Glasilo Zveze sindikatov Slovenije
u- Glavni urednik Dušan Gačnik u- Odgovorni urednik Franček Kavčič
e- I
l0 -------------------------------------------------
Ljubljana, 31. oktober 1986 številka 43, letnik 45, cena 65 dinarjev
i?
li-
o.
aj
o-
)o
m
č-
predaha si
NE MOREMO PRIVOŠČITI
.Zdi se, da so si vodstva družbenopolitičnih organizacij na vseh ravneh po kongresih ''žela malce predaha. Toda vse kaže, da je bil ^le navidezen. Sloje za notranje mobilizirance, za dogovarjanje o tem, kako kongresne r- nsmeritve spraviti v življenje in kako se spoli- Pdjeti z vsem tistim v naši družbi, kar krni ;U hCZvoj.
a- Današnja politična scena kaže, da so ta ''Predah« poskušale izrabiti samoupravljanju in socializmu nenaklonjene sile, ki sicer dolgo rovarijo v kalnem ter s pozicij meš-canske desnice, nacionalizma in dogmatskega birokratizma ponujajo svoje rešitve za Jazvoj jugoslovanske družbene skupnosti. Nestrpnost, preštevanje, pretiravanje z °groženostjo in neenakopravnostjo so tista Sesla njihove politične indoktrinizacije, ki n^orda delujejo na najbolj občutljive točke Noveškega razsojanja, vendar na plodna tla ?eitno ne morejo pasti. Nosilci takšnih idej 111 rešitev pa so se krepko ušteli. V vseh rePublikah in pokrajinah so po kongresih JJastale nove razmere, spodbujene ravno z pogovori o sprejemljivih poteh gospodarskega in družbenega razvoja sploh. Alterna-kve. samoupravni socialistični ureditvi in Pjenemu političnemu sistemu, kot sta ga oblikovala Tito in Kardelj, ni. Takšen je že-tezni dogovor delavskega razreda in njegovih organiziranih političnih sil, in prav ta dogovor dokazuje, da revolucija ni bila uka-Oa in da je tudi nismo izdali. Naj bo to pis-oem različnih memorandumov všeč ali ne -izvijati moramo politični sistem socialističnega samoupravljanja, hkrati pa v njem spreminjati vse, kar onemogoča ali ovira razvoj samoupravnih družbenoekonomskih odnosov, v katerih bodo združeni delavci v resnici odločali o razširjeni reprodukciji.
. Intenzivna politična bitka za dograjevanje Slstema se je začela. Kot po tekočem traku Prihajajo iz ustreznih družbenih organov Predlogi za spremembe gospodarskega sistema, in kot na dlani je, da se spoznanje o Politiki opiranja na lastne moči prebija v družbeno prakso. Zveza komunistov se je ^Popadla tudi z na videz »veličastnimi« institucijami v naši družbi, za katerih pročelji so skriva precej protisamoupravnega in pro-ksocialističnega. Idejni spopad z nosilci takšnih razmišljanj v srbski akademiji znanosti in umetnosti je dokaz okrepljene moči ^eze komunistov v tej republiki in zagoto-
i * i * * * v vilo, da bo njen novi slog dela znal »pomesti« z vsem tistim, kar je nacionalistično, ozkosrčno, in tudi z drugimi težnjami, ki so jjPrte z logiko našega družbenega razvoja, takšen boj bijejo tudi v drugih republikah, Pa čeprav se zavedamo, da ne bo zmeraj Premočrten in da se bodo tu in tam pojavljata tudi zagozde v razvoju.
Najvišja jugoslovanska organa - predsedstvi SFRJ in CK ZKJ — sta na četrtkovi seji opozorila, da tudi neodločnost socialističnih subjektivnih sil opogumlja in spodbuja pro-
tisocialistične sile. Poudarjata potrebo po hitrejšem premagovanju težkih gospodarskih razmer, po enotnosti pri izpolnjevanju oolgoročnega programa gospodarske stabi-hzacije. V razčlembi temeljnih značilnosti Politično varnostnih razmer v naši družbi kažeta na bistvene vzroke za delovanje pro-hsocialističnih in protisamoupravnih sil ter Zavezujeta k spopadu z njimi. Bitka se je 2ačela, demokratično in v slogu s »knjigo had knjigo«, kar je bržkone za sedanji druž-
. beni trenutek prava pozicija v spopadu z
vsem, kar sili nazaj in kliče po drugačnih sredstvih, ki ne spadajo med orožje demokratičnih političnih spopadov.
Marjan Horvat
V SINDIKALNEM POROČEVALCU
LAŽNI VITEZ NA BELEM KONJU
Val podražitev, ki je in še bo te dni preplavil deželo, je nov dokaz, da zvezna administracija nima v rokah nobenega učinkovitega »orožja« zoper inflacijo, pa naj se z nasprotno trditvijo še tako hvali. Zahteve gospodarstva po novih, višjih cenah in podražitve zato niso ne »trmaste« niti se nad njimi ni treba »zgražati« (kot je moč te dni slišati v javnosti). Nove cene so samo odraz, posledica naših družbenoekonomskih odnosov. Ker se ti še lep čas ne bodo izboljšali, je zaman tudi vsako zmerjanje in kritiziranje tistih, ki takšne razmere kar najbolj izrabljajo sebi v prid.
Zakuj n^j bi se zgražali nad IMV, ki hoče nekatere nadomestne dele za avtomobile podražiti skoraj osemkrat? Tovarna, ki izdela na leto okoli 30.000 osebnih avtomobilov,mora imeti zelo visoke cene, da lahko
od tako majhne proizvodnje živi. Kajpak delavci v takšni tovarni (enako velja za TAS z letno proizvodnjo 18.000 vozil in za Crveno zastavo, čeprav izdela približno desetkrat več vozil kakor TAS) niso krivi, če jim družbeno-ekonomske razmere dovoljujejo, da lahko živijo od tako malo dela. Dokler bodo njihovi izdelki iskani na trgu (ker ne le da ni boljših, ampak konkurenčnih izdelkov kratkomalo ni!) in dokler bodo razmere to dovoljevale, bodo delavci v omenjenih in drugih tovarnah, ki se jim godi enako, pač raje postavljali visoke cene (pa čeprav ob prisilni 120 dnevni zamrznitvi), kot iskali druge, družbeno bolj upravičene in smotrne načine pridobivanja dohodka.
Dokaz je to, da vlada nima nobenih učinkovitih sredstev zoper rast cen, je tudi
omenjeno ščuvanje javnosti zoper tiste, ki želijo za nekatere povečati cene (takih je menda 499 od 2600, kolikor jih je terjalo višje cene. To ščuvanje izvira tudi iz zveznega zavoda za cene. Nekateri kolektivi so postali sovražniki stabilizacije, samoupravljanja, države ..., tako bi lahko razumeli vik in krik, ki se je dvignil ob podražitvah njihovih izdelkov. Zvezna vlada pa bo zdaj dobri vitez, ki bo z novimi ukrepi posekal cenovnega zmaja. Kajpak tako enostavnih rešitev zapletenega vozila, kot je naša ekonomska politika, v resnici ni in zato se vlada zaman priduša, da bo s svojimi ukrepi ukrotila divjanje cen. Za ta uspeh bo treba že nekaj drugega kot zamrzovanje cen za nekaj mesecev, odvzemanje pravice do posojil, zapor za vodilne . . .
Navsezadnje - zakaj ne bi vlada za spremembo cene spustila povsem z vajeti (razen tistih cen, ki jih mora res imeti v rokah)? Pa naj se vidi, katere izdelke bo trg sprejel, katere pa zavrnil. Morda bi tak ukrep vladi prinesel hitreje več uspeha, kot dosedanji križarski pohodi zoper slabosti našega družbenoekonomskega sistema.
Boris Rugelj
DRUGA STRAN
Ljubljana, 31. oktobra 1986
Delavska enotnost 2
Za revne
elektrika
zastonj
Novinaiji Televizije Novi Sad so jugoslovansko javnost obvestili o pobudi Elektrogospodarstva Srbije, da bo le-to oprostilo plačila porabljene električne energije vse socialno ogrožene občane.
Vest v teh težkih časih zelo odmeva. Najprej zato, ker gre za gesto, ki jo v nekaterih okoljih na tihem že uveljavljamo, saj v javnost od tu in tam pride kakšna vest, kako na tisoče občanov ne plačuje porabljene energije, drugi ne stanarine ali vodarine in drugih dajatev.
Iz omenjenega sporočila javnosti gre pri Elektrogospodarstvu Srbije v resnici za približno pet odstotkov občanov, torej za komaj omembe vredno število (ob dejstvu, da mnogi prizadeti že dejansko ne plačujejo elektrike) in da ta strošek ne ogroža njihovega gospodarjenja.
Poznavalci naših razmer vedo povedati, da naše elektrogospodarstvo »izgubi« na leto okrog 13 odstotkov električne energije. V razvitem svetu je ta odstotek za več kot petkrat manjši. Toda četudi pustimo ob strani razviti svet, kjer na porabo energije gledajo drugače, kot mi, ne moremo mimo dejstva, da v pretežnem delu države občinstvo porabo električne energije le plačuje. Še več, v Sloveniji je plačilo porabljene električne energije že močno ogrozilo socialno varnost večjega števila občanov, kot denimo na območju Elektrogospodarstva Srbije tudi zato, ker ti občani plačujejo električno energijo precej dražje.
Po drugi strani pa je v zraku prav zdaj ponovna podražitev električne energije. V elektrogospodarstvu trdijo in uspešno dokazujejo, da so viri te energije zvečine izrabljeni, da ni denarja za nove gradnje, da so stroški distribucije mnogo večji od priznanih, da - to pa je znano -ima elektrogospodarstvo velikanske izgube.
Tako je vest o odpravi plačila porabljene energije v Elektrogospodarstvu Srbije izgubila socialno noto in dobila politični pomen, in sicer tembolj, če bodo Elektrogospodarstvu Srbije sledili še drugi imetniki virov energije, surovin. Če bodo, denimo, v naši žitnici opustili plačilo kruha, v Majdanpe-ku začeli delavcem zastonj deliti zlato, v Dalmaciji na stežaj odpirati hotelska vrata, v Kragujevcu stoenke ali...
Janez Sever
STABILIZACIJSKO
POVEČANJE
ZVEZNEGA PRORAČUNA
V zvezni skupščini (v zboru republik in pokrajin) so sprejeli zahtevo zveznega izvršnega sveta po povečanju zveznega proračuna za toliko, kolikor seje letos inflacija povečala nad načrtovano. ZISje uspel prepričati delegate, da je s predlogom za povečanje proračuna ravnal zelo stabilizacijsko, saj za to menda ne bo gospodarstvo bolj obremenjeno kot doslej, saj se je delež zveznega proračuna v narodnem dohodku Jugoslavije povečal samo za dve stotinki odstotka.
Kajpak so delegati tudi tokrat popustili znanemu šarmu zvezne vlade, s katerim zna prepričati (nekateri bi temu dejali pritisk), pa čeprav nima v rokah pravih argumentov. Ne drži namreč noben od omenjenih razlogov vlade: novi izdatki za proračun bodo dodatno obremenili gospodarstvo (nemara tudi občane, saj v nekaterih republikah odkrito napovedujejo zbiranje svojega deleža pri dodatnem polnjenju zvezne vreče z novimi prometnimi davki);
prav tako ne drži, da zvezni proračun ni večji (glede na delež v narodnem dohodku), kot je bil. Ob podatku, daje bil sprva načrtovani proračun (1104,4 milijarde din) 6,63 odstotka narodnega dohodka, smo izračunali, da povišanje za 275,6 milijarde ne zavzame samo 2 stotinki odstotka narodnega dohodka, ampak kar 1,65 odstotka. S tem pa se povečujejo tudi pravice, ki jih imajo - z zakonom zagotovljene - uporabniki proračuna.
B. R.
ZAMERA »NEKDANJEMU MINISTRU ZA KULTURO«
V izčrpni in informativni, vendar (pre)pozni televizijski kroniki Borštnikovega srečanja smo minuli teden (vsaj mi) prvič zvedeli za »zakloniščne«, težave graditeljev mariborskega gledališča. Branko Gombač je povedal, da bodo pod novo dvorano gledališča, katere zidava je že tako odmaknjena na začetek devetdesetih let, iz »kulturnih« sredstev, morali najprej postaviti zaklonišče za okoliške krajane.
Ne dolgo za tem je to ponovno omenil dr. Matjaž Kmecl, predsednik Borštnikovega srečanja, član predsedstva CK ZKS in v prejšnjem mandatu predsednik republiškega komiteja za kulturo. Kot »nekdanjega ministra za kulturo« ga tudi danes še radi predstavljajo.
Najbrž zato, ker je to dolžnost zelo uspešno opravljal in je brez dlake na jeziku, obenem pa s kleno in jasno slovensko besedo znal stvari
postaviti na pravo mesto. Tudi takrat, ko ni šlo le za »ljubeznivosti«.
Zato nas preseneča, da je tokrat ostal le na pol poti. Vsaj zdi se tako. V svojem »Premišljevalnem pismu ob kulturnem testamentu Bojana Štiha« našteva (sam pra-. vi, da na hitrico, in razumemo ga) temeljne »okvare« v kulturi. V tem spisu v sobotni prilogi Dnevnika pravi:
... »vojaški birokrati so menda prisilili graditelje mariborskega gledališča, da pod njim zidajo atomsko zaklonišče za krajevno skupnost - vse iz kulturnega dinarja, ne da bi kaj primaknili zraven (20 starih milijard, in ob zaklonišču, ki za potrebe gledališča že je)« ...
Marsikatero nejasnost in subjektivno »resnico« nam je dr. Kmecl pomagal razjasniti in postaviti tja, kamor spada, zato nas čudi, da je v tem primeru ostal nedorečen in ni bolj udaril po mizi.
Igor Žitnik
KDO SE OTEPA IZOBRAŽEVANJA ODRASLIH
Na skupščini Andragoškega društva Slovenije so ugotavljali, da so v zadnjem času sprožili veliko akcij, ki so pripomogle, da smo se v družbi začeli mnogo bolj zavedati pomena izobraževanja odraslih za dolgoročni družbeni razvoj. Pravočasno so se vključili tudi v pripravo dolgoročnega in srednjeročnega programa razvoja SR Slovenije. V obeh listinah je ustrezno zastopano izobraževanje odraslih, kar daje dobre možnosti za obravnavanje izobraževanja odraslih v kratkoročnih načrtih in načrtih za določena področja dejavnosti (izobra-
ževanje) ter v občinskih načrtih.
Nerešeno pa ostaja sistemsko financiranje izobraževanja odraslih. Glede na njegov pomen je povsem očitno, da ga ne moremo prepustiti samo neposredni svobodni menjavi dela. Zato so bili na skupščini ogorčeni, ker seje neznano kje (morda v predalih strokovne službe republiške izobraževalne skupnosti?) izgubilo njihovo dopolnilo programa izobraževalnih skupnosti. Gre za predlog, ki ga je podprl tudi svef za vzgojo in izobraževanje pri predsedstvu RK SZDL. Ne le podprl, tudi v
svoje predloge gaje vključil, njegov predstavnik ga je zagovarjal na skupščini republiške izobraževalne skupnosti, ugovarjal pa mu ni nihče.
In predlog sploh ne zahteva denarja, tfemveč le, da v enem letu preučijo poti za ureditev financiranja izobraževanja odraslih ter da se potem to ustrezno vključi v srednjeročne družbene načrte. Andragoški delavci so pripravljeni pomagati, toda tisti, ki imajo škarje in platno v svojih rokah, se izobraževanja odraslih očitno ote-
NISO NEOBVESCENI SAMO NOVINARJI
POVZEMAMO
NAPAKE REPUBLIŠKE, DENAR ZVEZNI
Najnovejši predlog, naj pri pokrivanju škode zaradi zgrešenega vlaganja Makedonije v Feni sodeluje vsa jugoslovanska skupnost, je za zdaj brez primere, ugotavlja Vjesnik in se sprašuje, ali lahko postane navada. Solidarnost v državi sicer ni bila nikoli vprašljiva, vendar je vprašanje, ali je treba v takšnih primerih igrati na to karto ter navaja, da se predlog zvezne vlade o pokrivanju škode opira na solidarnostno pomoč. Toda že po prvih komentarjih, sicer neuradnih, je čutiti grenak priokus takšnih zamisli.
Republike in pokrajini, pravi Vjesnik, morajo razvijati občutek lastne odgovornosti za napake, zlasti še, če so jih naredile na svojo pest. Ustavno pooblastilo, po katerem so republike in pokrajini odgovorne za lastni razvoj, to jasno pove, čeprav ga v praksi razumejo tako, da lahko vsak dela, kar hoče, ko pa je treba plačati račun, ga pošljejo v skupno blagajno. Feni je tipičen primer, ki lahko potegne za sabo tudi druge, meni Vjesnik.
Kot marsikdo v naši družbi so tudi novinaiji pogosto med dvema ognjema. Z njihovim delom so nezadovoljni bralci oziroma poslušalci, pa tudi tisti, o katerih je govor. Nezadovoljna z delom novinarjev, ki spremljajo naše turistično gospodarstvo, je med drugim tudi Bogomila Mitič, predsednica republiškega komiteja za turizem in gostinstvo. Meni, da gre za enostransko poročanje, za katerega je značilno napihovanje slabosti, kar
pripisuje predvsem pomanjkljivim informacijam, ki jih imajo novinarji.
No, bo že kako. Sicer pa, kako naj bi bili turistični novinarji dobro obveščeni, če to ne uspe niti našemu prvemu človeku v turizmu. Bogomila Mitič je namreč pred dnevi na sestanku v Lipici nejevoljno naštela, česa vse njen komite ne ve. Preprosto zato, je dejala, ker mu drugi organi informacij ne posredujejo več kot v prejšnjih letih. Letošnji novi si-
stem informiranja je po njenih besedah privedel do tega, da »ne vemo, kaj se dogaja v menjalnicah, kaj je s turističnimi čeki Narodne banke in podobno«.
Ob tem so te dni nekatera sredstva javnega obveščanja namigovala, da gre pri vsej stvari morda za korak naprej v obveščanju, seveda v smislu demokratizacije. Čemu bi bili »neobveščeni« samo navadni ljudje, ministri pa ne?
A. V.
Zdravko Kaltnekar
SKRAJŠEVANJE DELOVNEGA IN PODALJŠEVANJE OBRATOVALNEGA ČASA
cena 1.980 din
Knjiga je izšla v zbirki Knjižnica Sindikati. Naročite jo lahko na naslov: Delavska enotnost, Ljubljana, Celovška 43.
V SREPISCU POZORNOSTI	•, ,	... Delavska enotnost 3
Zvezna vlada je predstavila resolucijo 87 in napovedala spremembe v gospodarski politiki v prid ekonomske logike
KAKO VROČA BO JUHA...
vprašanje je, ali bo uveljavljanje ekonomskih zakonitosti in realnih dohodkovnih kategorij uspelo v tej meri, kot obljublja ZIS, saj utegnejo spremembe povzročiti, vsaj v začetku, hude gospodarske in socialne težave.
Čeprav smo v gospodarski Politiki vajeni nenadnih in ^pričakovanih obratov, je Napoved gospodarskih Nkrepov, ki jo je na zaseda-Nju zborov zvezne skupšči-Ne sredi minulega tedna dal Podpredsednik ZIS Miloš Milosavljevič, presegla vsa Pričakovanja. Napovedi -reeimo jim raje obljube - so tako velike, napovedane sPremembe v gospodarski Politiki tako drzne, da vladi v prvem trenutku ni mogoče reči drugega kot: »Bravo! Predsednik Mikulič in zvez-Ni izvršni svet sta držala na 2ačetku svojega mandata dano obljubo, da bosta v gospodarski politiki uvedla temeljit zasuk v prid uveljavljanju ekonomskih zakonitosti.« Vprašanje je le, ali bo-
trebni, zmanjšalo pa število onih, ki bodo sposobni polniti vrečo, iz katere naj bi delili pomoč.
Kako globoke bodo spremembe
Da ne bo pomote: takšen preobrat v gospodarski politiki, kakršnega zdaj obljublja ZIS, smo podpirali že vseskozi, tudi v času prejšnje vlade. Tudi zdaj smo prepričani, da je nujno potreben. Toda ker smo z njim v Jugoslaviji tako dolgo odlašali (vlada Milke Planinc se je dobro zavedala socialnih in tudi političnih težav, ki bi jih povzročilo spreminjanje razmerij moči v odločanju o delitvi družbenega kolača),
ustave: po mnenju nekaterih poznavalcev namreč gre le za kozmetiko, ki ne bo ničesar bistveno spremenila v prid večjega odločanja delavcev. Ce v temeljnih sistemskih aktih ne bomo uzakonili večjega vpliva delavcev na pogoje pridobivanja dohodka in še zlasti na njegovo razporejanje, bodo tudi spremembe gospodarske politike sila težko uresničljive.
Poglejmo, kakšne spremembe v gospodarski politiki obljublja zvezna vlada. Ta trdi, da bo uveljavila stvarno prikazovanje celotnega prihodka in dohodka, združeno delo pa bo dolžno najprej poskrbeti za enostavno reprodukcijo, kar bo ostalo, pa razdeliti med porabo in akumulacijo. Zaloge in osnovna sredstva bodo vrednotili s tekočimi cenami. Davčnih in drugih obveznosti ne bo mogoče izpolnjevati na ško-
NiO juho, ki jo ZIS kuha, mo-rali pojesti tako vročo, kot Napovedujejo. Vajeni smo, 'M se zlasti juha iz besed in °bljub temeljito ohladi, preden pride na mizo.
Dvom o stvarnosti obljub napovedi ZIS je dokaj Npravičen, ko pa bi si zaradi Njih vsaj prihodnje leto in še kakšno kasneje socialne raz-Niere morebiti poslabšale do ravni množičnih socialnih, Nemara pa tudi političnih Nemirov. Pri tem bodo pri-2adeti tudi razviti deli gospodarstva in družbenopolitične skupnosti, pri čemer s® bo povečal krog tistih, ki Nodo družbene pomoči po-
smo zdaj v dejansko mnogo težjem položaju kot pred petimi leti. Tako bodo gospodarske in socialne posledice dosti hujše in tudi odpraviti jih ne bo mogoče tako hitro, kot bi jih lahko na začetku prizadevanj za stabilizacijo. Zaradi tega se hkrati, ko pozdravljamo voljo zvezne vlade, da vpelje nujno potrebne spremembe, bojimo, da spričo nakopičenih težav nove gospodarske politike ne bo mogla uveljaviti do te mere, kot bi bilo dobro za stabilizacijo.
Bega pa nas tudi ocena predlaganih sprememb zakona o združenem delu in
lotnem prihodku in dohodku uvedel pomembne pozitivne spremembe pri razporejanju dohodka in delitvi osebnih dohodkov. Osebni dohodki naj bi bili iz dveh delov, na podlagi tekočega dela in gospodarjenja z družbneimi sredstvi (minulega dela). Ker naj bi s tekočim delom osebnega dohodka izpolnjevali samo tiste obveznosti, ki se nanašajo na socialno varnost delavcev, bo treba prilagoditi tudi davčni sistem, davčno politiko in politiko prispevkov. Celotno področje porabe bo temeljilo na realnejšem dohodku, finansiranje skupnih potreb, ki niso ustavna obveznost, pa bo povsem prepuščeno svobodni menjavi dela. Hkrati vlada napoveduje konec socializaciji izgub, kar naj bi omogočile spremembe v zakonu o sanaciji in ukinitvi organizacij združenega dela. Sklade’ skupnih rezerv gospodarstva naj bi porabili za prekvalifikacijo delavcev ukinjenih ozdov in za zajamčene osebne dohdoke. Da ne bi nerazviti preveč občutili uveljavljanja realnih ekonomskih kategorij, ki pa morajo biti za vso Jugoslavijo enake, bo ZIS pripravil posebne ukrepe, ki bodo olajšali odpravo nelikvidnosti gospodarstva nerazvitih republik in Kosova.
Kot smo menili, se bo moral spremembam v sistemu
celotnega prihodka in dohodka prilagoditi tudi davčni sistem. Spremenila se bo osnova, stopnje obdavčenja dohodka ozdov pa bodo zelo progresivne. Vlada zatrjuje, da bo realneje obdavčila tudi dohodke, ki niso plod dela, in najavlja večjo učinkovitost davčnih služb. Žal pa pomembnejših sprememb v sistemu družbenega nadzora nad cenami ne bo. Uveljavile naj bi se svetovne cene - kako, še ni jasno — prav tako pa si bo ZIS zagotovil pravico, da bo dajal soglasje ob sprejemanju skupnih prvin oblikovanja cen v vseh dejavnostih.
Na koncu je Milosavljevič napovedal še spremembe v posojilno-denarni politiki v prid popolne finančne discipline. Banke bodo bolj odgovorne za uveljavljanje posojilne politike in lastno likvidnost. Obresti naj bi bile realno pozitivne, posojilno nesposobne organizacije naj ne bi dobivale več posojil in ZIS namerava zatreti tako imenovano sivo emisijo denarja.
Strah pred realnimi
ekonomskimi
dejavniki
Tako pravi ZIS o bodoči gospodarski politiki. Vprid naši trditvi, da bo vse to težko uveljaviti v napovedani ostrini samo naslednji, sicer nepreverjeni podatek: če bi uveljavili realne ekonomske dejavnike, realni dohodek, bi celo v Sloveniji komajda imeli kako organizacijo združenega dela, ki letos ne bi imela izgubo...
Hkrati so delegati v zvezni skupščini poslušali tudi Janeza Zemljariča, drugega podpredsednika ZIS, ki je razložil osnutek resolucije o družbenoekonomskem razvoju za prihodnje leto. Povzemamo samo stopnje rasti
osnovnih gospodarskih kazalcev: družbeni proizvod naj bi se povečal najmanj za 3,5 odstotka. Da bi to dosegli, bi morali industrijsko proizvodnjo povečati za 4 odstotke, kmetijsko za 3, izvoz blaga in storitev za 5 odstotkov (na konvertibilnem območju za 6), uvoz pa za 4 odstotke. Zaposlili naj bi za 2,3 odstotka več delavcev, tako da bi se storilnost povečala za 1,3 odstotka.
