Kratek pregled zgodovine kirurgije sprednje križne vezi
A brief historical overview of the anterior cruciate ligament surgery
Sonja Kramer1, Matjaž Veselko2
1 SPS Kirurška klinika, Klinični center Ljubljana Klinični oddelek za travmatologijo, Klinični center Ljubljana
Avtor za dopisovanje (correspondence to):
Sonja Kramer dr. med.: e-naslov: sonja.kramer@mf.uni-lj.si
Prispelo/Received: 22.4.2006
Izvleček
Članek prikazuje razvoj kirurgije sprednje križne vezi od prve omembe v literaturi do današnjih operativnih metod rekonstrukcije. Primarni šiv na prelomu 19. stoletja je označil začetek kirurgije križnih vezi, ki se je do poznih 1970. let priporočal v primeru sveže rupture. Obenem pa se je že pričelo iskanje optimalnega nadomestka sprednje križne vezi. Preiskušenih je bilo veliko načinov z uprabo avtolognih in umetnih presadkov. Izkazalo se je, da je najprimernejši avtologni kitni presadek bodisi patelarni ligament ali kita semitendinozusa oz. gracilisa, ki se trenutno najpogosteje uporabljajo za rekonstrukcijo sprednje križne vezi.
Vzporedno s tem se je razvijala tudi sama operativna tehnika, ki se je pričela z odprto artrotomijo, danes pa se izvaja v obliki artroskopsko asistirane rekosntrukcije ligamenta.
Ključne besede. Rekonstrukcija sprednje krizne vezi, zgodovinski pregled, artroskopska rekonstrukcija.
Abstract
The paper presents the evolution of anterior cruciate ligament surgery from the first reported surgical repair to contemporary reconstruction techniques. Primary reconstruction with simple catgut sutures, which was introduced at the turn of the 19th century, had been used for treating fresh ACL ruptures until the 1970ies. At the same time search for an optimal ACL substitute started. Many different materials and techniques were introduced. Currently, autografts, such as a patellar, semitendinosus and gracilis tendon, seem to be the best option. Along with the search for optimal material went the development of the surgical technique from the open arthrotomy and mini-arthrotomy to the modern arthroscopically assisted replacement of the ligament. Key words. Anterior cruciate ligament reconstruction, historical overview, arthroscopic reconstruction.
Endoscopic Rev, Vol. 11, No. 26, November 2006
121
Uvod
Sprednja križna vez je bila nekdaj povsem prezrt dela telesa. Morda je poškodba te vezi povzročala težave srednjeveškemu vojaku pri jahanju ali pa je kmet pri hoji zaradi nestabilnosti kolena potreboval podporo palice. Vsekakor ni zbujala pozornosti, saj so v preteklosti človeštvo pestile mnogo hujše bolezni in druge poškodbe. V današnjem svetu hitrih motorjev in profesionalnega športa, kot so npr. nogomet, atletika in smučanje, pa je postala pomemben element v medicini športnih poškodb. Poškodba vezi poleg omejenosti gibanja v vsakdanjem življenju športnika preprečuje doseganje vrhunskih dosežkov in s tem povezane zaslužke.
Domnevno prvo omembo križne vezi najdemo v anatomskem opisu kolenskega sklepa na egiptovskem papirusu iz leta 3000 p. n. š. V času Hipokrata (460 – 370 p.n.š) navajajo izpahovanje kolena v primeru poškodbe teh vezi. Poimenovanje ''ligamenta genu cruciata'' in pomembnost funkcije pri stabilnosti kolena pa je prvi opisal Galen v 2. stoletju n.š. (1).
Nadaljnjih nekaj stoletij je vladalo zatišje do leta 1836, kjer najdemo natančen opis brata Weber o biomehaniki kolenskega sklepa in pomenu stabilnosti v AP ravnini.
Rupturo križne vezi naj bi prvi opisal Stark leta 1850. Dva bolnika sta bila uspešno zdravljena z mavcem, po zdravljenju je bila še prisotna rahla nestabilnost kolena. Pariški kirurg Paul F. Segond je leta 1879 prvi podrobno opisal poškodbene mehanizme in klinično simptomatiko pri poškodbi križnih vezi ter že omenil možnost kirurškega zdravljenja, kar je označilo začetek razvoja kirurgije križnih vezi (1,2).
