi mlekarnami morajo priti v naše vasi tudi druge nove modeme stvari kot jih imajo Furlani in Italijani po svojih vaseh: imajo svoja društva v svojem jeziku, ki jih mi nimamo. Njihov jezik ima veljavnost in vrednost v javnosti, naš slovenski jezik pa ne. Tisoči naših ljudi hodijo po svetu, kjer vidijo, da ima vsak narod svoje narodne pravice, ki jih v videmski provinci mi beneški Slovenci nimamo. Nihče ne bo mogel preprečiti našemu ljudstvu, da ne bi v emigraciji spoznali, da je nekaj v Videmski provinci narobe, da se tako po svetu ne dela, kot se postopa z nami beneškimi Slovenci.
Zraven modemih mlekarn ne morejo ostati stare primitivne ideje o beneških Slovencih brez modernih načel o narodni enakopravnosti, zagarantirani v italijanski kostituciji.
Moderne mlekarne zahtevajo zadovoljne kmetovalce. Dajte jim vse pravice kot jih predpisuje italijanski ustavni zakon!
Da ponovimo prosto po Dudincevu: ne samo od modemih mlekarn, ampak tudi od narodne enakopravnosti hočemo delati in živeti mi beneški Slovenci.
Nemce na poti iz Prosnida v Subid. Sovražnik je imel precej izgub. Za svoj poraz se je maščeval nad ubogim Subidom. Nemci so pretepali ljudi, ropali vse, kar iim je prav prišlo: živež, obleko in živino ter nato zažgali 30 hiš, v katerih je zgorelo več otrok in žena. Maščevali so se nad nedolžnimi otroki, ker se niso mogli nad partizani.
Ista usoda je zadela v prvi polovici septembra 1944. Torlan. Zažgali so mnogo hiš in pometali' v plamene 30 žena in
otrok.
26. februarja 1945. so na vseh koncih podtaknili ogenj v Mečani. In zakaj? Neka žena se je upirala podivjanim Mongolom v nemški službi, ki so ropali po vasi. ženi sta priskočila na pomoč dva partizana in zato so Mongoli zažgali vso vas. Nemci niso namreč bili več sami; privlekli so v Beneško Slovenijo razne pomožne čete, ki so jih pobirali po vsej Evropi. Ti zavezniki Nemcev so bili šu hujši kot Nemci sami.
Republiški fašisti. — Med temi zavezniki Nemcev je v Beneški Sloveniji bilo največ Mussolinijevih fašistov, organizi-ziranih v republiški vojski. Nemci so jim na kraju leta 1943. pomagali ustanoviti postojanke v nadiški dolini in po mnogih krajih vzhodne Beneške Slovenije.
Narodnoosvobodilna vojna
5-	Tfe	vi * C* 1	•••
=====	v Beneški Sloveniji
te okraju Reziji so mogli voliti skoraj V*te ker ni bilo tako blizu nemških postovk. stolbica je volila svojo oblast 26. ^Ptembra 1944., Bela 27., Ravenca 28., 80 j ani - Korita 30. septembra in Njiva-^®ace 2. oktobra 1944.
.te Zahodni Beneški Sloveniji so se vr-6 volitve v Tajpani, Platiščih, Brezjah, Plahti in po drugih vaseh. Tudi v Vz-°*3ni Beneški Sloveniji so volili po šte-'rtlh vaseh. Kjer pa se radi sovražnih ^ tejank volitve niso mogle izvršiti, so hadalje delovali odbori narodno osvo-Unp fronte, imenovani po krajevnih ^Pnikih.