Računamo, da so strokovne službe ZIS že uskladile resolucijske napovedi s predvidenimi spremembami v gospodarski politiki in da bomo kljub zaostrenim pogojem gospodarjenja dosegli cilje pri rasti družbenega proizvoda. Toda ker uveljavljanje realnih gospodarskih kategorij utegne (po Milosavljevičevi napovedi) zmanjšati celotni prihodek za okoli 3 odstotke, dohodek celo za 8, je vprašanje, ali bodo olajšave gospodarstva (obveznosti iz dohodka ter splošna in skupna poraba naj bi se zmanjšali za 4 odstotke) ter povečanje akumulacije in skupnih sredstev za reprodukcijo gospodarstva nadomestile vse, kar bo združeno delo (in družbeni ter osebni standard) »izgubilo«. Resda vseh napovedanih gospodarskih sprememb ne bo mogoče uveljaviti že v začetku prihodnjega leta (nekatere zahtevajo spremembe zakona o združenem delu in celo ustave). Toda kljub temu bodo pogoji gospodarjenja tako zaostreni (tudi z razmerami na svetovnem trgu), da se nam resolucijske napovedi zdijo zelo smele. Vendar želimo, da bi jih uresničili, kot želimo ZIS, da bi uveljavil napovedane spremembe gospodarske politike tako, kot je o njih delegatom združenega dela pripovedoval podpredsednik ZIS Miloš Milosavljevič.
Boris Rugelj
OGLEDALCE, OGLEDALCE, POVEJ
do teh sredstev, ampak samo z novo vrednostjo in še to le do njenega obsega. Prerazporeditev dohodka, dosežena na ta način, bo temeljito v korist reprodukcijske sposobnosti gospodarstva (ta sredstva naj bi se povečala dvainpolkrat), hkrati pa bo to temelj uveljavitve nekaterih drugih realnejših ekonomskih kategorij.
Amortizacijske stopnje se bodo ustrezno povečale, prav tako pa v bodoče ne bi bilo mogoče z amortizacijo popravljati finančnih rezultatov. ŽIS meni, da bo s spremembami zakona o ce-
»Se je res motil Cankar s svojim pojmovanjem Slovencev, češ da so za hlapce rojeni, za hlapce vzgojeni?« Tako se je spraševal dr. Peter Jambrek na letošnjih Ziherlovih dnevih, ki so potekali v znamenju obsežne raziskave socialne sestave sodobne jugoslovanske družbe in 25. obletnice fakultete za sociologijo, politične vede in novinarstvo v Ljubljani. Raziskava je namreč pokazala, da se skoraj polovica anketiranih Slovencev s svojim neopredeljevanjem do določenih vprašanj uvršča v tako imenovano »molčečo večino«, pri kateri je opaziti pasivnost, odtujenost in apatičnost.
Raziskava javnega mnenja je kot tisto pravljično ogledalce, ki si ga kraljica - oziroma družba - postavlja pred lice in ga zaslišuje, da bi videla, kakšna je. Odgovori tega ogledalca so lahko tudi neprijetni in nekaj takšnih je bilo slišati tudi na Ziherlovih dnevih.
Tako smo zvedeli, da bi po izsledkih raziskave lahko razdelili Slovence na nekakšno desno in levo strujo oziroma na klerikalno in liberalno. Desna povzdiguje tradicionalne vrednote, to je delo, disciplino, varčnost,
avtoritaren nadzor nad pojavi in ljudmi, ki niso v skladu z veljavnim modelom vedenja. Leva struja pa teži k funkcionalizaciji in racionalizaciji sistema oziroma v svoji radikalni različici k demokratičnim in strukturnim spremembam. Kar dve tretjini anketiranih Slovencev sta z vidika sistema oziroma vladajoče ureditve lojalni in disciplinirani.
Do podobnih ugotovitev se je dokopal tudi Vojko Antončič, ki je dejal, da je za naš sistem značilna določena socialna varnost in majhna svoboda. Po njegovih izsledkih smo se Slovenci pripravljeni v znatni meri odpovedati svobodi na račun varnosti. Obeta se nam, da bo slovenska družba po eni strani ob koncu stoletja zelo stabilna, po drugi pa konservativna.
Veliko pozornost je zbudil tudi hrvaški sociolog dr. Josip Županov, ki je govoril o raziskavi izpred štirih let, posvečeni povezavi med vladajočo elito in fizičnim delavstvom. Gre za povezavo med neenakimi, v kateri elita ščiti delavstvo tako, da mu zagotavlja minimalni dohodek in velike socialne pravice, delavstvo s svojimi oblačili zgodovinskega de-
lavskega razreda pa zagotavlja eliti njeno družbeno zakonitost oziroma oblast.
Ta povezava je temelj družbenega sistema in cementira nespremenjene razmere. Po mnenju dr. Županova bo to trajalo vse dotlej, dokler se v tej povezavi kaj ne bo zgodilo - recimo to, da bo elita moči sklenila zavezništvo z elito znanja, kot se je pripetilo že na Zahodu. A pri nas se zdi to malo verjetno, vsaj za zdaj.
Do sprememb bi lahko prišlo tudi takrat, ko bi iz te zveze izstopili sami delavci spričo udarcev, ki jih doživlja njihova življenjska raven oziroma njihova socialnoekonomska varnost ali - kot je dejal dr. Ivan Šiber: socialni nemiri nam ne grozijo zaradi mladih brezposelnih, ampak bi postali resna nevarnost za to družbo tedaj, ko bi se znašli na cesti -zaposleni delavci...
Vse to so ugotovitve, ki silijo k razmišljanju, razčlenjevanju in pretresanju. Tega na Ziherlovih dnevih nismo doživeli - javne razprave po prikazanih raziskavah ni bilo. Kot bi se kdo zbal, da bi kraljica, če bi ji odgovori ne bili všeč, v jezi razbila ogledalce...
Marija Frančeškin
7 PNI V SINDIKATIH	ar..,,:.,.>»«» Delavska enotnost 4 j
———---------*---------------------------------------------------------------- i	^
KARTE SO NA MIZI
Sindikat je na svoji zadnji plenarni seji ponovno pokazal karte, ki so mu dodeljene z našo politično ureditvijo. Pri tem je seveda opozoril tudi na vlogo in pogoje, ki jih morajo v zvezi s tem izpolniti drugi dejavniki, ki sindikat prevečkrat obravnavajo kot peto kolo oziroma mu naročajo le, naj uveljavlja politiko, ki nastaja v drugih organih in forumih.
Krizne gospodarske (in tudi politične) razmere je treba po besedah Miha Ravnika sprejeti kot izziv za krepitev ustavne vloge delavca, kot gospodarja rezultatov dela, pri čemer mora organiziranim delavcem pomagati tudi sindikat - njihova najširša družbenopolitična organizacija. Gre torej za odzziv sindikalnih vodstev v odnosih do članstva še zlasti glede na vedno bolj pogoste in ostre kritike, ki jih članstvo naslavlja na svoja vodstva. Na drugi strani pa seveda vodstva nenehno ugotavljajo, da tako imenovana baza ni sposobna uresničiti v sindikalnih organih dogovorjene enotne politike in se bojevati za skupne interese delavskega razreda.
Sindikat se potemtakem resnično spoprijema sam s sabo in s svojimi številnimi profesionalnimi in volonterskimi aktivisti. Ker so os-
novne organizacije ogledalo celotne organizacije, bo moral najprej preseči avtomatizem pri včlanjevanju v sindikat in doseči, da se bodo delavci resnično včlanjevali v svojo razredno organizacijo. Ob tem bo seveda moral preseči tudi konformizem in oportunizem vodstev in aktivistov, ki znajo na sestankih agitirati za splošno sprejete politične cilje, niso pa sposobni v široko razvejani sestankarski tok vključiti tudi članstva oziroma njego-
vih interesov. Veijetno je res morala priti gospodarska kriza in elementi družene krize, kot je na tej seji dejal predsednik slovenskih sindikatov, da se je z vso silovitostjo pokazalo, kako sindikat, ki nima za sabo delavskih množic, ne more delati družbenih premikov in da tudi ni delavska organizacija.
Na drugi strani pa sindikat kot splošna politična organizacija ne more imeti
takšne avtonomnosti, da bi vodil akcije za večje plače, pokojnine, večjo socialno varnost, krajši delavnik in podobno. Sindikat je namreč vključen v družbeno ureditev tako, daje ob zahtevah, ki smo jih prej omenili, odgovoren tudi za to, da soustvarja gospodarske možnosti, ki so pogoj za udejanjanje omenjenih ekonomskih, političnih in socialnih zahtev. Seveda pa se je za te in druge delavske cilje dolžan bojevati ob sprejemanju pla-
nov, s svojimi zahtevami v delegatskih skupščinah in v odnosu do samoupravnih organov, kreiranju ciljev gospodarskega in socialnega razvoja itn. Z zahtevo, naj sindikat postane nekakšna opozicija oblasti, torej vladam in izvršnim svetom, direktorjem in samoupravnim organom in seveda tudi partiji, pa se seveda križamo s samoupravnim sistemom in zahtevamo vlogo, ki je nezdružljiva z našo politično ureditvijo. To velja tudi za zahteve po vodilni vlogi sindikata v štrajkih, o katerih smo v zadnjem času kar veliko pisali in govorili, tudi zato, ker so pač stvarni korektiv naše politične in gospodarske neučinkovitosti in obenem vsaj za nekaj časa pomagajo izboljševati socialni položgj delavcev.
Sindikalni moto je torej še vedno isti, četudi je že neštetokrat ponovljen: sindikat je
najširša razredna organizacija, ki mora delavcem omogočiti, da se organizirano bojujejo za posamezne, skupne in splošne interese. Čvrsta organizacija raste iz črvrstih posameznikov, tako članov kot aktivistov in funkcionarjev, ki morejo v svoji organi; zaciji resnično jasno videti boljši jutri. Sindikat tako, kot je vgrgjen v naše ustav-, ne in druge družbene dokumente, se nikakor ne more odreči odgovornosti za stalno povečevanje družbenega premoženja, ki je temeljni pogoj za osebno in zasebno ^ blaginjo. Vse to pa je seveda že zapisano, gre torej za drugačno delo in, če hočete, tudi za drugačne aktiviste, t kjer je to potrebno, ne pa za r alternativne zahteve po sin- ^ dikatu kot opoziciji oziroma ^ takem, ki bi bil popolnoma p samostojen ali celi zunaj so- t cialistične samoupravne v družbe.	p
Franček Kavčič s
Seja RS ZSS
----------------------------------------------------- i
s
Republiški svet ZSS je prejšnji petek obravnaval gospo- ^ darsko-politične razmere in naloge ZSS po 11. kongresu. s
Uvod je imel predsednik RS Miha Ravnik. Člani so sprejeli i tudi spremembe in dopolnitve statuta ZSS ter poslovnik o organiziranosti in delu republiškega sveta, njegovih organov, delovnih teles in republiških odborov sindikatov dejavnosti. Republiški svet je imenoval Miroslava Petjeta, 5 dosedanjega sekretaija občinskega sveta ZS v ljubljanski c občini Vič-Rudnik za vodjo delovne skupnosti republi- i škega sveta ZS. Referat, izvlečke iz razprave ter poslovnik 1 objavljamo v Sindikalnem poročevalcu, ki je sestavni del f današnje številke Delavske enotnosti.	r
Miha Ravnik in Franc Hribar s sodelavci obiskala Gorenje
SADOVI OPIRANJA NA LASTNE SILE
Gorenje je že daleč od kriznih razmer, ki so pred leti pripeljale ta kolektiv na rob stečaja, zaradi slabe poslovne politike, zgrešenih naložb itd. Danes delavci Gorenja pridno delajo, ne zmotijo jih tudi kar visoki funkcionarski obiski, šele Rok in Bojan, ki sta s Tonetom in z drugimi smučaiji obšla delavce v proizvodnji, sta povzročila nekaj nemira ob tekočih trakovih in zgledno organizirani proizvodnji. Delavci Gorenja so v prvih devetih mesecih dosegli zadovoljive delovne in gospodarske rezultate, rezultate izboljšujejo tudi njegove delovne organizacije po Sloveniji in drugod po Jugoslaviji. Ob koncu leta, kot napovedujejo zdaj, ni pričakovati izgub razen morda v Ptuju.
Srednjeročni načrt Gorenja v največji meri poudarja kakovost, ki naj bi omogočala nadaljnji razvoj celotnega razvejanega sistema. Za udejanjanje razvojnih hotenj, ki so nujnost resnične stabilizacije, so potrebna velika sredstva in v Gorenju so že sprejeli samoupravni sporazum, ki omogoča združevanje sredstev tozdov in delovnih organizacij za skupne prioritete. Vztrajajo pa pri dobrih naložbenih projektih, ker vedo, da le od dobrih idej ni mogoče pričakovati zanesljivih učinkov (izkuš-
nje so jih in tudi družbo drago stale). Tako že uresničujejo šest naložb, dvanajst pa jih še pripravljajo. Obetajo se jim - in tudi porabnikom - nov tip kompresorja, novi bojleiji, boljša površinska zaščita štedilnikov in pralnih strojev, nova pečica in še bi lahko naštevali.
Matjana Koren in njeni sodelavci iz koordinacijskega odbora sindikata sozda Gorenje je menila, da politična dejavnost Gorenja temelji na načelu: »Dobro se pogovoriti, sprejeti sklepe, potem pa dogovoijeno takoj udeja-niti.« Sindikat se ob skrbi za globalne cilje trudi kaj narediti tudi ob vsakodnevnih težavah, ki pestijo posamezne delavce.
Prav o tem, kaj so storili za delavce, da bi delali v boljših razmerah, pa je sindikalne delavce, zlasti še Franca Hribarja posebej zanimalo. Na prvi pogled se namreč zdi, da je veliko dela v tretji izmeni tudi za ženske, pereča so vprašanja invalidnosti in skrbi za starejše delavce, udarniškega dela, kar ob zastareli in amortizirani opremi kaže, da je fizično delo tisto, kar je Gorenje izpeljalo iz kriznega položaja.
Triizmensko delo v Gorenju je sedaj le zaradi neskladnosti	proizvodnih
zmogljivosti, ki so povezane
v proizvodnjo končnih izdelkov in tam, kjer delajo izdelke, za katere je veliko zanimanje na tržišču. Zdaj pri vseh naložbah posebej gledajo tudi na delovno okolje, ki ga želijo tudi izboljšati, da bi zmanjšali nevarnosti poklicnih obolenj in invalidnosti. Zaradi boljše skrbi za delavce bodo odprli tudi obratno ambulanto na domačem dvorišču in ne v zdravstvenem domu, kjer so jo imeli doslej. Za starejše delavce skrbijo tako, da jih premaknejo na pretežno sedeča delovna mesta, medtem ko ob tekočih trakovih delajo v glavnem mladi delavci.
Sicer pa je v Gorenju tudi pri vsakodnevnem delu prevladalo spoznanje, da sta enako pomembna proizvodnja in politično delo. To je postalo kar nekakšna navada, ki seje z vrha razširila do vseh por tega velikega sistema. Miha Ravnik, ki se je z delavci Gorenja pogovarjal pred mesecem, pa je ponovno ugotovil, da v Gorenju kažejo sadovi opiranja na lastne sile, daje možno videti dokaze v navezanosti delavcev na kolektiv, in da so uspehi nedvomno dokaz, da je s takšnim delom, kot so ga opravili delavci in vodstvo Gorenja, možno izvleči voz tudi iz težkih gospodarskih razmer.
Franček Kavčič
Srečanja sindikatov dežel Alpe-Jadran
MIR JE V PRID VSEGA ČLOVEŠTVA
Peto srečanje predstavnikov sindikata dežel Alpe-Jadran, ki je bilo v začetku tega tedna v Zagrebu, je nedvomno imelo na dnevnem redu tudi teme, ki dandanes zanimajo delavce teh dežel in tudi vsega sveta: »Mir, razvoj in zaposlovanje.« Srečanja seje poleg predstavnikov sindikatov Furlanije--Julijske krajine, Veneta, avstrijske Koroške in Štajerske ter Hrvatske udeležila tudi delegacija Zveze sindikatov Slovenije, v kateri so bili člani predsedstva Lojze Fortuna, Drago Seliger, Jože Stegne ter predsednik MS ZS ljubljanske regije Branko Pintar. Vodil jo je predsednik RS ZSS Miha Ravnik. Le-ta je v uvodnem referatu poudaril, da čas, v katerem živimo in za katerega je značilna vse večja ogroženost miru, gospodarska kriza in kriza mednarodnih odnosov, tudi sindikalno članstvo vse bolj skrbi, to pa zahteva še večje in konkretno sodelovanje sindikalnih organizacij dežel Alpe-Jadran. Nasprotja v sodobnem svetu se kažejo v vojnih spopadih, novih nevarnih žariščih, spremlja pa jih brezumna jedrska, biološka, kemijska in klasična oboroževalna tekma. Na drugi strani pa je razmišljanje o miru pri ljudeh vsega sveta pripeljalo do velike osveščenosti. Nikoli doslej v svetovni zgodovini človeštva ni bilo toliko spontanih mirovnih procesov, gibanj ter razmišljanja o pravicah in svoboščinah, o pravici do odločanja o člove-
kovi prihodnosti in enakopravnem sodelovanju držav in narodov vsega sveta. Sindikati treh dežel so po mirovnem srečanju leta 1984 v Ljubljani razvili široko dejavnost med delavci, njihovim pozivom borbe za mir pa se pridružuje tudi vse več mladine.
Seveda pa samo mir lahko zagotavlja hitrejši človeški razvoj. Dosežki tretje industrijske revolucije morajo biti v prid vsega človeštva, kajti če ne bomo dosegli te odprtosti, se bo prepad med. razvitimi in nerazvitimi še bolj poglabljal, to pa bo povzročalo nove konfrontacije in odpiralo nova žarišča. Posledice hitrega tehnološkega razvoja so več kot očitne. Na eni strani so povezane s hitrim gospodarskim razvojem, na drugi pa z življenjskimi in delovnimi razmerami delavcev, z njihovim položajem v družbi, še posebej pa z njihovo socialno varnostjo. To pa je seveda izziv za sindikate, da se lotijo takšnih dejavnosti, ki bodo zagotavljale, da bodo enakopraven partner pri razreševanju ključnih vprašanj, ki jih prinaša tehnološki razvoj. Slovenska sindikalna delegacija je predlagala, da se po posvetu konkretno dogovorijo, kako zagotoviti med sindikati dežel Alpe-Jadran čim popolnejše medsebojno obveščanje o vseh vidikih, kijih prinaša tehnološki napredek in urejanje oziroma varovanje človekovega okolja. Na tej podlagi pa naj bi ustvarili tudi možno-
sti za izmenjavo tehnoloških dosežkov, strokovnjakov in znanj, kar vse bi lahko pripomoglo k skupnemu napredku, ustvarjanju boljših možnosti za delo in zaposlo; vanje, s tem pa tudi k večji socialni varnosti delavcev.
Na posvetu so obravnavali tudi možnosti za večje gospodarsko sodelovanje, Pr' čemer so poudarili, da imajo pri tem veliko vlogo tudi sindikati dejavnosti.
Resolucija, sprejeta na potem srečanju predstavnikov sindikatov dežel, ki se pove; zujejo v delovni skupnosti Alpe-Jadran, poudarja predvsem pomen miru in ra; zorožitve za nemoten razvoj vseh držav. Z njo pa se udeleženci srečanja tudi izrekajo za nadaljnjo krepitev vseh oblik regionalnega sodelovanja. Resolucija obsoja vse oblike terorizma in apartheida. V njenem drugem delu pa se udeleženci opredeljujejo do problemov in posledic, kijih prinaša razvoj tehnologije. Sindikati bodo povsod zahtevali, da sodelujejo že pri načrtovanju ju uvajanju novih tehnologjj-ne pa da samo odpravljajo posledice, predvsem nezaposlenost. V resoluciji s° prav tako podprli skrajševanje delovnega časa. Sindikalni predstavniki so se zavzeli tudi za povečanje vseh vrst in oblik prometnih P°' vezav v teh deželah, za skupne naložbe, industrijsko kooperacijo in tesnejše obmejno sodelovanje.
Pavle Vrhovec
s
c
Č
č
s
r
Č
t
I
P
c
P
s
s
II
v
h
V
d
d
ri
2!
rt
le
P
P
k
jc
g
d
Zl
v,
h
L
C
1
l
S
s
I
r
r
P
li
KAKO GOSPODARIMO
Ljubljana, 31. oktobra 1986
Delavska enotnost 5
V navzkrižju interesov
TOPROVE SRAJCE NE GREJEJO VEČ VSEH ENAKO
Eno je dobivati politične pike za postavitev obratov, tovarn in tovarnic na nerazvitih območjih in v manj fazvitih republikah, drugo pa je delavcem omogočiti normalno delo in vsaj normalno plačilo za opravljeno delo. ta resnica v zadnjem času vse bolj potrjuje pravilo, da Politika pogosto ne temelji na ekonomiji in da se zaradi toga razhajanja lahko solidarnost spremeni v kamen za Vlfatom, ki vleče pod vodo tako tiste, ki za takšno tovarno Prispevajo denar, kot tiste, ki so v takšni tovarni zaposleni.
Tudi širši javnosti je zna-^o, daje spet skoraj povsem zbledela zlata obroba napisa, ki je doma in po svetu Predstavljal kakovostno športno konfekcijo. Znak, ki si ga redno srečeval v svetovnem smučarskem cirkusu ali na skorajda vseh več-iih športnih prireditvah -Toper.
Od treh zlatih zvezdic, ki so simbolizirale kakovost izdelkov tega prizadevnega kolektiva, enega izmed redkih pri nas, ki se je uspel Postavljati ramo ob rami z kinogo večjimi, vendar nič slavnejšimi imeni v svetu, je ostalo malo. Skorajda nič. Če seveda odštejemo 1.700-članski kolektiv in celo vrsto njegovih tovarn in tovar-uic ali obratov od Celja do Šentjurja, Šmarja pa do Do-boja in Donjega Vakufa v Bosni. In seveda izgub, ki so Pred dobrim letom grozile celo z - bankrotom.
Po zamenjavi vodstva in Postavitvi »družbenega varstva« (Celjani so pravi mojstri za imenovanje in določanje različnih strokovnjakov v družbene svete, ko je kdo ze v skorajda nepremostlji-vih težavah, dotlej pa le od daleč opazujejo agonijo) je delovni organizaciji pretilo razsulo. Novo vodstvo se je znašlo med dvema mlinskima kamnoma: med nerazpoloženimi in izredno slabo Plačanimi delavci in med Politično odgovornostjo, kako rešiti delovno organizacijo. ki je še v največji agoniji Sradila nove - tovarne. In da je bil zaplet še večji in Začudenje enako, nove to-varne so odpirali v drugih republikah.
Le malo pred tem, ko je v Topru začelo brbotati kot v loncu vrele vode, smo tudi v Delavski enotnosti postavljali Toper za vzorčni primer pomoči nerazvitim ali manj razvitim. Toper je odpiral obrate na nerazvitem kozjanskem, ko so Kozjanske-
mu skorajda vsi obračali hrbet, Toper je revitaliziral opuščene šole, vanje postavil stroje in ponujal kruh neukemu in brezposelnemu življu; Toper je prisluhnil težavam Bosancev in zgradil tovarno v Doboju, za njo v
Donjem Vakufu. Tovarni, ki sta ponujali ob najsodobnejši opremi, trženju in priuči-tvi debel kos kruha, dotlej zvečine nezaposlenim 350 delavcem.
V trenutku, ko je bilo jasno, da je Toper spet zašel v hudo krizo, so gospodarstveniki in politiki takoj priskočili na - pomoč. Eni so iz žepa privlekli že zamaščene predloge, drugi so hoteli z ognjem in mečem nad nekdanje vodstvo. Niso pa bili .redki, ki so v agoniji Topra videli korist. Tako, denimo, na medobčinskem sindikal-
nem svetu v Celju niso mogli verjeti vestem, ki so prihajale s Kozjanskega, da bi se tamkajšnji tozdi - osamosvojili. Tudi ob obisku članov CK ZK Slovenije so v Šentjurju začeli brenkati na te strune. Toper ima namreč
v Šentjurju dva tozda. Tozd Elegant in tozd Moda, ki ima še obrata v Virštanju in Dobrini. V Šmarju pri Jelšah je tozd Športne konfekcije z obratoma v Doboju in Donjem Vakufu.
Na dlani je, da se v Šentjurju in Šmarju trenutni račun drugače izide kot vodstvu Topra v Celju. Po drugi strani pa je prav tako treba priznati, da gre za različne ideje o reševanju krize v Topru in okoli njega. Prav tako pa je tudi res, da je moč v danih razmerah pred javnostjo in prizadetimi delavci
skriti svoj del dolga, obljub in obveznosti in srd delavcev usmeriti drugam. Tako seje po nepotrebnem zapletlo okrog Virštanja in Dobrine. V nekdanji Virštanjski šoli naj bi v dveh izmenah delalo nekaj deset delavk, že
med priučevanjem pa se je pokazalo, da na tistem koncu Kozjanskega za takšno delo ni dovolj delovnih rok. Podobno je bilo na Dobrini. Namesto štiridesetih delavk, ki bi naj delale v dveh izmenah, jih na delo prihaja dober ducat. Na Dobrini so skoraj vse leto stali dragi in najsodobnejši pletilni stroji. Pokazalo se je, da na Dobrini za tovrstno proizvodnjo ni možnosti niti kadrov, ko pa so stroje hoteli prepeljati v Celje, kjer te možnosti so, je nastal vik in krik. Stroji so še zdaj na Dobrini, prav tako pa tisti ducat šivilj noče z avtobusom na delo v manj kot deset kilometrov oddaljeno občinsko središče ali v matični tozd v Šentjurju...
Povsem drugačna je slika razmer v Celju. Delavke, starejše med njimi so tokrat že tretjič okusile grenkobo podobnih razmer, iz petnih žil vlečejo, da bi s povečano proizvodnjo mašile vse večje brezno, ki ga poglabljajo posojila in slabo gospodarjenje. Kako je njihov trud jalov, kažejo zadnji podatki: samo septembra so ustvarili za milijardo tristo milijonov
dohodka (septembra lani tristo milijonov). Toda kaj to pomaga, skoraj poldruga milijarda obresti preti, da bo Toper povsem izžela.
