254
Kakošni so pripomočki za ohranjenje sadnih
in gozdnih dreves
in kdo naj v prvi vrsti učitelja v tem predmetu
podpira?
V naši mili domovini se je pričela umna sadjereja posebno v novejši dobi pospeševati; najboljšega vspeha in nade imamo pa mi, dragi mi tovariši, se nadejati, Vsacemu od nas je znano, da so dobile naše šole v novomeškem okraji po trudopolnem prizadevanji e. kr. okrajnega glavarja gosp. Jos. Ekl-na in za šolski blagor vnetega c. kr. okrajnega nadzornika g. Antona Der-ganca z malimi izjemami sadne vrtove in drevesnice, katerih vrtnarji smo mi, dragi tovariši.
Prizadevati si hočemo, da našemu ubozemu kmetu k obilnejšim dohodkom pripomoremo v njegov blagor in korist.    Naj nam bode vedno pred očmi izrek:
,,Skrbi za huda leta More" uboz'ga kmeta."
Gotovo je, da sadjereja zel6 povzdiguje blago-stan dežele, in da je sadje velikokrat krepka bramba zoper lakoto itd. Tudi se ne more trditi, da bi se zavoljo sadjereje kako drugo delo zanemarjalo.
Veselo je slišati, da se širi umna sadjereja v naši deželi; a vse več bi se še lahko storilo, ker je še veliko praznega prostora, ki je za sadno drevje zelo pripraven.
Da se pa tako imenitni namen doseže, je treba mladino podučevati  v sadjereji in jo za njo vnemati.
Ako mladina doraste in skrbi za sadjerejo, daje sosedom lep zgled , in tako se širi ljubezen do sadjereje po naslednikih in se vedno bolj ustanovlja.
Nihče pa nima ugodnejše priložnosti, da v mlada srca cepi ljubezen do sadjereje, kakor učitelji, katerim je izročena kmečka mladina. Uže pri navadnem šolskem uku lahko učitelj učence vnema za sadjerejo , še veči prid pa bode za šolsko mladež, ako učitelj skrbi, da se marljivo dejansko poučuje v sadni drevesnici, in pri vsaki priliki v šoli bere in razlaga kaj iz vrtnarskih knjig.
Učitelj naj priporoča, da se sadno drevje marljivo snaži. Za snaženje in obrezovanje drevja sicer vsak letni čas ugaja, a najboljši so pozimski meseci; in ravno ob tem času ima sadjerejec in poljedelec za ta posel največ časa, ko drugo navadno delo miruje.
S snaženjem drevja si pa tudi kmetovalec dostikrat v zadregi ob zimskem času potrebnih drv dobiva v bližini svojega stanovanja , ter mu ni potrebno v po več ur oddaljeni gozd po-nje hoditi. — Ta prid naj bi si kmet in sadjerejec dobro v spomin vtisnil in ga nikdar ne izgrešil! Sadnemu drevju s tem pomaga k lepši rasti, boljšemu razvoju in bolj gotovi produktivnosti, sam sebi prihrani veliko težavnega dela, ter si zagotovi boljših dohodkov, drevje v krepki rasti in lepem razvoju ohrani.
Tudi se premalo ceni gnojenje sadnemu drevju. Mnogo dreves samo zato malo sadu donaša in nazadnje konec vzame. Pri sadjereji je tedaj zel6 važno to, da sadjerejec drevju pripravnega gnoja daje v pravi razmeri in tudi v pravem času. Najbolje se sploh gnoj sadnemu drevju prileze iz strohljivih tvarin in v tekočem stanu, kajti tak gnoj hitreje v zemljo pride do koreninic drevesnih, ki ga srkajo; suhi gnoj nasproti le počasi s pomočjo deževnice v zemljo dohaja. Povodni gnoj se vlije v jamo, katera je kakega l[4 metra široka in pol metra globoka, ter se tako daleč od debla skoplje, dokler veje drevesa segajo. Ko je gnoj va-njo vlit, se zopet zasuje.
Najbolji čas drevju gnojiti je od spomladi do jeseni , in sicer zgodaj spomladi zato , da rast v drevesu izbudimo, — d& drevo nastavlja sad, se mu prileze gnojenje malega in velikega travna.
• Zatirajo naj se sadnemu drevju škodljive živali: miši, gosenice, metulji, sadni Črv, hrošči, mravlje, uši, ose itd. Koristne živali, ki sadjerejcem skazujejo posebno ljubav; med temi so: krt, netopirji, žolne, kuko-vice, senice, škorci, lastovke, žabe, krote, kuščarji, krešci in roparski hrošči, pajki in sploh tiče pevke, ki živijo od različnib mrčesov in gosenic, ki sadjerejcu toliko škodo narejajo. Zatoraj so tiči sadjerejcu naj veči prijatelji. Toraj skrbimo , da si te dobrotnice ohranimo, da se množe, ti prijatelji in dobrotniki. Neporedni fan-talini, ki ne znajo druzega, nego stikati po gnjezdih in nedolžne živali more, naj se ostro kaznujejo.
