ŽIVL7EN7E IN SVET ŠTEV. 7._V LJUBLJANI, 12. FEBRUARJA 19SS. KNJIGA PETER ŽMITEK: DON LORENZO VLADIMIR BABXOL NADALJEVANJE П. malu mu je postal dom pretesen. Najel si je stanovanje v mestu in ga bogato opremil. __Poiskal si je služinčad in začel živeti po lastnih zapovedih. Cez dan je hodil po kupčijskih poslih. Na večer je šel med gospodo, ki se je sprehajala po drevoredih. Ponoči je pisal razpravo o Vsemogočnosti božji. 2. Nekoč je zašel v stari del mesta. Mimogrede je pogledal skozi plot na dvorišče in videl mladeniča, ki si je nadeval zanko okrog vratu. Vdrl je skozi vrata in presekal vrv z mečem. Ko je prišel človek k zavesti, ga je vprašal Lorenzo, kaj je bil vzrok njegovega obupa. Nesrečnež mu je potožil, da je sirota in da ljudje, ki ga rede in katerim pomaga pri poslu, delajo z njim hujše ko s psom. Tedaj vzklikne Lorenzo: »Tebe sem potreboval. Od danes naprej si v moji službi.« In Francesco mu je postal najzve-stejši služabnik. 3. Bila pa je šestnajstletna Izabela, ki je slovela takrat za največjo krasofico v mestu. Belina njene polti je bila ble-dejša od florentinskega marmorja in tema njenih las bi osramotila najbolj črno noč. Njene oči so bile jasne in čiste kakor sonce, ki ga zastira rahla meglica. Ko jo je Lorenzo prvič ugledal, si je brezmejno poželel njenega prelestnega telesa. Kakor iz uma je bil, če je pomislil. da bi bila nekoč njegova. Ali pot do nje mu je bila trdno zaprta. Izabela je bila hči enega najodličnejših pado-vanskih plemičev, 4. , Tedaj se je spomnil naziva, ki mu ga je bil dal oni večer Izkušnjavec. »Jaz sem Don Lorenzo«, je dejal Francescu, »sin sicilianskega plemiča. Kdor te vpraša po mëni, mu to povej. Izgnan sem bil po krivici iz svoje dežele in zdaj blodim po svetu in iščem novega doma.« Potem je šel k staršem, jim dal denarja in jim velel, da se izsele v drug kraj. Antonio je šel z njimi. Giorgio, duhovnik, je ostal in kuhal sovraštvo zaradi Beate. 5. »Izabela bo moja,« si je dejal Lorenzo. In z vročičnimi očmi je letal po mestu in iskal prilike, da bi jo videl; Če jo je srečal z materjo na sprehodu ali sredi odlične družbe v dvorani, ji je drzno pogledal v oči. Stresla se je, zardela in povesila pogled. Ali kmalu se je spet zravnala in ga ošinila s prezirljivim smeškom. To ga ni odvrnilo. Sledil ji je, kjer je mogel. 6. Medtem je dovršil in izdal razpravo o »Vsemogočnosti božji«. Mnogo je bilo temnega v njej in nekateri so ga dolžili krive vere, drugi ga pa slavili kot moža, ki mu je bilo dano božje navdihne-nje. čez noč je zaslovel. Mladeniči, željni spoznanja, so iskali njegove družbe, pa tudi posvetni in cerkveni odličniki so se radi razgovarjali z njim o zemeljskih in božjih stvareh. Tako si je osvojil vstop v najodlič-nejše padovanske domove. 7. Čeprav je bil Lorenzo na prvi vzgib k svoji razpravi že skoraj pozabil, je vendar zadela Giorgia dvakrat v srce. Prvič je vzbudila bratova slava v njem zavist, drugič sta ga raztogotili imeni bratov, ki sta se v razpravi pogovarjala. Brezbožni klerik je bil namreč na-zvan Giorgio, laik Lorenzo. In tudi sicer je našel mnogo sličnosti s svojo in Lorenzovo osebo. Zatorej ga je začel grditi povsod, kjer se mu je nudila prilika, zasmehoval ga, da je sin ubogega kovača iz predmestja in mu skušal na najrazličnejše načine škodovati. 8. Med onimi, ki so najbolj pogosto vabili Lorenza v svoj krog, je bila grofica Da Montefeltre, že priletna gospa, ki so jo v mestu poznali zavoljo njene pobožnosti in njenega gorečega zanimanja za skrivnosti vere in stvarstva. Lorenzova mladost in ogenj, s katerim je govoril, njegova pamet in njegovo znanje so jo prepričali, da je na svetu poklican za nekaj posebnega. In ko je nekoč z golo močjo besede ozdravil neko njeno sorodnico, je čutila . v sebi dolžnost, da začne tudi drugim oznanjati njegovo poslanstvo. 9. Ob taki priliki je Lorenzo spoznal Izabelo. Grofica ju je seznanila. Ko je deklica začutila na sebi pogled iz njegovih ognjenih oči, je odrevenela kakor ptica, ki je zagledala kačo pred seboj. In še dolgo potem, ko je Lorenzo odšel, ni našla v sebi miru. Toda tudi Lorenzo je obstal kakor ukovan pred njo. Njena lepota ga je omamila, kakor bi ga bil zadel silen udarec po glavi. Bitje srca mu je zastalo in njegova usta niso našla besede, ki bi ji jo povedal, želel je, da bi se bil pogreznil v tla. 10. Ali komaj je zapustil njeno bližino, ga je obšla silna praznota in vse dotlej ni našel miru, da ji je spet gledal v obraz. Kakor senca je sledil njenim potem in dolgo postajal pod njenimi okni. Ljudje so to kmalu opazili. Čudili so se, zakaj se predaja brezupnim čuv-stvom, ko je bila Izabela obljubljena v zakon Donu Fernandu, sinu odličnega padovanskega plemiča. 11. Ko je mladi Don Fernando izvedel, da zasleduje Lorenzo njegovo zaročenko, je stopil k njemu in mu dejal: »Svetujem ti: ne lazi za mojo nevesto, če ti je tvoja glava draga. S sinom predmestnega kovača bo moj obračun prav kratek.« Lorenzo mu je odvrnil: »Ti glej, kako boš opravil s kovačevim sinom. Kar se mene tiče, ti pravim: ne ti in ne bog ne moreta ubraniti mojemu srcu ljubezni.« In v jezi in sovraštvu sta se razšla. 12. Ko je videla Izabela Lorenza povsod, kamor je šla, se je je loteval čuden nemir. Bala se ga je in neprestano je morala misliti nanj. Na velikem slavju ji je Lorenzo poslal šop rož. Ko je stopila v dvorano, je videl, da ni imela v nedrijih cvetke iz njegovega, marveč iz Fernandovega šopa. Prebledel je od divjega srda. Pogledal je izdajalski cvet s pekočimi očmi in stegnil roko proti njemu. In glej! Pri priči je cvet oveneL 13. Don Fernando je stopil k Izabeli in ji rekel: »Zakaj imaš na sebi ovelo cvetko?« Pogledala je m se prestrašila. Don Fernando ji je ponudil drugo. Tedaj je Lorenzo spet pogledal rožo in dvignil prst proti njej. In že se je v trenutku osula, kakor bi jo bilo popa-rilo poletno sonce. Deklica se je stresla, kakor da jo je pičila strupena kača. Vrgla je osuli cvet od sebe in zbežala iz dvorane v samotno sobo. 14. Nenadoma je stal Lorenzo za njenim hrbtom. Dal ji je prekrasen rdeč cvet in dejal: »Ta roža ne oo nikoli zvenela. Ta roža je moja ljubezen.« Groza ji je s svinčeno težo legla v ude in. sladek trepet ji je šel skozi srce. Zaprla je veke m zdelo se ji je, da sanja. Lotila se je je vrtoglavica in mislila je, da bo zaspala. V tem je vstopil Fernando. Ko je videl, kaj se dogaja, je potegnil bodalo. Komaj je slišala Izabela Fernandov glas, se je zdramila. Vrgla se je zaročencu v objem in dejala: »Ljubim te, moj Fernando.« Kakor pošast je izginil Lorenzo. 15. Tisto noč je blodil okrog, da sam ni vedel, ne kod, ne kje. Kakor zblaznel Duh je drevil skozi padovanske ulice. Z grozo mu je sledil Francesco. Ob kikirikanju petelinov sta se vrnila domov. Francesco je pogledal gospodarju v obraz: bil je bledejši od smrti. 16. Ni je besede, ki bi mogla povedati, kaj je prebil tiste dni Lorenzo. Njegova duša je bila odprta rana in zdelo se mu je, da je bil pahnjen na dno peklenskega ognja. Obličje mu je strahotno upadlo in udje so bili kakor omrtveli. Zdelo se mu je, da ga je zapustila njegova moč. Ko ga je neke noči prignal obup pod Izabelina okna. je videl, kako se zaročenca na vrtu poljubljata. Iz neizrekljive bolečine se je rodil balzam za njego- ve rane: misel na najgrozotnejše maščevanje. 17. Nova nevarnost ga je vrgla iz njegove omrtvičenosti. Izšla je razprava, ki je kakor blisk romala iz roke v roko; T njej popisuje neznanec Lorenzovo življenje do najmanjših potankosti, podaje njegov izvor in njegova dejanja. Ob koncu vprašuje: ali more ozdravi jati bolnike in delati čudeže z božjo pomočjo človek, ki je ubil v dvoboju, ki ga nihče ni videl, mladeniča, kateremu je bil zapeljal zaročenko, tej onečastil sestro, bratu obeh pa, M je poginil na skrivnosten način, mogel biti obenem najboljši prijatelj? Namignil je, kako se je mogel edini rešiti iz jame, ki je zasula otroke? Spraševal, odkod mu eredstva, njemu, sinu ubogega predmestnega kovača, za razkošno življenje? In, ah ni stal že nekoč' zaradi brez-božnosti pred Inkvizicijo? Iz vsega tega povzema neimenovani pisec, da ne more biti Lorenzo navdihnjen od Boga, kakor propoveduje grofica Da Montefeltre, marveč sklepa, da mora biti v tesnem sodelovanju s Satanom. V dokaz navaja, da so ga videli večkrat sosedje, kako je begal na večer preko travnikov in polj in vpil, kot da ga preganja tisoč hudobcev. 