POŠTNINA PLAČANA V GOTOVINI

N

a

j~UT-ru~L _ ju~tn-n

*

ic  ★

PRODAJALNA
MESTNE
ELEKTRARNE
V LJUBLJANI
MESTNI TRG 2

V svoji prodajalni na Mestnem trgu št. 2
ima bogato zalogo lestencev, namiznih
svetiljk, grelnih aparatov, likalnikov, mo¬
torjev in električnih Štedilnikov, žarnic in
sploh vsega električnega materiala. Za
popolnoma elektrificirana gospodinjstva
nudi električni tok po izredno nizkih ce¬
nah. Posebna cena za ogrevalnike vode
na nočni tok (60 par za kilovatno uro).
Izvršuje vse električne instalacije za luč
in moč najsolidneje in po najnižjih cenah

RAVNATELJSTVO MESTNE ELEKTRARNE: LJUBLJANA, KREKOV TRG 10


NOVO MESTO, POGLED NA KAPITELJSKO
CERKEV S STARIM POSLOPJEM SIROTIŠNICE

Foto: Dr. Drago Mušič

KRONIKA

• SLOVENSKIH MEST

V LJUBLJANI, OKTOBRA 1939

KULTURNA SLIKA NOVEGA MESTA IN NJEGOVO
ZUNANJE LICE JO že gregoric

Mesto je živ orga¬
nizem, ki spreminja
svoj obraz v meni ča¬
sov in se razvija pod
zunanjimi vplivi in
pogoji, ki mu jih na¬
rekujejo politične, go¬
spodarske in socialne
prilike. Po svojem
značaju so mesta ver¬
ska in upravna sredi¬
šča in strateška opo¬
rišča naroda ali zem¬
ljepisno zaokroženega
ozemlja. S tem, da so
postala verska, torej
duhovna središča ljudi, so postala tudi netilo vsega
kulturnega udejstvovanja, ter so tako verna slika vseh
dogajanj in kulturnih naporov naroda ali ozemlja, ki
si ga kulturno osvoje.

Kulturno življenje mesta je prav radi tega daleč
nad onim v podeželju. Ta kulturna potenca mest se
kaže predvsem v umetnostni tvornosti, ta pa je zopet
v najtesnejši zvezi z verskimi in duhovnimi razpolo¬
ženji kake dobe.

Tako sta verski in kulturni razcvet vedno najtes¬
neje povezana. Ta tesna povezanost med njima je v
srednjem veku rodila zavidljiv višek — katedralo.
Ona ni samo najvidnejši znak srednjeveškega mesta,
najpopolnejše estetsko dopolnilo mestne slike, s ka¬
tero se strne ves mestni kompleks v umetniško ubrano
celoto, ampak je vse bolj kot to zunanji izraz reli¬
giozne razčustvovanosti srednjeveškega meščana.

Mesta so zato vidni spomeniki človeške kulture, v
njih se je nabrala dragocena usedlina preteklih dob.

Kulturno življenje mesta se javlja danes že v nje¬
govem zunanjem videzu, ki si ga je izoblikovalo v
teku stoletij, v nasičenosti umetnostnih spomenikov
in v kulturnih institucijah, katere si je ustvarilo in ki
kažejo njegovo kulturno ambicijo.

Čeprav ne moremo govoriti o neprekinjenem umet¬
niškem razvoju posameznega mesta, nam vendar nje¬

govi umetnostni spomeniki podajo jasno sliko, kako
je mesto spremljalo razvoj umetnosti v velikem svetu,
število spomenikov posameznih dob pa je verno izpri¬
čevalo kulturne aktivnosti mesta.

še en moment je, ki nas pouči o kulturni aktivnosti
mesta, to je vpliv, ki ga je mesto imelo na ozemlje,
ki mu kot središču pripada.

Najvažnejši faktor, ki oblikuje zunanji izraz mesta
in preko katerega vsi ostali oblikovalci ne morejo, je
njegov geografski položaj, ki mestu že takoj ob zibeli
predpiše možnost in obliko razvoja. Tega, po naravi
danega oblikovalca mestne slike ne more zabrisati
nobena doba.

Vsa ta opazovanja veljajo seveda tudi za Novo
mesto.

Oblika tal, na katerih se je mesto razvijalo, mu je
narekovala prav tako in nič drugačno zunanjo po¬
dobo, kot jo danes ima. človek, ki si je v visokem
srednjem veku gradil tu- svoje bivališče, se je prav
dobro zavedal važnosti tega posebnega zemljepisnega
položaja, se mu tenkočutno podredil in ga celo močno
podčrtal s tem, da je na najvišji točki polotoka, na
katerem si je v varnem objemu reke postavil dom,
sezidal cerkev. Cerkev vrh hriba, pod njo množica hiš,
ki se ob strmih, tesnih ulicah stiskajo v breg med
vrtovi in drevjem, ki tesno vežejo mesto z okolico, je
osnovno oporišče v zunanjem izrazu našega mesta,
veljavno za vse poglede in nespremenljivo v vseh
dobah in bo tudi ostalo za ves nadaljnji razvoj.

Trgovec in obrtnik sta prva kolonista novoustanov¬
ljenega mesta, ki mu ustvarita značaj trgovskega in
s tem seveda tudi prometnega središča. Na podlagi
posebnega trgovskega prava se je razvilo samostojno
mestno pravo, izraženo v reku »Stadtluft macht frei«,
ki ga izvršuje voljeni, od deželnega kneza potrjeni
mestni sodnik.

Obile trgovske svoboščine, važne za gospodarski na¬
predek mesta, med katerimi sta najvažnejša pravica
svobodnega trgovanja in rednih letnih sejmov, so
mesto postavile na trdno gospodarsko podlago.

že kmalu po ustanovitvi je mesto dobilo trdno lu¬
pino, v katero je poslej več stoletij uklenjeno —

Grb prošta Ivana Andreja
Slemberga (1653. 1666.)

121

mestno obzidje  in tako na zunaj ono zaokroženo obliko,
ki mu je dajala veljavo pred podeželskimi naselji.

Urbanistično je ta prva doba mestne zgodovine zelo
medla. Trgovec in obrtnik, ki sta se v velikem številu
selila v mesto, sta se ustavila najprej ob glavni pro¬
metni žili. Tlorisna mreža, ki se je počasi razpredala
po polotoku, je tipično srednjeveška. Veliki trg je v
smislu srednjeveške urbanistike le močno razširjena
prometna ulica. Pravokotno na njeno smer je bila
izvršena parcelacija zemljišča in zazidana v sklenje¬
nem sistemu hiš, ki so trg obkrožale od vseh štirih
strani, s- čemur je ta dobil ono intimno zaokroženost,
ki je značilna za srednjeveške javne prostore. Vzpo¬
redno z naraščanjem prebivalstva se je večala tlorisna
mreža, silila počasi v hrib, se radialno razporejala
okrog njegovega vrha in tako nehote podčrtavala nje¬
gov osrednji položaj. Srednjeveški način gradnje mest
je v tej tlorisni razdelitvi jasno izražen in je še danes
osnovna oblika mestne parcelacije.

že takoj ob početku mesta so meščani postavili na
Kapiteljskem vrhu prvo skromno, a vendar dovolj
prostorno cerkev, tako nam govori arhitektura te prve
stavbe, ki je bila odkrita v zidovih sedanje cerkve.
Mesto pa se je razvijalo naprej, se upravno okrepilo,
pod varstvom svoboščin in mestnega sodnika se je
razmahnila trgovina in obrt. Bogati in samozavestni
meščani so si na mestu stare cerkve postavili novo
monumentalno stavbo, sedanjo kapiteljsko cerkev,  ki
je s kamenito gmoto svojega prezbiterija visoko pre¬
rasla nizke mestne hišice in obvladala zunanjo podobo
mesta. Tako je dobilo mesto svojo katedralo v malem,
vidni zunanji znak moči in bogastva in religioznega
čustvovanja srednjeveškega meščana. Ob zatonu sred¬
njega veka postane mestna cerkev potem, ko se pri
njej 1. 1493. ustanovi kolegiatni kapitelj, kapiteljska
in prevzame kmalu vlogo stolnice, v kateri je stolovala
vrsta škofov in generalnih vikarjev oglejskega patri-

jarha. Mesto je dobilo tako najvišjo cerkveno insti¬
tucijo in postalo cerkveno središče obširnega terito¬
rija, ki ni obsegal samo Dolenjske, ampak se je njegov
vpliv razširil tudi na sosednje štajersko.

Drugi odličen spomenik gotske arhitekture posta¬
vijo ob koncu 15. stoletja frančiškani, ki za svojo
samostansko cerkev prezidajo kapelo sv. Lenarta blizu
mestnega obzidja. Staremu prezbiteriju so prizidali
triladijsko poznogotsko dvorano in z njo uresničili
ideal redovne pridigarske cerkve.

V 14. stoletju je bila pozidana cerkev sv. Antona,
pozneje imenovana cerkev sv. Florijana, na današ¬
njem Trgu sv. Florijana. L. 1428. pa se omenja tudi
že cerkev mestnega špitala.

V istem času, ko je gotska umetnost izoblikovala
mestno naselbino in zgradila vse najvažnejše mestne

122

Novo mesto, Glavni trg l. 1895. s starim rotovžem in vodnjakom.

cerkve, se pojavijo prva kulturna prizadevanja na
polju šolstva. Kanoniki so od ustanovitve kapitlja
dalje, torej kmalu po 1. 1493., vzdrževali svojo šolo,
v kateri je učil sprva le organist »Chormeister«, kas¬
neje poleg njega še eden, v 18. stoletju celo dva uči¬
telja. Učenci kapiteljske šole so pomagali peti dnevni
oficij in s petjem spremljali liturgijo v kapiteljski
cerkvi, kot je to zahteval že ustanovitelj, cesar Maksi¬
miljan I. Prvi postanek novomeških šol je torej zve¬
zan z delovanjem kapitlja, obenem pa dvignjen porast
pevske in muzikalne kulture, ki jo je kapitelj vedno
vneto propagiral in ki je v tej dobi gotovo tudi v zvezi
z drugim proštom, dunajskim škofom in glasbenikom
evropskega slovesa, Jurijem Slatkonjo.

Do konca 15. stoletja je gospodarsko, cerkveno in
kulturno življenje mesta urejeno. Upravno je mesto
samostojno z najvišjo sodno oblastjo »krvavo rihto«,
gospodarsko na višku cvetoče trgovine in obrti, cer¬
kveno je kapitlju podrejen obširen teritorij. Prvo pol-
drugstoletje mestnega obstoja je zlata doba njegove
zgodovine.

Če si skušamo predočiti zunanjo podobo mesta ob
koncu 15. stoletja, moramo priznati, da je bila ta kaj
slikovita. Močno obzidje s številnimi stolpi mu je
dajalo trden okvir, za katerim se je gnetla pravtako
slikovita skupina hiš s strmimi strehami, med njimi
so se dvigali zvoniki cerkva, vsa ta pestro ubrana
skupina pa je bila podrejena sijajni dominanti kapi¬
teljske cerkve. V bistvu se je ta slika ohranila še vse
16. stoletje. Ko zbira Johannes Clobucciarich 1. 1604.

gradivo za topografijo Notranje Avstrije, si za Novo
mesto ne ve ustvariti boljše predstave, da nariše ka¬
piteljsko cerkev v vencu le površno označenih hišic.
Skratka, tako po talnem načrtu in zunanjem videzu je
mesto tipična srednjeveška naselbina, kateri je dala
formalno obliko gotika in katere sinteza je visoko nad
mestnimi strehami stoječa cerkev.

Zlata doba mestnega razvoja je trajala še vso 1. po¬
lovico 16. stoletja in zdi se, da niti požar 1. 1540. še
ni resneje omajal njegovega blagostanja. Mesto je bilo
gospodarsko močno, trgovina in obrt sta cveteli kot
nikoli več kasneje. Dober dokaz za to je arhitektura
Velikega trga, kjer so stale hiše bogatih trgovcev. V
2. polovici 16. stoletja je dobil trg tako značilno obliko
s hišami, ki so imele v pritličju odprte arkade na trg,
pod katerimi se je razvijala trgovina. Arhitektonsko
je bil to gotovo najlepši trg v deželi. Od vseh štirih
strani zaprt z bloki hiš, karakter mu je dajala njegova
nagnjenost, s čemer je bila dosežena stopnjevita rast
strmih streh, veljavo pa mu je dajal rotovž — mestna
hiša. Hiše so bile široko zasnovane z odprtimi arkad¬
nimi hodniki na dvoriščih. Kot edini primer se je do
danes ohranila skoro nespremenjena Bergmannova
hiša.

Arhitektura mestnega trga pomeni v umetnostni
zgodovini Novega mesta dejansko konec gotike in prvi
nastop renesanse, ki je kmalu nato, po velikem požaru
1. 1576. končno zmagala. S tem je v razvoju Novega
mesta končana prva etapa velikega gospodarskega in
kulturnega razcvita — srednji vek, ki je mestu vtisnil

123

Stranski oltar Brezmadežne iz leta 1726., delo domače
frančiškanske delavnice.

zunanjo podobo za vsa nadaljnja stoletja in katere
tudi plodovita baročna doba ni mogla docela zabrisati
in se je v talnem načrtu ohranila do danes.

Iz sredine 16. stoletja so ohranjeni v frančiškanski
cerkvi trije odlični nagrobniki, od katerih sta datirana
Lenkovičev z letnico 1569., Vilandersov pa z 1. 1547.
Tretji, Siegersdorfov, ni datiran, a je približno iz
istega časa. Vsi trije predstavljajo figure umrlih v
naravni velikosti; po stilu pripadajo že renesansi.

Ugoden gospodarski položaj mesta se je v 2. polo¬
vici 16. stoletja pričel krhati. Vrsta elementarnih ne¬
sreč, med katerimi je bila najhujša požar 1. 1576.,
kateremu so v sledečih letih sledili še drugi in katerim
se je večkrat pridružila še kuga, so mesto popolnoma
opustošili. Kronist sporoča, da je na Velikem trgu
rasla trava. Najhujši udarec za mesto pa je bila usta¬
novitev Karlovca 1. 1579., ki je pritegnil nase trgovino
in odvzel mestu važno strateško funkcijo. Sedaj se je
središče obmejnega vojaštva preneslo v Karlovec.

Vsem tem neprilikam je sledil gospodarski polom,
iz katerega se mesto ni več dvignilo.

Po požaru 1. 1576., ki ni opustošil samo velikega
dela mesta, ampak hudo poškodoval tudi kapiteljsko
cerkev, nastopi v mestu nova arhitekturna aktivnost,
ki se prenese na kapitelj. Nekaj let po tem požaru
zasede proštovsko stolico Polgdor de Montagnana  in
dobi cerkev še v razvalinah. Od osirotelih, po požaru
hudo prizadetih meščanov si ni mogel nadejati uspešne
pomoči, zato je sklenil s kanoniki posebno pogodbo,
danes bi temu rekli »stavbno zadrugo«, po kateri so
mu ti prepustili del svojih dohodkov za popravilo
cerkve. Tako mu je bilo mogoče pričeti s popravili
cerkve, a še vedno ni bilo dovolj sredstev na razpo¬
lago. Obrnil se je s prošnjo za pomoč na oglejskega
patrijarha, katerega generalni vikar je bil. Ta je res
daroval za kapiteljsko cerkev oltarno podobo sv. Mi¬
klavža, delo beneškega slikarja J. Tintoretta.

Dela na cerkvi ni več končal Polydor, ampak že
njegov naslednik Marko Khun 1. 1621. Isti prošt je
temeljito prezidal tudi proštijo v smislu novega okusa,
dobila je široko fasado in odprte arkadne hodnike
okrog kvadratnega dvorišča. Zidana v reprezentativne
namene za kapiteljsko duhovščino, je proštija zelo
ambicij ozna stavba, po arhitekturi sicer zelo eno¬
stavna in nerazčlenjena, v celoti pa masivna in mo¬
numentalna in tvori s cerkvijo posebno za pogled
s severa izredno slikovito in učinkujočo skupino, žal
je nje pristni izraz močno oškodovan, ker so zazidali
arkadne hodnike na dvorišču.

S temi prezidavami se je uveljavil barok, ki je
kmalu nato razširil teritorij mesta preko mestnega
obzidja. L. 1658. je bil položen temeljni kamen za
kapucinsko cerkev, ki je bila 1. 1672. posvečena in
je ležala izven mestnega obzidja. Stari historični del
mesta, kakor ga je zgradila gotika, je postal preozek.

Požar 1. 1664. je občutno poškodoval frančiškansko
cerkev. Pri njenem popravilu je sodeloval kapiteljski
kanonik Matija Kastelic, ki je napravil načrt za nov
obok, fasado in stolp. Gotski obok in stebre, ki so
delili ladje, so odstranili le na ljubo novemu, torej
modernejšemu slogu, kar je tem bolj razumljivo, če
pomislimo, da je bil Kastelic doma s Prema na No¬
tranjskem in se je gotovo že v domovini spoznal z
novim slogom in ga propagiral v Novem mestu. Ka¬
stelic si je v mestu sezidal tudi hišo, katero je postavil
pod varstvo Matere božje, katere relief je vzidan nad
glavnimi vrati.

Plošča prošta grofa Thurna na proštiji v spomin podelitve
infule.

124

Stranski oltar Marijinega kronanja iz l. 1726., delo domače
frančiškanske delavnice.

dvomno imela v Kamniku in Novem mestu. Tu jo
sledimo skoro celo 18. stoletje. Frančiškanska kronika
nam o njej nudi naslednje podatke:

L. 1712. je napravil samostanski mizar br. Elcearij
odlične omare za mašno obleko in posodje v zakristiji.

L. 1716. so postavili nove oltarje sv. Frančiška Se-
rafinskega, sv. Antona Padovanskega v obeh kapelah
in veliki oltar ter oltar v škapulirski kapeli. Napravili
so jih bratje Dionizij in Ivo rezbarska dela, pozlatil
jih je brat Laktancij, mizarska dela je izvršil br.
Elcearij.

Za brata Elcearij a Mayerja sporoča kronika, da je
umrl 3. marca 1718., potem ko je živel v redu 11 let.

L. 1726. so postavili oltarja Brezmadežne in presv.
Trojice.

L. 1730. so postavili pod korom oltarja sv. Marjete
Kortonske in sv. Janeza Nepomuka. Vse te oltarje je
1. 1740. posvetil kostanjeviški opat Aleksander baron
Tauffrer.

Istega leta so na trgu sv. Katarine sezidali njej po¬
svečeno cerkev v spomin na požar. Ta čas nekako je
bila sezidana tudi cerkev sv. Jurija na Bregu.

L. 1666. je imenovan za novomeškega prošta aristo¬
krat grof Thurn Valsassina,  katerega delovanje je za
cerkev in umetnostno snovanje velikega pomena. Za
novomeške prošte pridobi infulo in palico za vse
večne čase in tako utrdi in poveča ugled novomeških
proštov. Za stolnico je naročil nov veliki oltar in
pontifikalije za prošte: pastorale, pontifikalni križ, li¬
turgične posode, vse odlično delo baročnega zlatarstva.
Na njegovo pobudo je grmski graščak grof Mordax
sezidal na Grmu kapelo Božjega groba. Da je vzdrže¬
val Matija Kastelic stalno zvezo z domovino, pričajo
plastična dela te dobe: relief M. B. na Kastelčevi hiši,
relief, ki ga je naročil prošt Thurn za proštijo in
petero reliefov skrivnosti sv. Rožnega venca na grmski
kapeli, vsi so namreč izdelki neznanega kraškega ki¬
parja odlične kvalitete. Taka je umetnostna produk¬
tivnost 17. stoletja.

Istočasno z likovno se v mestu razvije tudi literarna
delavnost. Za konec 16. oziroma začetek 17. stoletja
imamo za mesto izpričano prvo knjižnico, ki jo je
vzdrževal kapitelj v svojem poslopju. Prošt Polydor
Montagnana ji ob svoji smrti 1. 1604. zapusti svojo
osebno knjižnico. Prav gotovo je tudi frančiškanski
samostan vzdrževal svojo knjižnico za samostanske
potrebe. Številni srednjeveški rokopisi in inkunabule
nam to dokazujejo.

V dobi katoliške obnove je prvi nastopil z obširnim
programom novomeški kanonik Matija Kastelic, ki je
izdal več knjig nabožne vsebine. Umrl je 1. 1688. in
je pokopan v frančiškanski cerkvi. Nagrobni napis v
latinskem jeziku v verzih si je sestavil sam. Njegovo
delo je nadaljeval novomeščan o. Hipolit, kapucin, ki
je nekaj časa živel tudi v novomeškem samostanu.

18. stoletje pomeni nov razcvet umetnosti, vendar
ne toliko arhitekture kakor kiparstva in slikarstva. V
frančiškanskem samostanu je delovala domača kipar¬
ska delavnica, katere izdelki so po stilu sorodni ljub¬
ljanski in kamniški podobarski delavnici. Središče
frančiškanske podobarske delavnice je bil gotovo ljub¬
ljanski samostan. Izdelki te delavnice pa so zašli celo
na Hrvatsko. Svoje podružnice pa je delavnica ne-

Pogled na proštijo s kapiteljskega zvonika.

125

Novogotska fasada frančiškanske cerkve.

L. 1774. sta naredila nov tabernakelj na velikem
oltarju brata Janez Wurzen, mizar, in Aleksander
Rivalta, kipar.

L. 1781. sta naredila nov oltar sv. Antona br. Janez
Lange, kipar, in Silvan Krkoč, mizar.

Za oba 1. 1726. postavljena oltarja je oskrbel oltarne
slike J. V. Metzinger, ki je naslikal tudi več slik za
samostan. Metzinger je stal takrat na začetku svojega
dela. Njegove slike za frančiškansko cerkev so morale
prinesti slikarju veliko pohvalo in novo, laskavo na¬
ročilo za kapiteljsko cerkev. L. 1733. mu je naročil
prošt in škof Jurij Franc Xav. de Marotti,  naj za 6
novih oltarjev naslika slike. Metzinger je izgotovil za
kapitelj 10 oltarnih slik. Prvič je sedaj opazen vpliv
mesta na deželo. Gotovo je pripisati vplivu prošta Ma¬
rotti j a, da je dobil Metzinger obila naročila za sosed¬
nje gradove: Otočec, Graben.

Na škofa Marottija spominjata dve marmorni plo¬
šči, ena v farni cerkvi v Šmarju pri Jelšah, ki pove,
da jo je omenjeni škof posvetil 1. 1721., druga v
šmarski podružnici sv. Roka, ki jo je posvetil isti

škof 1. 1729. Ni pa znano, ali je škof cerkvi posvetil
le kot patron župnije — dekanija Šmarje pri Jelšah
spada še danes pod patronat kolegiatnega kapitlja
novomeškega — ali je škof Marotti tudi sodeloval pri
gradnji in dekoraciji tega bisera baročne arhitekture
na Štajerskem.

škof Marotti je zidal cerkev na Veseli gori pri šent
Rupertu, odlično centralno stavbo in oskrbel zanjo
tudi notranjo opravo, od katere je veliki oltar eden
najlepših baročnih oltarjev Slovenije.

Arhitektura 18. stoletja je ustvarila rotovž na Veli¬
kem trgu, ki so si ga meščani zgradili po vzoru ljub¬
ljanskega. Mestno sliko pa so na zunaj spremenile
baročne strehe stolpov novomeških cerkva.

Tako je bila končana zadnja, zelo produktivna in
po kvaliteti visoko vredna umetnostna delavnost v
mestu. Vse, kar se je po 18. stoletju dalje v mestu
gradilo, zaostaja daleč za dobo gotike in baroka. Me¬
sto je, kakor bomo videli potem, ko je v sredi 18. sto¬
letja imelo še intimen značaj umetniško zgrajene na¬
selbine, katere glavni znak so bili stolpi številnih
cerkva, že ob koncu tega stoletja občutno spremenilo
svojo sliko, že 1. 1786. je padlo mestno obzidje. Po¬
drli so obrambne stolpe, nekaj pa jih prezidali v sta¬
novanjske hiše. Istega leta je vlada razpustila kapu¬
cinski samostan, štiri leta nato, 1. 1790., so podrli
špitalsko cerkev in cerkev sv. Jurija. L. 1794. pa je
pogorela cerkev sv. Katarine. S tem je izgubilo mesto
svojo trdno lupino, ki ga je oklepala in mu dajala na
zunaj zaokroženo obliko. V mestni sliki pa so nastale
občutne vrzeli, saj so v nekaj letih podrli kar 4 cerkve.

18. stoletje prinese mestu novo institucijo, ki je
pritegnila nase znanstveno in literarno delo, 1. 1746.
je bila ustanovljena novomeška gimnazija. S tem dej¬
stvom stopi v ospredje frančiškanski samostan, ka¬
terega očetje so postali profesorji na novoustanovlje¬
nem zavodu, ki so v svoje roke sprejeli vsa prizade¬
vanja po omiki in napredku hrepeneče mladine in v
naslednjem stoletju postali duša slovensko zavednega
dijaštva. L. 1778. so prevzeli frančiškani tudi pouk
na novoosnovani ljudski šoli. Z istim letom pa je pre¬
nehala delovati kapiteljska šola.

Ob koncu tega stoletja je dobilo Novo mesto tudi
svojega prvega historiografa. Bil je to starograjski
gospod grof žiga Breckerfeld, ki je 1. 1790. spisal
zgodovinske slike Novega mesta.

Duhovni živelj te dobe se je dvignil torej na naj¬
višjo stopnjo, ki je bila v tedanjih časih mogoča. Sre¬
dišče vsega duhovnega napredka je postala gimnazija,
ki pa je svoje delovanje razvila do najvišjih moči šele
v naslednjem stoletju.

Ko je bila 1. 1748. ustanovljena tudi kresija, t. j.
okrožni urad, je postalo mesto tudi upravno središče
Dolenjske, torej res njena metropola, saj so bile v
mestu koncentrirane vse najvažnejše ustanove: cer¬
kvena, politična in kulturna. Na tej stopnji razvoja
je dohitela mesto prevratna doba francoske revolucije.

Politične in socialne spremembe ob koncu 18. sto¬
letja, ki so dobile najvidnejši izraz v veliki francoski
revoluciji, katera je preplavila vso Evropo, niso samo
sprevrgle družabnega sistema človeške družbe, ampak
so prav tako usodno vplivale na duhovno kulturo člo¬
veštva, razvrednotile dosedanje religiozno, filozofsko,
znanstveno in umetniško prizadevanje in ga uravnale
v novo smer.

126

Požar francoske revolucije je gesla novega časa
razširil po vsej Evropi. Zavojevanju evropske kulture
po glasnikih svobodomiselnih idej francoskih revolu¬
cionarjev je sledilo tudi teritorialno zavojevanje,
uresničeno po Napoleonovem cesarstvu.

Genij mladega Napoleona si je z ostalo Evropo po¬
koril seveda tudi naše kraje, ki jih je po dunajskem
miru združil z Istro in Dalmacijo v Ilirske province.
Slovenci so po tisočletnem presledku zopet doživeli za
kratek hip politično svobodo, ki je vzbudila v njih
dosedaj dremajočo narodno zavest in prvi slovenski
pesnik, učenec novomeških šol, Valentin Vodnik, je
zapel svojo Ilirijo oživljeno.

Novemu mestu je bila v upravi ilirskih provinc pri-
deljena važna vloga. Postalo je središče Dolenjskega
distrikta in sedež intendanta. Njegova politično uprav¬
na oblast je obsegala 8 kantonov, t. j. vse ozemlje od
Višnje gore in Save na severu, do Kolpe na jugu.
Novomeški kanton je imel 6 županstev, teritorij
mestne občine pa se je raztezal tudi na 34 okoliških
vasi. Vse nove uredbe francoske uprave pa so bile le
kratkotrajne. Takoj po padcu Napoleona se je vzpo¬
stavil stari red. Toda prebujena narodna zavest ni
več zamrla in je imela za posledico vedno ostrejšo
diferenciacijo slovenskega in nemškega življa.

šele 1. 1848. je dalo narodnostnemu gibanju nov
zagon. Na pragu revolucijskega gibanja je bil kot
znanilec novih časov uprizorjen Linhartov Veseli dan
ali Matiček se ženi kot prva slovenska prireditev v
Novem mestu. Ob koncu leta je bilo ustanovljeno
»Slovensko društvo«, katerega program je bil »izo¬
brazba slovenskega jezika in dvig narodne zavesti«.

To, komaj prebujeno narodno gibanje, ki je obetalo
nove čase slovensko mislečemu življu v Novem mestu,
pa je kmalu s silo udušil Bachov absolutizem in za
nekaj časa je bila zopet nemška Kazina središče novo¬
meške visoke družbe.

Po padcu Bachovega režima je nasilno zadrževano
narodno gibanje znova zaživelo: pričela se je doba
taborov in čitalnic. Nov, razveseljiv dvig narodne za¬
vesti pomeni za Novo mesto l. 1865., ko je mesto praz¬
novalo svojo 500 letnico. Prihod Južnega Sokola iz
Ljubljane in navdušene besede dr. Zarnika so zdra¬
mile Novomeščane, ki so ob tej priliki osnovali Na¬
rodno čitalnico, ki je 1. 1873. dobila svoj lastni dom,
prvi na Slovenskem. Obenem se je prvič pojavila
misel na mestni muzej, ki bi dobil svoje prostore v
čitalnici in ki bi hranil vse, za novomeško zgodovino
važne predmete.

Odslej je vse XIX. stoletje in prvo desetletje XX. sto¬
letja izpolnjeno z delom za edini cilj, ki si ga je že
Slovensko društvo stavilo za svoj program: »izobrazba
slovenskega jezika in dvig narodne zavesti«. Okrog
čitalnice se odslej zbira vse, kar je slovensko zavedno.
Iz nje kot matičnega društva se odcepi »Dolenjsko
pevsko društvo«, ki ga je vodil odličen muzik Ignacij
Hladnik, Katoliško društvo rokodelskih pomočnikov
pa je postalo steber slovenskega diletantskega odra.
Tem društvom se pridružita še Dolenjski Sokol in
Podružnica Družbe sv. Cirila in Metoda, vse z name¬
nom, da utrdijo med meščanstvom slovensko misel
in spodkopljejo tla nemštvu, ki se je skušalo umetno
zdržati v ospredju.

že pred tem je slovenščina zmagala tudi na novo¬
meškem rotovžu, ko je mesto dobilo prvega sloven-

Vslali Krist, frančiškanska delavnica 1726.

skega župana Mihaela Kmetiča. Poslej je tudi mestna
zbornica živahno sodelovala pri novem narodnostnem
pokretu in se zavedala, da je v skupnem nastopu vseh
dan pogoj za zmago slovenske misli. Občinski odbor
je ogorčeno protestiral proti napadom nemške druhali
na zborovalce Ciril-Metodove družbe v Ptuju in se po
krvavih dogodkih v Ljubljani udeležil svečane zaduš-
nice za Adamičem in Lundrom v kapiteljski cerkvi,
nato pa z meščanstvom vred manifestiral za južno¬
slovansko univerzo v Ljubljani.

Središče kulturnega življenja v tej dobi je bila gim¬
nazija, katere odlični profesorji frančiškani so znali
v dijakih vzbuditi zavest slovanstva, ko so jim v ne-

127

Pontifikalni križ prošta Pastorale prošta grofa
grofa Thurna. Thurna.

obveznih urah predavali staroslovenščino, ruščino in
hrvaščino.

Kulturno prizadevanje predstavljajo ob koncu sto¬
letja predvsem tri imena: Ivan Vrhovec, Janez Trdina
in Ignacij Hladnik. Prof. Ivan Vrhovec, ki je napisal
prvo obširno zgodovino Novega mesta, je vzbudil za¬
nimanje za preteklost mesta in bil obenem preporo-
ditelj novomeškega družabnega življenja. Z Novim
mestom nerazdružno zvezan je pisatelj Janez Trdina,
duhovit slikar dolenjske krajine in njenega ljudstva
in oster kritik meščanske ozkosrčnosti in političnih
prerekanj Novomeščanov. Tretji, Ignacij Hladnik, je
osrednja postava v razvoju glasbene kulture, ki jo je
dvignil na visoko kvalitetno stopnjo.

Tem trem se pridružujejo še nešteta druga imena
kulturnih delavcev, ki so pomagali pri izgraditvi slo¬
venske kulture in ki so vsi izšli iz Novega mesta in
njegove gimnazije. Na začetku novega stoletja more
novomeška gimnazija zabeležiti med svojimi dijaki
tudi stvaritelja moderne slovenske književnosti, Otona
Župančiča in Dragotina Ketteja.

Med važne kulturne ustanove spada novomeško
tiskarstvo. Novo mesto je dobilo svojo prvo tiskarno
sredi XIX. stoletja, ki jo je osnoval Konstantin Tan-
dler, temu pa je sledil Vincenc Bobnar. Najpomemb¬
nejši pa je Ivan Krajec, ki je v 1. 1877./78. ponatisnil
Valvasorjevo Slavo vojvodine Kranjske in Koroško
vojvodstvo. L. 1885. je pričel izdajati list Dolenjske
novice, ki so izhajale do 1. 1920. in nudijo najvernejši
vpogled v vse novomeško javno življenje.

Kakšna je umetnostna delavnost XIX. stoletja? Vi¬
deli smo že, kako je proti koncu XVIII. stoletja izhi-
rala tradicija baročne dobe, kako se je pričela sliko¬
vita zunanja slika mesta rušiti, kako je mesto zgubilo
svojo trdno lupino — obzidje in se pričelo širiti preko
historičnih tal.

Vzporedno velikim političnim in socialnim spre¬
membam, ki so imele svoje korenine v duhovni pre-
orientaciji človeštva, se je moralo spremeniti tudi
umetnostno naziranje. V likovni umetnosti zapadne

Evrope sledita vzporedno političnim prevratom dve
umetniški struji: klasicizem in romantika. Klasici¬
zem postane dvorni slog novega Napoleonovega cesar¬
stva. S preokretom svetovne politike, kot posledica
porajajoče se narodne zavesti vseh narodov se kot
protiutež klasicizmu izoblikuje poizkus nove duhovne
obnove — historizem. Romantika vzbudi zanimanje
za lastno umetniško preteklost.

Historizem je v obliki nove romantike in nove go¬
tike zajel tudi našo deželo in napravil usodno napako,
ker je popravljal spomenike srednjeveških cerkva v
enotnem slogu ter odstranjal iz njih dodatke kasnej¬
ših dob.

Tudi Novo mesto je zajel val romantike skoro isto¬
časno s prebujenjem narodne zavesti. Ko praznuje
1. 1865. mesto 500 letnico ustanovitve, se sproži misel,
naj se v spomin na to slavje v čistem gotskem stilu
dozida in restavrira najstarejši spomenik mesta, ka¬
piteljska cerkev. To se sicer ni zgodilo, vendar cerkev
ni ušla uničujočemu delu nove struje. V 2. polovici
stoletja je bil najprej prezidan stolp in dobil mesto
večkupolne baročne strehe strmo gotsko piramido.
V notranjščini so bili odstranjeni vsi baročni oltarji
in nadomeščeni z neenakovrednimi podobarskimi iz¬
delki. Isto se je zgodilo tudi v frančiškanski cerkvi,
kjer so se morali umakniti nenadomestljivi baročni
oltarji domače frančiškanske delavnice okornim novo-
gotskim izdelkom.

Vendar je nova gotika ustvarila v Novem mestu
delo, ki mu ne moremo odrekati kvalitete, to je fasada
frančiškanske cerkve, ki jo je zasnoval 1. 1866. Ita¬
lijan Pascoli.

Motiv kapiteljskega stolpa pa je dobil po vsej Do¬
lenjski nešteto posnemovalcev in je danes značilen za
vse ozemlje, ki je cerkveno podrejeno novomeškemu
kapitlju.

Tudi novogotska okna v kapiteljskem prezbiteriju
so odlično slikarsko delo in pač najboljše, kar je bilo
tedaj za naše cerkve izdelanega.

Tudi lice mesta se je v tej dobi občutno spremenilo.
Mesto je izgubilo 5 cerkva, uničena pa je bila intimna
zaključenost Velikega trga, ko so sezidali novi most
in zato podrli vrsto hiš, ki so trg zapirale proti jugu.
Nova gotika je določila tudi obliko rotovžu, ki je za¬
menjal učinkovito staro stavbo iz 1. 1730. in ki gotovo
ni v okras sedanjemu trgu.

Podoba srednjeveškega mesta se je popolnoma raz¬
blinila, posebno še, ker se je mesto pričelo širiti v
okolico, zidati so pričeli pod Kapiteljskim hribom
okoli nekdanjega kapucinskega samostana, kjer so že

128

pred vojno zrasla tri velika poslopja: mestna stano¬
vanjska hiša, gimnazija in okrajno načelstvo.

Po vojni se je mestni teritorij s priključitvijo pred¬
mestij in z zidavo novih mestnih delov izredno povečal.
Ta izredno plodovita povojna gradbena delavnost je
žal ostala v umetniškem oziru popolnoma brezpo¬
membna. Ne samo, da so vsi novi mestni deli zidani
brez najmanjše želje, ustvariti urbanistično zadovoljiv
organizem, tudi pri prezidavah na teritoriju starega
mesta se ni prav nič oziralo na njegove zgodovinsko,
umetniško in estetsko izrazite poteze. Vse prezidave
so bile izvršene brez enotne zasnove in so stari del
mesta občutno oškodovale, v njegovo zunanjo sliko pa
vrinile množico motečih elementov, katerih zlahka ali
pa sploh ne bo mogoče več popraviti.

Ideja enotne urbanistične zasnove, ki naj bi staremu
delu mesta vrnila nekdanjo lepotno zadovoljivo sliko,
še vedno ni dozorela do uresničenja. Zato je mestu
nujno potreben dobro organiziran mestni gradbeni
urad, katerega naj bi vodil umetnik arhitekt, kajti le
ta bo znal z ljubeznijo izluščiti dane vrednote in v
okviru teh graditi novo mesto sodobnosti. Pogoj temu
pa je regulacijski načrt, ki ga mesto do danes še nima.

Med izrazito kulturne institucije more mesto, razen
gimnazije, prišteti 28 večjih in manjših knjižnic, kar
je za mesto s 4500 prebivalci gotovo lepo število. Ven¬
dar so nekatere od teh le majhne, priložnostne zbirke
knjig.

Najstarejši knjižnici sta kapiteljska in frančiškan¬
ska, ki datirata v konec 15. stoletja, žal pa sta obe,
posebno kapiteljska v neurejenem stanju, ki je kljub
odličnemu materialu za študij danes neuporabna.

Frančiškanska je kolikortoliko urejena in šteje 7533
del v 9730 zvezkih. Posebna dragocenost knjižnice so
rokopisi in inkunabule. Eden najzanimivejših oddel¬
kov je medicinski.

Po številu knjig ji sledi sokolska knjižnica z več
kot 5548 knjigami in železničarska jubilejna knjižnica
z 2938 knjigami. Obe sta najvažnejši izposojevalni
knjižnici v mestu. Gimnazijska učiteljska knjižnica
ima 5245 knjig.

Razen knjižnic in gimnazije ni v mestu nobene in¬
stitucije z izrazito kulturnim programom.

Za Novo mesto, ki si danes večkrat samozavestno
lasti naziv »Metropola Dolenjske«, pa ni dovolj, da je
le cerkveno in upravno središče dežele, manjka mu še
tretja sestavina, to je kulturna, kajti le v tem primeru
bo upravičeno nosilo laskavi naziv, ki si ga je nadelo.

Naloga, ki naše mesto v tem pogledu še čaka, je
obsežena v treh točkah, ki jih je postavil univ. prof.
dr. F. Stele v »Kroniki slovenskih mest«: 1

1. Ohranjevanje podedovanih vrednot.

2. Pospeševanje obstoječih kulturnih prizadevanj.

3. Ustanavljanje novih, za značaj mesta potrebnih
kulturnih vrednot.

Za ohranjevanje podedovanih vrednot se v mestu
po vojni ni ničesar storilo. Varstvo spomenikov in var¬
stvo domačega miljeja sta v Novem mestu najbolj za¬
postavljeni od vseh slovenskih mest. 2

Za pospeševanje obstoječih prizadevanj mesto ne
stori nič.

1  Dr. Fr. Stele, Kulturne naloge mest. Kronika V., 153.

2  Dr. Fr. Mesesnel, Slovenec, 26. II. 1939.

Zato mora vložiti čim več skrbi v ustanavljanje no¬
vih vrednot, ki so za značaj mesta, kot središče Do¬
lenjske potrebna.

Prvo, kar manjka našemu mestu, je na nestrankar¬
ski podlagi organizirana ljudska univerza s trdnim
programom, z urejeno knjižnico in predavalnico. Ljud¬
ska univerza bi morala med drugim skrbeti tudi za
centralni katalog vseh važnejših novomeških knjižnic,
kar bo omogočilo pregled čez znanstveni material, ki
je v mestu na razpolago.

Drugo, nadvse važno ustanovo, za katero teži vsako
sodobno mesto, ki noče biti kulturno mrtvo, mestni
muzej,  snuje Novo mesto prav v teh dneh.

Naloga mestnega muzeja je, zbrati vse dokumente
preteklih dob, ki so v zvezi z mestom in ozemljem,

Metzingerjcva sv. Barbara v kapiteljski cerkvi.

129

Novo mesto v »Popolnih spominih « Henrika Coste iz l. 18'iS.

ki mu je kot cerkvenemu in politično-upravnemu sre¬
dišču pripadalo. Mestni muzej naj skupno z ljudsko
univerzo pokaže meščanu zasidranost vsega današnje¬
ga kulturnega življenja v preteklosti. Obe instituciji
naj postaneta osnovi v napredku in poglobitvi ljudske
izobrazbe, šele ko bo meščanstvo dobilo stik s pre¬
teklostjo, bo kos tudi vsem sodobnim nalogam, ki ga
čakajo.

Tako bosta mestni muzej in ljudska univerza iz¬
polnila veliko vrzel v kulturnem življenju našega me¬
sta in podala pogoje za nov kulturni razvoj, ki bo
mesto dvignil tudi do kulturnega žarišča Dolenjske.

Če kratko strnemo pregled kulturne aktivnosti me¬
sta, se nam pokažejo te osnovne poteze:

Umetnostna produkcija se je dvakrat v zgodovini
povzpela na zavidljivo višino. Prvič v gotiki, ki je
vtisnila mestni sliki njen karakter, izoblikovala tlo¬
risno razdelitev in ustvarila glavne arhitekturne spo¬
menike, kapiteljsko in frančiškansko cerkev.

Drugič se umetnostno snovanje dvigne v baroku, ki
je v mestu ustvaril nekaj intimnih, zaključenih pro¬
storov, v mestno sliko pa z igrivimi stolpi cerkva
vnesel nekaj južnjaško veselega razpoloženja ter z raz¬
košnimi zlatimi oltarji znal pričarati v cerkve daljni
odsev blestečega bogastva baročnega prostora.

Glavna tvorca te visoke kulturne aktivnosti sred¬
njega veka ter 17. in 18. stoletja sta kapitelj in fran¬
čiškanski samostan.

Kapitelj  je s svojo visoko cerkveno funkcijo dal
mestu značaj cerkvenega središča, imena proštov Po-
Iydora de Montagnane (1582.—1604.), grofa Thurna
Valsassine (1666.—1679.) in Jurija Franca Ksaverija
de Marottija (1715.—1740.) pa so za vedno tesno po¬
vezana z umetniškim prizadevanjem.

Frančiškanski samostan se odlikuje sredi 18. sto¬
letja s podobarsko delavnico.

Le sporadično se vzporedno umetnostni tvornosti
pojavljajo prvi poizkusi pismenstva. Mejnik v mer¬
jenju sil med obema tokovoma je gimnazija in le tej
moramo pripisati, da je literarno in znanstveno delo
v 19. in 20. stoletju visoko prehitelo likovno umetnost.

Z gimnazijo se dvigne ugled frančiškanskega samo¬
stana,  ki prevzame njeno vodstvo.

Obe cerkveni instituciji pa zgubita svoj osrednji
pomen pri oblikovanju kulturnega razvoja našega
mesta z važnimi odloki vlade.

Kapitelj je že 1. 1789. zgubil svojo samostojnost in
bil prideljen ljubljanski škofiji.

Frančiškanom pa je bilo 1. 1870. odvzeto vodstvo
gimnazije, ki je prešlo na državo.

Visoka kulturna aktivnost obeh zavodov je tako
prenehala in se vse do danes ni mogla dvigniti na
nekdanjo višino.

Vse 19. stoletje nosi posledice francoske revolucije
in iz nje izvirajočih družabnih sprememb in po
1. 1848. vedno močnejšega narodnostnega gibanja, ki
pripravlja pot novi dobi v svobodni državi.

Umetnost zajame kvarni val historizma, ki do kraja
uniči spomenike baročne dobe.

Nova, povojna doba je za kulturni razvoj doslej
malopomembna. Opazna je sicer porast civilizatori-
čnih dobrin, a tem večje pomanjkanje kulturnih vred¬
not in prizadevanj. Temu je kriva duhovno razvrana
sedanjost, ko se človek peha za materialnimi dobri¬
nami in pozablja pri tem na vsak višje usmerjen po¬
gled, kar se občuti v vsem našem javnem življenju.
Tako je ta zadnja doba v zgodovini našega mesta za
oblikovanje kulturne aktivnosti, gledana v perspektivi
srednjega veka in baroka, revna in malopomembna.

130

VOLBENK POLŽ,

LJUBLJANSKI VELIKI TRGOVEC, DENARSTVENIK IN ŽUPAN V ZAČETKU 16. STOL.

VLADISLAV FABJANČIČ

(Konec.)

5. Peta obtožba.  W. se je predrznil in je pod Pol¬
ževim imenom in njegovim znamenjem (»vnder sei-
nem des poschen Zaychen«) uvozil zase blago iz Trsta
(Zvven sam \vaydgarn von triest). To blago je bilo
zacarinjeno na vodni 33  mitnici in vpisano v carinsko
knjigo kot Polževo poleg drugih dveh Polževih to¬
vorov. Resničnost ovadbe je potrdil pred sodišče kli¬
cani mitničar. W. se je na vse načine izvijal. Bilo pa
je jasno, da je z goljufijo hotel uveljaviti tudi zase
znižano carinsko tarifo, kakršna je pritikala dediču
pok. Polža kot ljubljanskega meščana, ne pa Wasser-
manu, ki je v Ljubljani bil »tujec«.

6. Končno izjavljata Jan. Tischler in Erazem Naglič,
da nočeta na noben način še nadalje upravljati Polže¬
vega skrbništva poleg Wassermana, ki mu je beljaški
meščan Mihael Sprachler javno razžalil čast (»an sei-
ner Eern offentlich geschmecht«), za kar je sodišče
naložilo Wassermanu »purgacijo«. W. pa se ni opral. 34
Zategadelj nočeta imeti z njim nobenega opravka več
in prosita, da se razvežeta skrbništva.

Wasserman je na vse te težke obdolžitve odgovarjal
že na seji 11. avgusta 1537. (fol. 110).

Tedaj je dejal, da mu je svak (»schwiger«) povedal,
da leže njegovi spisi zoper mesto  v neki postelji. Te
naj uniči (po njegovi smrti). W. niti ni prav vedel,
kje so. Kako more zdaj Naglič trditi, da mu je po¬
vedal, da so tu ali tam? — Glede solitra  je dejal, da
ga je prodal po  13 dukatov; 1 dukat pri centu pa so
mu dali, da spravi soliter na lastne stroške v Samo¬
bor. Pri tej kupčiji sta bila zraven Blaž in Rayntaller
kakor tudi Naglič. — O ključu  ne ve ničesar. — Franc
Reintaller je izpovedal: Ko sta z Beatriko, sestro
Wassermanove žene 35  pospravljala sobico (stiiblin),
je Beatrix našla pod omaro (»vnder alinar«) ključ,
ki je odpiral gospodovo izbo. Nato je mestni svet
sklenil, da W. ne sme prej zapustiti Ljubljane, dokler
ne poda točnih računov.