Paul F. Segond (1851-1912)
Primarni šiv
Po do sedaj znanih podatkih je prvo rekonstrukcijo križnih vezi leta 1895 napravil Sir Arthur Mayo-Robson iz Leedsa v Angliji. Zdravil je 41-letnega rudarja, ki se je poškodoval 36 tednov pred posegom in je šepal zaradi oslabelosti in nestabilnosti kolena. Med operacijo sta bili oskrbljeni sprednja in zadnja križna vez v smislu primarnega šiva s catgutom. Nekaj let kasneje je bolnik navajal, da je noga močna kot prej in da lahko hodi in teče brez težav (1-4). Prvo večjo statistiko pri skupini 30 bolnikov z rupturo križnih vezi je prikazal H. Goetjes leta 1913 in poudaril primernost šivanja vezi pri akutnih rupturah. Že leta 1916 pa so se pojavile kritike na račun primarnega šiva, npr. R. Jones je opozoril, da je šivanje vezi povsem nepotrebno, saj se vez zanesljivo zaraste sama s čvrsto brazgotino. V tem času se je razvila živahna diskusija o smiselnosti kirurškega zdravljenja ali pa katera od kirurških tehnik je boljša. Tudi G. Perthes je leta 1926 močno zagovarjal rekonstrukcijo sprednje križne vezi. Predlagal je pristop skozi mediano osteotomijo pogačice in razcepitev patelarnega ligamenta ter ponovno pritrditev iztrganega femoralnega narastišča ACL z žično zanko, katere oba konca je napeljal skozi izvrtani femoralni kanal in ju nad lateralnim kondilom prepletel.
Celo do sredine 70. let prejšnjega stoletja je prevladovalo mnenje, da je potrebno sveže pretrgane križne vezi primarno zašiti. Šele leta 1976 je J. Feagin objavil študijo z razočarajočimi dolgoročnimi rezultati, ki je zahtevala ponoven premislek indikacij za zdravljenje s primarnim šivom. Tudi vse naslednje raziskave z dolgoročnim spremljanjem po primarnem šivanju vezi so prikazale izrazito slabe rezultate, tako da je večina kirurgov to tehniko opustila (1).
Avtologni presadki
Že kmalu je bilo jasno, da rekonstrukcija sprednje križne vezi v smislu primarnega šiva pri ohlapnosti ali zastarani rupturi ne pride v poštev. Primarni šiv pri sveži poškodbi tudi ni bil vedno mogoč, saj je bil del ligamenta v nekaterih primerih tako poškodovan, da nanj ni bilo mogoče postaviti šiva. Iskale so se nove, alternativne poti za vzpostavitev integritete križne vezi oziroma
122
Endoscopic Rev, Vol. 11, No. 26, November 2006
tkiva, ki bi nadomestila okvarjeni ligament. Sčasoma je vse več avtorjev ugotavljalo, da nestabilnost pri okvari sprednje križne vezi čez nekaj časa privede do artroze kolena. Poleg tega je v pedesetih letih 20 stoletja profesionalizacija športa (zlasti baseball v ZDA) in s tem povezan porast poškodb sprednje križne vezi spodbudilo intenzivnejše poskuse optimalne rekonstrukcije (1).
Že leta 1903 je F. Lange poizkušal nadomestiti sprednjo križno vez z delom semitendinozusa, pritrjenega na svilo, ki pa ni uspel (2). Deset let kasneje je V. Nicoletti poročal o prenosu pecljatih in prostih presadkov fascije late na psih, kar je obetalo dobre rezultate. Prvo uporabo avto-lognega ligamentnega presadka za nadomestitev križne vezi na ljudeh pa gre verjetno pripisati ruskemu kirurgu Grekowu. Ta naj bi okoli leta 1914 pri bolniku, ki je padel s 3. nadstropja, poškodovano križno vez nadomestil s prostim presadkom dela fascije late (2). V naslednjih letih so bile razvite in predstavljene številne tehnike z uporabo raznih vezivnih in mišično vezivnih transplantatov. Najbolj široko poznan je bil postopek, ki ga je leta 1917 prvič opisal E. Hey-Groves iz Bristola. Uporabil je del fascije late, ki jo je odluščil na distalnem narastišču in ga speljal skozi tunel v femurju, preko sklepa in skozi tibialni tunel ter ga pritrdil na periost. Dve leti kasneje je objavil rezultate krajše študije, kjer pa je svoj postopek modificiral in uporabil distalno naraščajoč se del fascije late, ki jo je nato speljal preko medialnega kondila na tibijo. S tem je dodatno učvrstil še medialni kolateralni ligament. Na podoben način je predlagal tudi uporabo kite m. semitendinozus za rekonstrukcijo zadnje križne vezi. Njegov opis pa je poleg kirurške tehnike obsegal še anatomijo, fiziologijo in patofiziologijo ter diagnostične postopke ob poškodbi kolenskih vezi. Njegov opis pregleda kolena se ne razlikuje bistveno od današnjih metod (4). Iz postopka Hey-Grovesa so bile nato izpeljane številne variante. Nekateri so poskušali tudi s pričvrstitvijo presadka na zadnjo križno vez (E. Gold 1928). Ko govorimo o kirurgiji sprednje križne vezi, nikakor ne moremo mimo pomembnega dela I. Palmerja ''Poškodbe kolenskih vezi'' iz leta 1938. Palmer je v njem podrobno opisal anatomske ter biomehanske značilnosti križnih vezi in njihove
poškodbe. Njegova operativna tehnika plastike križnih vezi je temeljila na metodi Hey-Grovesa, ki jo je izpopolnil z uporabo naprave, ki jo je sam razvil. Poudaril je pomen širokega, dorzalno ležečega narastišča ACL na femurju pri rekonstrukciji (1).