S precejšnjim trudom so v Topru uspeli zmanjšati izgu-
bo. Toda za Toper, kot kaže, ni rešitev poslovanje s »pozitivno ničlo« ali celo morebitnim dobičkom ob koncu leta. Toper je treba tehnološko povsem sanirati. In tu so največje težave. Namesto da bi se skupaj lotili prave ozdravitve, so prišli na dan lo-kalizmi in drobne želje, politika se vpleta s svojimi interesi. Po drugi strani pa iz topra bežijo prav zdaj najpotrebnejši kadri. Kako tudi ne, osebni dohodki so bili in so še nižji od slovenskega povprečja, čeprav so kršilci družbenega dogovora in so povečali osebne dohodke.
Ker jim posojila in obresti poberejo več kot ustvarijo dobička, nimajo prepotrebnih obratnih sredstev. Zaradi pomanjkanja le-teh pa so vprašljivi razvojni programi in načrtovanja. Tako, denimo, obrata v Doboju in Donjem Vakufu namesto načrtovanih dobičkov ustvarjata izgubo, v težavah je tudi tovarna v Čelincu pri Banja Luki, razprave o tem pa se v glavnem nanašgjo na to, kgj je bilo obljubljeno in kaj ne. Tako je zdgj očitno, da bi morale delavke iz Topra dati
Ne nedavnem sejmu »Vse za otroka« je To-prova kolekcija oblačil dobila najvišje priznanje - zlato zibelko.
Pred tednom dni, ko so v Titovem Velenju pripravili letošnjo predstavitev YU SKI POOLA, Toper je med najstarejšimi sponzorji naših smučarjev, samo lani je zanje odmeril dvanajst milijonov dinarjev, so prireditelji na Toper -pozabili...
poleg tehnologije, trženja, strojev in priučitve ter dela še denar za to, da bi sploh delali.
Toper zaposluje predvsem žensko delovno silo. Če naj bi bile ženske pri nas v resnici enakopravne, ob tem, da so mnogo bolj obremenjene od moških, bi družba to morala upoštevati. Ne pa, da jih za veliko več dela, ki ga opravijo, slabše plača. To je bistvo problema, pred katerim pa še vedno zatisnemo obe očesi. Zato 'kaže Toper reševati kot celoto, ne pa vsak tozd posebej, in še manj tako, da bi z osamosvojitvami posameznih tozdov, tovarn in tovarnic nekatere občine prišle do lastnih delovnih organizacij in tovarn ter tako ustregle svojim kadrovskim hotenjem.
Janez Sever
OD ČETRTKA DO ČETRTKA	Pnprovlp Andrej Agmč
V mnogih občinskih sindikalnih svetih se še vedno ukvarjajo z gibanji v gospodarstvu in z usklajevanjem delitvenih razmerij, ki še vedno niso na dogovorjeni ravni. Pripravljajo se na referendume o samoprispevkih, največ Pa pretresajo priprave na letne članske sestanke. Kaže, da so priprave na obravnavo 9-mesečnega obračuna že prenesli v osnovne organizacije, saj smo tik pred njimi.
Kranj
Minuli teden so na občinskem sindikalnem svetu v Kra-Pju precej pozornosti posvetili gospodarjenju, s katerim pa Piso zadovoljni. Rezultati so pod resolucijskimi cilji in rast Proizvodnje, načrtovali so 7-odstotno, je samo 5,7-odstotna, Par pa je še vedno nad republiškim povprečjem. Ugotav-
ljajo, da ne dosegajo ciljev, ker se negativne težnje v gospo-daijenju še niso spremenile. Sprejeli so več sklepov in pobudo, naj bi delovne organiazcije z motnjami skupaj z gospodarsko zbornico poiskale ustrezne ukrepe.
Tudi stanovanjska problematika je, kot pravijo, stalno na dnevnih redih. Potrebe po stanovanjih sicer rešujejo, vendar prepočasi. V zadnjem času posebno pozornost namenjajo reševanju stanovanjskih vprašanj delavcev, zaposlenih v samostojnem osebnem delu, kjer že dolgo ne morejo priti do ustreznih samoupravnih aktov.
Ukvarjajo pa se tudi s težavami Kulturnega doma. Z njim je doslej gospodaril občinski sindikalni svet, ki pa sam zaseda le petino prostorov. Ostalo je namenjeno kulturnim dejavnostim. Že dalj časa ugotavljajo, da so stroški vzdrževanja veliki in dg je tudi dela z upravljanjem toliko, da ga občinski sindikalni svet s svojimi delavci težko zmore. Zato se dogovarjajo s kulturno skupnostjo, naj bi prevzela
ta kulturni dom. Idejni osnutek pogodbe menda že imajo in je njena uveljavitev le vprašanje časa.
CELJE
Poleg informacije o poslovanju v prvem polletju in ocene gospodarskih gibanj do konca septembra, ki so jih na seji občinskega sindikalnega sveta Celje označili za sorazmerno dobre ali natančneje, da niso zaskrbljujoče, so največ pozornosti posvetili pogovoru članov sveta v 23 delovnih organizacijah, predvsem glede omejitev v gospodarstvu.
Vpliv delavcev na delitev je vedno manjši, zato je tudi manjše zanimanje za upravljanje. V delovnih organizacijah je sklad skupne porabe vse bolj osiromašen, še posebno tisti del za stanovanja.
PO SLEDEH DOGOVARJANJA
Ljubljana, 31. oktobra 1986
Delavska enotnost 6
Kaj se skriva za nekaterimi koncepti organiziranja in delovanja jugoslovanskih železnic
NEVARNOST ODREZANOSTI NA BALKANU
Udeležili smo se razprave o gradivih skupnosti jugoslovanskih železnic (aktualni problemi organiziranja in delovanja jugoslovanskih železnic in predlog samoupravne transformacije železnic), kije pred dnevi potekala na republiškem družbenem svetu za gospodarski razvoj in ekonomsko politiko. Bralci našega časnika naj bi zdaj na tem mestu prebrali poročilo o tem, kaj so v zvezi z omenjenimi listinami rekli na tej seji. Koncept pa smo spremenili, ko smo dobili v roke Delo (21. oktobra), v katerem je bil objavljen članek z naslovom »Bo železniški tovor na poti na jug obšel Jugoslavijo?«. V njem je pisalo o ugotovitvah dveh sej hkrati, in sicer slovenskega in srbskega družbenega sveta za gospodarski razvpj in ekonomsko politiko. Članek je namreč čudovita ilustracija ramer na jugoslovanskih železnicah (celo razmer v Jugoslaviji nasploh!), ki pa lahko pomanjkljivo obveščenega bralca samo zmede, zato nujno zahteva razčlembo, tembolj, ker se v njem brez jasno začrtane novinarske ločnice tepeta dva koncepta organiziranja in razvoja jugoslovanskih
železnic, ki sta ta trenutek poglavitno jabolko spora med jugoslovanskimi železničarji.
Poglejmo najprej, kaj so rekli v Beogradu. Delo najprej v podnaslovu ppdkrepi naslov in zapiše: »Železniške uprave ZRN, Švice, Avstrije, Italije in Madžarske so že sprejele nekatere ukrepe v tej smeri« (v smeri izogibanja jugoslovanskih železniških tirov namreč, op. p.), in se poleg tega vpraša: »Enoten ali skupen razvojni načrt? »Potem pa nadaljuje po Tanjugu: »Sprejeti je treba enoten zakon o organizaciji in delovanju jugoslovanskih železnic, saj zakon o združenem delu ne omogoča (?!, op. p.), da bi v njegove orga-nizacjske sheme zajeli tako velik sistem, kot je železnica... Povod za razpravo so bili štirje zvezni dokumenti o preoblikovanju, organiziranju, delovanju in pogojih za ustanovitev delovnih in temeljnih organizacij združenega dela na železnici. Kot so pudarili (v Beogradu namreč, op. p.) je v teh gradivih dokaj nejasno in kompromisno predstavljena »vizija« jugoslovanskih železnic v prihodnjih letih. Razprave o železnici bi se mora-
le začeti pri vprašanju, ali hočemo tehnično-tehnolo-ški in ekonomsko enoten sistem železnic, ali pa osem državnih organizacij, združenih v ohlapno skupnost Jugoslovanskih železnic, je opozoril Vojislav Kolarič. Vlaki so umazani in mrzli, voznih redov ne spoštujejo, niti tedaj, ko gre za mednarodne vlake, prisilno spreminjanje hitrosti pa je pogosto ...«
Zaradi teh in številnih drugih razlogov so v razpravi na srbskem družbenem svetu menili, da lahko to popravimo z »enotnim« razvojnim načrtom, ki bi moral nadomestiti »skupnega«, se pravi: zdajšnjega. Če ne bomo resno jemali razvoja te prometne panoge, se bo zgodilo, da se bodo vključile v evropski železniški sistem samo slovenske železnice, drugi deli pa bodo odrezani na Balkanu, so po Tanjugu še opozorili v Beogradu.
Naslonitev na uporabnika ali državo?
Popolnoma drugačne tone pa je ubirala razprava na slo-
venskem družbenem svetu. Navajamo: »Dosedanje delo pri oblikovanju dokumentov v zvezi z analizo delovanja jugoslovanskih železnic in predlogov za njegovo izboljšanje je pokazalo, daje v Jugoslaviji veliko takih, ki vidijo rešitve le v centralizaciji in poenotenju železnic ter njeni naslonitvi na državo, namesto na uporabnike storitev. Razpravljalni so vsi po vrsti poudarjali, da bi morala železnica uvajati ekonomske zakonitosti tako v odnosih z uporabniki kot tudi znotraj železniškega sistema. ..«
Kdo so tisti, ki težijo k tako imenovanemu etatističnemu konceptu organiziranja in razvoja jugoslovanskih železnic, je bržda vsaj v tem primeru popolnoma jasno. Še preden pa si malce podrobneje ogledamo ta koncept, povejmo, da smo v Jugoslaviji že dosegli prve uspehe, ki jih prinaša uvajanje ekonomskih zakonitosti v poslovanju železnice. Res pa je, so menili na seji slovenskega družbenega sveta, da posamezna vprašanja pri samoupravni preobrazbi železnic rešujemo že celo desetletje, pa še zdaj niso rešena. Mnogo besedje bilo izrečenih tudi na rovaš same uporabe terminologije, razmišljanja se zelo razhajajo glede tako zlasti imenovane tehnološke enotnosti na železnici. V zvezi s tem so v razpravi v Ljubljani menili, da pri opredeljevanju položaja in ciljev delovanja železnice ne moremo izhajati izk-
ljučno iz njene tehnologije, ki sicer zahteva medsebojno povezanost, ne pa tudi tehnološke enotnost. Tu ima bistveni pomen predvsem funkcionalno delovanje železnice, ki mora prilgojena uporabnikom njenih storitev, kar pomeni tako imenovani realni vozni red. To je poglavitni pogoj za kakovosten prevoz, kar pa je spet temelj uvajanja ekonomskih zakonitosti in ekonomičnosti poslovanja nasploh.
Bodo vlaki še bolj umazani?
Za iztočnico sklepnega dela tega pisanja si spet sposojamo Delo. Namreč samo dan poprej je osrednje slovensko glasilo objavilo članek o odstopu vodstva japonskih železnic ter o nameri premiera Nakasoneja, da denacionalizirajo državne železnice, jih razkosajo na šest delov in prodajo zasebnikom. Kaj lahko izluščimo iz te informacije? Iz nje vejeta predvsem dve ključni ugotovitvi, in sicer: Japonci skušajo z denacionalizacijo svoje železnice še bolj izpostaviti delovanju ekonomskih zakonitosti, hkrati pa je namera o razkosanju nazoren dokaz decentralizacije, kar je tudi sicer značilnost, kot smo lahko slišali na seji slovenskega družbenega sveta, nekaterih najbolj razvitih železnic na zahodu. Kaj nam to pove?
Predlogov o samoupravni
preobrazbi jugoslovanskih železnic sicer ne moremo ocenjevati z japonskega zornega kota, lahko pa v njih najdemo (kajpak v mejah našega družbenopolitičnega sistema) nekaj podobnosti-
Če odmislimo dilemo o »enotnem« ali »skupnem« konceptu organiziranosti, delovanja in razvoja železnic, ki se nanaša zlasti na tehnološko enotnost (ta z Japonci, ki imajo eno najsodobnejših železnic na svetu, odpade sama po sebi), p°' tem lahko rečemo, da slovenski železničarji vidijo edino možnost za razvoj železnice v Jugoslaviji v intenzivnejši samoupravni transformaciji, ki naj bi jo vezali na delovanje zakonitosti blagovne proizvodnje. Rezultati, ki so jih kljub številnim težavam dosegli doslej, jim dajejo popolnoma prav. Gre torej za to, da se železnica v največji mogoči meri (popolnoma se zaradi svojega posebnega pomena ne bo nikoli) otrese slovenskega in vseh drugih etatizmov.
In kaj nam v konkretnem primeru ponuja srbski koncept? Zahteva po posebnem zakonu o organizaciji in delovanju jugoslovanskih železnic, češ da zakon o združenem delu s svojimi shemami ne omogoča zajetja tako velikega sistema kot je železnica, ter težnja po tehnič-no-tehnološki ter celo ekonomski enotnosti, ne dopuščata nobenega dvoma: to je koncept državne železnice, sistem unifikacije in distribucije, v katerem se jemlje uspešnemu in daje neuspešnemu, v katerem dohodek ni odraz ponudbe in povpraševanja ter seveda vsega, kar iz tega izvira, temveč odraz dogovora in določene cene. Podobno velja tudi za razvoj, v katerem se uveljavlja že zdavnaj preživeta teza (sicer pa zelo navzoča v vsakdanjih ekonomskih ukrepih), po kateri mora najbolj razviti čakati s svojim razvojem, da se mu približajo najbolj nerazviti itd. Navsezadnje tak sistem zagotavlja tudi nekakšno lagodnost, predvsem pa ob ekonomski enotnosti tudi »enotnost« plač.
Ni naša naloga, da bi zdaj ocenjevali prednosti in p°' manjkljivosti enega ali drugega koncepta, saj je o tem razviti svet že zdavnaj razsodil. Rekli pa bi: če bi prevladal ponujeni model iz Beograda, se lahko predvsem bojimo, da bodo vlaki še bolj umazani in mrzli, kot so bili doslej, da bodo vozni redi še bolj nespoštovani in končno, da bomo na Balkanu vsi skupaj še bolj izolirani, kot smo že.
Ivo KuljaJ
ROKOVNIK PRIROČNIK DELAVSKE ENOTNOSTI ZA LETO 1987!
—	za sodelavce in poslovne prijatelje
—	za sindikalne delavce
—	za vse družbenopolitične delavce
Rokovnik je oproščen plačila prometnega davka, sredstva zanj lahko namenite iz sklada za izobraževanje.
Cena 1.500 din
PRI NAROČILU VEČ KOT 200 IZVODOV POPUSTI OD 5 DO 20%.
NAROČILNICA
Pri Delavski enotnosti, Ljubljana, Celovška 43, nepreklicno naročamo.izvodov
rokovnika-priročnika za leto 1987.
a)	s sitotiskom (napis na ovitku) in prilagamo znak in film
b)	brez sitotiska
Naročeno pošljite na naslov: ...............................
Ulica, poštna št., kraj: .... Ime in priimek podpisnika: Naročamo, dne:	........
žig
Podpis naročnika
KAKO GOSPODARIMO_______n. ouobr, PetavsKa enotnost 7
Kako odpraviti ekonomsko neučinkovitost samoupravnega gospodarstva
KADAR CENE RASTEJO,
PRODUKTIVNOST
PADA...
Ob štirideseti obletnici ljubljanske ekonomske fakultete So njeni delavci pripravili zanimivo jugoslovansko Posvetovanje o samoupravljanju in ekonomski učinkovitosti. Ključna ugotovitev ekonomistov je bila, da lahko eKonomsko neučinkovitost samoupravnega gospodarstva odpravimo le v tržnem sistemu, medtem ko tega ne Moremo v sedanjem, to je administrativnem sistemu, ki se je docela kompromitiral.
Splošno znano dejstvo je, je naše gospodarstvo ekonomsko neučinkovito in da 0 kakšnem racionalnem gospodarjenju z družbenim kapitalom ne more biti govora. To sicer vemo že precej časa, Pa vendarle se vedno znova Vračamo k tej ugotovitvi in se čudimo, kako to, da nam tega ni uspelo popraviti.
Politika ima monopol v naši družbi, saj celo ekonomski vedi soli pa-ntet, kam naj bi investi-rali družbeni kapital.
Vzroke zanj znajo tako rekoč stresti iz rokava tako Preprosti ljudje kot strokovnjaki, o njih pa je že nekaj let sjrše obveščena tudi jugoslovanska in mednarodna Javnost. Z analizo jugoslo-^nnskih gospodarskih to-knv, gospodarskega (in političnega) sistema, tekoče gospodarske politike in naših S°spodarskih odnosov s tu-J'no so se prejšnji teden ob ’0-letnici ljubljanske ekonomske fakultete ukvarjali tndi naši najvidnejši slovenski, pa tudi nekateri drugi ingoslovanski ekonomisti, “onovno je prišla v ospredje Prijetna resnica, da smo Jugoslovani odlični diagnosti-in da stoji pred nami le še naloga, da na podlagi pravilno diagnoze gospodarstvo
čimprej ozdravimo. Toda že na dvodnevnem posvetovanju so brez dlake na jeziku povedali, da stojijo na poti takšne ovire, da jih je skorajda nemogoče premagati.
Vzroki
Pa pojdimo lepo po vrsti. Ekonomisti med poglavitne
vzroke za ekonomsko neučinkovitost našega gospodarstva štejejo predvsem zgrešene, tako imenovane politične naložbe, slabosti gospodarskega sistema (socializacija izgub, ni koncepta, kaj narediti z izgubaiji in kako jih rešiti izgub, neustrezen obračunski sistem, finančna nedisciplina) in monopol politike v naši družbi, ki celo ekonomski vedi soli pamet, kako naj bi gospodarili. Jugoslovanska značilnost je torej, da je »na oblasti« administrativni sistem, v okviru katerega politika nima nobenega posluha niti za abecedo ekonomije,
kaj šele za kaj več. Nikakor drugače si namreč ni mogoče razlagati gospodarskih razmer in pravil igre, v okviru katerih so gospodarski subjekti med seboj nenormalno zadolženi, poslovne banke imajo - objektivno gledano - izgube, Narodna banka Jugoslavije pa je vrh ledene gore, kije lahko rečeno jugoslovanski dolg tujin-bi in zaradi katere smo morali v zadnjih letih strahovito omejiti notranjo porabo vseh vrst. Lahko bi rekli, da je ena od temeljnih značilnosti administrativnega gospodarjenja ta, da podjetja namesto dobička vidijo svojo
»perspektivo« v državi kot zanesljivi varuški, ki kot sodobni Robin Hood jemlje tistim, ki kaj ustvarijo, in daje onim, ki nič ne ustvarijo (razen če med »stvaritve« ne uvrstimo izgub). Z dolgoročnim programom gospodarske stabilizacije smo sicer
Naša država kot sodobni Robin Hood jemlje tistim, ki kaj ustvarijo, in daje onim, ki nič ne ustvarijo.
skušali presekati gordijski vozel, ki bi mu lahko rekli vsesplošna družbena, gospodarska in politična kriza v državi, vendar so bili odpori drugačni porazdelitvi politične moči od utečene tako močni, da nam to ni uspelo. To je po štirih letih »uresničevanja« omenjenega programa že več kot očitno.
Posledice
Posledice administrativnega načina gospodarjenja, če temu sploh lahko rečemo gospodarjenje, so seveda z narodnogospodarskega vidika izredno hude (nekateri pravijo kar naravnost - ka-
Odpori proti uresničevanju dolgoročnega stabilizacijskega programa so bili tako močni zato, ker tržno gospodarstvo zahteva drugačno, bolj demokratično porazdelitev politične moči in vpliva.
tastrofalne). Empirične analize naših gospodarskih in razvojnih »dosežkov« namreč kažejo, da pravzaprav nismo dosegli nobenega narodnogospodarskega cilja. Prof. dr. Vladimir Frankovič je ugotovil, da je življenjska raven Jugoslovanov v preteklih tridesetih letih sicer naraščala, toda naraščanje stopenj je bilo negativno; realni osebni dohodki so veliko prispevali k dinamiki osebne porabe, toda niso bili usklajeni s produktivnostjo; leta 1984 je bilo že 975.000 nezaposlenih; družbeni proizvod na prebivalca je sicer naraščal, vendar vedno počasneje (v zadnjih letih, v obdobju 1980-84, se je gospodarska rast ustvarila, tako vsaj ugotavlja Svetovna banka); dolg na prebivalca je znašal leta 1960 60 ameriških dolaijev, leta 1984 pa 796; razvojnih razlik med republikami in pokrajinama nismo zmanjšali, v Kosovu pa se te razlike celo povečujejo. Cene se od leta 1970 močno povečujejo, tako da o vsaj približnem ravnovesju v našem narodnem gospodarstvu ob galopirajoči inflaciji ne moremo govoriti.
Nič manj hude posledice sociologi opažajo, na primer, tudi na širšem družbenem področju, ki nas mora posebej zanimati zaradi samoupravne, humane naravnanosti naše družbe. Številne raziskave potrjujejo ključno ugotovitev, da se kakovost življenja povprečnega Jugoslovana slabša, da le-ta prebere zelo malo knjig in še bi lahko naštevali. Omenimo naj le strahotno povečanje socialnih razlik v zadnjih nekaj letih, ki so se razpasle kljub uravnilovskim težnjam in padanju realnega osebnega dohodka in ki opozarjajo na obrabljeno, a žal resnično ulično »šalo«, češ da imajo v kapitalizmu izkoriščanje človeka po človeku, pri nas pa je narobe.
Smeri možne rešitve
Kje vidijo ekonomisti izhod iz krize, ko se materialne možnosti za zadovoljevanje eksistenčnih potreb Jugoslovanov (da drugih potreb sploh ne omenjamo) še naprej slabšajo? Ta izhod domala vsi po vrsti, razen tistih, ki pač živijo od nekritičnega reklamiranja političnih floskul in dogem, vidijo v tržno-planskem gospodarskem sistemu, v katerem bo meja med delom in nedelom, med proizvodnim in neproizvodnim jasno določena, in v vseh pogledih spo-
Socialne razlike so se v zadnjih letih strahovito razpasle kljub uravnilovskim težnjam in padanju realnih osebnih dohodkov.
štovana. Prvine tržnoplan-skega sistema pa so vsem znane: to je inovativnost, ustvarjalnost posameznika, realno vrednotenje proizvodnih dejavnikov, realne bilance podjetij, bank in države, znosna inflacija, skrb za presežno vrednost (na zgolj za njeno delitev), odpiranje svetu, zdrava konkurenca in poslovni riziko.
Smeri možne rešitve bomo po našem mnenju prav gotovo morali iskati v odnosih med politiko in ekonomijo, gospodarstvom in državo in elito in ljudstvom. Ekonomske učinkovitosti gospodarstva ni mogoče povečevati v sedanjih razmerah, ko politika veleva ekonomiji, kam bomo investirali družbeni kapital, kakšno ceno bo slednji imel in v katero »občino« ga bomo teritorialno zaprli. Da nas ne bi kdo napačno razumel - povsem jasno nam je, da politika mora vplivati na naložbene odločitve in da to ne more biti samo stvar ekonomske stroke. Toda osnova slehernega političnega odločanja morajo biti vsaj abeceda
Časi stare ideologije, ko je le elita vedela, kaj je dobro za samouprav-Ijalce, so - saj upamo -že mimo.
ekonomije in ekonomski zakoni, ne pa osebni interesi občinskih ali drugih veljakov. Tudi »zakon« med gospodarstvom in državo bo treba postaviti na nove, tržne temelje, v okviru katerih morajo biti podjetja samostojna, tako glede plač, akumulacije kot poslovnega ri-zika pri novih naložbah. Naloga sodobne države je, da tržno logiko korigira, ne pa da jo na slehernem koraku diskvaliflra s starodavno zapovedjo »Dajte cesarju, kar je cesarjevega«.
In ne nazadnje, ekonomisti se strinjajo, da samoupravljanje ni ovira za povečevanje ekonomske učinkovitosti gospodarstva. Potemtakem je treba demokratizacijo subjektivnih sil in celotne družbe pospešiti in poglobiti. Kajti časi stare ideologije, ko je le elita vedela, kgj je dobro za samou-pravljalce, so očitno - vsaj upamo tako - minili. Če bomo krenili v to smer, ki smo jo začrtali le v grobih obrisih, se morda ne bo dogajalo to, kar se dogaja, kot je povedal neki direktor (imena raje ne bi izdali). Ko so ga na občini pred kratkim vprašali, kako bo »njegovo« podjetje v letošnjih prvih devetih mesecih gospodarilo, je odgovoril: »Tako kot se bomo odločili. Bomo že sestavili pravo bilanco!«
Emil Lah
Delavska enotnost
Žičničarjem Gorenjke se še vedno ne pišejo zavidanja vredni časi
SO RES ZICNICE SAME SEBI NAMEN
Iz dneva v dan privabljajo množice smučarjev, pa imajo od tega bore malo-
Kolektiv temeljne organizacije Žičnice, ki živi pod streho hotelsko-turistične delovne organizacije Gorenjska, je naš najpomembnejši in obenem največji žičničar. Ima namreč kar pet sedežnic in 17 vlečnic, ki so razpete od Španovega vrha nad Jesenicami pa tja do plazov pod Poncami v dolini Planice. Dolžina vseh sedežnic in vlečnic je skoraj 16 kilometrov, skupna višinska razlika med vstopnimi in iz-
stopnimi postajami je le nekaj metrov manj kot štiri kilometre, zmogljivost pa kar 15.694 smučarjev na uro.
Ni kaj, žičničar številka ena v SloverTiji in seveda tudi v širši domovini! Sicer pa se možje tega malega kolektiva lahko pohvalijo tudi s tem, da upravljajo prve tovrstne naprave v Jugoslaviji. Ko so prav povsod drugje še hodili peš v hrib, to na Preseki v Kranjski gori ali na Španovem vrhu ni bilo
več potrebno. Gor je šlo samo...
