UredniSka priloga „Kmetovalou“,
VRTNAR.
List s podobami za šolsko vrtnarstvo, vrtnarstvo sploh
in za sadjarstvo.
Št. 10.	V Ljubljani, 31. unija 1892. Letnik V.
Velika zelena renklod.
Jako žlahtna vrsta sliv so reuklode, ki so pri nas še vodno proinalo ce-
njene. Renklode se kaj lahko prodado, hanje ter kandovanje. Posebna dobra vrsta renklode je velika zelena. Dr. Ed. Luckas jo tako le popisuje: Velika zelena renklod je izvrstna, splošno čislana in priljubljena, zelena, lepa in srednje velika in tudi prav velika namizna sliva, ki je pa tudi izvrstna za vkuhanje, sušenje in kandovanje. Za sušenje mora biti pa ta vrsta posebno zelo zrela ter sladka, torej z drevja, ki ima solnčno lego. Drevo raste krepko, postane veliko in naredi nekoliko širok vrh, ki se pa da s pravilno rezatvijo narediti okrogel. Drevo prične kmalu in obilo roditi. Za dobro uspevanje so potrebna solnčna lega, globoka, rodovitna in nekoliko vlažna doba 21., je dobiti pri W. Klenertu v
ker so izvrstnega okusa in dobre za vku-
1’odoba 21.
tla. Drevesca te vrste, koje plod kaže po Gradci.
Obrezovanje novo vsajenega sadnega drevja.
če se vprašamo, ali naj novo vsajeno sadno drevje prvo leto obrežemo ali ne, odgovoriti moramo z „da“ ali pa z „ue“, kakeršno je namreč drevje: ali nam rodi koščičasto ali peškasto sadje. Znano je, da „koščičarji“ (črešuje, slive, marelice, breskve in mandlji) ne poženo popkov na enoletnem lesu, če jih ne obrežemo. Da torej drevje ne pride ob popke ter da nam pozneje ne bo treba rezati starejšega lesa, obrežimo koščičarje ob saditvi na tiste popke, za katere mislimo, da bodo pognali prikladne veje. Drugače pa je z drevjem, ki nam daje peškasto sadje (jablane, hruške, nešplje in kutine), pri katerem se namesto navadnih popkov tvorijo vedno postranski — tudi tedaj, če režemo dveletni ali večletni les. Visokodebelnega drevja torej ob sajenji ni treba obrezovati, če je prav starejše, da, smelo bi se reči, da tedaj že celo ne. Seveda je takemu ravnanju pogoj, da izkopljemo drevje najskrbneje in ne poškodujemo kaj korenin, sicer bi
ne bile s krono v nikakem pravom razmerji. Ravno vrlini popki, torej zunanji deli krone, nakopičili so si največ redilnih snovi kot zalogo za prihodnjo pomlad, in v resnici poženo prvi. če obrežemo krono, odstranimo najboljše dele, ki naj bi pomagali drevesu, da bi so kmalu ukoreninilo. Poleg tega pa se, če drevo obrežemo, precejšne rane prvo leto ne morejo zaceliti, ker jim dahaja premalo soka. Sicer pa ni pravila brez izjeme! Razločevati'je treba, na kakšno podlogo je kaka vrsta cepljena, kakšne korenine ima podloga in kakšno je drevje, visokodebelno ali pritlično. Podloge visokodebelnim jablanam in hruškam, torej divjaki, imajo glavne, a le malo nitkastih korenin. Debla takih dreves so torej pivi čas po saditvi nekako tako, kakor potaknenci, bolj sami na se navezani ter morajo — rekel bi — začeti prej delovati, da po spešijo rast podzemeljskih delov. Saj vidimo, kako poganjajo debela odrezana jelševa, vrbova, topolova in druga debla, ker imajo v sebi zalogo redilnih snovi. Lahko torej rečemo, da peškastega sadnega drevja, naj bode pritlično ali visokodebelno, ob saditvi ni treba obrezovati. Drugače pa je s hruškami, ki so cepljene na kutino, ali pa z jablanami, cepljenimi na ivanček. Ti podlogi imata jako mnogo nitkastih korenin, katere začno delovati takoj, ko se zbudi rast drevesu, ter napredujejo isto tako, kakor nadzemeljski deli. če imamo torej mlajših pritličnikov, cepljenih na omenjeni podlogi, pri katerih hočemo imeti pravilno obliko, obrežemo jih lahko brez pomišleka na tista očesa, katera se nam zde najprikladnejša. Koreninam porežemo z ostrim nožem vse, kar je poškodovanega, drugega pa nič' Korenine je prirezovati od spodaj, in sicer navpično na drevesno os, t. j. tako, da so rane navzdol obrnene.
