TEMA MESECA Žiga Humar Naj bodo stopinje edina sled za vami Varno in odgovorno soteskanje Vas je vedno mamila žuboreča voda, ki išče svojo pot proti dolini? Njeni atomi si privoščijo zabavo v zraku, ko frčijo čez visoke slapove. Vedo, da se jim pri pristanku ne bo nič pripetilo in bodo lahko nadaljevali svojo pot. Resda je človek sestavljen iz sedemdesetih odstotkov vode, a zaradi tega v soteskah nismo varni. Če želimo varno soteskati, moramo poznati opremo, zakonitosti vode, vremena, vrvne tehnike in navsezadnje tudi etiko soteskanja. Na vsako izmed naštetih tem bi lahko napisali celo številko Planinskega vestnika. V prispevku bomo predstavili osnove, ki jih moramo poznati pred svojim prvim soteskanjem. Vreme Kot pri večini dejavnosti v naravi moramo vede­ ti, kakšno vreme nas čaka. S to razliko, da nas zani­ ma tudi, kakšno vreme je bilo v preteklih dneh na vodozbirnem območju soteske. Dolgotrajno dežev­ je ali pomladansko taljenje snega močno povečata pretoke. Veliki pretoki otežujejo spuščanje po slapo­ vih, kjer voda prši po nas, lahko pa nam s horizontal­ nim ali vertikalnim kroženjem vode v bazenih celo preprečijo izstop iz vode. Zato običajno za soteska­ nje izbiramo pretežno suhe dni ali izberemo kakšen drug cilj, kjer ni pričakovanih padavin. Obstajajo pa tudi soteske, ki so večino časa suhe, zato se vanje po­ dajamo ob deževnih dneh – a pri tem sta nujni skraj­ na previdnost in razsodnost. V poletnem času je zlato pravilo, da naj bi sotesko za­ pustili pred 17. uro, saj je pozneje mnogo večje tve­ ganje za srečanje s poplavnim valom, ki je posledica Kljubovanje mrzli vodi in nepričakovanim situacijam terja veliko količino težke opreme. Foto: Žiga Humar popoldanskih neviht. Poplavni val je naš največji so­ vražnik – skozi sotesko prihrumi v nekaj sekundah in v ozkih delih se mu ni mogoče umakniti. Na tak na­ čin je v švicarski soteski Saxetenbach leta 1999 ugasni­ lo enaindvajset življenj. Zato je poznavanje vremenske napovedi, vodozbirnega območja in možnih zasilnih izhodov podlaga, brez katere ne smemo stopiti v so­ tesko! Poznavanje soteske Obisk kanjona, ki ga skupina pozna, je nekoliko pre­ prostejša naloga. Vemo, kakšen je dostop, preučili smo možnost zasilnega izhoda in ostale značilnosti. Če pa smo namenjeni v sotesko, ki je doslej še nihče iz skupine ni obiskal, nam na pomoč priskočijo knjige − vodniki. Ti vsebujejo oceno soteske (težavnost spu­ stov po vrvi, vodnatost in možnosti zasilnega izhoda), informacijo o dolžini, potrebnem času, višinski razli­ ki, potrebni dolžini vrvi, kamnini, včasih pa tudi koor­ dinate. Posebej so poudarjeni opisi, s katerimi avtorji opisujejo dostop do soteske ter njene značilnosti. Naj­ pomembnejši del opisa je skica prečnega prereza so­ teske – tako za vsak slap vnaprej vemo, kako visok je in katero tehniko je priporočljivo uporabiti (skok, dr­ senje po zadnjici, spust po vrvi, plezanje, tirolska žič­ nica). Žal za slovenske soteske takšnega vodnika ni. Pred šestnajstimi leti je bil sicer izdan francoski Ca- nyons Slovenes, a ga ni več mogoče kupiti v prosti pro­ daji. Zato si za domače soteske pomagamo s spletnim portalom canyon.carto.net. Za našo pokrajino toplo priporočam knjigo Canyoning in the Alps založbe Ci­ cerone, ki opisuje najlepše soteske v Italiji, Avstriji, Švici, na seznamu pa je celo slovenska Mlinarica. Oprema Izbrali smo torej lokacijo in sotesko, primerno svo­ jim izkušnjam. Sledi nabiranje opreme. V  Sloveni­ ji nimamo specializiranih trgovin, ki bi prodajale vse potrebno, zato nas čaka popotovanje od trgovine do trgovine, kakšno stvar pa bomo morali naročiti pre­ ko spleta. Soteskanja si ne moremo prestavljati brez neopren­ ske obleke. Običajno posežemo po najmanj pet mi­ limetrov debelem neoprenu z dolgimi rokavi in