Na seji 5. oktobra — na kateri je bil navzoč vice-
dom ter delegati iz Kranja, Kamnika in z Vrhnike —

33  Z Vrhnike se je blago dovažalo po Ljubljanici.

34  Ta zadeva je popisana na seji v petek, 6. aprila 1537.,
(fol. 64.): »Janez Wasserman želi, da Miha Sprachler iz
Beljaka javno poda svojo obdolžitev proti njemu.« M.
Sprachler pravi, da ga ni drugače »zbodel«, kot je zapisano
v sodni knjigi v Beljaku. Pri tem pa ostane. W. ga poziva,
naj na glas pove, kar ve o njem. Tudi sodnik ga poziva,
naj ponovi tisto, kar je danes že enkrat izjavil pred mest¬
nim svetom. Nato je rekel Sprachler, da je Jurij Dobria-
cher žalil Wassermanovo čast, kot je zapisano v beljaški
sodni knjigi. Tam se lahko poizve (o stvari). Tudi na po¬
novno W.-ovo zahtevo se je Sprachler skliceval samo na
beljaško sodno knjigo. Nato se sklene, da mora Wasserman
v treh mesecih prinesti od sodišča v Beljaku verodostojno
svedočbo, da je nekriv take obdolžitve. če to stori ali ne,
se bo dalje ukrenilo, kar je pravica. — 9. aprila sta Wasser-
man in Sprachler zahtevala in prejela vsak svojo sodno
listino o tem sklepu.

35  Beatrix, hči V. Polža, se je poročila z Janezom Dor-
nom, ki je bil pozneje večkrat ljubljanski sodnik in župan.

je na vse obtožbe izjavil Wassermanov prokurator
Suhor, naj vlože sojerobi sodno tožbo proti Wasser-
manu. Tedaj bo odgovarjal, prej pa ne. Sodišče pa je
sklenilo: Wasserman mora sedaj odgovarjati, sicer
se mu jerobstvo odvzame in izroči Janezu Dornu. To
se je tudi zgodilo.

W. je prijavil novo pritožbo na vicedoma. »Ker pa
je gospod vicedom osebno navzoč, je sporočil VVasser-
manu: Ker je razpravo sam slišal z drugimi povab¬
ljenci, mu ne pristoji več, da bi o tem dalje sklepal,
marveč naj se W. obrne na vlado.«

Petek, 26. okt. 1537., fol. 130. Navodila mestnega
sveta Polževim skrbnikom Tischler ju, Nagliču in
Dornu:

1. Naj Naglič in Dora o vsem blagu, ki ga razpoši¬
ljata, tudi o vseh prejemkih in izdatkih, vodita pra¬
vilen račun.

2. Naj vsi trije obračunajo z vsemi služabniki in
zastopniki (»diener vnd factorn«) in vzamejo njihove
račune, posebej tudi, da Dora napravi pravilno in
točno račun za pol leta, ko je za življenja svojega
gospodarja in tasta kupčeval v (slovenskiJ marki  (»in
der Margkh«), naj prodajajo blago, izterjajo dolgove,
izvedejo obe oporoki, Polževo in njegove žene ter
nato denar v smislu testamenta izposojajo na obresti
in ga (varno) nalagajo, sploh da drug brez drugega
ničesar ne store.

3. Svojega varovanca Janeza Krstnika  (Zwan Bap¬
tista!) naj pošljejo v Videm  (geen der Weyden) ali
na kak drugi kraj, kjer se jim zdi najbolje, da se
nauči laškega jezika, vzgoje in časti  (»damit er die
vvellisch sprach, Auch Zucht vnnd Eer lern«).

4. Naj obračunajo z učiteljem in z drugimi (»denn
vnkhosten Mit dem schuellmayster vnnd anndern ab
Zwlegen«), naj preskrbe Reintallerja. Sploh naj z
vso marljivostjo skrbe za korist svojega varovanca
pri dolžnosti, ki jih veže.«

Ta svoj jerobski red so varuhi dobili na zahtevo
opremljen s sodnijskim pečatom (17. dec. 1537.).

Wassermanu grozi ječa in mučilnica.

Fol. 137, 27. okt. 1537.: »Ta dan naznani sodnik
svetu, da je zalotil Janeza Wassermana, kako je
Škofjeločanu Štefanu Prelublarju prodal vedrce olja
in zaboj smokev (»ein lagl oll, ein paln veigen«), pri
tem pa mu dal za šest funtov premalo, nakar je za
goljufivo razglasil mestno tehtnico. Tudi je, preziraje
prepoved mestnega sodnika, odjezdil (iz Ljubljane).

Tedaj so ponovno prosili zanj gospod dekan, nje¬
gova žena, doktor Jurij čavle, Aleks Laserin, Zwan
Baptista in Janez Dora, da se mu izkaže usmiljenje
in se mu sodi po meščanskem ne po malefičnem pravu
(»Burgerlichs vnd nitt peindlichs Rechtens«). W. rad
sprejme, katero koli meščansko kazen mu č. svet pri¬
sodi. S tem se podvrže kazni na milost in nemilost.
Obljubil je to »mit handt gelobten trewen«.

131

Na seji je bilo poleg župana in sodnika navzočih
9 notranjih in 15 zunanjih svetnikov. Sklenili so, da
vzame sodnik s seboj sedem »zaprisežencev iz sveta«
in da zaslišijo Wassermana, ali prizna ponaredbo . . .
W. ni hotel priznati, da je tehtal z napačno tehtnico,
marveč (je trdil, da) je tehtal s Polževo tehtnico  in
je dal, kolikor je ta kazala. Ker se je olje prevažalo
sem ter tja, je pač mogoče, da ga je kaj prešlo. Ko so
tehtnici (njegovo in mestno) preizkušali, se je poka¬
zala razlika. Tedaj je rekel, da nobena tehtnica ni
pravilna. Kar se tiče prepovedi, je priznal, da mu je
to sodnik zabranil, on pa mu je rekel, da mu sodnik
nima ničesar prepovedovati; če mu kaj ni prav, se
pritoži na č. svet.« V zapisniku sledi nato prazna cela
stran, šest dni pozneje je zopet govor o stvari:

Petek, 2. nov. 1537., fol. 132. Navzoči: župan, sodnik,
8 notranjih in 6 zunanjih svetnikov. — »K Wasser-
manu se zopet pošljejo Stettnar, Gebhartt, Prevvalder,
Riegar, Clement Kernar, Schortz, 36  Reringer. Pred
temi je W. priznal, da mu je tehtanje izven mestne
tehtnice prepovedano, da je Štefanu Prelubarju iz
Loke stehtal z lastno roko, in tudi, da je prekršil
sodnikovo prepoved (da ne sme oditi iz mesta).

Isti dan so zopet prišli pred svet gospod Arnold,
dekan, gospod Pawlls Wienner, 37  Aleks Lasarin s so¬
rodstvom (»mit Iren freundschafft«) in so prosili za
Wassermana, da ga ne sodijo po kriminalnem, mar¬
več po meščanskem pravu. Nato so prednji (zopet
imenoma našteti) ter doktor Jurij čavle, Zwan Bap¬
tista Polž,  Hans Dorn, dva Awerja in Anton Kasell s
svojim služabnikom kakor tudi gori popisani mestni
svetniki šli pred ječo, pred katero je W. svoje gori
navedeno dejanje brez  vsakega ugovarjanja priznal in
zopet za milost prosil.«

Petek, 9. nov. 1537., fol. 135. Janez Wasserman po
dr. Juriju čavlu (Jerg Zabule!), njegov svak  Aleks
Laserin in Poschinger so izrekli č. svetu vneto zahvalo
(»fleyssigen danckh«), da se bo proti njemu postopalo
po meščansko, in za izkazano mu milost.

V naslednji ohranjeni sodni knjigi (iz 1. 1541.) se
poroča o že umrlem  J. Wassermanu:

Petek, 7. jan. 1541. V. Polževi jerobi poročajo, da
je beljaški mestni svet razpisal razpravo glede zapu¬
ščine rajn. J. Wassermana za 10. febr., ko naj vse
prizadete stranke pridejo v Beljak. Ker pa se je bil
W. zavezal, da bo o Polževem skrbništvu odgovarjal
v Ljubljani, naj se Wass.-ovi dediči zastran teh je-
robskih računov za čez 6 tednov povabijo v Ljubljano.
Določi se za to 18. februar.

Drugi Polžev zet v Beljaku Viljem Moser.

29. aprila 1541., fol. 60. Wilhalm Mosser iz Beljaka
toži v imenu dedičev po pok. Wassermanu ljubljan¬
skega meščana Marxa Stettnerja za neki dolg. Isti želi,
da se inventira Wassermanova prodajalna (»gewelb«)
(v Ljubljani), kjer leži njegovo blago ...«

Ponedeljek, 23. maja 1541., fol. 72.: »Wilhalm Mo¬
ser (po odvetniku Valent. Stotzingerju) naznanja:

3fi  Ta priimek se je, kot že omenjeno, prvotno pisal So-
retz, torej slov. Zorec.

37  »L. 1547. je  ljubljanski kanonik Pavel Wiener prešel
v luteransko vero, za kar ga je škof Urban Textor zatožil
pri deželnem knezu in je W. bil pregnan iz dežele.« (Klun,
Archiv II, 39.)

Rajnki Volbenk Polž  je bil volil svoji hčeri,  sedaj nje¬
govi (Moserjevi) ženi, 1000 renskih gold. kot ženitno
doto. Ta denar mora varno naložiti v kako posestvo
in blago, da bi doto po njeni smrti, če ostane brez
otrok (»leibs erben«), dobili nazaj njeni najbližji de¬
diči. Iskal je v tej deželi kako primerno nepremičnino,
pa je ni našel, zato bi želel naložiti denar na Koro¬
škem.  O tem se je pogajal z jerobi, ti pa so ga napotili
na svet. Zatorej prosi svet, naj ukaže jerobom, da mu
izroče teh 1000 gld. Sklep:  Poteguje naj se za posestvo
v tej deželi.  Tedaj mu bodo jerobi plačali 1000 gld.«

Isti Mosser poroča, da je od J. Wassermana odkupil
vse njegove terjatve, o kateri zadevi je že odločil v
zadnji inštanci kraljevi odlok.

Volbenkov sin Janez Krstnik Polž.

L.  7544. Petek, 18. jan., fol. 4. Jan. Krst. Polž toži
Janeza Weilhaimerja za 200 kron po zadolžnici.

Petek, 21. marca, fol. 29. J. K. Polž toži Zvveillerjeve
jerobe kot poroke za neko Lufftovo zadolžnico.

Petek, 31 okt., fol. 57. J. K. Polž toži Klemena
Pegkha za neki dolg in zahteva (fol. 67.) zasego nje¬
gove hiše. Nadalje toži Sebastiana de Berm (?) z Reke
za 50 dukatov dolga z obrestmi za 5 let.

L. 1545.  Petek, 23. okt., fol. 184. Na Polževo prošnjo
se sklene naročiti Stettnerjevim in Weilhaimerjevim
dedičem in jerobom, da polože dolžni ostanek in da
se Polž izplača.

L. 1547.  Jan. Krst. Polž je od sv. Jakoba 1. 1547.
dalje zunanji svetnik.

Petek, 28. jan., fol. 4. Vid Kisel,  bivši večkratni in
znameniti ljubljanski župan, je bil tast  (Schwacher)
Jan. Krst. Polžu. (Več o tem pri Kislovem življenje¬
pisu.)

Petek, 5. avg. fol. 27. »Janez Khisl in njegov svak
(sein Schvvoger) Polž: (več pri Kislu).

Petek, 18. febr., fol. 138. J. K. Polž javlja, da se je
poravnal s svojo sestro in Viljemom Moserjem (iz
Beljaka) zastran jerobskih računov rajn. svojega
svaka (sch\veger) Janeza Wassermana in njegove žene
Marte,  svoje, t. j. omenjenega Polža sestre.

L. 1548. J. K.  Polž je v prvi polovici 1. 1548. zu¬
nanji svetnik (fol. 4.), na dan sv. Jakoba, 25. julija
1548., pa je izvoljen za notranjega svetnika  (fol. 53.,
zap. 1548/49).

Petek, 18. maja, fol. 102. J. K. Polž in Toman Ro-
ringer sta določena za prejemalca davčnih zaostankov
na Velikem trgu (»am Plaz«). Stanovala sta torej v
območju Velikega trga.

9. marca 1548., fol. 9., in petek, 16. marca 1548.,
fol. 13. (zap. I. 1548./49.) itd. J K. Polž toži »krepostno
gospo Skolastiko, rajnkega Antona Khuechla zapu¬
ščeno vdovo« (in dediče) kot lastnico Khuechlovega
imetja, da proti vsakemu pravnemu naslovu drži v
lasti pristavo (»einen Mairhof«) z dvema vrtovoma v
mestnem pomirju pred špitalskimi vrati med vrto¬
voma dedičev po rajnkem W. Riegerju in torbarja
(»peitler«) Janeza Henigsteinerja ... To pristavo in
oba vrta je kupil rajn. (Polžev) oče od rajn. Lenarta
Grueberja. Ker gospa školastika noče zlepa popustiti,
jo je primoran tožiti.«

J. K. Polž zapleten v tožbo za žaljenje časti z Ju¬
rijem Tiffrerjem,  poznejšim županom (več pri le-tem.)

četrtek, 24. maja, fol. 103. Gospa Mascon z Mospa-
cherjem in Polžem toži Pristavva: Francisco Moscann

132

je letos prevzel zalaganje Trsta z  mesom, ki ga je nato
oddal (v najem) Pristavu. Ta pa sedaj, ko se čuti po¬
manjkanje volov in mesa, trdi, da ne more več zma¬
govati prevzete naloge. — Po daljši razpravi so se
stranke sporazumele, da bo Pristav vršil nabavke kot
doslej, dokler se ne vrne (odsotni) Moscan.

Petek, 8. junija, fol. 112. J. K. Polž se po razpravi
pobota z Gričarjem (Gritscher) iz Novega mesta, ka¬
teremu je prodal doslej že več tovorov olja, enega to¬
vora pa ne more izterjati od njega. Gričar je trdil,
da to olje ni bilo »dobro trgovsko blago«, marveč
»schmeghandt« in »stargkh«.

L. 1549.  J. K. Polž je v prvi polovici leta notranji
svetnik.

Petek, 15. marca, fol. 130. J. K. Polž kupi od Matije
Riegerja pristavo (Mairhof) pred špitalskim mostom
sredi svojih vrtov.

Petek, 19. julija, fol. 177.—178. J. K. Polž in njegova
sestra Marta, žena beljaškega meščana Viljema Mos-
serja, 3S  vlagata štiri tožbe proti svojemu svaku go¬
spodu Janezu Dornu, 38  1. za vsak svoj delež ženitne
dote umrle rodne sestre Beatrike, Domove žene,  ki je
umrla brez otrok, ker pripade po mestnem običaju v
takem primeru njeno premoženje tja nazaj, od koder
je prišlo. Ta dota znaša 500 dukatov (po 80 kraje.).

2. Preko tega še za 250 dukatov, ki jih je Dorn
prejel namesto svoje žene Beatrike (Beatrix) in v nje¬
nem imenu.

3. Za 225 dukatov (po 80 kr.), ki jih je tožilčeva
(Polževa) mati Apolonija  v oporoki zapustila Bea-
triki in jih je v njenem imenu prejel Dorn, in 4. za
vse Beatrikine dragulje, zlate in srebrne prstane,
»guldene feutter Rogkh«, ženski nakit, srebrne kupe
in drugo, kar ima Dorn.

17. junija, fol. 160. Zastran Polževega surovega ve¬
denja proti mestnemu pisarju, katero je zagrešil pre¬
teklo soboto o polnoči v hiši gospoda sodnika, se ukaže
obema strankama pri globi 100 ren. gld., da ne smeta
do končne ureditve zadeve ničesar »v zlu podvzeti«
drug proti drugemu, niti z besedami niti z dejanji.
(Več pri županu Tiffrerju.)

L. 1551.  V poslovnem letu 1550./51. ni Jan. Krstnik
Polž član mestnega sveta (vsaj na prezenčnih listah
ga ni). O sv. Jakobu 1. 1551. pa je izvoljen za no¬
tranjega  svetnika (fol. 75.), o sv. Jakobu 1. 1552. pa
ponovno izpade iz mestnega zastopstva (fol. 161.).

Torek, 3. febr. 1551., fol. 19. Pri ediktnem dnevu po
Juriju Pristouvu se omenja neki Matija Polž  (Mathes
Posch) kot zastopnik (diener) Ludvika Alta iz Salz¬
burga, ki prijavlja v imenu svojega gospodarja tri
zadolžnice v znesku 1361 ren. gld. 29 kr., ki jih terja
iz Pristauove zapuščine.

Fol. 71., 72. in 83. Polžev spor s svakom Dornom,
ted. županom, in pravda z Jurijem Tiffrerjem za ža¬
litve, ki jih je Polž izrekel v Stični in v hiši ljubljan.
sodnika. (Več v življenjepisih župana Dorna in žu¬
pana Tiffrerja.)

L. 1552.  Petek, 5. febr., fol. 112. Polž zahteva, da
mora njegov svak, župan Dorn v osmih dneh položiti
jerobske račune. Mestnemu svetu je očitno, da Polž
Dorna šikanira.

38  Marta Polž je bila najprej poročena z J. Wassermanom.
38  Tedanji ljubljanski župan.

Ljubljana, V. Polževa, sedaj Breznikova hiša v Ribji
ulici 6. Tu je nekoč stanoval Primož Trubar.

Petek, 11. marca, fol. 126. Polž se na vse načine
brani prevzema jerobstva po pok. Mihi Reicherju. Vda
se šele, ko mu mestni svet zagrozi z globo 100 kron.
(VeČ pri Reicherju.)

Fol. 132. Med Polževim in komendskim svetom pri
Št. Janžu je stala Reicherjeva pristava z vrtom.

Petek, 6. maja, fol. 144. Notranji svetnik Polž toži
odsotnega tržaškega meščana Janeza Borthosa. Dalje
prijavlja svoje zahteve napram zapuščini pok. Jero¬
nima Schwarza in citira pred sodišče Schwarzova je-
roba, tržaškega meščana Bernardina Schvverdalota in
radovljiškega meščana Valentina Khuechla.

Petek, 27. maja, fol. 152. Pri ediktu za Miho Rei-
cherjem zastopa J. K. Polž vicedoma za terjatev
29 gld. 5 kr. »kaineralnega imetja«.

Petek, 12. avg., fol. 165. Na Polževo zahtevo se sklene
pozvati po tržaškem sodišču Janeza Barthosa, ki se
doslej ni odzval nobenemu vabilu, da bi prišel v Ljub¬
ljano urediti račun, ki ga ima s Polžem. — P. se po¬
bota s pravnim zastopnikom Schwarzovih dedičev
Sengsenschmidom.

Ponedeljek, 10. okt., fol. 186. Polž na ediktnem
dnevu za rajnkim županom Janezom Dornom, svojim
svakom. (Več pri Dornu.)

L. 1568. — 1575.  Ta leta ni nobenega Polža več v ob¬
činskem svetu. Janez Krstnik Polž je bil že mrtev.

133

V zadevi Reicherjeve jerobščine se omenja kot
»rajnki (sallig) J. K. Polž« (fol. 24., petek, 23. jan.
1568.). Kdaj je umrl, se iz razpoložljivih virov ne
more dognati. Najbrž pa okoli leta 1560.

Pek Lenart Polž.

V sodnih zapisnikih se poslej omenjajo še trije
Polži. Eden med njimi je pek Lenart Polž  (Liennhart
Posch). O njem imamo te-le podatke:

Petek, 26. nov. 1568., fol. 150. »Sklene se prijeti, kot
se spodobi, peka Lenarta Polža, ki je prešuštvoval
(»Eheprochen beganngen«) s svojo deklo.«

Petek, 28. jan. 1569., fol. 167. »Peku Lenartu Polžu
se ukaže, da ne sme imeti nobene skupnosti z drugimi
peki in tudi ne svoje klopi za kruh med njimi, temveč
zraven žensk.«

L. 1570.  Ponedeljek, 6. nov., fol. 165. »Leonhart
Posch Pekh« nastopi kot priča v sporu med mešča¬
noma L. Stegmanom in Roringerjem. Stegman se je
namreč izrazil o enem izmed meščanov Scheittov, ki
sta bila zaprta na starotrškem stolpu in ki ju je bil
na dan Simona Jude obiskal v zaporu Roringer, da je
tat, ki je njegovemu sorodniku ukral poldrug tovor
kož. Roringer, pri katerem so pili v uti, se je zavzel
za Scheitta in udaril Stegmana. Ta pa je potegnil
izpod plašča bodalo. Le s težavo so ju ločili.

Jernej in Janez Polž.

Dočim se o peku Lenartu Polžu ne da prav nič reči,
ali je bil kaj v sorodu z ljubljanskimi veletrgovci
Polži, je zelo verjetno, da sta bila Jernej in Janez
Polž, ki ju tudi omenjajo sodni zapisniki, brata, si¬
nova Janeza Krstnika Polža. Podatki so tile:

Petek, 9. jan. 1568., fol. 19. Prečita se odlok vice-
doma Jurija Hofferja zu Hofiein vnd Hasperg, s ka¬
terim se potrjuje sodba mestnega sodišča v sporu med
Jernejem Polžem in Jernejem Heupergerjem. Pred-
med pravde se ne omenja.

Petek, 6. marca 1568. Marchs Stettner kot poobla¬
ščenec Jerneja Polža »otvori« hišo pri št. Janžu, sto¬
ječo med hišama Florijana Lampiča (Lampidtsch) in
Luke Warlla, mizarju Abrahamu Rosslu.

Petek, 26. maja 1570., fol. 63. Deželni knez kot
končna inštanca je potrdil mestno sodbo v pravdi med
Jernejem Polžem in Jernejem Heinpergerjem. Zmagal
je Polž. Izkazal pa se je širokogrudnega in je na pri¬

jateljsko posredovanje odpustil Heinpergerju stroške
in celo 8 gld. zaseženega denarja.

Ponedeljek, 5. marca 1571., fol. 52. Na ediktni raz¬
pravi za Dionizijem Staudacherjem terja »gospod
Polž« namesto gospoda Khysla, kot pooblaščenec Bal¬
tazarja Rempfa, 70 gld.

9. marca 1571., fol. 62. Miha Verbez in žena »Ma-
retl« »odpreta« (ni povedano komu?) svojo hišo v
špitalski ulici med hišama Polževih dedičev  in Khunt-
nerice.

Petek, 23. marca 1571., fol. 78. Jernej Polž »odpre«
namesto gospoda Khisla hišo na Velikem trgu Seba¬
stijanu Raintischu v smislu pismenega pooblastila. —
To hišo je bil Kisi kupil od Petra Reicherja (glej pri
poslednjem).

Dalje je gospod Polž namesto gospoda Khisla
otvoril nadstropje (den Stockh) zadaj pri obzidju
(hinten beim Zwinger) Martinu Bergantu (Wre-
gandt), Bergant pa mora podpisati revers, da bo pla¬
čeval primeren prispevek za mestne izdatke (Reuers
dem mitleidens halben).

L. 1 575. Torek, 5. marca, fol. 75. Ker se Jernej Polž
ni odzval pozivu gospoda mestnega sodnika, da se za¬
govarja zastran pregreška proti Florijanu Creinizu,
se mu pošlje ponoven poziv za čez 14 dni.

Petek, 15. apr., fol. 82. »Zastran gospoda Polža naj
se v Kranjčevi zadevi piše na dvor.«

Petek, 27. maja, fol. 99. »Na prošnjo Florijana
Khreiniza se sklene: Ker se Jernej Polž ne zmeni za
noben ukaz in poziv č. sveta, se naslovi zaradi nje¬
govega prestopka (frauel) in nasilja proti Kranjcu
pritožba Nj. knežji svetlosti. To naj Kranjec odpravi
na svoje stroške.«

Na dan sv. Ane, 26. jul., fol. 139. »Danes so (moji)
gospodje sklenili pisati knežji svetlosti in se pritožiti
zaradi Polževe nespodobnosti (vnfueg), da naj se po¬
kliče pred svojo prvo inštanco  (ali je postal plemič?!).
Pisar dostavlja pripombo »War gannz beschwarlich«.

Petek, 9. sept., fol. 171. Na prošnjo Janeza Boša
(»Hannsen Boschen«) za odpis odmerjenega davka
se sklene: Gospod prosilec naj se opomni, da »so vsa
tam omenjena zemljišča v času, ko se je zanja pred¬
pisal davek, bila v lasti gospoda prosilca in njegovega
brata.  Zato se prošnja ne more uslišati in se davek
mora plačati«.

Poslej se v mestnih zapisnikih izgubi vsaka sled za
Polži, oz. Poschi ali Boschi.

MESTNE PRAVICE PTUJA IZ L. 1376.

FRANJO VESELKO

Tam, kjer tonejo temni grebeni Alp v zeleno pa¬
nonsko nižavje, si v valovih Drave ogleduje svoje
postarano obličje Ptuj. Za rumenim morjem žitnih
poljan kipi v modro obzorje kot mogočno ozadje
ptujski grad, strmi iz temne davnine mestni stolp,
prastara straža Slovenskih goric proti Ogrom. Mesto
životari zasanjano v spomine svojih tesnih ulic, samo¬
stanov brez menihov in starih hiš, ki kažejo na por¬
talih letnice 1578, 1618 ... Ko je divjala tridesetletna

vojna, so te hiše zgradili ptujski patriciji, v sreči ro¬
dovitne okolice, ki jih je redila.

Takrat je že minevalo tisoč let, odkar so si naši
pradedje po bližnjih Halozah in Slovenskih goricah
zasadili svoje prve trte in po polju preko razvalin
rimskega Petovija zarezali prve brazde v našo zem¬
ljo. Z brazdami tudi pravice do nove domovine! Za
njo so se borili z Madžari in komaj so se ti umaknili
na vzhod, že so prihajali z zapada v deželo Nemci. Te

134

je naša vas poslovenila, da so izginili brez sledu. V
naša mesta, ki so začela rasti, so se selili kot obrtniki
in trgovci iz Nemčije, kjer se zaradi preobljudenosti
ni obetal več tako dober in obilen kruh. Tako tudi
v Ptuj.

Srednjeveški začetek Ptuja

Na točki, kjer preščipnejo Slovenske gorice in Ha¬
loze naplavljeno ravan Drave v Gornje Ptujsko polje,
ki sega do Maribora, in v Spodnje Ptujsko polje, ki
sega do Velike Nedelje, je bila dana lega za nastanek
mesta. Gradbeno jedro Ptuja in prvi nastavki za
njegovo povečanje jasno pričajo za zgodnji srednje¬
veški nastanek. Med vsemi štajerskimi mesti ima Ptuj
najznačilnejšo, zgodaj s hišami trgovcev zazidano
tržno ulico v smeri deželne ceste, ki pelje po sredini
v srednjem veku najstarejše trgovske naselbine v
deželi; to je današnja Prešernova ulica. Sila poučna
je primerjava tločrta Ptuja s tločrtom Gradca. 1  Na¬
zorno podobnost, celo skladnost lege obeh tržnih glav¬
nih ulic in trgov, potrjujeta indikacijski skici fran-
ciscejskega katastra iz 1. 1824. za Gradec in Ptuj. V
načrtu lahko zamenjamo Dravo z Muro. Isti prostor
kakor Schlossberg v Gradcu zavzema v Ptuju grad.
Sackstrasse se v Gradcu z vrstama hiš na obeh stra¬
neh prav tako stiska med Schlossberg in Muro kakor
Prešernova ulica v Ptuju v SZ—JV smeri med gra¬
dom in Dravo. Most preko Mure pripelje po Murgasse
z istega rečnega brega v isti smeri na graški glavni
trg kakor Cankarjeva ulica na ptujski. Razširjena
Gosposka ulica v Gradcu je služila za trgovanje v stoj¬
nicah ravnotako kakor v Ptuju nekdanja Gosposka
ulica, danes Krekova; obe sta istosmerni nadaljevanji
glavnih trgov v obeh mestih. Za Sackstrasse v Gradcu,
ki je analogna ptujski Prešernovi, pravi Wengert v
svojem delu, da je bila že 1164. obzidana s hišami
trgovcev, kakor je bila Prešernova ulica starega in
današnjega Ptuja glavna os že 1. 890., ko se javlja
Ptuj že kot »civitas« in ko govori poročilo o gornjem
delu mesta s cerkvijo. Razvoj obeh mest se je začel
z enakomerno razvrstitvijo hiš mestnih trgovcev in
obrtnikov na obeh straneh cestnega tržnega prostora.

Posebna važnost Ptuja je pa v dejstvu, da se tu
odcepi prastara cesta iz Panonije v Italijo, druga pa
na sever v Alpe. Nastanek starejših tržišč je s tran¬
zitno trgovino v tako ozki zvezi, da pride v poštev le
naselbina ob deželni cesti, in prav ta je bila pretvor¬
jena v tržni prostor. Z rastočim razvojem tranzitne
trgovine je rastla potreba po mestnih trgih na onih
krajih, kjer so se nekoč začeli prvi zarodki obrtni¬
škega izdelovanja in krajevnega trgovanja. Sem je
prišteti tudi Ptuj kljub samemu nazivu »civitas«,
kajti zunanja mestna znaka, utrdba in sajnostojno
sodstvo sta se pojavila mnogo pozneje; nastala sta
bržkone šele za časa salcburškega nadškofa Konrada
(1120.—1147.), ki je sklenil z Madjari mir in zgradil
nov grad. Iz te dobe je mestni stolp kot obrambna
utrdba v bojih z Madžari.

Slovenski panonski knezi so se po sprejemu krščan¬
stva trudili ustanavljati cerkve. Po dolgih stoletjih
izza rimskih časov se tudi Ptuj omenja v tej zvezi.
Mesto je spadalo v IX. stoletju h kneževini sloven¬
skega kneza Pribine in njegovega naslednika Koclja,

1  Tločrta sta v knjigi: \Vengert: »Die Stadtanlagen
Steyermarks«.

ki se je razprostirala od Blatnega jezera na vzhodno
štajersko. Pribina je v mnogih krajih svoje kneževine
ustanavljal cerkve in tudi v Ptuju je izpričana usta¬
novitev cerkve v času vlade salcburškega škofa Liut-
pranda, ki jo je celo sam posvetil. V spisu »Conversio
Bagoariorum et Carantanorum«, ki govori o pokristja¬
njenju Slovencev, stoji: ... »ad Bettobiam . .. tempo-
ribus Liutprammi ecclesiae dedicatae sunt« ali slo¬
vensko: »... v Ptuju so bile v času Liutprama posve¬
čene cerkve«.

V Karantaniji, kakor se je takrat imenovala slo¬
venska zemlja, je nadškof iz Salcburga dobil v dar
zemljo in podložnike. Nemški kralj Arnulf je 1. 890.
izdal darilno listino, ki se je izkazala sicer za potvor¬
jeno, vendar pa njena vsebina kaže na prejšnjo res¬
nično listino. L. 861. je namreč podelil nemški kralj
Ludvik salcburškemu nadškofu Adalbinu dotedanje
fevde v pravo lastnino, med drugim tudi Ptuj z oko¬
lico. Nadškofu Dietmarju pa je 1. 890. nemški kralj
Arnulf le potrdil posest ptujske cerkve z desetino, dve
tretjini mesta s sodstvom, prevoznino in mostnino,
tako kakor so predniki Arnulfovi to nadškofiji pode¬
lili. Nov poklon cerkvi je še ostala tretjina Ptuja, ki
je bila prej last »Karantanca«, pa mu je bila zaradi
upora vzeta. Po mnenju nekaterih zgodovinarjev naj
bi bil grof Gundahar, ki je pomagal Ludviku Nem¬
škemu zadušiti upor njegovega sina Karlmana in je
zato postal vojvoda Karantanije. Pet let pozneje pa
se je uprl tudi on, a je bil v boju ubit. Njegovi ženi
je ostalo še nekaj hiš v zgornjem, vzhodnem delu
mesta, kjer je bila v zidavi nova cerkev, in nekaj v
zapadnem spodnjem mestu. Darilo nadškofu je še
povečano za 100 hub (kmetij) in 10 vinogradov od
izliva Dravinje v Dravo na Pobrežju do dveh gričkov
blizu Drave.

Ta listina velja danes za začetek zgodovine Ptuja
v ranem srednjem veku, odkar je bil Ptuj stoletja pod
krivo palico. Je ustanovno pismo oblasti salcburške
cerkve v Ptuju. Tudi za krajepis je važno, ker priča,
da je mesto že takrat pred tisoč leti imelo isto lego
kakor danes. Spodnji zapadni del je torej nastal že
zelo zgodaj na poplavljenem ozemlju Drave. To je
tudi razvidno iz rebrnega ožilja ulic, kajti rebrni
sistem je najstarejši in naj primitivne j ši način zidave
naših mest. Darilna listina stavi zgornji del mesta
tja, kjer so zidali prvo cerkev srednjega veka in kjer
stoji še danes mogočna romansko gotska proštijska
cerkev. Ptuj ima s to listino prvi izpričani most na
štajerskem in je prva slovenska naselbina, ki je že
v karolinški dobi imenovana »civitas«, mesto.

že za vlade nemškega kralja Arnulfa (887.—899.)
pa so Panonijo prejahale horde mongolskih Madja-
rov in zgodovina Ptuja se za stoletje zopet pred njimi
skrije. Poraz Madjarov na Leškem polju 1. 955. pa je
zopet odprl pot nemški kolonizaciji na vzhod, že
1. 977. si da namreč salcburška nadškofija od cesarja
Otona II. potrditi vsa posestva na štajerskem in v
upravičenost svojih zahtev je vzela spet ustanovno
listino iz 1. 890.

Potem ko je dobila naselbina pravico do sejmov in
nadzorstvo nad tržnim pokojem (Marktfrieden) in
tako vršila nižje pravosodstvo, je postala mesto s svo¬
jimi pravicami.

Meščanske naselbine v Sloveniji so obstajale že v
začetku 13. stoletja. Kranj ima n. pr. svoje prve me-

135

ščane omenjene že I. 1221.:  »burgenses Bernhardus,
Eberhardus, Volbertus de Crainburc«. Kamnik je bil
že mesto najkasneje v dobi mejnega grofa Henrika
Andechs-Meranijca (1204.—1228.), ki je podaril mest¬
nemu hospitalu, zavetišču na Kozjem hrbtu desetine
vinogradov, ki so bili last kamniških meščanov. Pra¬
vico volitev mestnega sveta in sodnika si je pridobilo
šele pozneje s privilegiji kakor Kranj. Ljubljana, sre¬
dišče oblasti Spanhajmov, koroških vojvod, se javlja
dokazano kot naselbina meščanov 1. 1265., ko piše
pismo vojvoda Ulrik »in Laibaco foro nostro« pred
pričami »cives de Laibaco«. O mestnih pravicah Ljub¬
ljane vemo že za to dobo, za leto 1269. pa ime mestne¬
ga sodnika. Ljubljanske privilegije, zbrane v privile-
gijsko knjigo, je potrdil nadvojvoda Karl 1. 1566.

Škofja Loka, 1. 973. podarjena od nemškega cesarja
Otona II. škofu Abrahamu iz Freisinga na Bavarskem,
se imenuje leta 1274. prvič civitas in oppidum. Tu je
imel škof tudi svojo mitnico ob cesti proti Čedadu za
trgovce, ki so tovorili svoje blago v Italijo in nazaj.
Z  a oskrbnika in škofa so bile mestne listine tudi pre¬
pisane v privilegijsko knjigo. Maribor je bil »trg v
marki« do 1. 1254., Krškemu je bilo podeljeno mestno
pravo Celja, ki je postalo mesto 1. 1451. V listinah
14. in 15. stoletja se že tudi omenja mesto in grad v
Slovenjem Gradcu.

Ptuj se že 1. 890. javlja kot »civitas«, mesto, toda
najstarejša listina mestnih privilegijev, štatut mesta
Kostanjevice, izhaja šele od koroškega vojvode Hen¬
rika (1295.—1307.). Iz vsega navedenega jasno vi¬
dimo, da so se tudi pri nas, kakor v drugih habsbur¬
ških deželah starejša mesta v prvi dobi obstoja služila
z ustno podeljenimi pravicami. To priča v začetku
ptujskega štatuta sledeči stavek: »Starši so nam spo¬
ročili te pravice po svojem spominu  in po njih smo
živeli...« Tudi Kranj, Kamnik in Ljubljana so od za¬
četka živeli po ustnih privilegijih. (Dr. Zwitter: o.
c. 1.) To dokazuje tudi Kostanjevica, ki se že 1. 1252.
omenja kot »civitas«. Od kostanjeviške listine mest¬
nih pravic je ohranjen le tekstni del v potrditveni
listini vojvode Albrehta II. iz 1. 1338., ta pa tvori
vložek v listini vojvode Rudolfa IV. od 1. 1360. in je
ohranjena v rokopisu iz 1. 1772. na Dunaju v nacio¬
nalni biblioteki. Poleg Ljubljane je bila Kostanjevica
najvažnejša prometna postojanka za trgovce iz Hrvat-
ske in Ogrske. Kostanjeviški srebrni novci imajo na
eni strani sliko vojvode Bernarda, na drugi pa njegov
grb, panterja s križem v taci.

Mestno pravo Kostanjevice je nato goriški in tirol¬
ski grof Albert IV., ko je sklenil s Habsburžani po¬
godbo o dedovanju, podelil Metliki, bržkone 1. 1365.;
listina pa nam je v prepisu ohranjena šele iz začetka
19. stoletja. Tudi Črnomelj je dobil od goriških grofov
in avstrijskih vojvod mestne pravice, in sicer iste
kakor Metlika, ki je to potrdila 1. 1457., ko je Črnom¬
lju ogenj uničil stara pisma.

Novo mesto je bilo povzdignjeno v vrsto deželno¬
knežjih mest od Rudolfa IV. Habsburškega 7. aprila
1. 1365. s podelitvijo mestnih pravic, ki se v vseh stav¬
kih dobesedno ujemajo s kostanjeviškimi od vojvode
Henrika. Ta štatut pa je ohranjen v kopiji komaj iz
1. 1602. Pri ustanovitvi je dal Rudolf IV. mestu tudi
grb. Ta predstavlja njega, sedečega na rdeči žametasti
blazini, na desni se mu svetijo tri sonca, na levi trije
lunini krajci. V levici drži državno jabolko s križem,

v desnici avstrijsko zastavo, pritrjeno na meč; na
glavi ima nadvojvodsko krono. V Statutu je dal
mestu sodnika, »Stadtrichter« imenovanega. Podelil
mu je pravico sprejemati med meščane vsakogar, kdor,
se je želel v mestu naseliti. Razsojal je prepire med
meščani in sodil tujce, ki so kakor koli mestu škodo¬
vali. Nobena gosposka ni smela segati po ljudeh, ki
so bivali najmanj leto dni že v mestu in jih klicati
pred svoje sodišče. Sodna obravnava se je obtožencu
napovedala 14 dni naprej in toženec se je v tem času
smel svobodno gibati. Vsakemu v mestu in v njegovi
okolici je Rudolf IV. zažugal s hudo kaznijo, če bi
mestnemu sodišču kljuboval. Kdor se je v mestu na¬
selil, je bil sedem let prost vsega davka, potem pa je
nosil vsa bremena kakor drugi meščani brez razlike
stanu. Plemičem ni branil naselitve v mestu, toda
odpustil jim ni nobene meščanske dolžnosti. Podrejeni
so bili mestnemu sodniku kakor drugi meščani, če¬
prav so imeli v Ljubljani svoje gosposko sodišče
»Hoftaiding«. Kakor navadni meščani so morali pla¬
čevati davke, stražiti in pomagati pri popravljanju
mestnega ozidja.

Rudolf IV. je vedel, da so meščani najzanesljivejši
stebri države in je zato hotel preprečiti, da bi preha¬
jale mestne hiše, mestna polja, vinogradi, travniki,
mlini, mesnice in drugo v roke nemeščanov. Te ne¬
premičnine je dovolil prodajati samo meščanom.
Gornje pravo, nemško »Einstandsrecht« imenovano,
so Novomeščani uživali do 1. 1787., ko ga je Jožef II.
razveljavil.

Trgovino so pospeševale posebne določbe. Trgovec,
ki je pripeljal na sejem v Novo mesto svoje blago, je
bil osem dni pred sejmom in osem dni po njem varen
pred vsako tožbo ali nadlegovanjem mestnega stare¬
šinstva. Tako je vojvoda vabil trgovce v mesto, da ni
bilo potrebno Novomeščanom hoditi iskat blaga dru¬
gam. Trgovci z Ogrskega na poti proti morju so mo¬
rali Novomeščanom razstaviti blago na prodaj. Me¬
ščane je vojvoda oprostil vseh cestnin in mitnin na
poti proti Kostanjevici, Višnji gori in Ribnici. V novo¬
meški okolici je imel vojvoda mnogo gozdov in v njih
je dovolil meščanom sekati ves potrebni les za kur¬
javo in stavbe.

Visoka kazen 100 funtov zlata (60.000 din) je gro¬
zila onemu, ki bi kakor koli kratil pravice Novome¬
ščanom. Od teh bi dobil 50 funtov vojvoda, ostalih
50 pa mestna blagajna.

Sodna oblast mestnega sodnika je segala še preko
mestnega obzidja v vasi mestnega pomirja, kateremu
je določil mejo že Rudolf IV. Mestni očetje so vsako
leto v službenih uniformah zajezdili konje in v slo¬
vesnem sprevodu objahali mestno mejo; pri vsakem
mejniku so se ustavili in ustrelili iz osemfuntnega
možnarja. To so delali zato, da ne bi zastarele mestne
pravice na pomirju, kajti sosedni grajščaki so posebno
v poznejših stoletjih, ko je zemlja dobivala večjo
vrednost, povsod iskali prilike, da mestu odločijo ta
ali oni kos.

Mnogo pozneje, 1. 1471., je dobilo opisane pravice
Novega mesta Kočevje, katerega ustanovna listina je
ohranjena. L. 1477. je cesar Friderik III. povzdignil
z novomeškim Statutom v mesto tudi Lož.

Tako vidimo, da je bilo pravo šestih mest Kostanje¬
vice, Novega mesta, Metlike, Črnomlja, Kočevja in
Loža enotno. Mestni sodnik je imel v teh mestih vse

136

sodstvo, tudi krvno. Od mest, ki nimajo ohranjenih
starih listin mestnih pravic, so imela višjesodno avto¬
nomijo Višnja gora, Krško in Kamnik.

Po gornjem opisu starih privilegijev slovenskih
mest bomo v prihodnjem poglavju spoznali, da ima
Ptuj ohranjen svoj štatut v originalnem rokopisu iz
1. 1376., ki je od vseh zgoraj omenjenih prepisov naj-
obširnejši in celo za nekaj stoletij starejši.

(Prvi) štatut Ptuja iz leta 1376.

Nadškofje Salzburga so imeli za izvrševanje svojih
pravic v Ptuju namestnike, imenovane vicedome, v
Lipnici blizu Gradca. To je bil navadno vsakokratni
ptujski župnik, obenem nadškofov arhidijakon. Tak
je bil tudi Ivan Genschker, na katerega željo so bile
I. 1376. zapisane pravice mesta Ptuja.

Ta rokopis znamenitega Statuta je danes v Nemčiji,
v mestu Wolfenbuttlu, v »Collectaneen zur Geschichte
der deutschen Sprache und Literatur«, pod naslovom:
»Das Stadtrecht von Pettau in Nieder-Steyermark
dem Bischof von Salzburg gehorig«. Po izjavi biblio¬
tekarja je ta rokopis kupil nekje ustanovitelj knjiž¬
nice v \Volfenbiittlu, vojvoda Braunschvveiga August
za štiri tolarje. Rokopis sestoji iz 52 pergamentnih
listov malega kvartformata. Naslovni list in zadnji
sta nalepljena na notranjo stran platnic, ki so pre¬
vlečene z rdečim usnjem. Listi 2.—48. imajo po pet¬
najst vrst v vsej širini, s prostorom za veliko, oglato
gotsko minuskulo. Posamezni členi imajo rdeče na¬
pise, kodeks je dobro ohranjen, kakor da ni bil nič
rabljen. Po primerjavi oglate pisave z drugimi isto¬
dobnimi je dr. F. Bischoff, profesor graške univerze,
dognal, da je rokopis mogel nastati 1. 1376. Pisar ni
poznan in tudi razvidno ni, za koga je bil štatut na¬
pisan, ali za mesto Ptuj, ali za nadškofa Pilgerima II.
(1365.—1396.) ali pa za deželnega sodnika. Izdal ga
je omenjeni profesor pod naslovom: »Das Pettauer
Stadtrecht vom Jahre 1376«. Wien 1887. Sitzungs-
berichte der phil.-hist. Classe der kais. Akademie der
VVissenschaften. Uvod v štatut je dr. Hans Pirchegger,
nekdaj gimn. profesor v Ptuju, danes na univerzi v
Gradcu, analiziral v izvestjih ptujske gimnazije leta
1903. in 1904. Nekaj členov je iz srednjeveške nem¬
ščine prevedel tudi v sodobno.

Ptujski štatut, eden najvažnejših in najzanimivej¬
ših srednjeveških dokumentov naše zgodovine, izda¬
jam tokrat prvič tudi v slovenščini. Zavit v stilistično
nejasnost okornih sestavljalcev pred več kakor 500
leti je dolgo molčal. Razlagal je pred davnimi časi
Ptujčanom o nadškofovih, grofovih in njihovih pra¬
vicah ter dolžnostih v nemščini, ki nam je danes težko
umljiva. Mnogo tega, o čemer govori štatut, se je že
davno umaknilo iz življenja Ptuja in izumrlo z rodovi
vred. čitalcu je danes kakor okno, odprto v srednje¬
veški svet.

Za pravnega zgodovinarja nudi štatut obilo srednje¬
veških starožitnosti slovenske zemlje. Pisec nadaljnje
razprave je mogel z zadovoljstvom opreti svoje iz¬
sledke iz štatuta na gotova dejstva »Pravne zgodovine
slovenskega ozemlja« univ. prof. dr. M. Dolenca. Pred
očmi je bila piscu ves čas tudi razprava dr. F. Zwit-
terja »Starejša kranjska mesta in meščanstvo«, ki z
novimi, modernimi potezami riše srednjeveško žitje
in bitje v naših mestih.

Končno pa bo tvoril prevod štatuta iz 1. 1376. z ne¬
katerimi ugotovitvami razprave temeljni kamen za
ptujsko srednjeveško zgodovino.

Začetki štatuta.

že ob prvem nastopu cerkve v deželah frankovskega
kraljestva je zaščita cerkvenega premoženja pripadala
kralju in vojvodi dežele. Velik del cerkvenih posestev
pa so oskrbovali ministeriali, vitezi, ki so bili tako
naravni in pravi zaščitniki cerkvenih posestev. V
službi solnograških nadškofov so na ptujskem gradu
od začetka 12. stoletja živeli plemiči, doma iz Koroške.
Prvi se javlja ca. 1130. »Heinrich de Petovve« kot
priča v salcburški listini; nekoliko pozneje Friderik I.
z ženo Matildo, ki je 1. 1230. ustanovila v Ptuju domi¬
nikancem samostan. Ta Friderik I. je osvojil dolino
spodnje Pesnice, neobljudeno puščo, ki je bila pozneje
podarjena nemškemu viteškemu redu. Vitezi križni-
škega reda so kot imenitni čuvarji meje proti Madža¬
rom ustanovili grad Veliko Nedeljo, tako imenovano
v spomin zmage na Veliko noč 1. 1199., ko jih je tu
premagal Friderik I. Ptujski, ker so udrli na štajer¬
sko, last Leopolda Babenbergovca, ki je v sporu ščitil
Andreja, brata ogrskega kralja Emerika.

Ptuj je v sledeči dobi mirnega razvoja moral svojo
pravno moč napram gospodom vitezom na gradu
pismeno ugotoviti tako v interesu mestnega gospoda
nadškofa kakor seveda meščanov samih.