Slika 2
Modificiran Hey – Grovesov postopek
Leta 1932 so na nemškem kongresu ortopedov prvič poročali tudi o uporabi distalno naraščajočega se dela ligamenta patele. Tri leta kasneje je A. Wittek že poročal o uspešni uporabi tega li-gamenta, ki pa ga je tako kot Gold proksimalno prišil na zadnjo križno vez (1). Po drugi svetovni vojni, leta 1950, je K. Lindemann objavil rezultate plastike ACL z uporabo kite mišice gracilis in semitendinosus. Napravil je dezinsercijo distalnega narastišča kite teh mišic in jo speljal posteriorno v poplite-alni prostor in v sklep, skozi notch in v anteriorni tibialni tunel. Presadek je pritrdil z žičnim šivom na ''ladijski žebelj'' (2). To je bil poskus t.i. dinamične učvrstitve. Na podobne načine so poskušali tudi že Helfet leta 1948 in Augustine leta 1956, vendar so se morali bolniki naučiti napenjati te mišice ob fleksiji kolena. Pasivne nestabilnosti pa s temi postopki niso odpravili (4).
Endoscopic Rev, Vol. 11, No. 26, November 2006
123
U«.   I,„
I ¦
^1 nrr
di   »Kil
Slika 3
Lindemannova ACL plastika iz leta 1950
Medtem so se poskušali uveljaviti tudi poskusi nadomeščanja križne vezi z medialnim meniskusom. Leta 1959 je Lindstrom objavil veliko študijo, 34 primerov, rekosntrukcije sprednje križne vezi z meniskusom. Bil je mnenja, da je avaskularno hrustančno tkivo, ki se prehranjuje iz sinovije, idealno za nadomestitev intraartiku-larnega ligamenta. Meniskus je pritrdil s šivi, ki jih je speljal skozi izvrtane luknje v stegnenici in golenici. Neuspešen je bil le pri sedmih primerih, domnevno zaradi napačnega mesta pritrditve presadka (4). M. Lange je kasneje, leta 1961, te poskuse komentiral: ''Zdravega meniskusa je za nadomestek vezi preveč škoda, degenerirani meniskus pa je kot material za vez povsem neprimeren (1).'' Leta 1972 je tudi Walsh objavil slabe rezultate nadomeščanja križne vezi z meniskusi, transplantati so čez nekaj časa postali ohlapni in so degenerirali (4).
Leta 1963 je Kenneth G. Jones iz Little Rocka v Arkansasu oživil idejo o uporabi patelarnega ligamenta. Uporabil je tibialno naraščajočo se srednjo tretjino kite z delom patele in jo skozi mini artrotomijo speljal pod subpatelarnim maščevjem neposredno v sklep (brez tunela). Zaradi kratkosti presadka pa je moral femoralni predor zvrtati na sprednjem robu femoralnega notcha. Kljub temu, da je bila lega presadka izrazito nefiziološka, pa je bila preprosta tehnika in minimalna operativna travma očitna prednost
postopka, ki je botrovala tudi »dobrim« operativnim rezultatom (1). Leta 1968 je Lam modificiral Jonesov postopek tako, da je za presadek vzel srednji del patelarnega ligamenta in postavil tibialno pritrdišče bolj anatomsko. Za pritrditev je uporabil kostni blok in vijak. Poleg tega je presadek spiralno zasukal za 360 stopinj, kar naj bi posnemalo potek viter sprednje križne vezi. Jones pa je leta 1970 zato, da bi zmanjšal rez, postopek izboljšal s perkutano pritrditvijo patelarnega bloka s pinom (4).
