Filozofski vestnik Letnik/Volume XXII • Številka/Number 1 • 2001 • 85-118 O PRACUDEZU Razmislek o nekaterih filozofskih vidikih sodobne kozmologije MARKO URŠIČ V večnost je moje srce odprto: iz Kaosa v Kozmos. (Kosovel, Integrali) Kozmologija si že od starogrških začetkov prizadeva, da bi razložila nastanek in razvoj vesolja, ki so ga klasiki razumeli kot porajanje sveta »iz Kaosa v Koz- mos«. Med svojim tisočletnim iskanjem je kozmologija že skoraj obupala nad tem, d a j e možno spoznati univerzum kot celoto, vendar je v dvajsetem stoletju, spodbujena z razvojem fizike in astronomije, doživela velik preporod in po- stala tako rekoč vodilna med »mejnimi« znanostmi. A tudi dandanes se za- stavlja vprašanje, do kod lahko seže znanstvena razlaga tega »pračudeža«, ki ga imenujemo vesolje, in kje mora kozmologiji priskočiti na pomoč filozofija ali celo teologija. Italijanski filozof-kozmolog Evandro Agazzije zapisal: »...pravi pojem univenumaje tipično filozofski pojem. Dejstvo, da gaje znanost postavila za predmet svojega natančnega raziskovanja, pomeni, da seje znašla skupaj s filozofijo v soigri, kije bila znana že na začetku, a naj bi bila menda pred nedavnim [tj. v obdobju novoveškega znanstve- nega pozitivizma] odpravljena. [...] Z razvojem kozmologije je sodob- na znanost znova našla mnoge vezi s filozofijo...« (Agazzi, 203 in 208) Kljub tej nesporni in plodni kozmološki zvezi med sodobno znanostjo in filozofijo p a j e treba ohraniti nekatere pomembne distinkcije, zato želim naj- prej uvesti terminološko razločevanje med pojmi 'vesolje', 'univerzum', 'koz- mos' in 'Vseobsegajoče'. - S pojmom vesolje (natančneje, naievesolje) mislim na celoto vsega tistega bivajočega, ki namje potencialno izkustveno dostopno v prostoru-času.1 Ob tako pojmovanem vesolju sije možno zamisliti tudi dru- 1 Malce drugačno, čeprav ekstenzionalno ekvivalentno definicijo pojma vesolja j e po- dal kozmolog Hermann Bondi: »Vesolje j e največja množica [prostorsko-časovnih enti- tet], znotraj katere lahko uporabimo naše fizikalne zakone« (gl. Kanitscheider (1), 389). 8 5 M A R K O U R Š I Č . ga vesolja (druge »možne svetove«), ki so nam izkustveno načelno nedostop- na; razlogi za njihovo nedostopnost so lahko različni, o tem nekaj več pozne- je. - S pojmom univerzum, ki se v sodobni kozmološki literaturi, še posebej v angleški, običzyno uporablja kot izraz za vesolje, pa bom tu mislil predvsem na enost vesolja (oziroma enost celotne množice vesolij, če j ih j e več: Univer- zum), namreč na njegovo »unikatnost«, ki konceptualno ne dopušča mnoš- tva. Kozmološki pojem univerzuma se od abstraktnejšega pojma »univerzum diskurza« loči po tem, da je domena prvega nujno prostorsko-časovna, druge- ga pa ne (saj je določen s poljubno abstraktno topologijo). — S pojmom koz- mos pa mislim predvsem na urejenost vesolja in/al i univerzuma, tj. na vesoljni red, ki ga določajo zakoni fizike in navsezadnje principi »vesoljnega uma«, logosa. - »Onstran« vseh treh kozmoloških pojmov, vesolja, univerzuma in kozmosa, pa ostaja »Vseobsegajoče«: das Umgreifendepri KarluJaspersu, Daov stari kitajski modrosti, Eno pri Plotinu... toda o tem »najvišjem« pojmu, ki presega vsako pozitivno določljivo pojmovnost, tu ne bom veliko govoril, če- pravje treba pri razvijanju filozofske kozmologije vseskozi v mislih ohranjati Vseobsegajoče. Vesolje je torej celota\ sega v prostoru-času dostopnega bivajočega: to ce- loto pa lahko pojmujemo bodisi kot potencialno, bodisi kot aktualno dostopno območje vesoljnih »fenomenov«, npr. zvezd, galaksij, sevanj ipd. Obseg ak- tualne dostopnosti fenomenovje odvisen seveda od zmožnosti naših čutov in instrumentov (teleskopov, spektrografovitd.), ki nam močno razširijo področje opazovanja, vendar meja med potencialno in aktualno dostopnim vesoljem ni določena le z zmožnosyo instrumentov, temveč tudi z načelnimi horizonti, s katerimi j e zamejen naš pogled. Sodobni kozmološki modeli poznajo več vrst horizontov glede na to, horizont zastira pred našim opazovanjem (bodisi dogodke v vesoljnem prostoru-času, bodisi »delce« vesolja oz. galaksije, bodi- si sevanje), in odnosi med različnimi horizonti so precej zapleteni, ker so odvisni od okvirnih teoretskih modelov vesolja (o tem gl. npr.: Harrison, 438- 457 ali Kanitscheider (1), 385-396). Skupno vsem zaznavnim horizontom pa je, da so to »optične« meje pogleda v »globino« vesolja - analogno kakor j e horizont na moiju optična meja našega vsakokratnega pogleda z ladje na šir- javo oceana - niso pa ne fizične meje vesolja, ne fizikalne meje našega kozmo- loškega spoznanja. Vsakokratni zaznavni horizont opazovalcaje v dinamičnih (razvijajočih se) modelih vesolja, ki so v kozmologiji 20. stoletja - predvsem seveda s standardnim modelom »prapoka« - prevladali nad statičnimi modeli, načelna meja opazovalčevega videnja vesolja v njegovem ali n jenem prostoru in času, drugače rečeno: oddaljenost horizonta od opazovalca se s časom spreminja. V sodobni kozmološki literaturi se običajno navaja horizont fotonov (svet- lobe), ki sferično obdaja vsakega opazovalca na razdalji, ki j o je svetloba, po- 8 6 O PRAČUDF.ŽU - RAZMISLEK O NEKATERIH FILOZOFSKIH VIDIKI!I SODOBNE KOZMOLOGIJE tujoča s konstantno hitrostjo c, lahko prepotovala v času od prapoka do časa opazovanja, v našem primeru do dandanes, tu-in-zdaj. Eden izmed temeljnih kamnov sodobne kozmologije, znameniti Hubblov zakon, ki g a j e ameriški as- tronom Edwin Hubble leta 1929 formuliral na osnovi opazovanj rdečih pre- mikov spektralnih črt svetlobe bližnjih galaksij, določa, d a j e hitrost oddalje- vanja galaksij premo sorazmerna z njihovo oddaljenostjo (razmerje ni več linearno za zelo daljne galaksije oziroma kvazarje). Linearni koeficient tega sorazmerja, tj. hitrostna stopnja (angl. rate) oddaljevanja galaksij oziroma stop- nja hitrosti raztezanja vesoljnega prostora v času, se imenuje Hubblova kon- stanta. Na osnovi Hubblovega zakonaje nadalje definiran Hubblov caí kot obrat- na vrednost Hubblove konstante; če Hubblov čas pomnožimo s svetlobno hi- trostjo c, dobimo radij namišljene krogle, imenovane Hubblova sfera, ki meri nekje med 10 in 20 milijardami svetlobnih let, če upoštevamo kar najširši interval rezultatov merjenj vrednosti Hubblove konstante, od največ 100 do najmanj 50 (km/s ) /Mpc . 