ŽUPNIK JAKOB ALJAŽ je takoj po blagoslovitvi Triglavske hiše leta 1896 sklenil, da bo postavil poleg nje tudi kapelo. To seje zgodilo še istega leta. Naslednje leto 12. avgusta 1897 je bila blagoslovljena. Kapela je služila svojemu namenu vse do jeseni 1952. Zato je bila žalost velika, ko so prvi obiskovalci v januarju zgroženi ugotovili, da je 1 Aljaževa ljubezen in ponos spremenjena v kup ruševin. Kdo je to storil? Čemu? Kje je oprava? Na ta vprašanja še danes ni odgovora. Kje je sedaj junaštvo njega, ki je to storil? Kje je poštenje tistih, ki to vedo in to prikrivajo?
Nad vhodom v kapelo pa je Aljaž dal vzidati ploščo z napisom: „AVE MARIA, GRATIA PLENA. Vsemogočni Bog pozdravlja nemočnega, po sreči hrepenečega. Za človekovo srečo ponuja Bog samega sebe. Stvar sprejme Stvarnika. To je Življenje 1“
Čudno. Ta plošča je ostala cela. Nosač jo je prinesel v dolino skupaj s tisto na štiri dele razbito, na kateri je zapisano ime graditelja, zidarja in brez imen, dobrotniki. Štirideset letjetohranil kot svetinje v svojem domu za našo domovino. Ta edini nerazbiti kamen prvotne kapele in volja dobroho-tečega ljudstva pod Triglavom sta bili dovolj za odločitev: Gradili bomo nadomestno kapelo na Kredarici. To željo - zahtevoje v imenu vseh poštenih planincev glasno izrekel nadškof Alojzij Šuštar 12. avgusta 1987 v mašnem nagovoru na Kredarici.
Dalje na 3. strani platnic
KAPELA TRIGLAVSKE MATERE BOŽJE MARIJE SNEŽNE na Kredarici (2515 m)
J
4% mm
|
PRAVIČNOST
IN
ČAST
sprejemom v polnopravno članstvo Sveta Evrope je Republika Slovenija prejela status države, ki jamči za popolno spoštovanje človekovih pravic svojim prebivalcem. Zato bo zdaj Slovenija morala pospešiti odpravljanje krivičnega stanja, ki je posledica samovolje prejšnjega totalitarnega režima. V zahtevah, s katerimi se terja vzpostavitev pravice, je v večini zaobsežena le doba od nastopa komunistične vlade 1945 do Pred njenim koncem. Odškodovanje pa naj bi bilo skoraj samo materialno.
So pa še druge krivice, ki bolj bolč, tiste, ki prizadevajo čast in dobro ime. Z njimi niso napadeni materialni interesi na stvareh izven človeka, katerim se ta lahko tudi odpove. Celo odvzem osebne prostosti ne seže tako globoko, da bi se jetnik čutil notranje ranjenega. Napad na čast pa zareže v osebnost, da zakrvavi.
Obravnavanje krivic te vrste se na Slovenskem še ni načrtno začelo. Pri tem poslu bo treba seči po zgodovinskih študijskih metodah in tudi nagibati razpoloženje za voljan sprejem resnice. Zajemati pa bo treba predvsem revolucijsko dobo in zavračati napade na čast še v našem času.
Del slovenskega ljudstva, ki ni sprejel komunistične vladavine, je namreč strahotno obrečen zaradi ravnanja ob revoluciji in obrekovanje se še zdaj ni Povsem utišalo.
V slovenskih medijih res ni več zaslediti obmetavanja z očitki izdajstva.
Verjetno bi to bilo ,,nepolitično", saj je treba pozabiti preteklost, predvsem pa se ne sme dražiti občutljivost, da bo tako prej vse zasuto v pozabo in zagotovljena varnost vseh krivic. Pritiskanje nalepk o hlapčevanju okupatorjem in narodnem izdajstvu je menda preveč direktno moralno označevanje, ki se ne ujema s sedanjo enostransko politiko zagreban-ia preteklosti in narodne sprave.
Morda pa je ta vsebina obrekovanja opuščena tudi zaradi spoznanja, da se z njo obrekovalec sam sramoti. Z besed-
no zvezo,,narodno izdajstvo" se namreč ne more imenovati nobeno pozitivno zunanje ravnanje. Naroda preprosto sploh ni mogoče izdati. Izseljenec na narod lahko pozablja, renegat se mu izneverja, kdo drug ga lahko tudi onečašča. Narod je ideja, skupek duhovnih vrednot, vsota čutenja in volje poedincev, ni pa moralna oseba z organi, ki bi predstavljali subjekt pravic in oblasti. Narod ne more nalagati obveznosti in terjati zvestobo. Biti zvest narodu pomeni biti zvest sebi. Zato ni kodeksa, ki bi med kazniva dejanja štel izdajo naroda, inkriminira se samo izdaja države ali vladarja. Mogoče bi bilo govoriti o izdaji domovine, kolikor pojem vsebuje idejo ali podobo matere hraniteljice, a še to le tedaj, če je domovina institucionaliziran osebek. Izdaje naroda tudi ne bi bilo mogoče očitati, ker je narodna pripadnost v zunanjem redu stvar proste odločitve, torej je tudi odstop od naroda pred družbo kot oblastjo svoboden. Odnos do osebne narodnosti ostaja zgolj v moralnem področju, je stvar človekove intimnosti in zgolj njegove vesti.
Tudi analiza pojma izdajstvo ne dopušča, da bi se to smelo povprek nakladati na osebno odgovornost in še manj na odgovornost skupin ali dela ljudstva. Objektivnega dejanskega stana izdajstva namreč sploh ne more biti, ker je ravnanje, ki se ocenjuje za izdajalsko, tško le po osebnem namenu, ne pa že po objektivnem pojavu. Nobeno dejanje, naj bo še tako družbi škodljivo, se ne more imenovati izdaja, če ni z voljo ,,namerjeno" na uničenje ali onemogočanje subjekta, kateremu je storilec zavezan po zakonu ali obljubi. Tako torej ne more biti izdaje po malomarnosti ali nepazljivosti. V vsakem primeru je treba za to, da se določeno ravnanje označi za izdajo, ugotoviti naklep storilca. Objektivna dejstva se sama nikoli ne morejo oznameniti za izdajalska.
<rs
...


BS
'•	.	•. X «.*	......... ..........
' < »-
, ■[tlim.!—- '
trn te;
Besedna zveza narodno izdajstvo je torej v sebi nelogična in je morda tudi zato iz rabe.
Zaslediti pa je še tu in tam besedo kvislinštvo in kolaboracija ali sodelovanje z okupatorji. Izrazi so na pogled milejši, a imajo po namenih tistih, ki jih uporabljajo, skoraj enako ost kot prejšnji.
Govorjenje o slovenskem kvislinštvu nima nobene stvarne podlage. Odločitve in ravnanje slovenskih odpornikov proti komunistični revoluciji nimajo ničesar skupnega s tem, kar je pomenil norveški Vidkun Ouisling in njegovo gibanje. Stranka ,,Nasjonal Samlung" je imela že od 1933 jasen fašistični značaj. Po nemški zasedbi Norveške je ta stranka kmalu prevzela vso oblast in odprto stopila na stran nacističnega osvajalnega načrta in sprejela za norveški narod idejo germanske rasne enotnosti. Formirala je oddelke, ki so bili del nemškega vojaškega ustroja in so se aktivno udeleževali vojnih nastopov na zunanjih frontah. Kdor vsaj od daleč pozna takratne razmere na Slovenskem in ima še kaj poštenja, bo zavrnil podtikanje kvislinštva slovenskim protirevolucionarjem. Pri nas ni bilo političnega gibanja, ki bi se zavzemalo za politično povezovanje z nemštvom ali celo privzemalo nacistično miselnost. Če je bila kdaj opažena tendenca po naslonitvi na Nemčijo, je bila to le trenutna strateška koncepcija, ki je izhajala iz domneve, da bo Nemčija zmagovalka v vojni in da bo v takem evropskem sestavu treba najti slovenskemu narodu primerno mesto. Take usmeritve so bile daleč manjšinske, le v mislih dobro hotečih in narodno čutečih posameznikov.
Gotovo je to, da niso želeli takega razpleta svetovnega konflikta, kakršnega so kot možnega pogojno zamišljali.
Zaradi nemogoče primerjave se je tudi pritikanje kvislinštva skoraj opustilo. Tu in tam se pa kar trdovratno še oglaša vzdevek kolaboracije, sodelovanja z okupatorji. Čeprav se po besedi s tem označuje le objektivno dejstvo skupnega delovanja brez neposredne moralne ocene, se vendar po zvezi sliši kot obtožba. Okupator je bil sovražnik, nekateri Slovenci so bili z njim povezani in so z njim sodelovali, torej so ravnali nečastno.
Kaj je pravzaprav sodelovanje? To je zavestno, premišljeno in načrtno združevanje sil za skupni smoter. Skupni smoter daje sodelovanju obstojnost in vsebino. O sodelovanju govorimo pri družabništvu v gospodarskih podjetjih, pri združevanju v organizacije za doseganje kulturnih, zdravstvenih, vzgojnih, dobrodelnih in drugih namenov ali pri pogodbenem povezovanju v vojaška zavezništva za skupno obrambo mednarodnega reda in vesoljnih vrednot, ali pa za obvladovanje sveta. Če kdo priskoči k drugemu v neposrednem napadu, je to trenutna pomoč, ne sodelovanje. Če komu gori hiša in mu jo pomaga gasiti sosed, ki je s sosedom v sporu, oba skupno delujeta za isti neposredni cilj, vendar iz različnih nagibov: prvi, da rešuje imetje, drugi, da požar ne zajame njegovega poslopja. To torej ni pravo sodelovanje, je le hkratno prizadevanje v isti stvari za različne interese. Nastop domobranstva ob nemških silah ni bil v času načrtovan, marveč je bil neustavljivo izzvan po situaciji, v katero je pognala ljudstvo komunistična revolucija. Domobranstvo tudi ni imelo skupnega vojaškega in političnega smotra z nemškimi silami. Te so hotele obvladati Evropo in ji vsiliti svoj red, ki ni bil utemeljen na krščanskih vrednotah, za slovenstvo so pa te sile pomenile nevarnost, da ga bodo zatrle. Slovenski.odpor je z domobranstvom nasprotno hotel varovati življenjske vrednote domačega ljudstva pred terorističnim nasiljem in preprečiti, da bi Slovenija prišla pod totalitarno oblast komunistične partije. Smoter obeh vojaških sil torej ni bil skupen, skupni so bili le nekateri interesi, ki so bili za slovensko stran življenjskega pomena.
Vse, s čimer se od začetka revolucije do danes napada čast tistih, ki so se uprli revoluciji, je torej v nasprotju z logiko in pravim pomenom besed in pojmov. Če bi to prihajalo od neprištevnih posameznikov, niti ne bi smelo boleti. Ker pa je bil s tem načrtno zastrupljevan pomemben del javnega mnenja in je nesmiselno ocenjevanje zajelo slovensko zgodovinopisje, je treba zahtevati, da se preneha s temi krivicami. Tudi čast poedinca in čast narodne skupnosti šteje med človekove pravice, za katerih spoštovanje hočejo jamčiti organizacije mednarodne skupnosti. Z vstopom v Svet Evrope je Slovenija priznala svojim državljanom pravico, da se osebno pritožijo na mednarodni forum, če od svoje države ne dobijo zadoščenja za kršitve pravic. Za nazaj škode ni mogoče popraviti drugače kot s preklicem in obžalovanjem, če tega ni, pa je dopustno zahtevati kazen, s katero se odpravijo družbeni učinki krivičnega dejanja.
Varovanje osebne časti je pravica, kateri se človek lahko odpove. Čšsti skupnosti se pa nihče nima pravice v njenem imenu odpovedati. Vsakdo je dolžan, da skupno čast brani zaradi pravičnosti in ljubezni.
•
KRISTJAN in POLITIKA
\W era v Boga daje človekovemu W življenju razsežnost, ki sega daleč v družbeno in politično dejavnost. Zato je človek, posebej kristjan, poklican, da tudi na javnem področju razvija krščanske kreposti in tudi tam oblikuje življenje po krščanskih načelih.
Če tako gledamo na celotni pojem krščanskega življenja, bo moralo pojmovanje ljubezni dobiti tudi v družbi in politiki bolj pomembno rnesto. Saj se prav v političnem delu, kije praktična skrb za splošno bla-ginjodružbe, izraža na poseben način dejavna ljubezen do ljudi.
Ne smelo bi biti tedaj pomislekov, da se uporablja tudi pojem politična ljubezen*1. Pri tej ni misliti samo na čustveno nagnjenje, ki naj bi nastopalo takrat, kadar ni v veljavi družbena pravičnost. Še manj bi smela neka navidezna ljubezen spregledovati napake v javni ureditvi in zakrivati krivične odnose v družbi. Politična ljubezen je živo in dejavno prevzemanje odgovornosti za druge, ki so nam bratje. Sprejeta obveznost pa naj bo sad krščanske ljubezni, ki sc naravnava v oblikovanje pravične družbe in bratovskega razmerja v njej.
Kdor sc posveča takim dejavnostim, mu je treba velikodušnosti in samoodpovedi. Kadar ni tega duha, se oblast sprevrača v priložnost za iskanje osebnih koristi in časti, za-uura pa zavest službe skupnosti, ki m°ra v prvi vrsti nagibati vsako ja-j Vr*o dejavnost.
Pogosto se pojavlja razpoložcn-I Ie> ki ni prijazno političnemu delu, in dostikrat so osebe, ki se mu posveča-J°> predmet sumničenja ali vsaj nezaupanja. Zato je treba, da sc visoko | Postavlja moralna vrednost preda-| nosti družbeni in politični službi. V ujej more človek na poseben način rasti v veri in ljubezni, tudi v upanju, srčnosti in velikodušni samoodpovc-' di. Če je predanost političnemu delu Prežeta s pravim krščanskim duhom, .1° lahko pot k popolnosti in vaja h krepostnemu življenju.
Posvečanje političnemu prizadevanju je torej med najvišjimi moralnimi in poklicnimi zmožnostmi človeka.
Povzeto po pastoralni inštrukeiji -španske škofovske konference, 1986
Dr. Branko Rozman
— glavni govornik na letošnji spominski proslavi
NA KOČEVSKEM ROGU:
Prvi kristjani v Rimu so se zbirali h Gospodovi daritvi na grobovih mučencev v tamkajšnjem podzemlju, v katakombah. Tako se zbiramo tudi mi ob naših katakombah pri naših mučencih. Ob tem se jim zahvaljujemo za njihovo življenjsko daritev; hkrati zanje molimo, če imajo morda še kaj dolga pri vsesvetem Bogu; in se jim obenem priporočamo.
Ja, tudi to. Saj so ti naši možje in fantje uresničili ljubezen v najvišji stopnji; po božjih merilih „nima nihče večje ljubezni, kot kdor da življenje za svoje prijatelje**.
Zato smemo misliti, da že bivajo presvetleni v Očetovi hiši.
Ob misli na njihovo žrtev nas vznemirja vprašanje, ali smo tudi mi izpolnili svoje dolžnosti do Slovenije in do njih. Gre predvsem za dvoje: poskrbeti za resnico do njih in storiti kaj za narodno spravo.	krivica popravi. Telesnega življenja jim
O tem dvoje besed.	ne moremo vrniti, dobro ime jim mora-
mo.
Resnica o naših mučencih
Kdorkoli hoče vedeti, lahko ve, da pri nas brez revolucije tudi protirevolucije ne bi bilo. Ob tuji okupaciji se je mrtvaški ples z vso silo razvnel s povsem neodgovorno in usodno odločitvijo partijskega vrha, da izrabi narodovo nesrečo za izvedbo revolucije v imenu „velikega** Stalina. Ta se je res skotila in delala korenito, vse prej kot v rokavicah. S poti je moralo vse, kar ni bilo v skladu s stalinistično vizijo. To j e zgodovina, kije ni mogoče spremeniti.
Začela je teči kri — in to nedolžna kri najboljših Slovencev. Dodana teža te pustolovščine je bila, daje bilo to prelivanje krvi za Slovenijo brez sleherne koristi. Nasprotno: bilo ji je v neizmerno škodo: z njo je bilo za pol stoletja zabetonirano partijsko enoumje.
Nesmislu revolucije so se uprli mnogi Slovenci, to je tisti, ki so bili sposobni videti, kaj sc za zavajajočo kratico NOB dejansko skriva, in ki so imeli svoj narod tako radi, da so za njegovo rešitev tvegali vse. To so bili veliki poštenjaki in veliki idealisti: utemeljitev in moč za upor proti revolucijskemu zlu so črpali predvsem iz božjih virov.
Ti ljudje nimajo danes,45 let posvoji nasilni smrti, pravice niti do dobrega imena. Za našo mlado demokracijo je to dokaj uhožno spričevalo.
Nam pa zastavlja ob tem dejstvu naša vest vprašanje, ali smo kaj storili, da se ta
Vprašanje narodne sprave
V	zadnjih dveh letih ni v našem prostoru zlepa o čem izzvenelo toliko lepih besed kot o tem, da je narodna sprava Absolutni pogoj za naše preživetje, abc-nem sc pa ni v tem času zlepa za kaj tako malo storilo kot ravno za spravo.
Morda lahko k začetku uresničevanja sprave kaj prispeva tale misel: zastopniki obeh medvojnih vojskujoči] se taborov naj bi sedli za isto mizo in začeli v pogovoru reševati konkretne ovire, ki spravo potiskajo v daljno prihodnost.
V	seznam vprašanj, ki naj bi jih reševali, spadajo tudi tale:
—	nepristransko ugotoviti našo medvojno resnico,
—	v ta namen ustanoviti častno razsodišče, ki naj bi pomagalo pri iskanju krivde in krivcev,
—	priznati svojo krivdo, kolikor je je na vsaki strani bilo,
—	vse zagrešeno drug drugemu odpustiti,
—	popraviti storjene krivice,
—	oba tabora v pravicah izenačiti in odpraviti posebne pravice tistih, ki jih imajo,
—	odstraniti iz slovenskega prostora vse, kar spominja na revolucijo, in nehati proslavljati vojaške zmage,
—	doseči, da sestopijo z oblasti vsi, ki so med vojno zagrešili kazniva dejanja
Alojz Rebula
o odlikovanju Kučana
Ob obisku Kučana in Peterleta v Vatikanu je Janez Pavel II. podelil predsedniku Republike Milanu Kučanu papeško viteško odličje prve stopnje Pijevega reda, zunanjemu ministru Lojzetu Peterletu pa viteško odličje druge stopnje Pijevega reda.
V	papeški listini o odlikovanju Kučanu piše: „Veseli smo tvojega prihoda, odlični in ugledni gospod, ki z izkušenostjo, previdnostjo iz zavzetostjo predseduješ slovenskemu narodu, ki nam je nad vse drag ne samo zato, ker je s tem Apostolskim sedežem povezan z diplomatskimi odnosi in prijateljskimi vezmi, ampak tudi zato, ker se odlikuje po zgodovinski prisotnosti in dejavnosti katoliške Cerkve."
V	listini Peterletu pa piše: „Ker nam je znano, da si pridobil odlične zasluge za Cerkev, rade volje ugodimo predloženi nam prošnji, naj ti javno izkažemo viden izraz naše naklonjenosti in tebe izvolimo, postavljamo in razglašamo za..."
V	Družini 23 je bilo objavljeno pismo bralca (R.B.) ,,Zakaj odlikovanje Kučanu?" V njem piše: „Kljub spoštovanju, ki ga gojim kot katoličan do papeža Janeza Pavla II., saj je Petrov naslednik, in kot Slovenec, ker je med prvimi priznal slovensko državo, ne morem razumeti, zakaj je odlikoval Milana Kučana. Mar papež ni vedel, daje Kučan komunist in torej pripadnik tiste stranke, ki je 45 let načrtno zatirala in preganjala verne? V dosedanjih javnih nastopih Kučan nikoli ni odstopil ali se distanciral od preganjanja in zapostavljanja vernih s strani komunistov v
ali ki so v odločilni meri pomagali vzdrževati povojni totalitarizem,
— vojnim in povojnim žrtvam vrniti dobro ime in jih spoštljivo pokopati.
Ker nam spravo narekuje krščanska ljubezen in ker je opisani način mogoče edina pot do nje, naj bi se je lotili čim-prej.
Naj končam.
— Vam, naši mučenci, po naših katakombah po vsej Sloveniji, hvala za vašo žrtev: darovali ste največ, kar ste imeli.
— V Svetem pismu stoji, da „brez prelivanja krvi ni odrešenja11. Po tej božji logiki tudi vaša nedolžno prelita kri ni odtekla zaman.
— Tudi ona je bila po večnostnih merilih kri odrešenja: seme, iz katerega bodo v našem narodu spet vzklile tiste vrednote, za katere ste umrli: resnica, poštenje, dobrota in smisel za večnost.
— Naj bi začele kliti čimprej.
preteklosti. Zakaj potem taka odlikovanja?"
Odgovorni urednik Družine Franci Petrič je napisal, da so takšna odlikovanja redna praksa ob državniških obiskih pri papežu, da se dajejo znamenja spoštovanja do ljudstev, ki ga predsednik zastopa, in da odličja ne pomenijo zgolj priznanja, ampak odlikovanca tudi zavezujejo.
V Družini 25 pa je pisatelj Alojz Rebula pod naslovom Motor in karoserija objavil članek, ki ga ponaliskujemo.
Odlikovanje, ki ga jc nedavno Vatikan podelil predsedniku Slovenije, je številne slovenske kristjane — pa ne samo konservativne usmerjenosti — šokiralo. To ni nič čudnega, če pomislimo, da je to odličje bilo dano bivšemu sekretarju Zveze komunistov Slovenije, torej stranke, ki je, ne glede na njegovo osebno vlogo, med revolucijo naročila ali izvedla poboj okrog sto duhovnikov, po revoluciji pa pahnila Cerkev v katakombe, si zadala za cilj uničenje slovenskega krščanstva in temu primerno tudi ravnala.
Šok, ki je obudil spomin na nekega drugega, ko je isti Vatikan ob nekem uradnem obisku odlikoval tedanjega sekretarja Zveze komunistov Jugosla-
vije, ki mu je bilo krvavo ime Josip Broz.
Na dlani je, da Vatikan v Kučanu in Titu ni hotel odlikovati komunistov, ampak predsednike držav, v našem primeru mlado državo Slovenijo.