Pripravljeni, vendar ne tako, kot bi si želeli
Ne glede na zavidljivo tradicijo in nesluten razmah smučarskega športa v Sloveniji - da izjemnih uspehov naših predstavnikov v mednarodni areni niti ne omenjamo -, pa se upravljalcem naših žičnic še vedno ne pišejo zavidanja vredni časi. Tudi kranjskogorskim ne.
Krka podelila 16 nagrad študentom in dijakom za raziskovalne naloge
ZAL PREMALO POSNEMOVALCEV
Znanje je prav gotovo najtrdnejša podlaga sodobnim razvojnim programom, ki vsaki naši delovni organizaciji omogočajo intenzivnejše in kvalitetnejše vključevanje v mednarodno delitev dela. Tega se v novomeški Krki zavedajo že od ustanovitve. Še posebno tega, da mora sodobna farmacevtska industrija precej vlagati v raziskovalno delo. Ta je namreč osnova za napredek ali celo obstoj.
Krkine nagrade študentom za raziskovalne naloge so ustanovili že pred šestnajstimi leti. Z njimi naj bi mlade spodbujali k raziskovalnemu delu in tako pridobili tovarni nove strokovnjake, raziskovalce. Letos so študentom višjih in visokih šol Jugoslavije podelili devetnajst, učencem srednjih šol iz Dolenjske pa sedem Krkinih nagrad.
Takšno spodbujanje raziskovalnega dela mladih je prav gotovo tudi pripomoglo k uspehom, ki jih je Krka dosegla. Naštejmo le najpomembnejše:
Pomembnejši dosežki Krkinega razvojnega in ustvarjalnega dela
-	znanstvene in stro-
kovne publikacije v tujini in doma	142
-	referati naših delavcev na strokovnih in
znanstvenih srečanjih
doma in v tujini	388
-	zaključna poročila o
opravljenih raziskovalnih nalogah v okviru Raziskovalne skupnosti Slovenije	65
prijave v SFRJ	151
-	vložene patentne
prijave v tujini	283
-	podeljeni patenti v
SFRJ	38
-	podeljeni patenti v
tujini	197
-	registrirane tehnične izboljšave	198
-	koristni predlogi	85
Ti so v glavnem plod njihovega raziskovalnega dela in sodelovanja z Raziskovalno skupnostjo Slovenije ter univerzitetnimi in znanstve-no-raziskovalnimi ustanovami kot so Kemijski inštitut Boris Kidrič, Inštitut Jožef Stefan, Medicinska fakulteta in drugi, kamor za sodelovanje vlagajo tudi finančna sredstva.
Ob letošnji podelitvi Krkinih nagrad so se prvič doslej zbrali nagrajenci, mentoiji in predstavniki Krke ter se pogovorili o delu, izkušnjah in stikih s Krkinim-načinom raziskovalnega dela. Iz pogovorov smo lahko opazili navdušenje mladih, še posebej nad priznanji, ki so ga dobili za svoje delo. Ugotovili so, daje raziskovalno delo v delovni organizaciji, kot je Krka, lahko uspešnejše
predvsem zaradi neprimerno boljše opremljenosti kot po šolah. Večina je zato izrazila upanje oziroma željo, da bi raziskovalno delo nadaljevala. Prav v tej želji nagrajencev pa se kaže uspešnost Krkinih nagrad.
Kljub uspehom Krke pri spodbujanju raziskovalnega dela mladih in splošnemu spoznanju, da strokovnjake in še posebej raziskovalce nujno potrebujemo, Krka v teh prizadevanjih nima posnemovalcev.
Letošnji Krkini nagrajenci študentje: Oliver Bajt, Irena Fabič, Ljudmila Fele, Manu-ela Ferenčič, Ilonka Ferjan, Dragica Fujs, Borut Furlan, Mojca Hrovatič, Maja Krašovec, Eyasu Makonnen, Milena Pinterič, Andreja Plaper, Daija Potrč-Trpkovska, Jasna Prgomet, Metka Rapuš, Tatjana Štefančič,v Smiljka Švarcer^ Robert Žeijav in Marko Žličar. Dijaki - Nataša Bunc, Elizabeta Mikec, Aleksandra Žitnik, Kristina Humar, Aleš Kocjančič, Vesna Kolenc, Alen Recelj, Vesna Jordan, Malči Sinur, Mojca Novljan, Maja Slak, Irena Tomažin, Renata Mesojedec, Marjan Papež, Magda Jenškovec, Irena Bregar, Darja Plantarič, Boštjan Žlajpah, Barbara Primc, Janja Pate in Andrej Kobal.
Še vedno so namreč odvisni le od svojih rok in lastne iznajdljivosti, kot da bi bile vlečnice in sedežnice same sebi namen in ne nepogrešljivi sestavni del naše turistične ponudbe. Privabljajo množice ljudi, mlado in staro, polnijo hotele, zasebne sobe, gostišča, trgovine... omogočajo mnogim vsakdanji kruh, pa vse to nikomur ni nič mar. Še vedno dela vsak po svoje. Nič drugače kot pred leti in kot pred desetletji...
»Zato smo še vedno v hudih gmotnih škripcih,« pravi inž. Božidar Pristavec, vodja temeljne organizacije Žičnice. »Kljub razmeroma dragim vozovnicam, nad katerimi mnogi negodujejo, še zdaleč ne ustvarjamo toliko dohodka, da bi bilo vsaj približno dovolj za uresničitev razvojnih načrtov in za potrebe kolektiva. Zavoljo pomanjkanja sredstev stopamo v novo sezono brez bistvenih novosti. Poleti smo sicer opravili nujna vzdrževalna dela, dokončali smučarski poligon v Podkorenu in povečali zmogljivost stare sedežnice s 480 na 600 oseb na uro, kar pa je, žal, tudi vse.«
No, ne glede na to, da žičničarjem Gorenjske letošnjo zimo ne bo uspelo presenetiti smučarjev z novimi vleč-
nicami in bistveno večjimi zmogljivostmi, pričakujejo možje, vajeni prezebanja, sonca, metežev, vedrine in slabe volje čakajočih smučarjev, prvi sneg dobro pripravljeni.
»Čakamo in opravljamo zadnja dela. Čim bo pobelilo dolino, bomo zavrteli jeklene vrvi. Če bo zima kasnila, bomo poskrbeli za umetni sneg v Podkorenu. Vse je pripravljeno, le toplota mora še malo popustiti. Vremenoslovci sicer napovedujejo hudo zimo, toda, kot vemo, napovedi so včasih eno, vreme pa drugo...,« pravijo kranjskogorski žičničarji.
Cene visoke, a vreča prazna
Tako kot na drugih naših smučiščih, so tudi v tem delu Slovenije od lanske do letošnje zime močno skočile cene smučarskih vozovnic. Celo več kot za sto odstotkov! Prej je bilo potrebno odšteti za dnevno vozovnico v Kranjski gori 1700, zdaj pa velja že celih 4000 dinarjev. Ker je to seveda le del izdatkov za beli šport, bomo letos torej dobro premislili, kdaj in kolikokrat se bomov odločili za dan na snegu. Še posebno, če smuča vsa družina.
»Zavedamo se, da so cene
visoke. Toda, kar je za nas najbolj boleče, še vedno niso ekonomske, še vedno so premajhne, saj smo žičničarji odvisni le od dohodka, ki ga ustvarimo sami. In dokler bo tako, bodo vozovnice za mnoge smučarje nedosegljive, mi pa kljub temu v hudih gmotnih škripcih,« ugotavlja inž. Pristavec. »No, kljub novim cenam, precej višjim v primerjavi z lanskimi, pa računamo, da bodo smučišča prav tako polna. To vemo iz izkušenj. Kar je danes še nezaslišano drago, že jutri ni več. Inflacija melje in melje. In ne ostane nam drugega, kot da jo upoštevamo...«
Seveda imajo žičničarji kar prav. Čeprav jih mnogi le zmerjajo in primerjajo njihove storitve s tovrstnimi na zahodu. To pa seveda ne gre, saj lastniki vlečnic, sedežnic in in najrazličnejših vzpenjač kje severno ali zahodno od nas ne žive le od prodanih vozovnic, temveč tudi dela dohodka, ki ga ustvarjajo smučarji drugim v turizmu. Delajo pač z roko v roki, sodelujejo in pomagajo drug drugemu. Tako daleč pa pri nas, kljub dolgoletnim razpravam, žal, še nismo!
Zato so smučarske vozovnice astronomsko drage, žičničarji pa revni kot cerkvene miši.
Andrej Ulaga
Smučarji in industrija z roko v roki
SEVEDA SE SPLAČA...
»Še vprašate?« je prejšnji ponedeljek v pičli sekundi zabil nazaj peščico jugoslovanskih športnih novinarjev predsednik kolektivnega poslovodnega organa sozda Gorenje, Herman Rigelnik: »Seveda se splača!«
Novinarji, ki so ga med obiskom naših smučarskih reprezentantov v Gorenju skušali (vsaj malce) izzvati z vprašanjem, kakšen je sploh vpliv bele tehnike na beli cirkus, so se nenadoma znašli v značilni zadregi: »Tema je propadla...« Vendar, še preden so si zapisali to priznanje v svoje beležnice, je Rigelnik - spet v hipu - to reč komentiral takole: »A veste, koliko minut boste temu dogodku namenili na radiu in televiziji, koliko prostora mu boste odmerili v tisku?« Še preden smo se s pogledi sporazumeli, koliko smo »prodane duše« in koliko ne, je Rigelnik oddrvel na naslednji sestanek in nam -v hipu - poslal na voljo magistra Jureta Toplaka, podpredsednika KPO Gorenje,
da bi odgovarjal na takšna (pod)vprašanja.
»Nismo samo za smučarje; smo za vse, ki lahko v naši deželi dosežejo kaj velikega za ves svet,« je izstrelil, nato pa ta gorenjski aksiom tudi pojasnil s smučarskim primerom: »Če hočeš uspeti, moraš najprej veliko znati, ogromno garati in še veliko lastne iniciative moraš imeti. Naše alpince krasijo vse te lastnosti, vse te veščine pa obvladajo tudi naši delavci. Ne verjamete? Ozrite se nazaj, na naše krizne čase, ko smo imeli tudi po 30 odstotkov nižje plače kot drugi v panogi, pa nismo imeli nobenih pretresov. Lahko napišete tudi - štrajkov! In prav v tistih časih smo se odločili postati glavni pokrovitelj našh smučarskih reprezentanc. Zakgj? Ker naj bi bile sinonim za kakovost; ker naj bi bil naš učinek takšen kot njihov, ne pa kgntraproduktiven. Skratka: ljudi smo hoteli naučiti - bojevitosti. Drugega nam
tudi ni preostalo, ker je svetovno tržišče eno samo bojišče. Naslednji podatek bo najbrž dovolj zgovoren: na svetu izdelajo vsako leto 36 milijonov kosov bele tehnike, prodati pa se jih da le nekaj več kot 31 milijonov! Zdaj pa še ena kruta resnica-naši izdelki morajo biti vsaj za 30 odstotkov boljši od Boscha AEG in drugih konkurenčnih podjetij, ker na njih pač piše »Made in Jugoslavija« ...
»Ampak, vrnimo se k temi-Za nas je ekonomska propaganda naložba. Zanjo namenimo 0,5 odstotka prihodka, noben dinar pa ne bi smel ostati brez odziva. Nenehno si moramo torej ustvarjati ali utrjevati svoj image. Smučarji nam ga pomagajo...«
Oni pa njim. »Še vprašate?« se je uvodoma začudil Rigelnik, nekaj ur prej pa tudi direktor Modnega salona Marjan Gaberšek.
»Seveda se splača...«
Damjan Križnik
jUUPJE med uupmi	Delavska enotnost 9
druga plat
SOLIDARNOSTI NA KOROŠKEM
Junija je Koroško, predvsem občino Radlje in Dravograd, prizadelo silovito neurje. Vodna ujma je rušila hiše, odnašala mostove, rušila ceste in vrsto drugih komunalnih objektov. Skupna škoda, ocenjena po sprejeti metodologiji, znaša več kot 4,980.000.000 dinarjev.
Prva pomoč prizadetim sploh ni bila slaba. Vrsta kolektivov jo je ponudila resnično zelo hitro, seveda predvsem svojim delavcem, ki so bili prizadeti. Primer: Delavke Okusa Radlje so že prvi dan zbrale 300 tisočakov za svoje sodelavke, delavci Armatur iz Mute so zbrali približno enak znesek in še bi lahko naštevali primere solidarnosti. Zelo trdo pa tudi z nekaterimi napakami pa je prihajala pomoč si-sov. Pa je vendarle prišla. Prišla je tudi republiška solidarnost, za okoli sedem do deset odstotkov povzročene škode, iz sredstev tako imenovanega solidarnostnega dneva, ki smo ga prav za podobne primere uvedli v Sloveniji.
Predvsem sindikati in družbenopolitične organizacije v regiji so si prizadevali, da bi občine Ravne in Slovenj Gradec tokrat priskočile na pomoč prizadetim še z enim solidarnostnim dnevom. Ravenski železarji so z glasovanjem to obliko odklonili! Na Koroškem trdijo, da temu zgledu navadno sledijo tudi drugi kolektivi in naenkrat so bili železarji ta-korekoč krivi za nesolidar-nost.
Zakaj ne bi prisluhnili mnenju ravenskih delavcev, da solidarnost ne sme postati pocestnica, ker se bo izrodila, izgubila svoje pravo poslanstvo! Še bolj preprosto povedano: nesreča ne more in ne sme postati »sreča«, ki ti omogoči velikopotezne izboljšave, nenadzorovano porabo denarja, in to brez temeljitega obveščanja o učinkih solidarnosti. To je jedro razmišljanj železarjev! Ni bilo malo tistih, ki so rekli: Tudi vso plačo iz žepa, se bom že pretolkel do konca meseca, vendar hočem natančno vedeti, kako in za kaj bo moj
denar za solidarnost porabljen! Ravenčani in še nekate: ri drugi niso rekli samo ne, rekli so tudi, »pomagali smo in pomagali bomo«, vendar za točno določen namen. To pa je seveda nekoliko bolj zahtevno, težje je, kot če prizadeti v občinah (ali tudi republikah) dobijo denar in z njim bolj ali manj smotrno gospodarijo. Tako so delavci po samoupravni poti nadaljevali solidarnostno akcijo; za točno določene objekte, mostove in drugo so dali 30.100.000 dinarjev in nad njihovo porabo hočejo imeti tudi pregled. Ni manjkalo niti osebne solidarnosti.
Takšna je torej druga plat te solidarnostne medalje. Zanjo pa železaiji najbrž ne zaslužijo samo graj, saj hočejo le nekoliko drugačen način od dosedanjih, za katere menijo, da so se ponekod izrodili, saj je po izkazani solidarnosti že skoraj greh vprašati, kaj so z zbranim denarjem naredili!
Kristl Val tl
Delavska črtica ■MHHfflBHiiHHHHBIHflHH
Prednostna lista zdel
Ravnodušnost sodelavcev na seji delavskega sveta me je čisto iztirila. Ni se mi zdelo prav, da mi nihče noče dati pravilnika o dodelitvi stanovanj. Nisem vedela od kod ga ima Lojze. Zdelo se mi je zelo krivično, da ga jaz nisem dobila. Sodelavci se niso mogli vživeti v moj problem, kajti vsi so imeli dvosobna, trisobna stanovanja, hiše, vikende na morju, v planinah, imeli so jahte, s katerimi so poleti križarili ob jadranski obali.
Dva dni po pritožbi sem dobila vabilo na pogovor zaradi kršitev delovnih dolžnosti.
Po telefonu me je poklical Koprivc. »Pridi ob dvajset do devetih na razgovor. Morava se nekaj pogovoriti,« je rekel s sladkim glasom.
Vstopila sem v Koprivčevo pisarno. »Sedi,« me je prijazno povabil k mizi. »Boš kavico?« se mi je dobrikal. »Povej, Bernarda, če imaš kakšne težave, če te kaj muči.« »Jaz nimam nobenih problemov,« sem bila odsekava. »Kaj če bi poklicala našo psihologinjo in bi mi tule, za tole mizo, zapisali, da si zmedena, neprištevna, da ne veš, kaj govoriš in delaš in se ti bo štelo za olajševalno okoliščino na disciplinski,« je govoril nenehno vinjeni Koprivc, ki me je zjutraj ob devetih pozdravljal z dober večer, mi govoril, da mi ne bo zvišal plače, če ne bom pila z njim.
»Sicer pa ti lahko dokažem, da duševno nisi čisto pri pravi, «je rekel in začel listati po debelem fasciklu, kjer je bilo veliko priporočil zdravnikov, naj mi dajo lažje delo, ker me nenehno boli glava, ker bruham, ker ne morem več opravljati stoječega dela.
»Že petnajst let«opravljam to težaško delo, pa ste se šele danes prvič spomnili, da z mojo glavo le nekaj ni v redu, da res ne prenaša takega hrupa in to samo zato, ker preveč vem o vaših svinjarijah.« Težko sem mu gledala v oči, komaj sem čakala, da bi me odslovil iz pisarne.
»Počakaj Bernarda! Pomiri se! Ker se resno bojimo za tvoje duševno zdravje, smo se dogovorili z našo psihologinjo, da te pelje v zdravstveni dom na pogovor in boš lahko tam povedala, kaj te muči. Morda bi šla za nekaj tednov v bolnišnico za duševne bolnike. Naj ti ne bo nič nerodno, kajti danes na take ljudi ne gledamo več s prezirom. Le umiri se in pojdi. Dogovorjeni smo ob deveti uri. Nič hudega se ti ne bo zgodilo. Samo zdravila za po-rnirjenje boš dobila in za nekaj dni boš šla v bolniško, da si nekoliko spočiješ. Pa nikar preveč ne obrekuj svojih sodelavcev, ker te bodo res proglasili za noro. Če Pa boš prišla v norišnico, te bodo za nekaj rnesecev zaklenili, ne boš imela denarja za cigarete, ne boš smela domov. Od tam se ljudje ponavadi vračajo šele čez nekaj mesecev ali pa nikoli,« meje strašil.
Splošni zdravnik me je sumljivo ogledoval, kajti sodelavci so mu verjetno sporočili, da v podjetju delam tak nemir, da
me bo treba vsak trenutek vkleniti v prisilni jopič. Prisrčno mi je stisnil roko.
»Kaj je z vami Bernarda, zadnje čase ste se vendar počutili že čisto dobro?« meje je vprašal dr. Podbregar.
»Nekaj mesecev je bilo vse v redu, dokler se ni zataknilo pri stanovanjskem vprašanju,« sem vztrajala pri svojem, čeprav j e bil z menoj moj šef in mu je odkritosrčnost jemala sapo.
»Ali je res, da je Bernarda opravljala delo na novem delovnem mestu v redu?« je vprašal dr. Podbregar.
»Se kar,« je rekel moj šef.
»Kako, še kar? Še kar ne pomeni čisto v redu, jaz pa že nekaj mesecev opravljam delo brez napak. Ali ste že imeli v teh mesecih kakšen problem z menoj?« sem se razjezila.
»Kar povej, kaj te moti pri sodelavcih,« mi je pustil do besede dr. Podbregar. On je bil edini, ki je dovolil, da tudi jaz povem, kar mislim.
»Moti me, ker se v našem podjetju dogajajo hude krivice. Pri nas so šefi s srednjo šolo, pa imajo za to izobrazbo po več milijonov plače, vsak trenutek se lahko s službenim avtomobilom odpeljejo s podjetja, pa jih nihče ne nadzira, ali gredo s službenim avtomobilom samo po službenih opravkih. Pred tedni sem čisto po naključju videla, da je šofer peljal svojo ženo na shujševalno kuro v Šentjur s službenim avtomobilom.«
»Bernarda, Bernarda! Zelo si naivna. Kaj si pravzaprav misliš? Misliš, da boš ti spremenila svet? Ali misliš, da boš ti s svojo filozofijo dopovedala na stotine alkoholikom, da je škodljivo, če pijejo, da boš ti preprečila, da ne bodo več onesnaževali okolja, vode, sekali gozdov?«
»Če bi vsak pospravil smeti za sabo, posadil vsaj eno rožico in jo postavil na balkon, bi bilo naše mesto dosti bolj čisto,« sem trmasto vztrajala. »Jaz mislim tudi na svojega otroka, ne samo na danes. Če bomo tako nadaljevali, kmalu ne bomo imeli več gozdov, pročelja so počečkana in umazana že na novih hišah, živeli bomo v pravih svinjakih, pa bomo za to sami krivi. Obtožujemo družbo, družba pa smo mi sami, vi ste družba, jaz sem družba. Nenehno obtožujemo druge za napake, sami pa nismo nič boljši. Še slabši. Vedno se gremo pri drugih sodnike, zase pa le odvetnike,« sem bila nepopustljiva.
»Razburila sem se samo zato, ker vem, da to stanovanje pripada meni. Nikomur nisem škodovala s tem, ker sem prišla prva na prednostno listo. Oh, strašno me boli glava. Tem krivicam enostavno nisem več kos. Gre mi na bruhanje.«
Nada Koblar Nadaljevanje prihodnjič
IZDAJE V ZBIRKI DRUŽBOSLOVJE ZALOŽBE DELAVSKA ENOTNOST ZBIRKA, KI SE PONAŠA Z NAJVEČ NAGRADAMI
1.	DELITEV PO DELU V SOCIALISTIČNI DRUŽBI -
avtor Miroslav Glas
Cena din 11.900
Delo nas sooča z resničnostjo, ki je deloma v protislovju z idejo o samoupravni socialistični družbi, ki naj bi uresničila enakopravnost v razdelitvi in potrošnji. Avtor prisluhne ljudem, razpravam v delovnih kolektivih in drugje, kjer so problemi osebnih dohodkov nedvomno v ospredju. Obravnava pa tudi širše vidike gospodarjenja, razlike med deželami »realnega socializma« in Jugoslavijo ter še posebej slovenske razmere.
Prikaže podatke štirih desetletij socialističnega razvoja, razlike v osebnih dohodkih in v motivacijah delavcev ter neenakosti v premoženjskih razmerah. Poda pa tudi zamisli o možni drugačni razdelitvi osebnih dohodkov.
2.	PROTISLOVJA DRUŽBENEGA RAZVOJA -
avtor Zdravko Mlinar
8.950
Avtor ocenjuje razvoj z vidika protislovnosti človekovega osvobajanja in to svoje merilo uporablja za kritično analizo dejanske prakse socialističnega razvoja predvsem glede na ekonomsko in kulturno nizko razvite družbe. Odgovarja na temeljna vprašanja današnjega časa, ko različni programi socialističnega razvoja izpraznjujejo in dezorientirajo. Ugotavlja, da usmerjanje družbenih sprememb v imenu napredka privede do zaostajanja in celo nazadovanja ter vsaka pridobitev za posameznika pomeni izgubo za sistem in obratno.
3.	ŠPANSKA REVOLUCIJA IN DRŽAVLJANSKA VOJNA -
avtorja Pierre Broue in Emile Tčmim prevedla Maja Kraigher
12.540
Najbolj kruto državljansko vojno v moderni evropski zgodovini, v kateri so se spopadle ideje, ki obvladujejo evropski prostor še danes (levi in desni avtoritarizem, politično in ideološko nasilje, kratkoročni politični cilji, lažna demokracija) obravnavata francoska zgodovinarja povsem drugače kot večina meščanskih in komunističnih zgodovinarjev. Vzroke za republikanski poraz ugotavljata predvsem v samem republikanskem taboru, v njegovih notranjih nasprotjih, nerealnem pričakovanju izdatnejše tuje pomoči. Odkrivata protislovnost politike ljudske fronte ter pragmatično ravnanje španskih komunistov in njihovih sovjetskih svetovalcev, ki so uporabili Španijo za obračun s svojimi nasprotniki in s tem postali glavni pobudnik protirevolucije.
4.	POT IZ NEINOVACIJSKE DRUŽBE -
avtor Marko Kos
7 980
Na osnovi teorije sistemov opisuje avtor odnose inovacijskega podsistema in drugih podsistemov družbe, zlasti upravno političnega. Ugotavlja, da se jugoslovanska družba obnaša neinovacijsko, to je protizgodovinsko, kajti zgodovina je vrsta samih inovacij. Antiintelektualizem in antiprofesionalizem sta se v družbi nevarno razširila, s tem pa je le ta izgubila ravnotežje in zašla v težko krizo. Izhod iz tega vidi v prestrukturiranju industrije, drugačnem izobraževalnem sistemu in vrednotenju znanja ter s tem kadrovanju v inovacijskem podsistemu. Nakazane so tudi še druge smeri preobrazbe in podan scenarij preobrazbe industrije v Sloveniji.
Vse knjige lahko naročite na naslov: DELAVSKA ENOTNOST, Ljubljana, Celovška 43, kupite pa jih lahko v vseh knjigarnah v Sloveniji - med njimi je tudi Knjigarna Delavske enotnosti v Ljubljani na Tavčarjevi 5.
NAROČILNICA
Pri DE, Ljubljana, Celovška 43, nepreklicno naročamo . . . . izvod(ov) knjig po zap. št.........
Naročeno pošljite na naslov: ...................................................................
(ulica, poštna št., kraj)
Račun bomo plačali v zakonitem roku.
Ime in priimek podpisnika ......................................................................
Žig
(podpis naročnika)
Delavska enotnost
Žetev inovacij šaleško-savinjskega gospodarstva
TOZD HLADILNO-ZAMRZOVALNA TEHNIKA (GORENJE) NAJUSPEŠNEJŠI V INOVATIVNOSTI
uspehe, denimo v REK ESO in v IUV Tovarni usnja Šoštanj.
In še to: iz velenjske občine se predstavljajo Center srednjih šol, Elektrokovi-narska oprema, Gorenje Gospodinjski aparati, Gorenje Procesna oprema, Gorenje Raziskave 4n razvoj, Inženiring Framin, REK Elektro-strojna oprema. REK Rudnik lignita Velenje, REK Si-pak, GIP Vegrad in Veplas,
Danilo Torej, Strojno kiju- [ čavničarstvo Titovo Velenje ter skupina inovatorjev Zvo- j ne Zimic, Branko Močilnik in Franc Štraus, iz občine Mozirje pa Železarna Ravne, tozd Kovinarstvo Ljubno ob Savinji, Jože Bider, kmet iz Dol Suha 3 pri Rečici ob Savinji, ter skupina inovatorjev Franc Bider Krefl, Franc Bider in Branko Močilnik iz Rečice ob Savinji.