2 S pomočjo ustreznih korekcij, predvsem za zgod- nje vesolje - ker se prostor ni raztezal ves čas enako hitro, ampak sprva zelo hitro, potem vse počasneje - lahko iz Hubblovega časa izračunamo dejansko starost vesolja tako, da Hubblov čas pomnožimo s faktorjem 2 / 3 (za t.i. Ein- stein-De Sitterjevo varianto standardnega modela, o njej še pozneje); če zna- ša Hubblov čas nekje med 10 in 20 milijardami let (oziroma radij Hubblove sfere med 10 in 20 milijardami svetlobnih let), potem je vesolje dejansko staro nekje med 7 in 14 milijardami let - rajši več, saj astrofiziki pravijo, da so naj- starejše zvezdne kopice stare skoraj 10 milijard let (deli vesolja pa seveda ne morejo biti starejši od celote) - recimo torej, da je realna starost vesolja kakih 13 milijard let. Horizont fotonov, ki ga lahko v našem kontekstu, da ne bi razlage preveč zapletli, enačimo s Hubblovo sfero, je torej optična meja med vidnimi in zara- di raztezanja vesolja (še) nevidnimi galaksijami. V standardnem kozmološ- kem modelu, v katerem se raztezanje vesolja upočasnjuje, ne pa pospešuje, se Hubblova sfera veča s potekom časa: izza horizonta prihajajo nove in nove galaksije, katerih svetloba nas »lovi« in nas prej ali slej tudi »ujame« v razteza- jočem se vesolju. Onstran horizonta pa ostajajo v določenem trenutku koz- mološkega časa (opredeljenega s Cauch)jevimi »hiperploskvami«, ki povezu- je jo lokacije z enako gostoto mase in/ali energije v raztezajočem se prostoru) nevidne tiste galaksije, ki se od opazovalca oddaljujejo s hitrostjo, večjo od 2 1 pc (parsek, tj. »paralaksa-sekunda«) = 3,26 svetlobnih let. Hubblova konstanta, ki izraža prirastek hitrosti raztezanja na dolžinsko enoto (na parsek ali svetlobno leto), bi torej znašala, izražena s svetlobnimi leti, približno od 30 (max) do 15 (min) kilometrov na sekundo na (vsakih) milijon svetlobnih let oddaljenosti opazovane galaksije od opazo- valca (oziroma, splošno, medsebojne oddaljenosti galaksij). 8 7 M A R K O U R Š I Č . svetlobne (kar ni v nasprotju z Einsteinovo relativnostno teorijo, saj gre za raztezanje samega prostora, v katerem galaksije mirujejo na »raztezajočih se koordinatah«) - ali preprosteje rečeno, onstran horizonta ostajajo v opazo- valčevem času galaksije, katerih svetloba še ni dosegla opazovalca, tostran pa so tiste, kij ih lahko že vidi.3 Niso pa vsi zaznavni horizonti odvisni od (sedanjega) poteka kozmičnega časa. Standardni model na primer predvideva, d a j e bilo zgodnje vesolje - prvotna »ognjena krogla«, če rečemo figurativno - vse do kozmičnega časa približno pol milijona let, dokler se ni temperatura sevanja zaradi raztezanja znižala na približno 3000° K, napolnjeno s plazmo, za katero iz fizike delcev (namreč iz laboratorijskih poskusov) vemo, da ni transparentna za svetlobo oziroma nasploh za elektromagnetna sevanja, ker se fotoni, svetlobni kvanti, v plazmi »sipajo« ob prostih elektronih. To pomeni, d a j e temperatura 3000° K tisti zaznavni horizont, do katerega lahko vidimo vesolje s pomočjo elektro- magnetnih sevanj nazaj v preteklost (mimogrede, če bi znali zgraditi učinko- vite nevtrinske teleskope, bi lahko videli še dlje nazaj v kozmični čas, ker se nevtrinsko sevanje sprosti mnogo prej kot fotonsko); obenem pa horizont transparentnosti za fotone pomeni, d a j e fotonsko prasevanje ali »mikrovalov- no sevanje ozadja«, ki sta ga leta 1965 odkrila Penzias & Wilson in j e danda- nes pomemben vir kozmoloških informacij, najstarejši »fenomen«, ki ga lah- ko še »vidimo« v vesolju z našimi teleskopi (namreč vključno z radijskimi in drugimi elektromagnetnimi napravami).4 In vendar tudi tu ne gre za mejo našega fizikalnega znanja, saj kozmološka fizika lahko s teoretsko »retrovizi- jo« seže dlje nazaj v čas nastajanja vesolja, za horizont fotonske transparent- nosti, k višjim