165 Kar ni nikdar bilo, niti ne bode (Narodna pripovedka iz Podzeinlja; zap. —e.) nStara žena gobe žanje Ded korenjc strže, Sin po vrbali žabe pase, JJrat pa polže strelja." Niirodua. •Ji. ha. iia — še zdaj se mi ustnice na smeh žiri.jo, ko so spominain Be-I dastega Tineta in pa njegove pripovedke. JBedasti Tine, suio niu dejali; — bedast ravno ni bil, a raalo prisinukaen vender ia svoje mub.e je irncl, svoje muhe Bedasti Tiue. Ej, saj bi vam imel, prijateljeki dragi, vee o njein pri-povedovati, ali zdaj ni časa, vera, da ste vže vsi nestrpljivi, ker vam toliko easu njegove pripovedke ne povem, možno je pa, da se še kateri drugikrat kaj več o njem pojnenirno, pa me opomnite pri priliki, ker take stvari rad pozabljam. Tedaj nekega pomladanskega popoludne primahal jo je bedasti Tinc zopet k nam. To smo se zbrali hitro okolo njega, a on je raožato sel na leseno klop in se nezaansko kislo držal. Obrvi so se mu nabrale, široki nos stisnil in stegnil se je doli proti ustom in debeli, veliki ustnici ste rau malomarno poeivali druga na drugej. Sel je toraj na klop in molčal, a mi smo radovedno poseli okolo njega in zvedavo nprJi svoje ot-i v njega. — «Povej uara no kaj, Tine, povej! —" Tine zrl je uepomično pred-se in se kakor preje kislo držal in molčal. — — nNe bode nič!" — mislili smo si in res ne vera, ee bi kaj bilo, da se ni moja dobra sestrica spomnila in mu prinesla vclik kos belega, pšenienega kruha. Hej, da ste videli, kako hitro se je zdaj spremeuilo kislo lice našega Tineta. Obrvi so se razširile in raztegnile skoraj v ravno črto, oči so mu zalesketale, nosnice so se mu razširile, a usta, njegova velika usta, pomaknila so se ria vsako stran proti ušesom za nekoliko palcev. Zdaj je Tine zopet slišal. nHrn, hm, povem naj vam kaj? Boin pa, bom pa" — dejal je, pogledal radostno kos kruha, potem pa nas in začel tako-le: ,,V tistem časi,koje hodil jeden dedee počasi in jedel bob v stročji in dejal, da smo ,še vsi otrocji, ha. ha — — v tistem časi vozili so se trije bratje po morji. Nastal je pa vihar. ladija se jini je razbila in le težko so se rešili na otok, kateri je štrlel iz niorja. Ko so pa ogladneli, nalovili so rib in jili hoteli speei. Ali glejte ga kleka! ognja uiso iraeli in kako bi brez ognja pekli. Mislili so, mislili, kaj da store, hm — otišol je najstarpjši brat po otoku, da dobf kje ognja. Šel je. .š«l, prižel do gnre, hajdi na govo in — zagledal je onki-aj gon; velik ogenj. Tesel so je napotil do ognja in si v/.e domišljal, kako mu bodcjo teknile lepo pečene ribe. Da, ali kje so še bilo pečeun ribe! Prišedši namreč do ogoja, zagledal je pri-ognji kosmatega velikana z dolgo brado in z debelo gorjaeo v roci. ,,Kaj bi rad, kaj?" — popraša kosmatinec. nOgnja bi rad, ognja! Trije bratje smo, ponesrečili smo se na uiorji, a zdaj bi radi kurili in si ribe pekli, ali ognja mmamo." ,,Ognja dobiš!"—odrezal se je kosraatinec, ,,če rni poveš, kaj ni bilo nikdar, uiti ne bode, drugač« pa" — nasmeUnU se je in pokazal na svojo debelo govjačo. # . —»¦< 160 >¦•— Cenčal je nekaj, čenčal, najstarejši brat, vender pravega ui mogel povedati. ' A velikan, ne bodi len, povalil ga je lepo na zemljo, pošteno naklestil se svojo palico in ga brez ognja odpodil. . nNo, si li kaj dobil?" . . ' ,,Dobil sera, dobil, še prevee sem dobil, pošteno me je naklestila ta grdoba kosmatinska" — odgovoril je bratoma starejši brat iii jima povedal ves dogodek. pGrem pa jaz?" — dejal je srednji brat in je šel do velikana, ali tudi ou iii imul bolje sreče, ker je tudi njega kosmatinec požtcno namazal. Ej, kaj je bilo — šel je tudi najmlajsi brat, da-si mu sta brata povedala, da bode tudi on dobil svoj delež, vender je šel, ognja je bilo treba — gladni so bili. Prišel je najmlajši brat do kosmatiuca, a kosmatinec ga je poprašal: nKaj bi rad, kaj ?" ,,Ognja bi rad, ognja! Trije bratje smo, ponesrečili srao se na morji, a zdaj bi radi kurili in si ribo pekli, ali ognja nimarno." ,,Ognja dobiš!" — dejal je moško velikan — ,,ali poprej nii povedi, kaj ni bilo, niti ne bode — če ne poveš, namažem te, kakor tvoja dva brata" — pri-stavil ,je in se zlubno nasmijal. ,,Ako uič drngega, to pa vže storim" —odgovori! rau je najmlajši brat — ,,samo pazljivo me poslušaj!" — ,,Bilo je po zimi" — začel je uajralajši brat kosmatincu pripovedovati. — „8 pokujnim očetoin — Bog daj pokoj njegovej duši — vozila sva gnoj na njivo. Ej, vse ,je bilo belo, nisva meje razloeevala, in glej ga spaka! naš dobri domači guoj uapeljala sva ne na našo, ampak na sosedovo njivo. Hrn, mislil sem si, ko sem to zapazil, pač si bode sosed zadovoljuo rael roki in se najinej kratkovidnosti sniijal. Ne bode nie, oče! — dejal sera — veste kaj, oče, gtioja je škoda, zgra-biva njivo vsaki za jeden vogel in gnoj stresiva na našo njivo. Kar sva rekla, to sva storila, gnoj iz sosedove njive na našo stresla ia bob vsejala. Easel je, rasel bob, rasel visoko in vzrasel do nebes. Hm, inislil sein si, ne bi li šel malo v ne-besa pogledat, da vsaj vidiš, kako je gori — in hajdi jaz po bobu v nebesa. Plozara, plezain in doplczam po bobu v nebesa. Nebeška vrata bila so samo pri-prta in Boga in pa svetnikov nisem videl, pač pa sv. Petra, kateri je sedel na triuogatem stoličkn, na kplenih je iniel leseno stopo, a v roci bat, s katerim jo žito tolkel, a lnekiuje (otrobe, poseje) so letele ua belo rutico." ,,Kaj delaš sv. Peter, kaj ?" MKašo tolčem, rad bi jel!" — Gledal sem ga nekoliko časa, gledal, ali mi je postajalo mrzlo in želel sera si nazaj. ,,Jaz bi šel nazaj na svet!" nNe bode tako lehko, prijatelj moj, ker vedi, dokler si se ti tu pri raeni zadrževal, usahnil je tvoj bob" — odgovoril ,je sv. Peter. nLahko za to!" —odgovoril sem mu jaz. — ,,Daj mi pehar mekinj, da si splctera vrv, pa se bodem spuščal po vrvi nazaj doli na zemljo. Dal mi je sv. Peter raekiuj, spletel sem si vrv, ali bila mi je prekratka. Ali tudi tii sem si pomagal, odi-ezaval sem vrv uad soboj in jo doli privezaval, spustil se doli, padel ua zemljo in se tri čevlje globoko v zemljo udrl. Kaj sem —..< |B7 >¦• — iiotel, šel scni domov po niotiko in so odkopal. Ej, pa so priletele tiste sitne, lehkožive ptice, katero vrabce imenujemo, pa so začeli čivkati in me dražiti: ,,Jurij Brnezal K' je inekinje vkup vezal!" Veš, da mo je pogrelo, da se ta spaka pticja z menoj norčuje, pograbil siun niotiko, zagnal jo za vrabci in poldrugega vrabca ubil. Potem sem pa še pot zažgal. pa jo motika zgorela. držalo je pa ostalo. — Zdaj pa veš ti kosmatinec ko-smati, kaj ni nikdar bilo, niti no bodc, pa ini hitro daj ognja!'1 —Končal ,jo naj-mlajši brat; vendtT si je moral sam vzeti ognja, ker se je kosinatinec oil samcga sraeba po zeralji valjal in se še le čez nekoliko ur zavedel. Doiifsel jo najmlajši brat ognja in bratje so pekli ribe,