Čimprej do sporazumov
Akcija sprejemanja samou-pravnih sporazumov o teme-ljih planov družbenih dejav-nosti se je nagnila v svojo dru-go polovico. Na območju ob-čine Ljubljana Center je spo-razume podpisalo 56 odstot-kov tozdov in delovnih skup-nosti, v katerih združuje delo 67 odstotkov vseh delavcev v občini. Kot je znano, gre za dokumente, na podlagi kate-rih naj bi v naslednjem sred-njeročriem obdobju spreje-mali konkretne načrte za delo na področju družbenih dejav-nosti, kot so kultura, telesna kultura, šolstvo, zdravstvo, otroško varstvo, socialno skrbstvo, raziskovalna dejav-nost.
Pripombe in celotna javna razprava kažejo, da v glavnem ni prišlo do dileme, ali naj sa-moupravne sporazume sprej-mejo ali ne. Delavci so se ra-zmeroma zlahka odločali o predlaganih opredelitvah, pri čemer pa jih je zanimala pred-vsem vsebina programov. V večini primerov ni bilo pri-pomb na višino prispevnih stopenj ampak predvsem na vsebino. Pokazalo se je, da sta odveč bojazen in dvom, ki se večkrat pojavljata v ožjih strukturah in v strokovnih krogih, češ, da delavci ne bo-do razumeji strokovnih opre-delitev in da določenih rešitev
ne bodo sprejeli, če ne bodo obrazložene do najmanjših podrobnosti. Delovni ljudje in občani se razmeroma hitro znajdejo med različnimi po-datki, če jim te podatke pou-darimo in približamo in se o njih tudi razumljivo pogovar-jamo. Preveč obsežne razlage za sleherno podrobnost po-menijo samo nepotrebno šir-jenje že tako preobsežnega gradiva.
Sprejemanje omenjenih družbenih dokumentov se je uveljavilo kot sestavni del de-lovanja združenega dela. Če se je delavec v naši družbi uveljavil kot tisti subjekt, ki odloča tako o ustvarjanju kot o delitvi dohodka, potem je razumljivo, da je odločanje o delitvi in uporabi sredstev za družbene dejavnosti tudi se-stavni del njegovega samo-upravnega delovanja.
Samoupravne sporazume o temeljih planov je doslej spre-jela dobra polovica delovnih organizacij.
Pozne izdelave osnutkov predlaganih dokumentov pa ne gre pripisati le izdeloval-cem v strokovnih službah, ampak vrsti okoliščin, ki so izvirale deloma tudi iz po-manjkljive zakonodaje. Tako na primer področje kulturne dejavnosti še vedno nima niti zakona o kulturi niti zakona o
svobodni menjavi dela. Razen tega je bil republiški zakon o planiranju sprejet šele v za-četku leta 1980; prinesel je ne-katere novosti, ki jih je bilo potrebno kasneje upoštevati v osnutkih. Že med samo iz-delavo osnutkov so se menjali elementi, medtem ko je bila metodologija dokončno zna-na šele v drugem polletju leta 1980. V že sprejete osnutke je bilo potrebno vpisati vrsto sprememb in zato je bilo tudi usklajevanje skrajno težko. Posebno težavo je predstav-ljala tudi sprememba virov fi-nanciranja. Čeprav je šlo sa-mo za več ali manj tehnično spremembo, pa je nastala te-žava pri opredelitvah glede prispevnih stopenj.
Vendar pa moramo ugoto-viti, da se je zadeva s spreje-manjem samoupravnih spora-zumov v zadnjem času nekoli-ko zataknila. Odstotek podpi-sanih sporazumov je odločno prenizek in najbrž ne bomo mogli pristati na rešitev, da bi zadevo uredili z odlokom. De-lovni ljudje in občani so poka-zali sicer visoko zavest in ra-zumevanje. Kaže pa, da so po-nekod zatajile strokovne služ-be, ki so dolžne skrbeti za ne-moten potek akcije. Zadevo bo potrebno speljati do konca v najkrajšem času.
Niko Isajevič