Vendar pa je videti, ko da ta razloček presega doseg slovenske diplomatske nadarjenosti: recimo kar obzorje slovenske kmečke poštenosti. Sicer pa gre za spektakularnosti, ob katerih se slovenski — tudi nekmečki — kristjan lahko tudi vpraša, ali naj to pomeni, da je treba gledati tudi na Vatikan kot na katerokoli politično stvarnost tega sveta? Kako je potem s tistim cerkvenim učiteljstvom, ki se izraža prav prek Vatikana in ki katoličana obvezuje? Kako jc potem s Cerkvijo, katere organ je Sveti sedež? Naj kristjan gleda—naj bralec oprosti banalno primerjavo — samo na Duha v Cerkvi, na njen nevidni motor, ne pa na njeno zunanjo strukturo, na njeno vidno karoserijo?
No, za primorskega Slovenca — to rubriko piše Primorec — sc zadeva predstavlja manj šokantno. To pa zato, ker ima Primorska v teh rečeh za sabo nekaj izkušenj.
Primorcu se je dovolj spomniti, kako je bil z goriškega sedeža odstranjen in potem prevaran veliki nadškof Frančišek Borgia Sedej. Ali kako jc v istih letih — ob podpisu Lateranske pogodbe — Pij XI. označil Mussolinija
Kočevski Rog, pod Krnom.
>
za „moža Previdnosti" (čeprav je isti papež napisal okrožnico proti nacizmu, ob Hitlerjevem obisku Rima pa škandaliziral režim z izjavo, da vidi plapolati nad Rimom „križ, ki ni Kristusov". No, mene osebno tista izjava ne moti. Moža previdnosti sta bila končno tudi Hitler in Tito, kakor smo po svoje vsi, kolikor smo tudi nehote vpleteni v Božjo igro...). Ali kako je bil isti papež—če smemo verjeti pisatelju Jurčecu v Lučeh in sencah — zavrnil škofa Rožmana, ko je ta hotel zastaviti besede za preganjano Primorsko (»Sind Sie der Bischof von Gorz? — Ste vi goriški škof?") Ali kako je Janez XXIII. — dobri Janez! — povišal v nadškofa človeka, ki bi bil lahko po slovenski presoji samo škof, nič več kot škof, namreč Santina.
A čemu sc spuščati v to, ko se ob tem vprašanju odpira pred človekom celotna zgodovina Cerkve v njeni ne-božjipoluti—z njeno tako imenovano človeško, torej grešno komponento? Komponento, ki ne izključuje ničesar, ne političnega mešetarstva ne moralnih škandalov, začenši s samim Papeškim prestolom?
Vsa stvar je v tem, kako človek jemlje to ljubo Cerkev. Ali kot navad en zgodovinski pojav, ki mu je po nerazumljivi sreči — z rimsko organizacijo, kakor je menil Lunačarski, ali s politično genialnostjo? — uspelo, da je preživel dve tisočletji in se misli celo hrabro napotiti v tretje (glej Katekizem Katoliške Cerkve)? Ali pa kot čudežno odrešitveno ladjo, ki je izplula iz besede Boga-Človcka („Ti si Peter"), namenjeno na Zemljo pravice?
Gledano tako, namreč z nadnara-
lllllllill!
liiišmM
I
Piše INTER ROGANS

iiiiiiiiiiiiiiiiiiiii lili!
Oprostite, imate karies?“
Naslov takemu razmišljanju bi moral sicer biti drugačen, predvsem bolj učen. Recimo: Fundamenti vzgibov pri človeških odločitvah“, toda naposled... gre za preprosto vprašanje, kaj pravzaprav v življenju odloča pri naših vsakodnevnih odločitvah: „dejstvo“ ali „vre-dnota“?
Vsa stvar — če ne bi bila resna — bi bila pravzaprav humoristična, vsekakor pa je vredna razmisleka.
Dostikrat—recimo samti—slišimo: I, kaj hočemo! Ljudi na svetu je vedno več, kristjanov z ozirom na človeštvo vedno manj. To je dejstvo. In kmalu nas kristjanov sploh ne bo več.“
Ali (to v neki celo krščanski družbi...): „1, dejstvo je, da je “krščanski zakon”, osnovan na monogamiji in medsebojni zvestobi, propadel. Saj se vedno več celo kristjanov ločuje. Dejstvo !“
Ali pa — kolikokrat smo v zadnjih desetletjih med nami samimi brali: „Kaj hočemo, vsake emigracije je še bilo enkrat konec! Tako bo tudi naše...“ „Dejstvo je, da je že toliko in toliko narodov v zgodovini izumrlo...“ „Dejstvo je, da...“
Take gojilce malodušja, sejalce smrti, bi člo vek čisto mirno nekaj vprašal
vnega vidika, Cerkev ostaja Cerkev, torej Božja ustanova, pa naj vatikanska diplomacija dela, kar hoče. Sicer nikakor ne velja za najslabšo. Glede osamosvojitve Slovenije pa je ravnala tako, da la ko rečemo, da je odkupila lep del dolga do nas.)
Če kristjan tako gleda nanjo, sc po mojem zavaruje pred d verna skrajnostima: pred jalovim „protirimskim afektom", kot se reče, saj nikoli na zgubi spoštovanja pred naj višjimi „ključi", kot je rekel veliki kristjan in veliki kritik Cerkve svojega časa Dante Alighieri: Po drugi strani pa pred ozkosrčnim malikovanjem, ki si prepove vsakršno samostojno misel ob tem, kar pride iz Rima. Kdove, če ni bilo kdaj nekaj tega malikovanja tudi na Slovenskem.
Več ali manj smo pri istem odnosu, s katerim bo kristjan sodeloval pri maši duhovnika, ki ga človeško ne ceni: naj bo isti duhovnik kakršenkoli, njegova maša bo popolna maša, popolna obnovitev Kalvarije. Kakor bo njegov krst popoln krst in njegova spoved popolna odveza. S čimer seveda še daleč ni rečeno, da je lahko duhovnik kot človek kakršenkoli. Kakor hi rečeno, da je lahko vatikanska diplomacija kakršnakoli. Tudi zanjo je zapisal hlorac:' Sunt certi denique fines.
(in te bi morala zadeti kap, v resnici jih ne, in samo čudno na široko odprejo oči, pa navadno potem še naprej govorijo o „dejstvih“...). Vprašal bi jih namreč: „Oprostite, gospod, dejstvo je, da ljudje umiramo. In dejstvo je, da boste tudi vi umrli. Pa zakaj potem vsak dan jeste?"
Pa da gremo k „zrnu“, kakor tukaj pravijo...
Dejstva so lahko zelo zanimiva, celo važna, zato da se nečesa zavemo, napačne korake morda popravimo, toda... Življenje poteka po drugih tirnicah! In ni važno, če smo uradniki, trgovci, zdravniki, duhovniki ali karkoli že.
Trgovec vidi, da mu je prodaja nenadoma upadla. Če gre tako še nekaj mesecev naprej, bo šel na kant. Torej: dejstvo je, da ni prodaje in da torej ni dobička. Toda zdaj kaj? Ostane pri dejstvu? Ne! Ker mu je vrednota denar, kaj bo naredil? Najprej bo pomislil, zakaj tako naenkrat prodaja pada. Alije njegovo blago v redu? Ali kak trgovec blizu njega prodaja ceneje? Vsekakor ne bo ostal pri dejstvu, ampak bo zaradi vrednote nekaj storil.
Nekdo je hudo bolan. Jetra mu je razneslo. Dejstvo je, da je bolan. Toda ker je vrednota zdravje — kaj bo tiare-
r

Novomašniki v Sloveniji v letu 1993
Zdravica ob Srebrni reki
Vladimir Kos
Nalijmo vina si v srebrn kozarec, bolj čist kot slavni Rio de la Plata! Poglejte, kaj pokriva nam ozare: Duhovnega Življenja cvetna trata.
To vino mora biti kakor biser!
Ker šestdeset je let odšlo za reko, Življenju pa nikamor ne mudi se — kot Duh je, ki se podpisuje z „Vekov".
Na praznik apostolov Petra in Pavla, 29. junija, so bili posvečeni v duhovnike: iz koprske škofije: Aleš Rupnik (Idrija) in David Taljat (Tolmin); iz ljubljanske nadškofije: Matjaž Ambrožič (Brcznica), Marko Avsenik (Koroška Bela), Jože Brilej (Krško), Igor Dolinšek (Brdo), Matjaž Knific (Šenčur pri Kranju), Pavel Okoliš (Stari trg pri Ložu), Bogdan Oražem (Sodražica), Janez Šimenc (Dol pri Ljubljani) in Jurij Zadnik (Čatež ob Savi); iz mariborske škofije: Jože Jcvšnik (Planina pri Sevnici), Zoran Koren (Spodnja Polskava) in Edvard Vajda (Gornja sv. Kungota); frančika-na Mihael Kramli (Mošnje) in Robert Bahčič (Velika Dolina); lazarista Pavle Novak (Buenos Aires) in Peter Žakelj (Žiri).
Med 15 diakoni je bil posvečen tudi Marko Japelj iz Miramara v Argentini.
Ustanovni zbor Biblične družbe
Nazdravimo! A s srčno hvalo Njemu, ki daje snov in lesk za diadem. Nazdravimo! A s srčno prošnjo Njemu,
da bomo še naprej orali z vero, in kar nas s čolni je, zaznali čer, ko spet spodnese nam vodo Pampero...
\____________________________________
v Sloveniji
je bil 26. maja. Ustanovili so jo naslednje skupine kristjanov: katoličani, evangeličani, adventisti, binkoštniki, baptisti, Cerkev svobodnih bratov in pravoslavni kristjani. Druž.ba bo delovala kot neprofitna (nepridobitna) organizacija, katere namen je pospeševati razširjanje Svetega pisma brez doktrinalnih opomb (opomb, ki izražajo poglede posameznih skupin kristjanov) ali komentarjev, in to po ceni, ki bo dosegljiva kupcem vseh jezikovnih skupin v Sloveniji. Odbor ima 11 članov, predstavniki katoliške Cerkve so dr. Jurij Bizjak, dr. Jože Ramovš, msgr. Zdravko Reven, Olga Strgar in Janko Jero men. Slo venska družba se je pridružila Združenim bibličnim družbam s 111 članicami v 120 državah sveta.
dil? Ali se bo pričel zdraviti sam ali pa bo poklical zdravnika. Ne bo ostal pri dejstvu. (In če bi po naključju naletel na zdravnika, ki je propagator , filozofije dejstva“ in bi mu ta po končani viziti dejal: ,Ja, bolni ste! Zbogom! Vizita stane sto dolarjev,“ biga bolnik debelo pogledal. Strela! To že sam ve. Vrednota je zdravje, in želja po zdravju ga je nagnila, da je poklical zdravnika.
A da gremo Se korak naprej. Vsak duhovnik ve — in to bi vedel, tudi ko Kristus ne bi tega tolikokrat povedal — da je človek grešnik in da greši, pa kolikokrat! Toda istočasno ko Jezus pozna našo naravo, ki je nagnjena k padcem (to so dejstva), postavlja normo: popolnost. Če pomislimo, kako visoko seže njegova zahteva, bi se nam pravzaprav moralo zavrteti v glavi: „Bodite popolni“ — to je namreč vrednota — „kakor je popoln vaš Oče v nebesih.“ In ker ne odločajo dejstva (da smo grešniki), ampak vrednota, se je treba skesati, skušati se poboljšati. V tem je—na koncu koncev— vsa „prak-sa“ resničnega kristjana.
Dejstva!
V neki družbi kar zelo učenih gospodov je pred kratkim nekdo teh „pro-
pagatorjev dejstev“ razlagal, da je dejstvo, da ,je krščanki zakon povsem odpovedal". Vedno večje razporok oziroma do porok sploh ne pride. ,J)ejstvo je," je dejal, „da se celo eden od vsakih treh parov katoliških intelektualcev v deželi loči. Dejstvo! Kaj si bomo zakrivali oči!"
Pa ga je nekdo iz družbe, neki naš znanec, kar na lepem prekinil in ga vprašal, če ima karies.
„Karies? Kako — karies?"
,J)a. Če imate karies?"
,,7-a Boga... pa kaj ima to opraviti s tem, o čemer govorimo?" seje razburjal pripadnik dejstev.
„Ima, ima... "je bil miren naš znanec. — fin vaša žena ima karies?"
„Ampak... Seveda ima karies, toda..."
„In vaši otroci imajo karies?“
„Za božjo voljo... seveda imajo, ampak..."
„Vsi imamo karies," je dejal naš znanec zmirnimglasom,potem pa ga je za spoznanje dvignil. „Tudi jaz. Moja Žena. Tudi moji otroci. In bo torej verjetno dejstvo, da ima večina ljudi na svetu karies, toda... prav zato pa tudi gremo kdentistu. Ali ne? Kajti vrednota
je zdrav zob. Tako da lahko z njim grizem. Ali pa imamo zobe morda za to..." glas je dobil za spoznanje hudomušen ton... — „ali pa imamo zobe zato, da nam zjutraj pri grgranju voda ne steče po bradi...?"
Zakaj se o tem vprašanju sprašujemo. Ker zadnje čase vse pogosteje spet slišimo — pa ne samo po TV ali po množičnih občilih — tisto, da: fiio-dimo vendar realisti! Dejstvo je, da..."
Prejšnji teden v nekem časopisu z milijonsko naklado: fiiejstvo je, da imajo družine evropskih narodov vedno manj otrok, naseljenci iz Af rije pa vedno več in bo torej leta 2000..."
V nekem našem časopisu: „Dejstvo je, da se v Sloveniji vseljujejo muslimani, ki imajo vsaj trikrat toliko otrok kakor takoimenovani „katoličani“ in bo že čez petnajst let Slovenija muslimanska..."
Toda, kaj ko bi se namesto ob dejstvih" pričeli ustavljati ob vprašanju: Kaj so naše vrednote? Oziroma: kako je z našimi vrednotami, tako naravnimi ( narodnost) kakor nadnaravnimi ( vera), o katerih tako radi govorimo?
Kako je pravzaprav s tem?
V nebesa vzeta
VILKO FAJDIGA
udi za Marijo—kakor za vse Ada mo ve otroke—je prišel dan smrti. Zaradi izvirnega greha bi sicer smrt ne imela pravice do nje, ki je bila od spočetja brez madeža izvirnega greha. Toda Bog je hotel, da tudi njen Sin in njegova najsvetejša Mati okusita zemljo kot solzno dolino in zato tudi smrt.
v Podobnost z Jezusom je sploh pri Mariji vedno vidna: v rečeh, ki niso bile od nje odvisne, in v rečeh, ko sc je za to Podobnost prostovoljno odločala. Ker je Jezus umrl, je umrla tudi Marija. Toda Marija jcumrla brez smrtnega trpljenja in boja. Vse to je prestala že z Jezusom na Kalvariji. Umrla je iz ljubezni do Boga, s katerim bi bila rada čimprej združena, kakor je tudi o sebi pozneje zapisal sv. Pavel: „Hrepenim, da bi odšel s sveta •n bil s Kristusom" (Flp 1, 23). Najbrž se je vse to zgodilo v Jeruzalemu okrog 1. 42, preden so se apostoli razšli.
Še danes je v bližini Kalvarije Cerkev Marijine smrti z značilnim imenom Dormitio: kraj, kjer je Marija zaspala. Kako je bilo, o tem nihče kaj točnega ne ve. Gotovo je pač samo to, da je bila Marija tudi v zadnjih urah svojega življenja tesno povezana s sv°jo Cerkvijo. Ta Cerkev je ob njeni smrti žalovala, toda sc je °b njenem praznem grobu vzradovala, ker je verovala, kar je pozneje izrekel sv. Janez Damaščan: »Trohnoba ne more pre-H^agatinje, kije vsem postala vir življenja."V zavesti, da ljubezen nikoli ne mine (1 Kor 13, 8), so se veselili njenega združenja z bogom v nebesih, od koder bo še vedno lahko skrbela za Cerkev in posredovala nebeške milosti na zemljo, dokler se vsi zopet pri nj°j in njenem Sinu ne združijo v večni sreči.
Zgodovinsko jedro starih izročil je dobilo svoje polno potrjuje v svetem letu 1950, ko je Pij XII. na praznik Vseh svetnikov kot nezmotni učitelj verskih resnic proglasil, izrekel in določil, "da je od Boga razodeta resnica, da je bila brezmadežna božja Porodnica in vedno Devica Marija po končanem teku zcmelj-skega življenja s telesom in dušo vzeta v nebeško slavo."
Sprejem v nebesih pa si je na podlagi verskih resnic, izročil in učenja bogoslovnih učenjakov De la Broise zamislil takole: Marija se dviga med radostnim angelskim petjem s telesom v nebo. Pri tem jo podpira njen najdražji Sin, od katerega je prejela milost, zasluženje in svojo veličino. Nikoli se ni od njega v mislih °cna, zato sta tudi sedaj skupaj. Jezus jo pripelje na svoje mesto na desnici Očetovi in jo krona v na vzočnosti angelov in svetnikov.
Krona jo kot njen Bog v edinosti z Očetom in Svetim Duhom, lavo in blaženost ji v obilnosti nakloni kot nagrado za milost, kl 1° j° prejela in s katero je sodelovala. Krona jo kot otrok svojo Mater: tolikokrat ga je sprejela v Nazaretu ali v Betlehemu, sedaj Pa jo on sprejema v svoje slavno večno bivališče pri Očetu.
rona jo kot veličastni kralj in jo napravi za kraljico nebes in ?emlje, kraljico angelov in svetnikov, kajti kot Mati božja presega vse druge. Ker je bila izbrana, da se v njej izvrši učlovečenje,
ki je višek vsega dogajanja v stvarstvu, naj tudi nad njim za kra 1 ju je. Kot sodelavka božje Besed c pri za služenju milosti naj postane tudi kraljica nadnaravnega sveta.
Toda nebesa so že polna ljudi: pravičnih stare zaveze in izbrancev iz prve Cerkve. Marijo pozdravljajo kot čast in rešiteljico človeškega rodu. Njeni najbližnji: Joahim, Ana, Jožef so še bolj srečni, ker je njihova Marija deležna tolike slave. Angeli spoštljivo slavijo vzvišeno čast božje Matere, saj so verjetno tudi oni prejeli milost in nebesa po zaslugah njenega Sina. Sredi vse te slave pa poje čast Gospodu vedno ponižna in hvaležna Marija, ki se veseli in raduje v Jezusu, svojem Sinu in v svoji hvalnici združuje hvalnice vseh nebeščanov, da jih pokloni Njemu, ki je vse v vsem. Z vso množico presrečnih ponavlja: Slava Očetu in Sinu in Svetemu Duhu.
Vpliv te velike resnice na življenje in smrt vernikov v Kristusovi Cerkvi je bil do danes vedno zelo velik in zelo viden. O njem govori papež Pij XII. v apostolskem pismu »Predarežljivi Bog", ki ga je pisal vsem škofom in vernikom ob proglašen ju verske resnice o Marijinem vnebovzetju.
Iz dejstva, da je ta resnica pri vernikih in cerkvenih učenjakih našla vedno tako važno mesto, sklepa sv. oče, da gotovo spada k razodetemu zakladu Nove zaveze. Četudi so namreč verniki že od začetka verovali, da je Marija umrla, jih to ni motilo, da sc ne bi s prošnjami takoj obračali nanjo. To njihovo vero v njeno tudi telesno poveličano življenje po smrti izpričti-
Dalje na strani 201
1.	18. navadna nedelja; Alfonz Marija Ligvorij
(1696-1787), škof in ustanovitelj redemptoristov, cerkveni učitelj.
2.	Evzebij izVercelijapri Milanu (+371), škof v času arijanskega krivoverstva veliko delal za pravo vero.
3.	Nikodem, Jezusov skrivni učenec, sicer pa ugleden član judovske skupščine; Lidija, makedonska žena.
4.	Janez Marija Vianney (1786-1859), arški župnik, spokornik, spovednik, pridigar.
5.	Posvetitev bazilike sv. Marije Snežne v Rimu (432); Ožbolt (Osvald), škotski kralj (+ 642).
6.	Jezusova spremenitev na gori; Just, mučenec; Pastor, mučenec.
7.	Sikst II., papež in mučenec (+258); Kajetan (1480-1547), ustanovil redovno družbo klaretincev, goreč za božjo stvar.
8.	19. navadna nedelja; Dominik, duhovnik, ustanovitelj dominikancev, reda pridigarjev (ok. 1170-1221).
9.	Peter Faber, redovnik; Jaroslav.
10.	Lovrenc, diakon in mučenec (+ 258), zavetnik knjižničarjev, pivovarnarjev, uradnikov.
11.	Klara, devica (1193-1253), po zgledu sv. Frančiška ustanovila klarise; Suzana.
12.	Inocenc XI., papež, veliko si prizadeval za odvrnitev turških vpadov v krščanske dežele.
13.	Janez Berhmans (1599-1621), jezuit, belgijski mladinski vzornik, Poncijan, papež, in Hipolit, duhovnik, mučenca.
14.	Maksimilijan Kolbe (1894-1941), poljski minorit, v koncentracijskem taborišču Oswieczimu namesto družinskegaočetaprostovoljno prestal mučeniškosmrt.
15.	Marijino vnebovzetje; Tarzicij, mučenec.
16.	Rok (ok. 1295-ok. 1327), iz južne Francije, v Rimu za časa kuge pomagal bolnikom; Štefan Ogrski, kralj (969-1038).
17.	Hijacint Poljski, redovnik; Liberat (Slobodan), opat, mučenec.
18.	Helena (Alenka, Jelka), mati prvega krščanskega cesarja Konstantina Velikega.
19.	Janez Eudes (1601-1680), francoski duhovnik,
NAMENI APOSTOLATA MOLITVE ZA AVGUST
Splošni: Da bi priseljencem in beguncem pomagali na temelju ljubezni in pravičnosti.
Misijonski: Da bi duhovniki s skladnim pričevanjem vere in služenja prebujali nove misijonske poklice.
Slovenski: Da bi nas stik z naravo odpiral Bogu Stvarniku in nas naredil bolj preproste v medsebojnih odnosih.
■■ mm
‘lillllliilii
vnet častilec Jezusovega in Marijinega srca.
20.	Bernard, opat in cerkveni učitelj (ok. 1090-1153), cistercijan, slaven pridigar.
21.	Pij X., (1835-1914) papež, veliko si prizadeval za notranjo prenovo Cerkve; Sidonij (Zdenko).
22.	21. navadna nedelja; Devica Marija, Kraljica nebes in zemlje; Sigfrid (Zmago), škof.
