-----    106   ------
Ktere bukve bi naši ljudje radi imeli ?
Slovenci sploh po hribih in dolinah, zlasti mlajši, znajo do malega brati in tudi prav radi bero. Veliko bukev pa borni kmetic ne more kupovati. V nekterih krajih imajo imkviša, kar je res hvale vredno. Za majhno plačilo, nek-teri celo zastonj, ondot dobijo vsake slovenske bukve od časa do časa. Vsi in povsod pa niso tako srečni, in zavoljo posebnih   okoljšin   se   ni  nadjati,   da  bi  bilo   hitro   bolje.
Torej bi se gotovo mnogim zlo vstreglo, ako bi ali slavno družtvo sv. Mohorja, ali pa kaki drugi domoljubi po nizki ceni preskerbeli Slovencom se ene bukve. Mislim tukaj le bolj na prosto ljudstvo; tedaj bi omenjena kniga mogla prav po domače pisana biti, kar se tudi lahko brez terdih germanizmov zgodi. Kako naj bi se reklo tem bukvam, ni veliko ležeče, — da bi le bile izverstnega zapopadka. Kakošnega neki? Ne mislim tukaj in tudi v zapopadek ne jemljem splošnega izobraženja, ne duhovnih reči, ne kratkočasnic in povedk in ne šolskih reči. To nam bodo, kakor dozdaj, „Drobtincea, »Koledarji", »Novice«, ^Danica", »Prijatel", ,,Clasnik" in še druge knige in drugi časopisi donašali.
Zapopadek naj bi obsegel le to, kar je kmetu kakor kmetovavcu v njegovem življenji potrebnega. Povedano bi moglo biti vse le ob kratkem, da bi bukve preveč stroškov ne prizadjale, pri vsem tem pa vendar razumevne bile. V zapopadek njih naj bi se vzelo: I. del: ..Navadne človeške bolezni in domači pripomočki." II. del: »Živinoreja, navadne bolzni in pripomočki. Pri-stavek od čbelarstva in podučenje in postave pri ba-rantii z živino." III. del: »Obdelovanje polja, dotično orodje, od gnoja, in kako s pridelki ravnati." IV. del: Najbolj potrebne reči o s a d j o rej i, vinoreji in pristavek od gojzdov." V. del: »Od travnikov ali snožet, travnih semen — paše in pašnikov.* VI. ^Nasveti in naznanovanje skušinj pri gospodarstvu in gospodinstvu sploh.4' VII. del: »Postava o poslih." VIIL del: „Nekoliko iz večne ali stoletne pratike od planetov, repatih zvezd itd. in poslednič: kratek popis in zemljovid cesarstva našega.
Kaj toliko reči v majhne bukve?
Ni potreba za kmete vsake reči iz korenine dokazati, jih ne učiti, kteri je bil pervi zdravnik, kakošne so bile živali pred vesvoljnim potopom, kako so Rimci orali in Egipčani pšenico sejali; le to kar je zdaj, kaj ima v roke vzeti in storiti, naj se pove. Cmu pa še nazadne od zvezd in zemljovid od cesarstva? Vsi radi beremo, kar skušnje od vremena poterdijo, ali kar nam kdo naprej pripoveduje, akoravno dobro vemo, da nihče nič gotovega ne ve, kakor le tisti, ki je naturi večne postave dal ali „pisal Veliko Pratiko", kakor naš Koseški pravi. Zakaj bi tedaj kmetu veselje kratili vreme slediti? Vraže se po tej poti ne množijo; njih železno podlago šole verlo pod-kopujejo. Popis cesarstva bi posebno doslužene vojake veselil.
»Vse to že imamo v našem jeziku izdelano in v bukvah natisnjeno" — utegne kdo reči. Res je, da imamo; ali celo biblioteko bi kmet mogel imeti, ako bi hotel vse to po mnogih bukvah in časopisih raztreseno najti. Veliko je pa tudi tako pisanega, da prosto ljudstvo ne razume. Imena bolezin so v različnih krajih različne, zatorej bi bilo dobro zraven imena pristaviti: kadar to ali uno boli, vzemi to in to. Ravno tako bi moglo, kar se piše od ravnanja z zmerz-njenimi, utonjenimi itd., le kratko povedano biti, kaj je storiti, sicer bi mertvudnik poprej umeri, kakor bi star kmetišk mož svoje očala poiskal in tri ali štiri strani dolgo podučenje prav počasi prebral. Ne ve tudi iz dolzega pod-učenja hitro kaj porabiti. Kar je pa kratko povedano, brez teže za vselej v glavi obderži. Taka kniga, se ve da kar je le mogoče dobro doveršena, bi storila veliko dobrega, in kadar bo sčasoma bolj poznana, bo le redka hiša brez nje.   Primerjena bi bila za darila v nedeljski šoli.
Ne bi tedaj prazne slame ne mlatil, kdor bi se omenjenega dela poprijel; samo tega ne sme pozabiti, da: kdor za kmeta piše, mora vedno kmeta pred očmi imeti  in  na  vsakoršne   okoljšine  pri  kmetiški  hiši paziti.
— c.