ka­ puco. Kapuca je pomemben del, saj pripomore k ohranjanju toplote telesa v hladnih soteskah. Obsta­ jajo proizvajalci neoprenskih oblek, ki so namenjene prav soteskanju – te imajo na mestih, kjer pride naj­ večkrat do stika s skalami, odebeljene površine (kole­ na, komolci, zadnjica). Običajno takšne obleke zdrži­ jo dlje kot npr. surferske neoprenske obleke. K udobju pripomorejo tudi neoprenske nogavice in namenska obutev. Kanjoni slovijo po tem, da so pre­ cej spolzki. Zato je ameriško inovativno podjetje pred leti začelo izdelovati posebne čevlje z izredno pro­ žnim podplatom in gumo, ki neverjetno drži tudi na skali, prekriti z algami. Dandanes na trgu najdemo vsaj štiri proizvajalce takšnih čevljev. V primeru, da soteskarskih čevljev nimamo, za začetek uporabimo kar športne copate. Poskrbeli smo torej za noge in telo. Ne smemo pa po­ zabiti na glavo. Nanjo sodi alpinistična čelada, ki nas ščiti pred padajočim kamenjem in morebitnim bli­ žnjim srečanjem glave s skalami, če smo nerodni. Za spuste po vrvi uporabljamo posebej prilagojene plezalne pasove, ki imajo zaščito za zadnjico, saj tako bistveno zmanjšamo obrabo materiala. Pas opremi­ mo z dvema popkovinama, nekaj vponkami z matico za pripravo sidrišč, pa tudi kakšna neskončna zanka ne škodi. Za spust po vrvi uporabimo osmico ali po­ sežemo po namenskih soteskarskih pripomočkih za spuščanje. A v vsakem primeru moramo pripomo­ ček znati uporabljati in vrvi nikakor ne smemo izpu­ stiti iz rok. Z začetniki običajno treniramo na suhem strmem pobočju, in ko tehniko spuščanja osvojijo, so pripravljeni za vajo v lažji soteski. Če pri plezanju ve­ lja, da se uporabljajo dinamične vrvi, imamo pri so­ teskanju opraviti s statičnimi vrvmi. Prvič zato, ker je spust po statični vrvi bistveno prijetnejši, saj ne ob­ čutimo tako močno nihanja, drugič pa zato, ker sta­ tična vrv utrpi manj poškodb, ko ustvarja trenje na ostrih skalnih robovih. Kakšno dolžino vrvi potrebu­ jemo? Običajno se v sotesko odpravimo s trikratni­ kom dolžine vrvi, potrebne za najvišji spust. Dvakra­ tno dolžino najvišjega spusta potrebujemo zato, da Neizkušenost ali lahkomiselnost nas hitro lahko pripeljeta do nezaželenih posledic. Najpogostejše so poškodbe nog in hrbtenice. In reševanje iz sotesk je resnično težaško in dolgotrajno delo. Foto: Žiga Humar 10 vrv potegnemo za seboj, eno dolžino pa imamo še za rezervo, če vrv poškodujemo ali kam zataknemo. Potem pa je tu še dodatna oprema, brez katere si ži­ vljenje težko predstavljamo. Vso opremo nosimo v naluknjanih nahrbtnikih, iz katerih voda hitro odte­ če. V njem imamo poleg vrvi obvezno vodoodporno posodo s prvo pomočjo. V primeru, da gremo v so­ tesko, v kateri že dolgo ni nihče bil, ali pa so bile pred kratkim poplave, je nepogrešljiva tudi oprema za iz­ delavo sidrišč − nabijalni komplet, svedrovci in ušesa, saj je kakšno od obstoječih lahko poškodovano. Pred soteskanjem Pred odhodom obvezno ponovno preverimo, ali imamo vso opremo – ob njeni obilici se namreč hitro zgodi, da pozabimo kakšnega izmed nujnih predme­ tov. Pred vstopom v sotesko obvestimo koga od svo­ jih bližnjih, v katero sotesko smo namenjeni, koliko časa predvidevamo, da bo spust trajal, in s kom smo v družbi. Po soteskanju pa tej osebi javimo, da smo so­ tesko varno zapustili. V kanjonih velikokrat ni tele­ fonskega signala, zato je še kako pomembno, da vsaj kdo ve, kje smo in kdaj naj bi se vrnili. Vrvne tehnike za spuščanje Učinkovite in varne vrvne tehnike za spuščanje so drugačne kot pri alpinizmu ali jamarstvu. Opravka imamo z vodo, ki nas škropi ali celo vleče nazaj pod slap. Običajno se spuščamo po enojni vrvi. Poskrbi­ mo, da na koncu vrvi ni vozlov, vrv pa naj bo odmerje­ na tako, da prosti konec sega do gladine vode ali nekaj deset