23.	Filip Benicilj, apostolski pridigar; Klavdij, As-terlj in Neon, bratje mučenci (304).
24.	Jernej, eden dvanajsterih Jezusovih apostolov (v evangeliju se imenuje tudi Natanael), umrl v Armeniji.
25.	Ludvik IX., francoski kralj (vladal 1226-1270), vodil dve križarski vojski proti Saracenom; Jožef Kala-sanz, duhovnik, ustanovitelj redovne družbe piaristov.
26.	Ivana Elizabeta Bichier, redovna ustanoviteljica; Rufin, škof.
27.	Monika, mati sv. Avguština (331-387), z dolgoletno molitvijo dočakala sinovo spreobrnitev.
28.	Avguštin, škof, eden velikih cerkvenih učiteljev latinske Cerkve (354-430).
29.	22. navadna nedelja; mučeništvo Janeza Krstnika; Mojzes, prerok; Sabina Rimska.
30.	Roza iz Lime, devica (1586-1617), je s svojim bogoljubnim življenjem, polnim molitve, spokornosti in dobrih del v službi potrebnim, odličen,,cvet krščanstva" v Južni Ameriki; Feliks (Srečko), škof in mučenec (303).
31.	Rajmund (Rajko); Nonat, redovnik; Pavlin, škof.
V LURDU
LJUBKA ŠORLI
Pojo zvonovi slavospev ubran,
Devico vseh devic glasno častijo; od vsepovsod k nji množice hitijo z bremenom težkih krivd in zmot in ran.
O sveti kraj, za milosti izbran! tu narodi pobožni pred Marijo v molitvi vroči noč in dan klečijo.
S solzami revnih ves je tlakovan.
Posluša božja mati ljudstev klic, sprejema čast, zahvalo in pozdrave: srce je eno, tisoč govoric.
In ko se v mrak razlije soj svečave, privre iz src, nevidnih plamenic, vseh dob najslajši spev:,,Marija Ave!“
FRANZ WERF£L
pesem
Bernardi
Gospa
Bernardka se razgleda po bližnjih topolih, da bi videla, če morda v višinah n\ še kaj vetra, ki se je v Massabielli ujel v trnov grmič. Topolovo listje, ki sicer vedno trepeta, zdaj negibno moli v zrak. Znova se obrne proti votlini, ki ]e od njenega sedeža oddaljena komaj deset korakov. Sedaj se tudi divja roža spet negibno oklene skal. Najbrž je bila prevara.
Vendar ni prevara. Bernardka si mane oči, jih zapre, odpre, spet zapre,
! spet odpre, najmanj desetkrat, slika se j Pe spremeni. Dnevna luč je še prav I tako svinčena, kakor je bila prej. Samo v skalni vdolbini votline podobni loku je videti močno svetlobo kakor zlat ostanek močne sončne luči. V siju migljajoče luči stoji nekdo, kakor bi Prišel iz podzemlja po dolgi, toda nenaporni in udobni poti. Ta nekdo ni noben duh, nikaka prozorna slika, nikake sanje, temveč zelo mlada gos-Pa, nežna in lepa, iz mesa in krvi, prej majhna kakor velika, prosto stoji in se ne zadeva v ozki oval skalne vdolbine.
Mlada gospa ni navadno opravljena, vendar ne nemoderno. Ni sicer ozko prepasana in ne nosi pariške krinoline, toda snežno bela obleka razločno poudarja nežno rast. Dragocena tančica ji pada od glave do gležnjev. Nekaj nagajivih kodrov svetlo rjavih las ji je ušlo spod tančice. Precej širok moder pas, narahlo zavozlan pod prsi, ji visi do kolen.
Kakšna, skoraj boleča modrina, vendar prijetna! Iz kakšnega belega blaga pa je obleka, tega ne bi mogla določiti niti gospodična Prevert, ki je šivilja za vso najbogatejšo gospodo v Lurdu. Včasih se posveti kakor atlas ali saten, včasih potemni kakor neznan belkast baržun, potem je spet videti kakor tanek balist, ki se zgane ob najmanjšem premiku udov. Najzanimivejše pa opazi Bernardka nazadnje. Mlada gospa je bosa. Majhne ozke noge so kakor iz slonovine, da, skorajalbastrne. Niti malo rdečega ali oranžnega ni primešanega belini; kakor da še nikdar niso stopile na zemljo. Noge so v pravem nasprotju s sicer živo telesnostjo nežne deklice.
Najbolj čudoviti pa sta zlati roži, ki sta na členkih dolgih prstov obeh nog.
Ni mogoče videti, kako. Tudi ni mogoče videti, kakšne vrste sta: ali sta prelepa dragulja ali močna slikarija.
Bernardka občuti najprej kratko grozo, nato za dalj časa strah. Toda to ni strah, ki ga pozna, strah, ki te prisili, da odskočiš in bežiš. Ta strah je topel objem in človek si želi, da bi trajal, trajal. Čez čas preide strah v nekaj, česar Bernardka ne more prav razumeti. Najbolj podobno je tolažbi. Bernardka do tega hipa ni vedela, daje potrebna tolažbe. Saj ni razumela, kako težko življenje ima, da je velikokrat lačna, daživiv temniluknji v Cachotu s petimi ljudmi v ozkem prostoru in da mora včasih vso noč loviti sapo. Tako je pač bilo in tako bo najbrž vedno ostalo. Kakor nujnost. Sedaj pa jo vedno bolj in bolj ovija tolažba, kiji ne ve imena in seji zdi kakor vroč tok usmiljenja. Ali se smili sama sebi? Da! Toda njena zavest je tako odtrgana, da jo sladkost usmiljenja docela preplavlja, prebada do zadnjega vlakna.
Medtem ko valovi pretresljive tolažbe preplavljajo Bernardkino srce, je z očmi trdno uprta v obličje mlade gospe. Ta je s svoje strani zaposlena s tem, da nudi in podarja deklici svoje obličje. Čeprav je videti, da mirno stoji v vdolbini, se zdi, da prihaja vedno bliže, kolikor bolj se Bernardki-ni pogledi upirajo vanjo. Mogla bi prešteti njene utripe trepalnic, ki so od časa, zelo redko, zakrile čudovito belino in modrino oči. Njena polt je kljub i brezmadežnosti tako živa, da je na j?
V NEBESA VZETA s 199. strani
{ jejo, pravi papež, neštevilne cerkve, zidane v čast Vnebo vzeti, j Mnoge Marijine slike, ki so jih verniki častili, predstavljajo prav to skrivnost. Celo mesta, škofije in pokrajine so bile posvečene Mariji Vnebovzeti. Cerkev je v teku časov potrdila različne ustanove, ki so nosile njeno ime. V rožnem vencu so verniki že °d davna molili: ki je tebe, Devica, v nebesa vzel, v nebesih kronal. Posebno pa se to vidi v prazno vanju praznika Marijinega vnebovzetja, ko zlasti na vzhodu niso štedili s slavljenjem te velike Marijine odlike, ki jo vežejo z njenim dostojanstvom in deviškim materinstvom. Taka vera in tako učenje pa je moralo nastati, pravi Pij XII., le zato, ker to resnico vsebuje tudi Sveto pismo. V njem sc vidi, da je vzvišena Mati božja skrivnostno J P°vezana z Jezusom Kristusom, brez madeža od začetka, nc-| dotaknjcna Devica v božjem materinstvu in velikodušna sodelavka božjega Odrešenika, ki je popolnoma premagala greh in ujegove posledice. Zato pa je dosegla to krono svojih odlik, da je
bila obvarovana ne le izvirnega greha na začetku, ampak tudi troh nobc v grobu na koncu, in bila po zmagi nad smrtjo dvignjena v nebeško slavo, kjer se sveti kot kraljica.
To prepričanje vseh vekov Cerkve je tako cnodušno, da sc tudi papež, tako pravi sam, ni mogel več pomišljati, ali naj resnico, v katero so verovali in ki je vodila njihovo življenje, končno tudi slovesno razglasi in od katere nihče več od pasti ne sme, če se noče sam izključiti iz Cerkve. Želi pa sv. oče, naj bi sc blagodejni vpliv resnice oMariji Vnebovzeti širil in poglabljal še dalje. Povečale naj bi sc ob tej razglasitvi pobožnosti in ljubezen do Marije in tesna povezanost s Cerkvijo, ki ji je ona Mati.
Vsi, ki bodo premišljevali o tej Marijini odliki, naj bi spoznali, kako dragoceno je tisto človeško življenje, v katerem sc
popolnoma izpolnjujebožja volja. Svet najbi spričo življenjskega
materializma spoznal, za kako vzvišen cilj sta določena človeška duša in telo. Vera v lastno častitljivo vstajenje naj vernike spodbudi, da bodo v obilnosti izvrševali dobra dela, zakaj kdor obilno seje, bo tudi obilno žel.
pordelih licih lahko opaziti svežino, ki jo povzroča mraz zimskega dne. Ustnice niso slovesno stisnjene, temveč rahlo, kakor nezavedno odprte, tako da je videti mladostni blesk zob. Bernardka ne opazuje posameznih delov teljubkosti, zagledanaj evseskozi samo v celoto.
Še na misel ji nepride, dajeprika-zen nekaj nebeškega. Bernardka ne kleči v somračni cerkvi. Sedi na kamnu, blizu izliva potoka Savy v Gavo. Mrzel februarski dan je in v mlahavi roki drži nogavico. Samo tega se zaveda, da je ženina lepota, ki jo opijanja, nenasitna. Gospejina lepota je prva in poslednja sila, ki Soubirousovega otroka popolnoma oklene.
Še vsa ohromela od zamaknjenja se Bernardka nenadoma domisli, da njeno vedenje ni spodobno. Ona sedi, gospa pa stoji. Tudi ji je nerodno, da ima na levi nogi nogavico, na desni pa ne. Kaj naj napravi? Počuti se krivo, vstane. Gospa se pomirjujoče nasmehne. Ta nasmeh še bolj osvetli njeno ljubeznivost. Sedaj se Bernardka nerodno pokloni, kakor je navada lurških šolark, če srečajo sestro, abbeja Po-miana ali celo gospoda župnika Pe-yramela. Gospa takoj odzdravi, toda ne hladno, kakor je navada visokih osebnosti, temveč s pravim prijateljskim pozdravom. Večkrat prikima in njen nasmeh je še jasnejši. Pozdrav ustvari nov položaj. Odnos se poglobi. Med osrečeno in njo, ki je osreče-
vala, se vzpostavi tok prijateljske vdanosti, neke davne povezanosti, nekaj kot ganljivo, prisrčno zarotništvo. Jezus Marija, se domisli Bernardka, ona stoji in jaz stojim. Da bi izkazala gospe spoštljivost, poklekne na prodnato obrežje in se z vsem obrazom zagleda v votlino.
V dokaz, da je deklico razumela, stopi gospa z albastrnimi nogami, na katerih se svetlikata zlati vrtnici, kratek korak proti robu skale. Dlje ne more ali pa noče iti. Potlej nekoliko razpre roke, kakor bi hotela nekoga objeti ali dvigniti. Roke so po nežnosti in belini podobne nogam. Na dlaneh ni opaziti ne rdeče ne rožnate barve.
Sedaj se dolgo nezgodi nič. Zdi se, da mora mlada gospa prepustiti ali bolje rečeno, da nalašč hoče, da Bernardka sama prične. Tej pa dolgo nič ne pade v glavo, temveč samo kleči in gleda in gleda ter kleči. Med obema leži neka blažena zadrega, ki deklico rahlo tišči. Rada bi s svojo ponižno majhnostjo po svojih močeh Gospe olajšala srečanje.
Hkrati pa se v Bernardkinem začaranem duhu pričenja porajati čuječnost in prebujajoča se zavest. Odkod je prišla gospa? Iz notranjosti zemlje? Ali more iz notranjosti zemlje kaj dobrega priti? Vse dobro, nebeško, pride od zgoraj. Kar pride od zgoraj, se pripelje na oblakih in sončnih žarkih, kakor je to videti na slikah v cerkvi. Kdo je mlada gospa in odkod je prišla
s svojimi bosimi nogami; ali je prišla po naravni ali nadnaravni poti — ena stvar je posebno nerazumljiva: zakaj si je izbrala ravno Massabiellsko votlino, to umazano luknjo, ki jo vedno preplavljata voda, kjer leže kosti in prod, kjer se mude svinje in kače? Zakaj si je izbrala ta kot, ki se ga vsi ljudje boje?
Bernardka te zadrege ne vzame nič preveč resno. Vse njeno bitje vriska zavoljo Gospejine lepote. Ni lepote, ki bi bila samo telesna. Iz vsakega človeškega obraza, ki ga moremo imenovati lepega, proseva neka luč, ki je, čeprav je navezana na fizično obliko, vendar duhovne narave. Gospejina lepota pa je videti manj telesna kakor katerakoli druga. Duhovna luč sama je, ki se imenuje lepota. Premagana od te luči in malo zavoljo tega, da bi se prepričala o Gospejinem poreklu, se skuša Bernardka pokrižati.
Križ je zelo preizkušeno sredstvo proti vsem dušnim strahovom, ki Bernardko preganjajo že od zgodnje mladosti. To niso samo strahovi nočnih sanj. Tudi ob svetlem dnevu je imela čudovito sposobnost, dajevidela vsako stvar kakor sliko v okvirju. Cacholske stene so posute z velikimi vlažnimi madeži. Kadar čepi v kotu ali ob jutru brez spanja strmi v zid, se ti madeži hitro spreminjajo v neverjetne oblike, ki dobivajo podobo spačenih, demonskih obrazov.
Bernardka, ki je z očmi prisesana na brezkrvne Gospejine noge, hoče vzdigniti roko, da bi se prekrižala, toda zaman. Roka je težka in hroma ter visi ob telesu kakor neznana teža. Niti prsta ne more premakniti. Vendar ji tudi ta ohromelost ni neznana. Včasih, v mučnih sanjah, ko je hotela klicati Odrešenika na pomoč proti napadom hudega duha, so ji odpovedali udje in glas. Toda tokrat se ji zdi, daje vzrok za to nemoč nekje drugje. Morda jeGospa uganila njenepreudarnemisli in jo hoče zato kaznovati. Mogoče pa se je Bernardka pregrešila s tem, da se je poskušala prekrižati in je s tem napravila nepopravljivo napako. Kar zadeva križ, ima Gospa gotovo prednost.
In res: Gospa v votlini zdaj zelo počasi, učeče dvigne desnico s svojimi nežnimi prsti in napravi prek obraza velik, bleščeč križ, ki ga Bernardka še
Lurd, naj večji romarski kraj v Franciji.
pri nobenem človeku ni videla. Zdi se, da je ostal v zraku. Pri tem ima obraz zelo resen in ta resnost je nov val tiste ljubkosti, ki omamlja. Bernardka se je do sedaj v življenju, kadar se je pokrižala, kakor vsi drugi ljudje, komaj pritaknila čela in prsi. Zdaj pa čuti, kako jo je nekdo z ljubeznivo silo prijel za roko. In ta ljubezniva sila jo vodi za ledeno mrzlo roko kakor otroka, ki ne zna pisati, da napravi tisti veliki in neizrečeno lepi križ na čelo. Zdaj Gospa spet prikima in se nasmehne, kakor da bi sf posrečilo nekaj pomembnega in neprecenljivega.
Po tem križu nastane nov premor, ki ga napolnjujeta očarljivo gledanje in ljubezen. Bernardka bi rada nekaj povedala, prišla z besedo na dan, vsaj z brezobličnimi glasovi, jecljaje, s spoštovanjem in z nežnostjo. Toda, ali sme spregovoriti, preden ne spregovori Gospa? Seže v žep in izvleče rožni venec. Kaj boljšega ne zna napraviti.
Vse lurške žene nosijo rožni venec stalno pri sebi kot zvesto orodje svoje pobožnosti. Uboge roke zgaranih žena ne morejo mirovati. Molitev s praznimi rokami se jim ne zdi prava. Rožni venec pa je neki način nebeškega ročnega dela, nevidno šivanje, pletenje ali kvačkan-le, izvezeno s petdesetimi zdravamarijami vidika. Kdor ga vsak dan moli, ta si stke lepo tkanino, da bo nekoč z njo veliko Usmiljenje moglo pokriti del njegovih grehov. Ustnice sicer naučeno šepetajo angelske besede Devici,. duša pa se mudi na pašniku svetosti. Čeprav misli včasih zaidejo na stranpot in se plaše zavoljo pretiranih cen jajc, čeprav se včasih zgodi, da kdo ob kakšni zdravamariji celo za-kinka — nič zato, duh se vendar mudi v večji skritosti kakor sicer. Mati Soubirous ravna z rožnim vencem kakor vse druge lurške žene. Bernardkapaješemladainvseprej kot pobožna,
sajjo sestra Marija Terezija Vauzous ------
' menujepoganko. In res ima komaj kaj Pojma o verskih skrivnostih. Vendar vosi svoj rožni venec s ponosom, kar je vendar znamenje dozorevajoče žens-
Če hočeš, greva v svet iskat ljubezni
VLADIMIR KOS
Spet vrtnice cveto v škrlatni svili, ki tkala jo je zemlja leto dni.
In cvetni listi so se v vibo skrili, da vabijo, kjer v njih skrivnost dehti.
Morda zato se zdaj Sred spominjam, ki Ga škrlat obdaja, poln svetlob, ki vsak s svojim žarkom del odgrinja — očem površnim komaj kakšen rob.
Če hočeš, greva v svet iskat ljubezni: v pretekli čas, in v čas, ki naš je Zdaj.
Naj stavim? Našla bova v njem ljubezni — obdane z varnostno snovjo ograj.
A to Srce — Srce Odrešenika — je brez ograj.
Izgub se ne boji.
Udarcem naših src se ne izmika.
(Ubogi mi, zasužnjeni temi!)
A to Srce
v kraljestva Svoja vabi.
(Oprosti — kes je vanje vstopnica.)
Spet vrtnice cveto, da ne pozabiš.
Njih vonj je vonj ljubečega Srca.
Zdaj pogumno dvigne svoj molek ‘z oglodanih črnih kroglic proti Gos-Pe- Videti je, da je Gospa na to že dolgo čakala. Spet se nasmehne in prikima, kakor da jo je dekličina domislica zelo • Razveselila. Tudi v njeni lahno dvign-leni desnici je opaziti rožni venec. Ni to navaden rožni venec dninarskega otroka, temveč dolga veriga bleščečih Jscr°v, ki sega skoraj do zemlje. Tudi raljica nima takega. Na koncu molka Sev spreminjajoči luči blešči zlat križ.
Bernardka je vesela, da more slišati svoj glaS/ čeprav se ji zdi popolnoma
spremenjen.
Zdrava Marija, milosti polna, prične prvo desetko zdravamarij. Pri tem ostro opazuje Gospo, če ona tudi moli zraven. Toda njene ustnice so negibne. Videti je, kakor da ji ni mar, da bi izrekla angelski pozdrav. Z mehko vdanostjo opazuje mrmrajočo deklico. Vselej, kadar je angelski pozdrav pri koncu, spusti jagodo, ki jo drži med kazalcem in palcem. Vendar vedno čaka, da najprej Bernardka premakne svojo črno kroglico. Ko je deset ka zaključena in pride do klica ,,Slava Očetu in Sinu in Svetemu Duhu", Gospa kakor oživi in njena usta nemo izoblikujejo besede.
Še nikoli ni Bernardka svojega rožnega venca tako dolgo molila. Gotovo je močno sredstvo, da tako prikle-
ne Gospo. Njej je samo to pomembno. Boji se, da se bo Ljubljena utrudila, da se bo naveličala, ker je z vsemi silami prisesana na njeno obličje in seji ne bo več dalo zavoljo takele Soubirousove hčerke stati vnepripravnivotlini, prav na robu pečine, s katere se prav zlahka prevrneš. Gotovo jezelo težko neprestano tako stati in poleg vsega še v takem vremenu. Oh, kmalu bo odšla in me pustila samo...
Po trideseti zdravamariji sta jo popustila tudi ta misel in ta strah. Bernardka je samo še živo gledanje. Oči se neutrudijo. Vse drugo življenje se umakne. Niti kamna ne čuti, na katerem kleči, ne ledenega mraza, ki jo ovija. Čuti samo toplo, srečno dremavost.
Kako mi je dobro, kako mi je vendar dobro...
BOLNIŠKO MAZILJENJE —
zakrament Kristusove ljubezni do bolnikov in ostarelih
IVAN LIKAR
•	Kristjan v mnogih oblikah doživlja svojo minljivost in nebogljenost.
•	Dve taki obliki sta bolezen in starostna oslabelost.
•	Poleg otrok in grešnikov so bili prav bolniki Jezusovi največji ljubljenci.
•	Iz sočutja do bolnikov je ozdravljal vsakokovrstne bolezni, pri čemer je zdravil dušo in telo.
•	Sam ni okusil starostne oslabelosti, je pa doživel grenkobo trpljenja in smrti.
•	Z bolniškim maziljenjem nadaljuje v vseh časih in krajih svojo ljubezen do bolnikov in v starosti oslabljenih.
•	Ta zakrament daje pravico do milosti, ki pomagajo prejemniku, da potrpežljivo in zveličavno prenaša svojo bolezen, ter podeljuje moč in srčnost zoper dvome o božjem usmiljenju, o posmrtnem življenju, o vrednosti odrešenja...
•	Pomaga k ozdravljenju ali vsaj prinese notranje pomirjenje in duhovno okrepitev ter pomaga, da se pripravimo na osrečujoče srečanje z vstalim Kristusom.
Ko ste prebrali naslov, ste morda rekli: ,,Aha, zdaj smo pa tam: sveto olje, zadnja ura, smrt!" Morda se spominjate prizorov, ko je duhovnik, še slovesno oblečen, v spremstvu strežnika ali mež-narja, ki je nosil zvonček in laterno, obiskoval umirajoče in jim delil „posle-dnje maziljenje" ali,,zakrament umirajočih", kakor se je imenoval nekoč ta zakrament. Morda ste se spomnili govoric odraslih, ko so koga mazilili: „Kmalu bo šel, v sveto olje so ga dali!"
Po zadnjem cerkvenem zboru se zakrament za bolnike (in seveda tudi za umirajoče) pravilneje imenuje ,.sveto bolniško maziljenje".