Lupinus, slov. volčji bob.
Mej vsemi enoletnimi cvetlicami jih skoraj ni cvetlic, ki bi tako hitro vrt krasile, kakor baš vrsta „lupinus“.
• Cvetlice iz navedene vrste so kaj mnogovrstne, bodisi glede barve ali splošne vnanjosti. Neke vrsti pridelujejo se tudi kot krmske rastline.
Najnavadnejše enoletno vrtne „lupine“ so: lupinus hirsutus, minus, varius, sulphureus in pa trajna: lupinus perennis. Izmej navedenih je po naših vrtih še najbolj udomačena prva: lupinus hirsutus z višnjevimi, a tudi rožno-temnordečimi cveti, koji stoje v pokončnem grozdu. Listi so pahljači podobni, mehko kosmati in 7 —9 delni. Posebno ugoden vtis nareja ta cvetlica na nas, alco je posejana ob robu cvetličnili gred, katere krasi od časa, ko prične poganjati, pa do. pozne jeseni. Največ vrednosti na njej so baš lepi listi, kajti cvetje ni dolgotrajno ter se kmalu ospe. Na njegovem mestu zrastejo široki, lepo zeleni stroki, v katerih se zore ploskasto-okrogla, hrapavo-kožnata semenska zrna fižolove velikosti. Posamezne cvetlice poženo po glavnem evetji še novo (kar imenujejo vrtnarji „remon-tiranje“)> koje ostane do prvega mraza.
Seme, ki je, kakor omenjeno, fižolove velikosti, vlaga se posamezno po decimeter narazen, seveda le, ako je odbrano in sigurno kaljivo, in to precej, kadar postane vreme toplo in se ni bati mraza. Lahko se pa tudi seje kasneje, da potem pozneje cvete, ko je že malo hladnejše, ker potem cvetje dalje traja in krasi vrt. Sejati jih je takoj na stalno mesto, ker presajati jih ni mogoče. Ako se v vrsti pokaže kak presledek, ki je nastal, ker katero zrno ni kalilo, nadomesti se lahko s tem, da se takoj, ko prično druga zrna kaliti, potakne novo zrno.
Vse cvetlice te vrste imajo tako zvani metuljčasti cvet, zato spadajo v naravni razred „metuljčaric“ (papilionaceae), a v umetnem Linnee-jevem sestavu v XVII. razred „diadelphia decandria“.	Rajko Justin.
Navodilo o pokončavanji škodljivih mrčesov.
Glede na zakon z dne 17. junija 1870. 1., dež. zak. it. 21, ki veleva županom skrbeti, da si občani čistijo drevje in vrte škodljivili mrčesov in njih zalege, opozarjajo se posestniki, da je najbolje zatirati mrčesjo zalego meseca januvarija, februvarija in začetek marcija. Kmetovalcem, oziroma sadjarjem, ikoduje na stotine raznih hrostkov in metuljev, oziroma njih ličink in gosenic; največo kvaro pa jim delajo vsakakor gosenice belinove (bel‘ga metulja), prsteničarjeve in še nekaterih drugih metuljev, potem pomladanjski ali majnikovi lirosti (kobri), zlasti pa njih ličinke, imenovane tudi črvi, ogrci in podjedi, katere so naredile 1889. leta poljščini ogromno škodo.