Marijan Lipovšek
Po šestih letih je velenjska razstava inovacij, ki jo pripravljata odbora za inventivno dejavnost pri občinskem svetu zveze sidikatov Titovo Velenje in občinski raziskovalni skupnosti presegla občinsko mejo. Ta odbora ter savinjsko-šaleška medobčinska gospodarska zbornica, občinski svet zveze sindikatov Mozirje in občinska raziskovalna skupnost Mozirje so pripravili prvo me-
dobčinsko razstavo inovacij in jo poimenovali »Žetev inovacij šaleško-savinjskega gospodarstva.«
Tokratna razstava je najbolj obiskana doslej. Ob 11 delovnih organizacijah sodelujejo štirje samostojni inovatorji in dva obrtnika. Predstavljenih je 45 novosti.
V velenjski občini so ob zaključnem računu za leto 1985 prikazali dosežke inventivne dejavnosti le v delovnih organizacijah Gorenja in REK Sipak. Spodbudno je, da je letos več inovacijskih prijav. Več je tudi izpeljanih inovacijskih predlogov, od katerih je bilo gospodarske koristi v obdobju januar-september 1986 za dve milijardi dinarjev. Spodbudno je tudi, da inovacijsko gibanje ponovno oživljajo v nekaterih delovnih organizacijah, v katerih so pred leti že dosegali lepe
Občinski svet zveze sindikatov Titovo Velenje in občinska raziskovalna skupnost Titovo Velenje sta že enajstič podelila naslednje nagrade:
G za razvojno-raziskovalno dejavnost: 1. nagrada -imobilizacija odpadnega emajla v cementu (Boro Jera-bek, Vilma Pece, Vasilije Kandič, Bojan Jus in Adi Huda-rin iz Gorenja Gospodinjski aparati); 2. nagrada - osebni mikroračunalnik dialog M (Toni Zebič, Ivan Pepelnjak. Jernej Virant, Ljubo Pipan, Iztok Gabrovec, Boris Krofi, Jože Janežič in Iztok Medved iz Gorenja Procesna oprema); 3. nagrada - Hladilno-zamrzovalna omara z enim kompresorjem (Anton Lah, Rudi Kronovšek, Marto Ažman, Maijan Penšek, Branko Blagotinšek in Adi Cas iz Gorenja Raziskave in razvoj);
G za množično inventivno dejavnost: 1. nagrada -naprava za avtomatsko signiranje posodic hladilnikov (Jože Zaljuberšek iz Gorenja Gospodinjski aparati ); 2. nagrada - Hidravlična vrtalna garnitura (Marjan Lampret iz REK Rudnik lignita Velenje), stiskalnica za dolžinsko spajanje lesa, tip DSL-300/S (Stanislav Pirečnik in Jože Meh iz GIP Vegrad); 3. nagrada - racionalizacija točkanja sprednjih sten pralnih strojev (Alojz Pungartnik, Jože Skornšek in Stane Konečnik iz Gorenja Gospodinjski aparati), izboljšani segment konstrukcije tragičnega transporterja (Slobodan Petrovič, Jože Šibanc, Viktor Kovač in Jože Rudolf iz REK ESO);
G za ustvarjalnost društev in posameznikov zunaj delovnih organizacij: 1. nagrada - avtomatski pakrini stroj (Zvone Zimic in Franc Štraus iz Titovega Velenja ter Branko Močilnik iz Rečice ob Savinji);
G za ustvarjalnost v samostojnem osebnem delu: 1. nagrada - avtomat za polnjenje tekočin in past (Danlo Torej iz Titovega Velenja);
G najuspešnejši tozd za inventivnosti: Gorenje, Gospodinjski aparati, tozd Hladilno zamrzovanje tehnika (že drugič), GIP Vegrad, tozd Gradnja.
Občinska raziskovalna skupnost Moziije pa je prvič podelila priznanja in nagrade za razvojno-raziskovalno in množično inventivno dejavnost. Prejeli so jih:
G za razvojno raziskovalno dejavnost: 1. nagrada -numerično krmiljena krožna žaga UKŽ 130 NC in avtomatska krožna žaga za razrez cevi APC 120 (Jože Kramer, Peter Ribič, Tomo Štrumpfel, Tone Pratneker, Jože Podkrižnik, Marjan Senica in Bogomir Pečovnik iz Železarne Ravne, tozd Kovinarstvo Ljubno ob Savinji);
G množična inventivna dejavnost: razmetovalnik sena, vijačni cepilnik drv, pobiralna naprava za svežo krmo M 276/84 (kmet Jože Bider iz Dol, Suha 3, Rečica ob Savinji), elektronska oprema za kemično čiščenje oblačil, računalniška procesna oprema žage UKŽ 130 NC, elektronska tiristorska naprava (Jože Hribernik iz Rečice 135).
I,
s
ti
d
z
P
r
P
dr. Miran Mihelčič	(2)
RAZPOREJANJE ČISTEGA DOHODKA
Pred kratkim so republiški svet Zveze sindikatov Slovenije, Inštitut za trženje, ekonomiko in organizacijo iz Ljubljane in Gospodarski vestnik na Bledu pripravili posvetovanje o delitvi osebnih dohodkov kot motivaciji za delo, rezultate dela in za izobraževanje delavcev. S tem namenom so ugledni strokovnjaki iz naše republike o tej temi pripravili svoje pisne prispevke. Nekatere najzanimivejše objavljamo tudi v Delavski enotnosti.
Ustrezen prispevek sistema in politike delitve, ki jima v njuni aktualizirani in organizirani obliki lahko damo naziv »družbeno usmerjanje razporejanja dohodka in čistega dohodka«, je namreč po mnenju enega izmed avtorjev želen zato, ker:
-	je razredlitev pomembna predvsem zato, ker bistveno vpliva na harmonijo družbe ter na socilano-eko-nomsko ravnotežje;
-	je temeljni proizvodni odnos vsake družbe pa tudi socialistične, gledano z ekonomskega vidika, zagotovljen in se obnavlja samo ob določeni razdelitvi;
-	se glavni odnos v razdelitvi (po tekočem in minulem delu) lahko vzpostavi samo z določeno razdelitvijo narodnega dohodka;
-	morajo zakoni razdelitve odražati plansko-tržni značaj našega gospodarstva ter hkrati zagotavljati materialno podlago tako planskemu kot tudi tržnemu mehanizmu;
-	mora razdelitev spodbujati hiter razvoj proizvajalnih sil in blagovne proizvajalce v obliki materialne nagrade;
-	mora razdelitev usmeriti delovne ljudi naše družbe k povezovanju njihovih zasebnih interesov z družbenimi; in
-	se mora na koncu z razdelitvijo zagotavljati ekološko ravnotežje.
Če izhajamo in plansko-tržnega reševanja problemov v naši družbi, pa torej tudi problemov pri delitvi,, potem naj bi aktualizirana in organizirana oblika sistema in politike delitve - družbeno usmerjanje razporejanja dohodka in čistega dohodka, pomenila, da morajo ustvarjalci dohodka na različnih ravneh, predvsem pa v organizacijah združenega dela, sodelovati pri določanju zakonskih in splošnih aktov, zlasti pa v planskih dokumentih, in nadzorovati uresničevanje dogovorjenega. V vsaki izmed stopenj delitvene faze naj bi torej odgovorni nosilci odločitev v našem sistemu bolj ali manj skupaj (za povečevanje dolgoročne učinkovitosti in uspešnosti ne le pri sebi, ampak tudi v vsej družbi) reševali nasprotja med širše pogojenimi nujnostmi ali celo že sprejetimi obveznostmi v delitvenem ravnanju ter med konkretnimi težnjami nosilcev pravic odločanja o razporejanju dohodka in čistega dohokda.
Ne da bi zanemarjali pomen deleža drugih kategorij v ustvarjenem dohodku na ravni temeljne organizacije ali ožje ter širše Opredeljene družbenopolitične skupnosti, skoraj ne more biti dvoma o tem, da je za uresničitev temeljnih usmeritev v razvoju družbe še najbolj odločilno razmerje med
osebnimi dohodki in akumulacijo. Pomen tega razmerja je toliko večji, kolikor manjši je prispevek drugih kategorij plačilno sposobnega povpraševanja po sredstvih osebne oziroma investicijske porabe k dvema agregatoma povpraševanja, katerih pretežni del naj bi sicer tvorili osebni dohodki (za povpraševanje po sredstvih osebne porabe) oziroma akumulacija (za povpraševanje po sredstvih investicijske porabe). Pri akumulaciji pojma pretežnosti morda ne kaže razumeti dobesedno v smislu številčnih zneskov, vendar pa bi se na tem razpotju kazalo odločiti za smer, ki bi vsaj prek prednostnih pravic izvirnih ustvarjalcev akumulacije v temeljnih organizacijah do dodatnih investicijskih sredstev vodila do potrebne rasti proizvodnosti dela, poslovne učinkovitosti, stabilnosti cen, stopnje zaposlenosti in posledično tudi do načrtovane gospodarske rasti.
Zagotovitev ustreznih skupnih seštevkov osebnih dohodkov in akumulacije v družbi po svoji vsebini še zdaleč ni le preprosta igra številk, saj se ob že danem odgovoru na vprašanje, kolikšna naj bosta oba zneska na ravni npr. federacije ali republike, postavlja z vso zahtevnostjo vprašanje, kolikšen naj bo prispevek ožje opredeljenih delov družbe k oblikovanju obeh agregatov in po katerih pravilih se morajo ti širše (npr. dejavnosti) ali ožje (npr. temeljne organizacije) opredeljeni deli pri tem ravnati. Smo spet na enem od razpotij, ko pri izbiri orodij družbenega usmerjanja razporejanja čistega
dohodka neodločno stopicamo na mestu pri izbiri med določitvijo zgolj globalnih ali splošnih razmerij med osebno porabo in akumulacijo v čistem dohodku na eni strani ter določitvijo nekoliko bolj konkretiziranih razmerij med tema kategorijama za raven posameznega področja, panoge ali celo podskupinske dejavnosti.
Da obeh predvidenih agregatov ni mogoče zagotoviti v blagovnem gospodarstvu le z delovanjem zakona vrednosti, je v svoji kritiki kapitalističnega načina gospodarjenja jasno prikazal že K. Marx, saj je ob decentraliziranih odločitvah kapitalističnih podjetnikov po njegovem mnenju vzpostavitev pravšnje razdelitve družbenega proizvoda in posledično narodnega dohodka le naključje. Če gledamo na ta problem le z vidika oblikovanja obeh omenjenih agregatov, potem lahko v kapitalistični blagovni proizvodnji najdemo v primerjavi s socialistično blagovno proizvodnjo celo neko dodatno pozitivno sestavino, ki v kapitalističnih proizvodnih odnosih »urav-notežuje« težnji k oblikovanju sklada plač na eni in sklada akumulacije na drugi strani. Gre za to, da ima v kapitalizmu težnja po oblikovanju agregata akumulacije svojega logičnega nosilca kapitalista, o zavestnem nosilcu te težnje v samoupravnem socializmu, ki naj bi bila, teoretično gledano, poosebljena v vsakem delavcu samoupravljalcu, pa je ob izrazitem nagibu tega delavca le k motivu osebnega dohodka (neodvisno od obsega akumulacije) dosti težje govoriti.
Da bi se izognili neusklajenim in zato lahko celo škodljivim odločitvam delavcev v temeljnih in drugih organizacijah in skupnostih glede razporejanja čistega dohodka, je v razmerah družbene lastnine nad proizvajalnimi sredstvi povsem logično in hkrati nujno, da pravila in obveznosti posameznih dohodkovnih celic glede razporejanja čistega
dohodka ureja družba z uporabo mehanizma t. i. samoupravnega dogovarjanja. Objektivne možnosti tega mehanizma, da zagotovi ustrezne rezultate v razporejanju čistega dohodka, so nedvomno večje od tistih, ki bi jih lahko pričakovali bodisi od administrativnih odločitev družbenopolitičnih skupnosti na eni bodisi od medsebojno ločenih, ne redko anarhičnih odločitev nosilcev samoupravljanja v posameznih dohodkovnih celicah na drugi strani.
Seveda pa že rezultati preteklih odločitev v okviru (nedograjenega) mehanizma samoupravnega dogovarjanja kažejo, da vsa zadeva še zdaleč ni tako preprosta in vsemogočna, kot bi lahko rekli prvi pogled. V procesu porazdeljevanja obveznosti do oblikovanja agregata osebnih dohodkov namreč ne gre le za to, da se akumulacija oblikuje po obstoječih sredstvih in silah, osebni dohodki pa po rezultatih dela, gre tudi za to, da moramo zagotavljati skupne interese medsebojno soodvisnih gospodarskih celic tudi z razporejanjem čistega dohodka in obenem omogočati tem celicam tudi samostojno razporejanje ciljev in ravnanja v času, saj brez te možnosti le stežka govorimo o njihovi odgovornosti za rezultate dela.
Vloga veljavnih samoupravnih sporazumov dejavnosti pri oblikovanju skupnih seštevkov (agregatov) osebnih dohodkov in akumulacije v Sloveniji
Ob že omenjenih (pretežno negativnih) ocenah dosedanjega sistema in politike delitve in ob jugoslovanski obsedenosti spreminjati posamezne (pod)sisteme v go-
spodarstvu in družbi, si vendarle ne kaže delati medve- i dje usluge z načrtovanjem i nove spremembe v delitvi, ! ne da bi prej vsaj v glavnih obrisih predstavili zgodovino in značilnosti obstoječe- j ga sistema. Le tako lahko dobimo tudi odgovor na to, ali smo z določenim in tako tudi delitvenim podsistemom nezadovoljni zaradi j podsistema samega ali pa zato, ker takšnega podsistema sploh nismo uresničili.
Današnji (pod)sistem deli-tve ima svoje korenine povezane s spremembami insti- ! tucije temeljne celice gospodarjenja v letu 1970, ko seje utrdilo izhodiščno načelo, da odločitve o delitvi dohod- j ka samostojno sprejemajo delavci v teh celicah - (kasneje) temeljnih organizaci- I jah združenega dela. Ob j spoznanju, da gre za neizenačene tržne in druge mož- | nosti za pridobivanje dohod- : ka, ter opozorilih, da bi bila delitev dohodka v temeljnih j dohodkovnih celicah lahko J preveč prepuščena subjektivističnim individualnim odločitvam oziroma stihijskemu razvoju razmerja sil in zavesti v vsaki temeljni celici, s čimer bi bila ogrožena tudi učinkovitost družbenega planiranja, je praksa narekovala uporabo novih mehanizmov plansko-tržnega reševanja odnosov (tudi o delitvi dohodka): družbenih dogovorov in samoupravnih sporazumov.
V več kot 15 letih njihovega obstoja in hkratnih nihanj v ocenah njihovega pomena in vloge se srečujemo	(J
predvsem z dvema skupina-	^
ma ocen. V prvi skupini so pomanjkljivosti dogovorov	^
in sporazumov preveč po-	rj
udarjene tudi zato, da bi jim	r
odvzeli pravice do obstoja.	jj
Druga ocena pa se zavzema	n
za kritično anajizo njihove	^
vloge in priporoča njihove	(]
spremembe, če bi bilo mož-	j,
no z njimi dosledneje pri-	p
spevati k želenim razmer- | s jem v razporejanju dohodka	^
in čistega dohodka.	k
ž
(Nadaljevanje prihodnjič) **
ptplmcaz! & zro & C2<T3 z n ~	& c> o w < s o er? o & n c? r><~-cra,N n hh <v zr n o< .sr'cr r o< r	pl zr & z* o. z zr & z? n pt? ?r
Kako gospodarimo
Ljubljana, 31. oktobra 1986
Delavska enotnost 11
^rva ocena okolja v Sloveniji po šestih letih
NA ROBU
EKOLOŠKEGA BREZNA
*Ko ocenjujemo varstvo okolja v Sloveniji v zadnjih 15 •etih, lahko ugotovimo, da kljub številnim predpisom, sklepom in odločitvam kakšnih bistvenih uspehov na ‘em področju nismo dosegli,« nam je povedal v pogovoru dipl. inž. Tomaž Vuga, predsednik republiškea komiteja *a varstvo okolja in urejanje prostora. »Menim, da smo Prišli do prelomnice. Prevladuje spoznanje, da smo na robu ekološkega ravnovesja, in če pademo čez ta rob, bo Prišlo do ekološke katastrofe.«
Prvič po šestih letih so v komiteju pripravili obsežno Poročilo o onesnaženosti °kolja v Sloveniji. Pri tem so Ponudili rešitve, kako naj bi se v prihodnjih letih ognili Nadaljnjemu onesnaževanju 'N izboljšali zdajšnje razme-re. Poročilo bo v kratkem obravnaval republiški izvrš-Pi svet. Šele čas pa bo pokapal, ali gre zgolj za novi sveženj papirjev ali pa za začetek prizadevanj, da bi s konkretnimi ukrepi na tem področju res kaj spremenili.
Dolga vrsta najrazličnejših teles, ki so doslej skrbela 2a varstvo okolja, bi morala doseči vsaj to, da se razmere Na tem področju ne bi slabšale, če jih že niso mogle izboljšati. Toda okolje je da-Nes nevarno onesnaženo -čeprav so ga pomagale bra-Niti inšpekcijske službe, čeprav se je nekaterih nalog lotila gospodarska zbornica, čeprav je na pomoč priskočil tudi inštitut Jožef Stefan z ustanovitvijo ekološkega laboratorija z mobilno enoto.
Porazne razmere
Razmere pa so ta čas porazne. Propadanje gozdov zaradi kislih padavin je že doseglo tisto mejo, ko ga ne bo več mogoče ustaviti brez izredno visokih vlaganj; izčrpane ali resno ogrožene so zaloge pitne vode; čist zrak dihajo le še prebivalci dveh izmed 65 slovenskih občin; nevarne snovi se na-Slo kopičijo v življenjskem okolju; narašča poklicna Naglušnost, saj dosega število delavcev z okvarami sluha v nekaterih delovnih organizacijah tudi do sto odstotkov vseh pregledanih; ne premoremo niti ene-Sa samega varnega odlagališča za posebne odpadke. In še bi lahko naštevali.
Svoj čas smo si zastavili cilj, da bomo onesnaženost rek do leta 1975 zmanjšali za Polovico, a doslej se kakovost slovenskih voda ni bistveno izboljšala. Celo poslabšala se je na številnih °dsekih, ki so še pred desetletjem veljali za vzorno čiste, Na primer Soča od Kobarida Navzgor pa Sava Dolinka, Sava Bohinjka, zgornji tok Krke itd. »Zavrli pa smo nadaljnje onesnaževanje Save, bije zdaj na meji med 3. in 4. razredom,« pravi inž. Vuga. ‘ To sicer ni kakšen poseben Nspeh, a lahko bi bilo še buje...'«
Boljši časi se obetajo za Notranjsko Reko, ki je bila doslej v zadnjem, četrtem razredu, in so jo dejansko irneli za mrtev kanal. Leso-Nit Ilirska Bistrica bo še le-los vpeljal novo tehnologijo (ki zdaj že poskusno obratu-is), s čimer se bo kakovost Reke precej izboljšala. Pilotske preskuse pripravljajo tudi v ilirskobistriškem Toku, ki je drugi največji onesnaževalec nekoč znamenite kraške Reke. Čistilne napra-
ve v Toku bodo s polno zmogljivostjo začele delovati čez dobro leto. Pričakujejo, da bo zmanjšano onesnaževanje iz teh dveh tovarn zlagoma pripeljalo Reko v 3. razred. S čiščenjem komunalnih odplak in ozdravljanjem še nekaj manjših onesnaževalcev pa bi lahko prišla v 2. razred. To naj bi bilo proti koncu naslednjega petletnega obdobja.
Pogubne svinjske farme
Izredno pa seje poslabšala kakovost Kamniške Bistrice, odkar spušča prašičja farma Ihan gnojnico naravnost v reko. Osmina vse onesnaženosti voda v Sloveniji gre na rovaš osmih največjih svinjskih farm v Sloveniji, z zmogljivostjo od 10 do 85 tisoč glav. Poglavitne težave s svinjskimi farmami v Sloveniji tičijo v izbiri neustreznih lokacij in v prevelikih zmogljivostih (pač zaradi dobička). Te farme poslujejo brez obratovalnega dovoljenja.
Sicer pa najbolj onesnažuje vodo industrija v večjih
Pomembne odločitve za naložbe še vedno sprejemajo brez potrebnih strokovnih utemeljitev in brez upoštevanja interesov in ciljev varstva okolja. To potrjujejo tudi podatki o ekološki primernosti naložb v minulem desetletnem obdobju, kot je to ugotovila skupina za presojo posegov v okolje pri inštitutu Jožef Stefan v Ljubljani (SEPO). Od 332 pregledanih naložb jih je bilo 108 (to je 32,8 odstotka) ekološko nesprejemljivih. Največ jih je bilo s področja elektroprede-lovalne industrije pa kemične, farmacevtske in gumarske industrije ter proizvodnje naftnih derivatov.
industrijskih krajih in neustrezne komunalne naprave. Slabša se tudi kakovost pri-brežnega morja vzdolž slovenske obale. Bakteriološki izvidi so dokaj neugodni, zlasti v Koprskem zalivu pa tudi v Izolskem.
Žal nimamo takšnega ekonomskega sistema, ki bo onesnaževalce spodbujali k zmanjšanemu odlivanju škodljivih snovi v vode, hkrati pa pripomogel k uresničevanju finančno zahtevnih sanacijskih programov. Za čiščenje voda se denimo zbirajo določena sredstva pri zvezi vodnih skupnosti, ki jih potem dodeljuje onesnaževalcem za uresničevanje njihovih programov, in sicer v višini 30 odstotkov vrednosti naprave za čiščenje. »Težava je v tem, da teh 30 odstotov ne pomeni nič,« pravi Tomaž
Vuga. »Doseči moramo, da se bodo ta sredstva dodeljevala drugače, tudi za več kot 30 odstotkov, če bo potrebno, lahko pa tudi v kakšni drugi obliki, samo da bi onesnaževalcem omogočili čimprejšnjo sanacijo.«
Pri tem naj omenimo, da pripravlja republiški izvršni svet program, v katerem bo določil obveznosti onesnaževalcev, pa tudi občin ob reki Savi. Poiskal bo tudi ustreznejšo obliko solidarnostnega združevanja sredstev v te namene - na ravni območnih vodnih skupnosti in na ravni zveze vodnih skupnosti. Do leta 1990 naj bi tako očistili reko Savo za en razred, da bi prišla v 2. do 3. razred.
Povečana odškodnina za onesnaževanje
V tem petletnem obdobju bodo tudi zvišali odškodnino za onesnaževanje vode. »S tem hočemo doseči dva cilja,« pravi inž. Vuga. »Prvič to, da se onesnaževanje vode ne bo več splačalo, in drugič, da bomo s tako zbranim denarjem pomagali do kraja izpeljati sanacijske programe.« Zveza vodnih skupnosti pripravlja kataster onesnaževalcev. Do konca tega leta naj bi vanj zajeli kakih 40 odstotkov onesnaževalcev voda. V Sloveniji je namreč kar 80 velikih onesnaževalcev voda, s katerimi bo treba takoj začeti uresničevati sanacijske programe; ti so bili doslej napisani le na papirju.
Ves čas je čutiti, da se pri nas izogibamo celovitemu in sistemskemu reševanju vprašanj varstva okolja. Ponavadi se zatekamo h kopici sestankov, razprav, tribun, okroglih miz, analiz, zakonov in predpisov. S tem v bistvu zgolj ustvarjamo videz, kot da si silno prizadevamo. Toda rezultati ostajajo skrajno pičli in bodo takšni, dokler ne bo prišlo do korenitega zasuka.
Tomaž Vuga: »Za potrebe varstva okolja bi po nekaterih ocenah potrebovali dva odstotka družbenega proizvoda, ker pa ga ne dajemo, nastaja v naši republiki za najmanj pet odstotkov družbenega proizvoda škode. O gozdovih govorimo, da propadajo. Nismo pa sposobni oceniti gospodarske škode, ki je nastala zaradi propadanja gozdov v zadnjih desetih letih. Če bi to ocenili, bi videli, da je to, kar moramo zdaj vložiti v čiščenje dimnih plinov, dejansko prava malenkost...
Program čiščenja plinov
Posebno pozornost namenjajo v izvršnem svetu tudi varovanju zraka. »Pripravljamo program čiščenja dimnih plinov,« pravi inž. Vuga. »Finančna sredstva za namestitev čistilnih naprav za dimne pline v termoelektrarnah in toplarnah so izredno velika. A treba se bo odločiti - ali uvesti čistilne naprave ali pa se odpovedati kakšni drugi naložbi v elek-
TOMAZ VUGA: »Za varstvo okolja bi potrebovali dva odstotka družbenega proizvoda, ker pa ga ue dajemo, nastaja najmanj za pet odstotov družbenega proizvoda škode...«
trogospodarstvu. Verjetno bi kazalo večje agregate za proizvodnjo električne energije opuščati, ne pa jih sanirati. Raje bi zgradili nove, ki bi ustrezale vsem okoliškim zahtevam«.
Širom po Evropi poteka akcija za zmanjšanje onesnaževanja ozračja na dolge razdalje. Kaj pa pri nas? »Konvencijo, o preprečevanju onesnaževanja na dolge razdalje smo sicer podpisali že leta 1979, nismo pa je ratificirali,« pojasnjuje inž. Vuga. »Prav zdaj pa je na zvezni ravni v postopku zakon o ratifikaciji te konvencije.« Pri tem bomo med zadnjimi v Evropi - podpisali je nista še samo Albanija in Romunija. Sam dokument sicer ne nalaga kakšnih obveznosti, zato pa protokol zahteva, da je treba zmanjšati žveplov dvokis v ozračju za 30 odstotkov do leta 1993 v primerjavi z letom 1980.