temperaturam, bliže prapoku, kajti iz opaženih in izmerjenih posledic tostran tega horizonta ter s pomočjo dognanj na področju fizike viso- koenergetskih delcev, pridobljenih v zemeljskih laboratorijih, lahko znanost modelira stanje onstran horizonta, tj. v zelo zgodnjem vesolju, ki ni neposredno dostopno fotonskim instrumentom. Po ugotovitvi, da zaznavni horizonti v kozmologiji ne pomenijo meje znans- tvenega modeliranja, saj se slednje lahko posredno izkustveno potrjuje, s čimer se širi območje kozmološkega znanja, se nam zastavlja vprašanje, ali obstajajo in, če obstajajo, kateri so miselni horizonti sodobne kozmologije - namreč teoretske meje kozmološke fizike. Ali ima kozmologija glede na svoj položaj 3 Razumljivejša postane ta misel, če s tandardnemu modelu prapoka dodamo še »hipo- tezo napihnjenja«, o njej pozneje. 4 Če odmislimo nadaljnje izboljševanje instrumentov, horizont transparentnosti za fo- tone ni odvisen od poteka časa; naši daljni zanamci glede »globine« (preteklosti) opazo- vanja prasevanja ne bodo nič na boljšem kot mi, kvečjemu na slabšem, saj bo z nadaljnim raztezanjem vesolja prasevanje čedalje bolj šibko. 8 8 O PRAČUDF.ŽU - RAZMISLEK O NEKATERIH FILOZOFSKIH VIDIKI!I SODOBNE KOZMOLOGIJE »mejne« znanosti, ki j i j e dan z njenim tematskim predmetom, tj. s ce/oio veso- lja, neke posebne teoretske meje, ali se mora sprijazniti s težje presegljivimi ali celo nepresegljivimi miselnimi horizonti kot druge naravoslovne znano- sti? Odgovor na to vprašanje j e vsekakor pritrdilen. Najprej pomislimo na singularnosti, ki so, kot sta pokazala Penrose & Hawking, nujne posledice Ein- steinove splošne teorije relativnosti, za katero nesporno velja, da j e teoretsko ogrodje vsega sodobnega kozmološkega modeliranja. Singularnosti, nedoseg- ljiva in nerazumljiva središča »črnih lukenj«, kjer se znotraj zaprtega »hori- zonta dogodkov« stekajo in končujejo vse svetovnice v izginjajočem prostoru- času, sicer ne nastopajo samo v kozmologiji, vedi o celoti vesolja, saj je njihov domicil pravzaprav v astrofiziki, kjer naj bi bile črne luknje končna faza v razvoju velikih zvezd ter prisotne tudi v središčih galaksij, pa j e v standardnem kozmološkem modelu problem singularnosti še posebno pereč, saj je kozmič- na črna luknja oziroma domnevna singularnost samega prapoka postavljena v sam začetek vesolja (in če j e vesolje »zaprto«, tudi na njegov konec). V singu- larnosti pa znana fizika ne seže, saj v vrzelih, kjer prostor-čas sploh »ni defini- ran«, odpovejo tudi vse fizikalne teorije. Znana so prizadevanja nekaterih fizi- kov-kozmologov, še posebej Stephena Hawkinga (pa tudi Andreja Lindeja, Edwarda Tyrona in drugih), da bi s pomočjo kvantne kozmologije »zaobšli« ne- zaželeno začetno singularnost vesolja, vendar so njihove teorije za zdaj še po- vsem hipotetične in bodo bržkone ostale takšne vse dotlej, dokler ne bo (če sploh bo) najdena in izkustveno potrjena kvantna teorija gravitacije oziroma »končna teorija« poenotenja vseh fizikalnih sil, ki delujejo v vesolju. Kozmo- loška singularnost se zaenkrat kot enigmatična sfinga še skriva v standardnem modelu prapoka in je teoretska meja, ki onemogoča popolno fizikalno-znans- tveno razlago nastanka vesolja ter pomeni bistveni manko v sodobni kozmolo- giji. Načelna spodnja časovna meja današnje kozmologije oziroma fizike, ki še ni poenotena, pa ni šele začetna