Glavni nagib za podrobne določbe uvoda so dali
spori, ko je solnograški nadškof Filip šponhajmski
(1256.—1264.) zastavil 1. 1258. grad in mesto Ptuj
ogrskemu kralju Beli IV. za 3000 mark srebra. Kmalu
potem pa ga je dal tudi svojemu sorodniku, češkemu
kralju Otakarju II. Premyslu, ki je takrat mogočno
vladal slovanski državi od Krkonošev preko sloven¬
skih dežel do sinjega Jadrana. Rudolf Habsburški,
nemški kralj, pa je po svoji zmagi 1. 1278. nad Ota-
karjem, ki je padel v borbi, zastavil Ptuj Frideriku III.
s ptujskega gradu. To mu je bilo plačilo, ker mu je
v usodni bitki s Čehi pri Suhih Krutih na Moravskem
polju pomagal z 200 jezdeci. Ptujski gospodje bi na
gradu gotovo silno povečali po tem poklonu svojo
moč, če se ne bi oglasil salcburški nadškof kot fevdni
gospod. Friderik III. je sicer na podlagi darovnice
Rudolfa Habsburškega užival kraljevsko zaščito, ven¬
dar je smatral za boljše, popustiti napram pravemu
svojemu gospodu nadškofu Frideriku II., ki mu je
res potem podelil grad in mesto z mitnino in cestnino.
Zato 1. 1280. obljublja nadškofu v latinskem pismu
tako: »S prepustitvijo grajske straže bomo jaz in
moji dediči zadovoljni, seveda z mestno mitnino in
cestnino, ki jo ima salcburška cerkev. Povrh se ne
bomo po prepovedi vsakokratnega nadškofa z gospo¬
dom zemlje in s sosedi z dotičnih utrdb (mišljeni
strelski dvorci ob štajersko-ogrski meji med Muro in
Dravo v 12. stoletju, ki so jih po kolonizaciji s črte
Ptuj—Radgona pomaknili na črto Središče—Ljuto¬
mer—Radgona) bojevali; pred Madžari pa se bomo
seveda smeli braniti. Grajski gospod se bo tudi pravo¬
časno umaknil v drugi prostor, če se bo gospod nad¬
škof kdaj na gradu nastanil. Tudi žitno shrambo bo
lahko imel na gradu, če bo hotel.«

V ponovnem sporu je Ptujski zopet izgubil grajsko
stražo, toda na zahtevo kralja Rudolfa I. Habsbur¬
škega mu je bila vrnjena. Listina o tem poroča 1. 1286.

137

tako: »Položil sem ustno prisego svojemu gospodu in
njegovi cerkvi, da bom zvesto čuval grad in mesto,
tako da ne bom na gradu in v mestu Ptuju izsiljeval
več pravice, kakor mi jo je dal v privilegiju častiti
gospod Friderik nadškof. Ptujske meščane bom v
mestu kakor zunaj na deželi zvesto branil in jih ne
bom nadlegoval, niti tega svojim dovolil.«

Tretja listina, osnova mestnemu Statutu iz 1. 1376.,
je bila izstavljena 1. 1309. od Ulrika pl. VValsee, de¬
želnega glavarja in stotnika štajerske, v imenu salc-
burškega nadškofa Konrada III., za Hartnida in Amel-
richa, ptujska gospoda, ki se obvežeta: »Es sullen
auch die Petovver ir teglich gesinde herbergen auf die
vorgenannten zwelf hofstet. Es sullen auch die Pet-
tower die nout in der stat, den ir purckhut ist, nemen
als es von alter herkomen ist, un sullen von den pur-
gern ze Pettow dechein mout nemen. Es sullen auch
die Pettower unsern herrn von Salzburg und sein
leut bewaren und beschermen in der stat und ausser-
halb mit gantzen treun und ir purgsass bewaren.«
V prevodu se to glasi: »Ptujski naj imajo svojo stalno
služinčad pod streho v že omenjenih dvanajstih dvo¬
rih. Tudi naj pobirajo v mestu, ki je pod njihovo za¬
ščito, staro, običajno mitnino; od meščanov Ptuja pa

nikake. Z vso zvestobo in grajsko posadko naj tudi
čuvajo in branijo našega gospoda iz Salzburga ter
njegove ljudi v mestu in zunaj.«

Prvih pet členov Statuta točno odgovarja navede¬
nim trem listinam, zadnjo pa bi kar morali imeti
1. 1376. pri sestavljanju pred seboj, če nam ne bi
predgovor navajal izjave mestnih zaprisežencev, da
so vse to slišali od svojih staršev, živečih v času nad¬
škofa Konrada III. (1291.—1312.) in Henrika von
Pyrnbaum (1338.—1343.). Prvih pet členov Statuta
določa pravno moč mesta proti tedanjemu gospodarju
na ptujskem gradu, Hartnidu III. (1353.—1381.).
»Der von Petaw«, kakor ga stereotipno imenuje Sta¬
tut, je moral varovati grad in mesto, čuvati nadškofa,
duhovnike in oskrbnike salcburških posestev in vino¬
gradov pred razbojniki. Na zahtevo mu je moral od¬
stopiti na gradu prostor v času obiska ter dovoliti
nadškofovsko kaščo za žito, prostore za vino, ki ga
je škofija za maše v svoje alpske kraje iz Slovenskih
goric mnogo izvažala. (1. in 2. člen Statuta.) Po
ustnem izročilu mestnih zaprisežencev pri sestavi
Statuta vidimo, da segajo sledeče pravice Ptuja, pre¬
vedene iz tedanje nemščine, celo v zadnje desetletje
13. in v začetek 14. stoletja.

(Dalje.)

KAKO NASTANE PORTRET?

OB STERNENOVEM PORTRETU NADŠKOFA A. B. JEGLIČA

Matej Sternen je izdelal to zimo velik portret po¬
kojnega nadškofa ljubljanskega dr. A. B. Jegliča za
Vzajemno zavarovalnico v Ljubljani (sl. 1.). Slika
predstavlja pokojnega nadškofa do kolen, stoječega
pred pisalno mizo. škof stoji v sredi prostora, ki ga
objema slika, in je obrnjen naravnost k gledalcu. V
ozadju je rahlo naznačena stena sobe, na desni okno,
ki glavo ostro osvetljuje. Leva roka naslikanega je
oprta na rob mize, z desnico pa drži na Vzajemno za¬
varovalnico se nanašajoče ustanovno pismo, katero je
očividno pravkar dovršil. Glava škofova je rahlo na¬
gnjena k levi rami, kar njegov pojav zelo približuje
njegovi v našem spominu še dobro zasidrani značilni
zunanjosti.

Sternenova slika škofa Jegliča spada med najbolj
ambiciozna portretna dela zadnjega časa pri nas in
nam je ugodna prilika, da ob nji načnemo vprašanje,
kako nastane portret? Ker je stopnja resničnosti, ka¬
tero Sternenova podoba škofa Jegliča dosega, zelo ve¬
lika, škofa pa, ko jo je slikal, ni bilo več med živimi
in se je torej moral slikar zanašati le na spomin
in na druge ohranjene portrete pokojnega, je to vpra¬
šanje tem bolj zanimivo. To gradivo in vse stopnje
dozorevanja slikarjeve naloge so nam znane, kar nam
daje možnost, ves razvoj problema prav dobro ilu¬
strirati.

Ker gledajo tudi umetniki, posebno pa v umetnost
manj posvečeni ljudje, na portretno stroko kot na
umetniško manj vreden posel in mislijo, da je že
zdavnaj fotografija dosegla vse, kar nam more dati
umetniški portret, je predvsem potrebno, da pogleda¬

mo nekoliko, kako je s portretom v zgodovini, iz ka¬
kih življenjskih pogojev se pojavlja in kdaj in koliko
leži njegovo pravo bistvo, ako hoče biti umetnina,
izven možnosti mehanično ustvarjene podobe človeka.

Portret kot umetniška naloga se javlja v zgodovini
v momentih, ko je individualizem, zavest osebnosti in
cena osebnega prizadevanja visoko razvita. Povod za
to je lahko različen, zasidran more biti globoko v du¬
hovnem interesu, pa prav tako v tostranskem mate¬
rialističnem ocenjevanju človeškega bitja. Prva doba
v zgodovini, ki je uresničila portret, podobo živega člo¬
veka z vsemi značilnostmi njegovega slučajnega res¬
ničnega pojava, je bila egipčanska. Vera v nesmrtnost
duše in skrb za ustvaritev vseh pogojev njene posmrt¬
ne blaginje, ki je vezana na obstoj t. zv. dvojnika, je
bila tu izvor skrbi, da pokojnika čim bolj živo upo¬
dobijo. Vrste odličnih egipčanskih portretov, izvršenih
v kamnu, lesu ali v slikah, še danes zgovorno pričajo,
kako so se Egipčani trudili, da se z umetnostjo pri¬
bližajo resničnosti in kako je v tisočletnem razvoju
teh prizadevanj umetnost portretiranja dozorela v
t. zv. fa j umskih, iluzionistično slikanih portretih do
naravnost varljive podobe minljive resničnosti. V egip¬
čanskem portretu pa že opažamo, da je umetniški cilj
te stroke zasidran nekje drugje kakor v mehanični
podobi upodobljenega. Mehanično podobo bi bila ta
prizadevanja mogla doseči mnogo popolneje s kakim
mehaničnim postopkom, ki bi bil mnogo enostavnejši
in po stopnji posnetka resničnosti mnogo zaneslji¬
vejši, z odtiskom oblik po živih ljudeh in z vlivanjem
podob v tako pridobljene kalupe. Maska, ki jo še da-

138

nes snemamo po pomembnejših ljudeh in drugi, tudi
danes znani postopki mehaničnega posnetka oblik bi
pomenili izpolnitev naloge in bi nadomestili duhovni
in mehanični trud, ki je združen s klesanjem, mode¬
liranjem, rezbarjenjem ali slikanjem portretov, če pa
opazujemo egipčanske portrete, se kmalu prepričamo,
da jim ni šlo za take mehanične posnetke telesnosti,
ampak da je to, kar nam poročajo o ljudeh, daleč nad
tako upodobitvijo. Maska nas plaši, v vosku ali dru¬
gem gradivu izvršen odlitek človeške podobe nam je
odvraten, neprijeten, more nam biti sicer dokument,
ne vzbuja pa v nas poželjenja, da bi se duhovno
ukvarjali z njim, da bi se poglabljali v svet, vklenjen
v njegove neme oblike. Egipčanski portret je tudi
skrajno naraven, resničnosten, vendar nas ne plaši,
temveč privlači, željo imamo, prodreti skozi neme
forme v duhovni svet upodobljenih ljudi. Vzrok za
tako razmerje do njega je v tem, da nam predstavlja
upodobljenega v pozi, v izbranem stanju, v katerem
naj se osredotoči vsa njegova osebna značilnost in po¬
membnost. Na drugi strani pa nas mika spoznanje
stopnje, do katere je človek, umetnik, zmožen ovladati
gmoto in ji vdihniti življenje. Umetniški portret nam
predstavlja osebnost, ki nas človeško zanima, priča
pa nam obenem o drugem človeku, umetniku, ki je
po nji izrazil tudi svojo dušo, svojo izpoved o soljudeh.
V fajumskih portretih, ki so pokrivali obraze mumij,
se izraža pogosto brezobzirna resničnost, a vendar
nas ti ljudje ne odbijajo, ne bojimo se jih, pred nami
so z velikimi, začudeno strmečimi očmi in pričaku-

SI. 1. M. Sternen, podoba nadškofa A. R. Jegliča za
Vzajemno zavarovalnico v Ljubljani

Sl. 2. M. Sternen, prvi zamislek podobe nadškofa
dr. A. B. Jegliča

jemo, da nam odkrijejo velike tajne. Kje je svet egip¬
čanskega portreta zasidran in kako globoko je moral
biti zasidran v duhovnosti, nam najbolje priča dej¬
stvo, da je tu oporišče za t. zv. ikono, idealno podobo
svetnikov krščanskih verstev, ki ima namen, vernike
dvigati k verski ubranosti.

Tudi v klasični grški in helenistični umetnosti je
zanimanje za portret izredno veliko. Ideal pa ni raven
egipčanskemu, ampak se giblje v okviru idealizirane,
polepšane podobe resničnosti. Vir tu ni več religiozno
razmerje do življenja, ampak predvsem zanimanje za
duhovno pomembno osebnost ali idealno popolno
telesnost.

V helenizmu se težnje egipčanske portretne umet¬
nosti in težnje klasične likovne umetnosti pogosto
križajo, kar vodi k povečanju individualizujočih te¬
ženj v izrazu.

Tu pa se srečujemo z drugo veliko skupino por¬
tretne umetnosti starega veka, z rimsko, ki je po ver¬
nosti posnetka človeške podobe prekosila vse prejšnje
dobe, tudi egipčansko. Razpoloženje za portret so Rim¬
ljani podedovali po svojih italskih kulturnih predni¬
kih Etruščanih, pri katerih je bila portretna umetnost
ozko povezana s smrtjo: Na glinastih sarkofagih, v ka¬
terih so pokopavali ranjke, so jih tudi upodabljali.
To italsko razpoloženje in helenistična likovna kul¬
tura sta se v razcvetu rimske kulture združili v por¬
tretni umetnosti rimskega tipa. Ta je dosegla toliko
stopnjo resničnosti, da jo moremo imenovati kar na¬
turalistično, kadar se ni laskala samoljubju upodob¬
ljenih, ampak jih je upodabljala z največjo odkrito¬
srčnostjo o njih telesnem in duhovnem bistvu. In
tudi v poznorimski umetnosti imamo dokaz, da umet-

139

Sl. 3. M. Sternen, zasnutek barvne kompozicije za podobo
nadškofa dr. A. B. Jegliča.

niški portret ne izvira iz mehaničnega, suho ma¬
terialističnega razmerja do človeka in njegove po¬
dobe, ampak predvsem iz dušeslovnega razmerja in
interesa zanj. Tam, kjer končno začne nad rimskim
realizmom v življenju in kulturi prevladovati spiri-
tualizem, posebno v starokrščanski obliki, opažamo
nekaj podobnega kakor pri fajumskih portretih: Od
najbrezobzirnejše podobe zunanje resničnosti je samo
en korak v duhovno poglobljeno podobo človeka. Po-
znorimski in zgodnjebizantinski portreti so odlične
priče tega novega razmerja do človeške podobe in kar
neovirano prehajajo v tiste umetniške oblike, ki jih
poznamo kot značilne za bizantinsko versko umetnost.
Iz naturalizma je samo en korak v ekspresionizem —
je že večkrat dokazala zgodovina umetnosti.

So pa v zgodovini tudi dolge dobe, ki portreta kot
podobe resnične osebnosti sploh ne poznajo. Predvsem
velja to za starokrščansko umetnost, za dobo prese¬
ljevanja narodov in za velik del poznega srednjega
veka. šele ko je v krščanskem svetu pod vplivom an¬
tične dediščine in humanističnih teženj nastal novi
individualizem, ko se je osebnost začela zopet ločevati
od množice, se je rodil zopet portret kot posebna
stroka upodabljajoče umetnosti. Prvi resnični portreti
so nastali v 2. polovici 14. stol. skoraj istočasno in v
vzročni zvezi med seboj v Parizu in v Pragi. Istočasno
v slikah in kipih, kar dokazuje, da ni šlo za slučajen
pojav, ampak za izraz splošnega razpoloženja. Pozneje

je šel razvoj z naglimi koraki k vedno večji poglo¬
bitvi portretne naloge kot umetniške dejavnosti. Jan
van Eyck, renesansa, Leonardo, Diirer, Holbein, Bene¬
čani 16. stoletja, El Greco, Velazquez, Rembrandt,
Francozje 18. stol., Goya in Angleži 18./19. stol., klasi¬
cizem in romantika, impresionizem in ekspresionizem
pomenijo pot od spoznanja naloge do ekstremnega na¬
turalizma in njegovega nasprotnega pola, pretirane
poduhovljenosti ekspresionizma, ki je vodila v našem
času do krize pojma portret in malo da ne do razkroja
tiste realistične forme, brez katere izgubi človeška
podoba kot portret svoja tla. V ekspresionističnem
portretu so začeli stopati formalni simboli na mesto
empirično znane stvarnosti življenja, realni lik se je
umaknil subjektivno psihološki formuli bistva upo¬
dobljenega.

Predvsem pa je fotografija ogrožala v novejšem
času obstoj portreta kot umetniškega posla. Videz je
bil tak, da se je zdelo, da ga more nadomestiti. Toda
življenje je pokazalo, da je s fotografskim portretom,
naj je še tako virtuozen, podobno kakor z masko ali
z odtiskom telesnih oblik: Izkušnja kaže, da je foto¬
grafija sicer danes nenadomestljiv pomoček dokumen¬
tacije doživljanja, da nam je ljub spomin na žive
ljudi, da pa gubi svojo privlačnost, kadar nam priča
o ljudeh, ki jih ni več med nami, da ne obledi samo
dobesedno, ampak tudi kot priča življenja, katero je
posnela ter trajno ne more nadomestiti tega, kar nam

SI. 4. M. Sternen, kompozicijska skica za podobo nadškofa
dr. A. B. Jegliča.

140

nudi umetniški portret. Umetnik namreč soustvarja
tudi pri portretiranju in čim več svoje osebnosti je
v delu izrazil, tem večja je estetska in zgodovinska
vrednost umetniškega portreta. Umetniku je človek
dušeslovni problem kakor znanstveniku. Njegovo delo
izraža stopnjo poglobitve v tujo osebnost; stopnjuje
jo z močjo svoje intuicije, uresničuje pa s spretnostjo
svojih rok. Fotograf sicer lahko precej poglobi izraz
fotografiranega s tem, kako ga postavi, kako ga
osvetli, kako ga »ujame«, kakor pravimo, toda ta nje¬
gov duševni trud ne more preko vrat temnice, v kateri
se mu slika razvije. Vse, kar pozneje doda z retušami,
s preudarnim porabljanjem gradiv in podobnim, po¬
meni zunanjo ureditev fotografije, ne pa njene duše-
slovne poglobitve. Tu je tudi vzrok, da ostane foto¬
grafija, ko preživi dobo svoje življenjske funkcije, ki
je po svoji vsebini in pomembnosti vezana na mo¬
ment upodobitve, podobna orumenelemu spominske¬
mu listu v albumu naših spominov in da so nam stare
fotografije tuje, hladne, ako nas celo ne plašijo kot
priče minljivosti vsega na svetu.

Zato naš čas ni nenaklonjen umetniškemu portretu.
V avtoritativnih državah z dirigirano umetnostjo je
portret celo v zelo visokih časteh. Po vidnem omaho¬
vanju v razmerju do njega ga je tudi sicer močno
dvignilo v ceni geslo nove stvarnosti v prvem deset¬
letju po svetovni vojni. Mnogim je naročanje portre¬
tov pri umetnikih sicer tudi danes še predvsem izpol¬
nitev pietetne dolžnosti ali hvaležnosti. Vsem tem
more v polni meri ustreči dobra fotografija in je na¬
ročanje portretov brez namena naravnost razmeta¬
vanje denarja. Kajti tudi portret zahteva svoje mesto
v življenju, če hoče biti živ. Združen s spomenikom
ali z mestom delovanja zaslužnega človeka ima por¬
tret svoj življenjski pogoj, brez take namembe je
mrtev in največkrat v nadlego tistim, ki so ga naročili.
Predvsem pa mora portretno naročilo izvirati iz resne
odločnosti, pridobiti si umetniško delo, ne pa samo
mehaničnega posnetka potez upodobljenega.

In prav opozoriti na resnost in polnovrednost por¬
tretne stroke v likovni umetnosti, je namen naše črtice
o postanku portreta pokojnega škofa Jegliča.

Ko je slikar prejel naročilo, je stal pred težavno
nalogo toliko, kolikor ni mogel računati več s študijem
živega človeka, ampak mu je bil na razpolago samo
spomin, fotografije in razne umetniške upodobitve
pokojnega nadškofa Jegliča. Ko se je lotil posla, je
najprej v sebi, v svojih mislih in domišljiji, pretehtal
osnove podobe, ki jo bo ustvaril. V format, ki mu je
bil dan po naročniku, si je moral zamisliti podobo
škofa Jegliča tako, da bo vreden spomenik nanj. šele
ko mu je bodoča podoba stala pred duševnimi očmi,
je vzel svinčnik in na listek papirja v skicni knjigi
s par naglimi potezami, s katerimi je tako rekoč iz¬
trgal iz svoje predstave najosnovnejše poteze bodoče
slike, zarisal osnove podobe škofa Jegliča (sl. 2.). šlo
mu je predvsem, kakor se izražamo, za kompozicijo
gmot v danem prostoru, za razdelitev ploskve v danem
okviru, za prvo senco tiste podobe, ki se mu je poro¬
dila pred duševnimi očmi. Kljub najbolj skopim in
nedoločnim potezam stoji bodoča podoba v tej skici
že zelo živo pred nami. Če to prvo skico primerjamo
z izvršeno sliko (sl. 1.), se nam zdi, da ji popolnoma
ustreza. Naznačena je spredaj miza, drža figure je
ista, lisa na desni naznačuje okno, odkoder je upodob-

Sl. 5. Fotografija nadškofa dr.  A. B. Jegliča.

ljeni osvetljen. Glavna razlika je v tem, da škof drži
glavo pokonci, kar bi ustrezalo strogi kompoziciji
njegove podobe, na izvršeni sliki pa jo ima rahlo
nagnjeno k levi rami.

Ko je imel umetnik tako pred seboj na papirju
kompozicijo bodoče slike, je na podoben način tudi
prvič tvarno zajel njen barvni svet, ki je za slikarja
važnejši od risarskega. Nastala je skica barvne kom¬
pozicije portreta (sl. 3.). Splošna razdelitev gmot
ustreza risani skici. Mesto črt so tu samo na videz
neurejene barvne in svetle in temne lise, v katerih
spoznamo predvsem le položaj obraza in rok. Bolj pa
je poudaril pismo v roki in kup spisov na desni strani
na mizi ter s svetlo liso na levi naznačil tudi že bo¬
doči tintnik. Ti svetli momenti v kompoziciji slike so
mu bili potrebni pred vsem zato, da slikarsko oživi
barvno precej enolični svet mize, obleke in ozadja.
Osvetljavo si je zamišljal od desne, kakor jo je po¬
zneje tudi izvršil. Tudi v ti barvni skici živi že vsa
poznejša podoba. Zdi se nam, da se približuje k nam
iz temne, nejasne dalje in postaja vedno določnejša.

Preden se je naročnik končno odločil, da mu delo
odda, je hotel imeti vsaj približni pojem o bodoči sliki.
Zato mu je slikar izdelal Še eno skico v majhnem for-

141

Sl. 6. M. Sternen, del podobe nadškofa dr. A. B. Jegliča
med delom po spremembi drže glave

matu, kjer je bodoči portret že precej oživel (sl. 4.).
Kar tiče kompozicije, se ni nič bistvenega spremenilo.
Razmerje svetlih in temnih momentov se ni spreme¬
nilo, pač pa je slikar spremenil smer osvetljave in
osvetlil figuro od leve strani. Vse glavne podrobnosti
bodoče slike so tu že dane, tudi glava je postala precej
določna, čeprav še brez poskusa, ujeti tudi njeno por¬
tretno podobnost, šlo je za to, da skica pokaže slikar¬
ski  karakter bodoče slike, njen umetniški svet, ne pa
še realistično portretnega.

Ko je slikar naročilo dobil, je priredil platno za
bodočo sliko in nanj začel prenašati svoj zamislek po
istem redu, po katerem je zasnoval bodočo sliko v
skicah majhnega formata. Zarisal si je najprej glavne
osnove in obrise kompozicije, potem pa nanesel na
platno ogrodje barvne kompozicije. Ko je te imel, pa
se je lotil glavnega dela svoje naloge, portretnega
študija glave. Ko je slika dozorela do stopnje, v kateri
se mu je zdelo, da je portretno nalogo že približal za¬
dovoljivi rešitvi, je pozval naročnika in njegove za¬
upnike, da se izjavijo, koliko so zadovoljni. Podoba
je imela takrat v smislu prvotnega zasnutka še glavo
naravnano pokonci, bila je resno reprezentativna in
je vzbudila zadovoljstvo naročnikov, žal se ni ohra¬
nila fotografija tega važnega vmesnega stanja Jegli¬
čevega portreta.

Preden je sedaj stopil h končni dovršitvi slike, pa
je prišla slikarju nepričakovano pred oči fotografija

ranjkega škofa (sl. 5.), ki mu je s tako silo priklicala
v spomin njegovo tako značilno zunanjost, da se mu
je zazdelo, da mora zavreči vse dosedanje delo in po¬
dobo spremeniti. Preslikal je torej prvotno pokončno
glavo in naslikal novo, rahlo k levi rami nagnjeno,
kakor to kaže fotografija in kakor nam je škof Jeglič
tako živo v spominu. S to spremembo se je zgodilo
pravo čudo. Hladna, čeprav prepričevalno podobna
reprezentativnost prvotne zasnove je bila na mah na¬
domeščena z vtisom povečane resničnosti in upodob¬
ljena osebnost premaknjena v živo bližino gledalčevo.
Stanje po tej spremembi nam kaže fotografija glave
in oprsja (sl. 6.). če jo bliže pogledate, vidite, da je v
precej neizdelanem barvnem kaosu izvršena samo šele
maska obraza, vse drugo je šele naznačeno. Kako pa
je bila že v tem trenutku slika točna v izrazu, se vam
pokaže, če jo primerjate z glavo dovršene slike (sl. 7.).
Večje razlike boste opazili samo pri ušesih in pri le¬
vem obrisu obraza, ki še ni bil izvršen, vse drugo je
tudi v dovršeni sliki obdržalo vrednost.

Ko je tako dosegel zadovoljivo obliko za najvažnejši
del portreta, obraz, je nanj oprt izdelal podrobnosti
obleke, predmetov na mizi in ozadja ter tako končno
dovršil celoto, ki je bila enotno uglašena z ozirom na
okolje in razsvetljavo: Podoba je bila gotova.

Vpogled v delo umetnikovo, ki smo ga dobili ob
Jegličevem portretu, pa ni važen samo za to, ker nam
kaže, po kako dolgi komplicirani poti se pribori umet¬
nik  do tiste oblike svoje umetnine, v kateri jo kot
pričo svoje ustvarjalne sile izroči svetu. Važnejše od
vsega, kar smo spoznali, je namreč dejstvo, da so nam
skice, ki kažejo stopnje razvoja zamisli in uresniče-

Sl. 7. M. Sternen, glava nadškofa dr. A. B. Jegliča na podobi
za Vzajemno zavarovalnico v Ljubljani

142

vanja dela, pokazale, da je bila že v prvi, komaj spo¬
znavni skici škofova podoba zajeta v vsem bistvu
svojega umetniškega koncepta. To nam je dokaz, da
je bila že v duhovnem zasnutku popolno dana in da
je šlo pri vsem poznejšem dolgotrajnem delu samo za
uresničenje intuitivno gledanega v svetu materialnih
oblik. Prav po tem pa se tudi loči delo umetnikovo od
diletantovega pa tudi od fotografovega. Umetnik nam¬
reč kontrolira ves čas od zarodka podobe v intuitivni
sferi do končne dovršitve dela v gradivu svoje delo
in njega resničnost po pravzoru, ki ga gleda z duhov¬
nimi očmi. Diletant pa ustvarja brez te zasidranosti v
duhovni sferi. On mehanično prenaša oblike, ki jih
opaža na modelu, ki ga upodablja, ali na sliki, ki jo
kopira, ali na fotografiji, ki jo prenaša v slikanih
oblikah na platno; diletant samo meri in kontrolira
mehanično podobnost modela in podobe ter nič ne ve
o duševnem naporu umetnikovem. Novejša umetnostna
znanost je na podlagi študija slik z rontgenom ugo¬
tovila presenetljivo, a po zgoraj povedanem naravno
dejstvo, da so slike velikih mojstrov Tiziana, Tinto¬

REGULACIJSKE SMERNICE

I.

Z novim gradbenim zakonom, prav posebno pa s
potrebami, ki so nastale v teku dvajsetih let po osvo-
bojenju, so naša mesta in trgi stopili v novo fazo
razvoja. Mesta, ki jim je nakazan že danes velik raz¬
voj in ki imajo vse pogoje, da v bodočnosti še bolj
napredujejo, je treba obravnavati iz njihovih življenj¬
skih pogojev; pomagati jim je treba s pravilno raz-
členbo poedinih važnih prvin do sodobnih smernic.
So pa mesta in trgi, ki predstavljajo veliko večino, pri
katerih pa je postopek dokaj drugačen. Tam nagel,
nepredviden razvoj, ki ga je treba prožno in pravilno
usmerjati s povdarkom na problemih sodobnosti in
bodočnosti, tu le rahel okret v sedanjost in bodočnost,
z malenkostnimi spremembami starega jedra; vsa teža
poudarka leži na preureditvi historičnih predelov v
urbanističnem, sanitarnem in arhitektonskem oziru.
Problem, ki je zelo važen, obstoji v pravilni priklju¬
čitvi historičnega tločrta, ki je bil v davnini prizorišče
vse drugačnega življenja, k novo nastalim predelom in
preusmeritvi k novemu življenju, ki polje v svoji
kompliciranosti XX. stoletja v njih.

Značilen primer mesta z dominantnim povdarkom
na historičnem jedru predstavlja Novo mesto. Geopoli¬
tični položaj Novega mesta, mesta na pomolu, ob kri¬
žišču važnih smeri cest, ki so bile dane že v rimski
dobi, je bil kar najprikladnejši za postanek srednje¬
veškega mesta. Po eni strani dominantna lega visoko
na kraški skali, obdani od treh strani z reko, kar je
navdajalo srednjeveškega človeka z občutkom posebne
varnosti, po drugi strani pa preglednost terena, ki leži
vsaj v neposredni bližini občutno nižje od pomola
samega.

retta, Velazqueza in drugih že v najsplošnejših skicah,
nanešenih pri začetku dela na platno, presenetljivo
osebne, prepričevalne in po svoje popolne. Pri po¬
vprečnih umetninah te zakonitosti niso opazili; pri
delih kopistov pa se je pokazalo, da pod njihovo po¬
vršino, ki pogosto s svojim videzom tekmuje z deli
mojstrov samih, ni tistega značilnega ogrodja, tiste
dosledne gradnje, ki veže izvršeno delo preko posa¬
meznih stopenj v razvoju izdelovanja z jasno gledano
prapodobo, ki je zaživela v umetnikovi intuiciji.

Portret je dozdevno mehanična stroka umetniškega
dela. Sternenov primer in vsi primeri velikih portre¬
tistov vseh časov pa dokazujejo, da je portret kot
umetniško delo prav tako zasidran v intuitivni, du¬
ševni sferi človeka stvaritelja kakor vsak resničen
umetniški posel. Portret je za umetnika estetsko kon¬
struktiven in psihološki problem. Ta dva temelja
gradnje portreta kot umetnine pa on kot človek kom-
plicira s pečatom svoje osebnosti. Portret je tako priča
o portretirancu in o portretistu, po obeh pa priča živ¬
ljenja sodobnosti svojega postanka.

NOVEGA MESTA

ING. A R C H. MARJAN MUŠIČ

Smer rimske trgovske in osvajalne ceste: Emona—
Acervo (med Višnjo goro in Stično)—Praetorium La-
tobicorum (pri Trebnjem), se je na vznožju Hmelj-
nika cepila: Ena je vodila proti vzhodu ob Krki na¬
vzdol na Neviodunum (Drnovo pri Krškem) in naprej
proti Celei; druga proti jugu, čez Gorjance, v smer
sedanje Metlike in Karlovca. Križišče obeh smeri je
bilo vsekakor višje nad pomolom, da se ga ogne kot
občutne terenske ovire z višinsko zelo neenakima pro¬
filoma obrežij.

V zgodnjem srednjem veku se pojavi na vrhu po¬
mola, v območju sedanjega Kapitlja, prva poselitev,
kar je imelo za posledico redko naselitev vsega bliž¬
njega območja, dokler niso politične tendence XIII. sto¬
letja ustvarile ugodnega razvoja novoustanovljenemu
mestu in so novi meščani drli trumoma tja, premam¬
ljeni z raznimi izjemnimi odredbami.

V razburkanem, nepričakovanih pretresov polnem
XVI. in XVII. stoletju so se meščani obdali z močnim
obzidjem; tako premišljeno obzidano mesto na po¬
molu nam zanesljivo kaže prvo urbanistično fazo, ki
je bila za dolgo dobo let do današnjega časa mero¬
dajna. Brez dvoma so se ob zasnovi obzidja ozirali na
urbanistične probleme, na bodoči mestni razvoj in na
način zazidave, posebej ob obzidju. Poudarek prvotne
rimske glavne smeri: Emona—Neviodunum—Celeia je
prešel v srednjem veku na smer: Ljubljana—Novo
mesto—Metlika. Pri tem se je cesta prilagodila pomolu
in izoblikovala prostran, vsestransko zaključen lija¬
kast trg, ki je že po svoji prvotni velikosti razodeval
široko zamišljeni urbanistični razvoj, ki je bil posle¬
dica začetnega vzpona nenadejanega blagostanja. Ta
trg je bil po svoji legi, posebej pa po svoji velikosti

143

Topografska skica novomeškega pomola z vrisanimi
plastnicami

gotovo najimenitnejši od vseh sočasnih trgov na
Kranjskem; pozneje pa, ko je bil pozidan s stilno
enotnimi arkadnimi arhitekturami, je tudi v lepotnem
oziru prednjačil. Glavni trg je sprejemal vase mestne
ulice, po večini ozke in usločene, ki so se razvile iz
prvotnih zasebnih poti, preko njega se je vršil glavni
tranzitni promet, ki je bil življenjsko važen za mesto.
Celo v naj nemirnejših časih, ko so meščani pogostoma
gledali pod obzidjem Turka ali Celjana, je mesto go¬
spodarsko cvetelo; v letu 1515. je štelo 272 hiš, torej
več kot leta 1900., ko so jih našteli le 249. Z ustano¬
vitvijo Karlovca 1. 1570., s preložitvijo glavne trgov¬
ske poti iz doline Krke v dolino Save je Novo mesto
začelo propadati. Ko je k temu še utihnila vojna ne¬
varnost in je začelo razpadati mestno obzidje, je Novo
mesto nudilo žalostno sliko odmirajočega mestnega
razvoja. Meščanstvo je obubožalo, zadevale so ga po¬
gostoma razne ujme, kuga in požari; arkade hiš na
glavnem trgu, pod katerimi so živahno trgovali, so
pričeli zazidavati in jih preurejati v stanovanja.

že dokaj zgodaj se razvije naselje na desnem bregu
Krke ob ustju mosta in stare ceste proti Grmu s fev¬
dalno posestjo. Ta del vaške občine postane torišče
začasnega razvoja, h kateremu so pripomogli važni
faktorji, v prvi vrsti pa ugodna terenska oblika, dobro
zaledje velikih vaških naselij in manjša obdavčitev.

Kakor smo videli, predstavlja prvo urbanistično
fazo mesto v oklepu obzidja, ki rešuje problem var¬
nosti. Drugo urbanistično fazo pa predstavlja brez
dvoma otvoritev železnice Ljubljana—Novo mesto

1. 1894., posebej pa izgradnja belokrajinske železnice
Novo mesto—Črnomelj—Karlovac 1. 1914., ki postav¬
lja problem povezanosti s svetom. Z novimi potrebami,

z oživitvijo trgovskih stikov, je staro mestno jedro, ki
je še vedno imelo konturo prvotnega obzidja, na čigar
zdrave temelje se je, posebej na južni strani, povzpel
sklenjeni niz obrežnih hišic, pričelo prestopati oklep
na zapadni strani, na edini strani, ki je ni utesnjevala
reka in ki ima najmanjše terenske višinske razlike.
Poleg tega pa se je začel v smislu naravnega razvoja
živahen razvoj ob obeh postajah, tako novomeški kot
kandijski.

Kakor predstavlja prvo urbanistično fazo preteklost,
ki je zaključila svoje delo s postavitvijo obzidja in
prilagodila mestne ulice eliptičnemu oklepu obzidja,
tako predstavljajo drugo fazo vse te neštete tipalke,
ki segajo prek Krke v Kandijo do kandijske postaje
na eni in do novomeške na drugi strani. Srečala sta
se dva svetova, ki zahtevata prelitje vsaj v prometnem
oziru, da moreta tako blagodejno združiti urbani¬
stično dediščino preko sedanjega stanja s tendencami
bodočnosti. In temu velikemu problemu slede naše
regulacijske smernice.

II.

Za pravilno zasnovo regulacije, ki naj da mestu
skladen red povezanosti historičnega značaja s sodob¬
nimi in bodočimi tendencami, je potreben regulacijski
program. Glavne točke programa so:

1. Rešitev prometne zagate.

2. Ureditev glavnega trga.

3. Asanacija starega mestnega jedra:

a) zdravstveno in

b) estetsko.

4. Smiselna zazidava novih predelov: izrazito vrtno
naselje.

5. Kanalizacija, športni prostor, kopališče, obrežna
pešpot okoli pomola, pritegnitev industrije.

6. Zaščitni pas.

7. Restavracija obeh cerkva in ureditev njih okolja.

144

Rekonstrukcija mestnega obzidja

1. Rešitev prometne zagate.

če upoštevamo razvoj avtomobilizma in položaj No¬
vega mesta ob glavni cesti Ljubljana—Zagreb—Beo¬
grad, opazimo na prvi pogled, da predstavlja okoren,
vase zaprt srednjeveški mestni tločrt nezaželjeno pro¬
metno oviro. Glavni trg, ki je bil prvotno v službi
mesta samega, je postal le razširjena prometna cesta
z neprijetnimi lomi pri ozkih ustjih. Postal je v breme
sebi in prometu. Možni sta dve rešitvi: a) trg naj se
preuredi v prvi vrsti s prometnih vidikov in naj se
ustvari iz njega kolikor toliko odgovarjajoč sestavni
del prometne ceste z razširitvijo ožin in posnetjem
neprikladnih oglov; b) trg naj ohrani poprejšnji in¬
timni značaj s tem, da prestavimo tranzitno prometno
cesto drugam. Prvo reši problem prometnega zbolj¬
šanja le delno, pa popolnoma na škodo nekdanji za-
kl j učenosti trga. Rešitev leži v drugi možnosti. Most
obstoji; od njega je treba usmeriti novo prometno
žilo transverzalno preko Trga sv. Florijana na Ljub¬
ljansko cesto tako, da tvorijo osi glavnega trga, Ljub¬
ljanske ceste in nove transverzale trikotnik. Odstra¬
njena je ovira pravokotnega loma ceste na zgornjem
delu trga; arhitektonika trga je rešena.

Glavne tranzitne arterije ni mogoče prilagoditi mest¬
nemu jedru; zato naj se mu izogne v loku in ga sklene
z zvezno cesto. Najprikladnejša bi bila ta arterija na
pobočju Ragovega loga na desnem bregu Krke in z
mostom preko nje na terenu, ki vsebuje na obeh bre¬
govih enako višinsko koto. Kako krasen, do zdaj ne¬
poznan pogled bi se odprl potniku na mesto z južne
in posebej z vzhodne strani! Ta arterija, ki bi jo
lahko imenovali avtostrada, bi služila zgolj tranzit¬
nemu prometu, ki nima interesa na postanku v mestu;
zato tudi ne bi bila v škodo trgovstvu in gostinstvu
v mestu. Da pa razbremenimo staro jedro in ustvarimo
predpogoj za estetsko obravnavo glavnega trga, pre¬
stavimo prometno žilo, ki se pokriva z osjo glavnega
trga, na predlagano transverzalo, ki naj služi prometu
s postankom v mestu.

2. Ureditev glavnega trga

S prometno razbremenitvijo glavnega trga je vrnjen
trgu prvotni vase zaključeni, intimni značaj. Potrebno
ga je le še na spodnjem koncu, tam, kjer ga razgali
vsek mosta, zaključiti z mostiščno vhodno arhitekturo.
Pred dograditvijo sedanjega železnega mostu 1. 1899.
je bil na tem mestu trg zazidan; most je bil niže ob
Krki. Nadalje je potrebno očuvati podano gradbeno
črto, višino kapov in strmeča streh, ki je že na večih
mestih skažen s tujimi elementi nepotrebnih okornih
teras in mansard. Pri novih prezidavah je treba raču¬
nati z obnovitvijo arkad, ki bodo nudile intimen in
za staro mesto zato tipičen motiv. Ob blagostanju in
vrnjenem stanovskem ponosu bo treba misliti na novo
mestno hišo z muzejem in galerijo, reprezentančno
hišo samorodnega duha. Pred njo naj bi stala Trdi¬
nova fontana, ki naj nadomesti za srednjeveški trg
tako značilen vodnjak oziroma steber. Krotiti bo po¬
trebno reklamno vnemo trgovstva in ustvariti tip in¬
timnih izložb, ki se bodo harmonično prilegale v oživ¬
ljeno staro okolje.

3. A sanacija starega mestnega jedra

Staro mestno jedro, vklenjeno v obzidje, v zdrav¬
stvenem in lepotnem oziru odmira. Vse neštete teh¬
nične pridobitve sodobne higiene so mu ostale tuje.
Stanovanjska kultura je na isti ravni kot za časa
ustanovitve mesta. Vlaga, temačnost, zatohli prostori,
pomanjkanje kanalizacije in podobno spremljajo rod,
ki raste za bodočnost. Tehnika služi na žalost le pre¬
več vrhnji družbeni plasti, slabotno meščanstvo, kmet¬
ski in delavski stalež je niso v zadostni meri deležni.
Problem, ki postaja z dneva v dan pomembnejši, je
vreden študija in nege. Brez anket je treba v živo
zagrabiti in utreti pot zraku in soncu. Pri tem pa ne
kaže zanemariti dostikrat razumnih dispozicij, de¬
diščine starega časa, ki je neredko polna estetskih
vrednot. Mislim v prvi vrsti na tektonsko prilagoditev

145

starih mestnih ulic, hišnih blokov, njih višin, ki
ustvarjajo tako pomembno mestno silhueto, da jo je
vredno v prvi vrsti ohraniti. Saj ni glavni poudarek
na poedini hiši in njenem nesodobnem gradivu. Ro¬
mantičen čar, ki je opazen na njih, je premnogokrat
posledica nezdravih pojavov: vegastega in razpadajo¬
čega krova, nabreklih sten, premajhnih oken in vlaž¬
nega, odpadajočega ometa. Zdi se, da za ceno človeko¬
vega dostojanstva negujemo propad.

Na mnogih mestih se opaža preokret: Iz starih
prvotnih skromnih hiš nastajajo nove, zdravejše, pa
na žalost brezčutne tvorbe slabe modne arhitekture.
Kontinuiteta je kruto prekinjena, silhueta postaja ne¬
mirna, nakloni streh neenaki. Vtis, ki ga nudi tak niz
hiš, je neuravnovešen, neharmoničen. V mislih imam
posebej najstarejše še ohranjene predele revnih me¬
ščanov »latinske četrti« pod Kapitljem vzdolž Brega
in za Frančiškani. Breg ustvarja pri pogledu s kan-
dijske strani vtis monumentalnega podstavka s po¬
udarjeno horizontalo kapiteljskemu masivu z lepo
cerkvijo. Niz hišic je postavljen na staro mestno ob¬
zidje vrhu skal; čudovita južna lega ima pogoj, da tu
nastanejo najprijetnejša stanovanja. Treba pa je pre¬
vidno na delo. Preden bo vsa starina uničena in na¬
domeščena z žalostnimi tvorbami spekulacije, je treba
arhitektonsko obdelati ves kompleks Brega, upoštevaje
funkcionalno in skozi stoletja ustaljeno osnovno grad¬
beno zamisel. To je edini mestni položaj, kjer bi mogla
zrasti naravnost iz nature urbanistična tvorba poedi-
nih kvalitetnih individualnih arhitektur, čudovita pri¬
lagoditev dani konfiguraciji terena, kamnitna arhitek¬
tura dostopov na niže pod skalami ležeče vrtove, te¬
rase. Lepota poštene sodobne arhitekture čistih železo-
betonskih linij in stekla, previsnih hodnikov in smelih
stopnišč bi se tu čudovito skladala z danim položajem.
In visoko nad to poživljeno in prenovljeno žlahtno
tvorbo bo še lepše gospodovala stara, značilna kapi¬
teljska cerkev.

4. Smiselna zazidava novih predelov

Z  ozdravitvijo starega mestnega jedra je zaključen
prvi del regulacijskega programa. Staro mestno jedro
je postalo tako sposobno, da ustvari naravno vez s
tendencami bodočnosti.

Novo mesto ima že od nekdaj značaj vrtnega na¬
selja. To dediščino, ki je v skladu z novimi urbani¬
stičnimi smernicami, bo potrebno brezpogojno pre¬
vzeti. Staro mestno jedro v oklepu obzidij je gradbeno
zaključeno; tu ni več prostora za nove zgradbe, ki bi
zrastle na račun zelenja. Iz tesnih, terensko nepri¬
jaznih prilik mestnega jedra se bo mesto širilo na
periferijo v ugodnejši teren. Na vzhodni in južni
strani ga omejuje reka in ustvarja potrebno prekini¬
tev; na severni in zahodni strani bo potrebno ustvariti
urejen pas zelenja. Ožji gradbeni okoliš, ki obsega
normalno že zazidani in naseljeni del mesta, bo po¬
trebno spopolniti in urediti. Ta obsega danes Kandijo
in vzhodne obronke kapiteljskega hriba. Določiti bo
potrebno območje širšega gradbenega okoliša, ki naj
obsega še nezazidani in nenaseljeni del. Razvoj mesta
se bo uravnaval tja šele potem, ko bo ožji gradbeni
okoliš povsem in smiselno dograjen. Kakor bo pri
ožjem gradbenem okolišu težko izvesti izdatne ko¬
rekture, tako bo pri izgradnji širšega gradbenega
okoliša treba paziti na to, da ne bo nastajalo naselje
po že udomačenih, pa slabih uzorih. Glavni poudarek
naj bi bil: ugodna zveza z mestnim jedrom, zdrava
lega, prikladna orientacija in mnogo zelenja.

5. Kanalizacija, športni prostor, kopališče, obrežna
pešpot okoli pomola, pritegnitev industrije

Samo ob sebi je umevno, da je ureditev kanalizacije
eno osnovnih vprašanj. Rešitev leži v položaju mesta
ob reki. Na obeh straneh vzdolž Krke je potrebno na¬
mestiti glavna zbiralna kanala, ki bodeta sprejemala
vase vso hišno kanalizacijo, tako iz mesta samega,
kakor tudi iz Kandijc. Iztekala se bodeta zbiralna
kanala v Krko nižje, izven mestnega območja.

Narava sama je na Loki ponudila mestu krasen
športni prostor, prostrano teraso ob Krki, obdano z

146

zelenjem in proti severu zaključeno s strmim bregom.
Brez prahu, z lepimi dostopi, ki jih je potrebno pre¬
urediti, z ureditvijo eliptičnega stadiona in amfitea-
tralno v polkrogu nameščenimi sedeži v bregu. Nepo¬
sredno v bližini naj se zgradi moderno športno kopa¬
lišče z umetnim bazenom v območju sedanjega kopa¬
lišča, ki ne ustreza več potrebam. Pogoj pa je ta, da
se izločijo živinski sejmi iz mesta, prav posebej pa
s športnega prostora, oziroma njegove neposredne
bližine. To dvoje se povsem izključuje.

Da se Novo mesto prebudi k novemu življenju, je
neobhodno potrebna industrija. Vodna in električna
moč, železniške in cestne zveze, vse to daje osnovo
za njen postanek. Območje, ki bi se določilo za indu¬
strijo, bi se moralo ravnati v prvi vrsti po ugodni
legi v bližini železniških postaj.