18. Ko je Lorenzo prečital spis, je vedel, da ga je napisal Giorgio. Spoznal je, da bo imel v njem večnega neprijatelja. Pokupil je zalogo, ki jo je dosegel, in jo zažgal. Potem je obiskal brata. »Preklici, kar si napisal,« ga je pozval. Giorgio se mu je rogal. »Onemogočil si mi s svojim spisom bivanje v mestu,« je dejal Lorenzo. »Z njim si obenem podpisal svojo obsodbo.« Šel je in pripravil vse potrebno, da pobegne, ko bo obračunal z bratom. 19. Prišlo je do kratke borbe med obema. Giorgio je najel dva razbojnika, ki bi naj pričakala brata in ga umorila. Lorenzo je poslal Francesca na oprez. Ko je izvedel za Giorgieve nakane, je podkupil moža, ki ju je oni plačal, da bi ga pogubila, in jima velel, naj izvabita brata na samoten kraj. Tam so ga pokončali. Bil je skrajni čas, da izgine Lorenzo iz mesta. Zakaj Inkvizicija je v drugič poslala ponj. 20. Tisto noč je prijezdil Lorenzo s Fran-cescom pred hišo, kjer je bivala Izabe-la. Razjahal je in ko so po sobah ugasnile luči in potihnili zadnji glasovi, je izročil služabniku meč in velel, da ga s konji počaka. Dvignil je roke in zapo-vedal silnemu psu, ki je straži! vrt, da leže in se ne gane. Potem je preskočil ograjo in zabodel omrtvelo žival. Splazil se je skozi vrtove, dokler ni prišel do hišnega zidu. Zavihtel se je na prvi obronek in splezal po kamenitih okraskih do okna, za katerim je spalo najlepše dekle padovansko. 21. Tiho je stopil v sobo. Toda kakor je bil neslišen njegov korak, je vendar jeknila v snu Izabela. Okrog njega je zadehtelo po rožah. Vendar tisočkrat opojnejši je bil vonj, ki je prihajal od njenega mladega, deviškega telesa Rahlo se je približal postelji Na blazinah je zagledal njen marmornato beli, na licih rožnato navdahnjeni obraz, ki se je svetil iz bujnega gozda črnil las kakor prekrasna zvezda, katere skrivnostnega sija ni bilo še uzrlo nobeno človeško oko. Odgrnil je odejo, da se je prikazalo njeno prelestno telo, čigar popolnosti bi ne bila mogla nadkriliti nobena kiparjeva roka. 22. V tistem trenutku je deklica dvignila veke in zagledala v medlem zvezdnatem siju Lorenza poleg svoje postelje. Po-mela si je oči, ko da bi hotela pregnati mučne sanje. Ko je nato vnovič pogledala, jo je blesk iz njegovih vražjih oči, ki jih je uzrla nad sabo, prepričal, da nikakor ne sanja. Spreletelo jo je od groze po vsem telesu. Stegnila je roke proti njemu, da bi se ga ubranila. Toda zapustila jo je bila sleherna moč, da je otrpnila sredi kretnje. Tudi zavpiti ni mogla; le preko udov ji je šel rahel drget. Tedaj se je sklonil Lorenzo k njej in -vs«;— starostjo se možgani zmerom bolj krčijo in zavzemajo zmerom manjši odstotek v lobanji odmerjenega jim prostora. ŠPIKIT IZ LESA Zadnja leta je bilo že precej slišati o izdelovanju sladkorja in alkohola iz lesa. Teorija te proizvodnje je razmeroma preprosta in pri vseh postopkih skoraj enaka. Ce učinkuje razredčena solna kislina na dobro razsekljan les (po navadi se jemlje v ta namen žaganje) potlej se les pretvori v sladkor, ta pa se s pomočjo posebnih gliv kvasnic lahko pretvori v alkohol in ogljikov dvokis. Kot stranski proizvod se dobiva pri tem še lignin. V reagenčni posodi se navedeni postopek prav lepo posreči in je bilo zaradi tega izdanih na že stotine patentov. Pri izdelovanju na veliko pa se pojavijo neke težave, ker komaj nastali molekuli sladkorja takoj spet razpadajo. Dr. Scholler-ju se je v najnovejšem času posrečil postopek, ki je doslej videti med vsemi najbolj ekonomičen. Iz 20.000 kg suhega lesa se dobi celih 50001 alkohola. Ce se računa tona žaganja po ca. 56 dinarjev, se pridobiva alkohol dovolj poceni, da lahko tekmuje z drugim. ^LIENJM ^fcTV Sm JWCI) (LEWIS E.LAWEH SEDMO POGLAVJE elika jeklena vrata na južni strani, obita z debelimi oklopi, se počasi odmaknejo in tiho od- _ pro. Stražniki pritirajo gručo uklenjenih mož in vrata padejo spet v tečaje kakor hlastna morilna čeljust lačnega morskega psa. Potrti in uničeni stoje jetniki ter otožno gledajo na debele zidove Sing Singa. Za njimi, komaj kakih sto metrov od tukaj, tam za velikimi vrati, se sprehajajo po ulici svobodni ljudje. Pred njimi oddaljena kakih sto čevljev v smeri proti veličastnemu veletoku Hudsonu stoji hiša smrti, kjer čaka mnogo obsojencev smrt na električnem stolu. Ob eni strani nalaga kaka šestorica živih mrtvecev pesek in prod v korito za mešanje cementa: mrtvecev — ker so obsojeni na dosmrtno ječo, živih — ker so še zmerom živi ljudje z mesom in s krvjo, kakor smo mL Snamejo jim verige. Jetniška straža, ki je obsojence sprejela od policijskega uradnika zapove »tod« in sprevod se odpravi po dolgem ozkem hodniku proti nizkemu iz opeke sezidanemu poslopju. V njem je samo ena soba, kjer se ljudje postavijo v vrsto pred jetniškim zapisnikarjem. Jetniki ne slutijo, da je ta prostor, ki je zdaj založen s pisalnimi mizami in po- Zloglasne kaznilniške progaste obleke licami, z zaprašenimi akti svoj čas služil za sobo, kjer so se izvrševale smrtne obsodbe in da je na tem mest- več kot dve sto mož in žena pustilo svoje življenje. Baš za njihovim hrbtom, ko so obrnjeni proti zapisnikarju, so »mala zelena vrata«, ki so zdaj prepleskana z temno rjavo barvo. Koliko žalostnih zgodb o človeški slabosti, zlobi in trpljenju bi znale te stene povedati, če bi mogle govoriti! Sedanja čedna uniforma v Sing Singu »Kako vam je ime?« vpraša zapisnikar s suhim poslovnim glasom, saj je tragedija, ki ga obdaja od vseh strani, njegova vsakdanja služba. Za njega so ti nesrečneži samo novo »delo«, ki ga mora kolikor mogoče hitro izvršiti. Med dveletnim zaporom in dosmrtno ječo je zanj edina razlika, da mu je pri slednji prihranjen trud izpolniti v obrazcu dan, ko bi jetnik moral zapustiti ječo. Na približno šestdeset vprašanj se zapišejo odgovori. Ti odgovori, poročilo preiskovalnega sodnika, izjave psihiatra, zdravnika in identifikacijskega urada dajejo kratko zgodovino moža in glavno vsebino njegovega hudodelstva. Zapisnikarjevo zadnje vprašanje je nekoliko namenjeno pojasnitvi vzroka zločina po jetnikovem pojmovanju. »Kako ste prišli v zapor?« vpraša uradnik zamorca, obsojenega zaradi zločina nasilja. »Pravkar sta me privedla dva stražnika« se zareži zamorec. »že prav« odvrne uradnik nejevoljen, »toda ali ni imelo tudi žganje malo posla pri vsej stvari?« Okoli 13 odstotkov kazniencev navaja pijanost za vzrok svojega zločinskega dejanja, toda spričo dejstva, da zelo mnogo ljudi prenaša pijanost, ne da bi pri tem zagrešili kako hudodelstvo, ne smemo njihovega odgovora vzeti preveč resno. Naša domneva je utemeljena tudi na po- datkîh kaznilniškega zdravnika, ki navaja, da je med jetniki povprečno manj kot 10% pijancev. To število se tudi popolnoma ujema s statistiko jetniškega urada, ki je svoje številke sestavil čisto neodvisno od zdravnika. Približno 30% jetnikov pripisuje svojo nesrečo »?