101 Glasnik SED 61|1 2021 * Iztok Ilich, publicist, prevajalec in urednik; iztok.ilich@amis.net. – Besedilo je bilo 15. februarja 2021 predvajano na 3. programu Radia Slovenija v oddaji S knjižnega trga, za katero je bilo prvotno tudi napisano. Knjižne ocene in poročila Gašper Raušl Knjižne ocene in poročila Iztok Ilich* čič Hladnik predstavila šest življenj- skih zgodb prostovoljnih in prisilnih migrantk in migrantov. Ena izmed njih je na primer zgodba Marije Černe ozi- roma Marie Prisland. Kot mlado, pet- najstletno dekle se je iz Štajerske na pot v Ameriko odpravila z namenom, da zasluži dovolj denarja, s katerim bi si doma lahko plačala šolanje. Kot iz- vemo iz knjige, načrtovane vrnitve ni nikoli uresničila, saj se je popolnoma posvetila delu v slovenski izseljenski skupnosti in pustila močan pečat v obeh domovinah. Leta 1926 je usta- novila prvo organizacijo slovenskih izseljenk in bila 20 let njena predsedni- ca. »Biografska in avtobiografska be- sedila, objavljena v časopisih, revijah in knjigah, spravljena v arhivih; pri- čevanja, pripovedi in osebni spomini ali spomini potomcev; ter osebni do- kumenti, kot so fotografije, dnevniki, pisma in razglednice« (str. 367), do- dajo oseben in čustven naboj knjigi o migracijah, ki so ključno zaznamovale zgodovino slovenskega prostora. Mil- harčič Hladnik poudari, da je ključne- ga pomena pri tem »razumevanje, da resničnost, v kateri živijo ljudje, ki so vedno obenem izseljenci in priseljenci, ni enoznačna in je zato tudi ne moremo znanstveno ugotavljati« (str. 367). Knjiga je zelo sistematično, podrobno zasnovana in je dragocen prispevek k poznavanju migracijskih tokov v pre- teklosti. Skozi zgodovinski okvir pred- stavi vsa ključna dogajanja v povezavi z migracijo na Slovenskem ter organi- zacijske in kulturno-umetniške dosež- ke slovenskih migrantov. Verjamem, da bodo to estetsko lepo oblikovano knjigo z bogatim slikovnim in foto- grafskim gradivom ter s podrobnimi opisi v roke radi vzeli vsi, ki jih zani- majo migracijska gibanja na Sloven- skem. Navsezadnje je bilo zame delo zanimivo tudi zaradi dejstva, da sem potomec ekonomskega migranta, ki je leta 1928 »s trebuhom za kruhom« od- šel iz rodnih Trbovelj v majhno franco- sko mesto Aumetz, kjer se je zaposlil v rudniku. IZAR LUNAČEK: Sveto & smešno: Stripovski esej o hecni plati religije. Založba ZRC in Zavod Stripolis, Ljubljana 2020, 240 str. Medtem ko strip kot »hitro branje za počasne glave« dolga desetletja – z redkimi izjemami – kljub množicam ljubiteljev ni bil na najboljšem glasu, je prevlada digitalnih tehnologij v po- sredovanju knjižnih vsebin prinesla velike spremembe. Preplet besed in podob je ne le mlajši publiki približal tako Prešerna in Cankarja kot Maistra in požig Narodnega doma v Trstu. To- rej še pred nedavnim zaradi akadem- ske resnosti obravnave zlasti mlajšim rodovom nezanimive kanonske junake in nacionalne teme. Potem se je uvelja- vil risoroman – strip, ki z množico iz- peljav zgodbo pripoveduje kot roman. Nakar je Izar Lunaček na preseku stro- kovnega besedila in vizualne govorice vpeljal še kategorijo stripovski esej! Za začetek o hecni plati resne teme, religije. Ko se je smehu v religiji ne- koč in danes posvetil že v doktoratu, je svoje teze prelil še v lahkoten strip. Avtor – akademski slikar, komparati- vist in doktor filozofije – bržkone edini pri nas izpolnjuje tudi »formalne po- goje« za ta novi (pod)žanr. Lotil se ga je, ko je podpisal že vrsto stripovskih knjig, ustanovil striparsko štacuno in občasno založbo ter pomagal posta- viti na noge ljubljanski festival stripa Tinta. Kot stripar, pojasni v uvodnem od trinajstih poglavij, »je vse življenje užival v vseh smešnih žanrih: komedi- ji, vicih, stendapu, in vedno se mu je zdelo, da se v njih skriva neko blazno pametno stališče do sveta, na katerega ne moreš kar pozabiti, ko se konzervi- rani smeh poleže!« Med študijem filozofije iskanje v tej smeri sprva ni bilo obetajoče. Branje obveznih klasikov evropske misli do 20. stoletja, se spominja Lunaček, ni razkrilo skoraj ničesar, kar bi upošte- valo tudi komedijo, smeh. Dokler ni po strogosti Bergsona in Freuda naletel na Rusa Mihaila Bahtina, ki je menil, da je smešno nosilec enako pomembnega in celo starejšega pogleda na svet kot resno, to svoje stališče pa je utemelje- val na karnevalu in njegovih poveza- vah z bolj antičnimi obredi. Karneval – ki je še danes živ zlasti v nastopih pustnih šem – je zanj tudi ljudska do- polnitev uradne ideologije, kjer svoje mesto najde vse, kar Cerkev in kralj iz- ključujeta, tudi parodije njunih praks. 