Slika 4
Jonesova ACL plastika s srednjim delom patelarnega ligamenta
V  nemško govorečem prostoru je bila Jonesova tehnika v modificirani obliki znana kot »Brücknerjeva plastika«. Brückner je uporabil medialno tretjino patelarnega ligamenta z delom patele, ki ga je speljal skozi predor v tibiji, skozi sklep in ga pritrdil v slepo končujoč se femoralni predor. Prvi pa je omenil tudi možnost uporabe prostega presadka patelarnega ligamenta z delom tibialne grče (B-T-B) (1).
V  nadaljnjem razvoju tega postopka so kirurgi poskušali pridobiti daljši presadek. Leta 1979 je Marshall s sodelavci objavil postopek, pri katerem je srednji del patelarnega ligamenta podaljšal s celotno prepatelarno fascijo, ki jo je za učvrstitev zvil »kot cigareto«, in delom kite kvadricepsa. Tak podaljšan presadek je nato speljal skozi tibialno vrtino preko sklepa v interkondilarni notch in »over the top« posterolateralnega kon-dila stegnenice v pripravljeno poglobitev na posteriorni strani lateralnega kondila (5).
124
Endoscopic Rev, Vol. 11, No. 26, November 2006
Slika 5
Brücknerjeva ACL plastika
Zunajsklepne in druge tehnike
Prvo zunajsklepno učvrstitev po poškodbi sprednje križne vezi sta opisala Bosworth in Bosworth leta 1936. Uporabila sta presadke iz fascije late, ki sta jih križno prepletla na obeh straneh kolena (3). Kasneje so se razvile še druge zunajsklepne metode. Mnogi avtorji; Matti, Lexer, Lemaire in MacIntosh, so poskušali različne materiale. Presadke fascije late, bicepsovo aponevrozo, svilo itd. so prepletati okoli kolena in šivali na različne načine, da bi učvrstili sklep (2). V sedemdesetih letih 20. stoletja so pričeli ortopedi govoriti o t. i. anterolateralni nestabilnosti pri poškodbi kolena. Zato je prevladovalo mišljenje, da je potrebno za odpravo te nestabilnosti rekonstruirati poleg sprednje križne vezi tudi kolateralne ligamente in sklepno kapsulo. Opisani so bili številni postopki, npr. Nicholasov »five in one«, ki je obsegal medialno meniscek-tomijo, posteriorno in proksimalno presaditev femoralnega narastišča medialnega kolateralnega ligamenta, distalno in anteriorno presaditev posteromedialne sklepne kapsule, premestitev posteriornega dela vastusa medialisa in prestavitev pes anserinusa (4).
Umetni nadomestki
Čeprav je ideja o nadomestitvi križne vezi z umetnimi materiali doživela največji razcvet v 80. letih prejšnjega stoletja, pa so podobne ideje
kirurgom vznikale že v začetku 20. stoletja. Tako se je med letoma 1903 in 1907 F. Lange navduševal nad svilo kot umetno vezjo ali kot ojačitev ohlapne ACL, kaj kmalu pa je bilo očitno, da svileni nadomeski povzročajo hudo obliko reaktivnega sinovitisa (1). Edred Corner naj bi 1914 poskušal tudi z dvema žičnima zankama, vendar rezultati niso opisani (4).
Pravi »boom« pa je kirurgija umetnih presadkov pri rekonstrukciji križne vezi doživela konec 70. oz. v začetku 80. let. Že leta 1975 so Rubin, Marshall in Wang eksperimetirali s protetičnim modelom ACL, narejenim iz dacrona. V zgodnjih 80. pa je prišel prvi val protez ACL iz karbonskih vlaken, pač v koraku s trenutno tehnološko modo. Rezultati pa so bili kljub obetom porazni; karbonske depozite so našli v sinovialni membrani in celo v jetrih, kar je povsem ustavilo nadaljnje poskuse.