>abi druščini«, kar se zdi sicer zelo verjetno, vendar v resnici tudi ne odgovarja dejanskemu stanju. Med ostalimi vzroki se navajajo potreba denarja, hazardne igre, maščevanje, mamila, ljubosumnost, žalostne domače raz- mere; pod to poglavje bi šlo kakih 30% hudodelstev. Nedolžnost zatrjuje kakih 15% jetnikov in njih trditev se ne zdi nič nesmiselna, ako pomislimo, kako lahko vsak med nami prepriča samega sebe, da je opravičen napraviti stvari, ki so v bistvu krivične in v svojih posledicah kaz-njive. DALJE (COPYRIGHT B? KINU b'EA TORES SYNDICATE) (PONATIS TUDI V IZVLEČKU N1 DOVOLJENI ITALIJANSKA LATINŠČINA V klasični dobi, torej v začetku naše ere, so Latinci govoril' vsak t kot t, g kot g, c kot k. To pripomnjo moreš najti v sleherni latinski slovnici. Razvidna je iz grške pisave, ki pozna samo Kikerona, ne pa Tsitserona. Stari glas se je ohranil po nekaterih narečjih: na Sardiniji se v lo-gudorščimi govori »kelu« za latinski »cae-kim«, v mestu Krku se je ohranil »plakar« za latinski »placere«. V stari dobi so si Baski izposodili »bike« od latinskega »pi-cem« (smola), »bake« od lat. »pacem« (mir), »errege« od lat. »regem« (kralj). Najstarša nemška izposojenka » Kaiser« aega v čas, ko se je rimski Caesar še govoril z dvoglasnikom v prvem zlogu. Šele iz gotščine so prejeli Slovani ta izraz, ki se je na vzhodu skrčil v: car, drugod pa postal cesar. Stara izposojenka je nadalje Keller iz cellarium iz germanske podstave je naš prostonarodni kelder. Kelch iz ca-licen, odtod naš kelih. Toda poznejše izposojenke imajo c: Zelle iz »cella«, odtod Kozakova »Celica«. Iz iste karolinške dobe je nemški Kreuz, lat. crucem, ki je v baskovskem jeziku postal »guruce«, kakor je lat caelum postal »zeru«. V tej dobi je bil torej latinski c pred e in i isto kot slovenski c: to je pa še daleč od italijanskega: »kručem« ali »čelum«, ki hočejo z njim osrečiti naše rojake tam na zapadu. Slavni govornik Kikero (na Španskem bi mu rekli: Quijote, pri nas pa Grašič, saj je zrasel iz podstave »cicer«, ki se je pred staronemško dobo presadila v Germanijo kot Kichererbse) se pač ne bi spoznal iz mlajše oblike »Ocero«, še manj iz najmlajše italijanske »čičero« Ako je pristna izreka klasične latinščine znana že dolga desetletja, zakaj se ne uvede v šole? poreče ta ali oni. Pri nas je to storil prof. Sovre, medtem ko se drugi latinisti ne morejo odločiti za ta korak. Na Francoskem je sorbonski prof. Brunot — in z njim še marsikdo, n. pr. Marou-zeau — za to, da se opusti moderna po-grešna izgovarjava ter uvede prvotna Med Nemci vem, da so na dunajskem vseuči- lišču romanisti Meyer-Liibke, Herzog i dr. govorili po Kikeronovo. Mnogi učenjaki, n. pr. Meillet, ki sicer poznajo pristno klasično izreko, se protivijo preokretu v tej zadevi, to pa iz praktičnih razlogov. Europe Nouvelle je 7. jan 1933 posvetila tem razlogom celih 6 strani. To na videz malenkostno vprašanje sega po vsej Franciji njenih kolonijah in noter na Kitajsko Ali kakor se hebrejščina danes izreka na dva načina: Aškenazi in Sefardi, kakor so v Franciji v 1. 1894/95 za grščino zaman poskusili uvesti novo izreko, tako bo pri njih zmagala glede latinske izreke stara navada — železna srajca. In vsak narod bo po svoje čital n. pr. peti stih iz I. Ekloge, ki ga je Virgil govoril: Formôsam resonâre dôkes Amarfllida sil- vas. Nemec: Formôsam resonâre dôces Amarillita sfl- fas. Anglež: Fomusam resonére doucis Amarflidei sfl- vas. Francoz: Formozâm rezonaré dosés Amarillidâ sfl- vàs. Italijan: Formôzam rezonâre dôces Amarfllida sil- vas. Spanec: Formôsam resonâre dôthes Amarfjida sfl- ba». Med Slovani velja nemška izreka, vendar brez nevšečne zamenjave mehkih in trdih »oglasnikov. Kakor pa je na Dunaju prof. von Ar-nim govoril: zumma zummarum, tako pišejo včasih nekateri učenjaki: zistem, tako smo dob'li besede: zakrament, zakristija. žagrad ali žagreb, žegen (signum), želar iz Sdller (lat solarium), žehta. žeh-tar iz Sechter (lat. sextarius), medtem ko je ista podloga v laški soseščini dala: star (mernik) ali štar (kebel). Nasproti starejšemu zakramentu stoje mlajše omiljene kletvice: sakrabolski sakrabolt, sakramen-ski sakrament. salamen-sk' 9alament. sa-pramiš (v Pleteršniku); v Mohorjevem ko- ledarju sem čital: sakrabave, iz svojega narečja poznam: salamiš (enski), sakramo-kra, sakralenč, saprabolt, in na vse to je bržkone naslonjeno: salo komarjevo. Se celo v Italiji ki hoče svetu svojo izreko vsiliti kot edino vzorno, govori duhovščina svoj dialekt v Latinščini, n. pr. po Benečiji: vislnus za lat, vicintis, po Pie-montu: diirum za lat. durum, po Toskan-skem: hasus za lat casus, na Korsiki: mea gulba za lat. mea culpa, ali: guè želi baun-dis ostium za lat. quae caeli pandis ostium. Vsakdo govori, kakor mu je kljun zrasel. E>va ali trije francoski škofje so uvedli 1 r svoje cerkve laško latinščino, ponekod v veliko spotiko vernikom. Prej navedeni socialistični tednik zavrača take poskuse: radi dolgotrajnega sožitja obeh jezikov, francoščine in latinščine, potem da se mladina ne oplaši pri študiju ciceronščine spričo novih težav (izreka to poudarek), osobito pa iz političnih razlogov. Po južnih krajih je na francoskih tleh dosti italijanskih priseljencev; po teh krajih je ohranjen nekdanji akcent — in vse to bi utegnilo vzbujati v francoskem prebival- DNEVA NF D0VP NOBENA №Ш JOHN GALSWORTHY Dne 31. januarja je preminul eden izmed največjih zastopnikov novejše angleške literature — John Galsworthy (* 14. avgusta L 1876.). Značilno zanj in za njegovo po- znejšo življenjsko delo je, da se ni upal po-javiti kot pisatelj s svojim meščanskim imenom, še bolj značilno pa je nemara to za družbo, iz katere je izšel in katere slavo in propast je opisal v »Forsythe Sagi«. Po prvem uspehu (imel je takrat devet in dvajset let) je začel pisati pod svojim pravim imenom. »tvu občutek, da je njih narečje aorodnej- še španščini oziroma italijanščini ko francoščini. Pa prestiži Vsak latinski narod ima menda svoj jezik za najlepši. Portugalski pesnik Antčnio Diniz (18. stol.) je n. pr. v svojem »Hissopu«, kjer biča galo-manijo (a francesia) svojih rojakov, označil luzitansko govorico: a beda e fértil lin-gua noesa, primogénita filha da latina = lepa to plodna govorica naša, prvorojena hči latinščine. Isto mesto pa zahtevajo še glasneje Italijani zase. In Europe Nouvelle zaključuje svojo razpravo: opisana pre-okret nima svojega početka v ljubezni do resnice, marveč v želji — razumljivi pri Italijanih, zJočinski pri Francozih — da bi poveličevali italijanstvo m mu podelili vrhovno oblast, da bi izdajali Laščino za zakonito dedinjo latinščine, medtem ko naj bi bila francoščina izirodek ali polutankà. To je nesramno početje: »proti temu ugovarjamo kakor proti zlorabi.« Današnjo laško izreko proglašati za kikeronsko ne bi bilo po mojem občutku rtič drugega, nego če bi Gorenjci hoteli vsem Slovencem natvesti izreko: y čevdru pri četni pa ščera leži A. D. Ze v »Bogatem možu« je pokazal temeljno linijo svojega ustvarjanja. V bistvu razpravlja Galsworthy v vseh svojih romanih o istem meščanstvu in skoraj že o Isti rodbini. Tudi v svojih dramah se bavi s tako zva- no socialno vestjo gospodujočega razreda, Id si je znal pridobiti moč in bogastvo, ni se pa mogel uveljaviti v borbi socialnih sil. Kajti po Galsworthyjevem mnenju manjkajo meščanstvu pravičnost, ljubezen in lepota, to je: socialna, etična in estetična vest. Z Galsworthyjem je umrl Homer angleškega meščanstva, ne bo pa zatonil njegov zgodovinski pojav v svetovni literaturi. Njegova dela bodo ostala kot dokument časa in sloja, ki jima je posvetil svoje življenje. NAJLEPŠI IZUM Današnji čas se odlikuje z velikimi izumi, toda najveličastnejši izum vseh caeov je vendar prav gotovo tiskarstvo. Grozotno uporabo metalov smo vsi doživeli; tem več vzroka imamo, da občudujemo uporabo, ki }e izmed vseh najlepša, da se divimo neznani tiskarski črki, ki je, manjša kakor vsak pirojektil — omajala mnogo večje trdnjave ko vsa artilieriia na svetu. Ta majčkena tiskarska črka požene z lahkoto v zrak cele sisteme, toda le, da naredi prostora drugim lepšim, za življenje sposobnejšim sistemom. Levo spodaj Mlade. ^Ледаа učiteljica Ethel MegTin ▼ Los 'AngeleSu je tenašla novo metodo za pouk plesa: plesna tla iz stekla. — V sredi (zgoraj): Slavni komik Grock si mora na stara leta spet služiti kruh na deskah ker je zapravil svoje premoženje s špekulacijami. — Desno zgoraj: Son-čna kopel v modernih klinikah. — Spodaj: Svojevrstna demonstracija bukareških nacionalnih akademikov pred cerkvenimi vrati z marmornatim križem, ki ga niso smeli položiti na grob neznanega vojaka. RIBOLOV NA KERULENU V. SVOBODA E bija od površine reke in me neusmiljeno bode v očL Leno brenče komarji svojo uspavajočo pesem, do živega mi pa