Da je tseba metulje loviti in pobijati, razumeva se samo ob sebi, ali tak lov nikdar ne izda toliko in tudi ni tako lahek, kakor snemanje goseničnih mešičkov. Najuspešneje se uničujejo belini, oziroma njih in drugih metuljev gosenice, če dosledno vsi posestniki trebijo z drevja in grmovja njih zalege, zapredke in mešičke. Ako le nekateri gospodaiji trebijo, drugi pa ne, ne pomaga nič, kajti z neoirebljenega drevja pridejo kmalu škodljivci na drugo drevje, in ves trud je bil zaman. Prav je torej, da zakon podpira marnega gospodarja, pa s kaznijo preti malomarnežu.
Kako je uničevati gosenično zaloge in zapredke? To se da storiti na dva načina: Ali se potrga z drevja vse listje, ki je izza zime na njem ostalo suho in v katerem	je gosoniona zalega,	ter se porežejo vsi zapredki,	potem pa	oboje
skupaj sežge,	ali pa se po drevji	po s mo d e zalege in zapredki.
Z nizkega, t. j. pritličnega drevja in z grmovja »(zlasti z gloga ali belega trna, kamor posebno rad belin spravlja zalogo svojo), moči je z roko ali z nožem hitro posmukati listje ali pa porezati zapredke. K višemu drevju treba prisloniti lestvico, a ker so zapredki najrajši po vojnih konceh in vrhovih, ni lahko doseči jih, in zato jih je laže z visokih dreves porezati s škarjami, ki se nataknejo na primerno dolg drog. Vso otrebke z drevja je potem pazno požgati, da gotovo pogine vsa zalega.
Hitro in lahko je pokončavati gosenične zalege in zapredke s plamenicami ali baklami.	Ravnati je pa tako le: Pločevinasta (plchasta, posoda	ozkega	vratu
se pritrdi na	primerno dolg drog,	nalije s petrolejem, in v vrat	se	vtakne	stenj
(toht). če se stenj prižge, lahko je s to pripavo gosenice ter njih zalege in zapredke posmoditi do najviših vršičkov, če je gosenica le malo prismojena, gotovo pogine, in ker se z baklo hitro mimo goseničnih gnezd- gre, zato to prav nič ne škoduje listju. Take bakle prodaja Jos. Stadler, klepar v Ljubljani.
Nad vse škodljiv kmetijstvu je majnikov ali pomladanjski hrost. Tega hudega sovražnika je zatorej zatirati na vso moč. Posamezna roka sicer lahko včasi mnogo stori, ali delo je v resnici izdatno in uspešno samo tamkaj, kjer se združijo cele vasi in občine, celi okraji ali cele dežele in skupno ugonabljajo tega kvarljivca.
Majnikove hroste je najbolje pobirati meseca majnika, in sicer se otresavajo z drevja. Ali treba jih je zgodaj zjutraj, preduo jih solnce obsije, ali pa ob mrzlih in oblačnih dneh. Tačas premrli vise po listji, in vsak stres jih pomeče na tla. Pod drevo naj se razgrne kako prostiralo (ruha, plahta ali kaj drugega), da je lahko mrčes tem hitreje pobirati in da se ni treba za vsakim pripogibati. Nabrane je treba potem kakor koli pomoriti, na pr. popariti Ni treba še dostavljati, da kokoši hroste prav rade zobljejo. Z apnom pomešani so jako dober gnoj. Samo ob sebi so razumeva, da jih je treba, kolikor moči, pokončavati, dokler so še v zemlji ličinke (črvi, ogrci, podjedi). Ali tedaj jih ni lahko tako uspešno zatirati.