Postavitev in razglasitev
Bolezen spada k praizkušnjam človeštva kakor rojstvo, rast in zorenje,
I staranje in smrt. Večina jo čuti kot vdor naravne katastrofe, kot usodo, kot udarec usode, kot hudo breme. Bolečine in bolezni so za človeka vedno velika preiskušnja, ki teži njihovo zavest. Bolezen uvrščamo med tako imenovane mejne položaje (situacije) človeka — podobno kakor rojstvo, staranje in smrt.
Bolezen, zlasti če je huda, ne omejuje samo bolnikove sposobnosti za delo, temveč okrne tudi njegovega duha in potre vsega človeka. Vsakega od nas je že bolel zob. Kako smo bili takrat nebogljeni! Kaj pa šele dolgotrajne ali celo neozdravljive bolezni?
Bolezen spomni človeka, daje njegovo življenje krhko, omejeno in ogroženo. Spomni ga tudi na mrt, ki čaka vsako človeško bitje. V bolezni se vsak sprašuje po smislu trpljenja in življenja sploh.
Stara zaveza pogosto povezuje bolezen z grehom, celo z osebnim grehom. S takim mišljenjem se srečamo tudi pri Jezusovih sodobnikih. Za slepo-rojenega so učenci vprašali Jezusa: „Učenik, kdo je grešil, on ali njegovi starši, da se je slep rodil?" Jezus pa je popravil njihovo mišljenje in rekel: „Ni grešil ne on ne njegovi starši, ampak na njem naj se razodenejo božja dela" (Jan 9, 2-3). Nato je sleporojenega človeka čudežno ozdravil, zaradi česar je prišel v spor s farizeji, kerjeto naredil na soboto (na dan strogega počitka). Včasih pa je bolezen zares kazen za grehe in božji klic k spreobrnjenju.
Jezus je imel čuteče srce za bolnike. Veliko jih je ozdravil, mnogim je vlil upanje, mnogim je odpustil grehe. Jezusova posebna skrb so bili bolniki.
Kar je delal sam, je naročil tudi svojim učencem. Pooblastil jih je, da polagajo roke na bolnike, jih mazilijo z oljem in jih ozdravljajo (Mr 16,18; Jan 6,13; Lk k (9,1). Jezusovo naročilo so učenci spol- jf njevali tudi po Jezusovem vnebohodu.
Bolniškega maziljenja Jezus ni postavil tako izrečno kakor npr. krst ali evharistijo. Postavitev je utemeljena v Jezusovi skrbi za bolnike in v njegovem naročilu učencem, naj tudi sami tako ravnajo. Zakrament bolniškega maziljenja je razglasil apostol Jakob (verjetno starejši) v svojem pismu judovskim kristjanom. Tako pravi: „Če je kdo med vami bolan, naj pokliče starešine Cerkve in naj molijo nad njim ter ga v Gospodovem imenu mazilijo z oljem. Molitev, porojena iz vere, bo bolnika rešila in Gospod ga bo okrepil; če je v grehih, mu bodo odpuščeni" (Jak 5, 13-15). Starešine Crkve so duhovniki in škofje. Maziliti v Gospodovem imenu pomeni, da v tem dejanju deluje Kristus kot Odrešenik. Že iz tega spoznamo, da je maziljenje zakrament, kajti v zakramentih se človek srečuje s Kristusom — Odrešenikom in se prepušča njegovemu milostnemu delovanju.
Nič se ne čudimo, če je Jezus izbral za ta zakrament ravno olje. Olje so namreč ljudje že od nekdaj uporabljali ne samo kot živilo in kozmetično sredstvo, ampak tudi kot zdravilo. Usmiljeni Samarijan je vlil v popotnikove rane vina 'n olja, potem pa je rane obvezal. Grški rokoborci so mazilili svoja telesa pred borbo, da jih je nasprotnik teže prijel. Končno je olje (maščoba) poleg kruha in vode osnovno živilo.
Do drugega vatikanskega cerkvenega zbora je veljal predpis, da mora biti oljčno olje. V Palestini, kjer je Jezus živel in kjer je zaživela Cerkev, uporabljajo namreč samo oljčno olje. Sedaj je mogoče uporabljati tudi druga rastlinska olja, predvsem tam, kjer bi zelo težko j Prišli do oljčnega olja. Zelo stara navada j je, da bolniško olje posveti škof pri kriz-| meni maši na veliki četrtek zjutraj (skupaj s kstnim in birmanskim I oljem — krizmo).
Čemu bolniško maziljenje
Najprej zaradi bolnikovega telesnega zdravja. Jezus je namreč Odrešenik Vsega človeka, z dušo in telesom. Srečanje z Jezusom v tem zakramentu °Krepi bolnika v veri in upanju, da mu moč, da vidi 'n prenaša svojo bolezen kot voljo Očeta, ki ga ljubi. Obvaruje ga malodušnosti in °bupa, podari mu potrpežljivost in notranji mir. Mnogi bolniki izjavljajo, da po sve-
Molitev za bolnike §
• Mati žalostna,
|i bodi ob vzglavju vseh bolnikov sveta!
|| Teh, ki so v tej uri izgubili zavest in umirajo,
|i teh, ki so izgubili vsako upanje na ozdravljenje,
|| teh, ki vpijejo in jočejo od bolečin,
|l teh, ki se ne morejo zdraviti, ker nimajo denarja, || teh, ki bi tako silno radi hodili, pa morajo negibno !
ležati,
|| teh, ki cele noči ne morejo zatisniti očesa,
| teh, ki se morajo odreči najlepšim načrtom za
prihodnost,
|| teh predvsem, ki ne verujejo v prihodnje življenje, i| teh, ki se upirajo Bogu in ga preklinjajo,
|| teh, ki ne vedo, daje Kristus trpel kot oni...
(Fernand Lelottc) ||
tem maziljenju laže prenašajo bolečine, da so bolj vdani v božjo voljo, da čutijo, kako jim Kristus pomaga nositi križ bolezni. Če bi imeli močnejšo vero, bi bila tudi ozdravljenja pogostejša. Kjer ni bilo vere, Jezus ni hotel in ,,ni mogel" delati čudežev.
Bolniško maziljenje je tudi zaradi odpu-ščanjagrehov. („Čeje v grehih, mu bodo odpuščeni.") V preteklosti so ta učinek maziljenja tako poudarjali, da se je spremenilo v ,,poslednje maziljenje", v ..zakrament zaumirajoče". Nekateri teologi so celo svetovali, naj se mazilijo le bolniki, ki so že v nezavesti, da resnično ne bi mogli narediti nobenega greha več. Zakrament za umirajoče je sveto obhajilo, ki ga bolnik sprejme kot popotnico, zato pravimo: sveta popotnica.
Komu ga podelimo
, Zadnji cerkveni zbor je ubral srednjo pot med obema mišljenjima: duhovnika pokličemo k bolniku, ko opazimo, da je bolezen že resna. Z vsem prizadevanjem in skrbnostjo je treba maziliti vernike, ki so zaradi bolezni ali starosti nevarno bolni. Ta zakrament lahko ponovimo, če je bolnik po maziljenju ozdravel, ali če se mu v isti bolezni stanje poslabša. Pred operacijo lahko bolnika mazilimo, kadar je nevarna bolezen vzrok operacije. Os-
tarele lahko mazilimo, kadar jim moči zelo oslabijo, tudi če ne gre za nevarno bolezen. Tudi otroka lahko mazilimo, če je le toliko pri pameti, da ga ta zakrament lahko okrepi. Zakrament lahko podelimo tistim bolnikom, ki so sicer izgubili zavest, pa bi po vsej verjetnosti prosili za sveto maziljenje, če bi se zavedali. Zelo pametno je, da imajo vozniki nalepko SOS, kar pomeni, da so katoličani in da v primeru hude nesreče želijo duhovnika — za spoved, obhajilo in maziljenje (ali vsaj za maziljenje, če spoved in obhajilo nista možna).
Obred maziljenja
Bolnika duhovno pripravimo na 4 zakrament, ki ga bo prejel. Razložimo f
(f
Mladi
in vpliv sodobne glasbe na mlade

je bil naslov predavanja dr. Bogdana Žorža 11. maja v Ljubljani. V predavanju je razčlenil oblike in pomen zabave ter vpliva glasbe na človeka. Prišel je do ugotovitve: Glasba, ki je najpogostejša zabava mladih, predvsem rock, ima s svojo specifičnostjo poseben vpliv na človeka:
—	ritem, ki se ujema z bitjem srca fetusov, doseže, da človeka popelje v nežno otroštvo, s tem pa je bolj dovzeten za razne vplive, je manj kritičen in stvari sprejema bolj čustveno in nagonsko;
—	glasnost kvari sluh, s prekrivanjem ostalih zvokov onemogoča komunikacijo med ljudmi in povzroča občutek osamljenosti;
—	besedila imajo učinek pranja možganov, postanejo del nas in s tem vplivajo na naše razmišljanje in dejanja;
—	sublimalna sporočila so sporočila, ki jih sprejemamo pod pragom
zavesti, usmerjena protikrščansko in prosatanistično. — Ta sporočila posredujejo predvsem skrajne oblike rocka.	______
mu, da bolniško maziljenje ne pomeni, da bo kmalu umrl, ampak predvsem polajšanje in ozdravitev ter odpuščanje grehov.
Duhovnika pričakamo mirno in ne delamo panike, ki na bolnika slabo vpliva. Najbolje je, če molimo, saj bolnik zelo potrebuje molitev domačih. Obred maziljenja poteka takole.
1.	Začetni obred. Duhovnik bolnika in vse zbrane pozdravi, lahko z besedami: ,,Mir tej hiši in vsem, ki v njej prebivajo." Z blagoslovljeno vodo pokropi bolnika in navzoče in pravi: ..Pokropim vas z blagoslovljeno vodo v spomin našega krsta in v čast Kristusu, ki nas je odrešil s svojim trpljenjem in vstajenjem." Nato duhovnik na kratko razloži bistvo zakramenta, naslanjajoč se na navedene besede svetega Jakoba. Povabi vse navzoče k molitvi.
Če ne bo zakramentalne spovedi, (če se bolnik ne more spovedati) sledi
2.	skupno kesanje (kakor v začetku svete maše).
3.	Po kesanju je obvezno branje Svetega pisma. V prenovljenem obred-niku je na razpolago 20 beril in 20 evangelijev. Bere lahko kdo drug. Duhovnik bo zelo vesel, če se kdo ponudi za sodelovanje. Branju božje besede lahko sledi razlaga odlomka Svetega pisma.
4.	Prošnje za vse potrebe so pri maziljenju predvsem prošnje za bolnika, pa tudi za tiste, ki bolniku strežejo. Lepo je, če kako prošnjo izrazimo tudi sami. — Duhovnik nato molče položi roke na bolnika (na glavo). Medtem tiho molimo. O tej kretnji pričajo pogostoma knjige Stare in Nove zaveze in more imeti različne pomene: simbolizira pre-
livanje moči, pooblastila, milosti, Duha, pomoči, ozdravljenja in odpuščanja. Duhovnik je v Jezusu posrednik med Bogom in bolnikom in njegove roke so kot nekakšen milostni most.
5.	Blagoslov olja (le kadar posvečenega olja, ki ga je posvetil škof ni mogoče dobiti, ali ni časa, da bi ga dobili; duhovnikom se priporoča, da imajo sveto olje vedno pri sebi, npr. v avtu).
Vedno pa se nad oljem opravi zahvalna molitev, med katero trikrat vzkliknemo: Hvaljen bodi Bog!
6.	Sveto maziljenje. Je najvažnejši del obreda. Bolnika mazili duhovnik na čelu in nadlaneh (če zaradi boleznito ni mogoče, izbere duhovnik drugo primerno mesto). Pri tem moli: „Po tem svetem maziljenju in svojem dobrotnem
usmiljenju naj ti Gospod pomaga z milostjo Svetega Duha." Odgovorimo: „Amen." Duhovnik nadaljuje: ..Odpusti naj ti grehe, te reši in milostno poživi." Odgovorimo: ,,Amen.“
Duhovnik moli molitev, ki je primerna bolnikovemu stanju. Npr.: »Molimo. Kristus, naš Odrešenik, z milostjo Svetega Duha ozdravi tega bolnika (to bolnico), odpusti mu grehe in ga reši vseh dušnih in telesnih bolečin. Usmiljeno mu vrni popolno zdravje, da bo po tvoji dobroti lahko spet opravljal svoje delo. Ki živiš in kraljuješ vekomaj. Amen."
7.	Obred sklenemo z molitvijo očenaša in z blagoslovom.
Sveto maziljenje je mogoče podeliti tudi med mašo za bolnika na bolnikovem domu. Podeli se po evangeliju in pridigi.
Sveto bolniško maziljenje je mogoče podeliti tudi pogojno (največ eno uro po navidezni smrti), npr. če gre za nenadno smrt (kap, huda nesreča). Težko je namreč reči, kdaj je človek zares mrtev in kdaj je prišlo do ločitve duše od telesa. Pri pogojnem maziljenju reče duhovnik: ,,Ce še živiš, naj ti po tem svetem maziljenju..."
Ob hudi življenjski nevarnosti, ko je stiska s časom ali ko je že nastopila navidezna smrt, se takoj opravi bistveni del zakramenta.
Ob težki bolezni je najbolje, če pokličemo duhovnika, predno gre bolnik v bolnišnico.
Domači so odgovorni pred Bogom, da pravočasno omogočijo svojim dragim prejem tega zakramenta. Pripraviti bolnika na prejem zakramenta bolniškega maziljenja je veliko dobro delo in dolžnost. Tudi sami moramo ceniti ta zakrament in imeti namen, da ne bomo čakali zadnje trenutke. •
Kaj uči, naroča in prepoveduje
sedma
božja zapoved?
ALOJZIJ KUKOVIČA
•	»Ne kradi!" (5 Mz 5, 19). »Ne tatovi ne lakomniki... ne roparji ne bodo dediči božjega Kraljestva" (1 Kor 6, 10).
•	Sedma božja zapoved predpisuje spolnjevanje pravičnosti in ljubezni pri uporabi zemeljskih dobrin in sadovih človekovega dela.
•	Ustvarjene stvari so namenjene celotnemu človeštvu. Pravica do zasebne lastnine ne ukine splošne namembnosti dobrin.
•	7. božja zapoved prepoveduje krajo. Kraja je prisvojitev tuje dobrine proti zakoniti volji njenega lastnika.
•	Vse oblike krivičnega odvzema in uporabe tujih dobrin so proti 7. božji zapovedi. Krivice je treba poravnati.
•	Moralni zakon prepoveduje vsa dejanja, ki bi iz komercialnih ali totalitarnih razlogov zasužnjevala ljudi ali jih obravnavala kot trgovsko blago.
•	Cerkev izreka moralno sodbo v gospodarskih ali socialnih zadevah, kadar gre za osnovne človekove pravice ali za zveličanje duš.
•	Človek je stvaritelj, središče in cilj vsega gospodarskega in družbenega življenja.
•	Ob množici ljudi brez osnovnih gmotnih dobrin moramo prisluhniti Jezusovi besedi: »Česar niste storili enemu izmed teh najmanjših, tudi meni niste storili." (Mt 25, 45).
Knjige, druge publikacije in drobni tisk Slovenskega dušnega pastirstva na razstavi.
»Sedma božja zapoved prepoveduje vzeti neupravičeno ali obdržati kakšno tujo stvar in na kakršenkoli način oškodovati bližnjega v njegovih dobrinah. Predpisuje, da moramo pravično in z ljubeznijo upravljati zemeljske dobrine in sadove dela ljudi. Z ozirom na splošno blaginjo ukazuje, da spoštujemo prvotni namen dobrin, istočasno pa tudi zasebno lastnino. Krščansko življenje se trudi, da bi naravnalo na Boga in na ljubezen do bližnjega dobrine tega sveta (Splošni katekizem Cerkve).
Namen zemeljskih dobrin
V začetku je Bog zaupal zemljo in vse njeno bogastvo v upravo človeštvu sploh. Ustvarjene dobrine so torej namenjene vsemu človekovemu rodu. Vendar je prav, da se zemlja razdeli med ljudi, ker se tako zagotovi varnost njih življenja, ki bi sicer bilo izpostavljeno pomanjkanju in ogroženo od nasilja. Primerno in zakonito je torej, da si ljudje jemljejo v last dobrine, kersi tako tudi zagotovijo osebno svobodo in svoje človeško dostojanstvo. Ta pravica do prilaščanja zemlje in drugih dobrin pa ne izključuje, da ljudje živimo solidarno med seboj.
Splošna namembnost dobrin vsem ljudem ostane vedno njih pravi namen, čeprav ravno splošna blaginja zahteva, da se spoštujejo in priznajo tudi pravice do zasebne lastnine. Človek sc sme in mora posluževati vseh teh dobrin v svojo korist, a ne sme prezreti koristi drugih. Pri uporabi in uživanju dobrin nas mora voditi krepost zmernosti. »Njih najboljši del je treba prihraniti za goste, bolnike in reveže'* (Katekizem). Javna oblast mora nadzorovati in urejati izvrševanje lastninske pravice. To zahteva splošna blaginja.
Različne oblike kršenja 7. božje zapovedi
Sedma božja zapoved prepoveduje krajo, to se pravi, odvzem tuje reči proti upravičeni volji njenega lastnika. Ni kraja, kadar bi lastnik ne bil upravičeno nevoljen proti odvzemu svoje dobrine v skladu z načelom o splošnem namenu dobrin. Tak primer bi bil npr., če bi sc kdo nahajal v težki in nujni potrebi in bi polastitev tuje lastnine bilo edino sredstvo, kako si zadostiti neposredne in bistvene potrebe (npr. hrana, stanovanje, obleka ipd.).
Vsak neupravičen odvzem ali pa pridržanje tuje imovine, tudi če morda ni proti kakšnemu predpisu civilnega zakona, je greh proti sedmi božji zapo- A vedi. Takšna dejanja bi bila npr., če bi F
kdo obdržal zase, kar mu je bilo posojeno, če bi sc polastil česa, kar je drugi izgubil, če bi kdo goljufal v trgovskih odnosih, če bi plačeval premajhne in zato neupravičene plače, če bi kdo neupravičeno dvignil cene, okoriščujoč sc z nepoznanjem ali pa s potrebo bližnjega. Prav tako je moralno nedovoljena špekulacija, korupcija vseh vrst, podkupovanje, nedovoljena je raba družbenega premoženja, slabo opravljanje dela, ponarejanje, nepotrebno zapravljanje in namerno poškodovanje zasebne ali javne lastnine. Vse našteto in podobno je proti moralnemu redu in zahteva povračilo.
Obljube in pogodbe jetreba natančno izpolniti, v kolikor so moralno upravičene. Menjalna pravičnost zahteva, da se ukradena dobrina vrne zakonitemu lastniku. Hazardne igre so z moralnega vidika nedopustne, če človek pri njih zapravlja, kar mu je potrebno za kritje lastnih potreb tistih, za katere je dolžan skrbeti. Poleg tega obstoji nevarnost, da sc igra spremeni v nekakšno zasvojenost. Razumljivo je tudi, daje greh proti človeškemu dostojanstvu in njegovim osnovnim pravicam, če kdo s človekom ravna, kot se ravna z blagom.
Spoštovanje stvarstva
Sedma božja zapoved zahteva tudi, da spoštujemo celotno stvarstvo. Vse naravno bogastvo je namenjeno ne le sedanjemu rodu, temveč tudi ljudem prihodnjih rodov. Zato moramo do stvarstva gojiti neke vrste religiozno spoštovanje, gre namreč za božje stvarstvo. Spet pa ne sme pasti v drugo nasprotje: človek sme uporabljati živali za svoje potrebe, kot so hrana, obleka in delo. Seveda pa bi bilo proti človeškemu dostojanstvu, če bi živalim prizadevali več bolečin, kot je potrebno. Smemo ljubiti živali, a zavedati se moramo, da gre za drugačno vrsto ljubezni kot pri človeku. Pravo ljubezen je mogoče izkazovati le osebam.
Socialni nauk Cerkve
Cerkev se čuti poklicano, da v gospodarskih in socialnih zadevah izreka moralne sodbe, kadar to zahtevajo osnovne človeške osebe ali pa zveličanje duš. Cerkveni socialni nauk je sistem naukov, ki podajajo načela za razmišljanje, vodila za presojanje in orientacijo za akcijo. V modernem času je Cerkev zavrnila gospodarsko teorijo, za katero je dobiček edina norma vsega gospodarskega delovanja. Prav tako pa
je tudi zavrnila in obsodila totalitarno ideologijo komunizma in socializma.
Katoliški moralni nauk uči, da sc mora tudi gospodarsko delovanje vršiti skladno z moralnim redom. V tem smislu npr. Cerkev uči, da je delo človekova dolžnost. Sv. Pavel je zapisal: ,,Kdor noče delati, naj tudi ne je" (2 Tcs3,10). Z delom človek izkazuje čast Stvarniku, ki ga je poklical k sodelovanju in mu zato dal primerne sposobnosti. Ker je delo po grehu težko in neprijetno, more kristjan svoje delo in trud pridružiti Kristusovemu odrešilnemu delu in tako sodelovati pri odrešenju sveta. Kakor je delo važno za človeka, se je pa vendarle treba zavedati, da je delo za človeka in ne človek za delo.
Vsak človek ima pravico, da se uveljavi na gospodarskem področju, ko koristno lahko uporabi svoje sposobnosti za svoje izpopolnjevanje in svoj napredek. Država ne sme biti odsotna v gospodarskem življenju. Njena prisotnost je potrebna za to, da ustvari in zagotovi pravni okvir urejenega odnosa med različnimi interesi in predvsem tudi, da zaščiti gospodarsko manj močne in sposobne pred eventualnim izkoriščanjem močnejših. Vsem mora biti odprt dostop do gospodarskih možnosti.
Cerkev priznava delavcem in vsem drugim, ki so v stanju delovne odvisnosti od drugih, pravico tudi do stavke. Obsoja pa nasilje, ki bi stavko spremljalo, istočasno pa obsoja tudi stavke, ki bi imele druge neposredne namene kot strokovne interese stavkujočih. Obsoja tudi stavke, ki bi bile nasprotne obči blaginji.