singularnost, ampak »že« t.i. Planckov čas, najmanjši časovni interval (vsega 10"43 sekunde!), do katerega je, kakor uči kvantna teorija, še smiselno govoriti o prostorsko-časovni in kavzalni strukturi narave. Toda singularnost prapoka in Planckov čas nista edina »miselna horizon- ta« v sodobni kozmološki znanosti. Drugačne vrste teoretsko mejo si kozmo- logija načelno postavlja sama, sicer ne bi mogla seči niti za seženj čez svoja aktualna zaznavna obzorja v »potencialno« vesolje onstran njih. S tem mislim na kozmološko načelo, k i j e osnovna, apriorna, tj. vnaprej postulirana predpo- stavka kozmologije kot vede o celoti vesolja. Celota zaradi obstoja zaznavnih horizontov nikoli ni neposredno dana, toda v kozmoloških modelih vendarle nastopa vesolje kot celota: to j e možno samo zato, ker modeli predpostavljajo, d a j e vesolje v celoti homogeno in izotropno (povsod in v vseh smereh enako, če 8 9 M A R K O U R Š I Č . odmislimo »lokalne« posebnosti, ki pa sežejo vse tja do galaktičnih ja t in veli- kanskih »mehurjev« medgalaktične praznine). Univerzalna homogenost ve- soljaje postulirana s kozmološkim načelom, ki g a j e prvi eksplicitno formuli- ral Edward Milne (1933), čeprav ga kozmologija bolj ali manj »samoumevno« predpostavlja že ves novi vek: za vse opazovalce v vesolju, ne glede, kje oz. odkod opazujejo in v katero smer gledajo, j e vesolje videti enako, če le odmisli- jo svoje lokalne posebnosti in če opazujejo v istem trenutku kozmičnega časa. Nikjer ni središča, nikjer ni oboda! Opazovalec j e vselej v središču svojega horizonta, medtem koje tam, »na obodu«, lahko spet nek drug opazovalec - in vsi opazovalci (natančneje: vsi, ki v odnosu do raztezanja vesolja mirujejo) ob istem kozmičnem času vidijo vsepovsod okrog sebe enako nebo, ne glede na to, kje se v vesolju nahajajo. Toda kako smo prišli do te drzne predpostavke? Le zakaj naj bi bilo veso- lje homogeno, za vsakega opazovalca izotropno? No, sprejemanje kozmološ- kega načela gotovo ni brez razloga: najprej vidimo, d a j e vesolje okrog nas izotropno, namreč v vseh smereh enako (seveda, če odmislimo »lokalno« po- sebnost Mlečne ceste, ki se pne čez nebo kakor velikanski curek Herinega mleka, k i j e zgrešilo lačna usta njenega božanskega dojenca Hefajsta): tele- skopi nam kažejo, da so povsod okrog nas enake zvezde, galaksije, kvazarji... predvsem p a j e pomemben podatek, d a j e prasevanje izotropno, in sicer vse do malone zanemarljivih (čeprav za nastanek vesoljskih struktur odločilnih) odklonov v razmerju ena proti deset tisoč. Nadalje induktivno sklepamo, da je bolj veijetno kot ne, da naša lokacija v vesolju ni »nič posebnega« (tej trdi- tvi kozmologi pravijo tudi kopernikansko načelo: »Nismo v središču sveta«). In nazadnje združimo obe premisi, namreč opaženo izotropijo in kopernikan- sko načelo, v sklep: vesolje je homogeno. Toda vtis, da smo homogenost vesolja oziroma kozmološko načelo s tem sklepanjem dokazali, j e varljiv, kajti v »skle- pu« je implicitna posplošitev, ki smo j o v nasprotju s pravili induktivne logike izvedli iz enega samega primera, namreč zgolj iz izotropije našega, nam vidne- ga območja vesolja. Hipotetično pa se lahko onstran našega zaznavnega hori- zonta skrivajo povsem drugačne vesoljske regije: bogve kakšni »zmaji« ali »an- geli« so tam, k i j ih mi sploh ne vidimo! Prav blizu za horizontom j ih