Boj za oliko! (Dalje.) Tukaj vidimo slovečega fizikarja Ampere-ja (f 1836) kako združuje s svojo učenostjo prav goreče branje cerkvenih očakah in da se vestno za smert pripravlja kakti redovnik. Slišimo, da živalo-slovci Buffon in Cuvier, rudninoslovec Broniard, prirodoslovec Biot spoznavajo z otročjim spoštovanjem katoliško vero. Volto (f 1827j najdemo redno pri oltarjih. Ako štejemo prirodoslovce, ki so se potezali za resnico sv. vere, tudi tukaj ne bomo najdli tega, kar razglasuje gospod Biicbner. Znano je, da je veliki modroslovec, morda naj večji izmed Nemcev, namreč Leibnitz, tudi bil velik matematikar in prirodoslovec. Njegove prirodoslovne, pa tudi metafizične preiskave pa se popolnoma ujemajo z njegovim verskiin prepričanjem. Prav narava je, s katero v posebnem spisu pobija ateizern. Imenujtno dalje velikega matematikarja P]uler-ja (f 1783). Tudi ta je na kerščanskem stališču. Da odpravlja ateizem rastoči na Francozkem, piše posebno delce z naslovom: ,,Ohranenje božjega razodenja zoper nametke prostodušcev". Velika mojstra novega zdravilstva Boerhave (f 1738) in njegov učenec Albrecht žl. Haller (f 1777) sta se javno spoznala za kristijana. Linne (f 1778) začne svojo veliko delo: nSistemo narave" z besedami: ,,Ko sem se probudil, sem videl Boga Večnega, 12* »Neskončnega, Vsemogočnega in sem se začudil. Bral sem nekoliko po ,,njegovih stopinjah v naravi. Kakšna neizrekljiva popolnomast 1" Ne opušča prilike, da bi ne občudoval modro Previdnost v rastlinstvu, katero je tako bistroumno skušal vrediti. Tudi Oerstadt (t 1815), izumitelj elektromagnetizma, spozna sebi za dolžnost, da vodi s\oje bralce skozi naravo k Bogu. V tem, kakor tudi v pretečenem stoletju vidimo vse resne preiskovalce na verski strani. Slišimo, kako se poganja fiziologi, kakor na pr. Miiller, žl. Baer, Bischof in Wagner, za resničnost človeške duše. Vidinio, kako obsojajo kemikarji, n. pr.: Fechner, Liebig in Snell; geognosti, na pr.: Quenstedt in Harting, šarlatanizem modernega tvaiinarstva. Še celo Humboldt, ki je sploh o verskih rečeh silo molčeč, vendar včasih spregovori, da zaverne tiste lahkomiselce, ki iz prirodoslovnega diletantizma napadajo jedinstvo človeškega rodu in druge verske nauke. A, da nismo presežni pri nabiranji glasov! Kar srao dosihmal navedli, bode zadosti v dokaz, da je treba izrek Buchnerjev vendar le tehtati. Tres physici, duo athei! tako se je nam naproti glasilo. Sedaj vidimo, da je to obrekovanje. Nejevera bi bila mati naravoznanstvu, tako terdijo. Videli smo, da so znajdbe, ki so oživile in okrepčale vednost in življenje v pretečenib stoletjih, izvirale iz notranjstva kerščanske vere. Preiskovanje narave razdira nazore o kerščanstvu, — tako so nam zagotovljali! Sestavili smo celo versto sijajnih in slavnih imen, kateri, prišedši iz razšeznih prostorih naravskega preiskovanja, so združili se v češčenji ve'čnega Boga in njegovega Sina, kateri se nam razodeva v kerščanstvu. Glede na glasovanje, kteremu so všteli glasove naj bolj odličoih zastopovalcev kot izvedencev v naravskih vednostih, bodemo iskali tvarinarstvo novega časa na drugem polji kulturne zgodovine. Spominjali se bomo, kar smo že večkrat izrekli: narava ne taji duha, ampak duh sam je, ki to dela. Narava je zercalo, v nji se odseva misel v duhu: o božjem duhu, kateri jo je vstvaril, o človeškem duhu, ki nad njo gospodari; a tako gleda naravo le tisti, kdor jo duševno gleda in z duhom sprejema; ali pa kratko rečeno, verni človek najde povsod v naravi svojega Boga in stvarnika vseh reči. Ako se pa človeški duh v naravo zarije in v nji pozabi samega sebe, potem pa postane narava Čarovno zercalo, ki oponaša duha in duševno zavest \jame in v služnost dene. Tako je zmirom duh sam, ki se zatajiije ali se prikazuje, ki spričuje svojo imenitnost ali jo taji. To spričevanje duha za se ali zoper se, kaže se v modroslovnih in verskih nazorih njegovega časa. Ako hočemo spoznati nazore o duhu v novejšem času in razvoj moderne duševne tajbe, ozrimo se nazaj in poglejnio na polje, po katerem se je sprehajalo novejše modroslovje, ko se je začelo razvijati.