ne morejo. Na rokah imam rokavice, okoli čepice pa sem si prišil gosto mrežo, kupljeno v Harbinu, in si jo tesno privezal okoli vratu. Razen tega sem si namazal roke in obraz s sokom neke čudne zelene čebule, ki diši po salmijaku in odganja komarje. Preden sem dognal, odkod ta čudni vonj, sem zmerom dolžil Kitajce in Mongole, da se namestu z vodo umivajo s čim drugim. Komarjev je tu silno veliko, kar se da posneti že iz samih krajevnih imen: komarjevo barje, komarje-vo jezero, komarjev potok, komarjeva reka. Sedim v senci dreves ob potoku, ki se ne daleč odtod izliva v Kerulen, ta pa žene svoje valove v Argun, in lovim ribe. Okoli 11. ure. dopoldne je, tu v senci pa je vročina gotovo 35 stopinj Celzija. Proti polnoči pade toplota na dve stopinji pod ničlo. Kerulen izvira v severno-vzhodnem delu vnanje Mongolije, prestopi mandžursko mejo, teče skozi sveto jèzero Dalajnor ter se izliva v Argun, pritok Amurja. Izredno bogastvo rib te reke privlači obilo ribičev, ki se koristijo z ribjimi vlakovi, idočimi iz Dalajnorja proti toku Kerulenovih voda. Tudi rakov je tu mnogo. Lovil sem že po vseh mongolskih rekah, tudi sveto jezero ima obilico rib, ali toliko, kakor v Kerulenu jih pač ni nikjer. Znamenit je ribolov v potokih, še bolj pa v lužah, ki ostanejo v obližju bregov po velikih pomladanskih povodnjih. Ko pada višina vode v glavni strugi na običajni vodostaj, izgube mlake zvezo z reko in ribe so odrezane od ostalega vodovja. Voda v mlakah počasi gine, ribja množica pa postaja zato čedalje gostejša. V neki taki mlaki, komaj 25 štirijaških metrov površine, smo ujeli 18 velikih rib s povprečno težo 3 kg, da manjših niti ne omenjam. Praga leži na petdesetem vzporedniku, tedaj na vzporedniku, ki seče tudi Mongolijo in Mandžurijo. Razlika med našim in tukajšnjim rastlinstvom je znatna in za prišleca naravnost nekaj eksotičnega. Ribe so tu skoraj iste, kakor pri nas: karpi, velike črne jegulje, ščuke, okuni in postrvi. Drugih rib po imenu ne poznam, dasi jih rad lovim. Zdaj jih že mnogo poznam po njihovih mongolskih imenih. Vada, kos prepečenca, plava po gladini. Ta način lova je primeren za ribo kake 3 kg težko, podobno naši platnici, samo da je na bokih kovinsko modrikasta. Teh je tu največ. Prepečenca se lotevajo najprej majhne ribice, ki s svojim prerivanjem opozore na vado večje ribe. Često se tako ujame tudi okun, vsaj mislim, da je to okun. Prepečenec, ki ga ribe same po malem obgrizujejo, se vrti in meče po vodi, kakor ga zaganja gneča malih ribic. Nenadno pa hlastne po njem velikan in začuje se čofot, kakor da je kaj težkega padlo v vodo — to je okun, ki se je zagnal na vado. Najprej se zdrznem, nato pa takoj nategnem in povlečem dečka na breg. Vreden je truda, Potež-kam ga, gotovo ima dva kilograma in pol. Nov košček prepečenca in igra se prične znova. Vojaki so se razšli ob potoku in love, kar se komu ljubi. Ta ribe, oni rake, tretji pa išče po močvirnem bregu želv. Meni nasproti je sedel Mongol, ki lovi jegulje na gnilo meso. Jegulje tu niso manjše od dveh metrov. Še ni teden dni, da sem jo zalotil na plitvini, ko se je motala med koreninami in poskušala zlesti v luknjo. Takoj sem stopil v vodo — v visokih gumastih škornjih to ni ni-kaka žrtev — in jo zagrabil, ko sem prej roke potaknil v pesek, da bi bile raska-ve. Kljub temu mi je jegulja ušla, kar zmuznila se mi je iz rok, da sam nisem vedel, kako. Ostro pazim na udico in strmim v vodo in opazim pod nje gladino nekako črno gmoto. Počasi se mi približuje, nenadoma pa, kakor bi poskočila neznana stvar, se iznad vode dvigne bledozeleno obličje mrtvega Kitajca, ki se s široko odprtimi usti reži v nebo. Mislim: privid in zaprem oči, toda ko spet pogledam: truplo še zmerom plava, ne izgine in ne potone. Okoli trupla mahedrajo v vodi cunje njegove obleke, glava je zakrenje-na na tilnik, na vratu pa zeva velika rana. Truplo ima na sebi nekako uniformo, na prsih pa odznak zmaja. Zapiskam na piščalko. Trikrat se izgubi nje glas v daljavi. Ako bi bil v ne- edim v taki gošči, da do mene ne prodre niti najmanjši sončni žarek. Kljub temu me silno muči vročina. Sončna svetloba se od- varnosti, bi zapiskal dvakrat. Trije žvižgi pa so samo znamenje za zbor. Vojaki se shajajo počasi, naposled priveslata dva v čolnu, potegneta mrliču vrv pod pazduhama in ga privlečeta na breg. Strahovit duh veje od njega, da komaj izdavim: »Preiščite ga!« Dolg nož z zmajevo glavo na ročaju, avtomatična pištola in vrečica sojevega'boba, to je vse, kar ima. Eden izmed Mongolov izjavlja, da pozna pokojnika. Je mogočen razbojnik Sočev, član zmajeve bratovščine. Baje je bil načelnik tisočglavi razbojniški tolpi. Kaj neki piše na tem papirju, pripetem na hrbtu? Ni papir, pač pa tenko belo brezovo lubje, popisano s kitajskimi znaki. »Kje je Armenec?« iščem tolmača. Nekje doli lovi rake in kmalu ga pripeljeta vojaka s čolnom. Pogleda napisano stvar in pravi: »Sklenil je dogovor z neko kitajsko zavarovalnico, da ne bo ropal ljudi, ki so pri njej zavarovani, in dobi zato od rije spoznavni znak. Prelomil je pogodbo in zavarovalnica ga je kaznovala. To je napisano.« »Kaj hočemo ž njim,« si mislim in najbrž sem mislil glasno. Mongol je takoj rešil vprašanje : Potisnil je nogo pod mrliča in ga zvalil v vodo. »Raki hočejo jesti,« je dejal popolnoma resno. Res: ako bi življenje ne bilo smešno, bi bilo dolgočasno. Ta razbojnik je še pred tednom dni jemal življenje ljudem, danes pa služi rakom v njihovi borbi za obstoj. Še bi lovil dalje, ali tresla bi se mi udica. (Prev. B. Bk.) TEHNOKRATIJA *^ed-4aobiftcTrTr3rtev, teorij, rešitev, pobud in sistemov, ki jih poklicani in nepoklicani v zvezi _y z gospodarsko krizo vsepovsod propagirajo ter o njih razpravljajo, smatra Američan le dve dejstvi kot dokazani: 1. da je brezposelnost v Ameriki dosegla višek v zgodovini, da je poleg enajst in pol milijona brezposelnih, ki jih navaja delavska federacija, še nekaj milijonov odpuščenih zasebnih nameščencev, in da je, če prištejemo k tem še družine brezposelnih, v Ameriki danes tretjina prebivalstva brez dela in brez sredstev; 2. če bi se po kakem čudežu jutri zjutraj povrnile nekdanje ugodne razmere na višek dela leta 1929, bi ostala najmanj polovica teh ogromnih mas še naprej brezposelna in brez sredstev. Iz tega sledi, da Ameriki ne bi nič pomagali ukrepi, ki jih predlaga Evropa za sanacijo svetovnega gospodar-stva. Če bi se res črtali meddržavni dolgovi, če bi se carinske pregraje znižale ali ukinile, če bi bil mednarodni promet z devizami spet prost, bi vse to le zelo neznatno in le za kratek čas izboljšalo ameriško gospodarstvo; zato je v Ameriki tako malo zanimanja za vprašanja, ki se zde Evropi tako pereča. Če čitamo evropske časnike zadnjih mesecev, bi morali misliti, da se ameriškim političnim listom in finančnikom zdi problem dolgov tako vitalen, da noč in dan premišljajo d njem. V resnici pa skrpucajo poročevalske agenture s težko muko vsak dan po kako poročilo o tem predmetu, vendar morajo v Evropo brzojavljati le o njem, ker imajo evropski Usti le zanj prostora in smisla. Evropski možgani ne morejo slediti ameriškim v hitrosti, s katero se od dneva do dneva spreminja ameriška gospodarska orientacija. In tako je zelo verjetno, da nas bodo ameriški dogodki v doglednem, zelo doglednem času presenetili, kakor nas je presenetila pred približno petnajstimi leti ustanovitev sovjetske Rusije. Tehnokratija je geslo dneva. Njena očarujoča privlačnost, njene teze, dokazi in izvajanja so tako silna in prepričevalna, da se bo tehnokratija prav kmalu, mogoče že v tem koledarskem letu, povzpela na vzvišeno mesto moderne religije. Tehnokratični nauk je nastal s po-kretom, ki ga je začel inž. Hovard Scott s 36 vodilnimi znanstveniki, fiziki, bio-kemild in inženjerji. Najprej je izvedel čisto tehnološko analizo severnoameriškega fizičnega dela in njegovega raz-vitka v zadnjih 100 letih. 