270
„DOM IN SVET!' 1889, štev. 12.
dolgo cev, obdano pri dnu s tanko, prozorno, napošev prirezano belo kožico. Prašnikov, neenako dolgih in krajših, kot rogljički, je šestero; vratov pa troje, ki tudi ne presezajo rogljičkov. Žlebičasti listi so mesnati in široko-suličasti, slični tulipanovim, med katerimi nekako skrit sedi jajčasti tropredalni mešiček, napolnjen z rujavim semenom. Razcveta se ta rastlina meseca septembra in oktobra in spada po Linnejevi sestavi v šesti razred, po naravnem redu pa med »Colehi-aceae«. Vrlo lepo in nedolžno se ti kaže ta cvetica, pa kolikor je je, jako je strupena ter smrtno nevarna ljudem in živalim. Izmed mnogo žalostnih dogodeb,
LOVENSKO    SLOVSTVO. Knjige družbe sv. Mohora.
(Dalje)
..Življenje preblažer.e Device Marije in svetega Jožefa." Popisal f Janez Volčič. VIII. snopič, str. 160—300. — Težko de človeku, ko zagleda pri imenu pisateljevem križec, ki naznanja, da se je ustavilo spretno pero Volčičevo, katero je toliko lepega napisalo za ude družbe sv. Mohora. Brez dvoma bodo verni Slovenci najbolj hlastno jemali v roko to knjigo izmed vseh letošnjih. Nihče ne bi verjel, kako kmetje radi poslušajo zgodovinske podatke o imenitnih cerkvah, kdor se tega ni sam prepričal. In cvet takih podatkov, ki priprosto ljudstvo najbolj mikajo, zbran je v tej knjigi. Poleg tega so čudežne dogodbe popisane tako živo in čuteče, da se bode med čitanjem porosilo marsikako oko in zaupanje na Marijo globoko utrdilo. Zelo povzdigujejo knjigo tudi mnoge čedno izdelane podobe Marije in njenih cerkva po Slovenskem. Dokler bodo ljudje radi čitali taka dela, ne bode se bati »za pojemajoči slovenski rod«, za kateri pisatelj lepo prosi Marijo Devico v Vetrinju. Ker knjiga nima samo zgodovinskega namena, se tudi ne sme ocenjevati s strogo zgodovinskega stališča, in ni treba tako na drobno ločiti pripovedek od zgodovinskih dogodkov, kakor se godi v učeni zgodovini. Gledati pa mora pisatelj na to, da se resnica ne pokaži. Tega se je Volčič držal. Le malo se nahaja v knjigi zgodovinskih zmot. Tako ni zgodovinsko dokazano, da bi bil sv. Bernard postavil prvega opata v Stičini,   kakor trdi Volčič,   »und   doch
katere je Pecirka v svoji že večkrat omenjeni knjigi zabeležil, naj omenim samo nastopno:
Dva dečka, eden šest, drugi pa dve leti star, zobala sta neki popoludan meseca maja podleskovo seme. Ob 7. uri zvečer prišedša domov, tožita, da ja glavi bolita in jima je slabo; začneta bljuvati in vso noč ju je hudo driska nadlegovala. Še-le zjutraj ob 10. uri pokličejo stariši zdravnika, ki otrokoma da primerna zdravila, ki pa niso nič pomagala; kajti mlajši deček je umrl že ob 4. uri popoludne, starejši pa o polnoči v groznih bolečinah.