6. Zaščitni pas

Izven gradbenega okoliša se nahaja zaščitni pas, to
je ono območje, ki ga ne sinemo naseljevati. V njem
so dovoljene le velike kmetije. Pa tudi izven zaščit¬
nega pasu bo potrebno urejati primerne terene, kakor
Ragov log in Portovald, zlasti glede zaščite naravnih
lepot in ustvarjanja javnih parkov in izletišč. Tako

bo podana garancija, da bo Novo mesto obdano z
vencem tajnostnih gozdov, ki mu dajejo prav poseben
poudarek.

7. Restavracija obeh cerkva in ureditev njiju okolju

Najpomembnejši novomeški arhitekturi sta obe
cerkvi, kapiteljska in frančiškanska. Prav posebej še
kapiteljska s svojim izrazitim urbanističnim poudar¬
kom vrhu skalnate gmote nad vsemi ostalimi hišami.
Umetniško pomemben je prezbiterij s kripto, ki je
nastala na začetku XV. stoletja, tedaj kmalu po na¬
stanku ladje sredi XIV. stoletja. Cerkev je potrebna
temeljite restavracije od zunaj in znotraj. Preurediti
je potrebno zvonik, ki v svoji pseudogotski zaklju-
čitvi iz leta 1860. moti celotno kompozicijo. Posebne
nege je potreben kamniti prezbiterij, ki nujno zahteva
v svoji notranjščini tektonsko prenovitev reber in
sten, prav posebej pa nov glavni oltar, ki bo v sozvočju
s Tintorettovim sv. Miklavžem. Ko bo preurejena in
tlakovana tudi ploščad okrog cerkve, ki bo v skupno
kompozicijo pritegnila tudi proštijo, z monumental¬
nim dostopom in stebriščem, s spomenikom padlim v
vojni, bo to tudi po notranji vrednosti najvzvišenejši
člen Novega mesta: Visoko iznad vsega vsakdanjega
bo na njem domoval mir prečiščenih vrednot.

IZ ZGODOVINE LJUBLJANSKIH OBRTNIH ŠOL

Uvod

Državna Tehniška srednja šola v Ljubljani je kot
obrtnošolski zavod z delovodsko, moško in žensko
obrtno šolo na Vidov dan 1938. končala svoje 50. šol¬
sko leto. šolska uprava je za ta jubilej izdala obširno
Spominsko knjigo 1888.—1938., ki vsebuje zgodovino
zavoda v zvezi s splošno zgodovino obrtnega šolstva
v Srednji Evropi in razne druge samostojne strokovne
spise. Iz navedene zgodovine sem izbral in povezal
vse zanimivejše odlomke, ki se tičejo mesta Ljubljane.

V srednjem veku še ljudskih šol v današnjem po¬
menu besede ni bilo. šola je veljala tedaj samo za
cerkveno potrebo in je moral po cerkveni postavi
imeti vsak župnik klerika, ki je vodil šolo in oskrbo¬
val cerkveno petje. Znanost vobče, in k tej so pri¬
števali že najenostavnejše pojmovanje čitanja in pi¬
sanja, je bila posebna pravica odličnih stanov, pred¬
vsem duhovščine in plemstva. Iz takih župnijskih šol
so se pri večjih župnijah, zlasti samostanih, razvile
šole višje vrste: »gimnazije«.

že sredi 17. stoletja pa so spoznali, da so poleg hu¬
manističnih šol potrebna še posebna praktična uči¬
lišča za izobraževanje obrtniških in trgovskih stanov.
Prva država, ki je začela v svoji upravi organizirati
obrtno šolstvo, je bila Francija sredi 17. stoletja pod
vplivom merkantilnega sistema. Vse druge kulturne
evropske države so se začele brigati za obrtno šolstvo
mnogo kasneje.

JOŽEF REISNER, DIREKTOR  V. P.

Doba do leta 18UI).

V Ljubljani omenjajo župnijsko šolo že leta 1262.
pri Sv. Petru. Pozneje je nastala enaka šola pri Sv.
Nikolaju, ki je proti koncu 14. stoletja prenehala, na
prizadevanje ljubljanske mestne občine pa bila leta
1418. obnovljena in celo preosnovana v šolo višje
vrste. Leto 1418. je začetno leto ljubljanske gimnazije.
Gimnazijo so z letom 1596. prevzeli jezuiti, ki so prišli
v Ljubljano leto prej. Leta 1611. so kupili jezuiti od
cesarja Ferdinanda I. »cesarski ali dvorni Spital« (na
mestu, kjer stoji danes šentjakobsko župnišče), ki je
bil preurejen iz prejšnjega samostana avguštinskih
menihov. V' letih 1611. do 1615. so zgradili novo veli¬
častno cerkev Sv. Jakoba, pri cerkvi pa so na mestu,
kjer stoji danes šentjakobska šola, otvorili »jezuitski
kolegij«. V kolegiju sta bili tudi gimnazija in novo
ustanovljeni licej. Jezuiti so vodili kolegij do 1. 1773.

Vprašanje obrtnega šolstva se je v Ljubljani poja¬
vilo prvič leta 1765. Gubernij za notranje avstrijske
dežele v Gradcu, kamor so spadale tudi slovenske
dežele, je namreč v začetku leta 1764. opozoril deželna
glavarstva na Kranjskem, Koroškem in Goriškem, da
se je pokazalo pri raznih javnih delih, izvršenih v teh
deželah, posebno v Ogleju in pri uravnavi Save, da
rokodelci, zlasti zidarji in tesarji, škodujejo državni
blagajni s svojo pomanjkljivo spretnostjo in s pre¬
tiranimi mezdnimi zahtevki. Pozval je glavarstva, da
preiščejo vzroke teh nedostatkov, ki koreninijo naj-

147

brže v pomanjkljivem pouku vajencev, in naj pred¬
lagajo, kako bi se te pomanjkljivosti odpravile.

Graški gubernij s poročili deželnih glavarstev ni bil
zadovoljen in jim je meseca marca leta 1765. poslal
nov predlog z raznimi navodili za nova poročila. Med
drugimi naj poročajo, ali bi ne bilo za boljšo izobrazbo
mojstrov samih, zlasti pa še pomočnikov, primerno
in možno, da bi v Ljubljani očetje jezuiti ob nedeljah
in praznikih popoldne priredili nekaj predavanj o
uporabi šestila in merila in potem sploh o civilni in
vojaški umetnosti.

Na vsa poročila o teh zadevah, zvezanih z vpraša¬
njem mezd, potovanja v inozemstvo, učenja nemškega
jezika itd., je prišel dne 9. avgusta 1766. dvorni odlok,
ki je ukazal, da se pri očetih jezuitih ustanove prej
navedena predavanja. Pouk naj se uredi samo prak¬
tično. Deželno glavarstvo naj v vsej deželi razglasi,
da ne more v mestih in trgih nihče biti sprejet kot
polir, še manj pa med mojstre, ako se ne izkaže z
izpričevalom predavatelja, da je predavanja uspešno
obiskoval, ali da ga je ta vsaj izprašal iz stavbne
umetnosti. Na deželi pa naj se ukaže mojstrom, ki so
bolj na glasu, da naj svoje polirje, pomočnike in
vajence po možnosti poučujejo v stavbarstvu, da bodo
imeli za to večje zanimanje. S tem odlokom je bila
utemeljena prva obrtna šola v Ljubljani.

Izvršitev teh načrtov je prevzela šele »Kranjska
družba za poljedelstvo in koristne umetnosti«, ki je
bila ustanovljena konec leta 1767., in ki naj bi bila
po zamisli svojih ustanoviteljev žarišče vse materielne
kulture v deželi. Družba je s pomočjo deželnih stanov
in osrednje vlade pripravila »mehansko šolo«, na
katero je leta 1769. prišel za predavatelja učeni jezuit
pater Gabrijel Gruber. Profesor Gruber je s predava¬
njem iz mehanike združeval pouk v risanju, geome¬
triji in hidravliki. Najboljši slušatelji so prejemali
nagrade, mojstri in polirji pa so dobili pravico, izvr¬
ševati svoj posel le na predlog Gruberja. Ko so morali
leta 1773. jezuiti opustiti v Ljubljani svoje šole, je
Gruber predaval na mehanski šoli še naprej, če tudi
ne več z isto vnemo, do leta 1784., ko je zapustil
Kranjsko. Po njegovem odhodu je pouk nadaljeval
deželni inženir Schemerl. Šola je prenehala leta 1787.,
ko je bila Kranjska družba za poljedelstvo razpuščena.

Leta 1770. je prevzela država skrb za ljudsko izo¬
brazbo po načelih prosvetljenega absolutizma. Država
ni imela pred očmi samo pomnoževanja ljudskih šol,
temveč tudi izboljšanje vsega nižjega šolstva. Z
uvedbo ljudskih šol v vsej državi je prišla tudi od¬
redba, da se v glavnem mestu vsake province otvori
»normalna« ali »vzorna glavna šola«, ki jo v tem
•spisu skrajšano imenujem »normalko«. Normalka naj
bi bila vzorna šola za druge ljudske šole v deželi in
obenem izobraževališče za bodoče ljudsko-šolske uči¬
telje. Prva taka šola s tremi razredi je bila ustanov¬
ljena na Dunaju pri Sv. Štefanu leta 1771. Na tej
normalki so uvedli »sagansko metodo« poučevanja.
Tako so imenovali novi način poučevanja po »tabe¬
lah« ali »črkah«, kakor ga je takrat uvedel na svojih
šolah saganski opat Felbiger. Ker se je šola obnesla,
so začeli otvarjati normalke v naslednjih letih tudi v
drugih mestih in so normalke kmalu dobile še četrti
razred s posebno nalogo. Po pravilniku iz leta 1774.
so bili v četrtem razredu normalke učni predmeti:
osnove geometrije, stavbarstva, mehanike in risanja za

izobraževanje rokodelcev in manufakturistov.  Na vseh
normalkah je bil pouk risanja urejen po navodilih
slikarja in šolskega direktorja Bachelierja v Parizu.

Ob preosnovi ljudskega šolstva je bil na Dunaju na
orientalski akademiji »correpetitor iuris« Blaž Ku¬
merdej, A A. LL. et Philosophiae Doctor, slavni šolnik,
filolog in prosvetitelj, rojen dne 27. februarja 1738.
v Zagorici pri Bledu.

Preosnove ljudskega šolstva so dale Blažu Kumer¬
deju povod, da je v začetku leta 1773. iz lastnega na¬
giba predložil dunajski vladi »Domoljuben načrt,
kako bi se dalo Kranjsko stanovalstvo najuspešneje
poučevati v pisanju in čitanju«. V njem je predlagal
vladi, naj začne na Kranjskem osnavljati osnovne
šole s slovenskim učnim jezikom, da se bodo tudi
Kranjci »seznanili z verskimi in gospodarskimi nauki«
in z »državljanskimi dolžnostmi« ter da se bodo po¬
tem lahko tudi priučili nemščini in najvažnejšim so¬
rodnim slovanskim narečjem.

Vlada je sklenila otvoriti v Ljubljani normalko in
Blaža Kumerdeja »zaradi razboritosti in vneme, ki jo
je pokazal v tej prevažni stvari« imenovati za ravna¬
telja, ki pa naj najprej obiskuje dunajsko normalko,
da bo uredba teh šol enotna. Kumerdej je za Ljub¬
ljano najprej zahteval posebnega učitelja za nemščino,
ker bo sam moral pisati in prevajati v slovenščino
šolske knjige in je potrebno, da bo sam prost pouče¬
vanja.

Zaradi tega je bil leta 1773. poslan v Ljubljano
Matija Strohmayer, rojen v Straubingu na Bavarskem,
AA. LL. et Phil. Magister, ki je na Dunaju poslušal
novo metodo. Strohmayer je v naslednjem letu (1774.)
začel z nemškim elementarnim poukom v tedanji
mestni hiši pod Trančo 1. Imel je 80 učencev. Deželno
poglavarstvo je z odlokom od 7. aprila 1775. poslalo
na Dunaj na državne stroške tri učitelje, da se tam
izobrazijo v novi učni metodi. Odpotovali so meseca
aprila in se vrnili v začetku novembra: posvetni du¬
hovnik Matija Peterman, rojen v Bodinah na Gorenj¬
skem, kot katehet, učitelj Anton Mulič iz Tolmina,
AA. LL. et Phil. Magister in učitelj Jože Vinšek iz
Tunjic (občina Komenda), absolviran teolog.

Z dnem 5. novembra 1775. je bila normalka otvor-
jena v dveh za to prirejenih sobah tako zvanega me¬
ščanskega Spitala (kjer je danes hiša št. 6 v Stritar¬
jevi ulici). Za direktorja je bil postavljen Blaž Ku¬
merdej, učitelji pa so bili Peterman za verouk, Mulič
za nemški jezikovni pouk, računstvo in spisje, Stroh-
mayer za lepopisje in pravopis in Vinšek za čitanje.
Z mesecem oktobrom 1776. je normalka dobila učne
prostore v bivšem jezuitskem kolegiju.

Leta 1777. je bil na normalki — po posredovanju
kneza Auersperga — nastavljen kot prvi učitelj risa¬
nja slikar Andrej Herrlein iz VViirzburga.

S Herrleinom je bila leta 1778. ustanovljena držav¬
na risarska šola, ki je bila dostopna vsem dijakom in
obrtnikom, ne da bi bil pouk obvezen.

V jeseni leta J 789. je bil na normalki ustanovljen
tudi četrti razred  z enim letnikom in je bil za to mesto
nastavljen učitelj Jurij Oblak iz Tolmina. V četrtem
razredu so se poleg običajnih predmetov za normalke
poučevali tudi prirodoznanstveni in tehniški predmeti
in je risarska šola tvorila bistveni del tega razreda.

Pod Jožefom II. sta bila v Ljubljani odpravljena
oba samostana avguštinskih menihov. Eden teh samo-

148

Tehniška srednja šola, glavno poslopje.

stanov je bil dodeljen frančiškanom, stari samostan
pa, ki so ga dotlej imeli frančiškani na koncu mesta
proti Poljanskemu predmestju (na današnjem tržišču
na Vodnikovem trgu), je cesar podelil kranjskim sta¬
novom. Leta 1788. so kranjski stanovi podarjeni jim
samostan na lastne stroške prezidali kot novo licealno
poslopje in namenili za nastanitev liceja, gimnazije
in normalke. Pouk na normalki se je v novem poslopju
začel dne 1. decembra 1789.

Doba Napoleonove Ilirije

O  binkoštih leta 1809. so prišli Francozi tretjič na
Kranjsko ter niso štiri leta več zapustili dežele. Z ok¬
tobrskim mirom v Schonbrunnu leta 1809. sta pri¬
padli Kranjska z Goriško in Trstom in Gorenja Ko¬
roška z delom Tirolske francoski provinci Iliriji, h ka¬
teri je spadala še Istra, Hrvatska do Drave in Dalma¬
cija. Ljubljana je bilo glavno mesto. Ostalo je tako
do oktobra leta 1813.

Ob prihodu Francozov je bilo v Ljubljani šest
nižjih šol: normalka, dve trivialni (kmetijski) šoli,
ena pri Sv. Petru, druga v Trnovem in tri dekliške
šole, notranja in zunanja v Uršulinskem samostanu
in dekliška šola pri Sv. Petru. Zaradi prvih homatij
so v Ljubljani in na deželi vse šole prenehale in so se
zopet začele v jeseni leta 1809., ko so bili upori po
deželi zadušeni. Na vseh šolah je stari avstrijski učni
načrt ostal do 8. novembra 1810., samo naziv nižjih
šol se je izpremenil v »primarne (začetne) šole«.

S preosnovo šol leta 1810. so v slovenskih krajih
uvedli slovenski jezik v vse šole in v nižje razrede
srednjih šol. Z odlokom generalnega guvernerja z dne
4. julija 1811. je bila izvršena končna preureditev
vsega šolstva Ilirije, šole so se delile v primarne in
centralne šole, gimnazije in liceje. V vsaki občini bi
naj bila primarna šola za dečke, v vsakem kanton-
skem glavnem kraju primarna šola za deklice. Vsak
direktor gimnazije, ki naj bi jih bilo v Iliriji 25, je
bil obenem nadzornik primarnih šol svojega okraja.

Poleg vseh drugih šol pa sta bili kot dopolnitev no¬
vega načrta javnega izobraževanja ustanovljeni leta
1810. dve šoli za umetnost in obrt (ecole d’arts et
metiers), ena v Ljubljani, druga v Zadru. Tako je
Ljubljana dobila obrtno učilišče, na kakršno je potem
v Avstriji čakala še 78 let.

Pri reformi šolstva je sodeloval tudi gimnazijski
učitelj Valentin Vodnik, ki so ga postavili za direk¬
torja na tri razrede skrčene gimnazije in s tem ob¬
enem za nadzornika primarnih šol in vrh tega za di¬
rektorja umetnostne in obrtne šole. Ker je prejšnji
direktor normalke Eggenberger resigniral na službo¬
vanje pod Francozi in se je izselil, je bilo Vodniku
poverjeno tudi vodstvo primarnih šol, ki pa je bilo
častno mesto brez plače.

že leta 1811. se je Vodnik vrnil na svoje mesto kot
učitelj II. humanističnega razreda, obdržal pa je vod¬
stvo primarnih šol ter umetnostne in obrtne šole.

Obrtna šola je bila razdeljena na tri oddelke, zidar¬
sko, mizarsko in ključavničarsko šolo. Vsak oddelek

149

je imel svojega mojstra-učitelja. Vodnik je poučeval
zgodovino in zemljepis ter neobvezno laščino, vero-
nauka in risanja pa so se učenci učili v mestni pri¬
marni šoli. Od strokovnih učiteljev je bil le učitelj
zidarstva Ljubljančan, učitelj mizarstva je bil Nemec
iz Wiirzburga, učitelj ključavničarstva pa je bil Čeh
z Moravskega. Šolo je obiskovalo 5 zidarskih, 7 mizar¬
skih in 8 ključavničarskih učencev. Ustanovitev šole
je stala 1327 frankov, Vodnik je imel kot direktor
plačo 600 frankov, strokovni učitelji pa po 400 do
500 frankov. 1

Francozi so za pospeševanje obrti v novi provinciji
ustanovili za Ilirce tudi 100 prostih mest na višji šoli
za umetnost in obrt v mestu Chalons sur Marne. Na
predbožični dan leta 1810. je prispelo tja prvih 68 hr-
vatskih 8- do 14-letnih dečkov na dovoljena prosta
mesta in so bili prav slovesno sprejeti. Ker so po
zlomu francoske oblasti prenehale ugodnosti za ilirske
dečke, ki svojih umetno-obrtnih študij na tej šoli niso
mogli dokončati, nam o njihovem poznejšem vplivu
na našo obrt in industrijo ni nič znanega.

Doba od 181&. do 1856.

Konec novembra 1813. so po cerkvah in z lepaki
oznanjali, da se vrača v deželo prejšnji stari red. S
februarjem leta 1814. so bile odpravljene tudi ljudske
šole po francoskem vzorcu in je bil uveden zopet av¬
strijski učni načrt. Valentin Vodnik je kot začasni

1  Učitelj zidarstva je bil Ignacij Prager (Progar), rojen
leta 1762. v Ljubljani, mestni stavbni mojster, ljubljanski
meščan (Sv. Petra cesta štev. 9, sedaj 14).

O šoli sami je Valentin Vodnik v svojem lastnoročnem
poročilu na organizatorja prošta Josipa Alojzija Justela z
dne 26. aprila 1814. o stanju normalke v Ljubljani napisal
naslednji odstavek (iz nemščine dobesedno preveden);

»7. Poleg primarne šole je bil v tem mestu ustanovljen
tudi učni zavod obrtnih šol pod imenom ficoles d’Arts et
Metiers; tja niso bile povabljene samo primarne, ampak
tudi gimnazijske šole. Ustanovitev tega zavoda je odrejena
s posebnim pravilnikom. Ta obrtna šola je trajala samo
devet mesecev, t. j. od decembra 1810. do konca avgusta
1811. Pravilnik se je izvajal v vseh točkah; toda pri zmanj¬
šanju dajatev in plač v vsej Iliriji so bili reducirani tudi
izdatki za ficoles d’Arts et Metiers; direktorsko mesto je
bilo ukinjeno, kakor tudi zidarska šola; za mizarsko in
ključavničarsko šolo so bile odobrene samo plače po 200
frankov za triurni pouk samo trikrat na teden; ker pa
noben mojster ni hotel služiti za tako majhno plačo in je
ugasnil ne več plačani direktor, je popolnoma prenehal
tudi ves zavod: za katerega je vendar škoda, ker je začel
obetati tako številnejši dotok učencev, kakor tudi dober
vpliv na občo blaginjo in je, ker ni bilo rokodelske trdote
napoti, privabljal siromašnejši sloj mladine, da bi si mogel
kmalu pridobiti samozasluženi kruh. Od samo devetmeseč¬
nega pouka pokažemo lahko izvrstne dokaze nekaterih mi¬
zarskih in ključavničarskih del, ki se navajajo v prilo¬
ženem inventarju.«

Priložen je spisek shranjenega inventarja in odprodanih
kosov in odlok o ustanovitvi učnega zavoda:

Inventar v zalogi:

2 majhni ključavnici za omare.3 frcs 44 c

16 železnih okenskih kljuk.4 „ 80 „

6 ključev za ključavnice.1 „ 80 „

1 posteljno ogrodje.7 „ 75 „

3 pručke iz trdega lesa po 2 frcs 58 c . . 7 „ 74 „

6 desk iz orehovine po 1 frcs.6 „ — „

14 pručk iz mehkega lesa po 50 c . . . . 7 „ -

41 frcs 11 c

direktor vodil normalko še do konca oktobra 1. 1814.,
ko se je na to mesto vrnil emigrant Eggenberger.

Leta 1814. je bila odrejena tudi delitev četrtega raz¬
reda normalke v dva letnika in je bil leta 1815. za
drugega učitelja četrtega razreda nastavljen absolvi-
rani teolog Anton Vojska. Z novembrom leta 1815. je
bil pouk risanja v četrtem razredu deljen za vsak
letnik posebej z istim učiteljem. Leta 1822. sta bila
v četrtem razredu kot učna predmeta uvedena stav¬
barstvo kakor tudi zemljepis. Normalka se potem do
leta 1849. ni bistveno več izpreinenila.

Z odlokom od 21. marca 1815. je bila na normalki
poleg redne risarske šole otvorjena še nedeljska ri¬
sarska šola s 150 vajenci v dveh učilnicah, šola je bila
dostopna vsem obrtnikom, pouk je bil ob nedeljah in
praznikih od 8. do 10. ure in se je v isti izmeri na¬
daljeval kasneje na realki od leta 1849. do 1856. Uči¬
telj risanja je dobival nagrado letnih 50 gld iz mestne
blagajne. Ta nedeljska risarska šola je prvi tip obrtne
nadaljevalne šole v Ljubljani.

Risarska šola na normalki je konec novembra leta
1815. dobila z Dunaja 344 kosov novih risb (predlog).
Leta 1839. je umrl Vincenc Dorfmeister, ki je šolo
vodil več kot 30 let. Na njegovo mesto je prišel iz
Salzburga Franc Huber. Leta 1842. je postal Joahim
Oblak risarski pomočnik. Leta 1844. je šola dobila
nove risarske vzorce in predloge. Konec istega leta je
bilo odrejeno, da se za četrti razred nastavita dva ri¬
sarska učitelja, za vsak letnik eden, da prevzame ri-

Prodano:

1 pljuvalnik iz trdega lesa.2 frcs — c

1 pručka iz mehkega lesa.— „ 50 „

1 ravnilo.  — „ 30 „

13 V* desk jelke in smreke.11 „ 63 „

7 desk iz trdega lesa po 1 frcs.7 „ — „

2 slabi deski.1 „ 29 „

1 hrastov podboj.6 „ 20 „

1 pljuvalnik iz mehkega lesa.— „ 64 „

1 skobelnik .. , 31 „ 02 „

Arrete.

Nous Marechal d’Empire, gouverneur general des Pro-
vinces illyriennes vu notre arrete organique de 4 juillet
dernier

avons arrete et arretons:

Art. l er . Les ecoles d’arts et metiers a Laibach se com-
poseront d’un directeur et de trois instructeurs.

Art. 2 me . Le Professeur Vodnik est nomme directeur des
ecoles d’arts et metiers.

Art. 3 rae . Sont nommčs instructeurs des ecoles d'arts et
mčtiers les sieurs:

Prager Ignaces, dans Part de la ma?onnerie;

Hoss Pierre „ „ „ „ menuiserie;

Bach Mathias, „ „ „ „ ferronnerie.

Art. 4 me . L’intendant general des finances est charge de
la execution du present arrete.

Fait au Palais du Gouvernement a Laibach
le 5 novembre 1810.

Poročilo je bilo v spisih ilirske dvorne organizacijske
komisije (Saurau-Aichelburgsche Akten), fasc. I. k štev.
297 arhiv notr. min. na Dunaju. Ti spisi so zgoreli pri
požaru justične palače dne 25. julija 1927. Prepis poročila
ima univ. prof. v Ljubljani dr. Janko Polec, ki mi je lju¬
beznivo dovolil objavo.

150

Kovačija

sarski učitelj tudi tehniške predmete, za druge pred¬
mete pa je v obeh letnikih samo en učitelj.

Od leta 1821. je obstajala tudi na liceju nedeljska
šola za vajence in pomočnike tehniških obrtov. Licej¬
ski profesor Janez Kersnik 2  je ob nedeljah in praz¬
nikih dopoldne in popoldne poučeval računstvo, zem¬
ljepis, kemijo in fiziko, zlasti mehaniko, za kar je
dobival nagrado letnih 200 gld iz državnega študij¬
skega fonda. Z njegovo smrtjo dne 24. junija 1850. je
ta šola prenehala in se tudi kasneje ni obnovila. Li¬
cejska (Kersnikova) nedeljska šola je izpopolnitev
prve nedeljske šole na normalki. Kersnik je leta 1830.
izdal učbenik elementarne geometrije za rokodelce
(Die niedere construierende und berechnende Elemen-

2  Profesor Janez Krstnik Kersnik se je rodil 26. marca

leta 1783. kot sin premožnega mlinarja in žagarja v Mostah
blizu današnje postaje Žirovnice. Ime profesorja Kersnika
je dobro zapisano v zgodovini našega preporoda, zlasti pa
predmarčnega šolstva na Kranjskem. Zadnjih 50 let naj¬
višjega ljubljanskega učilišča liceja, na katerem so se šo¬
lali skoraj vsi kranjsko-slovenski preporoditelji, je tesno
zvezanih z imenom tega moža, ki je tu služboval kot pro¬
fesor fizike od leta 1808. do leta 1850. Bil je »mož, katerega
so dijaki ljubili kakor svojega očeta... Ljubljanskim dija¬
kom je bil Kersnikov god (24. junij) vsako leto pravi
šolski praznik, ki so ga obhajali s petjem, baklado in
umetnim ognjem pod Turnom ali pa na Rožniku, ter
iskreno ljubljenega učitelja slavili v latinskih, nemških in
slovenskih odah«. Pouk na ljubljanskem liceju je bil nem¬
ški. Kljub temu je slovenski profesor našel priliko vzbujati
v svojih učencih čut domoljubja. Ko je viharno leto 1848.
prineslo Slovencem narodno politično probujo, je bil
65 letni Kersnik prvi, ki je pričel na ljubljanskem liceju
za širšo javnost slovensko predavati. Bilo je to na licejski
nedeljski šoli od 2 do 3 popoldne (kemija). »Slovenija«
z dne 9. februarja 1849. je prinesla o tem dopis, ki se
zaključuje: »Slava, stokratna slava Vam torej, visokospo-
štovani od učencev ko oče ljubljeni domorodni in domo¬
ljubni gospod profesor!« Profesor Kersnik je bil stari oče

pisatelja Janka Kersnika.

tar-Geometrie. Ein leichtfassliches Lehrbuch fur Hand-
vverker).

Nedeljska risarska šola na normalki ni zadostovala
potrebam ljubljanskega obrtništva. Delegacija notra-
nje-avstrijskega industrijskega in obrtnega društva,
ki se je ustanovila v Ljubljani dne 1. januarja 1838.,
je septembra leta 1839. v svojih društvenih prostorih
v Salendrovi ulici 3 (po potresu podrta hiša, sedaj
prazno stavbišče) ustanovila lastno risarsko šolo. Ta
šola je bila bogato opremljena s tehnološkimi deli in
modernimi risarskimi predlogami in je bila ob ne¬
deljah in praznikih dopoldne dostopna pomočnikom
vseh obrtov. Risanje je brezplačno poučeval Jurij
Pajk. 3

Ker je imel Pajk drugod preveč dela, je z letom
1845. brezplačno prevzel pouk Joahim Oblak, tedaj ri¬
sarski pomočnik na normalki, kasneje učitelj risanja
na realki. Kot realčni učitelj je poučeval na obeh ne¬
deljskih šolah, na realki od 8. do 10. ure, na šoli dru¬
štvene delegacije od 10. do 12. ure. Obrtno društvo
mu je kasneje na njegovo vneto in uspešno delovanje
dajalo nagrado letnih 50 gld. Društvena delegacija se
je leta 1853. pretvorila v samostojno industrijsko in
obrtno društvo za Kranjsko in je z enako vnemo vzdr¬
ževalo svojo risarsko šolo do leta 1856. 4

Dne 11. avgusta 1843. je deželna oblast izdala od¬
redbo, da ne smejo, začenši s šolskim letom 1844.,

3  Jurij Pajk, rojen v Ljubljani leta 1797., umrl 12. oktobra
1865. v Trnovem št. 18, sedaj švabičeva ulica št. 1, je bil
strokovno izobražen tesarski mojster, napreden kmetovalec
in sadjerejec, izumitelj raznih strojev, vnet pospeševalec
obrtnega izobraževanja in sotrudnik »Novic«. Zanimivo
je, da se je strokovno glasilo Kmetijske družbe Kranjske,
ki je začelo izhajati 5. julija leta 1843. v Ljubljani, ime¬
novalo »Kmetijske in rokodelske novice«.

4  Ljubljana je imela tudi najstarejšo zasebno trgovsko
šolo v Avstriji. Ustanovil jo je Ferdinand Mahr leta 1834.
Šola je uživala velik sloves na vsem jugu in je obstajala
do prevrata 1918. Uprava je bila nemška.

151

mojstri sprejeti nobenega vajenca, ako nima dobrega
izpričevala trivialne šole.

Z reformo srednjih šol (gimnazij in realk) po naj¬
višjem odloku z dne 16. julija 1849. je bil v novembru
leta 1849. tudi v Ljubljani četrti razred normalke z
dvema letnikoma ločen od normalke in preosnovan v
nižjo realko z dvema razredoma, ki pa je ostala pod
upravo direktorja normalke. Z odlokom z dne 19. ju¬
lija 1852. je realka postala samostojna, bila razširjena
na tri razrede in otvorjena dne 4. oktobra 1852. Pogoji
za ustanovitev so bili kakor v drugih kronovinah:
mestna občina preskrbi šolske prostore, vsi stroški za
vzdrževanje šolskih prostorov (stroški za služitelje
itd.) in učil se krijejo iz občinskih fondov, država pa
plačuje učiteljstvo iz študijskega fonda.

Normalka pa je bila s šolskim letom 1867./1868. pre-
ustrojena v moško učiteljišče (Lehrerbildungsanstalt).

Doba od 1856. do 1872.

Po odloku z dne 2. marca 1851. naj bi se na vseh
samostojnih nižjih realkah otvorile večerne in nedelj¬
ske šole za obrtnike. Učiteljski zbor ljubljanske realke
je s sodelovanjem mestne občine in trgovske in obrtne
zbornice v smislu vladinih navodil izdelal »organske
določbe o nedeljski šoli za obrtnike, spojeni z nižjo
realko v Ljubljani«, ki so bile od naučnega ministrstva
odobrene dne 6. marca 1856. Učitelji realke so bili
dolžni v svojih predmetih poučevati na nedeljski šoli
brezplačno. Neposredno nadzorstvo nad šolo je imel
direktor realke, posredno tudi odposlanci občine in
zbornice. Vse stroške vzdrževanja, kurjave, pisarni¬
ških in učnih potrebščin je morala plačevati mestna
blagajna.

šola se je otvorila 6. aprila 1856. Pouk se je vršil
ob nedeljah in praznikih od 8. do 12. Učni predmeti
so se delili v tri skupine: spisje, računstvo in zemlje-
pisje kot splošni predmeti za vsakega obrtnika, osnov¬
ni nauki geometrije z linearnim risanjem, stavbna
umetnost in stavbno risanje, prostoročno risanje v
zvezi z modeliranjem arhitektonskih okraskov kot
učni predmeti za obrtnike, ki se pečajo z upodablja¬
njem oblik, dalje naravoslovje, fizika in kemija. V
šolo so se sprejemali obrtniki mojstri in pomočniki,
vajenci, ki niso bili zakonito obvezani obiskovati po¬
navljalno šolo, dalje vajenci, ki so z dobrim uspehom
dovršili štiri razrede normalne glavne šole in jim je
vodja ponavljalne šole dovolil obiskovanje nedeljske
šole za obrtnike.

Da bi se realčni učitelji, ki so bili s poukom na
realki preveč obremenjeni, z večjo vnemo posvečali
nedeljski šoli, sta mestna občina in trgovska in obrtna
zbornica leta 1863. sklenili prispevati vsaka po 200 gld
letno, da je prejemal učitelj za vsako nedeljsko učno
uro nagrado letnih 50 gld. Zbornica je razen tega na¬
klonila še letni prispevek 50 gld za pisarniške in ri¬
sarske potrebščine.

Leta 1863. je bila nižja realka pretvorjena v višjo
realko s šestimi razredi, od leta 1872. s sedmimi raz¬
redi. Leta 1870. je deželni zbor dogovorno z mestno
občino ustanovil na realki modelirsko šolo, ki je imela
za obrtniške vajence poseben tečaj tedensko dve uri.
Obisk nedeljske šole, ki se skoraj v vseh poročilih na-
zivlja »obrtna šola«, je bil tako številen, da se je šola
kmalu delila v tri oddelke. Mnogo vajencev pa ni

imelo zadostne osnovne izobrazbe in je morala mestna
občina zanje ustanoviti pripravljalni tečaj, da so jih
učitelji osnovne šole pri Sv. Jakobu poučevali v čita-
nju, pisanju in računstvu.

Od leta 1861. ni minulo nobeno zasedanje deželnega
zbora, da ne bi razpravljali o predlogih za povzdigo
obrtnega šolstva v deželi. Poleg deželnega zbora sta
trgovska in obrtna zbornica in mestna občina ljub¬
ljanska s poročili in prošnjami neprestano delovali za
ustanovitev državne obrtne šole v Ljubljani. Ko je leta
1870. tudi trgovinsko ministrstvo začelo delovati na
polju obrtnega šolstva, je na prizadevanje trgovske in
obrtne zbornice proučilo obrtno - šolske razmere v
Ljubljani. Ker sta mestna občina in deželni odbor
obljubila prispevanje in vsestransko pomoč, je naučna
uprava priznala, da bi bila Ljubljana primerno mesto
za obrtno srednjo šolo.

V začetku leta 1872. je trgovinsko ministrstvo po¬
zvalo vse zbornice, da poročajo o stanju umetne obrti
in industrije in o eventualni potrebi ustanovitve stro¬
kovnih šol ali strokovnih risarskih šol. Ako obstoji
kaka strokovna šola, kateri ukrepi bi bili potrebni, da
se šola bolje razvije. Ljubljanska zbornica je za od¬
govor izvolila poseben odsek, ki je sestavil temeljito,
obširno spomenico. V spomenici opozarjajo med dru¬
gimi izvajanji, da bi moglo malokje drugod biti toliko
odličnih avtodidaktov različnih obrti in upodabljajo¬
čih umetnosti kakor na Kranjskem, ni pa nobene stro¬
kovne šole in ne risarske šole. V Ljubljani obstoječe
nedeljske šole ne morejo zadostovati, tem manj, ker
ni strokovnih učiteljev, temveč se uporabljajo učitelji
s srednjih in osnovnih šol, ki jih moreta zbornica in
mestna občina le skromno plačevati. Spomenica opo¬
zarja na industrijo čipk in potrebo strokovne šole v
Idriji in zaključuje s predlogi: v Ljubljani naj se usta¬
novita splošna obrtna šola in umetnostna akademija
za slikarstvo, modeliranje in kiparstvo, v Idriji pa naj
se ustanovi strokovna šola za klekljanje. Spomenici
je bil priložen popoln učni načrt za obrtno šolo, ki
naj bi se v Ljubljani ustanovila. Iz tega načrta se pa
razvidi, da predlagana »obrtna šola« ni bila višjega
značaja, nego so današnje obrtne nadaljevalne šole.

Doba od 1872. do 1888.

Dotedanji koraki so imeli nekaj dejanskih uspehov,
že novembra leta 1872. so se prej navedene nedeljske
šole v Ljubljani preustrojile v obrtne nadaljevalne šole
in je naučno ministrstvo dovolilo za novi zavod usta¬
novni prispevek 2000 gld in prispevek za letne izdatke
2000 gld. Ministrstvo je v svojem razpisu izrečno po¬
udarilo, da prispeva tako velike zneske samo z na¬
menom, da bi se iz teh prispevkov nabavljena učila
svoječasno uporabila na obrtni srednji šoli, ki naj se
ustanovi v Ljubljani. Dalje se je 1. 1873. ustanovila
v Idriji šola za klekljanje čipk kot prva državna
obrtno-strokovna šola na Kranjskem.

Z letom 1876. so bile v državni proračun sprejete
vse obrtne šole. V poročilu ministrstva (1875.) o na¬
črtih za ustanavljanje obrtnih šol Ljubljana ni bila
upoštevana. Občinski svet ljubljanski je v seji 13. ju¬
nija 1876. sklenil odposlati nujno prošnjo, naj vlada
pri ustanavljanju obrtnih Šol upošteva tudi Ljubljano.
Ustanovila naj bi se zaenkrat vsaj delovodska šola z
dvema oddelkoma, eden za gradbeno obrt, drugi za

152

Elektrotehniška delavnica

ornamentalno ali strojno obrt. Prošnja je bila odpo¬
slana 5. julija, obenem pa je občina povabila zbornico,
da se ji z enako prošnjo pridruži. Zbornica se je od¬
zvala in 3. avgusta poslala naučnemu ministrstvu zo¬
pet obširno spomenico s prošnjo za ustanovitev delo-
vodske šole. Zbornica je istočasno naprosila trgovin¬
sko ministrstvo, da bi prošnjo podpiralo pri naučnem
ministrstvu. V spomenici se poleg stanja obrti in in¬
dustrije navajajo podatki o dotedanjem obisku obrt¬
nih nadaljevalnih šol v Ljubljani. Leta 1873. je bilo
243 vajencev zavrnjenih zaradi nezadostne osnovne
izobrazbe in se je zanje na stroške mestne občine in
trgovske in obrtne zbornice otvorila osnovna izobra¬
ževalna šola. Zbornica utemeljuje pri teh podatkih,
da se bo število učencev na obrtnih nadaljevalnih šo¬
lah še znatno povečalo, čim bo preustrojena osnovna
šola dajala boljšo osnovno izobrazbo, število učencev
dokazuje potrebo delovodske šole. Vlada naj bi se
ozirala tudi na dejstvo, da je imela Kranjska pred otvo¬
ritvijo južne železnice razvito prevozniško obrt in se
sloji, ki jim je omenjeni zaslužek odpadel, posvečajo
drugi obrtni stroki in domači industriji. Delovodska
šola bi se lahko namestila v poslopju višje realke.

Odgovor naučnega ministrstva je priznal zahtevo
po obrtni šoli v Ljubljani za upravičeno, ustanovitev
pa je odklonil, češ da iz finančnih razlogov še ni iz¬
vedljiva. Vprašanje delovodske šole je bilo za dolgo
vrsto let pokopano.

L. 1880. je dunajski tehnološki obrtni muzej pozval
kranjski dež. zbor, naj ustanovi štipendije za obisko¬
valce posebnih tečajev, ki se otvorijo v šolskem letu
1880./1881. Deželni zbor je naprosil trgovsko in obrtno
zbornico, naj mu poroča o stanju lesne domače indu¬
strije in pletarstva in ali se je že kaj storilo za domačo
industrijo v Kropi. Po poročilu je deželni zbor dogo¬
vorno z zbornico ustanovil tri štipendije: za obisko¬
valca tečaja za lesno domačo industrijo 400 gld, za
obiskovalca tečaja za pletarstvo in vrborejo 300 gld
in za obiskovalca strokovne šole v Znojmu za lončar¬

sko (keramiško) industrijo 300 gld. Eno štipendijo
(300 gld) je naklonil predsednik zbornice iz svojega
žepa. V letu 1883. so navedene štipendije deželnega
zbora prenehale.

Ker se obrtna šola ni ustanovila, je naučno mini¬
strstvo v začetku leta 1881. ustanovilo tri štipendije
po 300 gld za kranjske obiskovalce državne obrtne
šole v Gradcu. Po tem zgledu je istega leta ustanovil
enako štipendijo deželni zbor kranjski.

Leta 1883. je deželni zbor ponovil prošnjo za usta¬
novitev strokovnih šol v deželi z izjavo, da je priprav¬
ljen vsakršno ustanovitev izdatno in gmotno podpreti.
V podkrepitev svoje izjave je naklonil razmeroma vi¬
soko podporo strokovni šoli v Kočevju, dovolil pod¬
pore novim obrtnim nadaljevalnim šolam in gmotno
omogočil Ivani Foderl privatno šolo za vezenje v Ljub¬
ljani. Leta 1884. so bili v deželnem zboru sprejeti pred¬
logi za podporo lončarske industrije na Kranjskem in
dovoljenje štipendij. Leta 1885. je bil v proračun
postavljen znesek 5000 gld v prvi vrsti za izobrazbo
učiteljev na bodočih obrtnih šolah. V naslednjih letih
se je z deželno podporo izobrazilo več učiteljev za mi¬
zarstvo, strugarstvo, pletarstvo in umetno vezenje na
tehnološkem obrtnem muzeju ozir. na šoli za umetno
vezenje na Dunaju.

Dne 5. septembra 1886. je deželna vlada za Kranj¬
sko predložila naučnemu ministrstvu prošnjo ljubljan¬
ske trgovske in obrtne zbornice in mestne občine za
ustanovitev strokovne šole za umetno vezenje in ši¬
vanje čipk v Ljubljani. Prošnji se je s posebno vlogo
dne 22. oktobra pridružil deželni odbor. Deželna vlada
podpira prošnjo, saj je kljub vsem žrtvam domačih
javnih faktorjev doslej samo ena državna strokovna
šola na Kranjskem (v Idriji); razen nje ima samo
zasebna strokovna šola v Kočevju državno podporo
1000 gld. Deželni odbor slično priporoča ustanovitev
strokovne šole v prepričanju, da bo deželni zbor za
vzdrževanje dovolil prispevek. Deželna vlada zaklju-

153

čuje poročilo, da šola za umetno vezenje in šivanje
čipk ustreza ne samo očitim potrebam deželnega stol¬
nega mesta, temveč vse dežele in bi ustanovitev bila
dobrota za ljudstvo.

V istem času novembra 1886. je deželna vlada pred¬
ložila naučnemu ministrstvu tudi prošnjo deželnega
glavarja z enakima prošnjama mestne občine in tr¬
govske in obrtne zbornice za ustanovitev Strokovne
šole za lesno industrijo v Ljubljani. To vlogo je na-
učno ministrstvo z razpisom od 11. marca 1887., štev.
22.865, ugodno rešilo. Minister je pripravljen ustano¬
viti šolo pod pogoji, da krajevni faktorji prispevajo:
primerne šolske prostore in njihovo vzdrževanje itd.,
1200 gld kot ustanovni prispevek za učila in orodje
in delni vsakoletni prispevek za obratovanje in pisar¬
niške potrebščine. Zbornica je povabila mestno občino,
deželni odbor in Kranjsko hranilnico, da so ustanovili
skupni odsek za dogovor prispevkov.

Odsek je z delom odlašal. Ministrstvo je konec sep¬
tembra zahtevalo odgovor in sporočilo, da bi se šola
lahko otvorila že o veliki noči leta 1888. Nato se je
šele odsek sešel in se je po novih poizvedbah pri direk¬
torju tehnološkega obrtnega muzeja glede potrebne
opreme dogovoril o prispevkih. Mestni občinski svet
je v izredni seji dne 28. oktobra 1887. vse pogoje spre¬
jel, deželni zbor pa je v seji 3. decembra 1887. odobril
vse dotedanje delo in sklepe deželnega odbora. Naučno
ministrstvo je izdalo ustanovitveni odlok dne 5. ja¬
nuarja 1888.,  št. 17.974 ex 1887.

Med tem časom so pa bile tudi priprave za otvoritev
Strokovne šole za vezenje in šivanje čipk v Ljubljani
dovršene. Ustanovitveni odlok za to šolo je naučno
ministrstvo izdalo že dne 11. marca 1887.,  št. 22.865,
o tem sklepu je pa obvestilo ljubljansko trgovsko in
obrtno zbornico šele z razpisom od 5. januarja 1888.,
štev. 18.974 ex 1887. Minister je pripravljen ustanoviti
šolo s slovenskim učnim jezikom, ako krajevni fak¬
torji preskrbijo primerne šolske prostore, prispevajo
prvo opremo, letno nabavljanje materiala itd. Na po¬
sredovanje zbornice je posebni odsek krajevnih fak¬
torjev vodil dogovore, ki so bili meseca maja 1888.
zaključeni. Glavno breme je zopet prevzela mestna
občina, delne prispevke in ustanove pa zbornica, de¬
želni odbor in Kranjska hranilnica.

S tema odlokoma so bili postavljeni temelji današ¬
njega državnega obrtnošolskega zavoda v Ljubljani.

Prvi dve strokovni šoli

šolske prostore je mestna občina najela v nekdanji
Virantovi hiši na Sv. Jakoba trgu 2 (tedaj last Kranj¬
ske hranilnice, danes direkcije pošte in telegrafa),
ženska obrtna šola je bila nekaj časa nastanjena v
Dreotovi (kasneje Jakopičevi, sedaj Jelačinovi) hiši
na Emonski cesti 2. Prirejevalna dela in opremlje-
vanje je trajalo do konca novembra. Vpisovanje v šolo
se je pričelo 26. novembra in je bila otvoritev prvotno
določena na dan 1. decembra 1888.

Tedaj so pripravljali v Avstriji povsod velike slav¬
nosti ob priliki 40 letnice cesarjevega vladanja dne
2. decembra 1888. V Ljubljani so v obširni slavnostni
program sprejeli tudi otvoritev obeh strokovnih šol,
ki se je zaradi istočasne otvoritve deželnega muzeja
(dne 2. decembra) preložila na dan 3. decembra, šoli
sta bili slovesno otvorjeni ob mnogoštevilni udeležbi

zastopnikov najvišjih uradov, deželnega odbora, mest¬
ne občine, trgovske in obrtne zbornice, učiteljstva in
uglednih obrtniških krogov. Vodja Šubic je imel slav¬
nostni govor, deželni predsednik baron Winkler je po
svojem govoru proglasil otvoritev, zaključno besedo
je imel ljubljanski župan Graselli.

Na obeh strokovnih šolah je bil učni jezik slovenski
in se je nemškim učencem in učenkam le po potrebi
razlagalo v materinskem jeziku.

Potresna katastrofa, ki je zadela ljubljansko mesto
v noči od 14. na 15. aprila 1895., je bila usodepolna
tudi za obe strokovni šoli. Od 39 lokalov, ki je bil
zavod v njih nastanjen, je bilo še po prvih popravilih
samo devet sob v porabnem stanju. Zlasti mnogo so
trpeli prostori v Virantovi hiši, v Zoisovi hiši pa je bil
razdejan oddelek za figuralno podobarstvo, kjer se je
tudi mnogo lepih in dragih mavčnih modelov pobilo.
Popravljanje se je vendar takoj pričelo in pravočasno
dovršilo, da so lahko v jeseni nadaljevali z rednim
poukom.