sicer verjetno ni, vsaj materialnih ne, sicer bi tudi tostran horizonta zaznali učinke njihove »onstranske« prisotnosti... a vendar, kako naj vemo, da j ih sploh ni, nikjer v brezmejnem vesolju? Kako naj bomo gotovi, d a j e vesolje v celoti ho- mogeno in izotropno? Tega preprosto ne moremo vedeti, čeprav moramo, če hočemo razvijati znanstveno kozmologijo, a priori predpostaviti načelno ena- kostvseh lokacij v vesolju, tj. sprejeti nedokazljivo »kozmološko načelo«. Zna- ni angleški astronom in kozmolog Martin Rees v svoji knjigi Pred začetkom (Be- fore the Beginning, 1997) pravi: 9 0 O PRAČUDF.ŽU - RAZMISLEK O NEKATERIH FILOZOFSKIH VIDIKI!I SODOBNE KOZMOLOGIJE »Korak od našega sedanjega Hubblovega radija k celotnemu obsegu na- šega vesolja je morda mnogo večji kakor korak od enega samega delca do Hubblovega radija. Svetloba, ki nas bo dosegla v daljni prihodnosti, prihajajoča iz regij daleč onstran našega sedanjega horizonta, nam lah- ko razkrije, da živimo na (morda netipični) zaplati, všiti v veliko večjo strukturo. Možno je, na primer, da prebivamo celo v končnem ali 'otoš- kem' vesolju, katerega rob bi lahko nekoč uzrli.« (Rees, 172) V dosedanjem razmišljanju o filozofskih razsežnostih kozmologije sem večkrat uporabil pojem kozmološki model, ne da bi ga posebej opredelil, saj menim, d a j e večini bralcev ta pojem znan. Kljub temu pa ne bo odveč, če si še malce bolj razjasnimo, kaj model v kozmologiji pravzaprav pomeni. Nemški filozof-kozmolog Bernulf Kanitscheider je kozmološki model opredelil kot »celoto idealizacij, ki so uporabljene v okviru neke [kozmološke] teorije« (Ka- nitscheider (1), 408), pri čemer je poudaril, da ne gre za ikonično rekon- strukcijo realnosti (kakor npr. pri modelu ladje ali hiše ali celo Osončja), temveč za njeno simbolno reprezentacijo. Model vesolja je torej idealizirana simbolna reprezentacija realnega vesolja: simbolna, ker j e zgrajen iz matema- tičnih oz. fizikalnih enačb, idealizirana pa zato, ker enačbe nikoli ne morejo povsem »realno« zajeti neskončno kompleksnost same realnosti. Pri kozmo- loških modelih j e presenetljivo, da so praviloma mnogo enostavnejši od mo- deliranja nekega lokalnega fizikalnega dogajanja, na primer »viharja« v čajni skodelici, ali pa, če vzamemo kozmologiji bližji primer, od modeliranja na- stanka posameznih zvezd in galaksij. Razlog te sorazmerne enostavnosti je predvsem v dvojem: prvič, omogočajo predpostavljeno kozmološko načelo, in drugič, sodobni kozmološki modeli so zgrajeni na osnovi enačb Einsteino- ve splošne relativnostne teorije, ki za »idealizirane« primere nudijo enostav- ne in elegantne rešitve. Med vsemi relativističnimi modeli vesoljnega prosto- ra-časaje bržkone najenostavnejši in, filozofsko vzeto, tudi najbolj »elegan- ten« prvi Einsteinov model, ki g a j e sam veliki mojster predlagal za razlago vesolja že leta 1917, torej dve leti po objavi »enačb polja« splošne relativnost- ne teorije. Ta model je statičen, torej se v njem vesolje ne razvija v času, niti ni nastalo, niti ne bo minilo, ampakje večno in kot celota nespremenljivo; mate- matično je model opisan z Riemannovo sferično geometrijo, v kateri ima tri- razsežni ukrivljeni (neevklidski) prostor končen krivinski radij in pozitivno ukriv- ljenost (npr. vsota notranjih kotov trikotnika je večja od dveh pravih kotov). Einstein je temu modelu dodal »kozmološko