3000 reprezentativnih industrijskih izdelkov so preiskali ter so v krivuljah pokazali, koliko izvršenega dela je pri določeni industriji v teh letih odpadlo na enega delavca. Objavljene krivulje obsegajo za zdaj 800 najvažnejših industrij in kažejo, da so zaradi tehničnega napredka v zadnjih 25 letih postali nevzdržni vsi sedanji socialni in gospodarski mehanizmi ; saj bi prebivalstvo severne Amerike lahko krilo v'še svoje materialne potrebe, če bi se delalo le štirikrat na teden po štiri ure na dan. Do manj radikalnih rezultatov je prišel tako zvani Research Comitee, obstoječ iz 500 članov, ki jih je imenoval Hoover, da prouče socialno in gospodarsko strukturo Zedinjenih držav. Га avtor predlaga: pravilneje naj se t z-dele dohodki, zviša naj se kupna m č ljudstva in sicer z uvedbo tridesetur • ga delovnega tedna ob zvišanih plača.: Črta naj se torej toliko (deset) tedenskih ur, za kolikor je pač racionalizacija .industrije prehitro napredovala. Racionalizacija se ne da ustaviti, produkcija naj se dalje ne ovira, zato naj bo pri krajšem delu .več zaslužka. Ta logika je jasna in za Ameriko sprejemljiva, če tudi je nobena druga država ne more posnemati: Amerika si namreč s svojimi 120 milijoni prebivalstva, ki žive na enotnem carinskem ozemlju z isto denarno vrednoto, lahko ustvari z visoko carinsko pregrajo ugodne razmere. Drugje bi se dalo le težko ustvariti tako ogromno področje, saj vemo, kako težko se sklepajo mednarodne gospodarske pogodbe. V Ameriki torej nameravajo odločujoči činitelji čim prej izvršiti omenjeni program, saj vedo. da je to edino sredstvo, ki zamore radikalnejšemu pokre-tu izbiti dno. Iz ogromnega nepooitnega ameriške- NOVO MESTO V POLARNIH KRAJIH »Umschau« poroča o novo nastalem rudarskem mestu Hibinogorsku na skrajnem severu evropske celine. Mesto je zrastlo na polotoku Kola ob Severnem ledenem morju. 1200 km je do tjakaj z železnico od Lieningrada in potem še 1200 m navkreber, ker je mesto pozidano na planoti ob gori Gukis Vum Čor v bližini bogatih ležišč apatita Rudnino, ki vsebuje mnogo fosforja. je pred tremi leti odkril član znanstvene akadem:je Feršman Kakor poroča »Moskovski obzornik« nakopljejo že zdaj do 600.000 ton apatita na leto. Plast apatita je 75 m debela in se zdaj eksploatira v dnevnem kopu v p.etih etažah. V dolini je delavsko naselje, presku-ševališča in železniška nakladal išča. Na obali Mali Budjavo je montamstična Staniča akademije znanosti s kemičnim in mineraloškim laboratorijem, kjer se analizirajo rude najdene na polotoku Kola. ga statističnega materiala nekaj primerov: Med leti 1920 in 1929 so Zedinjene države proizvodnjo svoje industrije zvišale za 36 odstotkov, hkrati so pa število zaposlenega delavstva znižale za 6 odstotkov. Toda ta ugotovitev je zelo varljiva, kajti tempo racionalizacije ne raste od leta do leta, ampak od dneva do dneva. V zadnjih treh letih so v nekaterih industrijah človeške delovne sile popolnoma odveč: Neka tvornica v New Jerseyu, ki proizvaja prejo Rayon, lahko obratuje 24 ur brez vsakega delavca. Nič več kakor 100 delavcev je potrebnih v 5 opekarnah, ki proizvajajo toliko opeke, kolikor je morejo konsu-mirati Zedinjene države. Z modernim poljskim strojem lahko en sam človek v eni uri opravi toliko dela, ki je bilo zanj pred 100 leti potrebnih 300 ur. Socialnoteoretični zaključek omenjenih 36 tehnokratov se glasi takole: »Socialni sistem ameriškega kontinenta mora izvesti revizijo in prevrednotenje vseh svojih vrednotnih meril. Sedanji sistem cen je nevzdržen, ustvariti je treba popolnoma nov standard in ga spraviti v sklad s fizičnimi pogoji napredujoče tehnike. Pojmi kakor zmanjšana kupna moč, brezposelnost in privatno gospodarstvo bodo morali izginiti; politično in gospodarsko mazaštvo pri zdravljenju simptomov lahko pomaga le na videz in začasno ter bi pot do resnične ozdravitve le oviralo.« Nauk teh 36 tehnokratov ima v Ameriki mnogo pristašev. Tudi nekaj gospodarskih svetovalcev novega predsednika je pod njihovim vplivom. rč. Že zdaj šteje Hibmogorsk nad 30.000 prebivalcev dasi leži na 68 vzporedniku 300 km severno od tečajnika. Teren je visoka planota po kateri teče reka Belaja iz jezera Bolšoj Budjavo. »Trust A pa ti t« zaposluje 13.000 delavcev, ki so jim na razpolago velike skupne obednioe, parne kopeli in pralnice, kino in druge kulturne ustanove. PERIODIČNI TISK V PRAGI V preteklem letu so izhajali v Pragi 1743 periodični časopisi. Med temi ie bilo 316 političnih časnikov in časopisov Sicer jih Je med letom 188 prenehalo izhajati, ali se je zato pojavilo 209 novih, tako da se ie leto končalo e presežkom 21 časopisov Neperi-odičnih tiskovin je bilo ekupno 5283.' med temi letaki, brošure, sešitki itd. LUKÂS VAN LEYDEN Letos poteče 400 let od smrti znanega holandskega slikarja in bakrorezca Luke van Ley-_dena, ki je bil že za časa svojega življenja izredno slaven in uvaže-van umetnik. Njegovo umetniško delo, ki nam je ostalo zlasti v 174 obsegajoči zbirki bakrorezov, že v tehničnem ozi-ru prekaša vse, kar je doslej Holand-ska dala v panogi grafike. govo delo obsega prizore iz sv, pisma, slike svetnikov in svetnic, mitološke prizore ter slike iz tedanjega življenja. Njegova dela nas zadivljajo po bogastvu in razgibanosti dejanja, nič manj pa tudi po izrazitosti in živahnosti obrazov. Z veščo roko prenaša do najmanjših potankosti opazovane in proučene tipe iz življenja v svoje kompozicije, pri čemer so osobito značilne energične LUKAS V AN LE Razvoj njegovega nmetniSkega n-stvarjanja nas zaradi brzine močno spominja na razna čudežna deteta, saj je že kot 12-leten deček prodal svoje prvo delo. Rodil se je L 1494. v mestu Ley-denu in se je učil slikarstva pri svojem očetu. Že 1508. je ustvaril znameniti bakrorez, predstavljajoč pijanega Mohameda in je s tem delom pokazal čisto samosvoj slog ter nenavadno mojstrsko obvladovanje tehničnih in kompozicijskih sredstev. Odslej se je posvetil skoraj izključno bakrorezu in kažejo njegove umetnine ne samo izredno tehnično popolnost, marveč tudi čudovito raznolikost. Nje- EN: PRI ŠAHU glave, vzete fe najpreprostejših ljudskih slojev. Luka iz Leydena je bil sodobnik znamenitega Albrehta DUrerja in se v njegovih delih prav lahko opaža oplajajoči Diirerjev vpliv. Tudi je znano, da sta se oba umetnika poznala. L. 1521. sta se sestala v Anversi in Durer je Ho-landca celo portretiral. Tudi njegov dnevnik pripoveduje o tem sestanku. V njem imenuje Diirer Luko majhnega možička, portret nam pa kaže simpatično, odkrito lice z duhovitimi potezami in ostrimi očmi. Nemec je brez dvoma visoko cenil delo svojega holandskega tovariša, ker mu je v zameno za «se njegove bakroreze dal množico svojih grafičnih deL Kakor nam priča Lukov portret cesarja Maksimilijana, je ostal Diirerjev vpliv dolgo časa odločilen, saj si je Ho-landec kasneje celo izposojal njegove kompozicijske motive. Ta intimna zveza in prednost, M jo je dajal grafiki pred slikarstvom, sta Luki prinesli pridevek »holandskega Diirerja«. Vendar so Lukova poznejša dela popolnoma enakopravna Diirerjevim. Kot ena izmed najboljših njegovih slik veljajo »Sahisti«. Slika posebno zgovorno razodeva izrazit Lukov čut za resničnost in njegov ostri dar opazovanja, tu se mu je posrečilo, da je dal vsaki posamezni osebi popolnoma svojski pečat. V kompoziciji kasnejših del, n. pr. v »Madoni z angeli« se že kažejo vplivi italijanske renesanse. Kakor skoraj vsi njegovi sodobniki, tudi Luka iz Leydèna nikoli ni bil v Italiji. Stike s tamošnjo umetnostjo je imel le posredno po slikah, ki so iz Italije prihajale na germanski sever. Pač pa vemo, da je 1527. potoval po Flan-driji in Brabantu. S tega potovanja pa se je vrnil bolan in je kasneje trdil, da mu je kak zavistnik zavdal. Umrl je šele 39 let star y svojem rodnem mestu Leydenu. Dr. L. L. ELEKTRIČNI MOŽGANI T" a institutu cesarja Viljema ra raziskovanje možganov v Ber« I linu se ta čas bavijo učenjaki _J z velevažnimi poskusi, ki bodo morda pomagali tej panogi znanosti dober korak naprej. Z njimi se bo mo« rebiti rešila uganka, kaj se prav za prav vrši, da siva plast možganov lah» ko misli, čuti