Aprila 1899. je Kranjska hranilnica odpovedala del
šolskih prostorov, vse drugo nadstropje in del prvega
nadstropja v tako zvani »stari« Virantovi hiši. Mestna
občina je v šolske namene najela ves Zatiški dvorec,
poslopje verskega fonda na Starem trgu 36, razen dela
v pritličju, kjer je ostala pošta. Selitev v šolo se je
izvršila konec oktobra in so v novem traktu Viran¬
tove hiše ostale le delavnice za mizarstvo, strugarstvo
in rezbarstvo, prostor za modeliranje, zbirka za mav¬
čne modele in stanovanje služitelja, vsi drugi oddelki,
tudi oba oddelka iz Zoisove hiše, pa so se preselili v
Zatiški dvorec, že prejšnji šolski prostori v Virantovi
hiši niso bili primerni, ker je v hiši bila gostilna s pre-
nočevališčem in kavarna, novi prostori v Zatiškem
dvorcu pa niso bili primerni iz higienskih razlogov
(vlažno). Direktor šole je preselitev porabil za novo
poživljenje delovanja in pripravljanja za lastno šolsko
zgradbo.

Umetno-obrtna strokovna šola

Z odlokom naučnega ministrstva od 31. decembra
1900., štev. 36.770, sta bili z dnem 1. januarja 1901.
obe strokovni šoli združeni v en zavod pod zgornjim
imenom.  Združitev je imela važen pomen za uprav¬
ljanje zavoda. Oddelki so obdržali prejšnji ustroj, iz-
premenili so se le naslovi.

S šolskim letom 1904./1905. se je na zavodu usta¬
novil prvi oddelek z značajem delovodske šole (za po¬
močnike in mojstre): Zimski tečaji za stavbne obrt¬
nike.  Oddelek je imel prvotno dva strokovna tečaja
(po pet mesecev, od 1. novembra do 31. marca). Prvi
strokovni tečaj se je vršil v Koširjevi hiši Pred Pru-
lami 23. Drugo leto so najeli šolske prostore (2 sobi
in 1 kabinet) v Pongračevi hiši na Turjaškem trgu
in sta se vršila oba tečaja. Ko so leta 1906. razširili
oddelek še za pripravljalni tečaj, so zaradi nedosta-
janja prostorov (samo za dva tečaja) sprejemali
učence v pripravljalni tečaj samo vsako drugo leto.

Priprave za državno obrtno šolo

Delovanje za državno obrtno šolo je znova oživelo
leta 1890. Na shodu vseh slovenskih in istrsko-hrvat-
skih poslancev v Ljubljani dne 20. oktobra 1890. je
bila med resolucijami sklenjena tudi zahteva, da naj
se izpopolni obrtna šola v Ljubljani. Kranjski deželni

154

Keramiška delavnica

zbor je na predlog poslanca Murnika 5  na svoji seji
24. novembra pozval deželni odbor, naj naprosi na-
učnega ministra, da izpopolni obrtne šole s posebnim
uvaževanjem visoko razvite kovinske industrije. De¬
želni odbor je vlogo odposlal 24. marca 1892. Deželni
predsednik, ki mu je ministrstvo poslalo prošnjo v
izjavo, je predlagal, naj ministrstvo pošlje izvedenca,
da se v kraju samem prepriča o razmerah in potrebah.
Vlada je v to svrho odposlala nadzornika obrtnih šol
in profesorja na Dunajski tehniški visoki šoli viteza
Hauffeja, ki je z Murnikom (članom osrednje komi¬
sije) sestavil poročilo o stanju obrtništva in industrije
na Kranjskem. Njegovo poročilo se zaključuje s pred¬
logom: Kranjska potrebuje v Ljubljani višje obrtno
učilišče, in sicer delovodsko šolo mehansko-tehniške
smeri, ki bi imela sličen ustroj kakor mehansko-
tebniška delovodska šola v X. dunajskem okraju.

O tem predmetu je dunajska osrednja komisija za
strokovno obrtno šolstvo razpravljala na seji 23. aprila
1895., torej osem dni po ljubljanskem potresu. Vladni
poročevalec je v smislu nadzornikovega poročila pred¬
lagal: Osrednja komisija podpira ustanovitev delo-
vodske šole mehansko-tehniške smeri v Ljubljani in
priporoča naučni upravi, da prične s potrebnimi pri¬
pravami in pogajanji. Predsednik komisije je prečital
telegram Murnika, ki opravičuje svojo odsotnost in
prosi, da bi komisija uvaževala prošnjo in potrebo
dežele, ki jo je zadnja potresna katastrofa tako hudo
prizadela. Poročevalec je izjavil, da naučna uprava
glede na soglasna poročila nadzornika obrtnih šol,
dalje člana komisije in tajnika trgovske in obrtne
zbornice Murnika in tudi deželnega predsednika prav
nič ne dvomi, da je ustanovitev potrebna in je prosil

5  Ivan Murnik je bil tajnik trgovske in obrtne zbornice
v Ljubljani, deželni poslanec in odbornik. Bil je mnogo
let neumorno delaven in navdušen pospeševalec obrtnega
šolstva. Od leta 1894. do 1900. je bil član osrednje komisije
za zadeve obrtnega šolstva na Dunaju. Po njem je imeno¬
vana zapadna ulica ob šolski zgradbi.

znova, da se sprejme njegov predlog. Zastopnik trgo¬
vinskega ministrstva je izjavil, da je ves spis proučil
in se prepričal o potrebi Kranjske po primerni višji
obrtni izobrazbi. Nato je bil predlog poročevalca
sprejet.

Glede na ta sklep osrednje komisije je občinski svet
ljubljanski na seji 20. februarja 1896. soglasno sklenil,
naj občina prične dogovore glede prispevkov za stro¬
ške nameravanega zavoda. Vlada je tedaj in kasneje
dosledno zahtevala, da mora občina zgraditi šolsko po¬
slopje na lastne stroške, razen tega morajo krajevni
faktorji prispevati za opremo in vzdrževanje. Mestna
občina je januarja 1897. z obširno spomenico, ki jo
je sestavil direktor Šubic, prosila naučnega ministra,
da bi se obstoječi strokovni šoli čimprej preosnovali v
delovodsko šolo mehansko-tehniške smeri s priklop¬
ljenimi umetno-obrtnimi oddelki.

Na poziv vlade sta deželni zbor (na seji 6. marca
1897.) in trgovska in obrtna zbornica (na seji 2. julija
1897.) izjavila, da sta pripravljena ustanovitev šole
omogočiti z izdatnimi gmotnimi podporami. Akoravno
je tedanji ljubljanski župan Ivan Hribar vso zadevo z
izredno vnemo in vztrajno žilavostjo pospeševal, so
vendar dogovori šele leta 1900. dozoreli tako daleč, da
je župan lahko načel vprašanje stavbišča.

Stavbišč je bilo dovolj na razpolago. Krajevne poli¬
tične razmere so zadrževale povsem stvarno izbiro.
»Trnovčan« prof. Albert Sič je v »Slovenskem Narodu«
opozoril na stavbišče ob Rimskem zidu na Mirju, kjer
so kasneje šolo tudi zgradili, županu je predlog tako
ugajal, da si je prišel že drugi dan z mestnim stavbnim
inženirjem svet ogledat. Toda občinski svet je na seji
22. junija 1900. sklenil, da naj se napravijo poprej
načrti za zgradbo na Dunajski cesti, kjer je pred po¬
tresom stala stara bolnica; ako bi označeni prostor ne
zadostoval, naj se šele potem v ta namen preiščejo
tla na Mirju. Proti stavbišču na Dunajski cesti se
je oglasilo najprej »več trnovskih posestnikov« (Sl. N.,
2. julija. Poslano). Kmalu pa so se oglasili tudi šent-

155

jakobčani in zahtevali šolo v svojem okraju, ker so
po potresu izgubili deželno sodišče. Ko je občinski svet
v seji 31. decembra 1900. sklenil, da kupi stavbišče
ob Rimskem zidu, je nastalo tako živahno nasprotno
delovanje, da je občinski svet sklep preklical in kupil
stavbišče na Prulah.

Ko je ministrstvo dostavilo mestnemu magistratu
stavbni program, ki ga je izdelal direktor Šubic, je
magistrat 12. aprila 1901. razpisal javni natečaj za
izvršitev osnutkov. Prvo nagrado je dobil arhitekt
Karel Holinsky. Njegovega osnutka ministrstvo pred¬
vsem zaradi načina izrabe stavbišča ni odobrilo in je
poslalo magistratu drugo načrtno skico, ki jo je na¬
pravil ministerialni svetnik E. Pliwa in ki naj bi bila
osnova za nove načrte. Novi splošni načrt je izdelal
direktor češke državne obrtne šole v Brnu Adalbert
Dvofak in ga je ministrstvo odobrilo 20. aprila 1904.
Dvorak je stroške za stavbo proračunil na 821.451*14
kron, mestni magistrat jih je zaokrožil na 1 milijon
kron, ker proračun ni vseboval ograje in raznih dru¬
gih objektov.

Po naročilu občinskega sveta je župan naprosil de¬
želni odbor in Kranjsko hranilnico za prispevanje k
velikanskim stroškom zgradbe. V tem času so se na¬
sprotja med tedanjimi političnimi strankami v Ljub¬
ljani močno poostrila. 0  Kranjska hranilnica (nemška
trdnjava), ki je dotlej obrtno šolstvo izdatno podpi¬
rala in pospeševala, je vsakršno prispevanje skratka
odklonila. Deželni odbor je sicer obljubil, da bo de¬
želnemu zboru priporočal naklonitev prispevka, ni pa
bilo pričakovati, da bo deželni zbor lahko redno
deloval.

Najtežavnejša so bila pogajanja z erarjem. Končno
je fin. ministrstvo pristalo na prispevek za zgradbo
na ta način, da dovoli odpis potresnega 3 odstotnega
posojila, ki bi ga morala občina od 1. januarja 1913.
vračati v 201etnih obrokih. Pri sklepu pogajanj je
potresno posojilo imelo vrednost 574.284*10 K. Vlada
pa je za to zahtevala, da mestna občina ne uporabi za
obrtno šolo stavbišča na Prulah, ki ga je občina že
plačala in prevzela, temveč sezida šolo na drugem
ugodnejšem zemljišču in izroči dogotovljeno zgradbo
erarju v neomejeno last. Odpis potresnega posojila je
pomenil sicer veliko podporo mestni občini, vendar je
morala občina za zgradbo obrtne šole najeti posebno
posojilo enega milijona kron.

0  Maja 1903. protinemške demonstracije pred Kazino.
V kratkem zasedanju deželnega zbora jeseni 1904. demon¬
stracije proti deželnemu predsedniku in obstrukcija. Leta
1905. samo ena seja, enako leta 1906., ko je obstruirala
nasprotna stranka. Volitve. Novi deželni zbor sklican
marca 1908. Nova večina ostra nasprotnica vladajoče
stranke v mestnem občinskem svetu. 20. IX. 1908. »septem-
berski dogodki«.

V začetku leta 1908. je Kranjska hranilnica odpovedala
še ostale šolske prostore v Virantovi hiši za september
1908., a je na posredovanje župana odpovedni rok po¬
daljšala do avgusta 1910. Dovršitev nove šolske zgradbe je
bila preračunjena na jesen 1911. in ni kazalo, da bi se
za eno leto drugod najemali in opremili prostori za de¬
lavnice. Hranilnica je sicer ponudila podaljšanje najema
za eno leto, toda občinski svet je na izredni javni seji
14. junija 1910. ponudbo odklonil in je za eno leto najel
večje zasebno stanovanje v Zoisovi hiši na Bregu. Delav¬
nice so iz Virantove hiše premestili v Zatiški dvorec, kjer
so vse prostore izrabili samo za učilnice in delavnice,
material, zbirke in drugo pa so shranili v Zoisovi hiši.

Občinski svet je na seji 20. julija 1909. soglasno
sprejel predloge: Izreče se zahvala županu Ivanu Hri¬
barju za njegovo neumorno delovanje v zadevi zgradbe
obrtne šole, prav tako tudi finančnemu ministru in
častnemu meščanu ljubljanskemu dr. L. vit. Bilinske-
mu za državno podporo. Za stavbišče se znova določi
svet na Mirju in se zemljišče ob Rimskem zidu kupi
za 44.527 K. Ako bi komenda nemškega viteškega reda
kot lastnica prodajo odklonila, se za stavbišče določi
parcela onih zemljišč, ki jih je občina svoječasno
kupila za nameravane delavnice državne železnice, žu¬
pan se pooblašča, da po ugotovitvi stavbišča naroči
podrobne načrte in strokovne proračune pri A. Dvo¬
raku, ki je izvršil splošni načrt. Ustanovi se stalna
komisija za nadziranje zgradbe in so njeni člani: prof.
ing. Jaroslav Foerster, nadinženir Jaro mir Hanuš, sa¬
nitetni svetnik dr. Otmar Krajec, občinska svetnika
dr. Ivan Oražen in Josip Turk, stavbni nadsvetnik
Franc Pavlin, direktor Šubic, stavbni vodja pa je
mestni stavbni svetnik Ivan Duffe. županu se naroča,
da izposluje pri deželnem zboru primerno podporo.

Vse druge priprave so šle gladko od rok. Na seji
občinskega sveta 23. avgusta 1909. so stavbna dela
oddali ljubljanski tvrdki Filip Supančič, ki je pričela
s prvimi deli takoj drugi dan.

Deželni zbor je v začetku leta 1910. dovolil mestni
občini najetje posojila 1 milijon kron za zgradbo
obrtne šole, njeno prošnjo za prispevek k stroškom
zgradbe pa je odklonil. Dne 1. septembra 1910. je bil
občinski svet razpuščen. Pod vladnim komisarjem so
se dela uspešno nadaljevala in je bilo glavno in delav-
niško poslopje v začetku novembra 1911. tako daleč
dovršeno, da se je redni pouk v novem poslopju lahko
pričel.

Pogajanja za opremo šole in drugih obveznosti in
za predajo poslopja v državno last so se vršila še dolgo
časa. Vlada je sprejela naknadno zahtevo mestne ob¬
čine, da se ustanovi tudi delovodska šola za elektro¬
tehniko. Sklepna pogodba med erarjem in mestno ob¬
čino je bila podpisana šele 3. maja 1914. Temeljne
točke pogodbe so:

Erar prevzame od mestne občine zemljišče in
zgradbo v last in se zavezuje, da jo bo uporabljal iz¬
rečno in izključno v namene državne obrtne šole.  Ako
bi se državna obrtna šola v Ljubljani opustila, ostane
poslopje z opremo državna last, prenehajo pa druge
obveznosti mestne občine in mora erar povrniti mestni
občini odškodnino v izmeri tretjine vse vrednosti vseh
zavodovih poslopij, ki se določi po sodni cenitvi.
Mestna občina prispeva še za notranjo opremo glav¬
nega poslopja ostali znesek 28.000 K in se zavezuje
dalje brezplačno dobavljati elektriško energijo za
razsvetljavo glavnega in delavniškega poslopja.

Državna obrtna šola

Formalno se je Umetno-obrtna strokovna šola pre-
osnovala v Državno obrtno šolo z odlokom ministra za
javna dela od dne 29. septembra 1911.,  štev. 853-XXI b.
Redni pouk na Državni obrtni šoli se je pričel dne
6. novembra 1911.

Šola se je do svetovne vojne lepo razvijala.

Dne 27. julija 1914. je vojna uprava zasedla šolsko
poslopje in nastanila v njem domači domobranski
polk. Po odhodu polka (meseca avgusta) so šolsko in

156

Kiparski atelje, oddelek za les

delavniško poslopje preuredili za vojaško bolnico. V
ta namen so izpraznili vse učilnice in kabinete, skoraj
vse zbirke in tudi knjižnico. Inventar so prenesli v
stranske prostore v obeh nadstropjih nad direktor¬
jevim stanovanjem. Na dvorišču so kasneje postavili
tri velike barake. Delavniško poslopje in barako pred
njim je zasedla »avto-delavnica«. Vse šolsko poslopje
(zlasti delavnice in vsa oprema) je trpelo pod vojaško
upravo silno škodo. Sledovi tega gospodarstva se po¬
znajo še danes. Še večja nesreča je pretila zavodu
6. januarja 1918., ko se je vnela baraka pred delav-
niškim poslopjem. Ogenj je uničil tudi vsa okna in
del ostrešja na južni strani glavnega poslopja, kjer
je telovadnica.

Višja obrtna šola

Delovanje za razširjenje obrtne šole z višjimi od¬
delki se je začelo še pred vojno, ko je deželni zbor na
seji 3. marca 1914. sklenil resolucijo na vlado, da naj
ustanovi v Ljubljani stavbno strokovno šolo, t. j. šolo,
ki je današnji arhitektonsko-gradbeni odsek tehniške
srednje šole. Mestna občina in trgovska in obrtna
zbornica sta v decembru 1916. odposlali na ministr¬
stvo za javna dela prošnjo in spomenico za ustano¬
vitev višjih oddelkov in sta določili iz svoje srede od¬
poslanstvo, ki naj osebno posreduje pri ministru. Mi¬
nister za javna dela, dr. O. baron Trnka, ki je bil
prijateljsko naklonjen slovenskim težnjam, je odpo¬
slanstvo sprejel dne 12. januarja 1917. Odločilni nem¬
ški krogi so razširjenju obrtne šole v Ljubljani tako
nasprotovali, da se minister dolgo ni upal podpisati
ustanovitvenega odloka in je podpisal odlok šele zad¬
nji dan pred svojim odstopom.

Z odlokom ministra za javna dela od 19. junija
1917., št. 37. 557-XXI b, sta se na Državni obrtni šoli
v Ljubljani ustanovila višja oddelka Stavbna stro¬
kovna šola in Višja obrtna šola mebansko-tehniške
smeri.

S šolskim letom 1917./1918. sta se otvorila prva
letnika obeh višjih oddelkov. Z ustanovitvijo višjih
oddelkov se je zavod po tedanjem in še današnjem
ustroju obrtnega šolstva razširil v najvišje obrtno
učilišče. Vsi notranji pogoji za razvoj šole v smislu
poglobljenja dela in razširjevanja delokroga so bili
pridobljeni. To delo pa je moralo čakati na dobo zu¬
nanjega miru in svobode.

Tehniška srednja šola

Izpremembo imena je predlagal direktor Šubic z
utemeljevanjem, da naziv »višja obrtna šola« v ostalih
delih naše države ni znan, da so v Zagrebu po pre¬
vratu leta 1918. svojemu obrtnemu učilišču enakega
ustroja dali novo ime »tehniška srednja šola«, da
snujejo v Beogradu enak zavod in je potrebno, da
imajo enaki tipi učilišč tudi enaka imena.

Z razpisom od 14. decembra 1. 1920., štev. 5989, je
poverjeništvo za uk in bogočastje dogovorno z oddel¬
kom ministrstva trgovine in industrije v Ljubljani
odredilo, da se Državna obrtna šola imenuje Tehniška
srednja šola in se izprememba imena uveljavi s pri¬
četkom drugega semestra 1920./1921.

Razen imena, ki je pa prav za prav veljalo pravilno
samo za dva višja oddelka, se ni na notranji uredbi
oddelkov dolgo nič izpremenilo. Po novejših ustroj-
nih izpremembah bolj formalnega značaja je nastal
obrtnošolski zavod, na katerem so pod skupno upravo
in skupno streho združene naslednje šole:

1. Državna tehniška srednja šola  s tremi odseki,
arhitektonsko-gradbenim, strojnim in elektrotehni¬
škim odsekom;

2. državna delovodska šola s  štirimi oddelki, grad¬
benim, strojnim mojstrskim, elektroinstalaterskim ter
mizarskim in strugarskim mojstrskim oddelkom;

3. državna moška obrtna šola  s tremi oddelki, ki¬
parskim in rezbarskim, keramiškim in graverskim
oddelkom;

157

4. državna ženska obrtna šola  s tremi oddelki, za
krojenje in šivanje perila, za krojenje in šivanje oblek
ter za umetna dela (vezenje);

5. banovinska šola za glasbila.

Vse navedene šole so podrejene ministrstvu trgo¬
vine in industrije oziroma banski upravi odd. VIII. in
se upravljajo po zakonu o tehniških srednjih in mo¬
ških obrtnih šolah ter po zakonu o ženskih obrtnih
šolah in ženskih strokovnih učiteljiščih iz leta 1932.

Zavod so doslej upravljali:

Direktor Ivan Šubic  od ustanovitve prvih dveh stro¬
kovnih šol do svoje smrti dne 11. marca 1924. Ko je
bil Ivan Šubic po prevratu leta 1918. postavljen za

referenta (višjega šolskega nadzornika) za obrtno
šolstvo v Sloveniji, so mu za pedagoško-didaktične
posle na obrtni (tehniški srednji) šoli pridelili in-
ženjerja-profesorja šole kot ravnateljevega namest¬
nika.

Profesor ing. Jaroslav Foerster  kot ravnateljev na¬
mestnik od 6. maja 1919. do 30. septembra 1922., ko
je bil postavljen za univerzitetnega profesorja.

Direktor Jožef Reisner  od 18. decembra 1924. do
31. marca 1938.

Ing. Leo Novak  kot profesor in ravnateljev namest¬
nik oziroma vršilec dolžnosti direktorja od 1. oktobra
1922. do 18. decembra 1924. in od 1. aprila do 15. ju¬
nija 1938., od tega dne pa kot direktor.

KUPOLA LJUBLJANSKE STOLNICE

VIKTOR STESKA

Za ljubljansko stolnico je bil zgodovinski dan 2. de¬
cembra 1699. Ljubljanska stolnica sv. Nikolaja, nekdaj
še majhna šempetrska podružnica, je 1. 1386. pogorela.
Ljubljančani so nato sezidali precej veliko gotsko cer¬
kev. Po raznih potresih in nezgodah pa je v teku
300 let zelo trpela. Zato so se na zgoraj omenjeni dan
sešli pri stolnem proštu dr. Janezu Krst. Prešernu
stolni dekan in generalni vikar dr. Anton Dolničar
(Thalnitscher pl. Thalberg), komornika Janez Pichi,
Franc Bogo baron Polhograjski in kamniški župnik
Maks Leopold Rasp. Sklenili so, naj se cerkev sv. Ni¬
kolaja podre in nova sezida. Ta predlog so prijavili
stolnemu kapitlju in škofu Sigismundu grofu Herber¬
steinu, ki sta ga oba potrdila. 1

Za izvršitev tega sklepa je prevzel vso skrb in vse
breme stolni dekan Anton Dolničar.

Za vsako stavbo je načrt najvažnejša stvar, če je
načrt dober, bo stavba lepa, če je pa načrt slab, tudi
stavba ne more biti primerna.

Dekan se je trudil, da bi dobil dober načrt. Obrav¬
naval je z raznimi stavbarji.

Stavbar Carlo Martinucci je bil iz Čedada (Foro-
iuliensis) in v 27. letu. Kot izvežban arhitekt je na¬
risal načrt stare stolnice in osnutek, kako bi se stara
cerkev korenito popravila, tako da bi ostalo le, kar se
je 1. 1674. na novo prizidalo, vse drugo bi se pa podrlo.
Izgotovil je lesen model, v čemer se je posebno odli¬
koval. Videti je bila vsa cerkev zunaj in znotraj. Do¬
vršil ga je v treh tednih in dobil zanj posebno nagrado.
Ker pa je bil premlad, mu niso prav zaupali, zlasti
ker so čuli, da se je del lovskega gradiča v Grobljah,
ki ga je dal knez Auersperg polepšati, podrl. 2

Fr. Florencijan, kapucin, Milanec, temeljit in spre¬
ten stavbar, je povabljen prišel v Ljubljano 12. aprila
1701. Tu je bival deset dni in je napravil dva načrta
cerkve s kupolo. Potem je odšel v Varaždin, da bi ondi
vodil gradnjo novega samostana, pa je kmalu umrl.
Imel je blizu 70 let. 3

1  Dr. I. Greg. Thalnitscher: Historia Cathedralis Eccle-
siae Labacensis, 5.

2  HCEL, 8.

3  HCEL, 8.

Po smrti ljubljanskega deželnega stavbarja Marcela
Cerasola je postal njegov naslednik Milanec Francesco
Ferrata. Dekan je povabil tudi tega za načrt. S svojim
rojakom kapucinom Fr. Florencijanom se je posveto¬
val in napravil načrt in notranji prerez podobno kakor
Fr. Florencijan. 4

Mihael Zamrl je bil Ljubljančan, zelo dober in mar¬
ljiv delavec, zato ga je dekan močno cenil in uporab¬
ljal njegove nasvete večkrat med delom. Izgotovil je
tudi svoj načrt. 5

Knezoškof Sigismund grof Herberstein se je svoji
časti odpovedal in odšel v samostan sv. Filipa Nerija
v Perugio. Za naslednika je bil imenovan Ferdinand
grof Kiinburg, ki je bival tedaj v Rimu. Dekan mu je
sporočil o nameravani stavbi in mu poslal predložene
načrte in potrebne mere. Novi škof se je zavzel za
svojo novo stolnico in je pridobil za nov načrt slav¬
nega stavbarja in slikarja Fr. Andreja Pozzo iz jezuit¬
skega reda. Ta je zamislil nov načrt, pročelje, dva no¬
tranja pogleda in dva osnutka za nižjo in višjo kupolo,
ki naj bi bil na izbiro po gmotnem stanju. 6

Ko je prejel dekan Pozzov načrt, je takoj pričel z
delom, že 20. maja 1701. sta se lotila Francesco Ferra¬
ta in Mihael Zamrl podiranja stare cerkve. Ker pa je
Ferrata hotel vse sam voditi, česar pa ne bi bil zmogel,
je s svojimi delavci 27. julija delo zapustil. 7  Dekanu
ni bilo žal po njem, ker se je dela premalo držal in
je bil večkrat odsoten. Ferrata je svojo prenagljenost
kmalu obžaloval in želel vodstvo zopet sprejeti, dekan
pa ga ni sprejel, ampak je delo poveril Francu Bom-
basiju, rojenem Benečanu, ki je bil ljubljanski meščan
in kamnosek, pa tudi v stavbarstvu izveden. Bombaši
je z gradnjo precej pričel in z Zamrlom nadaljeval
tako, da je dovršil v prvem letu dopolovično višino.

Za polirja je bil sprejet izvrstni Pavel Jugovič in
ko je 21. marca 1704. umrl, Gregor Maček, izkušen,
moder in delaven mož, ki je delo tudi dokončal. 8

4  HCEL, 8.

5  Isti, HCEL, 7, 8.

6  HCEL, 8.

7  HCEL, 41.

8  HCEL, 9.

158

M. Langus, freska v
kupoli ljubljanske
stolnice, vzhodna
stran I

Dekana pa je skrbelo, komu bi poveril gradnjo ku¬
pole. Nasvetovali so mu razne znamenite stavbarje iz
Milana, Salzburga, Prage in Dunaja. 9  Pozimi je po
posredovalcih z njimi obravnaval. Salzburški, ki si
je pridobil pri gradnji ondotnc stolnice mnogo izku¬
šenj, je bil pripravljen dvakrat na leto priti v Ljub¬
ljano in tu delo tri tedne nadzirati. Za potnino in na¬
grado je zahteval 800 gld. 10

Stolni kanonik Gladič je obravnaval z dunajskim
stavbarjem Gabrielijem, ki bi tudi delo prevzel. * 11

Zvonar Janez Krst. Franchi je nasvetoval stavbarja
iz Prage, ki bi delo rad prevzel in se je nameraval po
smrti Francesca Ferrata preseliti v Ljubljano, ker bi
rajši vino pil kot češko pivo. 12

Ko je zbral dekan razna mnenja, je sklenil z visoko
kupolo počakati na boljše čase, sicer se pa ravnati po
Pozzovem načrtu. Poslikanje kupole je dekan želel
poveriti Pozzu, ta pa je jezuitskemu patru Andreju
Schvveigerju odgovoril, da bi delo rad prevzel, pa ga
zaradi mnogih naročil ne more. 13

L. 1702., torej že med delom, se je pojavil tu Fr. Jo¬
žef, kapucin, ki pa je bil mnogo slabši od Fr. Floren-
cijana. Uršulinska prednica v Ljubljani M. Eleonora
Margarita je povabila veščega stavbarja Petra Jannija,
ki si je načrt in delo ogledal in oboje odobril. 14

Ko so 1. 1705. zidovje dogradili, so to delo venčali
z napisom: 15

9  HCEL, 45.

10  HCEL, 9.

11  HCEL, 9.

12  HCEL, 9.

13  HCEL, 9.

14  HCEL, 9.

15  HCEL, 9.

Andrea Pozzo e S. J.

Architectorum facile principe
Delineante

Francisco Bombasio Veneto
Architecto et Satomo
Dirrigente

Michaele Samerlio Labacensi
Murariorum praefecto
Invigilante
Opus perfectum
Anno MDCCV.

(Ko je načrt napravil Andrej Pozzo, morda prvi
stavbar, vodil delo Benečan Franc Bombaši, nadziral
zidarski mojster Mihael Zamrl, je bilo delo dokončano
leta 1705.)

L. 1703. se je bilo treba odločiti, ali postavijo vi¬
soko ali nizko kupolo; visoka bi stala 20.000 gld.,
nizka pa 10.000 gld. To je bila takrat velika vsota. Od¬
ločili so se za nizko kupolo, ker v tedanjem vojnem
času ni bilo misliti, da bi mogli nabrati dovolj denarja
za visoko kupolo. Napravili so torej nizko, navidezno
kupolo iz lesa, ki so jo z železnimi vezmi pritrdili na
strešni oder in potem ometali. Julij QuagIio jo je po¬
tem poslikal s freskami in delo dokončal do 24. sept.
1703., torej v 6 tednih, čemur so se vsi čudili. Mno¬
žica ljudi je prihitela občudovat slike; celo iz daljnih
krajev so prihajali. 10  Dr. Gregor Dolničar pripoveduje
naslednjo anekdoto: Ptičica je priletela v cerkev in
hotela švigniti skozi okno, pa je butnila v zid, kjer je
bilo okno le naslikano. Zato primerja slikarja grške¬
mu Apelu, seveda pomotoma mesto Parrhaziju, o ka¬
terem so Grki pripovedovali podobno anekdoto.

10  HCEL, 51.

159

M. Langus, freska v
kupoli ljubljanske
stolnice, vzhodna
stran II

V veliko žalost dekanovo je polir Pavel Jugovič
21. marca 1704. umrl. 17

Quaglio je na svodu navidezne kupole naslikal svet¬
nike, ki so jih v ljubljanski škofiji posebno častili. Na
vrhu je uprizoril Marijino kronanje, potem sv. Niko¬
laja, zavetnika stolne cerkve in ljubljanske škofije;
poleg njega je postavil sv. Maksima, prvega emon¬
skega škofa in mučenca sv. Pelagija, o katerem so
tedaj mislili, da je bil iz naše Emone; nadalje sv. Mo¬
horja in Fortunata, patrona in začetnika krščanske
vere v oglejski škofiji; sv. Ahaci j a, ki je bil zaščitnik
kranjske dežele od 1. 1593. do 1675.; sv. Jurija, varuha
ljubljanskega gradu in ljubljanskega mesta; sv. Vitala
in sv. Varija, katerih svetinje se v stolnici časte. Sve¬
tinje sv. Vitala je iz Rima prinesel knezoškof Oton
grof Buchheim (1641.—1664.), sv. Varije pa knezo¬
škof Ferdinand grof Kuenburg. Naposled je naslikal
še dve simbolični sliki, ki predstavljata Kranjsko in
Ljubljano in angele varuhe, ki molijo za domovino.

V trikotnih zaklinkah (kapah) so se vrstili štirje
evangelisti; njih znake je kazalo osem angelov. 18  Nova
stolnica je bila posvečena 8. maja 1707. 19

želja dekana dr. Antona Dolničarja, da bi se nabralo
toliko denarja, da bi mogel postaviti visoko kupolo, se
ni izpolnila. Dekan je legel v grob in potem nad sto
let nihče ni mislil, da bi kupolo vzdignil, šele I. 1836.
so sklenili, naj se kupola poviša. V ta namen je izšel
v ljubljanskem nemškem listu »Illyrisches Blatt«, v
štev. 18., 19. in 20 in v ponatisku, obenem s kratko
zgodovino stolne cerkve oglas, naj bi se prvotno na¬
meravana visoka kupola vendarle postavila. Začeli so

17  H CEL, 52.

18  HCEL, 67.

19  HCEL, 85.

nabirati prostovoljne doneske. Ponatisk ima datum
30. novembra 1836. 20  Oklic je imel ugoden uspeh.
Stolni dekan Karel Zorn se je lotil dela z vso vnemo
in knezoškof Anton Alojzij Wolf ga je krepko pod¬
piral. Pričele so se obravnave z deželno vlado (z gu-
bernijem), kar pa ni šlo popolnoma gladko.

Gubernij je zahteval, da se mu morata predložiti
dva modela, preden se prične z delom, škofijskemu
ordinariatu se je to zdelo nepotrebno; zato je nekoliko
užaljeno odgovoril guberniju 2. novembra 1839., štev.
1513. : 21  »če je izvršljivost gradnje ljubljanske stolne
kupole odvisna od naprave dveh modelov, je s to grad¬
njo res žalostno.«

škofijski ordinariat bi mislil, da se da to vprašanje
dovolj pojasniti z načrti in risbami, saj so bila drugod
podobna in važnejša stavbarska opravila izvršena brez
modelov. Ordinariat se pa ne protivi, ako gubernij na¬
pravo modelov sam odredi, pripomniti pa mora, da
stroškov ne prevzame cerkvena blagajna, ki je letos
zopet pasivna, ampak bo moral stroške nositi erar in
to tembolj, ker je patron škofije in tudi stolne cerkve
vladar.

Pred nekaj dnevi je brez prijave pri cerkvenem
predstojništvu pregledal zidovje, na katerem naj sloni
kupola, polir, ki ne uživa tukajšnjega zaupanja, ker
so se mu pri gradnji kazine in lani v Schreierjevi hiši
v špitalski ulici podrli oboki; zato meni ordinariat, da
mora opozoriti gubernij na potrjenega zidarskega po-
lirja Mateja Medveda iz Cerkelj, ki je v ljubljanski

20  Geschichte der Erbauung der Domkirche St. Nikolaus
zu Laibach und Aufforderung zu Beitragen fiir den Ausbau
der Kirchenkuppel. 1836.

21  Škof. arhiv, Stolna župnija, fac. 42. Prav tako vse
naslednje.

160

M. Langus, freska v
kupoli ljubljanske
stolnice, zahodna
stran

škofiji zgradil že več cerkva, v Kranju postavil na
poseben način zvonik, v Šmartnem pri Kranju obok,
ki se je o njem prej izjavil tehnik, da je neizvedljiv,
in je morda bolj drzna stavba kot ljubljanska kupola.
Ta polir pravkar gradi novo cerkev v Šmartnem pod
Šmartno goro, ki jo je lani gradil neki drug podeželski
polir, pa tako slabo, da se mu je podrl steber z na
njem slonečim obokom in se mu je 23. oktobra 1838.
že skoro dozidani zvonik sesul z obokom vred, na ka¬
terem je bil sezidan. Ljubljanski polirji, ki so si to
nesrečo ogledali, so se izrekli, da se iz teh ruševin ne
da nič narediti, ampak je treba zid do temelja podreti
in vse na novo pozidati. Matej Medved pa je dejal, da
ni treba ničesar podirati, ampak naj se zidovje ohrani
in samo nekoliko podzida. In res, delo, ki ga je 12. av¬
gusta pričel, je že toliko dovršil, da upajo 11. novem¬
bra, ko je god sv. Martina, patrona župne cerkve, že
obhajati službo božjo v cerkvi. Temu drznemu in uspe¬
lemu delu ne bodo mogla odrekati priznanja niti teh¬
nična oblastva. Ali bi ne bilo torej potrebno, da ta
gradbeni polir Matej Medved, ki se je že tolikokrat
izkazal, preišče zidovje, na katerem naj sloni kupola,
in poda svoje mnenje o nameravani stavbi. Ako bo
povabljen, mu bo ordinariat sam poravnal vse stroške
za pot in za bivanje v Ljubljani.

Nato je dež. gradbena direkcija 14. novembra 1839.,
št. 3550, odgovorila: Gradbena direkcija ne zanika, da
se more kupola zgraditi tudi brez modelov, toda c. kr.
dvorni in stavbni svetnik, direktor Jos. Schemerl vitez
Seitenbach, ki se osebno zanima za to gradnjo, je pred¬
lagal napravo modelov, kar je gotovo koristno za ne-
tehnike, da lažje razumevajo in boljše izgotove dela,
kjer so pomočniki, če vidijo model. Naprava modelov
pa glede stroškov ni v nobenem razmerju z važnostjo
dela in s stroški, ki so združeni z njim.

Gradbena direkcija pa prepušča modri razsodbi vi¬
soke vlade, da odloči, ali naj se modeli napravijo ali
ne, ker niso ne zanjo ne za dvornega svetnika abso¬
lutno potrebni, vendar pa meni, da ni prav umestno,
da se škofijski ordinariat protivi predlogu g. dvornega
svetnika.

Dalje sporoča gradbena direkcija glede odloka z dne
22. septembra 1839., št. 22.961, da je zidovje pcden-
tivov (zaklinkov) natančno preiskala, ker prej pri
prvi sestavi gradbenega projekta tega še ni storila, kar
pa je zelo važno za zgradbo, ker je uspeh odvisen od
trdnosti in nosilnosti zidovja.

Gradb. direkcija je po tukajšnjem pristavu Mullerju,
mestnemu župniku Karlu Zornu sporočila, naj zidar¬
ski mojster Anton Brilli, ki je v svoji stroki veščak
in je 9. avgusta 1838., št. 15.769, dobro prestal moj¬
strski izpit, odpre en pendentivni zid, da presodi no¬
silnost in konstrukcijo in da sestavi temeljit prora¬
čun. Ni bil namen gradbene direkcije, da dobi izjavo
gradbenega mojstra Brillija, ali je gradnja kupole
mogoča ali ne, ker se je o tem že dvorni stavbni sodnik
obširno izjavil, ampak le, da izve, v kakšnem stanju
se nahaja zid pendentivov, zato je tudi brez pomena,
kdo to preišče. Trditev škof. ordinariata, da se je zid
preiskoval brez vednosti cerkvene oblasti, se mora
torej omiliti.

Da bi Mateja Medveda klicali, naj pregleda zid pen¬
dentivov, naj odloči gubernij; treba pa tega ni, ker je
stvar jasna, lahko se pa dovoli v pomirjenje škofij¬
skega ordinariata.

Gubernij je 15. januarja 1840., št. 28.840/39, pisal
gradbeni direkciji, da dovoli napravo modelov, in
sicer naj prvi pokaže stanje cerkvenega oddelka, ka¬
mor se kupola postavi, drugi pa novo stanje kupole po
načrtu, zasnovanem po gradbeni direkciji in po na-

161

migljajih dvornega gradbenega sodnika; modela naj
pa naredi strojnik in mizarski mojster Janez Echter.
Draži naj se pod 100 gld.

Gubernij je 18. januarja 1840., št. 28.840, sporočil
ordinariatu, da zahteva dva modela in da odklanja
ogled po Mateju Medvedu, ker bi ta ogled vso stvar
le zavlačeval.

Gubernij je 4. septembra 1840., št. 22.434, sporočil
ordinariatu, da združena dvorna pisarna dovoli zidavo
kupole pod pogojem, da se za to gradnjo noben javni
fond ne pritegne. Stroški so se odobrili z 10.601 gld.
34 kr., ker je dvorni stavbni svetnik zahteval, naj se
zida z lahčičem, ki je lažji kot opeka.

V račun se je vzelo spravljanje šute, ne pa še dobro
ohranjeni material. Naprava strehe se mora ločiti od
gradbe kupole in se lahko pozneje izvrši.

Cerkveno predstojništvo stolne cerkve pa je vložilo
12. oktobra 1840. ugovor zoper gubernijalni odlok o
razpisu minuendo dražbe za napravo kupole in zoper
podiranje op rog ter preti, da se bo popolnoma odteg¬
nilo pobiranju prispevkov, ako se izpeljava kupole, ki
jo meni gubernij pod nadzorstvom gradb. direkcije
izvršiti, ne prepusti cerkvenemu predstojništvu.

škofijski ordinariat je 6. novembra 1840., št. 1581,
to sporočil guberniju ter je ugovor cerkvenega pred-
stojništva zagovarjal s tem, da je cerkveno predstoj¬
ništvo upravičeno zahtevati, da samo oskrbi gradnjo
kupole po potrjenem načrtu, ker mora samo ves denar
nabrati in ker je razpis minuendo dražbe predpisan
le za državne zgradbe, nadzorstvo in vodstvo gradnje
je pa tako prepuščeno gradbeni direkciji in torej var¬
nost zajamčena.

Gubernij je 28. decembra 1840., št. 31.922, privolil
pričetek gradnje pod pogojem, da se za to gradnjo
porabi le nabirka, ne pa siceršnja cerkvena imovina
ali kak javen fond. Deželni stavbni direktor Franc
Patscheider je z Matejem Medvedom pregledal stavbni
načrt in se prepričal o njegovi izvršljivosti.

škof. ordinariat je 16. januarja 1841., št. 45, prosil
gubernij glede na dopis 28. decembra 1840., št. 31.922,
naj mu izroči odobreni načrt in stroškovnik, da se bo
moglo gradivo zbirati in spomladi z delom pričeti.

Cerkveno predstojništvo je delo poverilo Mateju
Medvedu in s pomočjo mestnega župana Jan. Nep.
Hradeckega pričelo dovažati stavbno gradivo. Gradbeni
direktor Patscheider pa je določil gradbenega pristava
Benedikta Mullerja, da je delo stalno nadziral.

V stolnici so 19. aprila 1841. ob petih zjutraj opra¬
vili sv. mašo z blagoslovom in litanijami ob udeležbi
Mateja Medveda in njegovih delavcev, še isti dan so
začeli postavljati oder in potem graditi. V 8 tednih je
bila kupola s svetlobnico dograjena. Nato je začel
mestni tesarski mojster Jurij Pajk postavljati strešni
oder in naposled 6 čevljev visoki pozlačeni križ.

Mnogo Ljubljančanov je brez plače pomagalo voziti
gradivo, tudi steklo so darovali.

Omenjene obresti 567'20 gld. so se natekle od da¬
rov, ki so se zbirali od 1. 1836. in so se takoj naložili
v hranilnici.

Za tako veliko stavbo je treba mnogo gradiva pa
tudi precejšnje število obrtnikov. Na razpolago nam

je pregled stroškov:

1076 stotov apna. 368'36 gld.

327 voz peska. 124'40 „

150.600 kosov zidne opeke. 1685‘57 „

les za oder in tesarsko gradivo . . . 1216'07 „

zidarsko delo in težaki. 2306'11 „

kovači. 78502 „

ključavničarji. 90'— „

mizarji. 12025 „

pleskarji. 32'48 „

žične mreže.14816,,

kamnoseki .133'— „

27 stotov 72 funtov bakra. 1754'09 „

kotlarji.216'— „

pasarji.119'— „

štukatorji. 200'— „

15 stotov 26 funtov mavca. 36'20 „

vrvi. 10055 „

kleparsko gradivo.100'—- „

kuparji . 23'—- „

druge potrebščine.106'25 „

skupaj 9973'06 gld.

Omeniti je treba, da se tudi med delom božja služba
ni prekinila, ker je znal mojster Matej Medved delo
modro uravnati. Tudi se med težavnim in drznim de¬
lom ni zgodila niti najmanjša nezgoda. Zato so 20. ne¬
deljo po binkoštih 1841. pri obeh župnijskih božjih
službah zjutraj in dopoldne hvaležni Bogu prepevali
zahvalnico in molili za vse dobrotnike, ki so prispe¬
vali za kupolo. 22

Gradbeno delo je bilo dovršeno, treba je bilo no¬
tranjščino še okrasiti. Delo so poverili Mateju Lan¬
gusu z naročilom, naj se po možnosti ravna po Qua-
gliovem delu. Langus je že prej, preden so leseno
kupolo podrli, posnel Quaglieve freske in je deloma
po njih zasnoval nov črtež, ki ga hrani sedaj uršu-
linski samostan v Ljubljani. 23  Pri izvršitvi pa se ni
ravnal strogo po osnutku. Da se ohrani vsaj nekaj
vzorcev Quaglievih fresk iz lesene kupole, sta Langus
in kustos deželnega muzeja Freyer Henrik snela nekaj
fresk, ki sta si jih delila ljubljanski deželni muzej
in baron Erberg v Dolu.

V trikotnih poljih pod kupolo je pričel slikati štiri
evangeliste 9. junija 1843. To delo je dokončal 8. av¬
gusta. Teden pozneje, 16. avgusta, je začel slikati v
svetlobnici (laterni) sv. Duha, ki ga okrožujejo angel¬
ske glavice; potem se je lotil glavne skupine v kupoli.
Do 28. oktobra 1843. je dovršil skupino, uprizarjajočo
presv. Trojico, ki krona Marijo, potem sv. Nikolaja,
patrona stolne cerkve in dve alegoriji: Carniolo
(Kranjsko) in Emono (Ljubljano). L. 1844. je nada¬
ljeval delo od 29. aprila do 26. avgusta. S tem je sli¬
kanje zaključil; oder so odmaknili in slike odkrili v

22  Illyr. Blatt, 1841, 189—191.

23  Glej fotografijski snimek v »Dom in Svetu«, 1904.,
str. 303.

162

M. Langus, freska v
kupoli ljubljanske
stolnice, južna stran

navzočnosti cesarja in cesarice, ki sta se tedaj mudila
v Ljubljani. Pozneje so še nekatere dele pozlatili in
18. septembra z delom končali.

Sodobni ocenjevalec pripoveduje, kak vtisk so slike
napravile: »Slike so presenetljivo živahne, krepke in
tople; žive barve so izvrstne, snov je naravno obde¬
lana. Prej mrtvi zid diha sveže življenje«. 24  Obširneje
je slike ocenil Leopold Kordesch, ki je tudi pripomnil,
kaj je Langus sam sestavil in kaj je posnel po
Quagliu. 25

Oglejmo si sedaj natančneje Langusovo delo. V
svetlobnici (laterni) nad kupolo plava sv. Duh v po¬
dobi goloba, okrožen po angelskih glavicah; navpične
stene pa krase pozlačeni kandelabri in angelske gla¬
vice. Prehod od svetlobnice do kupole izpolnjujejo
v zlati barvi naslikani okraski. 20

Obok kupole prepreza 16 lahno barvanih oprog.

Če pridemo v cerkev, zagledamo v kupoli proti vzho¬
du najprej sv. Trojico, ki krona Marijo in pod to
sliko sv. Nikojala. Sv. Nikolaja ločijo od Marije oblaki,
ki jih podpirajo angeli in tudi spremljajo tega svet¬
nika. Prvi angel mu drži knjigo z običajnimi tremi
kroglami, ki pomenijo sv. Trojico, ki jo je ta svetnik
na nicejskem cerkvenem zboru 1. 325. tako vneto
zagovarjal; drugi angel pa mu drži škofovsko palico.
Na levici gledamo alegorijo kranjske dežele z enogla-
vim orlom, na desnici pa alegorijo Ljubljane z mest¬
nim grbom: stolpom in zmajem na vrhu. Nekoliko
više na desni opazimo sv. Ahacija, patrona kranjske
dežele od 1. 1593. (bitka pri Sisku) in sv. Jožefa, de¬
želnega patrona od 1. 1675. dalje.

24  Illyr. Blatt, 1844., št. 40.

25  Carniolia, 1844., 344 i. d.

20  Dzimski, Laibach u. seine Umgebung. 24.

V desni četrtini kupole nam predstavlja Langus
oba zaščitnika ljubljanske škofije, sv. Mohorja in For-
tunata, nekoliko niže pa sv. Nežo z jančkom in lilija¬
mi, na desni pa sv. Jurija z zastavo, zavetnika ljub¬
ljanskega mesta. Sv. Jurij stoji na zmajevi glavi.