verhalt es sich ganz anders«, pravi zgodovinar Milkovvicz v svoji knjigi »Kloster von Krain«. Stara kapelica v Suši ni bila devet čevljev dolga in šest in pol široka (str. 243). Spominjam se, da je bila mnogo večja. Ocij (Ozzius) je zelo prisiljeno razlagati iz besede: oče (str. 166). Ni verjetno, da bi bili Slovenci beneškim mlakužam dali ime »benetke« (str. 197). Mestu so ime dali Veneti, stari Slovani so je pa imenovali Mletci. Templarji so kaj drugega, kakor »gospodje (nemškega) viteškega reda« (str. 224). Marsikdo bi želel kaj več zgodovinskih podatkov iz starih časov, da je n. pr. pri Mariji Devici v Logu (in Augea) v Vipavi bil poseben kapelan že 1. 1344, namreč Ivan pl. Trautmannsdorf itd. A kdor ve, kako leži naše zgodovinarstvo še v povojih, mora reči, da se je pokojni Volčič zelo trudil za to, kar je. spisal. Samo to bi omenjal, da so nekatera božja pota popisana v primeri z drugimi preobširno, n. pr. Suša, druga pa zopet prekratko, n. pr. Stičina. Že o krasni Stiski cerkvi, do katere ni tako daleč, dalo bi se marsikaj več povedati. »Alle Unfuge« (na str. 217) bi se bilo pač lehko izpustilo. Glasi se odstavek, kakor neka polemika zoper škofovo slabo vero. Pohvaliti bi bilo treba škofa, da je modro vso stvar dal nekako na skušinjo, pograjati pa »gorečneža«, ki je celo zapravil prvotno čudežno podobico. Jezik se mi zdi v tej knjigi dokaj čistejši, kakor v prejšnjih Volči-čevih delih. Le glagol se še jnalo prepogosto vlači prav na koncu stavka. Še par rečij naj popravim. Mesto »arhiprezbiteri« (str. 178) naj bi za ljudstvo stalo: nadduhovni. Ne »škof Krapulonski« (str. 164), ampak: Kaprulanski. Petinski = Pičenjski, v slovenski obleki od Pičenj (Pedena).  Ne »od sv. Elija«   (str. 191),  ampak
Slovstvo.
Slovstvo.                                                      271
Elije. Pot je težko »upeta« (str. 190), bolje: napeta. Pisati se mora: »Polhovi Gradec«, in ne »Polhov Gradec«, kakor ima ta knjiga (str. 201) menda po ljublj. šematizmu. Ljudje prebivalci ondi ne pravijo »Polhovgradčan« (str. 201), ampak: »Pograjec«. »Vrhovški« (tudi ondi) — »vrhniški«. »Smarijina gora« ni nastalo iz »sveta Marijina gora« (268) temveč iz »Šnt-Marijina gora«. Lepše in bolj prav bi bilo pisati Cern-grob, kakor Cerngrub (str. 239). Ime je vzeto iz srednjeveške nemščine. Frizinški škofje so namreč naselili nemške Bavarce na ravnini od Loke do Kranja. Ti so dali nemško ime raznim vasem (n. pr. Ermern, Dorfern itd.) in v Cern-grobu so rekli: zw Ern Gruoben (Ern = tla, zemlja, Gruobe = jama), kakor pove urbar od 1. 1291. Ker se je še takrat za »u« slišal glas »o«, ni čuda, da večina Slovencev še zdaj pravi Cerngrob in ne Cerngrub. Tudi pišem jaz: Sti-čina in ne Zatičina, ker poslednje je znano samo v knjigah, ljudstvo pa pravi »Stična«. Prav lahko se nemško ime Sittich in slovensko Stičina ali Sitičina razlaga od besede »sT>-tik«, kjer leži samostan v »sri>tiku«, v dolinici, koder se »stikajo«  hribje.                                         A. Koblar.
,Drobtinice." XXIII. letnik. Uredil dr. France L a m p e, profesor bogoslovja, vodja Marijanišča. Izdala »Katoliška družba za Kranjsko«. V Ljubljani. Tiskala »Kat. Tiskarna«. 1889. Str. 304. — Ni mi namen, da bi to knjigo ocenjeval, — to bi bilo pač čudno —, a poročati vendar smem o njej, toliko bolj, ker knjigo dobro poznam in sem večini sestavkov samo urednik, in ne pisatelj. — Znano je, da so »Drobtinice« začele izhajati na Stajarskem; prvi letnik je izdal 1. 1846 nepozabni Slomšek; na Stajarskem so tudi dospele do 20. letnika. Od 1. 1869 sem se je zdelo, da so popolnoma ponehale A pred dvemi leti je zagledal 21. letnik v Ljubljani beli dan. Neprijazna sodba je očitala, da je to izdajanje odveč, Češ, družba sv. Mohora spravlja svoje knjige med mnogo več čitateljev, nego jih imajo »Drobtinice«. Dasi to vsakdo ve, vendar ne mislijo vsi tako. Sploh bi moralo vse slovstveno delovanje med Slovenci ponehati, razun družbe sv. Mohora, ako bi obveljalo omenjeno načelo. Namen Drobtinicam je, da razširjajo in utrjujejo katoliško mišljenje in življenje. Ta namen poudarja posebno jasno ta letnik. Bodisi čitatelj na katerem koli stališču, tajiti ne more, da je treba zlasti v slovstvenem delovanju, posebej še v enem in istem delu, doslednosti, kajti v življenju je zelo pogrešamo. In prav zato tako hira katoliško mišljenje, prav zato je katoliško življenje vedno redkejše, ker izginja doslednost; »katoliško« in »dosledno« se pa ne da ločiti. Žal, da se ta beseda in to geslo: katoliško, včasih rabi, kjer ni nikakor na mestu. To ime bi nam moralo biti svetejše, potem bi mu tudi drugi priznavali več veljave. Tako pa je žalibog načelo: »vselej in povsodi katoliško!« posebno iz lepega slovstva skoro izginilo. Tu imajo pač »Drobtinice« obširno polje.