102 Glasnik SED 61|1 2021 * Saša Babič, dr. literarnih ved, znanstvena sodelavka in docentka, ZRC SAZU, Inštitut za slovensko narodopisje; sasa.babic@zrc-sazu.si. Knjižne ocene in poročila Iztok Ilich Knjižne ocene in poročila Saša Babič* Sledilo je spoznanje, da je bilo demoni- ziranje smešnega bolj skrb krščanstva, medtem ko so v lokalnih politeizmih smešni liki veliko pogostejši. Sveto in smešno sta se tako, po avtorjevih be- sedah, »pri dreganju v izvore religije pokazala kot dve plati istega kovanca. Kot zrcalna izgnanca iz vsakdanjika dela, razploda in tešenja osnovnih po- treb, ki smo ju šele pozneje razžagali na dvoje, da bi novim monoteističnim veram omogočili uglednejši imidž in čezmejni razmah.« O tem je Lunaček že leta 2011 pisal v knjigi Vrnitev cik- lizma in popularne kulture. »Sveto in smešno …, dve besedi, ki ju nismo ravno vajeni slišati skupaj, ne?« Lunaček čisto na začetku vpraša bral- ca, ko ga povabi med lokalne bajke z množico primerov in oblik sleparstva, ki namigujejo, da je pred pohodom mednarodnih monoteizmov mitologi- ja smešna slavja in njihove like redno uvrščala v svoje panteone, celo ob bok glavnim božanstvom. »Smešno,« na- daljuje, »za nas tiči v blatu sveta, kjer se da vse pretipati …, medtem ko naj bi sveto lebdelo nekje v višavah on- kraj dosega. Če pa že kdaj prideta v stik, je njuno srečanje pogosto gro- zno konfliktno, včasih celo krvavo,« pri čemer z risbo spomni na tragične posledice objave karikature Moha- meda v francoskem satiričnem ted- niku Charlie Hebdo. S stripovskim esejem Sveto in sme- šno, napisanem v pogovornem jeziku in upodobljenem v treh barvah – rde- či, rumeni in modri, ki imajo svoje pomene – se avtor vrača k svojim fi- lozofskim koreninam. Z malo stavki in s kupom smešnih sličic razlaga le najbolj zanimive reči, ki jih je izvedel o svetih dvojčkih. Najprej, kot pra- vi, preleti poante najvplivnejših teorij smešnega, potem par poglavij posveti smešnim bogovom in režečim se obre- dom po vsem svetu ter pokaže, kaj se je z enim in drugim zgodilo ob vzponu krščanstva. V zaključku se vpraša, za- kaj danes lahko o tem sploh govorimo, kaj se je po stoletjih spora spremeni- lo, da lahko načenjamo temo intime med smešnim in posvečenim. Se tudi povsem resno pogovarjamo o smehu ter njegovih različnih oblikah in po- menih. »Humor,« pravi Izar Lunaček, »nas tudi v resničnih nevarnostih lah- ko dvigne na varno razgledno točko, s katere se vse poprejšnje tegobe zazdijo drobne in nepomembne. A smeh poleg distance veča tudi bližino. Če z njim preganjamo pošastnost prednika, se obenem z bogom tudi bratimo.« Na koncu Lunaček poseže še v dana- šnji politični marketing nagovarjanja tistih volivcev, ki si želijo voditelje s tr- šo roko: »A v večini primerov fašejo le kralje karnevala,« ugotavlja, »sleparje, ki s pozicije moči trosijo obscenosti in mahajo z bojno sekiro tudi če to ni v njihovi pristojnosti. Pač po sledi tren- da smešnega politika, ki je sam svoj dvorni norec … A se pri tem pozab- lja, da je dvojni obraz klovnovskega kralja fasada za neko precej bolj prera- čunljivo in koristoljubno zver.« DAN PODJED: Antropologija med štirimi stenami. Spoznavanje družbe in sebe med pandemijo. Založba ZRC, Ljubljana 2020, 152 str. Leta 2020 je življenje prežemala pred- vsem epidemija novega koronavirusa, ki se je po svetu razširil skoraj v času enega mežika. Epidemija je prerasla v pandemijo in pokazala svojo agresiv- nost tudi ob hitrem jemanju življenj. Sprejeti zaščitni ukrepi in uvedene karantene so močno spremenile naš dnevni ritem, gibanje in navade. Zato ne preseneča, da je ravno o pandemiji in spremljajočih življenjskih spremem- bah izšlo precej knjig, ki so aktualno pandemijo obravnavale z različnih vi- dikov; samo v Sloveniji s filozofskega (Renata Salecl in Tomaž Grušovnik), z novinarsko-reportažnega (Janko Petrovec), pravnega (Andraž Teršej), literariziranega (Tadej Golob) – in na- vsezadnje z antropološkega. Knjiga Antropologija med štirimi stenami Da- na Podjeda predstavlja antropološko (samo)opazovanje med pandemijo. Knjiga ni nastala tako, kot smo vaje- ni: avtor ni nameraval napisati knjige ali zbirke sestavkov, temveč je začel kratke sestavke pisati za objavo na svojem Facebooku. Pisanje (tako v slovenskem kot angleškem jeziku) smo lahko spremljali vse dni med 5. in 36. dnevom pomladne karantene,