Na rob javni razpravi o ustavnih spremembah
Že skoraj mesec dni je v javni razpravi osnutek amandmajev k Ustavi SFRJ. V na.ši občini kot da prave vneme zanje ni. Kajti kako naj si drugače razlagamo dejstvo, da je v dvaintride-setih krajevnih skupnostih, kolikor jih je v naši občini, le peščica tistih, ki je zagrizla v ta naš temeljni dokument in vodila zares poglobljeno in polemično razpravo (omembe vredna je denimo razprava v KS Koseze na temo »Razvoj KS v ustavnih amandmajih«). Medtem, ko razprave v organizaci-jah združenega dela (razen v Iskri Elektrooptika) presenet-ljivo, glede na problematiko, zlasti na področju družbenoeko-nomskih odnosov, še ni bilo. Dvomim, da razprave o tem tako pomembnem dokumentu naše prihodnosti, kot je Ustava, ne zanimajo občane oz. krajane in delavce v združenem delu. Vendar, če upoštevamo čas in zelo zaostreno družbenoeko-nomsko krizo, smo se v hotenjih očitno precenili. Namreč ne smemo pozabiti, da se v zelo kratkem času in hkrati z ustav-nimi spremembami odločamo o prav tako pomembnem doku-mentu, to je Zakon o združenem delu, razpravljamo o stav-kovnih pravilih, smo pred volitvami v temeljne kandidacijske konference in za najvišje funkcije v občini, na mestu in repu-bliki, organizacije združenega dela sprejemajo zaključne račune, ob katerih jih hudo boli glava. In kako ob vsem tem ne bi tudi nas. A vse to zdaj imamo, zato bo treba razpravljati in to zelo poznavalsko, poglobljeno. In je prav, da se zazremo vase in ugotovimo. da smo vendarle premalo iniciativni na vseh ravneh. v orgaHh in organizacijah. Še vedno smo zbeeani in ne vemo ali nočemo vedeti, kako pristopiti k razpravam. Premalo imamo lastnih pogledov in rešitev. Z lahkoto prista-jamo na ponujene rešitve ne zavedajoč se, da je naš razvoj odvisen le od nas - poznavalcev okolja v katerem živimo. Tako pa se zgubljamo v akademskih nastopih in dolgoveznih razpravah, zmotno misleč, da vsi vse vemo.
SZDL kot pobudnica vseh javnih razprav v KS in Zveza sindikatov v organizacijah združenega dela bi pri tem morali biti bolj pogumni in organizirati razprave tako, da ne bodo same sebi namen, biti ntorajo zares javne, dostopne vsem za mnenja, pobude, dileme in predloge, kajti po toči zvoniti bo prepozno.                                                             V. Vogrinčič