Solidarnost med narodi
Vedno večja razlika med gospodarsko močnimi in slabotnimi narodi ustvarja med njimi pravi prepad, ki se vsak dan poglablja. Zato imajo bogati narodi težko moralno odgovornost do tistih narodov, ki si sami ne morejo zagotoviti zadostnih sredstev za svoje življenje in razvoj. Včasih bo treba tem nerazvitim narodom priskočiti na pomoč na direkten način, spet drugič pa treba izboljšati obstoječe mednarodne finance in gospodarske institucije ali pa ustvariti nove, da bodo bolje služile pravičnim interesom gospodarsko slabotnejših narodov.
Ljubezen do revežev
Ljubezen do revežev spada v stalno tradicijo Cerkve, ljubezen, ki jo navdihujejo evangeljski blagri in Kristusov
Simbolni pogrebi in spominske plošče za pobite domobrance
Na Lipoglavu nad Sostrim.- V župniji, ki šteje danes le nekaj nad 300 ljudi, je bilo po vojni pomorjenih skoraj 20 domobrancev in njihovih svojcev. Somaševanje dekanijskih in drugih duhovnikov je vodil dekan Jože Kastelic iz Ivančne Gorice, poleg govornikov Društva za odkrivanje zamolčanih grbov in Nove slovenske zaveze je govoril tudi Ivan Korošec iz Argentine.
župnija Zaplana nad Vrhniko: Partizani so 1942 umorili župnika Jožeta Geohellija, v času vojne in revolucije je padlo 8 domačinov, po vojni pa je bilo pobitih kar 70 mož in fantov. V nedeljo 6. junija je mašo zadušnico z 8 somaševalci vodil prelat Melhior Golob. Po blagoslovitvi plošče je govoril tudi arh. Kvaternik, ki je naredil načrt za spomenik. ..Slovenija je bila po koncu vojne eno samo strelišče."
Rob pri Velikih Laščah: 30. maja je bila žalna slovesnost za pomorjene žrtve komunističnega nasilja iz župnije Rob. Mašo je vodil dekan Maks Ipavec. Iz 23 zaselkov in vasi je na spominski plošči zapisanih 78 imen. Za vsaj simbolično popravo krivic se je v svojem govoru zavzel tudi govornik Franc Rigler.
Sveta Trojica na bloški planoti:
V nedeljo, 6. junija, so povezali žcg-nanje, slavnost prvega svetega obhajila in žalno slovesnost za po vojni pomorjene domačine. Na spominsko ploščo so zapisali 46 imen. v-----------------------------y
osebni zgled. Kot v vseh časih tako tudi danes mnogi trpijo materialno, pa tudi kulturno in duhovno revščino. Cerkev zato naroča svojim vernikom, naj sc odlikujejo po delih telesnega in duhovnega usmiljenja. Uči, daje dejanje miloščine eno glavnih pričevanj bratske ljubezni. Vsi smo torej poklicani, da vsak na svojem mestu in po svojih močeh skušamo lajšati bedo potrebnih. Lepo pravi k temu 5. Mojzesova knjiga: „Ker ubogi ne bodo izginili iz dežele, zato ti zapovedujem tole: Rad odpiraj svojo roko svojemu bratu, siromaku in ubožcuvsvojideželi" (15, ll).Tovclja tudi nam, danes, na pragu 21. stoletja.
Jože Škerbec
Slovenci v Argentini smo zemljepisno daleč od Slovenije, vendar se živo zanimamo za stanje in razvoj v domovini in tudi za položaj Cerkve na Slovenskem. Redno prebiramo cerkvene in nekatere druge liste iz Slovenije pa tudi naši listi poročajo o tem in vedno večje medsebojnih obiskov. Jasno pa je, da ne moremo imeti iste predstave, kot jo imate tisti, ki tam redno živite in delujete. Zato bi te prosil za nekaj besed za bralce naše revije.
Sam si dejal o sebi, da si „otrok socializma". Imel si komaj 2 leti, ko so ti ubili očeta domobranca. Kako si rastel in doživljal svoja otroška leta in mladostna leta, da ti niso omajale vere in krščanskega življenja povojne razmere?
Ne samo jaz, ampak vsa moja generacija smo že „otroci socializma11, ker smo odraščali v času izvajanja socializma, kolektivizacije in boljševistične šole. Mama je ostala Po vojni sama s tremi otroki in starejšo teto. To je bil čas visokih davkov in obvezne oddaje. Ker mama ni imela dohodkov,ni moglaplačati davkov in poravnati obveznosti. K hiši je prišel rubež in običajno odpeljal najlepšo kravo. Otroci smo stali na hišnem Pragu in jokali.
Odraščal sem v revni družini. V tej hudi stiski smo kot verna družina molili vsak dan tudi rožni venec. Vsako nedeljo smo šli k maši k Novi oti fti pri Ribnici, po kosilu pa še enkrat h krščanskemu nauku. Hodili smo
Pogovor s
Stanislavom Zidarjem
Kranjski župnik in dekan o cerkvenih
lllii.
razmerah v Kranju in v Sloveniji
p
11111I
Po veliki noči sta slovensko versko skupnost v Argentini obiskala kranjski župnik in dekan Stanislav Zidar in izseljenski duhovnik v Nemčiji Janez Pucelj. Med nami sta ostala do romanja v Lujan. Z njima smo se pogovarjali za bralce naše revije o pastoralnih vprašanjih na njunem delovnem področju. Pogovor z župnikom Zidarjem objavljamo v tej številki, z Janezom Pucljem pa v naslednji.
peš in to uro daleč.
Moja vas Sušje je imela ob času moje nove maše 4 živeče duhovnike. Jaz sem bil peti iz vasi, ki je imela 30 družin. V mesecu maju smo redno imeli pri kapelici sredi vasi šmarnice. Kako lepi spomini so na Marijin mesec!
Rednega verouka, kot ga imajo danes otroci, mi v mojem otroštvu nismo imeli. Kljub temu je bila krščanska vzgoja temeljita in dobra, ker smo vero v družinah živeli. Moje otroštvo je bilo popolnoma povezano na eni strani s šolo v Sušnjah, Ribnici in gimnazijo v Kočevju, na dmgi strani pa s patri frančiškani pri Novi Štifti. Gimnazijo sem končal v Kočevju. Po končani maturi sem veliko premišljeval o bodočem poklicu.
Kako jc bilo v semeniških letih? Kdaj si bil posvečen in kje začel duhovniško živl jenje in delo? Kako si doživljal razkristjanjevanjc domovine?
Leta 1964 je bila v naši vasi nova maša p. Lojzeta Kosa. Vsa naša mala vas je praznovala. Ob tej novi maši sem tudi sam začutil, da me Bog kliče: Hodi za menoj! Dobesedno sem se v nekaj urah odločil za duhovniški poklic. Tako sem leta 1964 začel svojo pot bogoslovca in bodočega slovenskega duhovnika skupaj s sedanjim pomožnim škofom Alojzem Uranom. To so bila leta bogatega življenja in resne, a vesele priprave na duhovniški poklic. Naši voditelji v semenišču so
bili modri in trezni, da smo vrenje ob koncilu in po koncilu znali pravilno usmerjati v pozitivno smer.
Leta 1970 je prišlo mašniško posvečenje. Cerkev na Slovenskem je tisto leto dobila okrog 50novih duhovnikov. Zaradi velikega števila bogoslovcev sem v 6. letniku bival na župniji na Žalah v Ljubljani.
Prav kmalu si postal župnik. Gotovo jc bilo treba veliko pozornosti, da ste duhovniki vedeli, kaj lahko delate in kaj vse jc prepovedano?
Moje prvo službeno mesto kaplana je bilo v Naklem pri Kranju. Tu sem bil leto dni kaplan, nato župnijski upravitelj. Ko sem opravil kaplanske in župnijske izpite, sem bil imenovan za župnika. V tej župniji sem ostal 16 let, do leta 1987. To so bila čudovita leta duhovništva, ko smo verniki in duhovniki gradili božje kraljestvo ljubezni in medsebojne povezanosti. Mladi duhovniki smo kljub močni volji doživljali tudi razočaranja in neuspehe. Sekularizacija in želja po visokem standardu, kije bila povezana z ateizacijo, je v slovenskih družinah zapuščala vedno nove sledi brezverstva. Najprej so družine opustile družinsko molitev, nato nedeljsko mašo in otroci verouk. Vsaka mlajša generacija je bila bolj oddaljena od Cerkve. Toda istočasno seje v drugih družinah utrjeval stik s Cerkvijo.
Kot župnik je vsakdo izmed nas dobro vedel, kako je treba delati v
župniji, da nismo prihajali v spor z oblastjo. Moram pa reči, da smo bili kljub uradnim omejitvam s strani države pogumni in smo imeli veliko pobožnosti tudi zunaj cerkvenih prostorov. Bog je bil z nami!
Kdaj si postal župnik v Kranju in dekan? Koliko prebivalcev šteje fara in približno koliko je nedeljnikov? Poleg župnijskega pastoralnega sveta imate na fari še kako drugo farno ustanovo ali organizacijo?
Na Marijino vnebovzetje 1. 1987 sem nastopil službo župnika v Kranju. Začelo se jenovo delo, v marsičem čisto drugačno kot v Naklem. Župnija je imela 26.000 prebivalcev. Prva misel je bila, kako ustanoviti novo župnijo.
Druga velika želja, kako priti do župnišča, ker je bilo po vojni krivič-no-politično odvzeto in niti ne nacionalizirano. Samo Bog lahko pomaga!
Tako je „farovška“ družina začela moliti vsak dan v čast Frideriku Baragi-
Vletul991,19. maja, je bila ustanovljena nova župnija Kranj - Zlato polje z 10.000 prebivalci. Istega leta, meseca septembra, ko je župnija praznovala 500-lemico dokončne dograditve župnijske cerkve, je nova oblast popravila krivico in vrnila župnišče.
Sedaj župnija Kranj šteje 16.000 prebivalcev. Približno 11.000 je katoličanov. Nedeljnikov je 2.000. Verouk obiskuje 700 otrok. V župniji imamo župnijski pastoralni svet, redni tečaj za zaročence, občestvo izobražencev s pedagoško skupino, skavte, mladinske skupine, adventna predavanja za zakonce in starše, ponovitev Teološkega tečaja iz Ljubljane in še niz drugih pastoralnih dejavnosti.
Pri delu mi pomagata dva kaplana ter dve redovnici. Ob službi župnika sem še dekan dekanije Kranj od 1. 1987.
Ali večina Kranjčanov daje krstiti otroke? Kolikšen odstotek otrok hodi k verouku za pripravo na prvo sveto obhajilo in za birmo. Ali vztrajajo tudi še po birmi?
Danes starši želijo, da so otroci krščeni, ker so se razmere spremenile. Lahko rečem, da je okrog 60% otrok krščenih. Zal veliko krščenih otrok ne obiskuje verouka. Mogoče obiskuje verouk le polovica otrok ali še to ne, ki obiskujejo osnovno šolo. Priprava na prvo obhaj ilo otrok poteka v sodelovanju s starši. Večina staršev ne prakticira verskega življenja, zato je priprava težja in brez srečanj s starši ne more otrok k prvemu obhajilu. Prvo obhajilo imamo v 1. razredu osnovne šole, ko so otroci stari 8 let.
Otrok naj bi se na birmo pripravljal v župniji 7 let. Tako so otroci 7. razreda, ki gredo k birmi, stari 14 let. V zadnjem letu imamo 4 srečanja s starši birmancev in eno srečanje z botri. Pri rednem verouku jih uči ka-
V Strugah na Dolenjskem je bil 18. aprila odkrit tale spomenik žrtvam komunizma.
tehet, poleg tega pa se pripravljajo tudi po skupinah, kijih vodijo starejši mladinci. Po birmi vztraja približno 80% birmancev, da obiskujejo verouk v 8. razredu.
Ali imate mladinske skupine, skupine zakoncev, izobražencev?
Verouk ali mladinska srečanja naj bi se nadaljevala tudi v srednji šoli. Žal se za ta nadaljnji verouk odloči zelo malo deklet in fantov. V župniji imamo samo tri mladinske skupine. Z raznimi skupinami skušamo nadaljevati poglabljanje verskega življenja. Tako obstajajo v župniji zakonske skupine ter občestvo izobražencev. Kljub časom komunizma lahko z veseljem ugotovim, da je pastoralno delo prisotno na vseh stopnjah starosti naših vernikov.
Ali so vam nove oblasti vrnile že vse zaplenjeno imetje?
Pred vojno je župnija Kranj imela veliko premoženja. Najprej je premoženje, predvsem vse stavbe, nacionaliziral nemški okupator. Po vojni pa je nova oblast, kljub temu, da se je borila proti Okupatorju, vsaj tako so nas učili, potrdila vse zakone nemškega okupatorja. Kakšna ironija! Leta 1945 ni župnija razen cerkve imela ničesar. Pokojni župnik Blaj in njegov naslednik Bahor sta iskala možnosti, da bi bilo vrnjeno vsaj župnišče. Župnija, ki je bila ena največjih v nadškofiji, ni imela 40 let svojega župnišča. Duhovniki so delali in stanovali v nemogočih razmerah. Šele 1. 1991 je bilo vrnjeno župnišče in letos izpraznjeno, ki pa uradno ni bilo nikoli odvzeto. Za vse ostalo premoženje je denacionalizacijski postopek v tek u. Upam, da se bodo zadeve reši le pošteno in prav ično.
Koliko fara za jame tvoja dekanija? Kaj obravnavate in načrtujete na dekanijskih sejah? Si določate
j »:
DAt°5TE aVUEtUA*'u»A« 5 IZ VASE. NAJ KRVI,
CVET LJUBEZNI ZAqVEth ; v
"	/*.» ;	• ■'5l'yS
'SPOMENIK POSTAVILI SVOJČf V'-POBITIH, V ČAST I'N VEČEN .SPOMIN,V DSUGE'M 'LETU • NEODVISNE S4.6VENEKE 'DRŽAVE. LETA'.* i-993	'	•
"KUSI'
.
apiii'..mit >
■■ A,.	'EV'4
* A -s*
PRI CERKVI
HEGLER ALOJZIJ HEGLER STANKO • fraNCEU ANTON NOSE ANTON NOSE LEOPOLD PETRIČ ANTON PETRIČ JOŽE PUGELJ DRAGO PUGELJ JULIJ STRNAD ANTON
1908 - 1945
1921	- 1945 1925 - 1945 1925 - 1945 1927 - 1945 1925 - 1945
1922	- 1945
1923	- 1945
1925	- 1945
1926	- 1945
kratkoročne in dalj noročne načrte?
Dekanija Kranj je neka zaključena pastoralna enota, ki jo sestavlja 5 župnij mesta Kranj in 6 okoliških župnij. Duhovniki smo med seboj povezani. Vsak mesec imamo sodali-tetno konferenco in dve pastoralni konferenci: pomladansko in jesensko. V našem skupnem pastoralnem delu se vedno oziramo na pastoralno leto, ki je delno enotno za vso Slovenijo. Skupno načrtujemo delo ŽPS, daljne priprave mladih na življenje in sedaj skupni misijon, ki bo leta 1995. Vsaka konferenca je seveda usmerjena tudi na pastoralno delo in načrte, ki so tik pred nami: npr. srečanje pevskih zborov, srečanje ministrantov, mladih v dekaniji itd.
Je Pastoralni občni zbor ljubljanske naškofijc za kranjsko dekanijo pomenil spodbudno prenovitev?
POZLN je bil za našo nadškofijo gotov velik premik in izziv za pastoralno delo.‘Prvo zasedanje je bilo še v času starega komunističnega režima.
Mnogi so se zavzemali za osnovne pravice Cerkve na Slovenskem kot npr.: za oddaje na radiu, obiskovanje zapornikov, pošteno poročanje o Cerkvi v medijih. Sam zbor ni pravzaprav prinesel nič posebno novega za naše delo, a osvetlil je prednostne točke in smernice za naše bodoče delo. Vsi člani zbora smo se zavedali že prvi trenutek, da moramo to delo prenesti v dekanije. Mogoče smo pričakovali nekoliko preveč. Kot dekan se trudim, da sklepe vseh treh zasedanj večkrat osvetlimo na naših konferencah. Določene smernice vzamemo za duhovno misel na sestankih in raznih dekanijskih srečanjih, kot je: srečanje ŽPS, pevskih zborov in podobno. Vsekakor ni šel POZLN do danes mimo naše dekanije. Vsa prenova pa poteka počasi, a vztrajno. Treba je dati času čas. Takšno je pač naše delo na dulio vnem področju, ki je malo vidno.
Nova Mešana krovna komisija Rimskokatoliške cerkve in vlade Republike Slovenije bo verjetno odslej bolje reševala vsa medsebojna odprta vprašanja na najvišji
ravni. Ali so stiki z družbenimi predstavniki v krajevnem pogledu že zdaj zadovoljivi?
Duhovniki in verniki smo veseli, da je prišlo do sodelovanja in pogovorov med Cerkvijo in državo. Krovna komisija ne bo imela lahkega dela. Status duhovnika bo potrebno v slovenski družbi čimprej opredeliti. Končno je čas, da bomo ovrednoteni z našim delom kot ostali državljani. Do sedaj je bilo duhovnikovo malo cenjeno tako napastoralnem področju kot na kulturnem področju, čeprav smo ohranjali naše čudovite cerkve in znamenja. Preveč ne smemo pričakovati od te krovne komisije, da ne bomo razočarani.
Vsekakor je treba skrbeti za sodelovanje med Cerkvijo in državo na ravni občine. V Kranju je trenutno sodelovanje dobro in tudi uspešno. Občinska oblast skuša počasi, a vztrajno popraviti krivice, ki jih je sto rila komunistična oblast. Bilo je že nekaj dejanj, ki so bila dobra in pozitivna poteza, pa naj bo to pri vračan-jupremoženjaali obnavljanju cerkva. Oblast je trenutno pomagala obnoviti
že nekaj cerkva, kar je hvalevredno. Sam želim sodelovati s krajevno oblastjo vedno na podlagi obstoječih zakonov, da ne bi prišlo do nepotrebnih levih napadov.
v Katoliškima srednjima šolama v Zclimljah in v Vipavi se bo letos pridružil obnovljeni Zavod sv. Stanislava v Šentvidu. Odprtje katoliške srednje šole pripravljate menda tudi v Kranju. Alije dovolj katoliških pedagoških delavcev?
Že v prejšnjem režimu sta bili gimnaziji v Vipavi in Želimlju, ki sta predvsem pripravljali fante za morebitne duhovniške poklice. Pred dvema letoma sta obe gimnaziji postali zunanji, obiskujejo jih tudi dekleta. Jeseni naj bi se tema dvema pridružila še gimnazija v Zavodih sv. Stanislava v Šentvidu. Tudi v Kranju imamo željo, da bi ustanovili katoliško gimnazijo v stavbi, imenovani „škofija“, ki je bila last Cerkve, oziroma župnije. Sedaj je v tej stavbi osrednja študijska knjižnica. Knjižnica mora najti nove prostore in stavba se mora vrniti župniji, šele nato lahko načrtujemo ustanovitev gimnazije. Katoliški pedagoški delavci se že sedaj zbirajo v sekciji za pedagoge, zato se ne bojimo, da ne bi prišli do dobrega učnega kadra, ki bo gradil tudinaevangeljskih vrednotah.
venih skupinah in raznih duhovnih gibanjih ter skavtih načrtovali tudi kako apostolsko organizacijo?
V župniji oziroma v Kranju so nekatera duhovna gibanja živahna. Tudi molitvenih skupin jenekaj, ki se redno vsak teden zbirajo k molitvi. Zavedam se, da so to tista moč župnije, ki jo dela apostolsko gorečo, in zato jih podpiramo. Novi časi zahtevajo nove pastoralne prijeme. Govorimo tudi o raznih apostolskih organizacijah, toda kakšnega konkretnega sklepa za ustanovitev še ni. Zdi se mi, da ne smemo preveč hiteti. Mogoče se bodo dosedanje pastoralne dejavnosti razvile v bližnji prihodnosti v takšne apostolske organizacije. To bo najboljša pot do rasti duhovnega življenja. Vse, kar je nastalo in zaživelo v zadnjih 40 letih našega verskega življenja, ne smemo pustiti umreti, ampak razvijati naprej. Zdi se mi, daje to edina prava pot: Ne začenjati vse nanovo, ampak obstoječe dograjevati.
Razveseljiva jc v Cerkvi na Slovenskem široka ponudba dobrega verskega tiska. Ali verniki v zadovoljivi obliki segajo po njem?
Hvale vredno je, da smo imeli po vojni v Sloveniji pogumne in vztrajne duhovnike, ki se se v težki situaciji dobro znašli in začeli z izdajo skrom-
nega verskega lista Oznanilo. Že več kot 40 let izhaja Družina, sedaj katoliški tednik. Ponudba verskega tiska za slovenski narod je velika: otroci imajo Mavrico, mladina ima Ognjišče, ostali Družino, bolniki Prijatelja, izobraženci Tretji dan in ob tem je še veliko drugih revij, ki so namenjene različnim slojem ljudi. Ob tako pestri ponudbi velja za župnijo Kranj in mislim tudi za Slovenijo, da ljudje radi vzamejo v roke verski časopis in revijo, ki jim je namenjena in jim odgovarja za njihovo duhovno rast in versko izobraževanje, oblikovanje in informiranje. Verskega tiska se ljudje radi poslužujejo in segajo po njem tako po poverjenikih, v kioskih in cerkvi.
Končno ste dosegli tudi prenos nedeljske maše po radiu, čeprav v 3. programu. Ali je upanje, da bo prišlo v kratkem tudi do rednega prenosa maše po televiziji kot je po drugih deželah nekaj povsem naravnega?
Še nekaj let nazaj so naši vodilni politiki trmasto vztrajali, da verskih oddaj na radiu in televiziji ne bo. Tako rekoč preko noči se je tem ljudem vse obrnilo na glavo. Danes so nam tudi ti mediji že odprti. Ne še tako, kot bi želeli, toda prepričan sem, da bomo kmalu imelipodobne oddaje kot sosedni narodi. Želimo si v Evropo in tudi to je eden izmed korakov. Najhujše pri vsem tem je, da nismo pripravljeni za takšno pastoralno delo duhovniki. Verske oddaje niso samo na nacionalnem radiu Slovenije, ampak jih imamo tudi na lokalnih radijskih postajah. Tudi tu | prihaja do problemov, kako priti do j sodelavcev.
Sc odloča dovolj fantov za duhovniški poklic? In kako jc z ženskimi poklici?