Tako je treba umeti namen »Drobtinic«. A bolj zanima čitatelje, da jim kaj povem o knjigi sami. Pred naslovom zagleda čitatelj sliko s podpisom:   »0  Marija, prosi za Avstrijo in
njenega cesarja!« Ni torej težko spoznati, kaj predstavlja. Nad oblaki stoji Mati Božja s svojim detetom in se prijazno ozira na zemljo, posebej na avstrijskega cesarja, ki razprostira svojo desnico nad cesarstvom svojim. Cesar blagoslavlja svoje dežele in prosi sv. devico pomoči, prosi jo blagoslova. A ne prosi sam, marveč Mariji na strani sta sv. Jožef (na desni) in sv. Leopold (na levi), ki prosita za svojega varovanca. To nebeško skupino spremljajo angelji, izmed katerih se odlikujeta po svoji ljubeznivosti dva, ki sta ob vznožju. Cesar pa ima pred seboj najprej svoji dve kroni, avstrijsko in ogersko, ter avstrijski grb z dvojnim orlom, a dalje se razprostira v dovolj jasni podobi veličastni Dunaj, potem druge dežele do jadranskega morja. Tudi Ljubljana  se vidi  v daljavi  s   svojim  gradom.
—   Mislim, da ta podoba nikakor ni brez este-tične vrednosti, kar že to priča, da je deloma povzeta po Rafaelovi Sikstinski Madoni. Samo »deloma«, kajti Rafaelova slika ne kaže spodnjega ali zemskega dela, ki se vidi na naši mali sliki. Tudi druge okolnosti so primerno razvrščene, samo angelja — ta dva neprekosljiva angelja Rafaelova — sta ostala nepremenjena tudi v   naši   podobi.  Pa — ako  bode prilično
—  prinese »Dom in Svet« prihodnje leto podobo samo, da si jo ogledajo čitatelji in takrat izpre-govorimo kaj več o njej. Tu naj le še povem, da je ideja te podobe urednikova, izvršil jo je pa prav tako, kakor je narejena'v knjigi, domač slovenski risar, upajmo, da bodoč umetnik; pod sliko podpisani dunajski slikar Maverhofer je risarijo samo primerno povečal, da jo je mogel fotograf posneti in potem cinkograf po fotografiji napraviti cinkorez ali cliche. Vsekako pa smem izreči, da je ta podoba — kot izvirna
—   »Drobtinicam« v čast in je čitateljem »Drobtinic« lahko v veselje. Ni težko spoznati, kaj nameravajo »Drobtinice« s to sliko. Prav to leto je zadela svetlega cesarja in celo Avstrijo velika nesreča (»Drobtinice« se te nesreče ne spominjajo izrecno, da ne moti ta spomin one vesele slovesnosti, ki navdaja celo knjigo.) Kakor veje torej v srcu cesarjevem še vedno britka žalost zaradi te grozne izgube, tako kaže slika, kje išče pobožni naš vladar in kje naj iščejo vsi Avstrijanci tolažbe: od zgoraj naj jo dobivajo, z nebes naj si prosijo tolažbe. Marijino srce pa, žensko-mehko in materno-dobrotno, je najlepši izraz za usmiljenje nebeškega Očeta. V Marijo se vpirajo oči vernega vladarja, od nje pričakuje pomoči; Marija pa se prijazno nanj ozira in dete božje se mu celo nasmehljava roko stegajoč doli proti cesarju, kakor bi se ga hotelo dotakniti, ako bi se moglo. Zato izraža ta podoba za vsakega Avstrijanca zelo pomenljivo idejo, katero v vzvišeni besedi oznanja slavnostna pesem »Avstriji«:
Vjunači se, Avstrija moja! V katolištvu zmaga je tvoja. Ne boj se, ne boj; Marija bedi nad teboj!
Prvi del (slavnostni) je posvečen »spominu štiridesetletnice vladanja presvetlega cesarja Franca Jožefa I.« V raznovrstnem pregledu se nam stavijo pred oči razne slavnosti, s katerimi