^ežka in nevarna je bila borba parti-bii h borcev, toda nevarno in težko je v (udi delo fantov, mož, deklet in žena ^dborih. Za marsikaterega so izvedeli V ražl>iki in ga ustrelili ali pa odpeljali tir, 0tlrentracijska taborišča, kjer so preči».,0^ Pomrli od pomanjkanja in uni-uja.
ie t)arocino osvobodilne fronte, ki glavna politična organizacija be-h Slovencev, so bile razpredene tudi
organizacije antifašističnih žena, zveze slovenske mladine in za najmlajše zveza slovenskih pionirjev. Vse te organizacije so se gibale in delale na prosvetnem polju in zbirale orožje, živež in obleko za borce. Mladi slovenski fantje so prenašali kot kurirji pošto in liste, drzni obveščevalci so pa poročali, kje se giblje sovražnik, kako je močan in kako oborožen.
Mladinske in ženske organizacije so skrbele, da se čim več ljudi nauči pisati in brati. Uspehi so se kmalu pokazali. Mnogi beneški Slovenci so že lahko nastopali na mitingih in recitirali slovenske pesmi. Vsi so radi prebirali pesmi, zlasti pesmi Simona Gregorčiča.
Vrhunec prosvetnega delovanja so bile slovenske šole. Da, Beneška Slovenija je doživela, da so se za časa borbe odprle prve slovenske šole. Niso bile povsod v šolskih poslopjih, ponekod so bile kar v zasebnih sobah, ali pa celo pod milim nebom. šol je bilo precej, pravih učiteljev in učiteljic pa malo, zato so morali odrasla dekleta, ki so že znala dobro pisati in brati, v posebne tečaje, da so potem učila
* ...	--ff
SUBID 1944. LETA, KO SO GA NEMCI SEŽGALI
Un m 11 ii 11 ■ m ninnimi 111 m i n i iiiii iiii n 11 niinii m m n m n i n 111 in > mn im 111 n 11111 imniiimimiiiminmi
Uničujte škodljivce v shrambah
Kako preprečimo vlago
»MATAJUR«
----------------------------Stran	S
Sedaj sadite zimski česen
Družb a
Toda med odraslimi, ki so neznansko hiteli in mrko gledali predse, ni bilo nikogar, ki bi hotel Minki delati družbo na poti v šolo.
Stopila je s pločnika, da bi šla čez cesto. Za hrbtom je zatrobil avto in Minka je pomislila: Mogoče bi mi hotel biti avto za družbo? Obrnila se je in pomahala z desnico, avto pa je zdrsnil mimo, ne da fcl ji vozač, ki je sedel za krmilom, pomigal s prstom.
Razočarana se je pomaknila proti sredi ceste, ko je pred njo zacingljal tramvaj. Ustavila se je in spet pomislila: Mogoče bi mi hotel biti tramvaj za družbo? Obrnila se je k tramvaju in pomahala z desnico, tramvaj pa je z vozačem in s potniki odpeljal, ne da bi se zmenil zar njo.
Stekla je čez ulico in stopila na cesto cto vodi. Tu je bil mir, ni bilo ne avtomobilov, ne koles, ne tramvajev in ne ljudi.
Toda Minka si je morala najti družbo! Gledala je okoli sebe, takrat pa je zagledala račko.
»Račka, hočeš z menoj?« jo je vprašala.
»Kam pa?« »Do šole ...«
»To pa to, prav tja sem namenjena,« ji je odgovorila račka. »Zahotelo se mi je šolske mlake ...«
Račka se je skobacala na cesto in tako sta šli Minka in račka proti šoli.
Spotoma je Minka zagledala še polža.
RODNA GRUDA
Zvesto prisluhnili rodni smo grudi, čuli povsod materinski njen glas: Kdor nesebično za skupnost se trudi, delo mu zlat obrodilo bo klas.
Z zemljo povezana delovna sila novo življenje bo ljudstvu zgradila, v nji sta združila se mesto in vas.
Ivo Gruden
KANGLICA
Deklica šla je po vodo Zora na nebu sevala,
Zora na nebu sevala, ptičica v logu pevala.
Jagoda zrela nudi se:
»Daj, le za hip pomudi selu
»Jagoda, rdeča — dober dan!
Ali moj bratec je bolan,
in ozdravil prej ne bo, da mu prinesem z vrelca vodo,
deklica moram zajeti jo ... preden še sonce obsveti jo ...«
Hladna vodice zajela je, bistro domov odhitela je.
