Upanje.
^Ippreminjala pomlad je zlata 5|L?Livade in loge nam v raj, \ Ko nesli pogrebci so brata Na grobja mi tihega kraj.
Zvonovi doneli so milo Iz stolpa cerkvenega lin: Kaj meni srce je čutilo Bridkostij in kaj bolečin!
Hudo je pač zdaj žalovati, Ko radost zrcali se z lic, Ko v dobi obnovljeni zlati Pomlad ti usiplje cvetic!
Naj v mislih zrem dobo krasnejo, Pomladi naj druge zrem čas, Ki grobom bo vzela odejo, Vzbudila, združila bo nas! . . .
Oj, upa sladko tolažilo, Zemljanom poslano z neba, Ti srcem si bolnim zdravilo, Ti dvigaš, pomlajaš duha! —
Srce in čut.
J. Bile.
.[
|| |a sredi morja širnega .^Otok sameva mal, \ Po njem pa tiho žubori Studenca svetli val.
To morje ni in ni otok: Samotno je srce, In svetel ni studenca val, To čut miru je le . . .
4
A. M.
Spomin.
W5P
Jo v te ozrem se vrh snežen, K^Kipeč v daljini sred gora, 4S Pa v srcu mi spomin iskren Na dom, na mili dom igra.
Tam vidim selo, mirni dol V podnožju rožnatem planin O, huda je ta dušna bol, Pekoč je srečnih let spomin!
A. M.