in hoče. Razgaljeni leže možgani na mizi v laboratoriju. Po žicah so zvezani z iz« redno finimi električnimi registrirnimi instrumenti, ki v obliki krivulj rišejo naraščanje in pojemanje električnih impulzov. Rahlo valovita črta kaže, da možgani sami proizvajajo ritmične električne toke. Krivulja možganov je zdržna in popolnoma enakomerna, ka= kor da bi jo narisal tok visokofre« kvenčnega aparata. Vprašanje je, kaj ti električni valovi v možganih prav za prav pomenijo? Ali so zgolj sprem« ljajoč postranski pojav, ali pa res od« seva v njih bistveno delovanje mo« žganskih stanic? Poskus mora odločiti. Poskusni živali injicirajo primerno dozo strihnina in takoj se pokaže pre« senetljiv učinek. Delovanje možganov postane mrzlično, viharno. Videti je, kakor da bi se v njih razbesnela elek« trična nevihta z mogočnimi električ« nimi izpraznitvami. Med stanicami mi« selnega aparata se pojavljajo napetosti treh, štirih in celo petih tisočink volta. Poprej položni valovi registrirne krivu« Ije preidejo zdaj mahoma v strme ko« niče, ki se zmerom hitreje in tesneje vrste druga poleg druge v nepregledno nazobčano črto, ki pa se prav tako iz« nenada spet umiri in izgine. Možgani so se izčrpali. Električna nevihta, spro« žena od živčnega strupa, se je izbes« nela. Valovita krivulja se je izlila v skoraj geometrično ravno črto: elek« trične sile možganov so se potrošile in razbile. Po končanem viharju je legel mir na možgane. Ta prizor, ki so ga gledal! na insti» tutu, se je globoko dojmil vseh navzo« čih znanstvenikov. Doslej še pač nihče ni videl, kako se krčeviti napad odigra v samih možganih. Kakor razbiča vihar pohlevno morsko gladino, tako se mir« ni električni utripi možganov razdiv» jajo v pravo električno nevihto. Vpliv živčnih strupov se je doslej lahko sa« mo posredno opazoval na drugih orga» nih: po drgetanju mišic, otrpnenjih itd. Poslej bo mogoče s pomočjo elek« trobiološkega registriranja zasledovati učinke na samih možganih. Poskusi s kokainom, kofeinom, morfijem in me« skalinom so pokazali na možganih po» vsem karakteristične efekte, ki se ka« žejo v tipičnih spremembah električ» nih impulzov. Pri teh berlinskih poskusih pa se je posrečilo še neko drugo zelo važno od» kritje, ki bo najbrže pokazalo delova» nje posameznih skupin možganskih stanic v popolnoma novi luči. Pokazalo se je namreč, da nastaja v možganih hkrati več vrst električnih valov, ki se v normalnih okoliščinah zlagajo med seboj v nekem stalnem razmerju. Pod vplivom živčnih strupov pa se kakor v selektivnem radio aparatu razstavijo na ta način, da se posamezne skupine močno ojačijo, druge pa oslabe ali cek> popolnoma izginejo. Tudi frekvenca se pri nekaterih poveča, dočim postane pri drugih manjša. Iz tega sledi, da mo= rajo nastajati ti valovi v posameznih, ločenih delih možganov. Otrpnenje ene skupine možganskih stanic se po* kaže v tem, da nje električno izžareva» nje ugasne, nasprotno pa pojačeno de» lovanje sprosti močnejše električne impulze. Na ta način se po krivulji re* gistririiega aparata lahko neposredno čita, na katere skupine možganskih celic vpliva neko zdravilo poživljajoče in katere skupine ovira pri delu, кат je gotovo dragocen pripomoček v pre* sojanju učinkovitosti in primernosti zdravil za posamezne primere. —jn NOV TIP LETALA anju v nahaja jočih Л, erodinamika, to je/nauk o gi-I banju zraka in o zračnih strujah se _I teles, je razmeromja mlada veda, pa nam obeta še marsikako novo dognanje, ki se bo praktično uporabilo zlasti v letalstvu. Dokler sA se gradila letala zgolj po izkustvih, 1 preden je slavni francoski inženjer Eiffel postavil nimi krffi na pogon s propelerjem, zdi pa bodo morda prodrli helikopterji, to so letala za navpično dviganje in spuščanje ali pa celo ornikopterji z zama-hujočimi krili, И. skušajo točno posnemati letenje ptic, je v veliki meri zgolj vprašanje konstrukcijske spretnosti bo-dočil inženjerjev. Lahko pa se razvije tudi popolnoma nov, samonikel tip le- oenovne znanstvene zakone letanja, so bila letala skrajno nezanesljiva'in vrhu tega še zelo neekonomična. Poslednji dve desetletji pa se je letalo tako zelo razvilo, da je postalo iz akrobatskega instrumenta solidno prometno sredstvo, M vztrajno izpodriva svoje starejše tekmece povsod, kjer je brzina glavni pogoj. Kako se bo razvijalo letalo v bodočnosti, je vprašanje, na katero nihče ne more zanesljivo odgovoriti. Ali se bo ohranil sedanji klasični tip z nepremič- tala, M v bistvu ne bo imelo ničesar skupnega z omenjenimi tremi vrstami. Prav ta čas se znameniti nemški kon-strukter dr. Adolf Rohrbach bavi s konstrukcijo novega letala, ki se temeljito razlikuje od vseh dosedanjih tipov. Na originalno idejo, ki bo pri tem letalu prvikrat praktično uporabljena, je pri-vedel konstrukterja znani nemški letalski akrobat Ernst Udet. Gre namreč za vrteča se krila, ki bodo služila za nosilne ploskve in hkrati nadomeščala propeler za gibanje v vodoravni smeri. Vrteča se krila bodo delovala slično kakor lopatasta kolesa rečnih parnikov. V bistvu sestoje iz treh podolgovatih lopat, vrtljivih okoli osrednje gredi, ki jo žene običajni eksplozijski motor. Lopate ali krilca so tako usmerjena v prostoru, da nastane pri vrtenju poleg navpično delujočega vzgona tudi sila, ki vleče letalo v vodoravni smeri naprej ali pa tudi nazaj. S primerno nastavlje- nimi krilci se torej lahko dvigne letalo navpično od tal in je v zraku v vseh smereh zelo okretno. Novi tip letala je doslej preskusen šele v modelu, toda še4 to poletje ga namerava Rohrbach konstruirati v pravi velikosti, da se pokaže, ali je novi osnutek res boljši od starih, ali pa morda samo zapeljiva igračka, ki ne bo mogla zadostiti trdim pogojem realnosti. A. J. e pred desetimi leti se je na jugu Rima razprostiralo širno pontinsko močvirje, ki je pre- _ tilo sami prestolnici, da jo v teku bodočih dob potegne v svoje hladno žrelo. Kdor je iz Rima šel na jug, kamor je vodila stara Via Appia, se je takoj za mestom znašel sredi obupnega barja, ki je tako silno kazilo pokrajino rimske okolice. Kolikor daleč neso oči ni videti drevesa, le tu pa tam je mehka in blatna ravan posejana z grmičjem, zato pa se med njim svetlika obilica luž in mlak, ki kužijo zrak s svojo gnilobo in so ugodna legla za milijonske oblake komarjev, raznašalcev močvirske mrzlice. Prebivalstvo, ki je živelo po teh vlažnih in nezdravih pašnikih, si je komaj toliko pridelalo, da si je zagotovilo najbor-nejši obstanek. Poleg tega pa je bil pon-tinski človek ves okužen z mrzlico, ki je razločno odsevala z njegovega bledo-zelenega obraza in iz njegovih malarič-no se bleščečih oči. Danes je ta grozota, beda in nesreča premagana. Po ve« ko dva tisoč letih PONTINSKIH MOČVIRIJ NI VEc Pogled na Littorio: od leve proti desni poštni urad, magistrat, vojašnica in opera Novo magistratno poslopje je kletev volskega naroda izgubila svojo moč in pontjnska pokrajina bo dobila lice cvetočega kraja, kakršno je ime- la v davnih časih, preden so Rimljani zavojevali ozemlje Volskov. Preden si je Rim pokoril ves apeninski polotok, je tod živel visoko kulturni narod Volskov, ki je bil pokrajino prepregel s prekopi in odtoki odvisne vode. V dvestoletnih bojih z Rimljani pa so polagoma propadle vse naprave in bili pobiti oni tisoči ljudi, ki so bili potrebni za strokovnja-ško oskrbo velikega dela. Po propadu mogočnih Volskov so z gora prihajajoče vode zalile rodovitno ravnico in jo spremenile v obupno blatno močvirje. Rim- izvedbo velikega načrta. Njegovi nasledniki so poizkušali napeljati ceste preko razmočenih tal. Uspeh je bil vselej le kratkotrajen, da so končno obupali in se ni nihče več zmenil za močvirje, ki se je bilo razširilo skoraj do samih mestnih vrat. Kasneje so se z enako srečo lotili dela tudi papeži. Pij VI. je začel gradnjo velikega odvodnega prekopa. Napoleon se je hotel lotiti dela, pa je njegova zvezda ugasnila prehitro. Še Pij IX. je obnovil poizkus, toda močvirje se je iz- Spremimjanje nekdanjega močvirja s traktorji v rodovitno polje sko kopje in kratki rimski meč je odločil ta boj na življenje in smrt, s poginom genialnih Volskov pa je tudi izginil cvetoči vrt njihovega dela in kulture. Vodovje Lepinskih gora je zavzelo in prepojilo vso zemljo. Pontinska močvirja so seveda nastajala polagoma in Rimljani, zaposleni z osvojevanjem sveta, niso opazili, kakšna nesreča jim nastaja prav pred vrati. S presenečenjem so ugotovili, da se je trdna cesta pogreznila v močvirje in začeli so boj brez upa zmage z mokrim elementom. Včasi se jim je posrečilo, da so nekoliko odrinili preteče močvare, toda blato si je vselej spet osvojilo izsušeno zemljo. -Kaj Julij Cezar, dalekovid-ni državnik, je napravil načrt, da bi se v Tibero odvedle vode pontinskega močvirja. Bodala zarotnikov so preprečila kazalo za močnejšega nasprotnika. Zadnji brezuspešni napor je podvzela vlada 1. 