Ant. Debeljak:
V vojni pokrajini.
Lj& bregom breg in sneg do neba. Dehnilo je v dušo: lice mrtvaško. O dob, ki kljubuješ dobam orjaško, zakaj pa nocoj drgečeš, trepečeš in listi so tvoji rjavi, krvavi?
In jelka košata v dobravi,
še vselej si me vzradovala:
nocoj si mi tujka,
ko vrba žalujka
povesila voljno si veje, vsa vitka —
si mar gladovala?
Iz dolgih parobkovih dlesni sestradano besni grozijo, grizejo v zrak zobovi železni žičnih ograj in ovir, čeljusti Lakote zvrnjene vznak . . .
Kaj ni zasovikal iz gaja skovir, in v dalji, ali volkovi ali topovi?
V  kateri usodi brat mi hodi?
Le smrt in pokolj po misli mi blodi, snežina ko lice mrtvaško reži.
V  zaklonu pa slab, že skoro presahel,
slap se solzi.                                                         -o-V.
6
81