Levo četrtino kupole napolnjujejo slike sv. Janeza
Krstnika, sv. Martina z gosko, sv. puščavnika Vitala
in sv. Varije, ki se njune svetinje hranijo na oltarju
sv. Dizma.

V četrti četrtini kupole proti zahodu je Langus upri¬
zoril sv. Pelagija mučenca, o katerem so tedaj mislili,
da je bil rojen v ljubljanski Emoni; pod njim sv. Kar¬
la Boramejskega, patrona stolnega župnika Karla
Zorna, ki je dal kupolo poslikati, sv. Antona Pado-
vanskega, zavetnika tedanjega knezoškofa Antona
Alojzija Wolfa, in sv. Terezijo s puščico, simbolom
božje ljubezni.

Ob tej priliki ne smemo pozabiti stvarnika kupole,
gradbenega mojstra Mateja Medveda. Rojen je bil v
Cerkljah 19. septembra 1796. in je umrl 20. julija
1865. Zidal je mnogo cerkva, še več pa jih je popravil.
Zgradil je n. pr. župno cerkev na Vrhniki, Novo Štifto
pri Gornjem gradu, cerkev sv. Neže pri Kovoru, župno
cerkev v Šmartnem pod šmarno goro je pa dozidal, ko
se je prejšnjemu gradbenemu mojstru podrla. 27  Naj¬
bolj je pa zaslovel, ko je postavil na ljubljansko stol¬
nico kupolo. Gradbena direkcija je nekoliko oklevala
z dovolilom gradnje, o gradbenem mojstru Mateju
Medvedu pa ni hotela nič vedeti. Stolnemu župniku
Karlu Zornu, ki ga je podpiral škof Wolf in ki je vodil
dopisovanje z gradbeno direkcijo, pa se je posrečilo
gradbeno direkcijo prepričati, da je Matej Medved
pravi mož, ki mu bo delo uspelo.

27  Biografski leksikon.

163

V severni (levi) zakristiji ljubljanske stolnice je
vzidana plošča z napisom:

»Preč. g. Karl Zorn, r. 1780., mašn. 1804., kor. 1825.,
stl. dek. 1851., t 1864., moj preljubi j. fajm., skrbni
duh. oče in prednik, so po Ljubljani in pri duhovnih
na deželi nabirali darov (10.000 gld.) ter se skozi pet
let pri obilnih opoverah srčno trudili in skrbeli, da
za Bogom gre le njim hvala, da imamo na mesto lese¬
nega stropa lepo zidano kupolo. — Stavbena gosposka
v Ljubljani in na Dunaju se je zidanju upirala, rekoč,
da so obloki in stebri prešibki. Zorn pokličejo iz Cer¬
kelj pri Kranji kmečk. zid. mojstra Matevža Medveda.
Pri komisiji v cerkvi so bili Ant. Al., ljub. župan Hra-
decky in politična pa stavbena gosposka. Medved pre-
mir vse in reče: »Upam si izpeljati kupijo; teh res
prešibkih oblokov jaz ne potrebujem; čez te bom zidal
in dobro v stebre uprl nove močnejše, in šele na nje
zidal kupijo, katero pa bodo stebri tako malo čutili,
kakor jaz svoj klobuk.«

Medved delo prične 19. apr. 1. 1844; že 19. junija
postavijo križ na kupolo; 17. oktobra pa je bila vesela
in slovesna zahvala. — Cerkev je bila zidana 1701. do
1707., posveč. 8. maja 1707., z belim in črnim tlakom,
marmorom in zlatom (300.000 platnic), križevim po¬
tom olepšana 1859.—1860.

Postavil iz hvalež. in spošt. Jož. Supan, 1. 1846. stl.
kapi., 1855. kor. in fajm., 1860. prošt.« 28

Medvedova napoved o trdnosti kupole se je sijajno
obistinila ob potresu 1895., ko je cerkveni obok po
vsej dolžini počil, v kupoli pa ni bilo nobene poke.

Prav tako se je obneslo tudi Langusovo delo, ki še
danes spričuje o slikarjevi sposobnosti in zanesljivosti.
Kmalu bo sto let, kar je slike v kupoli ustvaril, vendar
se vidijo, kakor bi jih danes dovršil.

Zato vsa čast stavbarju Mateju Medvedu in slikarju
Mateju Langusu!«

28  Dr. Kimovec v knjigi: »Od Ilirije do Jugoslavije«,
177 i. d.

POTOVANJA SKOZI LJUBLJANO

MED LETI 1580. DO 1618. IN PODPORE NA LJUBLJANSKEM MAGISTRATU

(Nadaljevanje) FRANC SOJER

Nadaljnjo skupino bi tvorili vojaki,  ki so v najraz¬
ličnejše namene potovali skozi Ljubljano.

18. avg. 1606. 1. je dobil neki »Balthasar von Holn-
burg« 20 kr. »Zu einer Ritters Zehrung«. Sam pravi,
naj mu pomagajo kot »langvvirigen soldaten mit einer
dargab vnd Zerung«. Navaja, da je služil vojake »von
Jugendt auf an der Granitzen«. Ne pove nič točnega,
od kod in kam potuje. Domnevati se da, da gre iz
vojne granice v Humprg na Koroško. 87

20. febr. istega leta je zabeležen v knjigi o izdatkih
pod rubriko »Aussgaben den Armen Leiiten« fol. 154.,
No. 3, izdatek 30 kr. »ainem armen Soldaten Christof-
fen Freudenberger«. Iz prošnje, ki jo je ta vložil na
magistrat, moremo razbrati več zanimivosti. Podpisal
se je »Christof freuden berger von breslau aus der
Schlesia cirorigius (?) vnd gewester velttscherer Zu
dogpey«. 88  Bil je torej vojaški ranocelnik (ranar). Sam
pripoveduje, da se je boril »In obrn Vnngeren Zu dog-
pey vnd Sackmar gehalten Regimentten«, in sicer kot
konjenik in pešec (»Zu RoB vnd fues«) vvider den
Erbfeundt den Turcken«. Pozneje so ga Turki ujeli
in prodali v Egipet. Tam je ostal »2 Jar lang fur einen
Sclauen gehaltten«. Nato se je osvobodil. Na kak način
je dosegel svobodo, tega ne pove. Napotil se je proti
domu, kjer je imel še ženo. Potoval je z neko grško
ladjo. Pot ga je zanesla tudi skozi Ljubljano, kjer je
poprosil za podporo.

Knjiga o izdatkih za 1. 1607., fol. 32, pravi: »Item
einem Armen Saldaten laut No. 15. geben 30 kr«. Na
pobotnici je podpisan »VVilhelben Stethler Von aber-
baden auB dem Shvvaizer Landt gebuerttig«. Pripove¬
duje, da je bil v vojaški službi »Von Jugent auf« na
Ogrskem, o čemer se more magistrat prepričati iz

priloženega potrdila (»Gundtschafften«). Pozneje ga
je začela usoda preganjati. (»Nun aber ist mir das
glickh so gar Zu Wider gewest«.) Prišel je celo za
nekaj časa ob vid, ki pa se mu je kasneje vrnil. Prosi,
naj mu magistrat pomaga »mit ainer Zehrung«.

12. novembra 1610. 1. se je oglasil nek vojak iz Ko¬
čevja (»Mathes Friz von Gottschee«). Pravi, da je
služil dalj časa v trdnjavi Petrinja 89  kot vojak. Ker
pa s plačo ni bil zadovoljen, je slekel vojaško suknjo.
Pozneje se je vrnil v vojaški stan in služil v vojni
granici. 90

28. junija 1. 1611. je potoval skozi Ljubljano »Chri¬
stof f Schad(er) aus Preussen«. Pravi, da je služil kot
praporščak v borbi proti Turkom 6 let na Siciliji (»In
der Insel Sicilia Sechs Jar lang fur einen Fendrich
gegen den Erbfaind den Turkhen aufin Mehre«). Nato
je potoval »in Calabria in Konikreich Neapolis«, kjer
pa je bil oropan (»geblundert vnd beraubt worden«).
Dalje je potoval proti severu in prišel v Milan. Na¬
daljnja pot ga je zanesla tudi preko slovenske zemlje.
Ustavil se je v Ljubljani. Tu je prosil za podporo na
magistratu, da bi se mogel vrniti v svojo domovino.
Dali so mu 1 gld. 91

25. jan. 1612. 1. so podarili 1 gld. »einem Soldaten«.
Bil je to »Marco Viekhari«. Pripoveduje, da se je boril
s Turki med drugim tudi pri Petrinji. 92

16. jul. istega leta se je oglasil »Christoff GraBl von
Graz auB Landts Stejir«. Pred 10 leti je šel od svojih
staršev iz Gradca ter oblekel vojaško suknjo. Zaneslo
ga je tudi na Laško (»Wallischlandt«). Služil je dalj
časa kot vojak pri nekih vitezih »Zu Maltau, in Can-
dia« (morda pri malteških vitezih). Zaželel si je zopet
domovine. Šel je na pot. Toda na potovanju po morju

164

(najbrž Jadranskem) ga je zadela nesreča, da je iz¬
gubil vse, kar si je prihranil. Kljub temu je šel naprej
proti domu, da bi zopet videl svojega očeta. 83

13. avg. 1612. 1. je prišel prosit za »Zeerpfening«
»Matthes Friz, von der Statt Gotschee gepiirtig«, ki je
bil »Soldat zu Juanitsch«. 94  S seboj je imel »Post-
partt«. Služil je kot vojak 37 mesecev »Zu Petrinia«.
Nato je bil vojak »drey Jarlang in der Vestung Jua-
nitsch«. S plačo, ki jo je dobival tam, ni mogel sha¬
jati, zato je šel prosit med drugim tudi v Ljubljano.
Pozneje se bo vrnil v Ivanič k izvrševanju svoje vo¬
jaške službe. To spominja na slabe razmere v vojni
granici, ko najemniki niso bili dovolj plačani in so
si morali sami iskati hrane na kakršen koli način je
pač kdo mogel. Nekateri so tudi ropali in kradli, drugi
pa prosili. Matevž Friz je bil eden izmed takih vojakov
vojne granice. 93

Sličen je naslednji primer. V Ljubljani se je 26. okt.
1612. leta zglasil »armer Soldat Jacob Tollovvitsch«.
Imel je s seboj »»Khundschaften«. Pravi, da je služil
kot vojak  »vvider den Erbfeindt des Christlichen Na-
mens Vnd glauben den Turkhen«. Dalje pripoveduje,
da je prisiljen prositi, ker nima dovolj dohodkov
(»Weyll Ich des Zeytt meiner Leibsschwacheit halber
mein stuckh Brott ferer nich Verdienen kan, Also
auch weder haller noch Pfening nicht Zur Zerung
habe, bin Ich auB gedrungner nott Verursacht, Eur
Herrligkheiten hiemit vmb Gottes willen Zubitten«).
Vse to jasno kaže na razmere v tedanji vojni krajini.
Ne imenuje pa kraja, kjer je služil kot vojak. 96

12. nov. istega leta je potoval skozi Ljubljano »Mel-
hior Klepp von Stein alhie in Crain gebiiertig«. Pravi,
da je že od svoje mladosti služil kot vojak v vojni gra¬
nici. Bil je ranjen v dveh večjih bitkah, in sicer prvič
»vor Canischa« in drugič »vor Offen 97  in Hungern«.
Kot ranjenec se ni mogel več udeleževati bojev. Imel
je s seboj ženo in dva nepreskrbljena otroka (»mit
meinem weib vnd Zwoyen Vnerzogenen Khinder-
lein«). 98

19. aprila 1613. leta je dobil 20 kr. »Paulle Cuerer
Von Pellandt" Biertig, Armer Ellendter KhriechB-
man«. Pravi, da je služil 30 let v vojski in bil nekaj
časa celo v turškem ujetništvu. Imel je »PaBpardt«.
Nekaj časa je služil kot vojak »bei dem Wollgebornn
herrn Freiherrn herrn HanBen Prewiiner ... in der
haubtfestung Raab inn Vnngern«. Prosi, naj se ga
usmilijo in ga sprejmejo v meščanski špital. Seveda
mu mestni svetovalci te želje niso izpolnili, ker so
sprejemali v meščanski špital predvsem one ljubljan¬
ske meščane, ki so brez svoje krivde popolnoma obubo¬
žali tako, da niso imeli na stara leta nobenih sredstev
za življenje in tudi svojcev ne, ki bi zanje skrbeli. Šte¬
vilo »špitalarjev« je bilo poleg tega tudi omejeno in
ne preveč veliko, še vsi potrebni obubožani ljubljanski
meščani niso mogli dobiti v njem zavetja. Kaj šele, da
bi bil sprejet vanj kak tuj vojak, ki je večino svojega
življenja (33 let) preživel daleč od ljubljanskega me¬
sta tam nekje na Ogrskem v bojih s Turki, če bi se
Pavlu Cuererju posrečilo, da bi bil sprejet v meščan¬
ski špital, bi se mu ne godilo slabo, ker »v meščanski
špital sprejeti ubožci so bili preskrbljeni z vsem vsaj
najpotrebnejšim, bati se jim zadnje trenutke življenja
vsaj lakote ni bilo treba.« 100  Le izjemoma so sprejeli
tudi kakega tujca, ki je slučajno potoval skozi Ljub¬
ljano, v špital. Slučaj pa je moral biti že zelo nujen. 101

28. jun. 1613. leta je potoval skozi Ljubljano »Nico-
laus Pauzug, von Carlstatt gebuerttig«. Pravi, da je
»armer Khriegssoldat«. že od mladih dni je služil kot
vojak v bojih proti Turkom. Pred Kanižo (»Cani¬
scha«) je bil ujet. Nato je prebil 13 let v turškem ujet¬
ništvu »auf dem schwarzen Mohr«. Bil je nato odpe¬
ljan v »ConstantinopI«, kjer je bil najprej prodan.
Letos pa se je rešil »ohne Ranzion«. Najbrž je torej
ušel. O vsem tem ima s seboj »Khundtschaft«. 102

15. jul. 1613. leta je dobil nek vojak 40 kr. podpore.
V prošnji pravi, da je »Armer Soldat Balthaser Khnob-
lacher«. Bil je nekaj časa v vojaški službi v Gradcu,
nato je šel v Karlovec, kjer je služil pod raznimi go¬
spodi kot vojak v vojni granici. Dalj časa je bil pod
Ferdinandom (»herrn herrn F'erdinanden Zue Oster-
reich Rath , Vnnd General Crabatischen vnnd Mahr-
granizen«). Potoval je še naprej in prišel med drugim
tudi v Ljubljano. Tu se je najprej oglasil pri mestnem
predstojniku oboroženih meščanov (»haubtmann«).
Toda ta ga ni sprejel v službo. Zato je poprosil na ma¬
gistratu za podporo, da bo mogel nadaljevati svoje  po¬
tovanje proti Gradcu. 103

10. marca 1614. leta so zopet prišli v Ljubljano trije
vojaki, ki so služili v Karlovcu. S seboj so imeli pisma,
iz katerih je bilo možno spoznati, da je vse resnica,
kar so navajali. Iz službe so bili odpuščeni, ker niso
v redu vršili svojih vojaških dolžnosti. Dobili so
skupno 45 kr. 104

Istega dne sta se oglasila še dva vojaka. Bila sta to
»Michael Koppitsch, Von Petau« in »Jacob Thollo-
uitsch, Von Windischen feystriz« (Slovenska Bistrica).
Torej oba Slovenca. Služila sta v bojih proti Turkom.
Tudi ta dva sta imela s seboj pisma. Prosita podpore,
ker sta »der Zeit mit kainer Zerung Versehen«. Do¬
bila sta 30 kr. 105

28. okt. 1615. leta je zabeležen izdatek »Zv/elff Sol-
daten miteinander« 2 gld. Ohranjeno je samo župa¬
novo nakazilo blagajniku, naj »disen Zwelff Soldaten
welliche Zu der fiirl. Guardy auf Gorz Verordnet sein
Zween gulden Zu seiner Zehrung Zustelle, damit sy
forth raisen khiinen vm Ihre dienst threulich abvvar-
ten«. Šli so torej v Gorico in najbrž niso bili zaželjeni
gosti v Ljubljani. 106

11. jan. 1616. leta je ljubljanski mestni svet podaril
30 kr. »Lorenzen Paulin armen Venvundten Soldaten«.
Pripoveduje, da je bil »vor dreyen wochen durch die
heyduckhen ain halbe Meyll weegs Vndterhalb Rudels
werth beraubt«. Dalje pravi, da je bil ranjen v levo
nogo. Za zdravnika nima denarja, zato prosi magistrat
za podporo. Primer je zanimiv predvsem zaradi ro¬
parstva — hajdukov. 107

Decembra 1616. leta je bila dana podpora »ainem
Soldaten Augustin Preissen«. Prošnja, ki jo je ta vlo¬
žil na magistrat, je dolga in precej zanimiva. Pripo¬
veduje, da je služil kot vojak 12 let trem gospodom
zaporedoma. Kasneje ni mogel dobiti primerne zapo¬
slitve. Nekaj časa se je še mudil v Gradcu. Toda
22. okt. zvečer se je moral odpraviti na pot in 30. okt.
zvečer je bil že v Celovcu. Od Gradca do Celovca je
torej rabil 8 dni. Tam pa je bil opozorjen »das weege
ferner vnsicher sey«, zato si je dobil družbo še treh
vojakov, s katerimi je naprej potoval. Hodili so 1. in
2. novembra, da so prišli »biB auf Crambruekh«
(Kranj?). Tu so dobili Še 13 vojakov »mit einem Ca-
peral«. Torej je že lepa družba — 18 vojakov — na-

165

prej potovala. 5. nov. so prišli v bližino kraja »ober-
labach« (Vrhnika). Tam jim je njih vodja (»Cape-
ral«) preskrbel prenočišče in jih »Zue Zweyen mahlen
starckh ermanth, daB wir khein vngelegenheit : weil
wir nahent am leger weren : machen solten«. Toda
vodja se sam ni držal tega. Ko jih je namreč spravil
pod streho, je sam odšel v neko gostilno, kjer je za¬
gledal »khrainihes feder bey ainem Pauern khnecht«
in ga je hotel s silo imeti. Zato je kmalu nastal »ein
solicher Larmen ... daB Zimblich Blut vergossen wor-
den«. Vodja je hotel svojim vojakom preskrbeti drugo
prenočišče. Toda kmetje se niso hoteli dati ugnati v
kozji rog. »In dem haben sich die Pauern geheiifft,
vnnd vnns nachgesezt«. Drugi so ubežali, le on je pri¬
šel kmetom v roke, ki so ga napadli »mit Stain
werffen vnnd andern schlagen«. Pravi, da je že več¬
krat zrl smrti v oči, toda tako hudo ni bilo še nikdar,
kakor v tem primeru. Nato je šel v Ljubljano, kjer
naj bi se p&zdravil. Zanimiva je ta štorija, ki nam na¬
zorno kaže, kako so vojaki v oni dobi potovali in v
kakem razmerju so bili do domačega prebivalstva. 108

2. marca 1618. leta je dobil 40 kr. »Ludwich Albers-
perger Armer Saldat Von welB«. Možno je, da je ta
kraj 1. Wels -— mesto na Zgornjem Avstrijskem za-
padno od Linza, 108  2. Wels — vas na Koroškem pri
St. Vidu. Prišel je najbrž iz Zgornje Avstrije. Kam
potuje, ne pove. 109

23. marca istega leta se je oglasil »Lorrenz Brait-
schuech von Behainbischen Butvveiss« (Budčjovice).
Bil je popotni vojak in ne pove, kam potuje. 110

Zelo vidne sledove je zapustila v ljubljanskih mest¬
nih knjigah o izdatkih tako zvana druga vojna z Be¬
nečani,  ki je trajala približno dve leti (1615.—1617.).
Ta vojna je posebno hudo zadela naše južne pokra¬
jine. Vzrok zanjo so dali Benečani, ker so hoteli biti
popolni gospodarji nad Jadranskim morjem in ker so
hoteli Habsburžane popolnoma izriniti iz Italije. Povod
pa so dali znameniti senjski uskoki, ki so večkrat na¬
padali in oropali benečanske ladje. Avstrija je jemala
uskoke vedno v zaščito, ker so bili dobri branilci av-
strijsko-turške meje. V bojih med Benečani in Av¬
strijci je imela važno vlogo trdnjava Gradiška, ki je
ležala na desnem bregu Soče južno od Krmina. To
trdnjavo so Benečani med vojskovanjem večkrat oble¬
gali, kar se tudi omenja na mnogih krajih v mestnih
knjigah ljubljanskega magistrata o izdatkih. Zlasti je
bilo hudo tridnevno obleganje od 25. do 28. marca

1616. leta. Pa tudi sicer so se vršile hude borbe pred
Gradiško, vendar pa je ostala ta trdnjava v avstrijskih
rokah ves čas bojevanja. Mir se je sklenil 26. sept.

1617. 1. v Madridu, ki nikakor ni izpolnil benečanskih
zahtev. Nekaj uskokov je bilo kaznovanih z izgnan¬
stvom in njihove razbojniške ladje sežgane. V teh
bojih je sodelovalo tudi mnogo tujih vojakov. Tako
so dobili Benečani najete čete iz Holandije in Anglije,
medtem ko je Avstrijcem pripeljal španski polkovnik
Baltazar Maradas 500 konjenikov na pomoč. 111  Mnogo
teh tujerodnih vojakov je po končani vojni potovalo
skozi Ljubljano posamič ali v skupinah.

Med vojskovanjem samim z Benečani je šlo skozi
Ljubljano mnogo več vojakov kot sicer.

6. nov. 1615. leta se je oglasil »Mihael Potriebaz«.
Bil je po poklicu »Khriegs Pfeiffer« — vojni svirač.
Služboval je v bojih z Benečani (»gegen denen Vene-
digeren von anfang biB aufs end weilig gebrauchen

habe lassen«). Nato je bil v službi v Karlovcu pod po¬
veljstvom Janeza Friderika Rauberja. Pozneje je zbo¬
lel in se namenil domov na Koroško k ženi in otrokom.
Pot ga je zanesla skozi Ljubljano, kjer je potrkal na
magistratna vrata. 112

11. dec. istega leta so podarili mestni svetniki 1 gld.
»armen Vervvundten Soldaten«. Bil je to Matevž
Fritsch »von Gotschee gebiirtig«. Pravi, da je bil v
bojih z Benečani ranjen, in sicer »in meinen linckhen
Armb«. še sedaj ima kroglo v rami — ranjen je bil
pred 20 dnevi — in prosi, naj mu pomagajo, da bo
mogel vsaj k zdravniku, ki bi mu vzel drobce krogle
iz telesa. 113

18. jan. 1616. leta je zopet dobil nek vojak 30 kr.
Pripoveduje, da se je 3 mesece boril proti Benečanom
(»Wider die Venedigschen«). Ima s seboj pisma. V
bojih je bil težko ranjen v glavo (»dariiber auch in
mein haubt sehr Vervvundt worden«). Prosi, naj mu
pomagajo. Podpisal se je »Marthen Khaltenhauser,
Von Windisch Madrey, aus Salzburger Landt.« 114  Kje
je ta kraj?

I. Windisch-Matrei je trg na vzhodnem Tirolskem
v okraju Lienz in je glavni kraj doline Isel. V na¬
sprotju z Windisch-Matrei je Deutsch-Matrei pri Inns¬
brucku. 2. Madreit je kraj v okraju Leopang na Salz¬
burškem.

4. maja 1616. leta so podarili 3 gld. »20 Frl. Solda¬
ten so auf Mitterburg 113  gezogen«. županovo nakazilo
blagajniku celo pravi, naj jim izplača »Zu ainer Zeh-
rung vnd damit Sy alhie khein schaden thuen, vnd
Ihr weg fort Ziehen«. 110  Vojaki so ropali ali vsaj s
silo jemali, če niso dobili hrane. Očividno so se Ljub¬
ljančani bali takih vojaških pohodov, šli so najbrž
nad Benečane.

5. maja 1616. leta je poslal župan blagajniku naka¬
zilo, naj izplača 1 gld. 20 kr. »disen 4. Entsprungen
Spanischen Soldaten Zu Einer Zehrung«. Bili so iz
bojev z Benečani. 111

Sličen primer se je zgodil dva dni kasneje, ko zopet
dobimo županovo nakazilo blagajniku, naj izplača
»disen 5 Entsprungnen Soldaten ain gulden«. Tudi ti
so bili iz bojev z Benečani. 119

II. maja beremo zopet županovo nakazilo blagaj¬
niku, naj izplača »disen Zweyen Soldaten welliche
nach Gorz Ziehen dreysig Khraizer«. 119

13. maja je zopet ukazal mestni župan blagajniku,
naj izplača »gegenwertigen 5 Venedischen Soldaten,
vnnd dann ainem armen waib, ain gulden r:[ei-
nisch] «. 120

3. jun. 1616. leta sta se oglasila 2 vojaka. Prvi je bil
»Bartlme Schmuckher . . . Armer Von Adel«. Torej
obubožan plemič. V vojski je bil »gefreytter« in »kay :
Expeditor«; drugi pa je bil »HannB Erhardt ein Mus-
gatierer« [mušketir]. Oba sta se še pred 4 meseci bo¬
rila pri obleganju »der Vestung Gradischkha wider die
Venetianer«. Pri tem obleganju je dobil prvi »drey
Musketen schiiB«. Pripovedujeta, da sta pobila mnogo
sovražnikov. Po končanem obleganju se vračata v do¬
movino na zdravljenje. Ne povesta pa, kje je ta domo¬
vina. 121

27. jun. beremo županov ukaz blagajniku, naj iz¬
plača 1 gld. podpore »disen Sechs Armen Soldaten,
welliche von den Venedigerischen Loger entsprun¬
gen«. 122

166

7. julija 1616. leta beremo županovo nakazilo, naj se
izplača »Gegenwertigen Viezig Carstettern welliche
Von gradisch alher Khrankhen ankhomen ... drey
gulden r. Zur Zerung damit sy weiter khonnen fort-
khomen«. 123

23. jan. 1617. leta se je zglasil na magistratu »HanB
Georg VVeikhler« in dobil 2 gld. Pravi, da je služil »in
dem krigs Wessen Zu RoB vnnd fueB«. Bil je torej
konjenik in pešec v bojih z Benečani, kjer je bil tudi
ranjen. 124

21. marca 1617. leta je dobil vojak »Adam Hiietter
gebiirttig auB Assterraich« podporo. V bojih z Bene¬
čani je bil 3 krat ranjen. 125

16. jun. 1617. leta se je oglasil »Armer Khrankher
khriegs soldat HanB Hainrich Schmidt auB der Schle-
sing«. Pripoveduje, da je služil kot vojak v benečanski
vojni. Sedaj bi se rad vrnil »in Mein Vatterlanndt in
Schlesien« in potrebuje potnine. Dobil je samo 30 kr. 128

3. jul. 1617. leta se je oglasil »Johan Peter von Neu-
burg«. 127  Bojeval se je tudi ta z Benečani in je sedaj
na potu v svoj domači kraj. 128

3. nov. istega leta je dobil podporo »Armer krankher
vnd geschedigter khriegssoldat Wenzel Prustinz Von
Pischkhowiz«. 128  Pravi, da je služil »Zway Jarlang im
Veldtleger«. Nič ne pove kje, najbrž pa v bojih z Be¬
nečani. Potoval je proti severu »auf Wienn«. S seboj
je imel tudi ženo, česar pa v svoji prošnji nič ne ome¬
nja in moremo to razbrati samo v knjigi o izdatkih
iz beleške »vnd ainem Saldat(en) weib«. 130

17. jul. 1617. leta je poslal mestni svet blagajniku
Janezu Krstniku Verbez-u nalog, naj da »Zueuerehrung
des Herrn obristen von wallenstein 131  alher gelangten
Zwayen Companien Reiitter ... sechs vnnd Zwainzig
Star habern, Zwelff viertl vvippachers, vnnd dreyzehn
viertl Terandts«. Obrist (Oberst) zavzema današnjo
stopnjo polkovnika. Podarili so jim torej 2 stara ovsa
(= 8 mernikov); 20 bokalov (?) (viertel) vipavskega
vina; 13 bokalov teranca. Za vse to je blagajnik vbe-
ležil izdatek 26 gld. 132

9. nov. istega leta najdemo slično zabeležbo. »Zu
Verehrung des Herrn Obristen Von Thampier 133  alher
gelangten fiinff Companien Reiter ... ainhundert Star
habern«. šli so nad Benečane. Vbeležen je izdatek
100 gld. 134

11. nov. je blagajnik vbeležil izdatek 12 gld., ki ga
je porabil za krmo 12 konj, poslanih s češkega v boje
z Benečani. 135

20. okt. je pa zabeležen izdatek 35 gld. 48 kr., kar
je bilo dano »den alhero gelangten Z\vayen Herzogen
Vonn Sachsen neben Zwen Samb 138  Siiessen weines,
auch vierzig Star haberns«. Tudi ti so šli v boje na
Beneško. 137

V mesecu avgustu leta 1618. je šlo skozi Ljubljano
več transportov vojaštva. Bili so najbrž še zakasneli
oddelki iz bojev z Benečani. Vsak tak transport je stal
ljubljansko mestno blagajno precej novcev. Po odhodu
vojaštva so se oglašali na magistratu peki in mesarji,
ki so morali dajati vojakom kruh in meso (»ComiB
Prott«, »ComiB fleisch«). špitalski oskrbnik se je pa
navadno oglasil, naj mu magistrat povrne za seno, ki
ga je porabilo vojaštvo. 138

11. okt. 1618. leta se je oglasil na magistratu zadnji
vojak, ki se je vračal iz bojev z Benečani. Bil je to

»ThomaB Werber von Molzing (?) in Reich«. Pripo¬
veduje, da je bil »in disem Venedigischen Veldleger
Sechs Monat gewest«. Bil je celo ranjen v nogo. V
Ljubljani je šel nekaj časa v službo »zu ainem Par-
bierer«. 130  Rad bi se vrnil domov na Nemško. Dobil
je 1 gld. 20 kr. podpore. 140

Nadaljnjo skupino tvorijo ujetniki,  ki so jih Turki
ujeli, odpeljali na Turško in od njih zahtevali visoke
odkupnine. Ker ogromnih vsot za odkupnino navadno
sami niso imeli, so morali potovati okrog in nabirati
prispevke. Za čas, ko so odšli iz Turškega ozemlja, so
morali pustiti tam talce. Večkrat se je tudi dogodilo,
da so ujetniki naprosili svoje prijatelje in znance, da
so okrog pobirali denar za njihovo odkupnino. Dobi¬
mo v mestnih knjigah o izdatkih več beležk, ki so
slične kakor naslednja: »Zweyen gefangenen vom Adel
aus Vngern geben auf beuelich«. 141  Vendar pa je pre¬
cej tozadevnih pobotnic izgubljenih.

27. jul. 1612. leta se je zglasil na ljubljanskem ma¬
gistratu vojni ujetnik »Juan Wartolitsch Zu Samobor
geburdig«. Dobil je 40 kr. Iz ohranjene prošnje je raz¬
vidno, da je moral magistrat pisma (Kundschaft), ki
jih je prosilec prošnji priložil, vrniti prosilcu (»hie-
beyligunde Khundtschafften (: die Ich nach ersehung
Widerumb Zu ruckh begere :«). 142

18. dec. 1616. leta beremo v knjigi o izdatkih fol. 27.,
No. 66., naslednje: »dreyen Samblern Zu auBlosung
der armen gefangenen Christen geben 3 gld.« 143  Hodile
so tudi organizirane skupine po deželi in zbirale od¬
kupnine za ujete kristjane.

15. jun. 1618. leta sta prišla v Ljubljano 2 Poljaka
»Peter Pastopaiskhy« in »HanB Dorotitsch... beede
aus Landts Pollen«. Prvi navaja v prošnji tudi, da je
iz Lublina. Oba sta bila v boju ujeta in odpeljana v
Konstantinopel. Tam sta ostala 3 leta in nekaj mese¬
cev. »nach villen erlittner vnd ausgestandner grosser
Martter vnd Pein« sta bila rešena »durch Gottes . vnd
seiner lieben Muetter der hochgebenedaitter Jungfrau
Maria hilff«. Ušla sta in po morju dospela na Bene-
čansko, od koder se zdaj vračata v svojo domovino
Poljsko. 144

11. okt. istega leta se je oglasil na magistratu pravo¬
slavni duhovnik (»griechischer Priester«) Demetrij iz
mesta Hagija v Rumeliji (napisano »Dieometrius auB
der Statt Agia in Ramelia«). Bil je turški ujetnik in
je pobiral odkupnino. Cenjen (»rancioniert«) je bil
na 500 dukatov. 145

Istega dne je bila dana tudi še podpora 3 gld. na
podlagi prošnje, ki jo je vložil »Nicephorus Episcopus
de Santo Monte«. V prošnji pravi, da je stanoval »am
heiligen gebiirg Suetagora genant bey ConstantinopI«.
Turki so ga ujeli in popolnoma oropali. Cenjen je bil
na 800 dukatov. 148  Najbrž ni bil osebno v Ljubljani,
ampak je prošnjo vložil na magistrat kak pobiralec
odkupnine, bržkone zgoraj omenjeni duhovnik De¬
metrij .

23. nov. 1618. leta je potoval skozi Ljubljano neki
Andrej iz Soluna (»Andreas Thessalonicensis«). Ujet
je bil »von Tartarn« — misli bržkone na Turke. Mnogo
je moral prestati v turškem ujetništvu, kjer je bil
tudi cenjen na 300 dukatov v zlatu. Da pa je smel iz
ujetništva pobirat prispevke za svojo odkupnino,
je moral tam pustiti »weib vnd Zween Sohn Zu
Pfanndt«. 147

167

Navedel sem samo nekaj primerov o potovanju tur¬
ških ujetnikov skozi Ljubljano. Zabeleženih pa je še
mnogo drugih.

V posebno skupino tudi lahko štejemo oropane ple¬
miče,  ki so potovali skozi Ljubljano.

30. avg. 1613. leta se je oglasil »Humillimus servus
Georgius Zabranih(us) Nobilis fluminis sancti Viti«
(Reka). Pravi, da se je zatekel v Ljubljano »a prae-
donibus spoliatus, ac in terra longinqua ignotus et
hospes«. Kaj bolj natančnega, od kod gre in kam je
namenjen, ne pove. 148

30. dec. 1615. leta je šel skozi Ljubljano drug obu¬
božani plemič »Simon Fuchs«, doma iz Zagreba (»von
Agramb gepiirtig«). S seboj je imel pisma. Pravi, da
se je maja meseca preteklega leta (1614.) zaobljubil
na romarsko pot v Loreto in Rim. To obljubo Rogu je
tudi izpolnil. Na povratku se mu je zgodila nesreča.
Benečani so ga na morju ujeli in vkovali v železje.
Nato so ga prisilili, da je eno leto moral veslati na
benečanski galeji. Končno je bil z božjo pomočjo rešen
ujetništva in sedaj je na poti domov. 149

V tedanji dobi je bilo zelo razvito potovanje roko¬
delskih pomočnikov.  Tudi o tem potovanju najdemo
sledove v ljubljanskih mestnih knjigah o izdatkih.

27. jan. 1612. leta je bila dana podpora »einem ar-
men Handtvverksman« 40 kr. Iz ohranjene prošnje je

87  AuBgaben 1606., fol. 33, No. 29. — 88  Kraj na severnem
Ogrskem. — 89  Petrinja je trdnjava nasproti Sisku, ki jo
je zgradil 1. 1592. — torej leto dni pred znamenito bitko
22. junija 1593. — bosanski paša Hasan Pridojevič. —
90  AuBgab Buech 1610., fol. 31, No. 55. — 91  AuBgab Buech

1611., fol. 30, No. 57. - 92  AuBgab Buech 1612., fol. 24,

No. 10. — 93  Ibid., fol. 26, No. 53. — 94  Mišljen je tu najbrž
Ivanič grad ob Lonji, ki je bil v graničarski dobi zelo
važna trdnjava. — 95  AuBgab Buech 1612., fol. 27, No. 60.

— 9B  AuBgab Buech 1612., fol. 27, No. 71. — 97  Offen =
Budim. — 98  AuBgab Buech 1612., fol. 27, No. 72. —
99  Poljsko. — 100  Ivan Vrhovec, Meščanski špital (Doneski
h kulturni zgodovini ljubljanskega mesta) LSM, 1898.,
str. 4. — 101  AuBgab Biiech 1613., fol. 24, No. 31. —
102  Ibid., fol. 25, No. 44. — 103  AuBgab Buech 1613., fol. 26,
No. 54. — 104  AuBgab Buech 1614., fol. 23, No. 28. —
los AuBgab Biiech 1614., fol. 23, No. 29. -- 100  AuBgab
Buech 1615., fol. 26, No. 61. — 107  AuBgab Biiech 1616.,
fol. 23, No. 20. — 108  AuBgab Buech 1616., fol. 28, No. 74.

— 109  AuBgab Buech 1618., fol. 35, No. 30. — 110  Ibid.,

fol. 36, No. 43. — 111  Gruden, Zgod. slov. naroda, str.
846.-853. — 112  AuBgab Buech 1615., fol. 27, No. 65. —
113  AuBgab Biiech 1615., fol. 27, No. 74. — 114  AuBgab
Buech 1616., fol. 24, No. 23. — 115  Pazin v Istri. — 116  AuB¬
gab Buech 1616., fol. 24, No. 37. — 117  Ibid., fol. 24, No.
38. — n« Ibid., fol. 24, No. 39. — 119  Ibid., fol. 24, No. 40. —
120  AuBgab Buech 1616., fol. 24, No. 41. 121  Ibid., fol. 25,

No. 42. — 122  AuBgab Buech 1616., fol. 25, No. 48. —

razvidno, da je bil to »Georg Khellner von Neudorff 150
gepiirtig«. V prošnji ne navaja podrobneje svojih raz¬
mer, ampak pravi, da bodo mogli mestni očetje spo¬
znati »Aus hienebenbeiligenden glaubvvirdigen Zeug-
nus«, kako velika nesreča ga je zadela. 151

22. jan. 1615. leta pa je bila dana podpora »Einem
Armen Naglschmidt Vnd Saldaten Von Graz«. Pripo¬
veduje, da je bil dalj časa v vojski. Nato mu je v
Gradcu zbolela žena in trije otroci so bili brez kruha.
Napotil se je po svetu in prišel med drugim tudi v
Ljubljano. Bil je na povratku proti Gradcu. 152

Vsak pomočnik, ki je hotel biti sprejet med mojstre,
je moral potovati po svetu in se učiti obrti vsaj 3 do
6 let. 153  Za sinove mojstrov se je zahtevalo, da je bil
le 2 leti na tujem. 154  Ko se je kak rokodelec izučil
svoje obrti, ni dobil izpričevala ali doučnega pisma v
roke, ampak le prepis. Original se je namreč shranil
v »cehovski skrinji« (Zunftlade). S prepisom je po¬
toval. če ga je kdo izgubil, je imel velike sitnosti, da
je dobil novega. Dokazati je moral, da ni prepisa po
nemarnem izgubil. Večkrat se je namreč dogodilo, da
je pomočnik v hudih denarnih stiskah svoj prepis tudi
prodal, s katerim je potem kdo drug po svetu sleparil.
Zato je vsak ceh zelo pazil, preden je izdal nov prepis
z zadružnim žigom. 155

123  Ibid., fol. 25, No. 53. — 124  AuBgab Biiech 1617., fol. 24,
No. 23. - - 125  Ibid., fol. 25, No. 29. — 129  AuBgab Biiech

1617., fol. 26, No. 41. — 127  Neuburg leži v Vorarlbergu
pri Koblachu v okraju Feldkirch. — 129  Ta kraj leži
na češkem in se piše po pravilnem nemškem pravopisu
Bischkowitz; češko Byškovice v okraju Melnik, severno-
vzhodno od Prage. — 130  AuBgab Biiech 1617., fol. 27,
No. 65. — 128  Ibid., fol. 27, No. 48. — 131  Wallenstein
(tudi Waldenstein) je znan tudi po tem, da je spravljal
hrano v oblegano Gradiško. — 132  AuBgab Biiech 1617.,
fol. 28, No. 80. — 133  Pravilno pisano Dampierre, ki je
tudi spravljal hrano v oblegano Gradiško. (Gruden, Zg.
sl. n., str. 853.) — 134  AuBgab Buech 1617., fol. 28, No. 81.

— 135  AuBgab Buech 1617., fol. 28, No. 82. — 130  Samb =
1 tovor = 100 bokalov. — 137  AuBgab Biiech 1617., fol. 28,
No. 84. — 138  AuBgab Buech 1618., fol. 37, 38. — 139  Par-
bierer = padar. - 140  AuBgab Buech 1618., fol. 39, No. 86.

— 141  AuBgab Buech 1588., fol. 30. — 142  AuBgab Biiech

1612., fol. 26, No. 55. — 143  AuBgab Biiech 1616., fol. 27,
No. 66. — 144  AuBgab Buech 1618., fol. 37, No. 58. —
145  Ibid., fol. 39, No. 83. — 149  AuBgab Buech 1618., fol. 39,
No. 85. — 147  Ibid., fol. 39, No. 90. — 148  AuBgab Buech

1613., fol. 26, No. 62. — 149  AuBgab Buech 1615., fol. 28,
No. 77. — 150  Kje je bila ta Nova vas, je težko reči, ker
je mnogo krajev tega imena. — 151  AuBgab Biiech 1612.,
fol. 24, No. 20. — 152  AuBgab Buech 1615., fol. 25, No. 43.

— 153  Vrhovec, Ljubljanski meščanje, str. 231. — 154  Ibid.,
str. 233. — 155  Ibid., str. 226.

(Dalje prihodnjič)

168

LJUBLJANA, STOLNICA S KUPOLO

INTELIGENTNOST, ŠOLSKI USPEHI IN DRUŽBENI IZVOR DIJAKOV
LJUBLJANSKIH SREDNJIH IN MEŠČANSKIH ŠOL

V začetku lanskega leta je bila ustanovljena v Ljub¬
ljani poklicna svetovalnica. Naloga te ustanove je, da
svetuje mladini, ki vstopa v šolo ali v poklic, ali ko
prestopa iz šole v šolo ali iz poklica v poklic, kakšno
nadaljnjo šolo ali poklic naj si izbere, pri čemer upo¬
števa zmožnosti ter nagnjenja poedincev, kakor tudi
gospodarsko stanje poklicev in splošni položaj na de¬
lovnem trgu.

Poleg praktičnega dela, svetovanja mladini, pa mo¬
ramo v poklicni svetovalnici zasledovati tudi pojave,
ki jih opazimo, ko gledamo z določenega terišča večjo
skupino ljudi. Tako spoznavamo splošne zakonitosti
teh pojavov in moremo presojati, do kolike mere se
javljajo v poedincu te skupine in katere strani nje¬
gove osebnosti so zunaj tega okvira. Ko poedinca pre¬
sojamo, ga gledamo v luči zakonitosti družbene sku¬
pine, ki ji pripada, njegovega poklicnega ali šolskega
okolja, s čimer nam postane njegova osebna proble¬
matika mnogo bolj izrazita, plastična in jasna.

V tem sestavku želim pokazati zakonitosti, ki jih
moramo uvaževati, ko svetujemo staršem, kako naj
nadalje šolajo svoje otroke, ki so dokončali štiri ali
pet razredov ljudske šole. Ob tem bomo spoznali ne¬
katere značilne pojave na ljubljanskih gimnazijah in
meščanskih šolah.

I. Problem:  Najprej nas bo zanimalo vprašanje,
kakšna je inteligentnost dijakov, ki obiskujejo gim¬
nazijo ali meščansko šolo. Ne bom se ustavljal ob
inteligentnosti posameznikov, temveč bom skušal pri¬
kazati povprečno inteligentnostno raven poedinih šol.

Če bomo začeli kdaj resno razmišljati o načrtnem
izbiranju dijakov za srednjo šolo, moramo že danes
vedeti, v katere šole vstopajo bolj inteligentni in v
katere manj inteligentni dijaki. Obenem pa je to vpra¬
šanje važno za prosvetno politiko. Pri sestavljanju
učnih načrtov za določeno vrsto šole bi morali tudi
uvaževati inteligentnost dijakov, ki te šole obiskujejo.

V zvezi z inteligentnostjo bom obravnaval šolske
uspehe. Danes mnogo razpravljamo o slabih učnih
uspehih na srednjih šolah in skušamo ugotoviti, kaj
je temu vzrok. Kaka šola — predvsem velja to za gim¬
nazijo — vrši dobro svojo nalogo takrat, kadar
zmožni, inteligentni dijaki v njej dobro uspevajo,
manj inteligentni pa le s težavo ali sploh ne. Glavni
namen gimnazije je, da pripravlja svoje dijake za štu¬
dij na univerzi in s tem skrbi za bodočo narodovo
inteligenco. 1  Ker so funkcije inteligence najodgovor¬
nejše funkcije v narodni skupnosti, naj bi jih vršili
tisti, ki so za to dovolj zmožni, dovolj inteligentni, če
pade na gimnaziji dosti dijakov, ni to zanjo in za na¬
čin dela na njej nikak očitek. Važno je, kateri  dijaki
ne izdelujejo, če nam bo pokazalo primerjanje inteli-

1  Pod besedo »inteligentnost« razumem splošno, najvaž¬
nejšo funkcijo intelekta, beseda »inteligenca« pa mi ozna¬
čuje sloj, čigar naloga je, da narodu varuje in množi nje¬
gove kulturne ter gospodarske dobrine. »Inteligentnost«
je torej psihološki pojem, »inteligenca« pa sociološki.

DR. VLADO SCHMIDT

gentnosti s šolskim uspehom, da padajo nadpovprečno
inteligentni dijaki, moramo izvajati iz tega zaključek,
da je način postopanja z dijaki napačen in krivičen;
če pa bomo iz tega primerjanja razbrali, da dosegajo
podpovprečni ali negativni šolski uspeh podpovprečno
inteligentni dijaki, je to prej njena zasluga kakor
njena krivda: saj ima nalogo, vršiti izbor bodoče na¬
rodove inteligence.

Končno bomo obravnavali še vprašanje, odkod  pri¬
hajajo dijaki na meščansko šolo ali na gimnazijo, to¬
rej vprašanje po družbenem izvoru teh dijakov. Po¬
sebno važen je družbeni sestav gimnazije. Tipične
znake inteligence povzroča namreč njen družbeni iz¬
vor. Ni vseeno, če prihaja inteligenca iz delavskih,
kmečkih ali uradniških vrst. Če bi kateri izmed teh
slojev v inteligenci znatno prevladoval, bi lahko skle¬
pal pozoren opazovalec po kulturnih stvaritvah na
družbeni izvor inteligence, ki je to kulturo ustvarila. 2

Ogledali si bomo tudi, kako vpliva družbeni izvor
dijakov na njihov šolski uspeh in na njihovo inteli¬
gentnost. To nam bo osvetlilo nekatere splošne psiho¬
loške in sociološke zakonitosti, ki naj bi jih upošte¬
vali, kadar govorimo o vprašanjih šole in dijakov.

V zvezi s temi vprašanji bomo tudi lahko presodili,
ali bi bilo uspešno, izbirati dijake za prvi razred gim¬
nazije na osnovi inteligentnostne preizkušnje.

II. Metoda:  Metoda tega sestavka je eksperimental¬
na. Izogibam se vsakega duhoslovnega razglabljanja.
Omenjam le zaključke, ki neposredno sledijo iz sta¬
tistično dognanih dejstev.