»Ta dokument nas bo dejansko obvezoval, da v naših razvojnih načrtih tudi v resnici nekaj ukrenemo za varstvo zraka. Če hočemo doseči predvideno manjše onesnaževanje, morajo slovenske termoelektrarne in toplarne v naslednjih štirih letih zmanjšati vsebnost S02 v ozračju do 60 odstotkov, vsi drugi onesnaževalci pa za 15
odstotkov. Naloga je izredno zahtevna in bo zahtevala precej sredstev,« pravi inž. Vuga.
Predvsem bo nalogo moralo izpeljati elektrogospodarstvo. »Strošek za varstvo okolja mora priti v ceno izdelka,« poudaija inž. Vuga. »To pomeni, da mora kilovatna ura vsebovati tudi ekološko ceno — ne glede na to, ali se ta ura proizvaja v Šoštanju ali na Kosovu. Ekologijo je treba obravnavati kot ekonomski dejavnik in jo vključevati v ceno izdelka. Dokler pa tega ne bomo dosegli, ne bomo mogli napraviti odločnejšega koraka naprej.«
Odpadki kot tempirana bomba
Najbolj pereče pa je pravzaprav ravnanje s tistimi posebnimi odpadki, ki vsebujejo nevarne snovi in so dejansko nekakšna tempirana bomba. Še zmerom nismo povsem in ustrezno poskrbeli za njihovo zbiranje, prevoz, obdelavo in odlaganje. Desetletja se je po svetu in pri nas doggjalo (in se še), da so nevarne odpadke spuščali v reke in moija, jih zakopavali kjerkoli - tudi v kraške jame - in odlagali na neurejena smetišča, ali pa so jih tovarne hranile (oziroma jih še naprej hranijo) kar na svojih dvoriščih, čakajoč na primerno rešitev.
Nobenega pregleda ni nad tem, kje vse so zakopani nevarni dopadki, ki ne ogrožajo samo pitne vode, ampak tudi zemljo in - ljudi. Posledice se lahko pokažejo šele čez leta, ker strupi potujejo pod zemljo, ne vemo pa, kje in kdaj se bo pokazal njihov pogubni učinek. Preden bomo ugotovili, kgj se dogaja, bo lahko prizadetih že precej ljudi.
»Odkar smo letos sprejeli pravilnik o ravnanju s posebnimi in nevarnimi odpadki, je seveda postalo to vprašanje toliko bolj žgoče,« pravi inž. Vuga. »Do konca leta bo nared informacijski sistem, ki bo pokazal, kje so ti odpadki, kakšne vrste so in koliko jih je. Sledila bo naloga, da te odpadke postopno uskladiščimo in uničimo.«
Za zdaj je v Sloveniji eno samo odlagališče posebnih odpadkov: v Metavi pri Mariboru so ga zgradili za potrebe 20 večjih tovarn s tega območja, ki so za to tudi zbrale sredstva. Vendar odlagališče tehnično ne ustreza, saj nima urejenega čiščenja izcedkov. A vseeno gre Mariborčanom za to odlagališče vse priznanje, saj nikjer
v naši republiki tega vprašanja še niso rešili in raje kar modro molčijo.
»Določene odpadke bomo zbirali enotno za vso Slovenijo, druge pa zažigali v posebni sežigalnici v Kranju, ki jo zdaj prenavljamo. Spet treje bomo spravljali na posebnih odlagališčih,« pravi inž. Vuga.
Posledice neprimernega ravnanja s posebnimi odpadki smo čutili že tudi pri nas. Znan je primer onesnaženja Krupe v Beli krajini -iz neurejenih odlagališč tovarne kondenzatorjev iz Semiča. Kljub sanaciji bo vpliv na okolje čutiti še dolga leta, saj se je izluženi PCB nako-počil v podzemlju. Pri drugih primerih nestrokovnega odlaganja - vsgj za zdaj - še ni dokazanih negativnih posledic na zdravje ljudi; gre za odlaganje rdečega blata iz TGA Kidričevo, gudrona v Pesnički jami, elektrofiltr-skega pepela v Šoštanjskem jezeru itd.
Zdaj pripravljajo na republiški ravni poseben nadzorni sistem za ravnanje z nevarnimi odpadki, pa tudi poseben koncept. »Za shranjevanje posebno nevarnih odpadkov bomo morali zgraditi posebno odlagališče za vso Slovenijo. Pripraviti bomo morali prostorski načrt in glede na najboljše pogoje določiti lokacijo.«
Z namenom, da bi se ekološkim tegobam učinkoviteje postavili po robu, poteka zdaj tudi akcija usklajenega inšpekcijskega nadzora nad največjimi onesnaževalci. »Izvršni svet pripravlja predloge za učinkovitejšo organizacijo inšpekcijskih služb. Inačice so različne, skrgjna med njimi pa je ta, da bi ustanovili le republiško inšpekcijo za potrebe vse Slovenije,« pravi inž. Vuga. Vemo namreč, da na ravni občin lokalni organi močno vplivajo na delo inšpekcij.
Toda ključ za reševanje ekoloških zagat bo treba poiskati na ekonomskem področju. Uresničevanje nalog varstva okolja zahteva tak način proizvodnje in porabe dobrin, da bo zagotavljal ohranjanje ravnovesja med naravo in družbo. Ni mogoče pričakovati, da bo ta prehod potekal brez odpora tistih, ki jim nespoštovanje ekoloških zakonitosti omogoča precej višji dohodek. Zato bo treba ustvariti razmere (in miselnost), da se jim to ne bo splačalo — če nočemo napraviti tistega usodnega koraka čez rob ekološkega
prepada. Marija Frančeškin
MERKURJI IN MAJOLIKE ZA NAJBOUŠE
V sredo, 22. 10. 1986, so v Celju v veliki dvorani narodnega doma slovesno razglasili rezultate ankete, v kateri so kupci in obiskovalci trgovskih in gostinskih lokalov izbrali'najboljšo celjsko trgovino in družbeni gostinski lokal. Akcija, ki jo je pripravil občinski odbor sindikata trgovine in gostinstva, naj bi spodbudila vodstva in zaposlene v trgovinah in gostiščih, da bi še bolj skrbeli za založenost trgovin, videz in postrežbo. Občani so ocenjevali posebej trgovine z živili, tekstilno-galanterijskim blagom in tehničnimi predmeti. Med trgovinami z živili je dobila največ glasov prodajalna »Soča«, DO Potrošnik, tozd Prodaja Celje, v skupini prodajaln s tekstil-
no-galanterijskim blagom »Veleblagovnica T«, DO Teko Celje, med trgovinami s tehničnim blagom pa »Prodajni center Hudinja«, DO Kovinotehna, tozd Tehnična trgovina Celje. Vsi so dobili plakete zlati Merkur s priznanjem.
Plaketo Zlata maj olika s priznanjem za najboljši družbeni gostinski lokal je dobil hotel »Turška mačka«, DO Gostinsko podjetje Celje, tozd Na-na.
Upamo, da bomo s to akcijo spodbudili še druge, da bodo bolj poskrbeli za založenost in videz prodajaln pa seveda tudi za boljši odnos do kupcev in gostov. Akcijo bomo nadaljevali, anketne liste pa bomo v prihodnjem letu objavili poleg časopisa
Novi tednik še v kakšnem drugem časniku. V naslednjem letu želimo to akcijo razširiti še na delovna tekmovanja v okviru DO, tako da bi izbrali tudi najboljše trgovce, aranžerje, kuharje in natakarje.
Slovesno razglasitev rezu-latov in podelitev plaket ter priznanj smo popestrili s' kulturnim programom, v katerem so nastopili Mešani pevski zbor Gostinskega podjetja Celje in folklorna skupina ŽPD France Prešeren Celje. Zbranim je spregovoril tudi predsednik OK potrošnikov tov. Ivan Ravnikar, trenutni položaj gostinstva in turizma ter trgovine pa je v govoru orisala sekretarka OS ZSS Celje tov. Majda Meštrov.	m. Z.
DELAVSKO GIBANJE V SVETU
Ljubljana, 31. oktobra 1986
Delavska enotnost 12
Mednarodni denarni sklad in Jugoslavija (5)
OMEJITEV TISKANJA DENARJA JE IMELA RAZLIČNE UČINKE
O kongresu zambijskih sindikatov
SINDIKAT ZAUPA PARTIJI, TA PA NJEMU
Pripravlja: Emil Lah
Dolžniška kriza je v tem desetletju dosegla vrhunec, saj so dežele v razvoju dolžne tujim posojilodajalcem po nekaterih ocenah že blizu tisoč milijard dolarjev. Najbolj zaskrbljujoče pa je, da države dolžnice zelo težko odplačujejo dolgove večina pa le obresti (ne pa tudi glavnice), nekateri dolžniki pa še tega ne (na primer Mehike pred leti). Tudi Jugoslavija spada med države, ki so se vsedem-desetih letih najbolj zadolžile. O tem, zakaj so se dežele v razvoju tako zadolžile, kakšno vlogo ima pri vračanju posojil Mednarodni denarni sklad (MDS) in kaj ta mednarodna finančna ustanova pravzaprav terja od jugoslovanske ekonomske politike, je v knjigi Janeza Drnovška »Mednarodni denarni sklad in Jugoslavija« napisanega precej poučnega. Zato smo se v uredništvu Delavske enotnosti odločili za kratke povzetke, ki bodo morda pripomogli tudi h globjemu razumevanju letošnjih ocen misije MDS o naši notranji gospodarski politiki.
Mednarodni denarni sklad je zahteval od Jugoslavije naj omeji tiskanje denarja, bančnih plasmajev in tako imenovani neto domače aktive bank zmanjšanjem nominalnih dohodkov. S temi ukrepi kreditno-monetame politike naj bi dosegli predvsem dva cilja. Prvič, stabilizacijo cen, ker bi bil odnos med ponudbo in povpraševanjem bolj uravnotežen, in drugič, zaradi manjšega domačega povpraševanja naj bi usmerili čimveč blaga in storitev na zunanji trg. Pokazalo pa seje, da gospodarstvo lahko nadomestili to omejevanje predvsem z večjo uporabo menic, medsebojnim finančnim kreditiranjem gospodarskih osebkov in večjim blagovnim kreditiranjem. Številne gospodarske organizacije se tudi niso držale formalnih pravil igre in niso poravnavale svojih obveznosti do drugih organizacij ali do svojih bank. Ker poslovne banke niso izdvajale ekonomskih kon- -sekvenc do takšnih članic in jim na primer niso ustavile kreditiranja zaradi neporavnanih obveznosti, so tudi same velikokrat imele likvidnostne težave ali prekoračile dovoljene plasmaje.
Z neto domačo aktivo so naše banke uravnavale tudi nedenarne depozite (varčevanje). Nominalni dohodki v družbenem gospodarstvu naj bi se zmanjšali in tako vplivali na nominalni druž-
Enako velja za tečaj dinarja. Vrednost tujih plačilnih sredstev narašča hkrati s povečanjem domačih cen, z njimi tudi vrednost uvoznih in izvoznih sestavin družbenega proizvoda, torej nominalni stroški in dohodki.
Zato posojilno-denarna politika sama ne bi smela nositi prevelikega bremena, da ne bi negativne posledice (t. i. inflacijska spirala) njenega delovanja presegle pozitivnih. Ne bi smeli izsiliti uskladitve nominalnih dohodkov s strogim omejevanjem neto domače aktive, nič pa storiti za zmanjševanje stroškov. Pogoji MDS pa izhajajo iz takšnega koncepta.
Leta 1984 je omejevanje bančnih plasmajev postalo instrument denarno-kredit-ne politike. Preseganje dovoljenega obsega posojil v posamezni poslovni banki je postalo gospodarski prekr-
mednarodni
denarni sklad
beni proizvod. Toda v razmerah stroškovne inflacije so nekateri temeljni stroški samodejno naraščali, obenem pa tudi nominalni dohodki, saj so stroški temeljnih proizvodnih dejavnikov tudi dohodki njihovih nosilcev. Tako smo na zahtevo Mednarodnega denarnega sklada poviševali obresti v skladu z rastjo cen, kar povzroča tudi večje tekoče stroške na eni in dohodkov na drugi strani.
in Jugoslavija
šek s strogimi sankcijami za banko in za odgovorne osebe. Ob tem, ko je omejevanje bančnih plasmajev postopno dobivalo vedno večji pomen, pa so izgubljali svojo vlogo nekateri drugi instrumenti (obvezne rezerve pri poslovnih bankah, likvidnostni krediti narodnih bank poslovnim bankam, vrednosti papirji narodnih bank, ipd.). Osnovna značilnost omejevanja bančnih plasmajev pa je bila, da je šlo pravzaprav za zamrznitev regionalne strukture bančnih plasmajev in denarne mase v Jugoslaviji. Ta nov administrativni element pa je oviral nemoteno prestrukturiranje gospodarstva.
V takratnih razmerah, ko so si poslovne banke zago-taYljale manjkajoča sredstva s finančno nedisciplino, smo se znašli v navidez absurdnem položaju izredno visoke povprečne likvidnosti bančnega sistema, medtem ko je bilo precej poslovnih bank nelikvidnih. Pokazalo se je, daje denarno-posojilna politika dajala uspešno podporo plačilnobilančnim ciljem države, ni pa uspela ustaviti inflacije in oživljati gospodarske rasti.
Sedmi kongres zambijskih sindikatov je bil od 16. do 18. oktobra v Livinstonu. Na njem so proslavili dvajsetletnico te organizacije. Korenine zambijskega sindikalnega gibanja segajo daleč v preteklost. V sindikatih je vzklilo prvo organizirano protikolonialno gibanje že leta 1935. Sindikati so bili stožer boja proti kolonialni navdladi in so precej pripomogli k osvoboditvi Zambije leta 1964. V luči teh zgodovinskih dejstev je seveda vsakemu poznavalcu družbenih razmer v Zambiji dovolj jasno, kako pomemben je bil sindikalni kongres za to državo.
Kongresa se je udeležila tudi delegacija jugoslovanskih sindikatov, ki jo je vodil Marjan Orožen. Ta je ob vrnitvi razgrnil svoje vtise o dogajanjih na kongresu in poudaril pomen zambijsko-1 jugoslovanskega sindikalnega sodelovanja, ki seje začelo že v času herojskega boja zambijskega ljudstva za neodvisnost. Jugoslovansko sodelovanje na kongresu zato ni pomenilo le vračanja obiska zambijskim sindikalnim funkcionarjem, ki so se maja udeležili našega sindikalnega kongresa. Šlo je predvsem za solidarnost naših sindikatov z delavci in ljudstvom Zambije in vse Afrike v njihovem boju proti apartheidu v Južni Afriki. Ta solidarnost pa je zdaj zelo pomembna in nujna, saj so v tem delu sveta velike napetosti in negotovost. Daje res
tako, so občutili tudi na kongresu, saj so morali na njegov začetek počakati nekaj ur zaradi neodložljivih državniških poslov predsednika republike Kenetha Kaun-de, ki je sedmi kongres odprl.
Po mnenju Marjana Orožna povezuje oba sindikata neuvrščena politika. Zambijski sindikati ne pripadajo nobeni mednarodni sindikalni centrali in si prizadevajo razvijati tvorno sodelovanje s čimveč sindikalnimi organizacijami v svetu. Tudi na kongresu je bilo nekajkrat poudarjeno, da neuvrščena politika ugodno vpliva na mednarodne odnose. Zambijski sindikalni delavci so na kongresu izrekli priznanje vlogi Jugoslavije v neuvrščenem gibanju in predsedniku Titu kot enemu od tvorcev tega gibanja. Jugoslovanska sindikalna delegacija pa je bila med sedmimi delegacijami, ki so jo gostitelji posebej omenili.
Na kongresu so sicer največ razpravljali o vlogi sindikata v zambijski družbi, posebno glede na prehod z dr-žavno-partijskega upravljanja na neposredno uporav-Ijanje ljudi samih. Zambijci namreč iščejo svoj model samoupravljanja, ki pa še ni jasen. Za zdaj imajo dve zasnovi: prva je podobna samoupravljanju v Jugoslaviji, druga pa participaciji, kakršno razvijajo v nekaterih zahodnih državah. O tem vprašanju se krešejo iskre
med zambijskimi sindikati in vladajočo enotno nacionalno neodvisno partijo.
Med naloge sindikata so uvrstili tudi številne gospodarske in razvojne težave, s katerimi se Zambija sooča zaradi pritiskov iz Pretorije. pa tudi zaradi objektivnih notranjih okoliščin. V času konjunkture na trgu surovin so namreč na račun bakra povečali družbeno porabo in pospešili razvoj zdravstva, izobraževanja in tako dalje, zdaj pa zaradi padca cene bakra na svetovnem trgu ne zmorejo vseh stroškov. Rešitev - vsaj kratkoročno - vidijo na primer v uvajanju doplačil v doslej »brezplačnih internatih« za šolarje.
Gospodarsko okrevanje poskušajo zagotoviti predvsem Z majhnimi podjetji, ne pa z velikimi. V teh podjetjih uspešno dela tudi nekaj jugoslovanskih delavcev.
Kot je poudaril Marjan Orožen, vladajoča partija vidi v sindikatu močno oporo politične in družbene stabilnosti v Zambiji, po drugi strani pa tudi sindikat zaupa partiji. Že to, da je kongres odprl predsednik države in vodja partije Keneth Kaun-da, njegov konec pa je oznanil član centralnega komiteja partije, ni le formalnega pomena. Očitno je, da gre za enotne interese partije in sindikata, o kakšni podrejenosti sindikata, po mnenju Marjana Orožna, ne moremo govoriti.
Svetlana Stevič
Konec
Ameriške sindikate so konservativci potisnili- na rob družbenega dogajanja
SINDIKALNO ČLANSTVO SE ZMANJŠUJE
Stavka ameriških pristaniških delavcev na vzhodni obali od Maina do Virginie je pred časom ohromila znaten del zunanje trgovine ZDA in je zaskrbela tudi evropske izvoznike. Vendar se podoba vsemogočnih sindikatov, ki odločajo domala o vsem v gospodarstvu, spreminja. Kar je na oblasti republikanska stranka z Reaganom na čelu. se ameriški sindikati tako v politiki kot v gospodarstvu umikajo.
Stavk skoraj ni. če pa so.
so posledice za delojemalce prehude. Sindikati so moč ohranili le v nekaterih panogah in pokrajinah, in še to le delno. Industrijske države na severovzhodu ZDA so bile za sindikate najugodnejši teren. Avtomobilska, jeklarska, papirna in kemijska industrija ter luke in gradbeništvo, so dejavnosti z velikim sindikalnim vplivom, tako da delo v njih lahko dobi le član sindikatov.
Ta privilegij je bil dosežen v tridesetih in štiridesetih le-
tih, ko je prišlo do ostrih spopadov in konfrontacije med podjetji in sindikati. Ponekod še danes v razmerjih med delodajalci in delojemalci odloča naklonjenost oziroma sovražnost enemu ali drugemu taboru, pri čemer je vodilno ali vodstveno osebje običajno na strani delodajalcev, delavci pa se čutijo odgovorne svojemu sindikatu. Delo oziroma izdelek ter stranke so pogosto postranska zadeva.
Po težkem začetku \; tride-
setih letih je sindikalna or-ganiziriranost v ameriški industriji v začetku petdesetih let z 32% delavcev dosegla svoj vrh. Odtlej se je delež organiziranih delavcev do srede sedemdesetih let postopno zmanjševal in nato strmo nazadoval. Po najnovejših podatkih zdaj ne presega 18 odstotkov in vse kaže, da bo do leta 2000 zdrsnil še za kakih 5 odstotkov.
Vzrokov je več. Predvsem ni mogoče prezreti dejstva, da industrija, tradicionalni domicil ameriških sindikatov. nazaduje. Razvoj storitvene družbe je čedalje očitnejši, sindikati pa so imeli z uveljavljanjem v storitvenih dejavnostih doslej le malo sreče.
Ronald Reagan, sam nekdanji sindikalist, ni pozabil, da se je sindikalna organizacija AFLO/CIO. že od nekdaj povezana z demokrati, boje-
vala proti njemu v predvolilnem boju leta 1980. Kmalu potem, ko se je Reagan vselil v Belo hišo kot novi predsednik ZDA, se mu je že ponudila priložnost za obračun z udeleženci ilegalne stavke, organiziranimi v sindikatu kontrolorjev letalskega prometa PATCO. Četudi je ta sindikat poleg organizacije prevoznikov edini, kije volil republikance, je tedanji minister za promet Lewiš odpustil vse stavkajoče kontrolorje iz organizacije, se pravi štiri petine, in tako razbil sindikat.
Posledice so se kmalu pokazale: izenačitev interesov tarifnih partnerjev v delovnih sporih ni bila več nujna. Stavkojoče so začeli odpuščati in jih nadomeščati z novimi močmi. Če kakemu podjetju, kot je, Continental Airlines, tarifni sporazum ni ustrezal, je lahko napoveda-
lo poravnavo in enostransko odpovedalo pogodbo. Taks- \ ni postopki so sčasoma po- ^ stali vsakdanji in tarifna po- ^ gajanja vse bolj krnijo pravice delavcev, namesto da bi t jim izboljševala položaj.	1
Tako ni čudno, da je ame- ; ^ riške delavce minilo veselje 1 1 za stavkanje. V zadnjem letu * je bilo v ZDA izgubljenih najmanj delovnih dni zaradi s stavk po letu 1946. Neki sin- v dikalni funkcionar je nedav- t no izjavil; »Stavke so se kot * orožje delojemalcev že bolj ali manj skrhale,«
Organizacija AFL/CIO, kate- \ re članstvo se je v zadnjem desetletju skrčilo za milijon, v na 13 milijonov članov, je v j srkbeh, ne nazadnje tudi za- 1 to, ker bo osip članstva dom- ' nevno še večji, saj po refor- ; mi sindikalna članarina ne ( bo več izvzeta iz davčne os- . nove.	! /
Nande Žužek ■ _
j Izobraževanje# KULTURA______L^an, ^ o^, Delavska enotnost 13
Slikarji ljubitelji že šestič predstavljajo svoje stvaritve
ljubljanski likovni
SAMORASTNIKI SPLOH NISO OSAMUENI
^ Jurčku na ljubljanskem Gospodarskem razstavišču, ' »olj znanemu po vinoteki, je v gornjih prostorih že teden «ni razstava »Podobe Ljubljane«. To so dela, ki so jih na i »estem ex temporu upodobili ljubljanski slikarji Ijubite-ji, pretežno člani Društva likovnih samorastnikov Ljubljana.
Zanimivo je, da se v Ljub-5 Ijani, poleg drugega tudi 3 osrednjem slovenskem sre-'• dišču profesionalne kulture 3 in tudi vrhunske likovne i Umetnosti, zanimanje za li-i kovno ustvarjanje nenehno J veča. To dokazuje tudi letoš-3 nja udeležba. Na ex temporu . Je sodelovalo več kot 110 avtorjev, od teh je 90 svoja dela 3 tudi oddalo. Od 130 slik jih ; je strokovna žirija za razstavo odbrala kar 76.
Pa ne gre za kakršna koli 1 dela. Predsednik žirije dr. Mirko Juteršek je v svoji strokovni oceni poudaril, da ; razstavljena dela ponujajo
zanimivo kakovost. V normalnem življenju po njegovem ne potrebujemo nadomestkov, tudi v kulturi ne, in tudi letošnje soočanje likovnih stvaritev ne ponuja nadomestkov, marveč dokazuje stalno rast kakovosti del. Sodelujoči, med njimi je bilo tudi nekaj akademskih slikarjev, so na mojstrski način prikazali Plečnikovo Ljubljano, drevesa ali svobodno temo. Tudi vpetost v znane programe in prevladujoča tehnika akvarela ne zmanjšujejo izrazne moči krajin.
Letos je amatersko slikar-
sko ustvarjanje podprlo tudi šest ljubljanskih delovnih organizacij in ustanov. Za odkupne nagrade so poleg mestnega sveta ZSS in občinskega sindikalnega sveta Ljubljana-Center prispevali še inštitut za gozdarstvo pri Biotehniški fakulteti, Inženiring biro Elektropro-jekt, Kovinotehna, SCT in ČGP Delo.
Razstava Društva likovnih samorastnikov Ljubljana je priložnost, da nekaj več povemo tudi o društvu. Deluje že 16 let in ima več kot sto članov. Pravijo, da ji njihova politika sto cvetov, zato je ustvarjalnost njihovih članov zelo pestra, nikakor pa ne utesnjena v tehniki, stilu ali prijemih.
Seveda člani ustvarjajo največ akvarelov, saj so najcenejši. Ostale tehnike so
kar predrage za »konjička«. Pa vendar ljubljanski samorastniki upodabljajo tudi v olju, v grafiki. V društvu skrbijo za usposabljanje svojih članov. Imajo likovni tečaj iz tehnike risanja, pa tudi šolo grafične tehnike.
Čeprav so zadovoljni, da im^jo v Mestnem domu svoje skromne prostore, kjer se aktivni člani lahko zbirajo dvakrat tedensko, pa jih pesti problem ateljejskih prostorov. Vsak član pač doma nima prostora, da bi se posvetil likovnemu ustvarjanju.
Pri predstavitvi svojih del imajo manj težav, čeprav so vsem, ki jim omogočajo razstavljanje, še kako hvaležni. Razstavljajo največ v delovnih organizacijah, kjer so njihovi člani zaposleni, Mestna knjižnica jim je odstopila nekaj izložbenih oken, že peto leto pa pripravljajo razstave tudi v veliki sejni sobi ljubljanskih sindikatov v Kopitarjevi ulici. Za razstave v društvu opravijo izbor, gostitelji pa poskrbijo za uveljavitev njihovih del z občasnimi odkupi slik. Z njimi obogatijo delovne prostore ali pa jih komu podarijo ter tako širijo odmevnost dejavnosti društva.
Igor Žitnik
Bolj kot hvolislova kritika ga veseli, če kdo kupi njegovo sliko
V veliki sejni sobi mestnih sindikatov v teh dneh razstavlja član Društva likovnih samorastnikov Roman Makarovič iz Mozirja. Na začetku pogovora nam je povedal, da se ukvarjajo z zemljo in slikarstvom. Ko nas je zanimalo, kako gre to skupaj, se Je nekoliko bolj razgovoril.
Rojen je bil leta 1956 r Slovenj Gradcu in je dolgo živel v Ljubljani. Že v dijaških letih je večji dei prostega časa posvečal sJikanju in kiparjenju. Kasneje je študiral elektrotehniko, pa je študij zaradi ustvarjanja opustil, v tistih časih je tudi postal član ‘jubljanskcga društva samorastnikov.