Duhovni poklici so za vsak narod znamenje duhovnega življenja; so upanje in veselje, da evangelij — veselo oznanilo — ne bo umrlo. Duhovni poklici zagotavljajo vsakemu narodu: bivališče Boga med ljudmi. Tega se zaveda tudi slovenski krist- j jan. Za duhovne poklice se veliko j | moli. Tako imamo še vedno v Sloveniji zadovoljivo število fantov, ki se odločajo za duhovniški in g
Ali razmišljate, da bi ob molit-
Spomenik žrtvam v Žvirčah blizu Strug.
»Milk
6SS4K&	r. 2
Hi	~	.,
11 : ,< ti - * u- -:™
- ; i _ r ■
E ;|Sf 3:2
M	CkUfiUv.W$l	■*■ ■■	j
1	L".	■'	I
1 v	,	r
. ,xr. . ■>	■'	r,-

»fV* V


'v
. : S	1 • : ; : 3«jk¥Kitt U-.A;-.
"S *■	;
Is-A1
■j£
MB*
redovniški poklic. Mnogo manj pa je pripravljenih deklet, ki bi se odločale za redovniški poklic. To je rana na telesu Cerkve na Slovenskem. Mislim, da nekaj podobnega doživlja tudi slovenska skupnost v Argentini. Vsem nam mora bi ti vel i ka skrb, da bomo še več storili kot živa KristusovaCerkev: Gospod, duhovnikov nam daj, vodnikov nam daj!
Ali je utemeljeno upati, da bodo slovenske družine pripravljene sprejemati več otrok, saj je sedanji položaj zares zaskrbljujoč?
Ko razmišljujemo o duhovnih poklicih, moramo razmišljati o naših krščanskih družinah. Vsak duhovnik se jemlje izmed ljudi in postavlja za ljudi! Naše slovenske družine so vedno manjše, vedno manj se rodi otrok. Tudi tu je vzrok pomanjkanja duhovnih poklicev. Cerkev skuša posebno mladim zakoncem pomagati in svetovati, da bi se odločali za večje število otrok. Sedanji čas je res zaskrbljujoč. Verni ne smemo izgubiti upanja, posebno ne Cerkev: Prosite in se vam bo dalo! Cerkev na Slovenskem je že začela posebno obliko pastoralnega dela: gibanje za življenje. Močan poudarek na večjem številu otrok v naših družinah je prisoten v oznanjevanju: pridige, misijoni, duhovne obnove, voditeljski sestanki staršev, daljna priprava mladih na življenje v zakonu, tečaji za zaročence in ne nazadnje zakonske skupine.
Ali sc po političnih spremembah veča število krstov, cerkvenih porok, obisk nedeljske maše?
To vprašanje je zanimivo. Število cerkvenih porok in število krstov je vedno manjše, ker se rojeva manj otrok. Toda zadnja leta slovenske pomladi kažejo, da se število cerkvenih porok in krstov veča z ozirom na rojstvno otrok. Tudi število cerkvenih pogrebov je večje. Obisk nedeljske maše je zadnja leta približno enak. Opaznega premnika ni, vsaj ne v mestnih župnijah. Moramo vedeti, da naših ljudi ni zajel samo strah komunizma, ampak tudi praktični materializem in s tem ateizem. Če bi bil tukaj prisoten samo strah, bi bile naše cerkve bolj polne v tem prelomnem času. Duh materializma preveva precejšen del našega prebivalstva, mlade pa mlačnost in nezainteresira-
10-letnico škofovske službe
sta obhajala mariborski pomožni škof dr. Jože Smej in ljubljanski pomožni škof Kvas. Dr. Smej je bil posvečen 23. maja 1983. Poleg rednega škofovskega dela se škofSmej posveča pisateljskemu in kulturnemu delu. Zadnje njegovo pripovedno delo so Psalmi vaškega župnika. Škof Kvas je bil posvečen 12. junija 1983. „Kot ljubljanski pomožni škof si sodeloval na vseh področjih duhovniškega in škofovskega služenja: v slovenski škofovski
konferenci (in prej tudi v jugoslovanski škofovski konferenci), v duhovniškem svetu in v zboru svetovalcev, v konferencah dekanov in na sejah arhidiakonov, v umemostno gradbenem svetu kot predsednik, v gospodarskem svetu, v personalni komisiji in še v drugih svetih in komisijah ter seveda na toliko birmah, posvečenjih, romanjih, slovesnostih in raznih prireditvah doma in med našimi izseljenci po svetu,11 je zapisal nadškof Šuštar v besedi zahvale.
nost.
Na katere izzive sedanjega časa in sedanjih razmer Cerkev na Slovenskem še ne more ustrezno odgovarjati?
V Sloveniji je po komunizmu ostalo marsikaj dobrega v ljudeh. Prav to dobro bomo morali dograjevati in ne opuščati ter začeti vse znova. Cerkev ne more trenutno odgovoriti na mnogo izzive, ker se zadeve počasi rešujejo. Pomemben je seveda vsak pozitiven dogovor med državo in Cerkvijo. Najhujša kriza ni ekonomska in politična, je moralna. Cerkev je izzvana, da bi ostreje in močneje izostrila moralni čut in in
smisel za krščanske vrednote pri ljudeh, vsaj pri naših nedeljnikih, ker vsevprek poslušamo fraze: Vsi so enaki, vsi kradejo in podobno. Moralno oblikovanje otrok in mladine ter izpolnjevanje odraslih v teh vprašanjih je bistvena naloga Cerkve. Naše družine in zakoni so dobesedno uničeni. Vsak tretji zakon je razbit. In kaj sedaj storiti?
Tisti „napredni“ ne vidijo tega problema ali ga nočejo priznati. Tako zavračajo v naših šolah uvajanje reli-giozno-etičnega pouka. Bojijo se moralne prenove. Kristjani in Cerkev lahko veliko prispevamo k novim medčloveškim in družbenim odnosom, saj temelji vsa naša civilizacija na krščanski morali.
•
Spomenik zamolčanim partizanskim žrtvam v Ambrusu na Dolenjskem.
|št: is $ ■
111 SL§i § liri §
IBS ■
-4-	:
»»«» " ; «*M*s	rvu m > "
Hlfftf Etti3f¥ii
ailBPilrtH,
,. •£ »> ■^<1*.	»*' ! tli#’ z	v*4‘	»	'*• .*»i wfw
.lllllitPSia
m 81 ip| i ssiia ti li&if £ ši„xf ra * |
S :• *'lj« •	!*«<-.»« -
via« - ;	<
pismo
slovenski
NRA VNO PODROČJE
Zelo važno podroge, na katerem se morajo mladi zavedati svoje odgovornosti in svojih nalog, je nravno podroge. V zvezi s človekovim dostojanstvom v vesti je bilo več stvari že o merjenih. Zato bi se tu rad omejil samo na nekatera posebna vprašarja.
Tako vprašarjeje, koliko se zavedamo, da smo na nravnem področju svobodne, samostojne in odgovorne osebnosti in smo na to ponosni. Ko smo se pogovarjali o človekovem dostojanstvu v vesti, smo ugotovili, da ni duhovno razvitega, zrelega in duševno zdravega človeka, ki bi ne imel vesti, ki bi ne čutil razlike med dobrim in slabim in se ne zavedal svojih dolžnosti in odgovornosti. Res pa je, daje ta zavest lahko boj ali marj razvita. Pri nekaterih, ki so sicer ponosni na svoj telesni in duhovni razvoj, na svoje uspehe v poklicu in v družbi, ostane nravna osebnost na otroški in celo otročji stoprji. Tega jih ni prav nič sram, morda se s tem celo ponašejo. Ne zanimejo se ne za nravno izobrazbo ne za razvoj svojih sposobnosti, da bi postali dovoj močni in zreli za pravilno odločarje iz svobodnega prepričarja. Od takega človeka v živjerju ni mogoče veliko pričakovati. Taki judje ne bodo mogligraditi bojšega sveta in lepše prihodnosti.
Usmerjenost živjerja
Danes v nravnem živjerju vedno boj poudarjamo ne samo posamezne pravilne odločitve, ampak še boj temejno načelno odločitev in osnovno svobodno usmerjenost v živjerju. To pomeni, da se mora posebno mlad človek zavestno odločiti, ali hoče upoštevati nravni
red, zapovedi in smernice ali pa se zarje sploh ne zmeni; ali hoče izpolrjevati svoje dolžnosti ali pa gre lahkomiselno preko vseh obveznosti; ali sebično išče samo svoje koristi in užitke in ne pozna in prizna nikogar razen sebe ali pa spoštuje svojega bližrjega in hoče biti do vsakega pravičen, mu priznati in dati, kar mu gre,- ali iskreno išče resnico in je v svojih odnosih do drugih pošten ali pa je vse rjegovo živ jerjezlagano in ena sama hinavščina; ali jepripravjen sprejeti svojo nalogo v poklicu, v zakonu in družini in se na to pripravjati ali pa neodgovorno zapravja svoje sposobnosti, zdravje in čas,-ali ima razvit čut za jubezen do bližrjega ali pa je otopel, gluh in slep za potrebe drugih. Posebno pomembna je temejna odločitev z ozirom na Boga: ali je človek odprt zarj, ga išče, sprejema rje-gove zapovedi in si prizadeva za hojo za Kristusom in za živ jerje v krščanskem občestvu ali pa vse to odklarja. Nedvomno je to, kako se človek odloča in živjerjsko usmeri, precg odvisno od vzgoje in oko ja, od zunarjih vplivov injavnega mnerja. Vendar ni mogoče vse odgovornosti zvrniti na druge. Zato je treba vedno znova opozarjati na možnost in dolžnost svobodnega odločarja.
V zvezi z načelno temejno odlo-čitvjo in osnovno živjerjsko us-merjenosjo je nravni čut za vrednote ter za krivdo in greh. Prispol-rjevarju nravnih zapovedi ne gre samo za izpolnitev dolžnosti ali za postopek, ampak za dobro, plemenito, resnično in lepo, s tem tudi za duhovno obogatitev človeka in
družbe, torej za korist v najširšem pomenu besede. Pri zavestnem zanemarjanju in prestoparju nravnega reda pa človek dela slabo, zlo, uničije živjerjske pogoje ter škoduje sam sebi in drugim. Lahko da se ta škoda ne pozna takoj ali da ima človek ob prekršitvi zapovedi celo materialne koristi in čutne užitke, kakor se to zgodi npr. ob tatvini, gojufji, laži, izkoriščanju drugega in brezobzirnem uvejavja-rju samega sebe. Posebnost nravnega reda pa je, da dobro dejanje nikdar ne ostane brez plačila in slabo nikdar brez kazni. Nravni red in obveznost nravnih zapovedi sta brezpogojna in se jima ne more nihče odtegniti. V središču tega nravnega reda pa stoji človek kot
Radini
ALOJZIJ ŠUŠTAR
oseba, ki mora v svobodnem odločanju čimprej izpopolniti samega sebe in čimbolj pomagati drugim pri tyihovem razvoju ter tako čim več prispevati h graditvi družbe. Zato pomeni čut za nravne vrednote in za njihovo nasprotje, zlo in greh, pravzaprav čut za človeka, čut zase in za bližnjega. Nekateri imajo že po naravi več, drugi pa marj smisla in čuta za to. Kot nravna osebnost pa si mora vsak prizadevati, da bi vedno bolj razvijal in izostril smisel in čut za človeka, za njegovo dostojanstvo, njegove pravice in dolžnosti.
Vprašanje spolnosti
V živjerju so pomembne predvsem tri razsežnosti, ki določajo obseg čuta za človeka in s tem za nravne vrednote: odnos do samega sebe, posebno do svojega telesa; odnos do drugih, posebno v zakonski skupnosti, družini in družbi; odnos do materialnega sveta in narave, posebno v svojem delu in poklicu. Mlad človek le počasi in postopoma prihaja do nravne zavesti, do spoznavanja svojih nalog in dolžnosti in do svobodnega odločanja. Za prehod iz otroške dobe v obdobje mladostnika je značilno predvsem odkrivanje samega sebe in drugih, za prehod iz mladostne v zrelo dobo pa odkrivanje družbe in sveta ter narave. Seveda meje niso jasno začrtane in področja med seboj ne strogo ločena. Končno se vse življenje razvija v istem človeku in v istem okolju, le da se posamezne prvine in področja različno uveljavljajo.
Pri odkrivanju in doživljanju samega sebe in bližnjega se pri mladem človeku postavlja v ospredje telo, njegove sposobnosti in moči, veselje nad telesom in njegovimi zmožnostmi, veselje nad njegovo lepoto in užitki, kijih mlad človek v svojem telesu doživlja. Ko se prebudi spolnost, lahko ta tako obvlada vse drugo in postavlja toliko novih nalog, da se marsikdo ne znajde več. Zato tudi veliko mladih ljudi na spolnem področju doživlja hude krize. Če nimajo nikogar, ki bi jim pokazal pravo pot in jim pomagal pri iskarju odgovora na

osebna vprašanja in pri uresničevanju pravilnega nravnega reda v spolnem življenju, lahko nastane velika škoda. Zato je toliko boj potrebno, da se mladi o vseh teh stvareh, ki zadevcjo spolnost in osebno vedenje na spolnem področju, lahko odkrito pogovorijo. Se večjega pomena paje, da so sina jasnem, kaj je pomen in smisel spolnega življenja, za kqj gre v odnosu medjantom in dekletom in pozneje v zakonu med možem in ženo. Vendar s tem, da kdo o spolnosti veliko ve, še ni zagotovljeno tudi pravilno odločanje. Zaradi spolnega nagona, ki spada med ncjmočnejše sile v človeku, je treba veliko nravne moči in pravih nagibov, da more mlad človek uresničiti pravi živjerjski red.
A spolnost nikakor ni edino, kar mlademu človeku postavlja nravne naloge, ko odkriva samega sebe in svojo telesnost.
Skrb za zdravje, šport in vse, kar je povezano z njim, odgovornost za varstvo življenja v prometu in pri delu, zmernost pri uživanju, zlasti pri alkoholu, odločno zavrača nje skušrjav, da bi prišel v stik z mamili, danes vedno boj tudi vprašanje nasija nad življenj e m , spoštovanje življenja od spočetja do smrti, ta in še druga področja kličejo po pravilno oblikovani vesti in po odgovornem odločanju.
Zakon in družina
Glede odnosa do drugih je za mladega človeka najprej pomembna domača družina, odnos do staršev, bratov in sester ter
bližrje okolice. Kmalu se obzorje odnosov razširi na šolo in družbo. Večkrat prihaja do napetosti med mladimi in avtoriteto, med generacijami in med skupinami različnih nazorov. Na drugi strani pa kmalu stopi v ospredje drug vidik, ki sčasoma zahteva velike življenjske odločitve. To je razmerje medjantom in dekletom z misijo na skupno živjerje v zakonu in v pripravi narj. Zer se danes vedno bolj širi mnerje, da se lahko živi skupno tudi brez sklenitve zakona in da odločitev za zakon ne pomeni živ-jerjske odločitve za zvestobo v jubezni.je toliko boj pomembno, da mladi razčistjo, kako misijo o zakonu in zakonskem živjerju in kako se bodo odločali. Zakonsko živjerje ni samo skupno živjerje moža in žene, ki se v medsebojni jubezni na spolnem področju in v osebnih odnosih dopolrjijeta.
Čiste vode Vintgarja

Zakon je temeljna oblika družbenega živjerja sploh injeza družbo velikega pomena. Tovejašeposeb-no, ko se zakonska skupnost razvije v družino. Po naravi je skoraj vsaka zakonska skupnost naravnana na družino z otroki, razen primerov, ko zakonca ne moreta imeti otrok. Kako pa zakonca urejata spočetje otrok, kakšen odnos imata do živjerja, ki nqj mu kot oče in mati služita, kako bosta skrbela za vzgojo svojih otrok, kako bosta pri tem sodelovala z družbo, vsa ta in druga vprašanja že mladega človeka postavljajo pred velike naloge.
Ko mladigovorjo o svoji prihodnosti, nekateri izjavljajo, da hočejo živeti v svojem zakonu in v svoji družini, kvečjemu še v ozkem krogu sorodnikov in prijateljev, za družbo, zajavno živjerje in za politiko pa da se ne bodo zanimali. Drugi pa že v mladih letih čutijo svojo odgovornost tudi za sodelovanje v družbi. Zanimajo se za naloge javnega življenja in se pripravljajo, da nekoč prevzamejo svojo vlogo v gospodarstvu, upravi, kulturi in
politiki. Ker je človek po narccvi družbeno bije in brez družbe sploh ne more živeti— tudi družina sama zase ne more obstojati brez družbe, je sodelovanje v družbi ena temej-nih nravnih dolžnosti. Resje, da ne mor jo sodelovati vsi na enak način. Zvračati vso odgovornost na druge in jim nalagati vsa bremena, sam pa hoteti imeti samo koristi, pa pomeni sebičnost in zanemarjanje svojih dolžnosti.
Poklic
Poklicno delo, odnos do materialnih dobrin, do zaslužka, denarja in do tega, kar si more človek z denarjem pridobiti, ter odnos do narave kot svojega živjerjskega prostoraje tre ja velika razsežnost nravnega živjerja. Mlad človek mu sprva navadno ne posveča toliko pozornosti, ker si misli, daje to pač stvar starejših. Sčasoma pa odkriva, da v živjerju negre brez resnega poklicnega dela. Zaveda se, da si bo moral za svoje živjenje sam zaslužiti in svoji družini zagotoviti stanovarje in vse drugo, kar je za
živjenje potrebno. Zato se začne zanimati tudi za vprašanja, ki so v zvezi z gospodarstvom in njegovimi različnimi področji. Ko danes vedno več slišimo o krizah v gospodarstvu, o pomanjkanju raznih surovin, o onesnaževanju oko ja, o zlorabi in uničevanju narave, o zastrupjarju vode in zraka, pa tudi o pomanjkanju in revščini po svetu, se tem vprašanjem nikakor ni mogoče odtegniti in se pred njimi zapreti. Vsestranska dobra priprava na poklic, pošteno in zanesjivo delo ter pravično in urejeno medsebojno sodelovanje so nravne naloge, ki zahtevajo veliko osebno zavzetost. Socialno vprašaije, ki zadeva ureditev družbe in medsebojnih odnosov judi v državi in v mednarodnem živjerju, je prav tako veliko področje, ki se mu je treba vedno boj posvečati.
V soboto, 24. aprila sta se v cerkvi Marije Pomagaj v Slovenski hiši poročila LUČKA PODBOJ in ARTUR HELLER Iskrene čestitke!
25 let zbora Consortium musicum
V dvorani Slovenske filharmonije je zadnjo nedeljo v maju zbor proslavil svoj srebrni jubilej s koncertom Verdijevih Štirih duhovnih skladb in Puccinijevo mašo. Zbor je ustanovil in ga ves čas vodil duhovnik dr. Mirko Cuderman. Zbor je poleg rednih koncertov izdal tudi dolgo vrsto plošč in kaset božičnih, postnih, velikonočnih in Marijinih pesmi. V javnih občilih je bil zbor dolgo zamolčevan, dirigent pa klican na zaslišanja.
Z nočjo zastrti mozaik
Vladimir Kos
Naenkrat včasih s sna odprem oči Nič več ne božajo me žarki lune, nič več me barka-noč ne veseli.
Spomin udari bolečine strune.
Z njih zaječe nedolžni z grobnic ječ, z njih glad otroka materi zadavi, z njih v grlo zasadi nasilje meč in Zlo se zasmeji v vrhunski slavi.
Potem se spet umiri mi spomin.
Nekje na tem ubogem našem svetu se zdaj za nas daruje Božji Sin, odlomek vstav ja v mozaik v obstetru.
Slovenski mučenec LOJZE GROZDE
ANTON STRLE
V. „Ta ti zna vse"
Lojze je srčno želel priti v šolo, zato se je rad učil. Že po naravi je bil silno vedoželjen. Tako je bil v šoli tudi vedno odličnjak. Ko je postal član Katoliške akcije, je vnema za študij dobila višji smisel, ki ga narekuje krščansko pojmovanje študija. Učiti sc moraš zato, ker to Bog od tebe zahteva kot tvojo poklicno dolžnost; vplivati moraš z zgledom na svoje sošolce, da bodo delali, ne sanjarili, da se bodo tako varovali silno velikih nravnih nevarnosti, ki jih prinese brezdelje, študirati je treba zato, da boš s svojim znanjem že zdaj in še bolj pozneje mogel nastopati za Kristusovo stvar in stvar njegove Cerkve.
Lojze se je posebno odlikoval v jezikih, najbolj pri slovenščini in latinščini. Ta dva jezika sta mu bila poleg verouka, kakor sam pripoveduje, najljubša.
V četrti šoli so dobili za latinščino profesorja, ki je pred vsem razredom ob vsaki priložnosti očitno pokazal, da ima Grozdeta za svojega najboljšega učenca. Kadar kdo česa ni znal, je profesor pokazal z roko na prvo klop, naj bi kdo iz prve klopi povedal: „Prva klop!... Nič!" Potem pa hitro: „Druga klop, tretja klop... vsa desna stran — nič! — leva stran — nihče!... — Grozde! — No, hvala Bom! Samo Grozde me še ni zapustil." — Ce pa se je kdaj vendaV zgodilo, da tudi G rozdeni prave zadel, je profesor žalostno pogledal po razredu. „No, še Grozde me je zapustil. Ta ne ve, nihče ne ve!" — Ob takih priložnostih je priimek „Gro-zde" izgovoril vedno z nekim posebnim naglasom.
Odličnjak, ki sc je v petem razredu prvič sešel z Grozdetom, pripoveduje, kako je takoj prvi dan postal na Lojzeta pozoren: „...Ko je pri francoščini profesor poklical Grozdeta, mi je tovariš izza hrbta natihoma povedal: Boš videl, kako bo ta znal! Ta ti zna vse. — Profesor je ?.elel, da bi se razred postavil pred nekaterimi učenci, ki so bili v razredu novinci; in vedel je, da bo to Grozde gotovo najbolje izpeljal. Grozde je bral gladko, prevajal še bolj gladko. Vendar pa mi je neprijetno udarila njegova nekam suha in zamolkla izgovarjava 1 - a. Sploh moram reči, da mi prvi dan nikakor ni bil všeč. Ne njegov glas ne njegova polt ne
njegovi togi plavi lasje, ki jih je imel takrat menda edinkrat precej dolge (bil je tudi on v peti šoli in prejšnje leto je Mentor prinašal njegove pesmi), ne njegova skromna obleka (tisti kratki modri suknjič, tegnjcne pumparice, okovani čevlji, pletena kravata in pa — njegova večna čepica!) ne njegova mirnost in resnost, s katero je spremljal pouk.