Da bi mogel odgovoriti na zgornja vprašanja, sem
izvedel 545 inteligentnostnih preizkušenj z dijaki
prvega razreda ljubljanskih gimnazij in meščanskih
šol. 3  Izsledke teh preizkušenj sem primerjal z družbe¬
nim izvorom in šolskim uspehom teh dijakov. Ker
velja vsak zaključek eksperimentalnega raziskovanja
nekega gradiva samo za prilike, iz katerih smo ga pri¬
dobili, veljajo tudi izsledki tega sestavka samo za
ljubljanske, nikakor pa ne za slovenske dijake sploh.
Izbral sem dijake prvih  razredov, ker me je predvsem
zanimalo vprašanje nadaljnjega šolanja otrok, ki od¬
hajajo z ljudske šole. Prehod iz ljudske v srednjo ali
meščansko šolo je mnogokrat odločilen za nadaljnjo
otrokovo življenjsko pot; ta naj bi bila v skladu z
njegovimi zmožnostmi, če poznamo inteligentnostni
standard prvega razreda gimnazije in inteligentnost
vsakega poedinca, ki želi vstopiti v ta razred, lahko
presodimo, kdo bo v tem razredu po svojih zmožno¬
stih za šolanje nadpovprečen, povprečen ali podpov¬
prečen in kdo ne. Isto velja za meščansko šolo. Na
vsaki gimnaziji sem preizkusil približno 45 do 60 di¬
jakov prvega razreda, in sicer dijake ene izmed več

2  Več o tem glej A. Blaha, Sociologie inteligence, Praha,
Orbis 1937.

8  Na tem mestu se najlepše zahvaljujem gg. ravnateljem,
profesorjem in učiteljem teh šol za prijazno uvidevnost
in pomoč, ki so mi jo nudili pri tem delu.

m

vzporednic. Ker dijaki po vzporednicah niso razdeljeni
pod nikakim določenim, posebnim vidikom, nam ena
vzporednica predstavlja celotno strukturo prvega raz¬
reda tiste gimnazije ali meščanske šole. 4  Dijake prve¬
ga razreda meščanskih šol sem preizkusil pri uršulin-
kah, v Lichtenthurnovem zavodu (dve vzporednici),
za Bežigradom (tudi dve vzpodrednici; glej opombo!),
pri Sv. Jakobu in na Prulah. Zaradi nekaterih vpra¬
šanj je bilo potrebno, da izvršim enake preizkušnje v
petem razredu gimnazij, v prvem letniku Državne
dvorazredne trgovske šole (deški in dekliški razred)
in Trgovske akademije ter v vseh treh oddelkih Teh
niške srednje šole (skupno 353 primerov).

Inteligentnostne preizkušnje sem vršil s tako ime¬
novanim »inteligentnostnim testom«, ki sem ga za
namene ljubljanske poklicne svetovalnice sestavil po
znanih, že v inozemstvu preizkušenih vzorih. Podoben
test uporabljajo n. pr. v »Osrednjem psihotehničnem
institutu« v Pragi pri obveznih psihotehničnih pre¬
izkušnjah otrok ob vstopu v prvi razred gimnazije.
Podrobno pa o tem testu ne morem govoriti, ker bi se
v tem primeru moral lotiti obširne psihološke proble¬
matike, kar bi nas preveč oddaljilo od vprašanj, ki jih
na tem mestu želimo razčistiti. Omenjam samo, da
storitev v tem testu ne zavisi od pridobljenega znanja,
temveč od zmožnosti, si neko znanje pridobiti. Sem
spada predvsem zmožnost za kombiniranje pojmov,
razumevanje njihovih medsebojnih odnosov, discipli¬
nirano mišljenje, samostojno sklepanje, nadalje zmož¬
nost, razlikovati bistveno od nebistvenega, skratka,
vse tiste intelektualne funkcije, ki jih lahko imenu¬
jemo s skupno besedo »inteligentnost«. Izsledek inte¬
ligentnostne preizkušnje nam kaže število doseženih
točk. čim več točk kdo doseže, tem inteligentnejši je.

Šolski uspeh izražam z vsoto redov v inteligentnost-
nih predmetih (brez risanja, petja, telovadbe, ročnih
del, gospodinjstva in pod.), ki so jih dobili dijaki na
koncu prvega polletja šolskega leta 1938./39. Takih
predmetov je na gimnaziji 7, na meščanski 8. Najnižja
vsota redov, ki še lahko predstavlja pozitivni šolski
uspeh, je torej na gimnaziji 21 (7 X 3), na meščanski
pa 24 (8 X 3). Naj višja mogoča vsota redov je na gim¬
naziji 35 (7 X 5), na meščanski pa 40 (8 X 5). 5 *  Na
gimnaziji se giblje šolski uspeh v inteligentnostnih
predmetih med 18 in 35, na meščanski med 15 in 40.

Merilo za družbeni izvor dijakov mi je bil poklic
njihovega očeta. Poklice sem razdelil v šest skupin, in
sicer: nekvalificirani delavci, kvalificirani delavci,
obrtniki, kmetje, nižji uradniki in višji sloji (starši z
akademsko izobrazbo, častniki, trgovina in industrija).
Kvalificirane delavce in obrtnike sem pozneje združil,
ker se je izkazalo, da med njimi ni razlik z vidika prej
nakazanih vprašanj.

III. Izsledki:  Inteligentnostno raven ljubljanskih
gimnazij in meščanskih šol nam kaže diagram št. 1.

Za primerjavo je začrtan tudi inteligentnostni
standard četrtega razreda ljubljanskih ljudskih šol.
Na vodoravni osi so zbrani dijaki v odstotni razdelitvi

4  Za kontrolo sem na I. drž. realni gimnaziji in pri ur-
šulinkah izvedel preizkušnjo v dveh vzporednicah prvega
razreda. Izsledki druge preizkušnje niso v ničemer izpre-
menili zaključkov, ki so sledili iz prve.

5  Pri tem seveda upoštevamo dejstvo, da je povsem ne¬

kaj drugega, ako ima nekdo na gimnaziji vsoto redov na

pr. 30 ali če doseže enako vsoto na meščanski šoli.

postopoma od najslabšega do najboljšega, če potegne¬
mo od katerega koli dela te osi navpično črto do kri¬
vulje za določeno šolo in od stikališča vodoravno črto,
lahko razberemo na merilu na levi strani, kakšno šte¬
vilo točk je imel ta dijak med 100 dijaki v inteligent-
nostnem testu. N. pr. 50. dijak (to je tisti, ki se nahaja
na sredi stočlenske vrste) v I. razredu meščanske šole
ima v testu 42 točk, medtem ko ima 50. dijak v I. raz¬
redu gimnazije 57 točk. Podobno: 10. dijak v prvi me¬
ščanski ima 27 točk (90 %  dijakov je boljših od nje¬
ga), dvajseti dijak ima 33 točk (80 %  dijakov je bolj¬
ših kot on). Ali z drugimi besedami: 90 dijakov od
100 v I. gimnaziji ima v testu od 39 točk navzgor,
80 %  ima 45 točk ali več, 10 %  najboljših doseže
79 točk ali več.

S tega diagrama takoj vidimo, kakšno je dejansko
stanje te ali one duševne zmožnosti, v našem primeru
splošne inteligentnosti, na raznih šolah. Tak diagram
daje dokaj prilike za razmišljanje. Pokaže nam n. pr.,
da ima 40 %  najmanj inteligentnih dijakov v prvi me¬
ščanski v inteligentnostnem testu izsledek 22 do 40
točk. če bi naj bila gimnazija res elitna šola za bo¬
doče duhovne delavce, bi na njej ne smelo biti nobe¬
nega dijaka s tem številom točk, ki že v meščanski
predstavlja podpovprečno inteligentnost. V resnici pa
vidimo, da je v gimnaziji takih kar 12  %. n  Pa še mno¬
go drugih premisleka vrednih zanimivosti nam kažejo
te krivulje. Le mislimo si, kako mora potekati pouk
v prvi gimnaziji, kjer sedi poleg dijaka z mentalno
(duševno) starostjo 10 let, dijak z mentalno starostjo
15 let. 7  Oba dijaka sta po rojstnem listu približno

0  Obratno pa je v prvi meščanski 15 %  dijakov (od 85 %
do 100 %),  ki bi bili po svoji inteligentnosti tudi v gimna¬
ziji nadpovprečni.

7  Z »mentalno« starostjo izražamo duševno razvitost do-
raščajočega in doraslega človeka. Kakor se razvija z leti
telo, tako se razvija tudi duševnost. Obojni razvoj pa ne
poteka vedno vzporedno. Duševni razvoj lahko prehiti te¬
lesnega ali obratno. Inteligentnost človeka izražamo z »in¬
teligentnostnim kvocientom« (IQ), ki ga dobimo, če de¬
limo mentalno starost (MS) z življenjsko, kronološko sta¬
rostjo (ChS) : IQ = če je števec večji od imenovalca,

170

Diagram št. 2

-I. in V. razred realnih gimnazij

-I. in V. razred klasične gimnazije

enako stara, kar je bil zadosten razlog, da so oba po¬
sadili v isti razred. Kar zadeva razumske zmožnosti, pa
je med njima razlika, enaka razliki med povprečnima
dijakoma 10-ih in 15-ih let. Res je treba čestitati peda¬
goški umetnosti srednješolskega profesorja, ki zna
premostiti prepad petih let duševnega razvoja in učiti
n. pr. matematiko tako, da mu lahko sledijo možgani
10 letnega in da to zanima tudi možgane 15 letnega
fantiča. Pri tem pa je treba tudi uvaževati, da se v
vsakem kolektivu, tako tudi v razredu, vrši niveliza-
cija vedno navzdol. To se pravi, da se v razredu, ki
združuje dijake z različno stopnjo inteligentnosti, pri¬
lagajajo bolj inteligentni manj inteligentnim in ne
narobe; ali: raven kapacitete razrednega dela določa
bolj 25 %  podpovprečnih kakor 25 %  nadpovprečnih
dijakov. Tej zakonitosti se nehote prilagodi tudi pro¬
fesor.

se pravi, če je duševna razvitost večja kakor je normalno
na tej starostni stopnji, je IQ večji kot 1. V tem primeru
govorimo o nadpovprečni inteligentnosti. Če je števec
manjši od imenovalca, je duševna starost ostala za telesno.
IQ je kdaj pa kdaj manjši kot 1; inteligentnost je tedaj
podpovprečna. S številnimi poizkusi so dognali, da se IQ
v različnih starostnih dobah le malo spremeni. Edina iz¬
jema so psihopati (duševno labilni ljudje). Zato ga lahko
smatramo za »indeks inteligentnosti«. Kako se prevede
število točk, doseženih v inteligentnostnem testu, na men¬
talno starost, je posebno poglavje psiholoških in statistič¬
nih metod, o katerem na tem mestu ne morem razpravljati.
Omenjam le, da pomenja v našem testu v razdobju med
10. in 14. življenjskim letom prirastek okoli 10 točk, pri¬
rastek za eno leto mentalne starosti. Normalna mentalna
starost za 10. življenjsko leto je 35 točk, za 11- leto 45
točk itd. V prvi gimnaziji dosežejo učenci približno 35 do
85 točk, kar pomeni razliko skoraj za 5 mentalnih let.

Diagram nam nadalje kaže, da je po inteligent-
nostni višini dijakov med prvo meščansko in prvo
gimnazijo večja razlika kakor med IV. razredom ljud¬
ske šole in prvo meščansko. Temu se ne moremo ču¬
diti, ker se v veliki večini primerov naj inteligentnejši
dijaki IV. razreda ljudske šole odločijo za gimnazijo
in ne za meščansko. 8

Kar sem doslej govoril o gimnazijah, velja le za
realno gimnazijo, ne pa tudi za klasično. Ta se po
družbenem izvoru svojih dijakov kakor tudi po nji¬
hovi inteligentnosti tako razlikuje od realnih gimna¬
zij, da moramo govoriti o njej posebej.

Na diagramu št. 2 vidimo, da je inteligentnost di¬
jakov v prvem razredu klasične približno za 7 točk
višja od onih na realni gimnaziji. Ta razlika je v pe¬
tem razredu obeh gimnazij še bolj očitna.

V začetku sestavka sem nakazal vprašanje, ali bi
ne bilo koristno, izbirati dijake za gimnazijo na osnovi
inteligentnostne preizkušnje.

Tabela štev. 1.

če pogledamo tabelo št. 1, takoj vidimo, kakšen bi
bil uspeh takega ukrepa. Na tej tabeli so v vodoravni
smeri razvrščeni dijaki (dijakinje) nekaterih vzpo¬
rednic prvega razreda ljubljanskih gimnazij (brez kla¬
sične, skupno 237 primerov) po šolskem uspehu od
najboljšega do naj slabšega; v navpični smeri pa
po uspehih v inteligentnostnem testu od naj slab¬
šega do najboljšega. Debeleje začrtana stolpca raz¬
mejujeta nadpovprečno storilnost od povprečne pri
šolskem uspehu (navpičen stolpec) in pri uspehu v
inteligentnostnem testu (vodoravni stolpec). S tabele
razberemo, da se v pretežni večini primerov stikajo
dijaki v desnem kotu zgoraj in v levem spodaj. To se

8  Test, ki sem ga uporabljal, ugotavlja predvsem teore¬
tično, abstraktno in formalno stran inteligentnosti, ker je
ta za študij na gimnaziji najvažnejša. Zato so se dijaki iz
meščanske šole, ki so verjetno bolj praktično usmerjeni,
slabše odrezali. Na ta račun gre do neke mere tako huda
razlika v inteligentnostnih standardih gimnazije in me¬
ščanske šole.

171

pravi, da so podpovprečni pri inteligentnostni preiz¬
kušnji v šoli med slabimi in najslabšimi učenci, nad¬
povprečno inteligentni pa so tudi v šoli nadpovprečni. 9
Iz tega lahko sklepamo, da je inteligentnost, ki jo ta
test ugotavlja, glavni činitelj šolskega uspeha.  To do¬
gnanje je za prakso velike važnosti, če bi izbirali di¬
jake za prvi razred gimnazije na osnovi uspeha, ki so
ga pokazali pri predhodni inteligentnostni preizkušnji
(v tujezemstvu to že delajo), bi s tem izboljšali šolske
uspehe (čeprav bi zahteve šole v tem primeru takoj
poskočile), obenem pa dvignili inteligentnostni stan¬
dard gimnazijskih dijakov. Kakšnega pomena bi bilo
to za bodočo narodovo inteligenco, mi pač ni treba po¬
sebej dokazovati.

Podobno soglašata inteligentnost in šolski uspeh
tudi na meščanskih šolah. Na višji stopnji je to so-
glašanje nekoliko nižje (r = + O, 541). Vzrok je v
tem, da čustveni odnos do šole in izvenšolski interesi
na višji stopnji dosti bolj vplivajo na učni uspeh ka¬
kor na nižji.

Diagram št. 3 nam kaže,
kako soglaša inteligentnost
z učnimi uspehi v prvem
razredu gimnazij in me¬
ščanskih šol. V navpični
smeri je naneseno število
točk, ki so jih dosegli dija¬
ki pri inteligentnostni pre¬
izkušnji; vodoravna smer
pa nam predstavlja odli¬
čen, prav dober, dober in
slab (negativen) Šolski
uspeh. Odličnjaki dosezajo
na gimnaziji povprečno po
76 točk, na meščanski 59
točk. Enako število točk

-gimnazija (N = 22«) (gg) §e na  gi mnaz |ji krije

-mesijanska (N = 198) s  p 0V prečnim šolskim uspe¬
hom (med prav dobrim in
dobrim). To se pravi, da bi bili meščanskošolski od¬
ličnjaki na gimnazijah povprečni učenci. Povprečni
dijaki meščanske šole (43 točk) pa bi na gimnaziji
že komaj izdelovali. Iz tega sledi, da stavi meščanska
šola na (teoretično, abstraktno) inteligentnost svojih
dijakov dosti nižje zahteve kakor gimnazija.

Povprečni šolski uspeh dečkov je v prvem razredu
gimnazije (vsota redov iz sedmih predmetov): 24, de¬
klet pa 25'50. Na meščanski (vsota redov iz osmih
predmetov) sta odgovarjajoči števili 26 in 28'50. De¬
kleta imajo na obeh šolah boljši učni uspeh. Po inte¬
ligentnosti pa med dečki in dekleti ni razlik. Dekleta
so torej bolj marljiva.

če zasledujemo družbeni izvor dijakov, opazimo, da
na gimnazijah skoraj ni sinov nekvalificiranih delav¬
cev. Tudi kmečkih otrok je komaj desetina. Prevladu¬
jejo pa uradniški otroci, ki jih je nad polovico vseh

9  Stopnjo soglašanja (ali nesoglašanja) med dvema spre¬
menljivima znakoma izražamo z znanim korelacijskim
koeficientom, ki je v tem primeru r = + 0, 618. To sogla-
šanje tudi priča, da padajo v prvi gimnaziji predvsem
dijaki, ki po svoji inteligentnosti niso dorasli zahtevam
šole. Slabih učnih uspehov torej ni kriva šola ali profe¬
sorji, temveč prenizka inteligentnost nekaterih dijakov.
Izjeme so seveda povsod.

gimnazijskih dijakov, in otroci iz višjih slojev. Slo¬
venska inteligenca se torej ne dopolnjuje iz naraščaja
vseh slojev lj-udstva, temveč skoraj izključno samo iz
svojega lastnega. Ta pojav ima več vzrokov. Starši iz
delavskih vrst navadno nimajo sredstev, da bi svoje
otroke šolali na gimnaziji, če pa vstopijo ti otroci v
prvi razred gimnazije, spadajo tam večinoma med
manj inteligentne dijake.

Diagram št. 4 nam
kaže, da dosežejo otro¬
ci nekvalificiranih de¬
lavcev v prvi gimna¬
ziji in meščanski v
inteligentnostnem te¬
stu povprečno 38 točk,
otroci kvalificiranih
delavcev in obrtnikov
48 točk, otroci nižjih
uradnikov 51 točk,
kmečki otroci 53 točk
in otroci staršev iz
višjih slojev 61 točk.

Inteligentnost je torej
družbeno odvisna. Di¬
agram nam predočuje
zakonitosti tega pojava. Najinteligentnejši dijaki ne
prihajajo več s kmetov, z dežele, temveč iz tako ime¬
novanih srednjih in višjih slojev; torej po večini iz
mestnega okolja. Nadalje vidimo, da je med otroci
nekvalificiranih delavcev in otroci višjih slojev raz¬
lika za 23 točk (od 38 do 61 točk). Ker pomenja v
razdobju med 10. in 14. letom prirastek 10 točk
eno leto duševne starosti, nam to priča, da so otroci
višjih slojev po svoji inteligentnosti približno za dve
leti duševnega razvoja pred otroci nekvalificiranih de¬
lavcev. To se z drugimi besedami pravi, da je za svoj
sloj povprečno razvit 12 letni otrok nekvalificiranih
delavcev približno tako inteligenten, kakor za svoj
sloj povprečno razvit 10 letni otrok dobro situiranih
in akademsko izobraženih staršev. Kakor vsaka du¬
ševna zmožnost, je tudi inteligentnost proizvod dveh
činiteljev: prirojenosti in okolja. Zato ostaja še vedno
odprto vprašanje, ali so revni otroci iz nižjih družbe¬
nih vrst zaradi tega manj inteligentni, ker so revni in
nimajo priložnosti, da bi razvili svoje prirojenosti, ali
pa je stvar obratna, da so namreč zato manj inteli¬
gentni, ker izhajajo iz takih vrst, ki se zaradi pre¬
majhne inteligentnosti niso mogle povzpeti navzgor.
Na to vprašanje pa na osnovi našega gradiva ne mo¬
remo odgovoriti.

če primerjamo družbeni izvor dijakov z njihovim
šolskim uspehom, ne najdemo med tema dvema čini-
teljema nikakih izrazitih zavisnosti. Reči moremo le,
da je šolski uspeh kmečkih dijakov na gimnaziji in na
meščanski šoli boljši kakor bi pričakovali glede na
stopnjo njihove inteligentnosti (gl. diagr. 4.). Kmečki
otroci torej niso najinteligentnejši, pač pa najmarlji¬
vejši in najvztrajnejši.

V sestavku sem hotel pokazati metodo, ki naj bi
bila eksperimentalna, empirična in ne duhoslovna,
takrat, kadar se hočemo stvarno ukvarjati z vprašanji
šole in dijakov, ali kadar imamo namen, pripravljati
ukrepe, ki naj bi stremeli za tem, da izboljšamo šolo
in tako dvignemo inteligentnostno raven bodoče slo¬
venske inteligence.

Diagram št. 3

N = 445, A = nekvalificirani delavci, B =
kvalificirani delavci in obrtniki, C = nižji
uslužbenci. D = kmetje, E = višji sloji

172

ZAVETIŠČA PRED NAPADI

Menda bo že res, da svetovne vojne še ni konec. Mi
živimo v zatišju, beremo in poslušamo poročila o ve¬
likih bojih, ki se razvijajo in se pripravljajo daleč za
našimi mejami. Tujci nas blagrujejo za naš mir, za
našo srečo in za našo brezskrbnost. Toda veliki do¬
godki nas vendarle opozarjajo, da ne smemo biti pre¬
več brezskrbni in da se moramo tudi mi prilagoditi
zahtevam našega nemirnega časa, čeprav nam ne preti
neposredna nevarnost. Saj se celo države, ki so znane
po stoletni neomajni volji do nevtralnosti, skrbno pri¬
pravljajo na obrambo pred zračnimi napadi, ki stra¬
hujejo danes ves svet.

Zopet so se povrnili časi prejšnjih stoletij, ko so se
morala mesta braniti pred sovražnikom. Tedaj so se
mesta obdajala z močnim in visokim obzidjem. Danes
pa se mora vsaka hiša posebej pripraviti na obrambo
pred zračnimi napadi. Odslej bo imela vsaka hiša v
kleti močno utrjen in zavarovan prostor, kamor se
bodo zatekli prebivalci pred zračnim napadom.

že lansko leto smo si v 2. številki ogledali v članku:
»Vojna in mesto«, katera bojna sredstva uporabljajo
danes in kako močan upliv bodo imela na razvoj in

onO *• imadsa

SHIUTNA UKAOti

Iliše med zračnim napadom. Vpliv rušilnih, vžigalnih in
strupenih bomb. Masivne zgradbe niso tako odporne in
varne kakor skeletne zgradbe

oblikovanje mest. Dogodki zadnjega leta kažejo, da
mesta niso dorastla novim nalogam. Mesta so postala
nevarna za prebivalce. Zato izseljujejo v velikih me¬
stih družine z otroki na deželo. London in Pariz izu¬
mirata. Naša mesta niso tako ogromna in nam ni
treba imeti tolikih skrbi. Vendar ne smemo držati kri¬
žem rok in opustiti priprav, ki naj nas zaščitijo pred
neznanim in nepričakovanim zračnim napadom. Ka¬
dar bi zagrmela nad nami bojna letala, bi bilo že pre¬
pozno. Za našo brezskrbnost bi bili lahko kruto ka¬
znovani.

IZ ZRAKA

A R C H. FRANCE TOMAŽIČ

Danes si države ne napovedujejo več vojn z dolgo¬
trajnimi pripravami. Ogromne armade čakajo oboro¬
žene do zob na povelje. Tisoči in tisoči težkih bojnih
letal se drenjajo po hangarjih, da vzlete na klic, pri-
hrume nad sovražno deželo in jo zasujejo s težkimi
bombami. Napadi se vrstijo drug za drugim, podnevi
in ponoči. Prostrane de¬
žele postanejo bojne po¬
ljane, kjer skuša sovraž¬
nik ustrahovati prebi¬
valstvo in uničiti živ¬
ljenjske vire.

V prvi vrsti napadajo
sovražni letalci vojaške
objekte, kolodvore, že¬
leznico, transporte, mo¬
stove in glavne promet¬
ne žile. Bombe, ki so na¬
menjene tem ciljem, so
težke in razparajo zem¬
ljo ter razdenejo skoro
vse, kar dosežejo. Ogro¬
žena pa je tudi vsa bliž¬
nja okolica, ker bombe
mnogokrat zgreše svoj
cilj in se znesejo nad
bližnjimi stanovanjski¬
mi hišami. V drugi vrsti
so namenjene težke bom¬
be tovarnam, raznim jav¬
nim napravam, elektrar¬
nam in nagromadenim
hišam mestnega sredi- Tudi v novih MSah je naj _
šča, kjer napravi bomba varnejše zavetišče v kleti.
veliko škodo. V majhni Zgrajeno je iz železobelona,
meri pa bi bila prizadeta stoji samostojno in ima po-
redka naselja, kjer sto- seben  zasilni izhod na prosto
ji jo hiše sredi vrtov. Le¬
talec bi moral razmetavati dragi tovor, ako bi hotel
napraviti vsaj nekaj škode.

Med vsemi bombami, kar jih poznamo, so najbolj
nevarne razstrelilne ali rušilne bombe. Razlikujejo se
po svoji teži, ki znaša pri malih do 10 kg, pri srednjih
od 50 do 100 kg in pri velikih 250 do 1000 kg in še
več. Največkrat uporabljajo take bombe, ki se ne raz¬
počijo takoj, ko prilete na trda tla, temveč šele, kadar
s svojo težo prodro globoko v zemljo ali skozi več

Idealna oblika zavetišča je podolgovat pravokotnik s sle¬
dečimi deli: 1. Zaščiteni prostor. 2. Neprodušno zaprt
predprostor. 3. Suho stranišče.  4. Shramba za orodje.
5. Jeklene omare. 6. Neprodušna vrata. 7. Klopi (Schoss-
berger)

173

Družinsko zavetišče na vrtu iz pločevine, ki je obdana
z betonom, zemljo in rušami

nadstropij. Pri eksploziji nastane ogromen zračni pri¬
tisk, ki razžene zidove in podira hiše. Obenem odle-
tavajo jekleni drobci bombe in frči kamenje na vse
strani. Najtežje bombe so namenjene le redkim ciljem
(bojnim ladjam, trdnjavam) in ne pridejo v poštev
za stanovanjske četrti.

Vžigalne ali ognjene bombe so lahke in tehtajo
0'20 do 5 kg. Pri padcu prebijejo opečni krov, padejo
na podstrešna tla in zagore z močnim žarom ter zažgo
ostrešje. Tako nastane požar, ki zajame vso hišo in
se razširi v okolico.

Največji strah pred zračnimi napadi so doslej po¬
vzročale strupene bombe, katerih pa po svetovni vojni
še niso uporabljali. Danes je strah močno omajan,
ker se je pred njimi lahko zaščititi s plinskimi ma¬
skami in neprodušnimi zavetišči.

Našo deželo in naša
mesta obdajajo državne
meje. Komaj kakih 5 mi¬
nut bi imeli časa od na¬
znanila sovražnih letal
in do napada samega.
Treba si je predočiti, da
bi se morali v teh par
minutah tudi sredi tem¬
ne noči zbuditi iz spanja
ter še ob pravem času
zateči v zavetišče. Zato
morajo biti naša zaveti¬
šča čim bliže našim sta¬
novanjem. Ne imeli bi
dovolj časa, da bi tekali
daleč in iskali morebiti
v temi, dežju, snegu in
mrazu kako zavetišče kje
zunaj. Kjer koli je mo¬
goče in ima hiša kleti,
povsod tam je najboljše
in najvarnejše zavetišče
v hiši sami — v njenih
kletnih prostorih. Toda
navadni kletni prostori
niso prikladni za zave¬
tišče. Ako bi jih ne pri¬
redili na prav poseben
način, bi mogli postati
celo grob za prebivalce,
ko bi se recimo porušilo
zgornje zidovje in udrlo
skozi kletni strop v klet¬
ni prostor.

Pri izbiri prostora za zavetišče je treba določiti
takega, ki leži v bližini stopnišča, da se čimbolj
skrajša pot ob poplahu. Prostor mora biti dovolj velik,
da odpade na vsako osebo po 3 m 3  zraka, kar zado¬
stuje nekako za 3 ure bivanja. Zato moramo prešteti
hišne stanovalce in šele nato odmeriti prikladen pro¬
stor. Ako je le mogoče, naj bo prostor raje nekoliko
večji, ker se zrak nekoliko hitreje kvari radi razbur¬
jenosti, mokrih oblek, potenja itd. Prostori, ki leže
v bližini bencinskih in podobnih zalog in velikih vo¬
dovodnih ali plinskih cevovodov, niso primerni za za¬
klonišča.

Prostor bodočega zavetišča naj bo podolgovate
oblike. Posebno so prikladni srednji hodniki v velikih
zgradbah z močnimi stenami na obeh podolžnih stra¬
neh. Ako pa je kletni prostor, ki ga nameravamo upo¬
rabiti za zavetišče, širok in presega razpetina 4 me¬
tre, ga je treba predeliti in podpreti z nosilnim zidom,
v splošnem velja, da sme biti v enem prostoru največ
50 oseb in da so manjša zavetišča, ki so povezana
med seboj z neprodušnimi vrati, varnejša od velikih
zavetišč. Pozabiti tudi ne smemo, da je velikost vrat
pri nas predpisana in da se more skozi taka vrata
zdrenjati ob pravem času morebiti kakih 100 oseb.

Vsako hišno zavetišče mora imeti predprostor s
ploščino 3 m 3 , glavni prostor, ki je odmerjen po šte¬
vilu oseb, in zasilni izhod, ki naj vodi na prosto. Za¬
vetišče mora biti vsaj 2 metra visoko. Vhodna vrata
v zavetišče in zasilni izhod naj ležita daleč narazen
— na obeh koncih podolgovatega zavetišča, da bi ne
bila oba hkrati zasuta z ruševinami.

Najvažnejše opravilo pri zavetišču je ojačen j e
kletnega stropa. Lesen strop ni primeren za zave¬
tišče. Oboke ali železobetonske plošče je treba na
gosto in pravilno podpreti, kar naj opravi le strokov¬
njak, ki pozna nosilnost stropa in ve, kje in kakšne
podpore so potrebne. Navadno se izvrši podpiranje
stropa z lesenimi tramovi in sohami, katere z zago¬
zdami pritisnemo na stari strop. Toplo priporočajo,
da je strop podprt z močnim lesenim opažem iz desk,
ki ga nosijo spodnje lesene konstrukcije. Obenem z
lesenimi podporami- se dajo napraviti tudi pogradi,
t. j. zasilna nadstropna ležišča. Podpiranje stropa se
mora izvršiti še v mirnih časih, ker moramo računati,
da bi v zadnjih dneh in urah ne mogli napraviti vseh
del radi pomanjkanja gradiva in delovnih moči. Pod¬
prti strop mora nositi ruševine, ki bi padle nanj. Naša
pravila pravijo, da je treba preračunati kletni strop
pri zgradbi z enim nadstropjem za 500 kg obtežbe na

Oklopno zavetišče pod zemljo s prezračevalnimi napravami

Skupna dvoriščna zavetišča
po angleškem predlodu

174

Angleška zavetišča v tovarnah pod in nad zemljo

m 2 , z 2 nadstropjema za 750 kg/m 2 , s 3 nadstropji za
1000 kg/m 2 , s 4 nadstropji za 1500 kg/m 2  in za zgradbe
z več nadstropji 2000 kg/m 2 . Pri tem je treba upošte¬
vati, da ne preti stropu nevarnost od ležečih ruševin,
temveč od močnih udarcev zidovja, nosilcev, ostrešja
itd. Dalje priporočajo obložiti prilična tla nad klet¬
nim stropom z vrečami peska, kar se pa da napraviti
tudi kasneje.

Pri neposrednem udarcu bombe na hišo razbreme¬
nimo kletni strop, ako ojačimo tudi vse nadaljnje stro-
pove. V vsaki hiši pa je treba napraviti v podstrešju
močan betonski tlak z vloženo močno žično mrežo, da
zabranimo nadaljnjo pot vžigalnim bombam in ome¬
jimo požar na ostrešje. Podstrešje mora biti pravo¬
časno izpraznjeno in počiščeno. Ker vžigalnih bomb
ni mogoče pogasiti z vodo, naj ima vsako podstrešje
pripravljen tudi zaboj peska, ki najhitreje zaduši ža¬
rečo maso.

Obodne zidove zavetišča ščiti pred eksplozijo pred¬
vsem zemlja. Kletni zidovi so po navadi močni in
ne bo treba skrbeti za posebno ojačitev. Naši predpisi

Podolžni in prečni prerez valjastega zavetišča v vlažni
zemlji (ing. G. Benoist)

ne omenjajo potrebne debeline zunanjih zidov. V
splošnem pa velja, da naj bodo zunanji zidovi vsaj
51 cm močni. Ojačimo jih s slojem kamenja na zu¬
nanji strani, kolikor segajo v zemljo, in z vrečami
peska, kolikor se dvigajo iz tal. Tudi notranji obodni
zidovi morajo biti trdni in vsaj 38 cm debeli. Isto velja
za vmesne ločilne stene med predprostorom in glav¬
nim prostorom in za ločilne zidove med posameznimi
zavetišči.

Kletna tla morajo biti
masivna — betonska in
zaglajena, da se da zave¬
tišče pomiti z vodo. Ni
pa priporočljivo, da bi
bili v zavetišču čistilni
jaški kanalizacije, ker bi
bilo sicer zavetišče lahko
poplavljeno od fekalnih
voda.

Najbolj kočljivi deli
zavetišča so odprtine. V
splošnem velja, da je
treba vse odvišne odpr¬
tine dobro zazidati, ostale pa varno zaščititi. Predvsem
ne smejo kletni zidovi in strop imeti nobenih razpok,
da bi ne prišli po njih strupeni plini v zavetišče. Vse
razpoke in vse dimniške odprtine je treba zagostiti in
zazidati. Zoprni so tudi razni cevovodi vodovoda, pli¬
na in centralne kurjave, katere bo pa težko odstraniti.
V takih primerih je nujno potrebno takoj zapreti vse

Prerez prislonjenega zavetišča
k hiši, ki ni podkletena

Najbolj varna so naravna zavetišča v bregu ali globoko
pod površino

glavne zasunke, ki onemogočajo nadaljnji pritok vode
in plina. Glavni prostor zavetišča je zaprt pri vhodu
z dvemi vrati, in sicer morajo biti prva krepko oko¬
vana, druga pa so lahko lesena. Obe vrati morata
neprodušno zapirati prostora in onemogočiti dostop
strupenih plinov. Velikost vrat je predpisana in znaša
za majhna zavetišča 65 X 180 cm, za večja pa 90 X 180
cm. Katera konstrukcija vrat pride v poštev v posa¬
meznem primeru, bo najbolje presodil strokovnjak,
ki bo vodil gradbena dela.

Zasilni izhod je pri malih zavetiščih potreben
samo eden, pri večjih pa jih naj bo več, da bi se

175

J m—n— r~m r~T~rrj  l

Podpiranje obokanih in ravnih stropov v starih hišah

mogli ljudje hitro rešiti, ako bi bil glavni vhod za¬
delan z ruševinami. Odprtina zasilnega izhoda mora
biti ravno tako zavarovana pred eksplozijami, biti pa
mora tako urejena, da se da z navadnim orodjem, ki
ga mora imeti vsako zavetišče, hitro odpreti. Zasilni
izhod ostane prost do zadnjega in ga zapremo in oja¬
čimo šele ob izbruhu sovražnosti.

Treba je računati, da bi trajali zračni napadi tudi
po več ur. Zato so potrebna stranišča in sicer pravijo
naši predpisi, naj se pripravi za vsakih 25 oseb po
eno suho stranišče. Stranišče mora biti dostopno ne¬
posredno iz glavnega prostora. Da bi se ne razširjal
smrad po zavetišču, naj ima stranišče majhen pred¬
prostor. V malih družinskih zakloniščih pride prav
tudi znano sobno bolniško stranišče, ki je vdelano
v stol.

Tudi pri razsvetljavi moramo poiskati nadomestek,
ker moramo biti pripravljeni, da bi bil prekinjen tok.
Sveče ali petrolejke so nerabne, ker kvarijo zrak. Naj¬
boljše so še ročne baterijske svetilke.

Izkušnje so pokazale, da postane bivanje v zave¬
tiščih neznosno predvsem radi čim dalje večjega
smradu in radi vročine. V prostoru se nabere toliko
vlage, da jo je treba brisati s sten. Zato je potrebno,
da je zavetišče tako urejeno, da se ga more v krat¬
kem času temeljito prezračiti. Radi tega tudi zatohle
in vlažne kleti niso porabne, dokler jih ne izsušimo
in prezračimo.

Naši predpisi dajejo javnim oblastem pravico, da
povečajo zasebna zavetišča, da bi sprejela pod streho
tudi mimoidoče, ki bi se zatekli med zračnim napa¬
dom. To bo potrebno na takih mestih, kjer v bližnji
okolici ni prostora za zgraditev javnega zavetišča.
Zasebna zavetišča, ki so oproščena vseh običajnih
dajatev, bo nadzorovala pristojna gradbena oblast.

Velika večina naših hiš ima trdne in dovolj pro¬
storne kleti, ki se bodo dale z malimi stroški prirediti
v zavetišča. V splošnem pravijo naša pravila, da naj

stroški za zavetišča v zasebnih hišah ne presegajo
3 %  vrednosti, ki jo predstavlja poslopje.

V novih hišah mora biti zavetišče zgrajeno obenem
z ostalimi deli zgradbe. Tudi tu velja pravilo, da je
najvarnejši prostor v kleti. Vendar bomo pri načrtih
za nove hiše lahko posebej upoštevali skoro vse za¬
hteve. že vnaprej bomo izbrali in oblikovali prostore
tako, da bodo stanovalci čimbolj varni pred vsemi
presenečenji. Zavetišče bo zgrajeno iz železobetona
in bo imelo močne obodne stene in krepko ojačen
strop, katerega ne bo treba naknadno podpirati. Z
ostalo zgradbo ne bo imelo nobenih stikov, da bi se
tresljaji ne prenašali na stene in strop zaklonišča.
Zasilni izhodi bodo speljani varno in dovolj daleč od
poslopja, da bi jih ne zasule ruševine. Vsaka nova
hiša bo odslej dobila nov prostor, za katerega bo treba
žrtvovati 2 do 3 % celokupnih gradbenih stroškov.
Zavetišče bo postalo prav tako sestavni del vsake
hiše in vsakega stanovanja, kakor toliki glavni in
stranski prostori sodobnega stanovanja in hiše.

Javna zavetišča, v katera bi se zateklo veliko šte¬
vilo ljudi, morajo biti trdno zgrajena in morajo klju¬
bovati tudi neposrednemu udaru malih in srednjih
bomb. Pogreznjena bodo v tla in bodo imela posebne
zavarovane dohode in izhode. Poleg že naštetih pro¬
storov se bodo javnim zavetiščem pridružili tudi še
drugi: kopalnice s prhami, ambulante, prostor za
zdravnika in lekarno, prostor za poveljnika zaklo¬
nišča, shrambe živil, poseben prostor za bolnike in
ranjence itd. Taka oklopna zavetišča zahtevajo do¬
sedanje izkušnje in računi za varnost pred neposred¬
nimi udarci rušilnih in drugih bomb.

Marsikatera hiša pa vendar ni podkletena. Talna
voda stoji tako visoko, da so pri zidanju opustili misel
na klet. V takih krajih in pri takih hišah si je treba
pomagati s prislonjenimi zavetišči po znanih pred¬
pisanih vzorcih. Zavetišče mora biti trdno zgrajeno
iz železobetona in zavarovano z oblogami peska in
poševnih železnih traverz ali močnih lesenih tramov.
Prav tako pa pridejo v poštev samostojna zavetišča,
ki so zgrajena v obliki kope z zelo strmo nagnjenimi
obrambnimi železnimi ali lesenimi nosilci.

Kjer pa iz katerih koli vzrokov ni mogoče napraviti
udobnega zavetišča v kletnih prostorih niti postaviti
ali pristaviti novega utrjenega zavetišča, tam so na
mestu zaščitni odprti in pokriti jarki ali rovi. Pri

1  " 1 -

Angleška predloga za zavetišča pri kino dvoranah

176

Angleška at;tnaluru za
strope oklopnih zavetišč

njih je treba paziti, da so tla jarka vsaj 25 cm iznad
gladine talne vode in da se more odtekati deževnica.
Ako se je bati, da bi se stranske stene posipale, jih
je treba opaziti z deskami. V krajih, kjer sega voda
skoro do površja zemlje, se napravi zaščitni jarek ali
rov s stranskimi nasipi, ki naj bodo vsaj 70 cm široki
in obsuti z zemljo. Jarki ne smejo biti speljani v ravni,
temveč v lomljeni črti, da se zmanjša učinek eksplo¬
zije. Za male družine, ki imajo poleg svoje hiše do¬
volj razsežen vrt in si ne morejo zgraditi varnejšega
in udobnejšega zavetišča nasvetujejo naši predpisi
zaščitne jame. Za vsako osebo naj se v razdalji 10 me¬
trov napravi posebna jama s stranico 80 X 80 cm. Od¬
prti in prekriti jarki ter jame morajo biti oddaljeni
od vseh bližnjih hiš tako daleč, kolikor so hiše vi¬
soke, da bi jih ne zasule ruševine podirajočih se hiš.

Najbolj trdna in varna so naravna zavetišča pod¬
zemskih jam, kamor ne prodre nobena bomba in kjer
se moremo uspešno zaščititi tudi pred strupenimi
plini. Naravnih zavetišč ne dosegajo niti še tako
vestno in trdno zgrajena umetna zavetišča, ki sta¬
nejo ogromne vsote. Marsikje bo mogoče s primernimi
sredstvi zgraditi naravno zavetišče v bližnjem bregu
ali hribu z globokimi opaženimi rovi. V tako zaklo¬
nišče mora voditi več vhodov, ki so znotraj povezani
med seboj s skupnim hodnikom, od koder je nato
dostop v posamezna zavetišča. Toda zemeljska dela
zahtevajo vedno veliko previdnost in izkušeno vodstvo

in velja to še v večji meri za napravo naravnih za¬
vetišč. Kakor v drugih zavetiščih, je treba tudi
tukaj napraviti vse predpisane in potrebne prostore
in jih opremiti tako, kakor zahteva varnost ljudi, ki
so se zatekli vanje pred sovražnim zračnim napadom.

Kdaj naj pričnemo graditi zavetišča? Pri novih
hišah bo treba graditi zavetišča obenem z ostalo hišo.
Pri starih hišah pa naj bi jih zgradili čimprej, da
bi nam ne bilo treba skrbeti zadnje dni in zadnje ure,
kam bi se zatekli pred sovražnim napadom. Naše
oblasti bodo izdale potrebna navodila in odredile, kje
so zavetišča predvsem potrebna in kje jih bo treba
najprej zgraditi. V mirni dobi je mogoče opraviti vsa
dela smotrno po v naprej določenem premišljenem
načrtu. Zato ne kaže odlašati z napravo zavetišč in
čakati, kdaj bi morebiti nam zapretila vojna nevar¬
nost. Tedaj bi bilo že prekasno in si ne bi več utegnili
zgraditi dovolj potrebnih zavetišč, ker bi zmanjkalo
gradiva in delovnih moči.

V zaščiti pred zračnimi napadi pa lahko slutimo
močno silo, ki bo v marsičem preobrazila in preobli¬
kovala tudi naše hiše. Novi prostor zavetišča se bo
moral vključiti v organizem hiše in zavzeti svoje važno
mesto. Konstrukcije se bodo morale prilagoditi novim
zahtevam in zamenjati stare načine zidave, ki danes
ogrožajo zavetišča v kleteh. Pri vseh večjih zgradbah
se bodo uveljavile skeletne konstrukcije z lahkimi
polnili. Stisnjena, gosta in prevelika zazidava se bo
morala umakniti odprtemu vrtnemu sistemu, kjer ne
bo uličnih sotesk in nagroniadenih hiš. In tako se
bomo približali zamisli varnega, zdravega, zračnega in
sončnega bodočega mesta.

Zasnova zgradbe z jeklenim ogrodjem s posebnim ozirom
na zaščito pred zračnimi napadi

177

KRONIKA MESTA LJUBLJANE V ŠTEVILKAH

(Konec.) DR. ADOLF VOGELNIK

4. Prebivalstvo Ljubljane po rojstnem kraju in poklicu
Relativne številke.

178

IV. ŽIVLJENJSKI STROŠKI
življenjski stroški mesta Ljubljane

Vpoštevani so povprečni mesečni stroški za prehrano na osebo Ljubljančana. Podrobnosti glej »Tehnika in
_ gospodarstvo«, 1939., št. 5./6.

179

3. Sadje

4. Sočivje

5. Sveže meso

180

VREMENSKA

Vremensko službo vrše meteorološke postaje, ki
opazujejo takozvane vremenske činitelje: zračni pri¬
tisk, temperaturo zraka, vlago v zraku, vetrove, oblač¬
nost in padavine. Najstarejša meteorološka postaja v
Sloveniji je v Ljubljani. Tu je začel z opazovanjem
uradnik »c. kr. brzojavne pisarne« A. Wagner in sicer
20. marca 1850. Od tedaj pa do danes se je v vremen¬
ski službi zelo mnogo spremenilo. Mnoge postaje so
prenehale opazovati, drugod so se zopet na novo usta¬
novile, ali pa se je stare zopet obnovilo. 1 *

Kje so danes v Sloveniji ali uradno v dravski bano¬
vini postavljene meteorološke postaje, je najbolj raz¬
vidno iz priložene karte, ki predstavlja meteorološko
mrežo v naši domovini. Meteorološke postaje delimo
v štiri rede in sicer po vremenskih činiteljih, v koli¬
kor se jih opazuje na določeni postaji. Postaja I. reda
opazuje vse gori navedene vremenske činitelje, po¬
staja II. reda ne opazuje zračnega pritiska, postaja
III. reda ne opazuje zračnega pritiska in vlage, po¬
staja IV. reda opazuje samo padavine. Takšna raz-

1  O meteoroloških postajah v Sloveniji je pisal že A.

Gavazzi v Geografskem Vestniku, I. letnik, Ljubljana 1925.

OSKAR R E Y A

delitev postaj ima svoj naravni vzrok. Najmanj se
menja od kraja do kraja zračni pritisk. Zato so po¬
staje I. reda, ki opazujejo tudi ta vremenski činitelj,
zelo na redko posejane. Takih postaj je šest in sicer
Bled, Golnik, Ljubljana, Kočevje, Celje, Maribor. Na
vseh teh postajah deluje tudi registrirajoči barograf.

Najbolj komplicirano je opazovanje vlage v zraku.
Opazuje se jo navadno s takozvanim suhim in mo¬
krim termometrom. Ker pa mokri termometer po¬
zimi zmrzne in so opazovalci premalo izobraženi v
vremenoslovju, da bi si na drug način pomagali, smo
se odločili, da opremimo postaje z registrirajočimi
higrografi, ki dobro delujejo tudi v najhujšem mrazu.
Higrografov je sedem in sicer na postajah Bled, Jese¬
nice, Golnik, Ljubljana, Rogaška Slatina, Maribor in
Ruše pri Mariboru.

Nato slede postaje III. reda, ki so opremljene z na¬
vadnimi termometri in z maksimalnim in minimal¬
nim termometrom. Postaje I. in II. reda opazujejo
temperaturo zraka tudi z registrirajočim termogra-
fom. Vseh termografov je enajst in sicer na postajah
Bled, Jesenice, Golnik, šmarna gora, Ljubljana, Ko-

SLUŽBA V SLOVENIJI

181

čevje, Celje, Rogaška Slatina, Maribor, Ruše in Len¬
dava. Na vseh postajah I., II. in III. reda se opazuje
tudi vetrove in oblačnost. Za opazovanje vetrov ni¬
majo postaje posebnih priprav, temveč se jih samo
oceni, tako njihovo smer po strani neba, iz katere
pihajo, in njihovo moč po stopnjah od 1 do 12. Tudi
oblačnost neba se samo oceni in sicer se za časa opa¬
zovanja določi, koliko desetin neba je pokritih z
oblaki. Za registracijo oblačnosti ni priprave, pač pa
za beleženje sončnosti obstoji heliograf. Ta pove, ko¬
liko ur je sonce sijalo v teku dneva. Heliografov ima¬
mo štiri na postajah Golnik, Rogaška Slatina, Mari¬
bor in Ruše. Nekaj časa je deloval heliograf tudi v
Ljubljani. Toda na žalost so zlikovci že dva ukradli
in sicer s strehe realne gimnazije v Vegovi ulici in
z aerodroma, čim bo Zavod za meteorologijo v Ljub¬
ljani nameščen v novem poslopju prirodoslovnih in¬
stitutov univerze, si bomo nabavili nov heliograf.