Deklica šla je po vodo z lepo srebrno kanglico,
deklica je domov prišla, kanglica bila zlata vsa.
Oton Župančič
Medved, volk in lisica
živel je medved, lei je imel veliko glavo, a v glavi le malo pameti. Nekoč, ko je začela pritiskati zima, sta prišla k njemu volk in lisica.
»Hm, kako prijetno je v tvojem brlogu!« je rekla lisica. »Kaj, če bi mi trije živeli skupaj ! Tako bi nam bilo topleje.«
»Tudi kratkočasneje bi nam bilo,« je pristavil volk.
»Meni je prav,« je menil medved. »Ko pritisne mraz, se bomo skupaj stisnili in greli. Kar ostanita!«
In tako so medved, volk in lisica živeli družbo v istem brlogu.
Zima pa vsak dan hujša. Snega je zapadlo tako na debelo, da naše živali niso mogle na lov. Tiščale so se v brlogu in hudo stradale. Le medved je odšel v sneg, da si poišče trhlega lesa. V sili bi tudi tega žrl.
Volk in lisica sta ostala sama in tedaj je dejala lisica:
»Strašno sem lačna. Ti tudi, stric volk?
i i 11111111111111 h n 111 m 1111111111111 ! I ■ 11 lil um I I | | | | n 111111111111111111 ili iti 11 n in:i j i i n n i n 111111 i i i n
Oomt
račka po črve v mlaki, polž po solato in Minka po učenost.
šli so in prav nič se niso ustavljali. Prišli pa so: račka pravi čas, polž pravi čas, Minka pa je spet zamudila.
Opoldne, ko se je Minka vrnila iz šole, jo je mama vprašala:
»Danes pa prav gotovo nisi zamudila, Minka?«
»Oh sem, mama ...«
»Kaj si niso poiskala družbe?«
»O ja, seveda sem si jo...«
»Koga pa?«
»Račko in polža ...«
Mama se je nasmejala in rekla:
»Pravo družbo si si našla. Jutri boš šla z Nackom. On v četrti, ti pa v prvi razred ...«
Naslednje jutro sta res šla Nacek in Minka skupaj.
Nacek je naredil korak, Minka pa dva, prišla pa je, preden je pozvonil šolski zvonec.	Branka	Jurca
Nekoč je bilo devet piščet. Osem jih je imelo različna imena, devega pa so klicali Picek. če je koklja našlo zrno, se je osem piščancev radovalo, deveti pa je bil žalosten: »škoda, da nas je devet! Ko bi bil sam, bi bilo vsako zrno moje.«
Nekoč je koklja obljubila piščetom, da jim prinese pšenični klas, če ga bo našla na strnišču za plotom. Zletela je čez plot, piščeta pa so ostala na dvorišču. Osem se jih je veselilo, kako si bodo klas razdelili, Picek pa je pomislil: »Pojdem mami naproti in si izprosim cel klas.«
In šel je skrivaj na pot. Daleč pa ni prišel. Na vrtu je bila jamica in Picek je v naglici padel vanjo in ni mogel ven.
Jokal je in vzdihoval, toda nikjer ni bilo žive duše, da bi ga slišala.
Medtem se je koklja vrnila po drugi strani. Ko je preštela piščance, je videla, da eden manjka. Vprašala je:	»Kje je
naš Picek?« Toda nihče ni nič vedel o Picku. Piščanci so se razkropili po dvorišču, da ga poiščejo. Eden je prišel tudi na vrt. Tam je zaslišal, da nekdo joka. šel je za glasom in v jamici zagledal Picka.