Po prvih dneh nezaupanja, opazovanja in sodb v razredu, po prvih odgovorih pa nas je skupna usoda kmalu zbližala. Nekega dne sem stopil med odmorom k njemu. Pogovarjala sva se zgolj o šolskih stvareh. Dolgo sva ostala pri francoščini. Pravil mi je, kaj je že prebral. Pri tem pogovoru me je presedlo in nekam osramotilo spoznanje, da se Grozde ne uči zato, da bi v šoli tekmoval in se razkazoval; jaz pa si takrat odličnjaka brez takih lastnosti nisem mogel misliti; od prve ure sem ga imel za tekmeca in čutil sem, da bo zelo resen tekmec. Pa on ni kanil tekmovati, to sem kmalu spoznal... Znal pa je zares vse in bil za šolo vedno pripravljen. Njegovo predavanje v peti šoli o napakah v slovenskem jeziku, posebno časnikarskem, mi je ostalo v spominu do danes, ker je bilo tako izčrpno in jasno, bolj ko vsi pravopisi."
Slovenščino je imel silno rad. „Nje-govc slovenske naloge," piše neki drug sošolec, „so bile najboljše v razredu. Pri popravi seje vedno ponavljalo: ,No, ed ino Grozdetova je res dobra in jo je užitek brati. Pridite po zvezek in preberite jo pred razredom za zgled.' Spet drugi profesor je pri Grozdetovih slovenskih nalogah rad dejal: ,To je fant, ki zna, ki zna misliti'." — Naloge ga v resnici razodevajo kot človeka, ki misli in zna svoje misli urediti ter izraziti v jasnem, zdravem in lepem jeziku.
Kot navdušen Slovenec sc je zelo zanimal za staro cerkveno slovenščino. V peti šoli je bilo, ko je nekoč profesor napisal na tablo staroslovenski očenaš. Medtem ko so dijaki prepisovali s table, je Grozde dvignil roko. „No, kaj bi radi?" — „Gospod profesor, ali grem lahko k tabli, da popravim napako?" Profesor mu je dovolil; Lojze pa je popravil kar četvero ali petero napak. Profesor jih v naglici ni bil opazil; Grozde jih je. — Drugikrat neki dijak ni znal oblike v staroslovenski sklanjatvi. Profesor vpraša Grozdeta. Ta pove. Ko profesor reče, da ni prav, vztraja Grozde pri svojem. Iz klopi pa se nekdo olgasi: „Prosim, gospod profesor, v knjigi je tudi tako, kot pravi Grozde." In pri tem je ostalo.
Le za matematiko in fiziko Lojze ni imel posebnega daru in se je moral precej truditi, pa še ni spravil vselej na odlično; zgodilo se je tudi, da je ob polletju odnesel le dobro. Vendar pa nobenega predmeta ni zanemarjal. — Včasih je sam povedal kakemu sošolcu: „Naučim se vsakega predmeta za vsako uro; če ne gre drugače, pa vsaj za dobro." — Da je bil vsako leto odličnjak in si je poleg tega pridobil še zelo obširno in zares globoko
Marko Kremžar
PREOBRAT IN SPREOBRNJENJE
LOJZE KUKOVIČA
Dr. Marko Kremžar nam je podaril novo knjigo z naslovom ..Prevrat in spreobrnjenje", ki jo je izdala Mohorjeva družba v Celju ob koncu leta 1992. Kot sam avtor v podnaslovu pove, gre za ..premišljanja o dveh smereh k družbeni preOsnovi". Gre torej za vrsto razmišljanj s področja filozofije, teologije, pa tudi gospodarstva in politike, v katerih avtor analizira in presoja dve poti, po katerih naj bi se uvedle v družbeno življenje temeljne spremembe. Ena je pot revolucije, nasilnega prevrata določenega družbenega reda, s katero se je v zgodovini že pogosto na hitro in na globoko spremenilo obličje kakšne narodne ali pa celo nad-narodne skupnosti. Najbolj znani takšni revolucionarni poskusi so bili komunistični prevrati v zadnj ih sedemdesetih letih zgodovine. Komunistična revolucija na slovenskih tleh je bil le eden teh revolucionarnih podvzemov. Avtor sc s slovensko komunistično revolucijo ne bavi izrecno — to ni bil namen njegove knjige — jo pa seveda pogosto omenja in dokazuje, kako je tudi ta začela svoje delo in ga vršila po splošnih načelih revolucionarne filozofije.
Avtor pokazuje in dokazuje, da je po poti prevrata nemogoče družbo ozdraviti in bistveno- spremeniti. Nasilno resda lahko spremeni in predrugači zunanje okvire političnih, gospodarskih in socialnih struktur, a ker je človek iz mesa in kosti, ne pa neka abstratna načela, edini protagonist družbenega življenja in ker človeka nobena zunanja revolucija ne more notranje predrugačiti, zato nobeno
ftEVRAT
SPREOBRNJENJE
Marko Kremžar
revolucionarnogibanjekottakšno ne more spremeniti v globini kakšne družbe. ,To dokazuje avtor ne le na podlagi dejanskih neuspelih poskusov, ki so jih revolucije rodile, temveč tudi na osnovi načelnih, apriornih razlogov. Človek, svoboden kot je, po svoji naravi in Stvarnikovem načrtu, je le z usmeritvijo v resnične vrednote, tako socialne kot individualne, in z resnim prizadevanjem za krepostno življenje zmožen predrugačiti, od znotraj spremeniti družbo. Avtor tudi pokaže, da samo krščansko gledanje na človeka more prizadevanjem za nov red v družbi prinesti pravo luč. Brez krščanske dogme o izvirnem grehu, ki nam govori o prastari rani
izvenšolsko izobrazbo, do tega ni prišel samo z nadarjenostjo, marveč tudi z vztrajno delavnostjo.
Pomemeben delež pri uspehu moramo pripisovati tudi Grozdetovemu načinu učenja. Za šolo se je učil vedno tega, kar je bilo na vrsti. Pri razlagi je pazil in bil dostikrat že s tem naslednjo uro dobro pripravljen. Ko je prišel domov, je to, kar je slišal v šoli, čimpreje ponovil; dostikrat že kar med prostim časom do kosila. Vselej sc je na jprej naučil za šolo, potem je šele vzel kak prost predmet ali berilo. Čas učenja je znal čudovito izrabiti. Med odmorom pa se je vselej dobro odpočil z gibanjem na prostem, telovadbo, z dihalnimi vajami ali s tekom, tako de je kljub obilnemu študiju in d rugemu delu vedno ostal čil in zd ra v.
— Učil se je zmeraj s premislekom, nikdar ne zgolj spominsko, tako da mu nikdar ni mogel kdo reči, da se „guli". Ko so v višjih razredih dobili za zgodovino profesorja, ki je hotel, da bi dijaki odgovarjali dobesedno tako, kakor je ta povedal, je Lojze ob koncu prvega polletja dobil v zgodovini in zemljepisu trojko, ker ni hotel in tudi ni znal zdrdrati ali brez misli dobesedno ponavljati, kar je bilo v knjigi.
Enako natančno sc je pripravljal tudi za tiste predmete, pri katerih profesorni dosti zahteval. Vsi sošolci so sc čudili, ko se je neko leto učil grščine, pri ka teri so sc dijaki imeli izredno zabavno, prav tako, kakor da bi imel najstrožjega profesorja. Pri šolskih nalogah ni nikoli prepisoval, čeprav bi bil lahko; nikdar se tudi ni
človeške narave, je nemogoče pravilno razumeti zgodovinskega človeka. Vsako preveč idealno gledanje na človeka in njegovo moralno moč, kot da se sam od znotraj more ozdraviti in zboljšati, je zgrešeno. Človek je resda izšel iz Stvarnikove roke, a prav tako je res, daje upor proti Bogu zanesel vanj noranjo razklanost in slabost, ki jo more ozdraviti le božja milost ob ponižnem in vztrajnem prizadevanju človeka samega.
Po vsem tem avtor pravilno ugotavlja, dajccdinapotza ozdravljenje in zboljšanje človeške družbe in njenih struktur le človekovo notranje spreobrnjenje. Družba namreč končno ni neki abstrakten pojem, ampak je konkretna skupnost posameznih ljudi. Zato pa, čim boljši bodo ti, tem boljša bo tudi družba. Seveda je za urejeno družbeno življenje potreb na tudi oblast, ki naj vodi voljo posameznih k skupnim namenom, skupni blaginji. A oblast sama jcspctbrez moči, da b i spremen ila človeško srce. To notranjo spremembo, ta notranji ,,mirni preobrat" mora uresničiti le vsak sam. Pravzaprav niti ne uresničiti, temveč z neprestanim moralnim naporom poskušati uresničevati. Le k temu meri ves moralni trud človeka in človeštva. Raja na zemlji namreč ne bo, to stanje zapuščajo tudi najbolj trdovratni optimisti.
Dr. Kremžar nam ne daje podrobnih navodil, kako uresničevati to spreobrnjenje v globini. Daje le nekaj splošnih, skoro bi rekel, nadčasovnih in nadpros-tornih načel, ki pa se prav zato dajejo naobračati na vsak čas in na vsak prostor. Dr. Kremžarju smo hvaležni za ta pomembni doprinos k reševanju naših konkretnih problemov. Za to vrsto razmišljanj, ki vabijo k novim razmišljanjem, ki stavljajo vprašanja, ki nanja tudi poskuša odgovarjati, a ki po • svoje spet vzbujajo nova vprašanja.
zanašal na srečo ali opustil učenje za predmet, če ga je bil že vprašan. „Špeku-liranja" in „špricanja" sploh ni poznal. Tudi pripomočkov pri prevajanju ne bi bil uporabljal za nobeno ceno — zanašal seje le na svoje znanje,bodisi pri nalogah bodisi pri spraševanju.
Izmed neobveznih predmetov je že v četrti in peti šoli obiskoval pouk nemščine in se v šesti še pred vojno učil italijanščine. Za osmo šolo je imel v načrtu angleščino in ob velikih počitnicah po sedmi je začel hod iti na tečaj za ta jezik. Ker pa sc je hotel na vsak način udeleževati mesečnega študijskega tečaja pri Katoliški akciji, seje potem angleščine učil zasebno. Znal je tudi stenografijo in strojepisje ter se učil klavirja. Vsa gimnazijska leta je hodil tudi k cerkvenemu pevskemu zboru.
RAZMIŠLJANJE O PETRU IN CERKVI
ALOJZIJ GERŽINIČ
Napisal dr. Janez Kraljič. Izdalo Slovensko dušno pastirstvo, Buenos Aires, 1993. 482 strani. Fotografija: avtor med diakoni slovenskega begunskega semenišča 1. 1947 v Briksnu. Prevedel iz angleščine in Kraljičev življenjepis sestavil Alojzij Geržinič. Oprema platnic: Ivan Bukovec. Tisk: Mohorjeva družba, Celo-več-Dunaj-Ljubljana, v kooperaciji s tiskarno ,,Planprint“.
Kar neverjetno zveni, da je kanonik dr. Kraljič to obširno delo napisal — natipkal — v angleščini. Bilo je to v letih, ko je kot kaplan (župni pomočnik) deloval Po raznih katoliških ustanovah v Kaliforniji (ZDA), nazadnje v cerkvi sv. Terezije v San Franciscu.
Tipkopis so po piščevi smrti 9. septembra 1970 prijatelji nameravali izdati v angleščini in v dogovoru z dr. Filipom Žakljem tudi v slovenščini. Tipkopis napol slepega pisca je uredilg. Janez Šuštaršič ter ga za slovensko izdajo poslal dr. Žaklju. Ta je za prevajanje pridobil mene. Misel o ameriški izdaji so v ZDA končno opustili, za slovensko izdajo pa so druge dejavnosti in iskanje gradiva za Kraljičev življenjepis dr. Žaklja ovirale, tako da je Prišlo do izdaje šele zdaj. Malo pred smrtjo Je skrb za izid knjige dr. Žakelj poveril g. Mirku Grbcu in prevajalcu, temu posebej Paše izdelavo Kraljičcvebiografije. Zaradi znatno manjših stroškov in zaradi prebivanja velike večine verjetnih interesentov v Sloveniji je prevladala odločitev, da knjiga izide tam. Delo za tiskarno, korekcije, za razpošiljanje je prevzel msgr.
25. junija 1993 je prejel sveti krst v cerkvi Cristo de la Paz, Hurlingham, KRISTIJAN GABRIJEL VENOSI, sin Gabrijela in Mirjam roj. Keber.
Zdravko Reven v Ljubljani.
Dr. Kralj ič sledi po Svetem p ismu izjave in dejanja apostola Petra. Vsako poglavje začenja z navedbo tistih vrst Svetega pisma, ki o tem poročajo. ..Priprava" je kratka molitev. Potem razloži pisec okoliščine, premišlja o izjavi ali dogodku, razčleni globoko vsebino in jo prilagaja našemu življenju. Poglavje konča „Sklep", včasih ,,Uporaba" (aplikacija). Kraljičevi nekdanji slušatelji sc pri branju po tolikih letih z zadovoljstvom spominjajo njegove prepričljive, zmerom pravoverne in obenem iznajdljive, samonikle, često zgovorne besede. Naj za primer pokažem, kako Kraljič obdela Petrov poskus, da pride do Jezusa po vodi. Naslov poglavja: Peter v stiski. Navedba iz Svetega pisma (Mt 14, 28-33). 1. del poglavja: Cerkev v nevihti. 2. del: Preiskujoči Peter. 3. del: človeška slabost; zanimiva psihologija hodca po vodi in njegova preplašenost. Pa odstavek: „Ne opravičujmo Petra. Verjamemo in poročamo, da je dvomil. Jezus ga je pošteno pokaral. A mi ga ne obsojamo, niti v tistem hipu, kajti več je storil za Jezusa kot kateri koli drug apostol, kot vsi apostoli. Ti so prestrašeni molčali. Peter je naredil dejanje. Zanj je bilo važno eno — Jezus. Če je On tam, hodimo z njim; naše mesto je tam, kjer je Jezus — pojdi torej k njemu. Peter sc ni bal nobenega dela ne
napora. Napravil je bolje kot drugi, ki sploh nič niso storili. Bolje je napraviti napako kot ne napraviti ničesar. Iz napak se učimo." (29)
Uporaba se konča z vprašanjem: „Ali včasih mislimo na Jezusa? Zakaj ne zmerom in povsod?" Misel za čez dan:,.Peter še vedno raziskuje Jezusa in njegovo delovanje. Raziskuje pravi nauk, prikazni, knjige, filme, podobe, vedenje. Jezus seje podvrgel raziskavi, tako se oom tudi jaz.
podvrgel raziskavi, tako: Pokorščina sv. Petru." (30)
Spet knjiga iz vrst naše emigracije. Msgr. Reven je imel z njo veliko skrbi in dela. Ob izidu mi piše: „Knjiga bo koristna, ker je zdravega duha. Vendar pri nas ni več avtoriteta Cerkve tako vprašanje. Ta bitka je dobljena — s tisoči mučencev in z zvestobo toliko drugih."
Razmišljanjem v prid bi bil seznam naslovov vseh 81 poglavij.

Dr. Lambert Ehrlich, stražar naših svetinj
TINE DUH
Za petdesetletnico smrti univ. prof. dr. Lambcrta Ehrlicha, konec maja lanskega leta, je dr. Rudolf Čuješ, dolgoletni profesor na sociološki fakulteti univerze v Antigonish, Nova Scotia, Kanada, v okviru Research Center for Slovcnian Culture in s sodelovanjem mnogih sodelavcev, raztresenih po več kontinentih sveta, med njimi nekaterih Ehrlichovih učencev in drugih poznavalcev rajnega profesorja, izdal 332 strani obsegajočo knjigo z gornjim naslovom. Pod naslovom je pojasnilo, da je v knjigi zbrano gradivo (gotovo še nepopolno) za bodoči življenjepis. Do lanskega leta namreč še ni bil odkrit nekje v Sloveniji spravljen obširen arhiv zapiskov rajnega profesorja.
Prvi in najdaljši prispevek so celih 53 strani obsegajoče Nekatere značilnosti dobe pred letom 1940, ki jih je kronološko razporedil in analiziral rajni Ehrlichov učenec prof. Pavle Verbič. V drugem članku prof. Verbič oriše življenjsko pot od rojstva, Ehrlichove študije, njegovo delo na Koroškem, sodelovanje kot člana jugoslovanske delegacije na Pariški mirovni konferenci, kot profesorja apologetike in primerjalnega veroslovja na ljubljanski teološki fakulteti med obema vojnama, med italijansko okupacijo pa njegov sistematični boj proti komunizmu, ki je že od razpada Jugoslavije načrtno pripravljal komunistično revolucijo. P. Ivan CasermanDJ ga kot osebo karakterizira za človeka nasprotij. Vsak bi rad Ehrlicha utesnil v svoj okvir, znanstvenik znanstvenika, misijonar misijonarja, akademiki dinamičnega organizatorja mladine itn. V resnici je bil velik in nedosegljiv, na kateremkoli področju uma in srca se je pojavil. Razumljiv pa je postal Ehrlich šele v vseobsegajočem okviru svojega duhovništva, v popolni službi Bogu in njegovim postavam. Vedno in povsod je hotel biti le sacerdos — servus Dci.
Tudi v trenutku začetka trojne zase-
dbe v aprilu 1941, ko ni bilo slovenskega voditelja, ki bi gledal z zaupanjem v naslednji dan, je prof. Ehrlich bil zmožen reči: »Življenje in zgodovina se nikdar ne ustavita. Vsi smo ju dolžni vedno in sproti začenjati, ker nam je tako zapovedano od zgoraj."
Ehrlich je bil mož božje volje.
Tudi do svojih najhujših nasprotnikov— komunistov jebil velikodušen, predvsem pa ponižen. Na prošnjo svojega kolega, dr. Franca Kidriča, je šel na Dunaj k svojemu nekdanjemu sošolcu ministru Seidlu in rešil iz zapora mednarodnega komunističnega agitatorja Borisa Kidriča, ki ga je na binkoštni torek 26. maja 1942 dal umoriti kot narodnega izdajalca.
Mnogim mlajšim Slovencem je verjetno bolj malo znano Ehrlichovo višarsko slovenstvo. Razodel ga je že med počitnicami leta 1933 akademikom ob kresu na Svetih Višarjah. Med drugimi globokimi mislimi je rekel, da so nam naši pradedje na tem geografskem stičišču treh največjih evropskih narodnostnih skupin zapustili na vrhu Višarskc gore oporoko, ki nas ne podžiga k nestrpnosti in pohlepu po sosedovi zemlji na podnožju te svete gore, ampak k molitvi za mir med narodi. Postavili so Marijino svetišče, kjer se danes zbirajo k molitvi Slovenci, koroški Nemci, Italijani in Furlani. Ta gora je otok miru med ne vedno prijaznimi sosedi treh ali štirih različnih jezikov. V bodoče mora tak otok miru postati vsa naša slovenska zemlja. Slovenija mora biti svobodna, ne podvržena niti gospodarju na vzhodu niti na severu niti na zapadu. Biti mora svobodna kot so bili svobodni naši slovenski pradedje, ki so na vrh te gore postavili spoštovanja vreden spomenik za prihodnost, spomenik za oporoko, ki smo jo prej ali pozneje dolžni izpolniti.
Iz knjige nam iz vseh člankov izstopa rajni Ehrlich tak, kot smo ga v letih pred II. svetovno vojno srečavali na ljubljanskih ulicah, s srebrnimi, nazaj počesanimi lasmi, ogrnjenega v staro oguljeno pelerino, proti koncu meseca velikokrat obut v gumijaste galoše vkljub sončnemu dnevu, ker je pred nekaj urami zadnji par čevljev podaril bosemu revežu, ki je trkal na vrata njegovega
UMRLA
DUHOVNIKA
P. Jakob Vučina, kapucin, je 18. aprila umrl v Celovcu. Rojenje bil 1912 v župniji Sv. Jurij ob Ščavnici, posvečen 1936 v Mariboru, maja 1945 sc umaknil na Koroško, 1949 prišel v Argentino, a sc čez dobro leto zavoljo bolezni vrnil v Celovec. Do 1959 je deloval med koroškimi Slovenci kot ljudski misijonar, v letih 1959 do 1972 je deloval med slovenskimi in hrvaškimi izseljenci v Nici na Francoskem, od 1978 do zlate maše 1986 pa je upravljal koroško faro Lipa.
Dr. Pavel Zablatnik, rojen 1912 v bilčovski župniji na Koroškem, je bil posvečen 1938 na Krki. Po večletnem dušnopastirskem delu in dodatnem študiju v Gradcu je dolga leta poučeval na Slovenski gimnaziji v Celovcu inbil lOlet njen ravnatelj. Bil je odbornik in vrsto let predsednik Krščanske kulturne zveze in tudi odbornik in predsednik celovške Mohorjeve družbe. Napisal je več znanstvenih knjig in razprav ter bil iskan strokovnjak v narodopisnih vprašanjih. Med drugimi odlikovanji je prejel tudi Tis-chlerjevo nagrado ter odličje dežele Koroške.
stanovanja.
Urednik knjige je zapisal, da ni v knjigi hotel nabrati niz slavospevov rajnemu profesorju, ampak bralcem Ehrlicha pokazati takšnega, kot je v resnici ostal v spominu njegovih poznavalcev.
Ti ljudje pa so bili različni in taka so ostala tudi njihova mnenja, čeprav so nekateri, npr. Polde čop, bili njegovi učenci.
Prof. Ehrlich je bil človek z vsemi človeškimi lastnostmi, dobrimi in tudi slabimi, ki pa so jih skoraj v celoti zasenčile dobre. Lambert Ehrlich je navsezadnje bil samo človek, ki je skozi vse svoje življenje kot sacerdos — servus Dei skušal posnemati Kristusa kot človeka. Edini človek, naš sobrat in brez napak je bil sin Device Marije, druga j božja oseba. Ehrlich je bil vse do svoje smrti njegov duhovnik.