Največ je postaj IV. reda, ki opazujejo samo pada¬
vine. Padavinske postaje morajo biti najbolj na gosto
posejane, ker se padavine menjajo zelo hitro od kraja
do kraja. Vse postaje so tudi opremljene s snego-
merom, s katerim merijo višino snega. Dež merijo
z ombrometri. Vsaka postaja ima po dva, ker mora
imeti enega v rezervi. Pozimi se mora namreč sneg
raztopiti in izmeriti raztopljeno vodo. če slučajno
takrat zunaj še dalje sneži, se mora postaviti na opa-
zovališče rezervni ombrometer.

Vsi vremenski činitelji se opazujejo trikrat na dan
in sicer ob 7., 14. in 21. uri, edino padavine se izme¬
rijo samo zjutraj ob 7. uri. Za opazovanje dežja služi
tudi registri raj oči ombrograf, ki pove na minuto
točno, kdaj je dež začel in koliko ga je padlo. Pri nas
deluje samo en ombrograf in sicer v Ljubljani na
dvorišču univerze.

Meteorološke postaje spadajo pod upravo Zavoda
za meteorologijo in geodinamiko na univerzi v Ljub¬
ljani. Postaje imajo posebne dnevnike, kamor vpisu¬
jejo opazovane podatke. V začetku vsakega meseca
pošljejo originalna opisovanja za pretekli mesec Za¬
vodu v Ljubljano, ena kopija pa ostane na postaji.
V Zavodu se podatke prekontrolira in pripravi za
tisk. Na žalost smo morali zaradi stalno znižujočih se
kreditov publiciranje vremenskih podatkov ustaviti
in leže podatki že od leta 1925. dalje spravljeni v
arhivu. Edino padavine objavlja še nadalje ministr¬
stvo za gradbe skupno s podatki o vodostajih naših
rek v svoji letni publikaciji »Izveštaj o vodenim talo-
rima i vodostajima«. Skušali smo si sami pomagati z
litografskim razmnoževanjem, toda zaradi pomanj¬
kanja osobja smo morali tudi to delo ustaviti. V Za¬
vodu delujejo poleg upravnika, avtorja tega članka,
še en uradnik arhivar Blanč Franc in laborant Ven¬
celj Matija. Z letom 1939. pomaga še Černe Vladimir,
volonter, ki upa na namestitev.

V Sloveniji sta še dve postaji I. reda, ki pa ne spa¬
data pod našo upravo. To sta vojaški postaji na aero¬
dromu v Ljubljani in Mariboru. Na njih opazujejo
vojaki-letalci, ki poročajo dnevno telefonično o vre¬
menskem stanju letalskemu poveljstvu v Zemunu.
Na teh dveh postajah opazujejo tudi vetrove v visokih
višinah s takozvanimi pilot-baloni. Gumijaste balone
s premerom do 1 m napolnijo z vodikom in jih spuste
v zrak, ki nato odplovejo v smeri vetrov. Pot balona
opazujejo s teodoliti.

Večina postaj je bilo postavljenih z denarjem Za¬
voda. Vendar pa je nekaj postaj, zlasti I. reda, ki
stoje sicer pod našo upravo, pa je ves instrumentarij
last drugih. Tako je postaja na Bledu last kraljevega
dvora, na Jesenicah last tovarne KID, na Golniku last
zdravilišča, v Rogaški Slatini last zdravilišča, v Rušah
last tamkajšnje tovarne dušika in v Mariboru deloma
last vinarske šole. Dalje je nekaj postaj v planinah
last Planinskega društva in njegovih podružnic, tako
na Komni, v Planici in na Kofcah. Nekaj postaj je
last veleposestev, ki opazujejo predvsem v svoje svrhe,
pošiljajo pa podatke istočasno tudi Zavodu. Take
postaje so na Klopnem vrhu na Pohorju, v Lučah v
Savinjski dolini, v žovneku pri Braslovčah in v Apa¬
čah pri Radgoni. Podobna postaja se bo ustanovila
v Rogozi pri Hočah.

Končno je v Sloveniji nekaj postaj, ki služijo samo
v tujskoprometne svrhe in ki so bile ustanovljene s
pomočjo našega Zavoda. V mestih, kjer se mestna
načelstva brigajo za tujski promet, so sredi mesta
postavili lične vremenske hišice in jih opremili z re-
gistrirajočimi aparati. Predvsem moramo tu omeniti
mestno poglavarstvo v Ljubljani, ki je v Zvezdi po¬
stavilo novo betonsko hišico. Isto se je dogodilo v
Laškem pri Celju. Na svojo pest so postavili hišico
tudi v Kamniku, na žalost pa je preveč izpostavljena
soncu. Upamo, da si bodo tudi druga tujskoprometna
središča omislila potrebno vremensko hišico. V krat¬
kem se bo to dogodilo v Škofji Loki.

V preteklem letu se je ministrstvo za trgovino,
kamor spada tudi tujski promet, odločilo, da postavi
v klimatskih krajih, ki služijo tujskemu prometu,
znanstvene meteorološke postaje, najmanj III. reda.
V nekaterih takih krajih že obstojajo postaje IV. reda,
pa se jih bo izpopolnilo v III. red. To so kraji: Boh.
Bistrica, Gorje, Kamniška Bistrica, Vel. planina, Kam¬
nik, Solčava, Luče, Planica-Rateče, Topolšica. V na¬
slednjih krajih pa se bo ustanovilo popolnoma nove
postaje: Sv. Janez v Bohinju, Mariborska koča, Po¬
horski dom, Radovljica, Senjorjcv dom, Ruška koča,
Smolnik, Sv. Ana pod Ljubeljem, Šmartno na Poh.,
Sv. Miklavž na Gorjancih, Vurberg pri Ptuju in Kre¬
darica na Triglavu.

Koncem leta 1918. je delovalo v sedanji dravski
banovini 86 postaj. Od teh sta bili I. reda samo dve,
Ljubljana in Maribor. Postaje II. reda ni bilo nobene,

III. reda pa 32. Ostalih 52 postaj je bilo padavinskih

IV. reda. Danes po 20 letih pa deluje v Sloveniji vsega
skupaj 180 postaj. Od teh je šest I. reda, tri II. reda,
57 III. reda in 114 padavinskih postaj IV. reda. Poleg
tega imamo dve vojaški I. reda, ki sta vključeni tudi
v internacionalno meteorološko službo.

Iz karte je razvidno, da je bilo mnogo postaj usta¬
novljenih in zopet opuščenih. Vzroki opustitve so
različni. Večinoma umrje opazovalec ali pa se preseli
v drug kraj in ni mogoče dobiti novega opazovalca.
Meteorološki opazovalec mora biti točen, zanesljiv in
kar je glavno, nesebičen ter opazovati predvsem v
lastno veselje, čim opazuje samo zaradi borne letne
nagrade, je postaja malovredna in podatki nezanes¬
ljivi. Najboljši opazovalci so tisti, katerih dnevni po¬
klic je v tesni zvezi z vremenom. Tako so zelo dobri
opazovalci zlasti kmetovalci-vinogradniki, nato vrt¬
narji, čebelarji in lovci. Med te spadajo tudi mnogi

182

župniki in učitelji. Moramo pa priznati, da smo zelo
nezadovoljni z oskrbniki planinskih koč.

Na tem mestu moramo izreči javno zahvalo neka¬
terim opazovalcem, ki nesebično in zelo zanesljivo
vrše opazovanja že nad 40 let. To so Ivan Skvarča
na Vrhniki, ki nepretrgoma opazuje že od 1. decem¬
bra 1894., dalje Jožef Košutnik v Vojniku pri Celju,
ki opazuje od 1. julija 1895., in že umrli Vrbič Mi¬
hael iz Sodražice, ki je opazoval od 1. decembra 1892.
do 20. aprila 1936. Takih zanesljivih meteoroloških
veteranov je zelo malo.

Takšno je tedaj stanje vremenske službe v Slove¬
niji. Na prvi mah vidimo, da služijo vse te postaje
proučevanju predvsem klime naše domovine in nje¬
nega vpliva na naše gospodarstvo, zlasti na kmetij¬
stvo, gozdarstvo, na vodne zgradbe, v zadnjem času
tudi na tujski promet in higieno (zdravilišča). Se¬
danja vremenska služba ne zadošča za potrebe Slo¬
venije. Razporedba in gostota meteoroloških postaj
bi bila še nekako zadovoljiva, morda bi se jih moralo
še nekoliko bolje opremiti in opazovalce morda tudi
bolje nagraditi. Zlasti so krediti Zavoda za meteoro¬
logijo nezadostni. Saj je letni kredit od prvih povoj¬
nih let, ki je znašal po 90.000 din, padel na današnjih
30.000 din. Zlasti ne moremo publicirati podatkov in
jih pošiljati v inozemstvo. S tem je prenehala zame¬
njava publikacij in izgubljamo kontakt z napredkom
v sosednih državah. Meteorološka mreža v slovenskih
pokrajinah Nemčije in Italije je mnogo bolje urejena
kot pri nas.

Zlasti pa čutimo potrebo po ustanovitvi posebnega
oddelka v Zavodu, ki bi se izključno bavil z vremen¬
sko napovedjo in z izdajanjem vremenskih kart.
Točno vremensko napoved za Slovenijo ne morejo
povedati niti meteorologi, ki delujejo na Dunaju, niti

v Beogradu, temveč samo v  Ljubljani. Zato  pa je
treba denarja za nastavitev radiotelegrafistov in me-
teorologov-specialistov. Na univerzi v Ljubljani je ka¬
tedra za meteorologijo, samo absolviranih meteoro¬
logov ni mogoče zaradi pomanjkanja kreditov nasta¬
viti. Upajmo, da se bodo razmere v bodoče izboljšale.

Poleg vremenske službe vodi Zavod za meteoro¬
logijo in geodinamiko tudi opazovanja potresov. Po¬
trese zaznavamo z lastnimi čuti in z aparati - seizmo¬
grafi. Ljudje, ki občutijo potres, dobe vprašalne pole,
ki jih izpolnijo in pošljejo Zavodu. Vprašanja se na¬
našajo na smer potresnega sunka, kdaj in koliko časa
je trajal, ali ga je spremljalo bobnenje in kako škodo
je napravil. Na podlagi teh opazovanj se sklepa na
gostoto potresov kakega ozemlja. Seizmograf pa za¬
znamuje tudi potrese, ki jih ljudje ne občutijo. V
kleti univerze ima Zavod montiran seizmograf siste¬
ma Wiechert — 200 kg. Ta seizmograf je zgrajen
predvsem za beleženje lokalnih močnejših potresov.
Ker pa Zavod nima občutljivejšega seizmografa, smo
njegovo občutljivost postavili tako, da zaznamuje tudi
oddaljenejše potrese iz Japonskega in Amerike. Seiz¬
mograf smo kupili iz podpor, ki so jih neke javne
ustanove poklonile Zavodu, kakor Trboveljska druž¬
ba, Mestna občina ljubljanska, Trgovska zbornica,
industrijalec Jakil in še drugi z manjšimi vsotami.
Aparat je stal 20.000 din in 5000 din za carino.

Potresna opazovanja in registracije seizmografa
pošiljamo v Seizmološki Zavod v Beogradu, kjer se
natisnejo v posebnem biltenu za inozemstvo. Geo-
dinamski oddelek Meteorološkega zavoda bi se moral
ločiti in postati samostojen zavod, kjer naj bi se ne¬
kateri fiziki izključno bavili samo s seizmologijo. Po¬
trebno bi bilo samostojno poslopje in novi aparati,
kajti Slovenija leži na zelo potresnem ozemlju.

m

185

Nadmorska Leto

Postaja Okraj Red višina ustanovitve

Opazovalec

186

187

Postaja

Okraj

Red

Nadmorska Leto
višina ustanovitve

Opazovalec

ZDRAVNIK DR. FRANC DERGANC

Dne 30. junija 1939.
je v Ljubljani umrl
znani kirurg, pisatelj
in filozof dr. Franc
Derganc.

Derganc je bil ro¬
jen dne 26. februarja
1877. v Semiču v Beli
Krajini. Po dovršeni
gimnaziji se je posve¬
til medicinskim študi¬
jem na Dunaju, kjer
je bil 1. 1903. promo¬
viran za doktorja vse¬
ga zdravilstva. Kot
šef primarij kirur¬
škega oddelka ljub¬
ljanske bolnice je bil
1.1932. upokojen. Kot
zdravnik, posebno kot
kirurg, si je pridobil
dober glas. V Ljub¬
ljani si je postavil v Komenskega ulici lasten sana¬
torij »Emona«, ki ga je vodil do smrti.

Derganc je bil zelo marljiv strokovni pisatelj. Usta¬
novil je slovensko strokovno glasilo »Zdravniški vest¬
nik«. Sodeloval je pri »Wiener klinische Wochen-
schrift«, pri »Zentralblatt fiir Chirurgie«, pri »Miin-
chener medizinische Wochenschrift« in pri »Archiv
fiir Chirurgie«.

Od študijskih let dalje se je živo zanimal za kul¬
turna in druga javna vprašanja, še kot akademik je
ustanovil na Dunaju s sodelovanjem Nika županiča
»Jug«, list za propagando jugoslovanske ideje.

Derganc se je uveljavljal izven svoje stroke kot filo¬
zofski pisatelj s članki v Ljubljanskem zvonu, Popot¬

niku, Učiteljskem tovarišu, Dom in svetu, Slovencu
in drugod. Mnogo si je prizadeval za samostojen so¬
doben filozofski sestav, čigar izraz je glavno njegovo
filozofsko delo »Svetozor«.

Udejstvoval se je tudi leposlovno in poskušal uve¬
ljaviti samostojno literarno stališče ob zmagoviti naši
moderni, kar ga je gnalo pogosto v žolčno polemično
stališče do glavnih predstavnikov naše sodobne lite¬
rature.

JANKO CEGNAR, TRNOVSKI ŽUPNIK

Dne 9. sept. 1939.
je umrl trnovski žup¬
nik Janko Cegnar.

Pokojni je bil rojen
1. 1887. v Stari Loki.
Gimnazijo je študiral
v Kranju, kjer je leta
1906. maturiral; nato
bogoslovje v Ljublja¬
ni. Pred vojno je služ¬
boval kot kaplan v
žireh in kot stolni vi¬
kar v Ljubljani. Voj¬
ne se je udeležil kot
kurat. L. 1920. je po¬
stal spiritual pri ur-
šulinkah v Ljubljani,
1. 1929. dekan v Mo¬
ravčah, leta 1937. pa
župnik v Trnovem v
Ljubljani. Bil je zelo
priljubljen cerkveni
govornik in je z vnemo sodeloval v organizaciji bivših
vojakov.

Župnik Janko Cegnar

188

SVEČANA PROSLAVA

ROJSTNEGA DNE NJ. VEL. KRALJA PETRA II. NA MESTNEM MAGISTRATU V LJUBLJANI

S posebnimi čustvi je proslavila Ljubljana letošnji
rojstni dan Nj. Vel. kralja Petra II. Usodni dogodki,
ki so se prav tiste dni začeli razvijati v Evropi in
pred kratkim sklenjeni sporazum med Hrvati in Srbi,
ki je ustvaril temelje za miren notranje politični raz¬
voj v kraljevini Jugoslaviji, sta narekovala ta posebna
čustva članom mestnega sveta, ko so se pod župano¬
vim vodstvom zbrali dne 6. septembra ob 8. uri zvečer
v slavnostno okrašeni mestni posvetovalnici. Pridru¬
žili so se jim načelniki mestnih oddelkov ter vodje
mestnih zavodov in podjetij. Na galeriji je bil postav¬
ljen zbor pevcev združenih ljubljanskih zborov, pred
dvorano pa je bila železničarska godba »Sloga«.

Točno ob 8. uri je vstal župan dr. Jure Adlešič in
spregovoril zbranim:

Povabil sem Vas danes na izredno svečano sejo, ker
obhajamo narodni in državni praznik rojstnega dne
našega prevzvišenega vladarja, da ga vsaj tu prosla¬
vimo, ker popolnega programa zaradi izrednih razmer
nismo mogli izvesti.

V proslavo rojstnega dne Nj. Veličanstva kralja sem
povabil občane, naj okrase svoje domove z zastavami,
ki vise tudi na vseh mestnih poslopjih. Sam in pred¬
stavniki mestnega sveta ljubljanskega smo se davi
udeležili vseh cerkvenih opravil in molitev za zdravje
Nj. Veličanstva kralja Petra II. in z gospodom podžu¬
panom sem gospodu banu izrazil čustva in čestitke
mestne občine ljubljanske s prošnjo za sporočilo na
najvišjem mestu, že davi sem poslal tudi naslednjo
brzojavno čestitko:

Njegovemu Veličanstvu kralju Petru II., Beograd.

Na državni in narodni praznik ob priliki rojstnega
dne Vašega Veličanstva, dovoljujem si Vašemu Veli¬
čanstvu v imenu mesta Ljubljane izreči najvdanejše
čestitke in tolmačiti želje prebivalstva za srečo in
blagor Vašega Veličanstva, Visokega kraljevega doma
kraljevine in naroda.

Pozdravljam in se zahvaljujem združenim pevskim
zborom in godbi Sloge, ki sem ju na svečanost povabil.

Nato so pevci zapeli mogočno Jenkovo »Molitev«.
Po pesmi je župan nadaljeval:

že tričetrt stoletja je stara pesem, ki so jo pevci
pravkar zapeli tako čustveno, da menda še nikdar ni
vrela iz src tako vdano ta molitev, kakor se danes
dviga iz globin vseh naših duš visoko k nebu prošnja:
Ti, ki si ustvaril
nas kot listja in trave ...
čuj nas, večni Bog!

Usmili se sirot,

Oče, z nami bodi,
kaži pravo pot...

Spoštovani in dragi predstavniki mesta Ljubljane!

Ko ste lani na današnji praznik ob tej uri za menoj
ponavljali molitev, naj Vladar neba in zemlje varuje
vsak korak našega mladega kralja, so se že pričele
zbirati hude ure nad Evropo in le prekmalu smo mo¬
rali spoznati, kam vodijo nasprotstva in spori med
narodi. S sočutjem in žalostjo moramo gledati, kako
je šiba božja udarila tudi po nedolžnih.

Pri nas pa sta ljubezen za skupno domovino in skrb
za srečo naše države pripeljali do sporazuma, da smo
se nerazdružljivo objeli bratje Slovenec, Srb, Hrvat
s prisego sloge, da ostanemo na veke brat in brat!

Rešilna in našo državo ohranjujoča misel bratske
sloge je vodila modre vodnike Jugoslavije skozi vse
nevarnosti političnih viharjev, da danes spet lahko z
zaupanjem in brez strahu gledamo v bodočnost.

Evropa gori in besni požar grozi z uničenjem člo¬
veštvo osrečujočih dobrin. Milijoni nedolžnih otrok ste-
zajo ročice za očeti, potoki solza teko iz oči žena, ma¬
ter in deklet pri odhodu najdražjih v boj. Svet drhti
v strahu pred neznano usodo in v trepetu vzdihujejo
ljudstva: »šibe vojne reši nas, o Gospod!«

Toda milijoni se v strahu in trepetu za imetje in živ¬
ljenje ozirajo skozi bežne upe tudi na otok blaženih,
semkaj na našo mirno kraljevino Jugoslavijo. Zakaj
v razburkanem morju Evrope, ki se njegovi valovi že
barvajo s krvjo, je naša Jugoslavija res kakor pravi
otok miru.

Ali naj se morda tudi mi bojimo, da bi mogli in
smeli krvavi valovi poplaviti naš trdni otok, če ga va¬
ruje in brani sloga bratov, ki se med seboj ljubijo,
bratov, ki vase neomahljivo upajo, in složnih bratov
junakov, ki vase tudi verujejo!

Ta močna vera nam jamči, da bo uslišana naša da¬
našnja zaupanja polna molitev:

Ti nam daj kreposti,
da, kar sklenemo,
v djanji naš pogum
skaže brez slabosti!

Medsebojna ljubezen nam krepi naše upanje, da živa
in nikdar omahljiva vera v nas same postoteri sile in
moči naše države!

Trdno verujemo vase, da prerojeni v nesrečah in
prekaljeni v nevarnostih ohranimo naši državi — mir!

Vsa Evropa kaže na naš otok miru, kako se danes
složni in junaški jugoslovenski bratje s postoterjeno
ljubeznijo, s postoterjenim upanjem in s postoterjeno
vero oklepajo vzvišenega predstavnika vseh vrlin,
vsega plemenitega in junaškega naše države, v naše
najmočnejše upanje, v našo najbolj vzvišeno nado, v
Nj. Veličanstvo kralja Petra II.

Čeprav vse nas boli srce in se nam smili oplašeni
svet, vendar smo danes veseli in srečni, ker svojemu
kralju za rojstni dan poklanjamo gorečo ljubezen v
slogi nepremagljivih Slovencev, Hrvatov in Srbov in
najzvestejšo prisego vdanosti vseh do zadnjega diha.

Z našimi čestitkami prepletena vera v mirno bodoč¬
nost močne kraljevine Jugoslavije odpira srca in od
Triglava do Vardara se skladno razlega pesem:

Slovenec, Srb, Hrvat — na veke brat in brat!

Naj živi Nj. Veličanstvo kralj Peter II.! Naj živi
visoki kraljevski dom! Naj živi složna in mirna -
nepremagljiva kraljevina Jugoslavija!

Ko se je poleglo navdušeno ploskanje in odobrava¬
joče vzklikanje, je godba »Sloge« zaigrala državno
himno »Bože pravde«, ki so jo zbrani stoje poslušali.

Ob 20.15 je bila svečana seja zaključena.

189

NAŠA KRONIKA

PIŠE ANTE GABER

April.

1. je Pokojninski zavod za nameščence v Ljubljani ob¬
vestil mestno občino ljubljansko, da ji je dovolil posojilo
30 milijonov dinarjev  za konsolidacijo vseh dolgov tram¬
vajskega podjetja pri Pokojninskem zavodu in za zgraditev
nove tramvajske proge k Sv. Križu ter za obnovo in po¬
daljšanje dolenjske proge električne cestne železnice. —
Mestna občina je po pogodbi prevzela Električno zadrugo
za Spodnjo in Zgornjo šiško.  S tem se je število konsu-
mentov povečalo za 2600 odjemalcev električnega toka.

V svojo last je mestna občina dobila 2600 m prostega voda
za visoko napetost, 900 m kablovoda za visoko napetost
in 26.000 m prostega voda za nizko napetost. — Na mestni
delavski stanovanjski koloniji za Bežigradom  postavljajo
ostrešje, nameščajo viseče žlebove, da bodo zgradbe kaj
hitro pripravljene za kritje s »salonitom«. Ta delavska sta¬
novanjska kolonija meji na Einspielerjevo ulico in Beži¬
grad od severa in juga ter na Lavričevo in Kobaridsko
ulico od vzhoda in zahoda. Z zidanjem je mestna občina
pričela lani 26. oktobra. Kolonija obstoji iz dveh dvonad¬
stropnih stanovanjskih objektov s skupno 48 stanovanji
ter iz poslopja med njima za otroško zavetišče za 6't otrok.
Zidarska dela je prevzela tvrdka Vilibald Battelino. Letos
je tvrdka pričela z deli že 22. februarja in je bil vzhodni
objekt že čez 30 dni do vrha. Oba velika objekta imata po
48,50 m dolžine in 10 m širine. V vsakem poslopju so po
4 stopnišča in v vsaki etaži je s stopnišč po dvoje vhodov
v stanovanja. Tako so stanovanja popolnoma ločena drugo
od drugega. S stopnišča se pride v predsobo, ki je velika
1,45 X 2,40 m. Iz predsobe vodijo ena vrata v stranišče,
druga pa v kuhinjo. Kuhinja ima dobre 4 m širine in
pičlih 6 m dolžine. Vsaka taka stanovanjski kuhinja ima
posebno nišo z vodovodom in pomivalnikom, nad njim
pa ročno shrambo, štedilnik ogreva hkrati kuhinjo in sobo.
Spalna soba je velika 4,10 X 3,20 m. K vsakemu stanovanju
pripada v kleti tudi drvarnica. Na 12 stanovanj odpade
po 1 pralnica, 1 sušilnica in 2 prhi v podpritličju. Med
poslopji bodo vrtovi za stanovalce in otroško igrišče za¬
vetišča, kamor bodo oddajali svoje otroke tudi stanovalci,
da bodo v skrbnem varstvu med njihovo zaposlitvijo po
delavnicah in tovarnah.

2. Slavnostna predstava »Rigoletta« v proslavo 25letnice
umetniškega udejstvovanja prof. Osipa šesta.

3. V drami gostuje  v »Veroniki Deseniški« gdč. Bogomila
Nučičeva.  — Nemški podaniki so zborovali  v hotelu »Me¬
tropol« zaradi plebiscita,  ki naj odobri priključitev Av¬
strije k Nemčiji. — Občni zbor Legije koroških borcev  je
ugotovil 2500 članov in izvolil za predsednika polkovnika
v p. Viktorja Andrejko. — Občni zbor ljubljanske sekcije
»Jugosl. novinarskega udruienja « v Mariboru.

4. Park na Kralja Petra trgu  preurejajo; dobi diago¬
nalne poti po zeleni trati ter ne bo več cvetličnih gred
in ovinkov. — Minulo noč je po polnoči nekajkrat močno
zagrmelo in je padala tudi precej debela toča,  pozneje je
pa snežilo in je sneg pobelil bližnje hribe.

5. Na mednarodnem šahovskem turnirju v Lodzu  je
zmagal ljubljanski šahist Vasja Pirc.  — Prvo društvo hiš¬
nih posestnikov  je imelo svoj 39. občni zbor. Predsednik
Ivan Frelih mu predseduje že 20 let, članov ima pa dru¬
štvo 1584.

6. Na 12. rednem občnem zboru Društva industrijcev in
veletrgovcev  je predsednik Stane Vidmar poročal o ovi¬
rah, ki zadržujejo normalni razvoj našega gospodarstva.

V zadnjem času opazujemo nekakšno ofenzivo tujega ka¬
pitala zlasti na industrijskem polju. Davščine so vsako

leto težje znosljive in vedno bolj komplicirane. Društvo
ima okrog 300 članov in je celotni promet društvene bla¬
gajne znašal 6,451.000 din.

7. Plenarna seja zbornice za TOI  je ugotovila nejasnosti
in negotovosti, kakršnih že zlepa ni bilo v našem gospo¬
darstvu. — Ob 23.15 je v Leonišču umrla častna dvorna
dama in edina ljubljanska častna meščanka ga. Franja
Tavčarjeva  za sladkorno boleznijo. Predsedstvo mestne
občine ljubljanske je za častno meščanko takoj izobesilo
žalno zastavo in naznanilo v vseh dnevnikih njeno smrt
ter položilo na njeno krsto velik venec. Župan dr. Juro
Adlešič je na prvi seji mestnega sveta dne 3. maja pri
naznanilih predsedstva počastil spomin ge. Franje Tav¬
čarjeve in orisal njene zasluge za mestno občino z nasled¬
njimi besedami:

»Dne 7. aprila 1938. — dva me¬
seca po praznovanju 70 letnice -
je umrla v Leonišču častna dvor¬
na dama Nj. Vel. kraljice Marije,
ga. Franja Tavčarjeva.

Pokojna ga. Tavčarjeva se je
rodila v Ljubljani 1. 1868. kot hči
nadtelegrafista Gustava Košenine,
že v zgodnji mladosti je izgubila
očeta in mater. Siroto sta vzgajala
teta Ajka Arcetova in stric Rajko
Arce. V šoli pri uršulinkali je
mala Franica pokazala veliko za¬
nimanje za slovenski jezik in se
navduševala za tvorce slovenske
narodne kulture. Leta 1887. se je
kot 19 letna nevesta poročila z od¬
vetnikom in poznejšim dolgolet¬
nim zaslužnim županom dr. Iva¬
nom Tavčarjem.

Vneta za vse lepo in dobro je ga. Franja bila svojemu
možu ne le dobra zakonska družica, temveč tudi vse ra¬
zumevajoča pomočnica in svetovalka. Naše mesto se glo¬
boko zaveda mnogoterih velikih zaslug, ki si jih je po¬
kojna pridobila kot soproga in iniciativna ter marljiva
sodelavka župana dr. Ivana Tavčarja.

Sama od najnežnejše mladosti brez očeta in matere je
Franja Tavčarjeva predobro poznala bridko usodo sirot
in jim pomagala ter skrbela za mladino in za vse pomoči
potrebne od svojih mladih let. Bila je organizatorka in
vedno delavna predsednica številnih ženskih in dobro¬
delnih društev. To plemenito ženo, ki je desetletja in de¬
setletja žrtvovala svoje najboljše moči za blagor bližnjega,
je mestni svet ljubljanski ob njeni 60 letnici imenoval
30. januarja 1928. za zasluge na humanitarnem in karita¬
tivnem polju za častno meščanko.  To najvišje odlikovanje,
ki ga more podeliti naše mesto, je blagopokojna tudi v
resnici zaslužila. Kot predsednica številnih dobrodelnih
organizacij je tudi s sedanjo občinsko upravo sodelovala
na socialnem polju tako pri skupnih akcijah za božično
obdaritev otrok in pri ustanovitvi Vrhovnega socialnega
sveta za mesto Ljubljano. V upravnem odboru internata
in gospodinjske šole »Mladika« je koristno sodelovala od
ustanovitve in bila navzoča tudi na zadnji seji pred svojo
smrtjo. Vneto je sodelovala tudi v kuratoriju dekliškega
liceja. K večnemu počitku smo častno meščanko spremili
na cvetno nedeljo, prav ob dvajsetletnici viška njenega
javnega delovanja, ki ga je dosegla, ko je s Cilko Krekovo
izročila vodji boja za osamosvojitev dr. Antonu Korošcu
v imenu vsega slovenskega ženstva nad 200.000 podpisov
za majsko deklaracijo. Tako je bila tudi z njenim delova-

190

njem ustanovljena kraljevina Jugoslavija in gotovo se je
bo slovenski narod vedno spominjal s častjo in hvalež¬
nostjo.

To mnogovrstno požrtvovalno in uspešno delovanje
blagopokojne ge. Tavčarjeve je dobilo priznanje tudi na
Najvišjem mestu in je bila Franja Tavčarjeva poleg ime¬
novanja kot prva Slovenka za častno dvorno damo Nj. Vel.
kraljice odlikovana tudi z več tuzemskimi odlikovanji,
nadalje z redom češkega Belega orla in bolgarskega Dam¬
skega križa za državljanske zasluge.

Hvaležna Ljubljana nikdar ne bo pozabila velikih za¬
slug svoje častne meščanke. Slava, slava, slava!«

8. Kraljica Marija  je izrazila dr. Ivanu Tavčarju globoko
sožalje  ob priliki smrti njegove plemenite matere. Kolo
jugoslovanskih sester je imelo žalno sejo v počastitev
predsednice Franje Tavčarjeve. V hišo Franje Tavčarjeve
na Bregu št. 8 romajo dolge vrste iz vseh slojev kropit
splošno spoštovano pokojnico.

9. je občina pričela graditi vodovod iz Mosl na šmar-
tinsko cesto  po Ljubljanski, Pokopališki in šmartinski
cesti v dolžini 741 m s cevjo premera 80 mm in s tremi
požarnimi hidranti. — Clevelandska »Ameriška domovina«
ponatiskuje pismo ljubljanskega župana z dne 25. marca
ter objavlja že kratek program slavnostnega sprejema  in
drugih prireditev v čast ljubljanskemu županu.

10. je akad. slikar Malija Jama  odprl v Jakopičevem
paviljonu razstavo  z nad 100 oljnatih slik. Slavka kro¬
jaških pomočnikov,  ko je od 5. do danes stavkalo 166 po¬
močnikov, je bila končana uspešno. Sklenjena je kolek¬
tivna pogodba in so se mezde povišale za 5 % do 20 %,
izgube pomočnikov na mezdah zaradi stavke pa znašajo
32.580 din. — V pravoslavni cerkvi sv. Cirila in Metoda
je bila posvetitev sv. Evangelija, novih cerkvenih bander
in kivota, ki je izdelan po načrtu prof. Josipa Plečnika.
— Pogreba častne meščanke Franje Tavčarjeve  se je ude¬
ležil zastopnik Nj. Vel. kralja in Nj. Vel. kraljice, divi-
zionar general Tonič, ban dr. Natlačen, škof dr. Rožman,
rektor dr. Kušej, župan dr. Adlešič, senatorji in narodni
poslanci, zastopnice raznih ženskih organizacij iz vse
države in zastopniki raznih društev ter ogromno občin¬
stva. Pred hišo žalosti se je od častne meščanke poslovil
župan dr. Adlešič z govorom.

11. se je pričel mednarodni šahovski turnir  v dvorani
kazine. Navzoče je pozdravil predsednik Ljubljanskega
šahovskega kluba prof. Slavko Osterc v slovenščini in
nemščini, za njim je pa govoril turnirski vodja, direktor
dr. Bajec, ki je razložil, da bodo igrali po pravilih FIE.
Tekmovali bodo: dr. Tartakovver, Foltys, Szabo, Steiner,
dr. Astaloš, Kostič, Trifunovič, Tot, Nedeljkovič, Broder,
dr. Vidmar, Pirc, Preinfalk, Vidmar ml., Furlani in Šorli.
Poslednji dan turnirja bo 27. aprila. — Na rednem občnem
zboru ljubljanskega krajevnega odbora Aerokluba  je bilo
ugotovljeno, da ne pade na prejšnji upravni odbor niti
najmanjša krivda glede očitanih nepravilnosti. Nato so
bili izvoljeni delegati za občni zbor oblastnega odbora
Aerokluba po odborovi listi. — »Ameriška domovina«
javlja, da se tudi država Pennsglvanija udeleži proslave
otvoritve jugoslovanskega kulturnega vrla v Clevelandu,
zlasti pa rojaki iz Pittsburga pridejo pozdravit ljubljan¬
skega župana.

12. je bila na izrednem občnem zboru oblastnega odbora
Aerokluba  izvoljena nova uprava s predsednikom dr. F.
Orlom, a prvi podpredsednik je podpolkovnik M. Stoja¬
novič, drugi pa zastopnik mestne občine polkovnik v p.
Viktor Andrejka. — V Neu> Yorku  se je ustanovil odbor za
sprejem ljubljanskega župana.  K sprejemu pride tudi de-
putacija iz Clevelanda.

13. se je vrnila iz Beograda Ljubljanska filharmonija,
ki je sodelovala na velikem glasbenem festivalu  v družbi
Zagrebške in Beograjske filharmonije. Vse tri filharmonije

so nastopale skupaj v enem zboru, ki so ga izmenoma
vodili diregenti Lovro Matačič, Krešimir Baranovič in
Niko Štritof. Na koncertih navzoči prosvetni minister Ma-
garaševič si je obljubil prizadevati za stalno podporo
Ljubljanski filharmoniji iz državne blagajne. V priznanje
je kralj Peter II. podelil vsem trem filharmonijam znesek
15.000 din, da Ljubljana dobi 5000 din. — Na sodni
dražbi je mestna občina skupaj z Vincencijevo družbo
kupila graščinsko posestvo Bokalce  za 2,551.000 din, poleg
tega pa še sama mestna občina parcelo za 48.000 din. Po
delitvi je mestna občina obdržala severovzhodni del v iz¬
meri 375.903 m 2  in plačala din 1,124.087,75.

15. je umrla gdč. Antonija Kadivčeva,  bivša trgovka v
Prešernovi ulici. Bila je iz stare meščanske družine in se
že v mladosti navduševala za narodno stvar. Pri njej so
se zbirali slovenski pisatelji in se je udejstvovala tudi v
raznih ženskih društvih. Posebno se je zanimala za slo¬
vensko umetnost in je z oporoko osnovala dijaško usta¬
novo Franca in Josipa Cimpermana, v katero se bodo ste¬
kali dohodki iz njene velike hiše na Bleivveisovi cesti 7.
Stara je bila 77 let.

16. na velikonočno soboto je izšla jubilejna številka za
70 letnico  »Slovenskega Naroda «, ki pa je pričel izhajati
v Mariboru 2. aprila 1868. V imenu mesta je izrazil če¬
stitke g. župan dr. J. Adlešič. — Večine velikonočnih
procesij  ni oviralo slabo vreme, ker je nastopilo šele zve¬
čer. Stolne procesije se je udeležil tudi župan dr. Adlešič
z mestnim svetom in zastopniki mestne občine so se ude¬
ležili tudi procesij pri sv. Petru, frančiškanih, sv. Jakobu,
v šiški, za Bežigradom in v Trnovem. Zadnje procesije,
ki so bile že zvečer, so morale odpasti in je bilo vstajenje
kar po cerkvah.

17. na velikonočno nedeljo  so Ljubljančani zaradi sla¬
bega vremena praznovali doma.

18. na velikonočni ponedeljek  je šla Glasbena matica
s posebnim vlakom drugih izletnikov v Postojnsko jamo,
kjer pa izletniki v splošnem niso bili zadovoljni. — Do
sobote zvečer lepo in toplo vreme se je obrnilo in je pri¬
čelo deževati in je v petek šel celo sneg,  da je čez praz¬
nike zaradi dežja in mrzlega vremena ostala večina Ljub¬
ljančanov doma. — že v soboto pa je prispel poseben vlak
goriških rojakov v Ljubljano  na praznike. — Nad 4 me¬
sece smo čakali zime, a danes je tri ure snežilo.  — Raz¬
prodani so bili kinematografi in gledališča ter polne vse
kavarne in gostilne.

19. je bila posebno močna slana  zlasti na Gorenjskem
in Dolenjskem ter je napravila veliko škodo na sadnem
drevju, ker je zaradi izredno toplega vremena meseca
marca pričelo zgodaj cveteti. Cveto zgodnje jablane in
pozne hruške, a marelice, breskve in češplje so v zavetnih
legah večinoma že ocvetele. Slana in burja sta napravili
veliko škodo tudi po njivah in sta posmodili tudi že oze¬
leneli krompir.

20. Akad. slikar Božidar Jakac  je odprl svojo razstavo
v Zagrebu. — Na magistratu je bila seja pripravljalnega
odbora za ustanovitev poklicne svetovalnice in posredo¬
valnice.  Sklical jo je po banu imenovani predsednik
dr. A. Golia. — Slovensko filatelistično društvo  je imelo
svoj 18. redni občni zbor in je bil za predsednika izvoljen
dosedanji predsednik Vašo Samec. Za častnega člana je
bil izvoljen tajnik Jugoslovanske filatelistične zveze dr. Mi-
loslav Radivovič. Društvo ima 44 rednih in 5 častnih
članov.

21. Ponoči je bila spet huda slana  in je bilo ob 7. zjutraj
—5.1 0  C. Slana je napravila mnogo škode zlasti na Barju,
kjer je požgala vse cvetje.

22. je bil zaradi mraza na morju ribji trg prav slabo
založen. — Mestni socialni urad je zbral prostovoljne pri¬
jave mater, ki imajo 10 ali več otrok  in žive v Ljubljani.
Javilo se je 49 mater z 10 otroki (lani se je prijavilo

191

75 mater), 50 z 11 otroki in 43 z 12 otroki, 25 s 13 otroki,
16 s 14 otroki, 8 po 15 otrok, 12 po 16 otrok, 2 materi s
po 17 otroki in samo 1 mati z 18 otroki. Večina teh mater
je manj premožna. — Mestna občina je zaključila precej
ugodno posojilo,  ki ga bo dala na razpolago Maloželezniški
družbi za novo tramvajsko progo na pokopališče Sv. Križa.
MŽD je že razpisala dela in naročila tračnice. — Izredni
občni zbor Rafaelove družbe  je potrdil nova pravila in
se zavzel za ustanovitev Izseljenške zbornice.

23. je umrl Josip Černe,  podravnatelj Hranilnice drav¬
ske banovine.

24. je prispel v Ljubljano pevski zbor bolgarskih učite¬
ljic  iz Sofije. — Današnji praznik sv. Jurija je sicer son¬
čen, a vetroven. — Letošnji Triglavski smuk  je bil po šte¬
vilu že deseti, žal pa zaradi nesporazumov niso tekmovali
Italijani. Startali so 4 Avstrijci, 2 Čeha, 2 Čehinji in 1 Ita¬
lijanka. Uspehi naših tekmovalcev Pračka in Heima so
bili zelo dobri. V celoti je startalo 29 tekmovalcev in je
prvo mesto zasedel Nemec Mayer Gustl s časom 6 :27,
v drugem razredu je pa zmagal Podkubovšek Slavko iz
Maribora in v tretjem Finžgar Rudi.

25. Slavistično društvo  je imelo občni zbor, ki je sklenil,
dr. Ivanu Prijatelju postaviti spomenik  v avli univerze. —
Radijski orkester je izvajal koncert  skladb francoskega
skladatelja Maurica Ravela.  O skladatelju je govoril prof.
L. M. Škerjanc, simfonični orkester je pa dirigiral M. D.
Sijanec. — Ilirska ulica  je bila izročena prometu. Regu¬
lacija podaljšane ulice je veljala okrog 450.000 din. -—
Turistični odbor je sklenil razpisati natečaj za najboljše
fotografije Ljubljane.  — Bolgarske učiteljice so se poklo¬
nile županu dr. Adlešiču. — Po dežju je  pričelo spet
snežili.  — Bolgarske učiteljice so priredile koncert, ki je
bil prav dobro obiskan.

26. je snežilo zelo močno, vendar se pa ljudje tolažijo
z »beraškim gnojem«. — »Ameriška domovina« poroča,
da bo govor župana dr. Jura Adlešiča  in drugi program
otvoritve jugoslovanskega kulturnega vrta v Clevelandu
oddajalo 109 radio-postaj.  — Mestna občina je razpisala
natečaj za najboljše fotografske slike Ljubljane.  Prva na¬
grada znaša 1000 din, II. 500 din, III. 300 din, IV. in V.
po 200 din, VI., VII. in VIII. po 100 din.

27. je bil zaključen mednarodni šahovski turnir  in si je
prvo nagrado priboril s 70 % dosegljivih točk jugoslo¬
vanski mojster Bora Kostič iz Vršca, drugi je Szabo, tretjo
in četrto si delita Steiner in dr. Tartakovver, peto, šesto
in sedmo mesto pa dr. Astaloš, dr. Trifunovič in dr. Vid¬
mar, na osmem mestu je Pirc, deveto in deseto si delita
Broder in Vidmar ml., na enajstem mestu je Foltys, dva¬
najsto mesto Nedeljkovič, trinajsto in štirinajsto mesto si
delita Furlani in Tot, petnajsto mesto Preinfalk in na
šestnajstem mestu je Šorli. — Občni zbor Jugoslovansko-
bolgarske lige  je za predsednika spet izvolil Rasta Pusto-
slemška. Liga ima 351 članov.

28. Ameriški listi poročajo, da bodo župana dr. Adle¬
šiča v Clevelandu  sprejele razne mestne, državne in zvezne
oblasti.  — Francoska vlada je knjižnicam naše univerze

podarila za več ko 70.000 frankov izbranih francoskih
knjig.

29. Terenska sekcija za regulacijo Ljubljanice je kon¬
čala prvi odsek regulacije Iške  med njenim ustjem do
mostu pri Lipah v dolžini 320 m. že po regulaciji tega
odseka voda odteka mnogo hitreje, in sicer 70 kub. m na
sekundo, kar bo dovolj, da se bo visoka voda lahko od¬
tekla v nekaj urah. — Notranji minister dr. Korošec je
podpisal ustanovitev banovinske poklicne svetovalnice in
posredovalnice  pri banski upravi v Ljubljani. — »Ame¬
riška domovina« objavlja pismo clevelandskega župana
Harolda Burtona,  da bo mesto Cleveland slovesno in
uradno sprejelo ljubljanskega župana, ter pismo ugledne¬
ga kongresmana Roberta J. Crosserja,  ki opozarja na ve¬
like zasluge Slovencev za Ameriko.

30. je bil dograjen vodovod med Emonsko cesto  in Go-
rupovo ulico  v dolžini 54 m s cevjo premera 80 mm. Že
minuli teden je bil pa zgrajen vodovod po Vipavski ulici
in Cesti v mestni log  do nove pristave usmiljenk v dolžini
332 m s cevjo premera 80 mm in dvema požarnima hi¬
drantoma. V minulih dveh mesecih je bilo na omrežje
mestnega vodovoda priključenih 28 stavb z 818 izlivki in
vgrajenih 28 vodomerov, v Zg. šiški 10 stavb s 149 izlivki
in 10 vodomeri, na Viču in v Rožni dolini pa 7 stavb z
28 izlivki, a v Mostah in na Kodeljevem 11 stavb z 39
izlivki. — Na današnji tržni dan se kaže, da se živila ne¬
koliko pocenjujejo.  Novi krompir je po 8 din do 10 din
za kg, uvožena glavnata solata ima enako ceno, domačo
berivko prodajajo od 1,50 do 2 din merico. Uvoženi grah
je po 10 din, uvožena pesa po 16 din, šparglji pa po
24 din kg. Jajca so znatno dražja kakor lani osorej, saj
jih prodajajo po 10 din 15 do 16 komadov lepša, medtem
ko so jih prejšnja leta prodajali po 18 do 20 komadov za
kovača. — Ameriški listi poročajo, da je predsedstvo od¬
bora za sprejem ljubljanskega župana v Neu> Yorku  spre¬
jel generalni konzul dr. Božidar Stojanovič.

Meseca aprila je bilo v Ljubljani rojenih 165 in 5 mrtvo¬
rojenih. Brez mrtvorojenih je umrlo 116 oseb in naravni
prirastek znaša 49 oseb. Porok je bilo 41.

Mestni tehnični oddelek je ta mesec izdal 18 gradbenih
dovoljenj in gradbena vrednost za te zgradbe pa znaša
7,032.000 din. Za nove zgradbe so bila izdana 3 dovoljenja.
Zazidana prostornina novih zgradb znaša 33.255 kub. m
in njih gradbena vrednost je preračunana na 6,795.000 din.
Prizidav in prezidav je 15 za preračunano gradbeno vred¬
nost 237.000 din. Visoke številke pri novih zgradbah te¬
melje na zidanju palače Bata.

Verski prestopi:  Skupno število izstopov je bilo v tem
mesecu 8. Iz rimokatoliške cerkve jih je izstopilo 6, vsto¬
pil pa ni nobeden. Iz starokatoliške vere sta izstopila 2
in 5 jih je pristopilo. V pravoslavno vero so vstopili 3,
izstopil pa ni nobeden. V evangeljski veri in pri brezkcn-
fesionalcih ni bilo sprememb, pač je pa v muslimansko
vero 1 vstopil in nikdo izstopil.

V drugi polovici meseca je mestni fizikat zdravniško
pregledoval lastnike in uslužbence obratovalnic z živili.

» Kroniko « izdaja mestna občina ljubljanska, predstavnik dr. France Stele, zalaga in tiska Učiteljska tiskarna, pred¬
stavnik France Štrukelj, za uredništvo odgovoren Jože Gregorič.  — Ponatis člankov in slik dovoljen samo s pristankom
uredništva. Rokopisi se ne vračajo. »Kronika « izhaja  4 krat na leto in stane za vse leto din 80 •—, za pol leta din  40-—,
za četrt leta din 25 —. Za inozemstvo din 100 —. — Posamezna številka stane din 30 —.

Naroča se: Učiteljska tiskarna, Ljubljana.

192

KURIVO SODOBNOSTI

Meščan, ki živi z duhom časa,
uporablja za kuho in peko,
likanje in pranje, ogrevanje
vode, centralne in druge
kurjave enako kakor
tudi obrtnik za lota-
nje, varjenje, sušenje
itd. — le plin!

RESLJEVA CESTA 28 TELEFON ŠTEV. 43-27

MESTNA

PLINARNA

LJUBLJANSKA

biblioteka umi :

V Ljubljani