1919., toda tudi ta ni bila kos močvirju. Šele pod sedanjim režimom je prodrla misel, da je treba za tako podjetje poleg dobre volje tudi ogromnih denarnih sredstev in pripomočkov, kakršne premore moderna tehnika za vodna dela. Gotovo ni podcenjevati tudi odločnega vodstva, ki ni gledalo na težkoče, marveč je svoj pogled vprlo samo na končni uspeh. Že I. 1923. je predsednik vlade določil za začetna dela tisoč milijonov lir in ta proračunska postavka se je obnavljala leto za letom. Vse ozemlje so razdelili v dva dela ter so z višje ležečega smotreno odvedli z gora pritekajoče vodo, nižji del pa so osuševali z drenažnimi napravami. Mreža prekopov obsega dolžino 110 km, cest pa je bilo sezidanih 350 km. Godilo se jim je pri tem kakor prejšnjim borcem z močvirjem: nenasitno blato je zmerom znova goltalo ceste, prekope in nasipe, šele nasuti 4 milijoni kubičnih metrov zemlje so učvrstili tla in s tem je bila zmaga dosežena. Ko je bilo osušenje končano, je stopilo na bojišče 2000 delavcev, ki so s pomočjo strojev izvlekli iz zemlje sto in sto let stare korenine, pa-robke in debla. Te delavce je nadomestila nova vojska 6000 mož, ki je v 1 milijon 500.000 delovnih urah spremenila mokro puščo v rodovitno polje. Po desetih letih trdega dela so bili odstranjeni sledovi dvatisočletne zanemarjenosti in 18.000 hektarov zemlje je pripravljeno za naselitev. Lanskega decembra je že vstalo iz tal prvo mesto in 300 gotovih hišic je sprejelo pod svojo streho 5000 ljudi, novih naselnikov. V nekaj letih se bo njih število povečalo na 40—50.000. Italija je brez pušk in topov osvojila lepo pokrajino, posluživ-ši se samo znanosti modernega inženjer-ja. Littoria, prvo mesto, vstalo na pridobljenih tleh, dobi ime po liktorskem svežnju, ki je simbol sedanjega režima v Italiji. Novemu mestu se ne pozna, da je vstalo iz močvirja. Obsega 500 hiš, ki so opremljene po najnovejših načelih higiene. Določeno je za prestolnico nove pokrajine, čez čas pa bosta zgrajeni še mesti Sabauda in Pontinia, prvo ime v čast vladarski rodbini (Sabaudo je italijanska beseda za Savoia), drugo pa bo vsebovalo spomin na dobljeno bitko nad pontinskimi močvarami. Najznamenitejša je v Littoriji mestna hiša z visokim stolpom in prostornim trgom sredi mesta, poleg nje je postavljena palača za pošto in brzojav ter moderen hotel. Seveda je tudi v izdatni meri preskrbljeno za šolo in cerkev. Ulice nosijo poleg imen kralja in Mussolinija tudi imena slavnih generalov iz svetovne vojne in imena učenjakov, ki so se odlikovali v borbi proti malariji. Državniška misel in umetnost ime-njerja sta popravili, kar je pred sto in sto leti uničila brezobzirna vojna. V tem je veliki vzgojni pomen zgodovinskega dela izsušitve pontinskih močvirij. Le mirovno delo nosi blagoslov širšim slojem naroda. r. k. Merjasci ilžejo teme X snegu OŽIVLJAJ! V DŽUNGLI FRANK bUCK 7. POGLAVJE »PALČEK« ŽIVALSKEGA SVETA K akor občestvo ljudi, tako iima tudi živalski svet svoje pritlikavce. V dolgih letih, ko sem lovil in zbiral najrazličnejše živali za zverinjake, cirkuse in pre-kupce z udomačenimi zvermi, sem# naletel na tri vrste pritlikavih živali, ki so zbujale vsestransko' pozornost. To so bile anoa ali pritlikavi povodni bivol, dalje tako zvani mišji srnjak in slednjič medeni medved. Ker igrata medeni medved in mišji srnjak glavno vlogo v enem kasnejiših poglavij, s bom tukae omejil le na prvega mejica. Mogoče je najznačilnejša in najzanimivejša lastnost anoe, da je /a nijeno velikost najmočnejša žival na svetu. Anoa je najmanjša vrsta v rodu goveda, popolno doraščeni samec doseže približno višino treh čevljev in ne tehta mnogo več kot 100 kg. Le redko komu zinana žival daje često neverjetne dokaze svoje moči. Da si bo bralec lažje predstavljal kako neznatna žival je anoa, naj omenim, da azijski vodni bivol, čigar podvrsto tvori "icrmejski rod anoe, neredko doseže težimo preko ene tone. Naš pritlikavi član družine bivolov je rjavkasto črne dlake in ima pod vratom ozko belo liso. Samci postanejo v starejših letih temnejši in dobe tu pa tam celo črnemu premogu slično barvo. Samice, ki le redkokdaj zrastejo -.ad dva čevlja in pol, obdrže vse živiljenje svojo prvotno barvo. Rogovi anoe rastejo navpično iz čela, so zato bolj ravni kot oni navadnega povodne-bivola in čeprav so tudi mnogo manjši, predstavljajo strašno bojno orožje. Pred kakimi desetimi leti sem se odpravljal na otok Celebes, ki je danes holanJsku osest ter leži vzhodno od Bornea. Otok Celebes je edini kraj na svetu, kjer živi anoa. Od ravnatelja zoološkega vrta v New Yorku dr. Wil-Mama Tomadaya sem dobil naročilo za par teh neobičajnih pritlikavcev. Dr. Tornaday se je neprestano oziral po redkih in nenavadnih živalih. Do onega dne še niso videli žive anOe y Ameriki, zato si je ravnatelj utepel y glavo da mora priključiti prve primerke svoji krasni zbirki goved, ki je tvorila ponos svetovno znanega zoološkega parka, ki ga je on povzdignil in mu načeloval dolga leta. Pristal sem na naročilo z neko bojaznijo. Vselej, kadar sem bil naprošen, naj pripeljem v domovino kako žival, ki je do tedaj še niso videli v Ameriki, so bile moje prve besede: »hvala za laskavo priznanje«. Takoj nato pa je utonilo moje veselje nad izkazanim zaupanjem in vero v mojo spretnost v morju raznih dvomov. Popolnoma sem se zaveda! težav, ki me čakajo, preden se mi posreči priboriti in nato še pripeljati domov kako redko in neznano žival. Preden sem se odpeljal iz Singapora, kjer je bil tedaj moe azijski glavni stan, na Celebes, sem se domislil, da ne bi bilo odveč, če bi najprej ugotovil, kje žive prav za prav anoe na tem velikem otoku, ki je preko 300 mila doilig in na najširšem kraiu skoraj prav toliko širok. Sele ko sem začel s svojimi poizvedovanji, sem spoznal, kako je ta žival neznan in da celo domači mJajski pnkuočevalci z divjimi živalmi ničesar ne vedo o tem *udnem iz-rodku. P'-vî tirimožakarji, na katere sem se obrnil za svet, so bili lovski izvedenci ira so se vse svoje življenje bavili z lovom na divje živali. Bffli so sicer soglasno mnenja, da živi anoa na Celebesu, oda vsak mi je navedel drug kraj na otoku, kjer so baje pašniki te skrivnostne živali. Ko smo pluli proti Javi, kjer je imela naša ladja ki je bila sicer namenjena v Macassar, glavno lufco otoka Celebes, prvič pristati, sem iskal človeka, ' bi mi mogel dati kako vsaj deloma verjetno sled za iskano živaljo. Toda tudi vse te poizvedbe niso prinesla- niikakp'"1 usoeha. Na poti med Silrabajo na Javi in Macassarjem pa mi je pravil naš malaiski sluga o nekem Holanidcu, k-i ima svoja posestva ob zapadmi obali Celebesa, da je na prejšnjem potovanju z našo ladjo pripovedoval o neki čudni majhni živali v tamoišnjih krajih. Vsakdo je mislil, da je Holandec to žival videl samo v svojih rožnatih uricah in na njegov so ob tej obali prilično dobro poznali in povedali so mi, da živi v notranjosti kakih 50 milj od obale. Z nekaj urnimi in spretnimi domačimi lovci sem krenil- na pot v notranjost otoka. Izgubili smo tri dni v brezplodnem tavanju, preden smo našli travnike, kjer so se pasle anoe. Ker nisem poznal nobenega načina, kako se te