centimetrov nad njo. Na sidrišču vrv aretiramo z različnimi tehnikami, ki omogočajo sprostitev (npr. polbičev vozel v kombinaciji z mulinim vozlom ali blokiranje z osmico). Takšen pristop nam omogoča, da so­ soteskarja, ki se je iz takšnih ali drugačnih ra­ zlogov zagozdil na vrvi, spustimo do dna slapu, kjer se nato osvobodi. Hkrati pa lahko med spuščanjem premikamo vrv, da na ostre robove nalega na različ­ nih točkah. Za spuščanje ne uporabljamo dodat nega varovanja (npr. prusikovega vozla), saj nam to utegne povzročiti težave pri stiku z vodo. V primeru upora­ be polbičevega in mulinega vozla za blokado vrvi na sidrišču pa zadnji soteskar podre oba vozla in se čez slap spusti po dvojni vrvi. O soteskarskih vrvnih tehnikah so sicer napisani pri­ ročniki in knjige. Vsako od tehnik je smiselno preiz­ kusiti v varnem okolju, jo dobro razumeti in šele nato uporabiti v soteski. Priporočam, da se prvih nekaj so­ teskanj pridružite izkušenim soteskarjem, ki vedo, Na prvem mestu naj bo skrb za lastno varnost, na drugem pa varovanje narave. Fotografija prikazuje žalosten prizor v grški soteski Arvi, kjer so smeti dobile "stalno prebivališče". Foto: Žiga Humar Varujmo naravo in še bomo lahko priča takšnim prizorom. Foto: Žiga Humar 11 junij 2019 PLANINSKI VESTNIK kako se stvarem streže. Bodite radovedni, znanja ni nikoli preveč. Divja voda, skoki in drsenje Nekako velja zmotno mišljenje, da je pri soteskanju najpomembnejše poznavanje vrvnih tehnik. Mno­ gi pozabljajo na divjo vodo, ki lahko prijetno sotesko spremeni v strašen kraj. Če želimo v soteske z višji­ mi vodostaji, nam plavanje z lovljenjem protitokov ne sme biti tuje, oceniti pa moramo tudi znati, kdaj je vertikalno kroženje vode pod slapom tako močno, da nas utegne povleči nazaj pod slap. Prav tako moramo biti sposobni prepoznati skalne izpodjede in sifone. Najbolj zabaven in adrenalinski del soteskanja so obi­ čajno skoki in drsenje po zadnji plati. Globino baze­ na, kamor želimo skočiti ali oddrseti, je treba vsakič preveriti. Po večjem deževju se lahko namreč spre­ meni. Običajno skačemo na noge, pri tem aktiviramo mišice trupa, pokrčimo noge in poskrbimo, da roke ostanejo ob telesu. Kadar drsimo po zadnjici, se ule­ žemo, pokrčimo noge, prekrižamo zapestji, iztegne­ mo roke in tako komolce varno skrijemo pred more­ bitnimi udarci. Etika soteskanja Soteske niso človekovo naravno okolje. V soteskah smo le občasni gostje, zato je prav, da se temu primer­ no obnašamo. Dosledno upoštevamo naslednja pri­ poročila. • Kjer je mogoče, uporabljamo že obstoječe poti ter eno vstopno in izstopno mesto. • Iz sotesk odnašamo svoje smeti in vse smeti, ki jih v njih najdemo. • V soteskah ne puščamo opreme, neskončnih zank, vrvi ali drugih pripomočkov. • Izogibamo se izdelavi novih sidrišč, če so stara še primerna in varna za uporabo. • T ežimo k najmanjšemu mogočemu vplivu na žival­ stvo in rastlinstvo. Soteske so habitat najrazličnej­ ših rastlinskih in živalskih vrst. • Izogibamo se hoji po mehkih podlagah in rastju, za hojo zato raje uporabljamo skale in pesek. Hodimo v gosjem redu. • Ne vpijemo in ne povzročamo drugih zvokov, ki bi plašili živali. Za sporazumevanje uporabljamo vi­ zualne znake. • Iz sotesk odnašamo svoje iztrebke, saj tja ne sodijo. • Pred soteskanjem na drugi lokaciji opremo dobro operemo in posušimo, da med soteskami ne pre­ našamo patogenih bakterij. • Upoštevamo vodilo "Naj bodo stopinje edina sled, ki jo pustiš za seboj." m Poznavanje vrvnih tehnik in divje vode sta ključna za varno soteskanje. Kadar imamo opravka z vodo, vedno poskrbimo za pripravo sidrišč tako, da jih lahko kontrolirano sprostimo, tudi ko je vrv že obremenjena. Foto: Žiga Humar Trening vrvnih tehnik izvajamo v varnem in kontroliranem okolju. Foto: Žiga Humar 12