Ko je karbon odpadel, sta postala moderna dacron in gore-tex, kar so nove generacije artroskopskih kirurgov navdušeno uporabljale. ACL rekonstrukcije so bile z novimi tehnikami hitre, minimalno invazivne in učinkovite. Kljub temu pa so konec 80. let zabeležili velik porast sinovitisov po uporabi umetnih presadkov ACL, posledično pa tudi pogoste rupture novih ligamentov. Tako so tudi te tehnike sčasoma opustili (1,2).
Operativne tehnike
Z razvojem različnih materialov se je sčasoma spreminjala tudi sama operativna tehnika rekonstrukcije križnih vezi. Do 80. let je bila večina operativnih postopkov zelo agresivnih. Razvoj je potekal od razširjene artrotomije - pogosto z razcepom pogačice, mini artrotomije do artro-skopsko asistirane plastike križnih ligamentov. Prvo artroskopijo kolena na mrliču naj bi opravil Japonec K. Takagi leta 1918, vendar se je sama tehnika nato razvijala zelo počasi. Leta 1962 poroča Watanabe o prvi artroskopski meniscek-tomiji, šele leta 1981 pa je Dandy opravil prvo artroskopsko asistirano rekonstrukcijo ACL. Sama artroskopija je odprla povsem novo pogled na zdravljenje poškodb sklepov. Nove generacije kirurgov so s pomočjo artroskopa lahko bistveno natančneje opravljale rekonstrukcijske postopke na znotraj sklepnih strukturah (2).
Endoscopic Rev, Vol. 11, No. 26, November 2006
125
Sodobne metode
Kljub prevladujočemu navdušenju nad umetnimi nadomestki sprednje kržne vezi, se je do poznih 80. let ohranila skupina kirurgov, ki so bili zvesti avtolognim presadkom. S pričetkom artroskopske dobe so pri svojih bolnikih dosegali vse boljše rezultate. S tehnološkim razvojem in prihodom modernih optičnih naprav je artroskopsko asisti-rana kirurgija sprednje križne vezi v 1990. letih doživela pravi razcvet. Pri izbiri presadkov so kirurgi največkrat posegali po centralnem delu patelarnega ligamenta, pa tudi po kiti kvadricep-sa, semitendinozusa in gracilisa. Omenjeni pre-sadki še danes veljajo za najbolj uspešne pri nadomestitivi sprednje križne vezi. Vstavljajo se skozi mini incizije pri artroskopsko asistiranem posegu. Izpeljani in pritrjeni so v ustrezno ležeča kostna kanala v golenici in stegnenici, njihova učvrstitev pa se večinoma prepušča izbiri kirurga. Leta 1987 je M. Kurosaka z raziskavo na kadavrih dokazal, da je najšibkejši člen vstavljenega pre-sadka njegova fiksacija, v njegovih poskusih pa je bila najučinkovitejša pritrditev z 9 mm inter-ferenčnim vijakom. Različni avtorji v 90. letih so razvili številne tehnike fiksiranja presadka (Endo -Button, polietilenska sidra, absorbilni vijaki in pini, sponke, vijaki s podložkami itd.), katerih smotrnost uporabe se bo opredelila šele sčasoma (2). K uspešnejšemu zdravljenju in dobrim zgodnjim rezultatom pa poleg vsega naštetega prispeva tudi zgodnja rehabilitacija in mobilizacija kolena. V pionirskih časih je namreč večina kirurgov po operaciji sklep imobilizirala tudi za več mesecev (4). V sedemdestih letih prejšnjega stoletja ja bilo opravljeno tudi veliko študij, ki so dodatno osvetlile biomehanične in histološkie vidike ob poškodi in rekonstrukciji križnih vezi. Poglobilo se je znanje o anatomiji in funkciji teh ligamentov (Kennedy, Girgis, Norwood in Cross). Alm, Chiroff in drugi so preučili mikroskopske spremembe pre-sadkov po intraartikularni rekonstrukciji. S tem znanjem so se izboljšale operativne metode, pooperativna imobilizacija in rehabilitacijske tehnike. Številne druge študije pa so primerjale naravni potek pri nezdravljenih bolnikih in bolnikih z rekonstruiranimi vezmi (Marshall, Olson, Feagin, Curl, Arnold itd.). Dolgotrajne spremljevalne študije so dokazale, da se pri odsotnosti sprednje križne vezi sčasoma razvijejo ireverzibilne degenerativne spremembe kolenskega sklepa (4).