Zdaj je svobodni umetnik, čeprav bi bilo. kot pravi, včasih Ugodneje, če bi imel status kme-tn. V Mozirju ima njive in nekaj sadovnjaka, tako da se spomladi in jeseni ukvarja z zemljo, v Preostalem času pa slika in kipari.
Od leta 1979 je imel kar precej samostojnih in skupnih razstav. v zadnjem času tudi v tujini. Je že tako. •< nam je povedal, "nekaj se da prodati doma. to v najboljšem primeru pokriva stroške, glavni dohodek se zasluži v tujini- Tam pa veljajo zakonitosti ekonomije.«
Roman Makarovič je v svojem Umetniškem razvoju in zorenju nodil po različnih poteh. Zase Pove. daje samouk in tehničnega znanja ni dobil na akademiji. ‘Sicer pa je najlažje.•• pravi, če ti kdo pove. kako slikati in kiparili- Najbolje pa je, če to odkriješ. skozi sistem napak in iskanj -ro pot je ubral tudi sam. Slikarstvo naivne smeri, pogosto na steklu, mu je utrdilo zanimanje zn figuro in njeno mesto v prostoru. Tu se je srečal tudi z bar-'i0 in perspektivo. Potem je tu tnntastično slikarstvo, kjer je zaznaven Jakijev vpliv. Pa že sledi ciklus cvetličnih tihožitij, kjer Makarovič spet na druga fen način dograjuje svoje izkušnje.
In tisto, kar to pot predstavlja v sejni sobi mestnih sindikatov. JQ spet -nekaj tretjega - slike na ‘Vsenih ploskvah. Podoben raz-'i°.i doživlja tudi Makarovičevo kiparstvo v lesu.
Ko smoga povprašali, kako bi ['Predelil svoj način ustrezanja au vsaj s čim se pretežno ukvar-Jn. se ni hotel in ne mogel odlo-
čiti. Naiva, skupltura, abstrakcija ... Pošteno povedano - gre za trenutno razpoloženje, to pa ne priznava kalupov.
Čeprav je v njegovem delu mnogo abastrakcij in prevladuje barva, ne prisegajo nanjo. »Ni res, da je glavna barva. Tudi mavrica ima svojo obliko. Barva ima precej pomenov, mora izra-
To sicer ni izključni namen festivala, je pa dovolj pomemben, da lahko po njem presojamo uresničevanje njegovega poslanstva. Zato razveseljuje, da je suša na področju tega glasbenega ustvarjanja mimo in da bo na letošnjih koncertih predstavili vrsto slovenskih novitet.
Drugi, nič manj pomemben namen festivala »Revolucija in glasba« pa je ta, da pripravi kakovostne koncerte in pripelje najboljše domače ustvarjalce, poustvarjalce in ansamble v kraje, kjer takšnih koncertov in zlasti s takšnim programom morda sicer sploh ne bi slišali. Naneslo je tudi tako, da bodo koncerti in druge prireditve dokaj enakomerno
žati tudi obliko.« In še realno doda, da je forma ljudem mnogo bolj dostopna, če hočeš ljudem kaj povedati. Abstrakcija zahteva mnogo bolj razgledano in izobraženo občinstvo,.
Ko smo že pri tem, tudi sicer se Roman Makarovič zavzema za poštene račune. Pove, da ga nobena kritika ne veseli bolj kot
porazdeljeni po slovenskem prostoru. Še več, v skladu z negovanjem enotnega slovenskega kulturnega prostora bo festival letos prvič segel tudi čez državne meje. V Gorici bo namreč v počastitev pete obletnice odprtja Slovenskega kulturnega doma v okviru festivala koncert Pihalnega orkestra ravenskih železarjev, tačas enega vodilnih pihalnih orkestrov pri nas.
Prireditve festivala »Revolucija in glasba« so se začele v sredo v mariborski Unionski dvorani. Koncertiral je Simfonični orkester Slovenske filharmonije pod dirigentskim vodstvom Uroša Lajovica, sodelovala pa sta še moški zbor APZ France Prešeren iz Kranja in ba-
ta, da nekdo kupi njegovo sliko. Pa se pri nas nihče ne upa govoriti o ekonomiki kulture. Čez mejo je drugače. V glavnem sta le dva načina prodora. Ah imaš kapital in si sam zakupiš galerijske prostore, pa čakaš .. . Ah pa te galeristi vzamejo, kar vedo, da si toliko dober, da te bodo prodali. Čim dražje seveda, da bo tudi njihov izkopiček temu sorazmeren. Kaj je kvaliteta in kaj se bo prodalo, pa dobro vedo.
Na sedanji razstavi Makarovič predstavlja slike na lesenih ploskvah različnih velikosti. Tehnika je njegova. Na neki razstavi je videl obdelavo pohištva, ki posebej poudarja naravno strukturo lesa. In je poskušal, kako bi se to obneslo v slikarstvu. Mnogi poskusi in trdo delo so ga pripeljali do sadov. Lazur-ne barve, ki ne zakrivajo razgibanosti lesa, zaščitene z dvo-komponentnim lakom, so njegova »pogruntavščina«. Lepa in učinkovita. Zlasti, če imaš kaj povedati, kot je Roman Makarovič.
ritonist Ferdinand Radovan. Festival pomeni praznik tudi za primorsko Prvačino. Tam bodo v prenovljenem kulturnem domu nastopili simfoniki RTV Ljubljana pod vodstvom Kristjana Ukmarja. Ob Beethovnovi Sedmi simfoniji bodo predstavili kar dve prvi izvedbi, obe izpod peresa primorskih rojakov. Gre za izvedbe Stibi-Ijeve skladbe za godalni orkester »Bunker« in Gabrijel-čičeve skladbe »Iz groba« za mezzosopran (solistka Eva Novšak-Houška) in orkester.
V osnovni šoli - spomeniku NOB v Cerknem bo koncertiral Ljubljanski oktet pod umetniškim vodstvom Igorja Švare, v Tolminu, v Šolskem centru Vojvodina, pa Plesni studio Čelje in Plesni ansambel IGEN z »Dumo - Variacija 86«.
Trio Lorenz s solistko Olgo Gracelj bo na koncertu na osnovni šoli France Prešeren v Ribnici med'drugim
Festival »Revolucija in glasba« se je prebil iz zastoja
VRSTA NOVIH SKLADB NA TEMO REVOLUCIJE
Če sklepamo po letošnjem programu prireditev festivala »Revolucija in glasba«, jim je v programskem svetu festivala upelo presekati nekajletni začarani krog, ko so se koncerti večinoma vrteli okrog istih skladb. Posrečilo se jim je spodbuditi skladatelje k ustvarjanju novih del, vezanih na tematiko revolucije, vojne, upora oziroma na socialno tematiko v širšem smislu.
Šolska mreža prek
občinskih plotov
Preobrat od ekstenzivnega k intenzivnemu gospodarskemu razvoju je osrednje vprašanje današnjega boja za jutrišnji razvoj in tako neločljivo povezan z možnostmi in pričakovanji v vzgojnoizobraževaloni dejavnosti. Nasprotja, ki nastajo pri tem, so toliko bolj izrazita, ker vsakodnevne zaostrene razmere in problemi ter nujnost njihovega reševanja zamegljujejo dolgoročne razvojne cilje in poti do njih.
Tako je zapisano v delovni verziji ter za javno razpravo o nalogah komunistov nadaljnem razVoju vzgoje in izobraževanja. V nadaljevanju je zapisano tudi, da smo ponekod priča pragmatističnim pojmovanjem, ki pripisujejo vzgojnoizobraževalni dejavnosti zgolj produkcijsko funkcijo in nujnost, da se prilagaja obstoječim, tekočim »družbenim potrebam«. Praktičen izraz takega pojmovanja so zmanjševanje obsega izobraževanja, zmanjševanje obsega in zahtevnosti splošnoizobraževalnega standarda in pretirano poudarjanje vloge ožje strokovnih in praktičnih znanj.
Mi bi dodali še šolsko mrežo. Tudi na seji predsedstva CK ZK Slovenije so jo v razpravi o listini za sejo centralnega komiteja uvrstili med tistih nekaj problemov, ki jih je treba v tokratni razpravi o šoli še posebej obdelati in izostriti. Demokratičnost izobraževanja se prav gotovo kaže tudi v njegovi dostopnosti. V Sloveniji smo v zadnjih letih na tem področju veliko storili in bolj enakopravno razporedili izobraževalne zmogljivosti po vsej republiki. Pri tem pa nismo imeli jasne predstave o tem, kgj hočemo doseči. Sezidali smo veliko novih srednjih šol. Preveč. Danes je v Sloveniji le še 14 občin, v katerih nimajo srednje šole. Obenem smo zgradili mrežo srednješolskih domov, ki nam jo marsikje zavidajo. Toda nekateri domovi so le na pol ali pa še slabše zasedeni. Njihova zidava ni bila usklajena s srednješolsko mrežo. Imamo tudi zelo zgledan sistem štipendiranja, ki kljub kriznim časom večini učencev in študentov zagotavlja zadovoljivo gmotno osnovo za šolanje in študij. Pa so vendarle število vozačev, tudi tistih na daljše razdalje, ki jim vožnja v šolo pobere večino preostalega dneva, veča. Po drugi strani pa v šolah v občinskih središčih »domači« učenci obiskujejo programe, ki so jim na voljo, ne glede na njihove poklicne sposobnosti, motiviranost in interese.
Tako se je na videz demokratičen razvoj šolske mreže sprevrgel v svoje nasprotje. Bolj pomembno od kakovostnih programov za posamezne perspektivne stroke je postalo mnenje vodilnih občinskih struktur, ki hočejo -če nameravajo biti spodobna in pomembna občina -imeti tudi srednjo šolo. Sicer naj bi bili seveda manj ugledni in uspešni funkcionaiji. Če se nam že materialna plat razdrobljene in nefunkcionalne srednješolske mreže ne zdi tako pomembna - saj gre za republiška in ne naša sredstva (prispevamo pa jih vsi) - bi nas moralo zaskrbeti to, da lokalne šole ohranjajo tudi nespremenjeno gospodarsko in socialno strukturo kraja. Kajti v »lokalnih« šolah je težko zagotoviti ustrezno izbiro programov, njihovo kakovost, predvsem pa seganje prek plotov sedanje proizvodne naravnanosti in miselnosti.
Igor Žitnik
prvič izvedel komorno delo Igorja Štuhca »S Travne gore na Babno goro« za sopran in klavirski trio po motivih Edvarda Kocbeka. V Novem mestu bodo v prostorih Glasbene šole Marijan Kozina nastopili sopranistka Zlata Ognjanovič, violinist Tomaž Lorenz in pianistka Alenka Šček - Lorenz. Tudi tu bosta na sporedu dve prvi izvedbi - Alojza Ajdiča »Premišljevanje« po motivih Srečka Kosovela in Pavla Šivica »Tri pesmi« (Cirila Zlobca).
Na proslavi dneva republike v veliki dvorani Cankarjevega doma v Ljubljani bo pel Partizanski zbor iz Ljubljane. Skupaj s solisti Zlato Ognjanovič, Jožetom Kore-som, Tonetom Lovcem, Janezom Lotričem, Samom Vremšakom in Emilom Ba-ronikom bodo poleg drugega pripravili prvo izvedbo zborovsko komornega dela Darijana Božiča »(Ulica talcev« po pesnitvi Otona Župančiča, Karla Destovnika--Kajuha, Frana Albrehta in Mateja Bora.
Pihalni orkester ravenskih železarjev z dirigentom Alojzom Lipovnikom se bo v okviru festivalskih koncertov še enkrat predstavil v Celju, Slovenski oktet pa v
portoroškem Avditoriju. V Ajdovščini, rojstnem kraju festivala »Revolucija in glasba«, bo pel Moški pevski zbor Slaya Klavora iz Maribora pod taktiriko Bojana Goriča, ajdovski Moški pevski zbor Srečko Kosovel pa bo pod vodstvom zborovodje Klavdija Kolonija 10. decembra sklenil festivalske prireditve s koncertom v kulturnem domu v Žalcu.
Štirinajst koncertov po Sloveniji, tri nova simfonična dela, tri komorna in eno novo zborovsko komorno delo je kaj lepa bera za letošnji, štirinajsti festival »Revolucija in glasba«. Očitno je imel programski svet pod vodstvom Kristjana Ukmarja srečno roko. Omeniti pa velja tudi nov način stimuliranja izvirnih kompozicij, ki so ga pripravili (čeprav še ne dokončno sprejeli) v Kulturni skupnosti Slovenije in ki je spodbudil slovenske komponiste. Dodati kaže še to, da se krajši, ki so bili v preteklih letih gostitelji festivalskih prireditev, še naprej zanimajo za koncerte resne glasbe, tako v okviru festivala kot tudi sicer. Marsikje pa gostitelji žal nimajo primernih prostorov za take prireditve.
ŠPORT, oppih m rekreacija	^ub^a, 3,.	Delavska enotnost 14
Nekatere delovne organizacije redno pošiljajo svoje delavce na preventivne programirane rekreacijske dopuste
TEHTNE IN POTREBNE NALOŽBE
Zdravilišča prilagajajo svoje programe vsaki skupini delavcev posebej
Letošnje zvezno posvetovanje v Ivangradu je med drugim opozorilo na to, da v Jugoslaviji ne moremo biti kdo ve kako zadovoljni z zdravjem državljanov. To je namreč vse prej kot na zavidljivi ravni in daleč od tistega, ki si ga želimo in potrebujemo za premagovanje gospodarskih težav.
Pri mnogih ljudeh je prišlo do »zastrašujoče depresije« in »hudega notranjega neravnotežja« - so ugotovili na posvetovanju. Zdravstveno stanje naše družbe je nevarno ogroženo. Od 150 držav na svetu je naša država na tretjem mestu po številu pokajenih cigaret na prebivalca. Vsak drugi mladoletnik med 14. in 18. letom je že kadilec. Tudi po zaužitem alkoholu daleč prekašamo večino na svetu. Pred tremi desetletji je povprečni Jugoslovan pognal v letu dni po grlu tri litre žganja, danes že petnajst. To je petkrat več. Imamo več kot milijon zdravljenih alkoholikov, med njimi je polovica žensk. Samo lani je iskalo nujno pomoč pri psihologu dva milijona ljudi.
Zato ni naključje, da zaradi »bolezni« ostaja vsak dan doma okrog 800.000 delavcev. Enako ali pa še bolj zaskrbljujoče je, da kar 40 odstotkov zaposlenih pričakuje invalidsko pokojnino. V takih razmerah pričakovati storilnost na svetovni ravni je, najmanj kar lahko zapišemo, popoln nesmisel.
Zdravje ni odvisno od naključij
Kaj storiti?
Mnogi se predajajo malodušju, vse več pa je takih, ki prav dobro vedo, da so zdravje, telesna in intelektu-
alna sposobnost, delovni zagon in stopnja storilnosti v mnogočem odvisni od zdravega načina življenja. Torej ne od naključja, od »usode«, kot mnogi pravijo, temveč od tega, koliko vlagamo v svoje zdravje, pravilno prehrano, redno gibanje in življenjski red. Tu ni več dvomov. Že dolga leta ne.
Zato je pri nas vse več delovnih organizacij, ki skrbe za rekreacijo, letne dopuste, primerne delovne razmere, toplo prehrano in podobno, kar spada k zdravim življenjskim navadam. Nekateri kolektivi redno pošiljajo svoje delavce tudi na programirane preventivne dopuste in ti se še kako obrestujejo.
Poleg drugih skrbe za preventivno zdravstveno rekreacijo tudi zdravilišča Krke v Dolenjskih in v Šmarjeških toplicah ter v Strunjanu. Delavcem so tu na voljo krajši in daljši strokovni programi, zdravniški pregledi, laboratorijske preiskave in seveda široka paleta zdravstvenih storitev vse na visoki ravni.
Sodelovanje Krkinih zdravilišč z združenim delom je takorekoč že tradicionalno. Približno 15 odstotkov gostov uporablja zdravstvene storitve oziroma programirano rekreacijo, glede na vse večje zanimanje pa je na dlani, da bo omenjeni odstotek kmalu še večji.
Pa cene? V Šmarjeških toplicah velja 10-dnevni program preventivne zdravstvene rekreacije, ki seveda vključuje tudi deset polnih penzionov, nekaj več kot 100 tisočakov. Cene so odvisne od marsičesa, predvsem pa od dogovorjenega obsega storitev in popustov. Programirani	preventivni
zdravstveni pregledi so bi-
Preverjanje telesne zmogljivosti delavk na preventivnem rekreacijskem oddihu v Termah Čatež
stveno cenejši, saj jih v zdraviliščih opravijo v treh dneh. Bistveno pri vsem tem pa je, da so programi prilagojeni vsaki skupini delavcev posebej, odvisno pač od delovnih obremenitev in dogovorov z obratnimi ambulantami. Izkušnje zdravilišč kažejo, da so programi preventivne zdravstvene rekreacije najbolj učinkoviti tedaj, ko je sodelovanje s posamezno delovno organizacijo in njenimi službami tesno in na primerni strokovni ravni.
Iz vreče za materialne stroške
Med delovnimi organizacijami, ki že vrsto let skrbijo za preventivno zdravstveno rekreacijo svojih delavcev je poleg ljubljanskega Litostroja, Emone in drugih tudi kranjska Iskra-Kibernetika. Strokovne službe v sodelovanju s sindikalno organizacijo izberejo kandidate za tovrstno preventivo, ki pa za posameznika ni povsem zastonj. Za 10-dnevni rekreacijski program mora delavec »žrtvovati« nekaj dni svojega dopusta in kriti 40 odstotkov vseh stroškov. Pa še en pogoj je: kandidat za programiran oddih mora biti v kolektivu vsaj 15 let.
Ne glede na omenjena merila pošlje Kibernetika vsako leto okoli sto svojih delavcev na preventivni rekreacijski dopust. To ni malo, pa tudi poceni ne, toda v Kranju zatrjujejo, da se jim ta vlaganja dobro obrestujejo. S tem, kar jim nudijo v zdraviliščih Krke, so zelo zadovoljni, zato te prakse ne mislijo opustiti. Preventiva je mnogo uspešnejša od ku-rative, je pa neprimerno cenejša.
Žanimivo in obenem značilno je, da omenjene storitve Krke kot tudi drugih slovenskih naravnih zdravilišč, ki se ukvarjajo z zdravstveno preventivno rekreacijo, uporabljajo v glavnem delovni kolektivi, ki dobro delajo. No, nedvomno je prvo povezano z drugim oziroma narobe. Za uspešno delo je potrebno zdravje, za zdravje pa je potrebno nenehno skrbeti.
Ne glede na to se še v pre-nekaterih delovnih okoljih izgovarjajo, da ne vedo, od kod vzeti denar za preventivo. Ponekod res ne vedo, marsikje pa se sprenevedajo. Saj vemo, da je moč za kritje tovrstnih stroškov vzeti iz vreče za materialne stroške.
Besedilo in slika: Andrej Ulaga
Golf osvaja svet
Antoine D’Omersson, ki velja v Franciji za prvega moža golfa — s tem športom se namreč aktivno in organizacijsko ukvarja že pet desetletij - trdi, da je golf izredno zdrav šport in menda najbolj popoln med vsemi. Na svetu ga igra že 52 milijonov ljudi, največ v ZDA, kjer imajo blizu 12 tisoč igrišč. Kljub hudi prostorski stiski osvaja golf tudi Japonce. Imajo že 452 z vsemi mogočimi zvijačami narejenih igrišč, da porabijo kar najmanj prostora. Zelo priljubljen je golf tudi v Evropi. Posebno v Angliji, kje se s tem športom kratkočasi na 1200 igriščih že milijon ljudi.
Motijo se tisti, pravijo poznavalci golfa, da gre pri tem športu le za sprehajanje. Proga med 18 jamicami vzame igralcu toliko energije, kot pet teniških nizov. Od vrhunskega igralca zahteva intenzivno in redno vajo, strog nadzor pripravljenosti, telesne in psihične. Na tekmi je potrebno prehoditi sedem kilometrov in biti pri tem ves čas pripravljen na naslednji udarec. Kroglo je treba poslati 150, 200 in tudi 240 metrov daleč. Najpomembnejši je popoln nadzor nad udarcem, kar pomeni, da je treba do zadnje podrobnosti obvladati svoje telo. Pri popolnem udarcu sodeluje 68 mišic in 13 sklepov. Le redki zahtevajo tolikšno zbranost.
Za priljubljenost golfa je res veliko razlogov. Med zelo pomembnimi je nedvomno ta, da ga igrajo v naravi in da pomeni vsako novo igrišče še eno zeleno površino več. Torej se za ta šport zavzemajo tudi ekologi. Sicer pa je golf na moč družaben šport, szu zbližuje ljudi, ki se sicer nikoli ne bi srečali. Človek postane takoj, ko vstopi v kljub, član družine, in se mora poleg igre naučiti tudi primernega vedenja. Pravila so zelo stroga, predvsem pa je treba spoštovati soigralce. Golf je šport in - sprostitev.
U.
REKORDNO ŠTEVILO PRIJAV
Komisija za delavske--športne igre pri OSZS in TKS v občini Črnomelj je razpisala igre za obdobje 1986/87 v 11 športnih panogah. Letos bodo delavci prvič tekmovali tudi v športnem ribolovu in balinanju. Prijavilo se je 160 ekip, med njimi je samo 15 žensk. Največ mooštev bo tekmovalo v keglanju, streljanju in malem nogometu. Tovarna Belt Črnomelj je prijavila 30 moštev. Pohvalno je, da so se
letos manjše delovne organizacije in skupnosti združile in prijavile skupne ekipe. Tekmovanja bodo do oktobra do marca, igre pa bodo pripravili športni klubi. Tekmovanja bodo tokrat tudi v krajevnih središčih-Na posebnem sestanku so se organizatorji športnega življenja dogovorili, da morajo tekmovanja potekati disciplinirano ter v prijateljskem in športnem duhu.
Ivan Žunič
S strelskega dvoboja med »telesnokulturnim sindikatom« in člani Društva slovenskih športnih novinarjev
POZOR PRED DOUNŠKOVO
NOVO • NOVO
KNJIGA, KI PRIHAJA V PRAVEM ČASU
Aleksander Fira:
PROTISLOVJA
JUGOSLOVANSKEGA
FEDERALIZMA
Vsebina:	Predgovor dr. Ciril Ribičič
-	Pojmovna določila in metodološke opombe
-	Predzgodovina federalizma v Jugoslaviji
-	Socialistična revolucija kot izvor federalizma -Federalizem revolucionarnega etatizma
-	Rast samoupravnega federalizma
— Posebni vidiki sodobnosti našega federalizma
Brošuro lahko naročite na naslov Delavska enotnost, Ljubljana, Celovška 43.
Na isti dan, ko so tatovi v zdaj že znameniti Planini pri Kranju ukradli upokojencem za nekaj sto milijonov minulega dela, je računovodkinja Društva športnih novinarjev Slovenije Mirjana Dolinšek z revolverjem v rokah dokazala, da ji med blagajničarkami ni para: ubila je 45 (!) muh na en mah (bilo jih je pa 50!), in s tem ročno obrnila pozornost morebitnih roparjev k drugim »subjektom«. Če drugega ne, je s tem dejanjem dokazala, da se slovenskemu športu v novi sezoni ni bati za denar...
Če bi se strogo držali načina poročanja športnih reporterjev, bi morali zatuliti:
»Na novem preddvor-skem strelišču ,Tugo’ je prevzel vodstvo - Tugo. (Klasinc, op. a.). To pa seveda ni čudno, če se spomnimo, da je bil Klasinc v najslavnejšem obdobju naše zgodovine eden izmed ostrostrelcev znamenite Gregorčičeve brigade. Toda že v naslednji rundi je svoj prodor k cilju nakazal ,radijec’ Boris Ljubič, ga dosegel, in na koncu tudi rešil čast slovenskih športnih novinarjev, ki so se tokrat že petič srečali z našimi telesnokulturnimi
birokrati...« Ker pa je bila tekma zelo resna, se »mnogim« od 38 nastopajočih ni upalo zgubiti kakšne nepotrebne točke; skratka: borili so se do zadnjega diha ...
Končni vrstni red - skupno:!. B. Ljubič (ŠN) 123 krogov, 2. J. Bukovnik 122, 3. I Daneu 118, 4. M. Dolinšek 116, 5. I. Malič 113, 6. P. Žagar (vsi ZTKOS) 113, 7. Lj. Stojanovič, 112, 8. S. Urek (oba ŠN) 110, 9. E. Jazbinšek (ZTKOS) 110, 10. T. Klasinc 109, 11. B. Vekič (oba ŠN) 106, 12. A. Kobilica, 106, 13. R. Ziernicki 105, 14. F. Mikec (vsi ZTKOS) 111, 15. D. Križnik 102, 16. J. Dekleva (oba ŠN) 102,. 17. P. Laznik 94, 18. I. Štajdohar (oba ZTKOS) 94, ,19. B. Šauta, (ŠN) 93, 20. Š. Lepoglavec, 92, 21. T. Levovnik 88, 22. A. Cerkovnik 88, 23. M. Trškan, 83,	24. M. Vesel, (vsi
ZTKOS) 82, 25. M. Šuštarič, 80, 26. O. Giacomelli (oba ŠN) 79, 27. Z. Šuštaršič, 73, 28. M. Jemec, 70, 29. J. Novak, 64, 30. N. Štajdohar, 61, 31. M. Kermelj (vsi ZTKOS) 60, 32. Z. Fajdiga (ŠN) 54, 33. T. Perovšek 51, 34. Lj. Jas-nič, 48, 35. F. Merela, 47, 36. D. Pitamic 39, 37. T. Vošnjak (vsi ZTKOS) 21; zmagovalci
posamičnih disciplin - vojaška puška: 1. Tugo Klasinc 42 krogov, 2. Boris Ljubič (oba ŠN) 38, 3. Janez Bukovnik (ZTKOS) 36 itd.; malokalibrska puška: 1. Peter Žagar 47, 2. Andrej Kobilica
46.	3. Ivo Daneu (vsi
ZTKOS) 45; malokalibrska pištola: 1. Miljana Dolinšek 45, 2. E. Jazbinšek 44 3.-4. Ivo Daneu in Janez Bukovnik (vsi ZTKOS) 44.