živali love, sem sklenil za prvi poskus ograditi veliko stajo, kamor bd skušal Z majhnimi toda močnimi rogovi je pobil že marsikaterega velikana v borbi za obstanek račun so zato zbijali razne šale. Neki posebno nespoštljivi potniki so, kakor je pripovedoval naš sluga, silili v moža, naj pove če ne živi na Celebesu mogoče tudi kak pritlikavi nosorog ali celo majhen slonček, ki bi se dal nositi kot obesek pri uri. Holandec se je slednjič na to večno roganje razjezil ter privlekel na dan neke slike, ki so kazale majhnega bivola, kar je zbad-Ijivcem. hipoma zaprlo usta. Po slugi-nem opisu in pripovedovanju sem prišel do sklepa, da bi bilo najorimernej-še poskusiti svojo srečo najprej ob za-padni obali? Večkrat sem prišel že do Izredno lepih živalskih primerkov na podlaei še mnogo medlejših podatkov. V Macassaru sem se izkrcal in od tu nadaljeval svojo pot proti zapadni obali z jadrnico. Ko sem prišel na cilj, sem uvidel, da je sluga imel prav. Anoo izvabiti kako sicer zelo previdno žival. Plot je bil izbit iz tri prste debelih bambusovih palic, ki dajejo v teh krajih najmočnejši materijal za ograjo. Cela ograda je merila približno en oral in veljala nas je več dni napornega dela, preden smo jo postavili. Ko smo bili s tem delom gotovi, sem pripravil vabo, ki bi po mojih računih morala privleči žrtev v past. Skrbno sem potrese! po tleh na vseh glavnih dohodih, ki so vodili do vrtečih se vrat, neko mešanico sladkega krompirja, riža, koreninic tapioke in zelene trave, zmes, ki bi morala nedvomno zapeljati v skušnjavo vsako živo govedo. Navzlic temu nismo imeli v prvih dneh nika-kega uspeha. Vsak večer sem potrpežljivo posul hrano in jo na redko potrese! daleč ven preko travnikov. Šele petega dne mi je eden domačinov javil, da je opazil v bližini gozda sled anoe. Minula pa sta še dva tedna, preden se je ujel prvi lep močan samec. Deset dni nato sem ujel še samico. Vsi naši poskusi, ki smo' jih nadaljevali še celih 14 dni, da bi ujeli še kako žival, so se izjalovili. Nastopila je suša in čreda se je odselila proti notranjosti otoka. Naša ženska pritlikavka nam ni delala nikakih preglavic. Zato pa je samec tem bolj občutil svojo utesnjeno svobodo. S povešenimi rogovi se je brez prestanka zaletaval v bambusov plot. Posrečilo se mu je po neumornih napadih razrahljati več močnih in debelih, globoko v zemljo zabitih kolcev, ki so z ratanom med seboj povezani tvorili obzidje njegove ječe, kar je bilo pomembno delo za tako majhno žival. Nato smo morali spraviti oba naša jetnika v preprosto kletko, ki so jo izdelali domačini. Pri vhodu v kletko smo • potresli tla z ono hrano, kakor smo jo rabili pri lovu. LakotiL_ttQ-ftžu^ vadi zlomi razsodnost Чп naši p ri tli-^^ kavči so še enkrat podlegli skušnjavi. Samica ni kazala tudi v novem domu nikakega ogorčenja in podoba je biila celo, kakor fri ji novo življenje prijalo. . Samec pa tudi Maj ni prav nič cenil svoje nove okolice. Skušal si je utreti Rebstock: Zima v gorah pot v svobodo in besno je rohnel, ko se je zaganjal ob kolce, ki so ga ločili od svobodnega sveta. Ukazal sem dvema strežajema, naj ga izmenoma čuvata. Slednjič se je tudi ta žival pomirila. Ostala je sicer celo pot do Singa-pora mrka in trmasta, popustila je pa toliko, da ni več nadaljevala svojih ljutih naskokov z rogovi na kletkino ograjo. Preden sem zapustil Macassar, veliko trgovsko središče za neštevilne male otokg malajskega otočja, sem sklenil nakupiti še nekaj ptic, za katere sem tudi imel naročilo. Ker prinašajo lovci v Macassar najrazličnejše, često zelo drage in zelo redke ptice, se mi je nudila lepa prilika, da si nabavim nekaj iskanih primerkov. Ko je prišel čas odhoda v Singapore, sem si zbral že prav pestro zbirko, ki je vsebovala malajsko papigo z rumenim hrbtom, pauansko papigo z loparju podobnim repom, celebeško papigo in druge izredne ptice. V ornih dneh — več let preden sem postavil svoi živalski vrt v predmestju Katonga — sem imel še svoje staje v Singaporu. kjer sem pustil svoje jetnike, ki sem jih pripeljal iz Celebesa. NEIZČRPNO MORJE Zdaj že vemo, da morje ni tđko neizčrpno bogato, kakor se opeva. Izjema so le ozki obrežni pasovi, dočim je široko morje bolj siromašno. Letni pridelek Oceana je n. pr. manjši nego svetovni pridelek sladkorne pese. Leta 1930/31 se je nalovilo le za ca 12 milijonov ton rib in drugih morskih živali, kar je silno malo, če pomislimo, da so n. pr. samo v Nemčiji pridelali ta čas skoraj štirikrat toliko krompirja. Odstotek, ki ga prispevajo ribe k človečki prehrani, je neznaten. Zdaj so precej točno žračunali, da znaša letni pridelek ribarskega gospodarstva po vsem svetu deset in pol milijarde ton v vrednosti ca pet in petdeset milijard dinarjev. Ribarstvo Azije se je poprej dosti premalo upoštevalo. Najbolj je razvito na Japonskem, šele po dolgem številčnem presledku -sledita Japonski Amerika in Anglija. K točnim številkam o svetovnem ribarstvu je posebno pripomogla gospodarska kriza, ki je silno dvignila konsum rib in povpraševanje po tem blagu. V nekaterih državah se poje zdaj skoraj dvakrat toliko rib kakor pred vojno. □ E2Đ se * A H л PROBLEM 7 M. H a v e I (S a h m a t 1932) abcdefgh a b c d e f g h Mat v treh potezah. Rešitev problema € Tgi2—h2, Sf4—đ5 (1... L,f3+. 2. Kgl, Se2+! 3. Kf2, Lho! 4. Sel, Sf4; 5. Se2! in dobi) 2. S£2, Sf6 (z-a 2... Sf4 pride Th4!, e5 4. Sh3, Kg7; 5. S:f4, Lf3,+, 6. Sg2 in beli dobi). 3. Sg4!, S:gi4 (ali 3... Kg7, 4. S:JB6, Lf3+, 5. Kgl, K: £6, 6. Tf2), 4. T:h5+, K bel. 5. Te5+ in beli dobi. Občudovanja vredna je živahna in obojestransko izvrstna igra lahkih figur, itajetieko delo mladih komponistov. anekdote Denar n aza f J V zasebnem gledališču Marije Arrtoinete so nekoč Člani kraljeve hiše in gospoda z dvora predvajali komično opero. V komadu je prevzela vlogo tudi kraljica; ko je odpela svojo arijo, se je po dvorani zaslišalo glasno sikanje. Marija Antoineta, ki je takoj spoznala storilca, je stopila na rob odra in izjavila, obrnjena proti kralju: — Sire! Ker z mojim nastopom niste bili popolnoma zadovoljni, blagovolite zapustiti dvorano; denar za vstopnico vam bodo vrnili. Vse gledališče je izbruhnilo v bučen smeh. ki se mu je pridružil tudi kralj. Gladek račun Prijazen odgovor je nekoč dobilo pet pev-eev, ki jih je imprésario angažiral za neko gledališče v Mehiki, ko so šele na morju zvedeli, da so vsi tenorji. Ko so impreearia prijeli za besedo, zakaj je izbral same tenorje, jim je mirno pojaenžž; — Gospodje, potrebujem vseh pet. Računam namreč, da bodo onstran morja štirje umrli za mrzlico, peti bo pa angažiran. Prava razsvetljava Irski pesnik in Nobelov nagrajenec W. B. Yeats (roj. 1. 1865) se zmerom živahno zanima za uprizoritev svojih liričnih dram. Pri glavni skušnji za enega izmed njegovih komadov v gledališču v Dublinu je govoril z instalaterjem zaradi nezadostne razsvetljave. Po daljšem poskušanju je nastal sostik, zaradi česar je pričelo na odru goreti. Ker Yeats ognja ni videl, je zaklical veselo: — Končno prava luč! — Mislim, da, je pristavil ravnatelj, škoda, da je malo predraga. ZNAMKE PRI POVE DU7EX) AVTOPORTRET VELIKEGA UMETNIKA Peter Pavel Rubens je ustvaril toliko umetnin, da so se njegovi učenci po pravici čudili, kako je mogel sploh toliko delati. 3000 slik nosi njegov podpis na koncu njegovega 63 letnega neumornega ustvarjanja, Njegove slike so najrazličnejše velikosti: od najmanjših pa do ogromnih stenskih slik, ki so zahtevale večmesečnega dela, Шшт-штшмш * iQm-mi&l , „ W-^aAibiiAilAA*.*? Nekateri menijo, da se je podpisal na marsikatero zares uspelo sliko svojih učencev, saj je vedel, da fco prineslo njegove ime dobri sliki učenca nedvomno priznanje. Na vsak način pa je bil Rubens genij velike energije, čeprav je trpel na revmi, vendar je delal tudi v visoki starosti ne iz potrebe, ampak zaradi umetnosti. L. 1930., približno 400 let po njegovi smrti, je izdala belgijska poštna uprava njegovo spominsko znamko. Slika na znamki je posneta po umetnikovem avtoportretu v, naravni velir