V prvi vrsti naj skrbe c. k. okrajna glavarstva, da se v tem smislu dani ukazi spolnujejo; pri vsaki župa-niji naj bi bila zapornica, v katero bi se neporedni fantalini, zatiralci tičev, zapirali, pa tudi odraseni grešniki postavno kaznovali.
SI. vlada veleva, naj bi učitelji skrbeli, da se mnogo valilnic, na pr. za škorce pripravi. Pa kaj? Mi učitelji naj bi skrbeli, neporedneži pa razdevali, kar mi ohranimo!
Na zgornjem Avstrijskem, kjer se zelo marljivo s sadjerejo bavijo, nahaja se skoraj na vsakem vrtu več valilnih tružic za škorce.                          (Konec, prib.)
262
Kakošni so pripomočki za ohranjanje sadnih
in gozdnih dreves
in kdo naj v prvi vrsti učitelja v tem predmetu
podpira?
(Konec)
Da ohranimo gozdna drevesa, to je, gozde sploh, treba je:
1. Da se listje, odpadlo brstje, mah in pa druga drobnjava, ki gozd gnoji, ne grabi ali ne pobira.
Listje in brstje nareja gozdu potrebni humus. Humus pa ima lastnost, vlago iz zraka piti in zemljo gnojiti. Z odstranjenim listjem odstranimo gozdu gnoj, ter ga izpostavljamo hudi suši.
Mah brani, da hudi nalivi zemlje ne odnes6 v ni-žave, kajti s pomočjo mahu piti more zemlja vodo tam,
kjer pade na zemljo. In ravno to je tudi vzrok, da je v pogozdenih krajih mnogo studencev, katerih v nepo-gozdenih pomanjkuje.
2.     Nepotrebno in pregosto drevje naj se iz gozda odpravlja.    Plevel škoduje povsod.
3.     Gozdni tiči, sosebno plezalci, največi varuhi gozdov, naj se ne preganjajo. Oni sicer narede duplo v drevo, toda vedeti je, da votlina, ki suši potem trh-ljivo votlo drevo, drevesu ni na kvar, veliko bolj mu je v korist, kajti vsled osušenja trhljivega drevesa za-brani se daljuo gnjijenje. In če bi vsi lesni črvi, ki jih tiči plezalci v enem letu vgonobijo, ostali, smelo bi ae reči, da bi bili sedaj brez vsega drevja ne samo gozdnega, marveč tudi sadnega.
4.     Pastirji, ki pri gozdnih drevesih kurijo, si dežnike iz smrekovih vrhov narejajo, smolo zažigajo, ter sploh drevje kvarijo, naj se po zgoraj navedenem činu kaznujejo.
6.    Učenci naj se učijo spoznavati važnost, ime-nitnost in korist gozdov.
Dobro naj se jim razlagajo škode in nesreče, ki so nastale v onih krajih, kjer so gozde pokončali (Kras, Sicilija, Francosko).
7.     Vsaka šola naj ima kos zemlje, na kateri naj bi se gozdna drevesa odgojevala. Otrok bi dobil uže veselje v mladosti do gozdnega drevja, varoval in od-gojeval bi ga sigurno potem tudi kot odrašcen mož. Hodil ne bi potem samo se sekiro v gozd, ampak nesel bi tudi matiko, mlado drevesce, in vsadii ga v obližju, kjer je starega posekal.
Kdo naj pa učitelja tudi v tem podpira, mislim, da so glavni in edini faktor le novci.
Občina, boljše krajni šolski svet, naj odmeri vsako leto nekoliko denarja v namen odgojevanja dreves. Učitelj ima samo učiti in odkazovati. Da bi pa sam trosil svoje novce, mu gotovo pri sedanji plači ni mogoče.
Učitelj naj si vsako leto vse stroške, ki jih je imel z odgojevanjem dreves, zapisuje, pri seji krajnemu šolskemu svetu dokaže, in on naj mu vse stroške poplača.
Po vseh teh potih se bode po pouku in po dobrih zgledih sadjereji in reji hostnih dreves močno pomoglo, poučeni otroci bodo sčasoma postali umni in pridni sadje- in gozdorejci, in vresniČil se bode pregovor, ki veli:
„Na vsaki prostorček zasadi drevo
In pridno ga glestaj, ki splačal  se t' bo!"
Vkoreninila se bode potem sadje- in gozdoreja povsod, in videli bodemo na vsacem kraji, kjer je zemlja za to in kjer sadje obeta dobiček, lepe pridelke, ki bodo pričali, da naši kmetovalci vedno bolj spoznavajo in čislajo sadje- in gozdorejo, in tako koristijo sebi ter zaljšajo in boljšajo domovino.
Prečna 19. julija 1881.
Jernej Pirnat, učitelj.