i
Tiste seveda, ki pri oranji ali pri okopavanji prihajajo na vrh, tiste je treba sproti moriti. Pekoče solnce jih sicer precej hitro pomori, ali vender ne kaže prepuščati tega posla zgol njemu, črvi namreč, začutivši sovražno jim solnce, izkušajo mu uteči, kar so jim večinoma posreči, in sicer tem laže, ker je plug zemljo v zrahljal. Pri oranji naj torej kak otrok s koškom na roči hodi za plugom in naj pobira črve vanj. Doma naj se pa pomečejo kokošim, racam ali svinjam, ki jih vse pra rade jedo. Ako se pa komu ne zdi vredno, nositi jih domov za pičo, vrzi jih konec njive na pot ali sploh na utrta tla, da jih solnce opali, ali pa jih po-gazi. To jim je še .najgotovejša smrt. Varovati in paziti pa je krta, ki je pod zemljo kmetovalcu najboljši prijatelj. On vedno preži na ogrce in jih ugonablja, in ko bi ne bilo njega, pokončavali bi črvi sadeže in žita ubogim poljedelcem ter jim bili v veliko zlo.
Ker je veliko mrčesje zalege za drevesno lubadjo, dobro in koristno je zelo, vsako leto po zimi staro lubad odpraskati in deblo potem namazati z apnenim in ilovim beležem. če se primeša beležu še krvi, volovskega žolča in kravjaka, ubrani se drevo tudi zajčjim zobem.
Bodi si pa kmetovalec ali sadjar še tako priden, vsega dola vender sam ne vzmore. Preveč je raznovrstne golazni, ki zna sebe in svojo zalego navadno tako dobro skriti, da je Človek niti ne opazi. To velja sosebno o jajcih, ki so največ tudi drobna, da jih pregleda tudi najbistrejše oko. Za to delo je treba poleg bistrovidnega očesa tudi telesne gibkosti in spretnosti in neumorne marljivosti. In takih delavcev ima kmetovaloc na ponudbo, a kar je še najlepše, nobeden njih ne zahteva plačila, zadovoljni so, ako jih pri delu nihče ne moti. Ti rado v olj ni pomagači so — ptiči. Zato naj gleda vsak pameten gospodar, da točno zvr-šuje zakon za varstvo koristnih ptičev z dne 17. junija 1870. 1, dež. zak. št. 20 , saj ni nobenega drugega zakona tako lahko in brez vsakih ovir izpolnjevati.
Vrtnarske raznoterosti.
Grah ponočnega mraza varuješ z najboljšim uspehom s šotnim drobirjem. Kakor brž je grah kalil ter pribodel iz zemlje, potresi ga s plitvo plastjo tega drobirja. Grahovi rasti to nič ne škoduje, in razen tega ga ta odeja brani ptičem.
Da ne odpada cvetje in sadje S sadnega drevja, najbolj pomaga zalivanje. Zlasti odpadanju sadu je navadno vzrok prevelika suša v zemlji. Zaliva in škropi naj se ne tik debla, amprtk navpično pod konec vej. Konci maja in v pričetku meseca junija, seveda če je vreme suho, je to delo zviševati Če pa hočeš še bolje opraviti, pa primešaj vodi postane gnojnice.
Greorgino V lonoih. Malokomu je znano, da se dado pritlične georgine prav lahko vzgojevati v loncih, koder so prav lepe in hvaležne rastline. Meseca maja ali junija posadi vzkalivše gomolje v primerne lonce ter jih postavi na kak gorak kraj, v pričetku v senco, kadar se ukoreninijo, pa na solnce in jim pogosto prilivaj z gorko vodo. Kadar so lonce uže skoz in skoz prerasle korenine, kar se kmalu zgodi, pa jih presadi v 5 cm veče lonce. Zemlja se vzame iz gnojnih gred, ki je presejana in s sviščem pomešana. Tudi dobra peščena povrtna zemlja je prikladna. Glavna reč je, da se jim včasi prilije z vodo, v kateri je raztopljen golobji ali kurji gnoj. Ker se lonci ob jesenskem mrazu lahko prestavijo v sobo, razveseljuje nas njih cvetje še po zimi
Odgovorni urednik: Gustav Pirc.	Tisk J. Blasnikovih naslednikov.
Založba c. kr. kmetijske družbe kranjske.