»Počakaj, vrgel bom dol kamen, da boš lahko skočil ven.«
Picek je stopil na kamen, toda iz jar mice ni mogel. Pišče je znašalo suho listje, vejice, pesek in kamenčke, toda jar mica je bila globoka. Picek je venomer tožil: »Joj, jaz siromak, po meni je, poginil bom v tej jami! Ko bi bili vsaj moji bratje tukaj !«
Tedaj je pdšče steklo, da pogleda, kje
so drugi. In potem je prihitela koklja in vsa piščeta. Metali so v jamico listje, trščice, bilke, vejice, travo, vse, kar so našli na vrtu. Jamica se je hitro polnila in Picek se je pomikal više in više. Zdajci — hop! je skočil iz jamice in veselo vzkliknil: »Dobro, da nas je devet! Ko bi bil sam, bi bil izgubljen!«
J. Košiček
Poginila bova, če ne požreva medveda.«
»Pst, tiho!« je zašepetal volk in se plašno ozrl. »če naju sliši medved, naju on ubije in požre.«
»Nič se ne boj,« je dejala lisica. »Bom že jaz vse uredila. Ti samo stori, kar ti bom rekla.«
»Kaj naj storim, botra lisica?«
»Lezi in naredi se mrtvega ! Ko te 2 medvedom vrževa v vodo, skoči na breg, kakor da si znova oživel.«
Volk je bil zadovoljen. Ubogal je lisico, legel in se naredil mrtvega.
Ko se je medved vrnil v brlog in zar gledal mrtvega tovariša, se mu je bridko storilo. Zajavkal je in zatožil, debele solze so mu lile iz oči.
»Nič ne jokaj!« ga je tolažila lisica. »Vem za vodo, ki oživlja mrliče. Tja ponesiva najinega prijatelja...«
In tako sta tudi storila. Zgrabila sta volka, ga nesla do bližnje reke in ga štrbunknila v vodo. In glej, komaj se j® volk zmočil, že je oživel in splaval na breg. Bil je zdrav kot prej.
Vrnili so se v brlog. Tedaj je lisica rekla medvedu:
»Glej, prijatelj, z volkom sva tako lačna, da bova že jutri poginila, če ne dobiva kaj za prigrizek. Dovoli, da te pojeva. Za to dobiš petindvajset cvc. Ko te požreva, te poneseva v ono vodo, da boš zopet oživel.«
Medved, ki je bil počasne pameti, je nekoliko pomislil.
Koščica
Mati je kupila slive in jih hotela dati otrokom po kosilu. Slive so ležale na krožniku. Vanja ni še nikoli jedel sliv. Hodil jih je gledat. Zelo so se mu dopa, die. Ko ni bilo nikogar v sobi, se ni mogel premagati. Vzel je eno slivo in jo pojedel. Pred kosilom je mati preštela slive in videla, da ena manjka. Povedala je to očetu.
Pri kosilu je rekel oče:
»Otroci, ali ni kdo od vas pojedel eno slivo?«
Vsi so rekli:
»Nismo.«
Vanja je zardel ko kuhan rak in je rekel:
»Ne, tudi jaz je nisem.«
Tedaj je oče rekel:
»Stvar je v tem, da imajo slive koščice, pa če je nekdo, ki ne zna jesti sliv, požrl koščico, lahko umre v enem dnevu. Tega se bojim.«
Vanja je pobledel in dejal:
»Ne, jaz sem koščico vrgel skozi okno.«
Vsi so se zasmejali, Vanja pa je zajokal.
L. Tolstoj
fC
"M
»Petindvajset ovc?« je vprašal.
»Petindvajset,« je pritrdila lisica. »Prihodnjo jesen. Moja častna beseda!«
Medved je sklenil kupčijo. Mirno se j® dal pojesti lisici in volku. Od njega so ostale same kosti.