Knjiga »Stražar naših svetinj" nam predstavlja človeka, slovenskega duhovnika, ki je s svojo revolucionarno zamislijo bodočnosti slovenskega naroda izven Jugoslavije zbudil iz dremavice davno zamisel slovenske karantanske države in — z izjemo komunistične revolucije, katere temelj' je bilo razredno sovraštvo — iz ustvarjajoče ljubezni do svojega naroda povzročil morda najgloblji razkol v politični zgodovini Slovencev in slovenskega naroda in ga končno združil v suvereni slovenski državi. ^
V Mendozi je bilo že precej naših ljudi. Z bratom sva dobila takoj zaposlitev pri stavbnih delih z najnižjo plačo 300 pesov. Saj več nisva pričakovala, ker nisva imela poklica. Kmalu se je namerilo, da je neka keramična delavnica iskala dva dobra prijatelja ali brata za delo v keramiki. Predstavila sva se ' in bila takoj sprejeta, seveda spet z najnižjo plačo. Priučila sva se in to je postal najin novi poklic. Po dolgem iskanju stanovanja sva dobila v najem novo hišo in plačevala 300 pesov najemnine mesečno. Plača enega je zadostovala za najemnino, drugega pa za hrano, in tako smo se prebijali. Za kaka oblačila ni bilo misliti. Po enem letu sva dobila zaposlitev v drugi, prav tedaj dograjeni keramični tovarni z boljšo plačo, ker sva sc že predstavila kot izučena keramika, toda ta je po treh letih zaprla vslcd mahinacij vodstva. Pričela sva z bratom in dvema družabnikoma na svoje, toda kot preveč zaupljive nas je vsled goljufije odjemalca po enem letu obratovanja pritisnilo k tlom. Brat je odšel v San Juan, nato v Buenos Aires, tu v Mendozi pa smo štirje družabniki ustanovili lastno podjetje CACES S.R.L. (Ceršmica Artistica Creaciones Eslovenas S.R.L.), ki obratuje še danes.
Ob našem prihodu v Mcndozo je slovenska skupnost že živahno delovala. Prof. Božidar Bajuk je takoj po prihodu zbral pevce in me tudi kmalu pritegnil. Začeli smo pripravljati tudi odrske prizore in razne proslave na odrih, ki so nam jih rade odstopale cerkvene ustanove, tako v kolegiju bratov maristo v in v zavodu Srca Marijinega. Pevski zbor je kmalu postal znan zlasti v cerkvenih krogih in vabili so nas v razne župnije °b njihovih cerkvenih slovesnostih. Tedanji mendoški škof Buttelcr nam je bil zelo naklonjen in nekoč je povabil vso slovensko skupost k sv. maši v največjo, frančiškansko baziliko. Pel je naš pevski zbor, tedaj še pod vodstvom ravn. Bajuka, ki se je številčno že močno povečal. Med pridigo nas je škof Buttelcr zelo laskavo predstavil argentinskim vernikom. Prav tako nam je bil po smrti
škofa Buttelerja iskreno naklonjen tudi škof Maresma in po njegovi nenadni smrti sedanji nadškof Rubiolo.
Tudi odrsko delovanje se je razvijalo. Spočetka smo gostovali po raznih improviziranih odrih, leta 1956 pa smo prišli do lastne stavbe na cesti Urquiza 335 in tu s predelavo priredili dvoranico z odrom in tu nastopali. Leta 1976 smo pričeli z zidanjem novega doma na obsežnem telovadišču, vse s prostovoljnimi prispevki in prostovoljnim delom. Ob močnem potresu leta 1977 je stara stavba utrpela tudi nekaj škode, zato smo jo odstranili. Oder v novem domu je dovolj obsežen in prav tako dvorana. S prigovarjanjem nadškofa Rubiola imamo v njej vse nedelje in praznike tudi sv. mašo in druge cerkvene obrede.
Na odru smo predstavili že 59 samostojnih predstav poleg raznih krajših del. Tako sem v svojem življenju režiral že 111 dramskih del. S Hlapcem Jernejem in dekliško dramo Magdi na žrtev smo gostovali tudi med rojaki v Buenos Airesu. Ker pa je mladina vse bolj začela
zahajati v višje šole, je začelo zamirati tudi odrsko udejstvovanje, ker jo srednješolski in univerzitetni študij zaposluje.
V mendoški provinci živi 142 družin. Z malenkostno izjemo žive v lastnih družinskih hišah. Vseh članov slovenske skupnosti, vštevši zakonske druge drugih narodnosti in njih otrok, je 686. Boleče je, da mešani zakoni že preraščajo število čisto slovenskih. Razumljivo je, da mladina raste v družbi tujerodnih, se z njimi spoznavajo in končno sklepajo zakone. Vendar je za maloštevilni slovenski narod to boleča rana, ki izteka slovensko kri v tuje narode. To je pač božja volja. Vsa čast pa gre onim Slovencem in Slovenkam, ki znajo svojega druga pritegniti v slovensko družbo in tudi naraščaj vzgajati v slovenskem duhu.
Boleče je tudi, da se je velik odstotek rojakov odtegnil od slovenske skupnosti, katerih je vsaj 40 odstotkov. Poleg teh je 31 družin, ki bivajo oddaljeni od centra in le redko iščejo stike s skupnostjo. Le približno 200 Slovencev redno ali ob izjemnih priložnostih sodeluje s slovensko skupnostjo.
Ob prihodu prvih rojako viz taborišč je bil tu že slovenski duhovnik Ivan Cascrman, ki je kaplanoval v tukajšnji argentinski fari. Takoj je poiskal zvezo z njimi in jim bil v pomoč z nasveti ter poskrbel za njih versko življenje. Po njegovem odhodu v jezuitski red sta prišla v Mendozo Ivan Tomažič in Janez Malenšek. Na prošnjo škofa sc je Tomažič odločil in bil imenovan za župnika v Santa Rosi, Malenšek pa je prevzel dušno pastirstvo Slovencev. V tem času
Mendoza, novembra 1960. ,,Divji lovec", prva predstava na lastnem odru v Slovenskem domu.

smo že dobili na razpolago cerkev sester frančiškank in imeli smo tu redno sv. mašo ob nedeljah in praznikih. Leta 1948 nas je obiskal škof dr. Gregorij Rožman, kar je bilo za nas nad vse vesel praznik, in ponovno nas je obiskal 7. februarja 1952 in pripravili smo mu velike slovesnosti. Gospod škofje obiskoval slovenske družine po stanovanjih in prinašal veselje vsem. Po skoro triletnem dušebrižništvu se je g. Malenšek preselil v Buenos Aires in nato v Tucuman. Za njim je prevzel dušno pastirstvo v Mendozi g. Jože Hom, ki je prišel med nas septembra meseca 1954 in že skoraj 39 let skrbi za nas v verskem življenju, poučuje otroke in dviga versko zavednost rojakov. Pomembno je bilo tudi njegovo sodelovanje v naših organizacijah.
šola: v času dušnega pastirstva g. Malenška je poučeval otroke le verouk po štirih okoliših in pomagali sta mu dekleti Marija Božnarjeva in Mici Baj-dova. Iz tega se je razvilo tudi učenje slovenščine. Šele ko smo dobili lastni dom, se je razvil redni slovenski sobotni tečaj, ki ga vodi gdč. Lenčka Božnarjeva. Tečaj je poleg verouka in slovenščine vpeljal tudi domoznanstvo in petje, ki ga je vodil prof. Božidar Bajuk. Tečaj si je privzel za svoja patrona sv. Cirila in Metoda. Obiskujejo ga domala vsi otroci iz bližnje okolice Mendoze, vendarpa je naraščalo in padalo po številu rojstev.
Poleg tega se je ustanovil	tudi
srednješolski tečaj, ki pa je vsled premale-ga števila prenehal. Vendar se je zadnji dve leti obnovil. Poučuje g. Miha Bajda, ki je zbral v posebni skupini tudi one, ki ne govore slovensko, a se za naš jezik zanimajo. Zbral je še nekaj drugih učnih moči. Napredovanje je zadovoljivo.
Delovanje mladinskih organizacij je bilo od leta 1957 do 1971 na višku, za kar je z vso ljubeznijo do mladine skrbel prof. Božidar Bajuk. Redno letno so se vršili pod določenimi gesli dvodnevni Mladinski dnevi z izbranim sporedom. Sobote so bile predvsem vzgojnega značaja, na katerih smo ob predavanjih poslušali izbrane kulturne dela v-
Dalje na str. 223
Slovenska hiša, 9. oktobra 1976. Mendoški igralci gostujejo v Buenos Airesu s ,,Hlapcem Jernejem".	Foto: Marko FINK

Iz naše
KRONIKE
Andrej Makek je na 2. kulturnem večeru SKA 5. junija odprl razstavo 26 akvarelov v tnali dvorani Slovenske hiše; uvodne besede je spregovoril arh. Jure Vombergar.
Spominska proslava za pomorjene domobranec in druge žrtve komunizma v Sloveniji je bila v organizaciji društva Zedinjena Slovenija v nedeljo 6. junija v Slovenski hiši; v cerkvi Marije Pomagaj je bilo somaševanje dušnih pastirjev, ki gaje vodil delegat dr. Alojzij Starc, ki je tudi imel med mašo govor; somaševali so France Bergant, Tone Bidovec, Matija Borštnar, Janez Petek, Tone Pintarič in Jože Škerbec; pel je pevski zbor Gallus pod vodstvom Anke Savelli Gaser ob orglanju prof. Ivana Vombergarja, mašni napovedovalec je
IZ MOJIH SPOMINOV
ce iz Buenos Airesa. Predolgo bi bilo naštevanje gesel, ki so nakazovala tvarino. Ob večerih smo redno predstavili poučno narodno dramsko delo in nedeljska sv. maša je bila namenjena predvsem mladini. Ob nedeljskih popoldanskih prireditvah je mladina nastopala s
telovadnimi in rajalnimi ____________
vajami in sledil je zabavni program ob pogrnjenih mizah. To bujno delo je pojenjalo vsled nekih novih načrtov mladine, ki pa niso rodili sadu.
Mladina na žalost ni poslušala starejših, a se tudi ni znašla v svojih načrtih. Životari brez pravega vodstva.
Želeli bi, da bi se mladina ne posluževala le sredstev zbliževanja, kot so šport, izleti, itd., pač pa da bi stremela bolj 23 duhovne vrednote za svoje življenje. Današnja mladina, ne le naša slovenska, pozablja na končni cilj človeka, ki je zveličanje. To pa zahteva temeljito poznanje vsega, kar nas vera uči.
bil Marjan Loboda, berili pa sta prebrala Mija Markež in prof. Tine Vivod.
Po maši so se udeleženci zbrali pred spomenikom junakom na dvorišču Slovenske hiše; venec so položili predsednik ZS prof. Vivod, domobranski častnik Emil Cof ter predstavnika društev Vestnik in Tabor Miha Benedičič ter inž. Anton Matičič; prof. Franci Žnidar je na trobento zaigral Tišino, dr. Starc je vodil molitve za umrle, pesem Gozdič je že zelen pa so zapeli vsi prisotni.
V dvorani, ki ji je zasnoval in izdelal sceno Tone Oblak, je govoril Spominsko besedo Tine Kovačič, odrski prizor „Po njih zaznamovani", svečano posvetitev ob poeziji in prozi Toneta Rodeta, Staneta Kosa, Vladimirja Truhlarja in Franceta Balantiča, je spisal Tone Rode, režiral Frido Beznik, recitirali pa Brigita Cerar Nevenka Godec, Francka Klanjšček Korošec, Kristina Kremžar, Alenka Magister, Nežka Štefe, Andreja Vombergar, Štefan Godec, Danijel Grbec, Janez Krajnik, Marjan Loboda ml. in Avrelij Nose; fantovski sekstet (Marcel Brula, Pavel Brula, Aleks Cestnik, Bogdan Magister, Klavdij Selan in Marko Selan) pa je pod vodstvom lic. Tineta Selana zapel pevske točke; osvetljavo so vodili Bogdan Magister, Štefan Godec in Pavel Malovrh.
Ob letošnji žalni slovesnoti smo pomislili posebej na 50-letnico tragedije v Grčaricah, na Turjaku in v Grahovem. Udeležba rojakov je bila množična.
Zveza slovenskih mater in žena je posvetila svoj junijski sestanek spominu žrtev z govorom Jože Andrej ak. Po vseh krajevnih središčih pa so bile žalne slovesnoti na zadnjo nedeljo v juniju.
Pri Slovenski kulturni akciji je 11. junija predaval Jaroslav Skrušny o kulturi in televiziji v Sloveniji, 19. junija pa dr. Lojze Kukoviča o novem katekizmu katoliške Cerkve.
Proslava šolskih otrok na čast mladinskemu zavetniku sv. Alojziju inv spomin naših junakov je bila v nedeljo,
13.	junija, popoldne; sveto mašo za rajne katehete in učitelje ter učence je daroval dr. Alojzij Starc, po maši so se šolski otroci poklonili pobitim junakom s slovenskim šopkom, recitajo in pesmijo, v dvorani pašo sedanji in bivši učenci Prešernove šole v režiji Dominika Oblaka zaigrali igro Radio Huda luknja; sceno je izdelal Andrej Golob.
Praznovanje očetovskega dneva v nedeljo 20. junija je bilo po vseh naših središčih s sveto mašo in proslavami, ki so jih pripravili učenci ljudskih šol in mladina.
Procesijo svetega Rcšnjcga telesa smo imeli Slovenci iz Buenos Airesa in okolice v nedeljo 20. junija popoldne v don Boscovem zavodu; sveto mašo je daroval delegat dr. Alojzij Starc, ljudsko
KONEC
petje je vodila skupina mož in fantov ob orglanju Gabrijela Čamemika, napovedovalec je bil Janez Krajnik, berili sta brala Marjana Magister in Ivan Vom-bergar. Po maši seje zvrstila procesija po parku pred cerkvijo; za križem so šli šolski otroci, možje in fantje, mlajše družine z majhnimi otroki, ministranti, duhovniki z Najsvetejšim, zastopniki organizirane skupnosti, dekleta in žene. Evangelije so peli pri štirih oltarjih dr. Jure Rode, Franc Bergant, France Šenk in Jože Škerbec; po vrnitvi v cerkev je bila še zahvalna pesem.
KJE JE KAJ
Pravičnost in čast	193
Kristjan in politika	195
Na Kočevskem Rogu -
Branko Rozman	195
O odlikovanju Kučana -
Alojz Rebula	196
Oprostite, imate karies? -
piše Inter rogans	197
Zdravica ob Srebrni reki -
Vladimir Kos	198
V	nebesa vzeta - Vilko Fajdiga	199
Bogoslužni koledar za avgust	200
Nameni apostolata molitve	200
V	Lurdu - Ljubka Šorli	200
Pesem o Bemadrki - Franz Werfel 201 Če hočeš, greva v svet iskat ljubezni -
Vladimir Kos	203
Bolniško maziljenje - Ivan Likar 204 Molitev za bolnike	205
Sedma bočja zapoved -
Alojzij Kukoviča	207
Pogovor s Stanislavom Zidarjem -
Jože Škerbec	209
Pismo slovenski mladini -
Alojzij Šuštar	214
Z nočjo zastrti mozaik -
Vladimir Kos	216
Slovenski mučenec Lojze Grozde -
Anton Strle	217
Marko Kremžar:
Prevrat in spreobrnjenje -Lojze Kukoviča	218
Razmišljanje o Petru in Cerkvi -
Alojzij Geržinič	219
Dr. Lambcrt Ehrlich, stražar naših svetinj -Tine Duh	220
Umrla duhovnika	220
Iz mojih spominov -
Rudolfi lirscheggcr	221
Iz naše kronike	223
Uvoženo iz Slovenije	224
Malo za šalo	224
Proslava slovenskega državnega praznika — 2. obletnice osamosvojitve — je bila v organizaciji osrednjega društva Zedinjena Slovenija in Medor-ganizacijskega sveta v soboto 26. junija v Slovenski hiši; ob 19.15 je v cerkvi Marije Pomagaj daroval zahvalno mašo prelat dr. Alojzij Starc, po maši pa so vsi navzoči zapeli zahvalno pesem; v veliki dvorani je basist Luka Debevec zapel argentinsko himno, sopranistka Anica Rode pa slovensko; o pogledu na položaj RS je govoril predstavnik vlade dipl. jur. Božidar Fink, o drugi obletnici državnosti pa predsednik ZS prof. Tine Vivod; spored je povezoval kulturni referent ZS lic. Stanko Jerebič; med slavnostno večerjo je ZS podelila odlič-
je za nad 40-letno delo pri našem šolstvu v Buenos Airesu: odličje so prejeli voditeljica Balantičeve šole Angelca KI anšek, voditeljica Rožmanove šole Katica Ko-vač-Dimnikova, voditeljica Prešernove šole Mija Markež in katehet delegat dr. Alojzij Starc; odličja so izročili prof. Vivod, podpredsednik ZS Jože Šenk, tajnik ZS Emil Cof in šolski referent ZS France Vitrih; nagrajenci so poleg po-sebnegapriznanjaprejeli tudi umetniške slike, ki so jih darovali Andrejka Doli-nar-Hrovatova, Marjetka Dolinar, Andrej Makek in Tone Kržišnik; odbor ZS je namreč sklenil, da bo odslej vsako leto ob državnem prazniku počastil nekatere javne delavce, ki se trudijo za slovenstvo in napredek naše skupnosti.
Uvoženo iz Slovenije
•	Ker zgodovinarji ob zgodovini so zaspali, so svojo stroko kar časnikarjem predali.
•	Ministri vsem obljubam niso kos, volilccm je ostal
le zdaljšan nos.
•	Sodobni filatelist zbira samo znamke avtomobilov.
•	Sodobni Galilci bi rekel: „Zcmlji se vrti.“
•	Sodobni Gogolj bi dandanes napisal Prodane duše.
MALO ZA ŠALO
Dobita se materi tcena-gerjev.
,,Moja hči mi sploh ničesar več ne pove. To me dela naravnost bolno."
„Moja mi pa vse pove. Z živci sem čisto na koncu."
•	Sodobni izgubljeni sin sploh ne gre od doma.
•	Sodobni Judež: „Koliko je trideset srebrnikov v dolarjih?"
•	Sodobni kapitan pomeče vse mornarje z ladje, ki sc
potaplja.
Mož sedi doma in bere
„Kaj danes ne misliš iti v službo?"
„Saj res! Mislil sem, da sem že v službi."
*
časopis.
Zena:
•	Sodobni Sokrat bi rekel: „Vem, da ničesar ne vejo."
•	Psi so prepričani, da peljejo svoje gospodarje na vrvici.
•	Pticam je dovoljeno leteti ob pogoju, da ne odprejo
kljuna.
•	Tudi komunisti sc spreminjajo: še včeraj so govorili
o lepši prihodnosti, danes pa vzdihujejo po lepši preteklosti.
Nekdo zastaviračunalniku vprašanje: „Imam dve uri: ena stoji, druga prehiteva dve sekundi na dan. Katera je bolj točna?"
Računalnik odgovori: „Tista, ki stoji, je točna vsak dan vsaj dvakrat, druga pa samo vsakih dvainšcstdcsctlet enkrat."
DUHOVNO
ŽIVLJENJE
SLOVENSKA VERSKA REVIJA
Izdaja ga Slovensko dušno pastirstvo (dr. Alojzij Starc).
Urednik: Jože Škerbec; tehnični urednik: Stanc Snoj - Ranion L. Falcdn 4158 - (1407) Buenos Aires, Argentina - Registru de la Propicdad Intclcctual N® 90.877 - Stavljenje in oblikovanje: MALIVILKO - Tclcfax: (54-1) 362-7215 - Tiska: Tallcrcs Graficos VILKO S.R.L., Estados Unidos 425 -(1101) Buenos Aires, Argentina
POVERJENIKI
ARGENTINA: Dušnopastirska pisarna, Ramdn L. Falcdn 4158, Buenos Aires. ZDA: Slovenska pisarna, Baragov dom, 6304 St. Clair /V v c., Cleveland 3, Ohio 44103, USA. KANADA: Ivan Marn, 131 A Treviey Dr. Toronto M8„ 4C4, Ca-nada. ITALIJA: TRST: Marijina družba, Via Risorta 3, Triestc, I tali a. GORICA, Riva Piazzu-ta 18, 34170 Gorizia, Italia. AVSTRIJA: Naročnino pošiljajte Mohorjevi družbi v Celovec.
NAROČNINA
Naročnina v Argentina za leto 1992: $ 55.-in izdatki za pošto; drugod U$S 55.-Dcnarna nakazila na bančni (ne osebni) ček na ime: Luis Starc, Ram6n L. Falcdn 4158 -(1407) Buenos Aires, Argentina.
Nadaljevanje z 2. strani platnic
Vsako sodelovanje pa tudi nasprotovanje je še krepilo voljo za izpolnitev spoznanja in sprejete naloge. Predolga in sila nepopolna bi bila vrsta imen vseh, ki so pomagali. V njej so neuki in učeni, mladi in stari, revni in bogati, kristjani in muslimani, verni in neverni. Spoznanje: Bog hoče, ljudje smo rekli le svoj da — je na dan blagoslovitve doseglo vrhunec. Izbrisana je sramota in krivica, storjena Aljažu in slovenskemu ljudstvu. Ne govorim o čudežih. Nihče pa ne more mimo dejstva posebnega božjega varstva pri vseh delih in še posebej na dan blagoslovitve. Toliko nasprotovanj in tolikšna sreča, toliko zadreg in toliko rešitev, tolika množica ljudi — tudi nevajenih po gorskih poteh in nobene nesreče! Je pa tudi res: kapela tolikšnega pomena za Slovenijo, da so zanjo morali glasovati poslanci vseh treh zborov Slovenske skupščine.
Tako je zrasla nadomestna kapela v dolžini 9,70 v širino 6,50 in višino 6,70 in na njo prislonjen zvonik s tremi zvonovi.
V kapeli je daritveni oltar, velik križ in na steni nad oltarjem podoba Marije Snežne — Triglavske Matere božje.
SI©¥eorask3
t©Osuif
——.



La Vida Lspiriliial
Revista mensual religiosa. Editor: Misičn Catčlica Eslovena (dr. Luis Starc). Director. Josg Skerbec Ramčn L. Falcčn 4158 - (1407) Buenos Aires - Argentina - Registro Nacional de la Propiedad Intelectual N“ 90-877 Composicion y Armado: MALIVILKO - Impresidn: Talleres Graficos VILKO S.R.L. - Estados unidos 425 - (1101) Buenos Aires - Argentina
VŠmMS
Angelca Klanšek
Katica Kovač Dimnikova
Mija Markež

prelat dr. Alojzij Starc
ODLIKOVANCI
ZA 40-LETNO NEPREKINJENO IN ZASTONJSKO DELO
PRI UČENJU