Razvoj kirurgije sprednje križne vezi v Sloveniji
V Sloveniji do 1970. let v literaturi najdemo le omembo zdravljenja rupture sprednje križne vezi s primarnim šivom. Šele v začetku osemdesetih let so mlajši kirurgi iz tujine prinesli znanje o novih tehnikah rekonstrukcije. Na Travmatološki kliniki v Ljubljani so leta 1984 pričeli izvajati rekonstrukcijo sprednje križne vezi s patelarnim ligamentom. Uporabili so vezan žilni presadek; del patelarnega ligamenta s pripadajočom sub-patelarnim maščevjem, iz katerega se je presadek prehranjeval. Stari ligament so ohranili in prišili na presadek. Pristop so opravili skozi artrotomio preko lateralnega parapatelarnega kožnega reza (6,7). Metoda se je izkazala za zelo uspešno. Približno v istem obdobju so z operativnimi rekonstrukcijami sprednje križne vezi začeli tudi na Ortopedski kliniki v Ljubljani in v nekaterih drugih bolnišnicah po Sloveniji. Poizkušali so tudi z umetnimi nadomestki, ki pa so bili zaradi slabih rezultatov in negativnih poročil iz tujine kmalu opuščeni.
Konec 80. let se je pri nas pričela uveljavljati artroskopija in posledično artroskopska kirurgija. Slovenska kirurgija je uspešno sledila razvoju tehnik in metod v 1990. letih v svetu, tako da imamo danes v Sloveniji sodobno artrtoskopsko kirurgijo sprednje križne vezi. Uspešno se uporabljajo vse uveljavljene metode z različnimi avtolognimi presadki in tehnikami rekonstrukcije.
Zaključek
Kot je sicer v medicini pogosto, se je tudi kirurgija križnih vezi razvijala v različnih smereh in z mnogimi stranpotmi. Svojevrstna znotrajsklepna lega tega ligamenta je povzročala kirurgom v preteklosti mnogo težav pri rekosntrukciji. Zahteven je bil tako sam pristop kot tudi izbira materiala presadka, ki ni smel povzročati draženja v sklepu.
Razvoj materialov je napravil zanimiv krog, od avtolognih pecljatih presadkov fascije late, preko svile, dacrona in gore-texa in ponovno do avto-lognih B-T-B, semi-T in kvadriceps transplantatov. Bistven napredek pa je nastal tudi na področju operativnih tehnik. Namesto široke artrotomije z resekcijo pogačice imamo sedaj minimalno inva-ziven artorskopsko asistiran poseg. Podobno kot
126
Endoscopic Rev, Vol. 11, No. 26, November 2006
pri osteosintezah je šele v zadnjih desetletjih 20. stoletja postalo jasno, da brez ohranitve vitalnosti mehkih tkiv ni možno doseči zadovoljive funkcionalnosti poškodovanih okončin. Načeloma dobre zamisli za rekonstrukcijo sprednje križne vezi so bile v preteklosti večkrat opuščene zaradi slabih rezultatov, ki so bili morda prav posledica (pre)agresivne operatvne tehnike.
Literatura
1.    Eberhardt C, Jaeger A, Schwetlick G, Rauschmann MA. Geschichte der Chirurgie des vorderen Kreuzbandes. Orthopaede 2002; 31: 702-9
2.    Colombet P, Allard M, Bousquet V, De Lavigne C, Flurin PH. The history of ACL surgery. http://www.maitrise-orthop.com/ corpusmaitri/orthopaedic/87_colombet/colombet us.shtml
3.    Snook GA. A short history of the anterior cruciate ligament and the treatment of tears. Clin Orth 1983; 172: 11-3
4.    Burnett QM, Fowler PJ. Reconstruction of the anterior cruciate ligament: historical overview. Orthopedic Clinics of North America 1985; 16 (1): 143-57
5.    Marshall JL et al. The anterior cruciate ligament: a technique of repair and reconstruction. Clin Orth 1979; 143: 97-106
6.    Slaček E, Tonin M. Akutna rekonstrukcija sprednjega križnega ligamenta - preteklost in sedanjost. Zdrav Vars 1986; 25(5-6): 200-2
7.    Praprotnik A, Tonin M. Novosti v operativni oskrbi poškodb kolenskih vezi. In: Kornhauser P, ed. 22. podiplomski tečaj kirurgije za zdravnike splošne medicine 1986: zbornik. Ljubljana: Kirurška služba Univerzitetnega kliničnega centra, 1986; 161-4
Endoscopic Rev, Vol. 11, No. 26, November 2006
127