Po kavkaških motivih napisa* France Bevk
Odgovorni urednik: Tedoldi Vojmir Tiska:	Tiskarna	L.	Lucchesi	- Goric«
Utrdili so se po vaseh obenem s fašistič-idmi karabinjerji. V borbah s partizani se niso ravno izkazali, največkrat so kar zbežali, kadar so zaregljale partizanske strojnice. Pač pa so bili mojstri v tatvinah in ropanju. Posebno radi so pobirar li ubogim beneškim Slovencem živež, ki so ga ti nosili iz Furlanije. Pogumni so bili zlasti takrat, kadar niso čutili blizu partizanskih čet. Tako so se zagnali 30. novembra 1944. na vasi Bjača, Tarčet in Laze. živež, ure, denar, radio-aparati — vse je šlo z njimi. Streljali so kokoši in gosi po vaseh in jih odnesli polne vreče. Lovili so moške in jih odpeljali v zapor. Dobili so samo starejše ljudi doma, ker je mladina že odšla v partizane, ali pa se skrila, ko je zvedela za njih prihod. Po odhodu fašistov so vaščani z žalostjo gledali razbite šipe, vlomljena vrata in razbite strešnike, ker so fašisti iz strahu pred prihodom v vas dolgo obstreljevali hiše, kakor da bi bile trdnjave.
Mongolski roparji. — še huje in straš-neje čeravno krajše, je bilo divjanje drugih nemških zaveznikov — Mongolov in Tatarov, ki so jih Nemci pri svojem umiku iz Rusije vlačili s seboj. Čeravno so bili v naših krajih samo teden dni, so pustili za seboj strašne sledove. Najprej so zažgali, kot smo že omenili, vas Me-
tano, potem so pa divjali po Podbonescu, Ščigli in Lazah. 23. februarja 1945. so se naselili po vseh hišah in domačini so jim marali služiti kot sužnji: kuhati so jim morali iin streči, krmiti in snažiti konje. Zahotelo se jim je naših žena in deklet; te pa so se skrile po bližnjih vaseh. Prebrskali so vse vasi in odnesli vse, ka ni bilo pribito in vzidano. Iztaknili so tudi najbolj skrita skrivališča. 3. marca 1945. so zajahali konje in odšli za vedno ter odpeljali s seboj vso živino, samo svinje so pustili, ker jim njihova muslimanska vera ne dovoljuje dotikati se svinj.
Ker so bili muslimanske vere, so naši ljudje te Tatare in Mongole imenovali Turke, kot spomin na davne čase, ko so prihajali Turki ropat v naše kraje.
Kozaški divjaki. — Dalj časa so se zadržali v Beneški Sloveniji tretji nemški zavezniki, kozaki, ki so jih Nemci tudi pripeljali iz Rusije. Svoj glavni stan so imeli kozaki v Čedadu, postojanke pa še v špetru in Bjačl. iz Čedada so hodili na svoje roparske pohode po Beneški Sloveniji. Prvič so pokazali svoje divjaštvo na Silvestrovo 1944. Iz vasi Laze je izginil k partizanom neki kozak. Kozaško poveljstvo je kratkomalo obdolžilo za pobeg kozaka vse prebivalstvo Laz in sklenilo izropati in požgati Laze ob eni uri
popoldne na novo leto 1945. Učitelj v vasi je znal nekoliko ruski in ta je rešil vas pred požigom, ne pa pred ropanjem. Sicer so morale vasi oddajati jim seno za njihove konje in ga sami še prinesti. V Ofijanu so se tej zahtevi kozakov uprli in niso hoteli tovoriti sena za kozaške konje. Takoj so pridrveli kozaki 14. marca 1945. v vas in jo vso izropali. Ko so se vračali težko naloženi s plenom, so jih partizani med Ofiianom in Landarjem napadli. Kozaki so podivjali in se znesli nad Ofijarci. Tolkli so s puškinimi kopiti kogar koli so našli. V bližini vasi Soš-nji so ranili več oseb. Ko so se približali partizani so se kozaki razbežali, da bi se po odhodu partizanov zopet vrnili in nadaljevali svoje ropanje in pretepanje nedolžnega prebivalstva.