D. K-
BRA VO! - Takole je sekretar Strelske zveze Slovenije Edvard. Progar čestital »malokalibrski re vol verašici* Mirjani Dolinšek. Za njenim hrbtom se (z leve proti desni) skrivajo Ivo Zorič (predsednik ZTKOS), Igor Malič (sekretar strokovnega sveta za športno rekreacijo), Andrej Cerkovnik (ZTKOS) in drugi.. .(Slika: Ljubo Stojanovič).

I
(
M
j
;
:
i
<
I
I i 1 t
! t
! < c 1
!
1
i
t
i r | s i i: t: c č
ii
j(
n
g
P
r<
a
I
I
i IZ ZGODOVINI
Ljubljana, 31. oktobra 1986
Delavska enotnost 15
Pierre Broue, Emile Temime: Španska revolucija in državljanska vojna (odlomki iz knjige, ki jo je letos izdala založba Delavske enotnosti)	(2)
RUSKA POMOČ IN MEDNARODNE BRIGADE
Pomoč v materialu
Od oktobra 1936 do febru-aija - marca 1937 vsak mesec odhaja po 30 do 40 ladij različne tonaže. Pošiljke °blačil in živeža, ki so pred | oktobrom že kar znatne, se ?e povečujejo s siljenjem dejavnosti »Notranjega odbora [ 2a pomoč španskemu Ijud-; stvu«. ZSSR pošilja bencin lri tovornjake, česar dogovor 0 nevmešavanju niti ne prepoveduje, predvsem pa orožje in letala. Več kot 50 j odstotkov letal, ki so jih | Oporabljali republikanci Jbed avgustom 1936 in aprilom 1937, je prišlo iz ZSR. Iz | dokumenta ameriškega zu-I Panjega ministrstva z dne *5. marca 1937 je razvidno, da je bilo med 460 republi-! kanskimi letali 200 lovskih, i 150 bombnikov in 70 izvid-| Piskih letal iz ZSSR. To so pili predvsem bombniki kat-| Juša in lovci 1-15 in 1-16, j ooljši od prvih nemških le-| kil, vendar precej slabši od | Paessersc hmidtov. Tudi i skoraj vsi tanki so ruskega j |zyora: 12- in 18-tonski so hi-: lri in dobro oboroženi. Ven-, dar jih ni dovolj in večino | casa so slabo izkoriščeni, čeprav predstavljajo vsaj ena-| kovreden material, kakor ga j lrnajo nasprotniki iz Nemčije in Italije. Topovi, s katerimi je oskrba skromna, so v glavnem 76-milimetrski Poljski in težki topovi, kijih i republikanski vojski primanjkuje.
Sicer pa ne prihaja ves material iz Rusije z ruskimi ladjami in ni nujno ves ruski. Tudi ni zmerom prve kvalitete: predsednik Aguir-re govori o puškah »iz krimske vojne«, Krivickij pa v zvezi z nakupi na Poljskem, Češkoslovaškem in celo v Nemčiji o »zastarelem, vendar uporabnem materilau«. V tem ni nič nenavadnega: francoski material, ki prestopa mejo v prvih tednih, je prav tako star in včasih v slabem stanju. Španija ni samo poskusni teren za nova orožja, ampak ponuja tudi možnost likvidacije starega materiala, ki dela gnečo v vojaških skladiščih, za lepo ceno. Ne smemo pozabiti, da ima ta promet tudi komercialni vidik. Kakor Nemčija Francu ne podarja orožja, tako ga tudi ZSSR republiki ne: že pri prvih pogajanjih je bilo sklenjeno, da bo te pošiljke financiralo zlato iz Banke Španije.
Pošiljanje večjega dela španskega zlata v Rusijo je pozneje izzvalo divja nasprotja med republikanskimi voditelji. Danes jih je mogoče strniti v eno samo vprašanje: ali nosi za odgovornost za operacijo samo Ne-grin, ki je bil takrat minister ža finance, ali pa jo je delil z drugimi - Largom Caballe-rom, predsednikom Sveta, Prietom, ministrom za narodno obrambo? V trenutku, ko frankisti prodirajo
proti Madridu, ministrski svet sklene spraviti zlato iz Banke Španije na varno. Najprej ga prenese iz Madrida v Cartageno. Petindvajsetega oktobra 1936 pošljejo zlato - količino cenijo na 510.079.529 gramov - pod nadzorstvom štirih španskih funkcionaijev v Odeso. Pri-eto zavrača odgovornost za to dejanje na Negrina. Ava-rez delk Vayo odgovarja, da sta se zanj odločila Largo Caballero in Negfin in da je bil Prieto o tem obveščen. Vsekakor je gotovo, daje bil prvi prenos v Carategno izpeljan s privolitvijo ministrov, in malo verjetno je, da bi bil tako pomemben sklep, kakor je sklep o odhodu španskega zlata iz Španije, lahko sprejet brez soglasja predsednika Sveta.
Zlato je bilo poslano v Rusijo v trenutku, ko je bila ruska pomoč najizdatnejša. Zelo mogoče je, da je lep del v resnici rabil za plačilo v tujini nakupljenega orožja. Sicer pa promet, ki ga je sprožila španska vojna, za skromno zunanjo trgovino, kakršno ima sovjetska Rusija, ni zanemarljiv: Španija postane njen drugi odjemalec in promet iz te trgovine se v primerjavi s predvojnim dvajsetkratno poveča.
Seveda je ta promet težko prikriti: dolga plovba čez vse Sredozemsko morje omogoča lahko opazovanje konvojev in italijanske pod-
mornice brez težav nadzorujejo njihovo pot prek srednjega Sredozemlja. Pomoč Rusije rabi za pretvezo Nemčiji in Italiji za protinapad na Odbor za nevmešava-nje in za poskus nasprotovanja ZSSR v zahodnih državah. Angliji pa omogoča vzdrževati videz nevtralnosti ob zatrjevanju, da tako ohranja ravnotežje med vojskujočima se stranema. Stalin se boji, da bo v diplomatskih pogovorih ostal sam, kakor se to pogosto dogaja njegovim zastopnikom v Odboru. Po drugi strani pa se je po Francovem neuspehu pred Madridom upanje na hitro zmago nacionalistov razblinilo. Morebiti je podaljševanje vojne ruski politiki dobrodošlo: v španskem spopadu vidi trdno točko, ki stalno odvrača'del nemških in italijanskih sil.
To pojasnjuje hkrati nadaljevanje in zmanjševanje ruske pomoči. Sicer pa ukrepi pomorske kontrole, ki jih uveljavijo države - članice londonskega Odbora za nev-mešavanje, začnejo ovirati dovoz materiala in povzročijo od pomladi 1937 dalje znatno zmanjšanje pošiljk. ZSSR, ki na morju nima veliko možnosti in ji ni do tega.
da bi jih nepredvidno izpostavljala, zavrne sodelovanje pri kontroli, pač pa doživi, da so sredozemske obale republikanske Španije zastražene z nemškimi in italijanskimi vojnimi ladjami. Nazadnje so decembra 1936 Italija, da bi napravila iz omejevalnih ukrepov za trgovanje z orožjem za Španijo resnično blokado, zateče k pravemu piratskemu napadanju ruskih ladij, sumljivih, da vozijo vojni material ruskega izvora. Prvo torpedidara-nje v takšnih okoliščinah je po vsej priliki napad na Komsomol, čeprav je težko vedeti, ali gre pripisovati odgovornost zanj španskim socialistom, opremljenim z italijanskimi podmornicami, ali kar italijanski mornarici.
Ruska pomoč: ljudje
Če je treba poudariti omejevanje ruske pomoči od leta 1937, je treba spomniti tudi na to, da je prav ta pomoč, pa naj bi bila še tako skromna, omogočila vladi v Valen-ciji nadaljevati odpor. Večkrat, celo leta 1938, zlasti po dragonski bitki, je predstavljal ruski material edino pomembnejšo pomoč od zunaj. Že samo to lahko zado-
voljivo pojasni velikanski vpliv ruskih svetovalcev na politični in vojaški razvoj republiki lojalne Španije. To tudi da Nagrinovim nasprotnikom možnost, da ga obsodijo, češ da je »agent« Rusije: v resnici pa je predsednik sprejel politično odločitev in jo utemeljil s tem, da se noče raziti z edino državo, ki je tedaj dajala Španiji resno pomoč. Prav tako je treba upoštevati delovanje franki-stične propagande, ki je sistematično »napihovala« sovjetsko pomoč. Tudi če zanemarimo velikanska pretiravanja, je med nacionalisti neredko slišati o tisočih ljudi, poslanih v Španijo. V resnici pa je - nasprotno -omembne vredna številčna šibkost ruskih čet v Španiji. Leta 1939 Brasillach in Bar-deche ocenjujeta, da jih ni bilo nikoli več kot petsto. Drugi, na primer Krivicki in Catell, dopuščajo nekoliko višje številke; vsekakor Rusov nikoli ni bilo prek tisoč, bili pa so predvsem specialisti, tankisti in letalci, ki so imeli kakor Nemci na nacionalistični strani svoje poveljstvo in so bili nastanjeni posebej, odmaknjeni od civilnega prebivalstva.
Nadaljevanje prihodnjič
NAGRADNA KRIŽANKA	38
	DEL OZRAČJA, PLAST NAD TROPOSFERO	MALENKO- STEN KRITIK. NERGAČ	LABORA- TORIJSKA POSODA, PREKAPNICA	OKRASNI KAMEN. SPREMINJAJOČIH SE BARV	SL FILM. REŽISER (■VESNA«)	VRSTA ACETATNE CELULOZE	SESTAVIL: R. NOČ	PRAV0SL DUHOVNIK	ITALIJ. BAROČNI SLIKAR (GUID0)	EDEN 0D SEDMERIH RIMSKIH GRIČEV	TOMISLAV NERALIČ -	GR. OTOK V EGEJSK. MORJU	ZNANOST 0 RAZNIH VRSTAH LESA	ITALIJ. MESTO V POKRAJINI TERAM0
košarkar ZADRA							KMEČKI KOLEDAR S PODOBAMI							
RUSKI narodni PLES S CEPETANJEM							SIR0- MAŠN0ST. REVŠČINA POJAV NA VODI							
st. ITALIJ. PEVKA POPEVK .											MLEČNI IZDELEK ARHITEKT SAARINEN			
KORALNI otok					NAKODRANO SUKN0 N0TRANJ. KRAŠKA PLANOTA							LITIJ REKA V SUDANU, PRITOK NILA		
železniška PROGA				JAKOST					TRUP					VELIK KOS POHIŠTVA
				FR. FILM. IGRALEC DEL0N					AMER. PEVKA LEAR					
UMI;							DREVESNI ŠK0D- UIVEC	ZGOD. KRAJ V ŠVICI ČEŠ. PRITR-DILNICA						
PEKA V NDR. EEVI PRI-TOK LABE						OBRAT ZA PR0IZV. KAMENJA								
FRANK SINATRA			ANDREJ ŽAVBI ANGL. MOTOCIKEL			BALERINA PAVLOVA				ZMIKAVT	VZKLIK NA BIKOBORBAH	GALIJ MESTECE BLIZU ZADRA		♦
publicist Kristan						VOJAK P0NT0NIR- SKEČETE KOBALT								
NASPROTJE LAŽI								GE0RGINA						
papiga				DEL CERKVE Z ORGLAMI				GRŠKA BOGINJA MODROSTI						
Rešitve pošljite do 11. novembra 1986 na naslov: DELAVSKA Enotnost Ljubljana, Celovška cesta 43, s pripisom na ovojnici: NAGRADNA KRIŽANKA ŠT. 38. Nagrade so 2.000, 1.800, in 1.600 dinaijev.
Rešitev nagradne križanke št. 36
IPIN, OMAKA, ALK, ZAHODNA NEMČIJA, VRATA, SKRAD, UR, RONA, ŠKART, ABO, ŠD, TRAT, EDIL, NOE, AO, EIRE, JA, INNSBRUCK, ADAR, STAR, KZ, AENONA, VORARLBERG, PIK, EZEKIJEL, OPICA, TA, ALEKO, NOSAN
Izžrebani reševalci nagradne križanke št. 36
1.	nagrada 2.000 din: Janez Zerovnik, Rakovniška 6, 61000 Ljubljana;
2.	nagrada 1.800 din: Uroš Ilič, V. P. 9470/10,11002 Beograd;
'3. nagrada 1.600 din: Mira Toplišek, Metelkova 39 A, 62000 Maribor
Nagrade bomo poslali po pošti.
Delavska enotnost
List je bil ustanovljen 20. novembra 1942. Predsednik Josip Broz Tito je Delavsko enotnost 15. novembra leta 1967, ob njeni 25-letnici, odlikoval z redom zaslug za narod z zlato zvezdo • Izdaja ČGP Delo - tozd Delavska enotnost. 61000 Ljubljana, Celovška cesta 43, poštni predal 313-VI, telex 31 787 • Glavni urednik in direktor tozda: Dušan Gačnik • Odgovorni urednik: Franček Kavčič • člani uredništva: Marjan Horvat (pomočnik odgovornega urednika, politični sistem, dopisništvo), Boris Rugelj (komentator urednik - družbenoekonomski odnosi, delitev); področni uredniki: Andrej Agnič (posebne naloge, fotografija), Ciril Brajer (reportaže in -samoupravni odnosi), Marija Frančeškin (socialna politika in varstvo okolja), Ivo Kuliaj (ekonomska ureditev), Emil Lah (mednarodni ekonomski odnosi in politika). Janez Sever (posebne naloge), Andrej Ulaga (turizem, rekreacija, šport in oddih), Igor Žitnik (znanost, kultura in izobraževanje), Remigij Noč (urednik - drobno gospodarstvo, delavci v samostojnem osebnem delu), Brane Bombač (oblikovalec) Meri Jurca (tajnica), Sonja Seljak (redaktorica-lekto-rica). • Pomočnik direktorja tozda: Milan Živkovič • Telefon: glavni urednik in direktor tozda 322-778, odgovorni urednik 313-942 • naročniška centrala 318-855 • Uredništvo Naš delavec, skupna revija slovenskih časnikov in revij Ljubljana, Celovška c. 43, 318-855 in 321-651 • Center za razvijanje obveščanja v združenem delu in servis za tisk glasil organizacij združenega dela, Ljubljana, Celovška c. 43, 323-951 • Ekonomsko komercialni sektor, Ljubljana, Celovška c. 43, 320-403 • Računovodstvo, Ljubljana. Hrvatski trg 3. 312-125 in 310-923 • Žiro račun 50100-603-41502 • Knjigarna galerija Ljubljana, Tavčarjeva 5, 317-870 in 312-891 • Posamezna številka Delavske enotnosti 65 din, letna naročnina 3.380 din • Rokopisov in nenaročenih fotografij ne vračamo • Poštnina plačana v gotovini • Tisk ČGP Delo, tozd Tisk časopisov in revij, Ljubljana, Titova 35 • Izdajateljski svet Delavske enotnosti: Drago Seliger (predsednik). Ciril Brajer, Magda Erbežnik-Bučar, Dušan Gačnik. Alfred Golavšek, Jože Hozjan, Franček Kavčič, VIaiko Krivokapič. Ivo Miglič, Leopold Perc, Jože Peterkoč, Brane Praznik, Pavel Stupnikar. Andrej Ulaga in Igor Žitnik.
Ljubljana, 31. oktobra 1936
Delavska enotnost 16
Pogovor s Francem Sikoškom, članom sveta ZSJ
NAŠ GLAS JE TREBA TUDI UPOŠTEVATI, NE SAMO SLIŠATI
Če sklepamo po izjavah nekaterih najodgovornejših v sindikalni organizaciji, potem lahko rečemo, da je tudi sindikalne vrste zajelo spoznanje, da s tem sindikatom nekaj ni v. redu, da bi bilo treba marsikaj spremeniti, če hoče biti ta delavsko-poli-tična organizacija po eni strani pristen izraz delavskih hotenj, po drugi pa politični dejavnik z nujno potrebno težo. O teh in nekaterih drugih vprašanjih učinkovitosti sindikata smo se pogovarjali s Francem Siko-
V Beogradu
govoril
slovensko
Na nedavni seji sveta ZSJ je Franc Sikošek prebral svojo razpravo v slovenščini. Kot trdijo očividci, ni med njegovim nastopom nihče zapustil dvorane Doma sindikatov. Prav nasprotno: Sikoška so pozorno poslušali zaradi vsebine njegove razprave in jo tudi odobravali. Dokaz več, da se delavci v Jugoslaviji spričo položaja, v katerem so prav dobro razumejo in da nacionalizma ne kaže iskati na njihovih zelnikih.
škom, članom sveta ZSJ, ki sicer skrbi za strokovno izobraževanje delavcev v kamniškem Stolu.
- Tovariš Sikošek, s svojimi nastopi na sejah pomembnih sindikalnih organov ste v zadnjem času pritegnili precejšnjo pozornost sindikalnih kolegov pa tudi širše javnosti. Kaj vas najbolj moti v delu sindikalne organizacije?
»Moti me marsikaj. Na nedavni seji sveta ZSJ sem se zjezil nad ponovno zapisano usmeritvijo, da mora zveza sindikatov okrepiti aktivnost in mobilizirati delavce pri zaustavljanju neupravičene rasti in nezakonitega oblikovanja cen. Povedal sem, da im^jo delavci zelo
majhen vpliv na cene (posebej tistih - od olja, masti do energije - ki najbolj vplivajo na rast življenjskih stroškov), saj teh cen ne oblikujejo delavci, za nameček pa gre vse skupaj pogosto mimo sindikata. Prav zato sem tudi vprašal, kakšno vlogo ima ZSJ pri takšnih in podobnih ukrepih ekonomske politike, ki povzročajo nezadovoljstvo delavcev in ki potem sprašujejo, kje je njihov sindikat.«
— Pa je to njihov sindikat?
»Seveda je, to je njihov sindikat!«
-	Oprostite, da sem vas prekinil. Kaj ste hoteli še reči s tem v zvezi?
»Na seji sveta ZSJ sem postavil tudi takole vprašanje: »Kakšno stališče je imela ZSJ do znanega zakona o omejevanju plač in do drugih ukrepov, ki jih sprejemajo v federaciji, in kako stališča vodstva ZSJ (če sploh so) upoštevajo?«
-	In kakšen je bil odgovor?
»Ni bilo konkretnega odgovora, vendar so moje vprašanje člani sveta podprli. Celo predsednica je menila, da bo potrebno poslej skrbeti, da bo članstvo o stališčih vodstva ZSJ bolje obveščeno, stališča pa da morajo biti jasna in poslana vsem organom, ki sprejemajo konkretne ukrepe.«
— Na sejah ZSJ torej ne razpravljajo v rokavicah. Ste zadovoljni z rezultati teh sej?
»Razpravlja se že, razpravlja, toda nad rezultati sem razočaran.«
-	Zakaj?
»Predvsem zaradi odnosa, ki ga imajo oblastvene strukture pa tudi druge družbenopolitične organizacije v federaciji do ZSJ.«
-	In kakšen je ta odnos? »Dejstvo, da na dveh sejah
v novem mandatu praktično ni bilo nikogar od oblasti, pove vse.«
— Ali vam to ne pove veliko o vlogi in položaju, ki ga ima sindikat v naši družbi?
»Prav zato sem vam to povedal. Imam občutek, da nas
popolnoma ignorirajo. Zdi se mi, da se predstavniki oblasti vedejo tako, kot da sedeži v naši dvorani ne bi bili primerni zanje.«
- Kaj boste naredili v sindikatih, da bi te stvari spremenili?
»Mislim takole: če je sindikat delavska organizacija, potem moramo z vso ostrino zahtevati, da je treba naš glas upoštevati, ne samo slišati. To pa bomo dosegli le, če bo predstavnik sindikata vedno tisti, ki bo stal na strani delavcev in zagovarjal njihove upravičene zahteve.«
— Ali velja vaša misel samo za predsednike sindikalnih organizacij v delovnih organizacijah?
»Če članstvo to zahteva od ^predsednikov sindikata znotraj tovarniških ograj, potem mora to veljati tudi za vodstva na vseh drugih ravneh sindikalne organiziranosti, od občinske do zvezne organizacije. Če mora imeti denimo sindikat svoje stališče do periodičnega ali zaključnega računa v delovni organizaciji, potem bi moralo to načelo pri vseh pomembnejših vprašanjih veljati tudi v občini, republiki in federaciji.
Vem, da to v zdajšnjih razmerah ni lahko, da se veliko predsednikov sindikata boji in se sprašuje, kaj bo z njimi, če bodo resnično zagovarjali delavska hotenja. Mislim, da je na to vprašanje lepo odgovoril predsednik sindikata v slovenjgraškem Gorenju Fe-cro, ki je na pobudo, naj od-
stopi, dejal, da ne bo, da pa bo tako ravnal le, če bodo to od njega zahtevali delavci, ki so ga izvolili.
Pa še to bi rekel: mora pa biti sindikalni funkcionar pošten in zagovarjati le vse tisto, kar je prav.«
— Če že govoriva o občutkih, potem se tudi meni zdi, da se njegova veljava in moč odražata le do tovarniške ograje, medtem ko se mnogi sindikalni funkcionarji na višjih ravneh vedejo bolj kot sestavni del oblasti in ne kot aktivisti nekega delavskega gibanja. Kaj storiti, da bodo takšni funkcionarji bolj povezani z delavci (konec koncev so tudi plačani iz njihove članarine) in manj mislili na stolčke oblasti?
»Bil sem poverjenik sindikalne skupine, predsednik konference, predsednik koordinacijskega odbora sindikata sozda Uniles, predsednik občinskega sindikalnega sveta, zdaj pa sem član sveta ZSJ in njegove komisije za zaščito samoupravnih pravic delavcev'in družbene lastnine. Ob vsem tem lahko rečem: o sindikatu se pri nas premalo govori in piše, kar pomeni, da je njegovo delo premalo na očeh javnosti. Samo pomislite: nogometna tekma dobi v mnogih občilih, posebno največjih, veliko več prostora kot pa ne vem katera naša seja. To je eno, drugo pa je, da se naša stališča utapljajo v SZDL kot fronti. Mislim, da to ni
O Delavski enotiiosti Franc Sikošek:
Nad pisanjem Delavske enotnosti sem prijetno presenečen. Moram reči, da ste se v nekaj letih zelo spremenili in da ljudje z veseljem posegajo po vašem časniku. Mislim, da je največja prednost v tem, da pišete tako, kot ljudje mislijo. Obenem jim tudi precej pomagate, ko z razgaljanjem konkretnih primerov (ne)sa-moupravljanja in s komentaričnim iskanjem izhoda mnoga samoupravna okolja silite v razmišljanje o lastnem ravnanju. Glede na ostrino in globino pisanja bi vam lahko kdo očital, da delavce »šuntate« k štraj-kom. Jaz pa vam zagotavljam, da zaradi vašega pisanja ne bo nihče štrajkal. Prav nasprotno, prepričan sem, da boste z vašim načinom pisanja prej kak štrajk preprečili kot pa ga povzročili.
dobro in da bi moral imeti sindikat, kljub- stališčem SZDL, vedno tudi svoje stališče.«
— Zakaj?
»Zato, ker se naša stališča v stališčih SZDL nekako izgubijo, delavci celo ugotavljajo, da v skupščinskih klopeh zvodenijo.«
- Ali mislite, da bi bilo to dovolj? Ali se vam ne zdi, da bi bilo treba za učinkovito sindikalno organizacijo storiti in spremeniti še marsikaj drugega? Morebiti bi bilo zato prav, če bi v sindikate izvolili sindikalne funkcionarje, ki bi bili dejansko izraz volje delavcev in ne morebiti rezultat najrazličnejših kadrovskih kombinacij.
»Strinjam se za vami. Vse to so dvomi, ki bi jih morali v naših vrstah kar najhitreje razjasniti. Res pa je tudi, da bi morali urediti tudi vračanje funkcionarjev v združeno delo, mislim na približno takšno delovno mesto, kot pred nastopom njihove funkcije, na približno takšne osebne dohodke in podobno. To je nujno, če hočemo po eni strani povečati učinkovitost naše organizacije in se po drugi strani otresti tako imenovanih večnih funkcionarjev.«
— Ko že govoriva o nujnosti večje učinkovitosti sindikata, se ne moremo izogniti štrajkom. Ali se vam zdi prav, da sindikalne organizacije ob njih običajno stojijo ob strani in da stvari prevzemajo v svoje roke komiteji za družbeno samozaščito in SLO? Vprašanje
ima še poseben pomen, če poznamo ugotovitve nekaterih jugoslovanskih sociologov, ki pravijo, da so prav štrajki pristni in edini izraz delavskega gibanja v Jugoslaviji.
»Kot sindikalni aktivist še nikjer nisem slišal zahteve članstva po uzakonitvi štraj-ka. Trdim, da odločitev o legalizaciji ne bo vplivala tudi na to, ali štrajki bodo ali ne. Delavci se bodo še poslej zatekali k takšnim načinom reševanja svojih zagat. Predvsem zato, ker so sadovi njihovega dela vse bolj odtujeni, pa tudi zato, ker ugotavljamo, da šobili mnogi štrajki v zadnjem času upravičeni in da je bilo od njih več koristi kot škode.
Seveda ni prav, da predstavniki sindikata ob izbruhih delavskega nezadovoljstva stojijo ob strani. Nasprotno, mislim, da bi se morali odzvati še pred izbruhom. Za mene je edino sprejemljivo, če tak sestanek (o štrajku v naših razmerah je neumno govoriti) skliče ali vodja sindikalne skupine ali predsednik, če ima nezadovoljstvo širše razsežnosti. Prav tadva bi morala najbolj poz'nati težave delavcev in biti zato tudi na čelu pri premagovanju le-teh. Mislim pa, da ne bi bilo politično sprejemljivo niti modro, če bi proti delavcem, ki štrajka-jo, kazensko ukrepali. Nasprotno, tako bi bilo treba ukrepati proti tistim, ki so ustvarjali ugodne razmere za nezadovoljstvo delavcev in jih še vedno.«
Ivo Kuljaj


LIPE SVEDER: PROIZVODNJA

/;r~
\	6/5o

M
\