Jordanova struga.
Sveta  noč.
IN ocoj  se sklonilo nebo Do zemlje je v vroči ljubavi, Sladak ji prinaša pozdrav: „Mir dobrim ljudem  po nižavi!"
Ne čujete,  dobri ljudje,
Kaj   klic iz  višine  vam pravi?
Ne umete ptujih glasov:
;;Mir dobrim ljudem  po  nižavi?"
Čuj! — Meči, ostroge zvene — Na boj  se vrstijo  krvavi — Z neba se spevi lijo: „Mir dobrim ljudem po  nižavi!"
In  mir je in pokoj  povsod  — Mrliči leže po planjavi — Vse tiho — le z neba zveni: „Mir dobrim ljudem  po  nižavi!"
Gojko.
Ponočni gost.
M<
Lo gočen grom  je stresal svet, Vihar je zunaj  rjul, Od tesnega strahu prevzet
Na postelji sem v sanjah čul.
Tedaj  nekdo  prispe do  vrat,
Potrka,  de glasno : „ Prišel nocoj sem  k tebi spat.
Imaš li posteljo mehko?"
S tresočim glasom vzkliknem  jaz: „„Kdo si,  neznani gost?""
V blazine skrijem svoj  obraz.
„„Moj  dom nocoj  ni zate prost.""
„ Utrujen sem, premočen ves;
Odpri mi vrata vsaj ! Moril te  bode večen kes,
Če v noč me odpodiš nazaj."
„„Komu odprem naj, to povej!
Odklej  te jaz poznam ? Oh pojdi, pojdi le naprej,
Drugje poišči miren hram!""
„Nikar,  nikar se me ne boj!
Saj  sem poznat ljudem. S teboj  govoril  bom  nocoj  —
O,  ko bi vedel ti — o čem!
Razgovor najin   bode dolg,
Premislek tvoj  globok. Ko zopet se pogreznem v  molk,
Ti jokal bodeš,  kot otrok."
Poskočim  k vratom  iz blazin :
„„Pokaži svoj  obraz!""  — „Prišel sem  k tebi  —  tvoj spomin."
Na postelji vzbudim se jaz.
Mogočen grom  je stresal svet,
Vihar zares je rjul. Spomina vročega prevzet,
Na postelji zares sem  čul.
In bil je najin govor dolg,
Premislek moj  globok.  — Ko se vihar zavil je v molk,
Zares  sem jokal kot otrok.
Anton Medved.
„Dom in svet"   [896, št. 24.
47