Junaki dell'ultima ora. — Zadnja in najbolj nevarna rezerva Nemcev so bili po vaseh bivši fašisti, oderuhi in ovadu-lii. Ko je bilo vojne že skoraj konec in so se Nemci in kozaki že pripravljali na odhod, so vsi ti fašistični ostanki ustanovili samo nekaj dni pred koncem vojne v na-diški dolini svoj »Battaglione Montemag-giore« in se povezali z ozopovci ter začeli gonjo proti našim partizanom. Značilno je, da je bil med ozopovci en sam bene-
ški Slovenec iz nadiške doline in še ta se ni upal pomoliti svoje glave v nadiško dolino, ker je le predobro vedel, kako osovraženi so ozopovci med našim ljudstvom. Ozopovske čete se za časa borb v naših krajih niso nikdar pokazale. Pač pa so ozopovci ob nemškem razsulu sprejeli v svoje vrste republiške fašiste, ki so k njim pribežali iz Beneške Slovenije.
Konec vojne. — 1. maja 1945. so vkorakali po večdnevnih borbah z Nemci slovenski partizani v Čedad. Zavihrale so po vseh poslopjih slovenske zastave, zavihrale po vseh vaseh Beneške Slovenije.
2. maja je prigrmela po nadiški dolini kolona angleških tankov. Takoj za njimi so se prikazali ozopovci. Prvič so jih videli naši ljudje, odkar se je začela narodnoosvobodilna borba. Ozopovci so nastopali kot največji junaki, kakor da so oni premagali Nemce. Streljali so na znanega antifašističnega borca Kaliža in ga ranili. Okoli ozopovcev so se takoj zbrali bivši fašisti in nemški podrepniki ter začeli šele sedaj, ko je bila vojna že končana, ustanavljati »Comitati di liberazione nazionale«, ki so se polastili oblasti in uprave. Slovenske zastave so morale izginiti, slovenski partizani pa so se morali umakniti v Slovensko Primorje.
Anglo-ameriška zavezniška vojaška P01" veljstva, na katera so se naši ljudje obr®” čali zaradi nasilstev ozopovcem. so se vk mikala in niso dovolj ščitala našega ljud' stva. V juniju 1945. so sicer ozopovce r«" zorežili in jih poslali domov, toda p°'*' tična in upravna oblast je ostala v rokah ozopovskih privržencev. Beneškim Sl®" vencem, ki so se z vso silo borili proti f«'” šistom in Nemcem, niso hotele te oblast* priznati rabo slovenskega jezika v uradih in šolah.
Po razpustitvi ozopovcev je začel izb«" jati ilegalni listič »11 tricolore«, za kat*” rim so se skrivali bivši fašistični elemeh' ti, ki so klevetali zavedne Slovence, zlast* pa slovensko duhovščino. Proti fašisti*” nemu »II tricolore« se je pojavil tudi **®” galni protifašistični list »II nostro trie®" lore«, ki je razkrinkaval novopečene Pa’ triote in njihovo klečeplazenje pred vS0’ mi okupatorji ter se zavzemal za pravih beneških Slovencev.
Pojavile so se tudi razne roparske bah de, ki so ropale zlasti živino in pret*1® Slovencem. V takšnem težkem ozračju J pričakovala Beneška Slovenija mednar0®”
no komisijo za določitev meje, ki se
f
prikazala v Beneški Sloveniji marca 1946.
Konec
koh^
Ni bilo dneva, da Minka ne bi zamudila šole. Pa ji je nekega dne rekla mama: »Minka, poišči si za družbo otroke ali kogarkoli, če si sama, se na cesti zaigraš in zamudiš !«
Minka je vzela torbico in rekla: »Poiščem si družbo ...«
Prišla je na cesto. Krenila je naravnost na levo proti šoli. Med množico ljudi, ki so se po pločniku prerivali prav v nasprotno smer, je zaman iskala otroke.
»Lepo je v dvoje, v troje je še lepše,« je rekla rački.
Utavili sta se pred polžem in Minka mu je rekla:
»Greš z nama, polž?«
»Kam pa?«
»Do šole ...«
»To pa to, prav tja sem namenjen. Ni ga boljšega posladka kakor solata na šolskem vrtu ...«
Tako so šli prestali konec poti v troje: