Povest o Peterčku in škratu
r^ivel je ubog drvar s svojo ženo. Pod gozdom sta « imela borno kočico in dvoje koz sta redila. Edini sinek, petletni Peterček, pa jima je s prid-nostjo sladil trudapolno življenje.
Da se je uboga družinica preživljala, sta oče in mati drvarila. Peterček je bil pa še premajhen, da bi pasel kozi; zato sta oče in mati ogradila prostor okoli koče in tam sta se pasli. Malemu Peterčku pa sta dala kos črnega kruha in lonček mleka,   nato   sta   zaprla  kočina vrata,   zaklenila in
150
spravila ključ pod prag pa sta odšla vsak dan že rano.
Ko sta prišla nekega večera z dela domov, ni bilo nikjer njunih koz. Ljudje so jima v strahu pripovedali,  da  ju je odgnal bržkone gozdni škrat.
Pravili so namreč, da biva nekje sredi gozda v veliki duplini škrat. Kogar dobi v pest, tega ne izpusti več.
Žalostna in potrta sta zrla uboga kočarja v prazno stajo, odkoder ni bilo več čuti prijaznega meketanja.   Bila sta sedaj  revnejša nego kdaj prej.
Zbala sta se pa tudi, da bi ne prišel škrat vnovič, in izvabil še Peterčka in ga odvedel s seboj. Preden sta poslej odhajala oče in mati na delo, sta slehrni dan naročala posebe malemu Peterčku, naj se nikar ne sklanja čez okno, Če bi ba prišel hu-dobni škrat, naj pokliče očeta na pomoč, kakor da bi bil oče res kje pri domu. Tega se bo škrat zbal in bo zbežal.
Da bi se Peterček škrata še bolj bal, sta mu ga orisala oče in mati kar najstrašneje. Dolgi, šče-tinasti lasje mu štrle na debeli glavi; široka usta mu segajo do ušes; nos ima velik nalik kumari; roke se mu vlečejo skoro po tleh; na prstih pa ima ostre, dolgc kremplje.
Peterček je prav trdno obljubil materi, da se bo varoval. Naredil si je celo leseno orožje, da bi se laže branil, in zagrozil je: »Le pridi mi blizu, ti hudobni škrat, ne bode ti dobro!«
Nekoč se je igral Peterček pri oknu. Kar za-sliši pod oknom šustenje. Pogleda vun in vidi zmr-šeno spako, ki je nosila na hrbtu culo in je nekaj iskala pod pragom.
»Kaj pa iščeš ?« vpraša Peterček. Bil je to rcs škrat in je iskal ključa, da bi prišel v hišo k Pe-tcrčku. Ker ga pa ni našel, se je zlagal: »Novec sem izgubil in ga ne morem najti. Ali bi ne prišel ti vun in bi mi ga pomagal poiskati?«
»Saj ne morem nikamor,« odgovori deček; oče in mati sta me zaklenila v hišo, da me ne vzame škrat!«
151
Škrat  se  namuzne,   pa   pogleda  kar  najlepše" more in pravi: »Ali sem jaz tak, kakoršen je škrat ? Sem mu mar kako podoben ?«
»Čisto drugačen si,« pritrdi Pcterček. »Sicer se pa škrata prav nič ne bojim. Poglej mojo sabljo in mojo puško! Kakor hitro mi pride škrat blizu, se mu bo slabo godilo!«   se  odreže  mali Peterček.
Škrat pogleda zvedavo po hiši skozi odprto okno. Rad bi bil prišel dcčku bliže, zato ga vpraša: »Kje pa je navadno ključ — ne vidim dobro tvo-jega orožja ?«
Peterček mu brž pove, kam devajo mati ključ. Škrat ga poišče, odklene in gre v izbo. Ko si je vse dodobra ogledal, začne nagovarjati dečka, naj gre z njim v gozd:   pokazal mu bo škrata,   ker on
»dobro ve, kjc ima škrat svojo votlino. Peterček   se   zveseli   tega   nasveta.   Takoj   se domisli:   »Škrat   se   bo   naju   zbal  in   mi   bo   vrnil ubogi kozici!«   Kos  kruha si še dene v žep in oba s škratom odideta v gozd.
Spotoma ponudi Peterček škratu kruha, ker so ga mati vedno učili, kako mora biti napram tujcem vsak otrok prijazen in postrežljiv.
Škrat pa ne mara kruha; seve, če bi ga vzel, bi ne smel Peterčku nič žalega storiti.
Že dolgo sta hodila po gozdu. Peterček se utrudi. Vsede se na mehki mah in začne drobiti kruhek. K njemu pa prisede škrat.
In ko tako sedita, ga vpraša škrat: »Ali si me nič ne bojiš?«   —   »Kaj  bi   se   te   bal?«   se  začudi
»dcčck, »saj si vendar čisto dobcr mož!« Ta pripomba se pa zazdi škratu tako zelo smešna, da se na ves glas zakrohota. Takrat mu pa vrže Peterček košček kruha v odprta usta. Škrat zakašlja in zapljuje, da bi spravil košček iz grla, a vse zastonj! Mora ga požreti.
In glej, zgodilo se je čudo! Ko je pogoltnil škrat kosček kruha, ni mogel Peterčku nič več žalega ne želeti, ne storiti.
»Tako, tako,« je zamomljal dobrovoljno škrat in se gladil po zmršeni bradi,   —   »torej se ti zdim
I         152
Novi papež sv. oče Benedikt XV.
Poprej kardinal Jakob della Chiesa, rojen 21.novembra 1854 v Genovi; 21. decembra 1878 posvečen v mašnika; od 22. decembra 1907 je bil nadškof v Bologni, letos 25. majnika povišan za kardinala in 3. septembra izvoljen za poglavarja katoliške Cerkve.
kakor drugi Ijudje ? Tega mi ni do sedaj še nihče povedal. A, ker si storil. ti fantek, to prvi, ti na-pravim veselje. Pazi scdaj!«
Prav majhno piščal vzame škrat iz velike torbe in zapiska na njo. Peterček pa posluhne na njo. Iz dalje so odgovarjali živalski glasovi.
Iznova zapiska škrat — — Peterček začuje zdajci,   kako   hiti  cela   množica  živali po mahu   in
_ po listju proti njima.
¦ Še tretjič zapiska škrat. Takrat pa prihitita k Peterčku kozici, ki sta bili izginili iz hleva. Takoj spoznata Peterčka. Samega veselja nista vedeli kaj početi. Vsaka z druge strani sta se zapodili v Pe-terčka in sta ga prevrnili po tleh. Presrečni Peterček pa je plesal po eni sami nogi.
Pa ni bilo še konec veselja. Širom so se od-prle oči malemu Peterčku. Za domačima kozicama se je pridrvilo vse polno kozic, tako belih in nežnih, kakor snežene kepice. Glas je zastal Peterčku, ustcca so se mu odprla in ročicc razklenile; očesci pa sta izpraševali •'
»Odkod so pa te ljubke živalce ?« — »Vse so tvoje, Peterček moj mali!« mu odgovori dobri škrat, ga pogladi po kodrasti glavi, nato pa izgine, hitro kakor misel v gosti šumi.
Peterček se vrne proti domu. Ljudje so ga srečavali in izpraševali, kje je vendar dobil toliko kozic. Samega začudenja so sklepali roke in šli za njim. Kar mu prideta nasproti oče in mamica, ki sta ga iskala že vsa v skrbeh. Ko Peterčka ugledata, tako   majhnega   sredi  množice   kozic   in  kozličkov,
_sedeta samega  strahu vsak na en obcestni kamen.
B »Juhej, juhe!« jima zakliče Peterček in prihiti do njiju. — »Kdo ti je vendar dal toliko kozic ?« ga vprašujeta oba hkrati, in Peterček pripoveduje na dolgo in široko, kako je šel z dobrim možicem v gozd in je ta poklical vse tc kozice k sebi ter jih je podaril njemu.
K         »Kakšen pa  je bil tisti možic?«  so silili vanj
Hgtarši.   Deček ga je opisal, kakor ga je videl. Obe-
m     154
zano roko je imel in dolgo- brado in široka usta, ki pa niso segala do ušes.
»O, Bog, o, Bog!« sta klicala oče in mati. »To je bil škrat, tisti hudobni škrat, ki nam je storil že toliko zla.
Peterček pa ni razumel, kaj govore. Samo strmel je vanje in pogledoval zopet in zopet svoje živalce.
»Glejte, glejte, ni samo hudoben ta gozdni škrat; tudi dober zna biti, o pa kako dober!« so sklenili Ijudje, ko so se dovolj nagledali Petcrčkovih kozic.
Vcselo je odšel Peterček s starši  proti domu.
Pomanjkanja ni bilo poslej več pri kočarjevih. Na mestu borne kočice se je belila kmalu prostorna hiša med drevjem.
Peterček je pa zrastel in je postal ugleden mož. Daleč naokoli ga ni bilo tako bogatega kmeta, kakor je bil on.                             Ludvik Koželj   .