konstanto« in j o označil z grško črko A (lambda), namreč zato, da bi uravnovesila splošno gravitacijo, ki bi sicer v takšnem statičnem vesolju privlekla prej ali slej vsa telesa skupaj (s tem problemom se j e ukvarjal že Newton, ki je domneval - napačno, kot se je 9 1 M A R K O U R Š I Č . izkazalo pozneje - da je ravnotežje zagotovljeno z enakomerno razporeditvijo teles in njihovo veliko medsebojno oddaljenostjo v neskončnem evklidskem prostoru). Kanitscheider ugotavlja, da gre v Einsteinovem statičnem, »rieman- novskem« vesolju za »znova odkriti finitizem«, in čeprav dandanes, pravza- prav že od Hubblovega odkritja sistematičnih rdečih premikov svetlobe ga- laksij, ta prvi relativistični model vesolja s svojo statično razporeditvijo materi- je in od časa neodvisno konstantno ukrivljenos^o »ne pride več v poštev kot ustrezen opis sveta«, pa - ». . je ta model pokazal, daje možna konsistentna obravnava kozmološ- kega problema, d a j e mogoče kljub vezanosti opazovalca na točko, s katere opazuje, racionalno in izkustveno odločljivo ugotoviti, kakšnaje vesoljna razporeditev materije in njej pripadajoči prostor-čas. Posebne pozornosti pri tem modelu je seveda vredna ponovna oživitev finitizma. Toda končnost tega sveta ni preprosto zvedljiva na vrnitev k finitistič- nim mislim iz srednjeveške slike vesolja, ki sojo oblikovali Aristotel, Pto- lemej in Dante in pri katerije bil središčni položcy Zemlje obdan z nebe- snim obokom zvezd stalnic. V Einsteinovem svetuje uresničena Rieman- nova zamisel združitve končnosti in brezmejnosti. Drugače kot v sred- njeveških predstavah ima ta svet sicer končno prostornino [Rauminhalt], vendar nima nobenih zunanjih meja. Vsako točko v njem lahko smatra- mo za središčno točko in nikjer ne dospemo do roba, kjer bi lahko steg- nili roko skozi kako mejo v 'zunanjost'.« (Kanitscheider (1), 156) K tej odlični oznaki prvega Einsteinovega kozmološkega modela bi lahko dodali samo to, d a j e na spekulativno metafizični ravni razmišljal o vesolju brez središča in roba že Nikolaj Kuzanski v 15. stoletju, ki v tem smislu velja za daljnega Einsteinovega predhodnika. - Torej, če nadaljujem: ko s e j e nekaj let po Einsteinovem statičnem modelu vesolja izkazalo, da so možne tudi di- namične rešitve njegovih gravitacijskih enačb, kar je pokazal ruski matematik Alexander Friedmann (1922), predvsem pa, ko je s Hubblovim odkritjem po- stalo jasno, da se vesolje dejansko razteza, j e Einstein rekel, d a j e bila uvedba kozmološke konstante (lambda) »največja zmota« v njegovem življenju, in j e skupaj z danskim astronomom Willemom de Sitterjem (1932) tudi sam pred- lagal varianto Friedmannovega dinamičnega modela vesolja brez kozmološke konstante (saj ni bila več potrebna), namreč model evklidsko »ravnega« raz- tezajočega se vesolja, ki je natanko na ločnici med pozitivno in negativno prostorsko ukrivljenimi Friedmanovimi modeli (in tako tudi sam Einstein- De Sitterjev model spada v družino Friedmannovih oziroma FWR-modelovr'). 5 Pozneje sta na osnovi kozmološkega načela (izotropija + homogenost vesolja) Fried- mannovo dinamično metriko prostora-časa dopolnila Howard Robertson in Arthur Wal- ker, zato danes govorimo o »FWR-modelih« vesolja. 9 2 O PRAČUDF.ŽU - RAZMISLEK O NEKATERIH FILOZOFSKIH VIDIKI!I SODOBNE KOZMOLOGIJE V našem kontekstu j e zanimivo ugotoviti, da sta oba Einsteinova modela - prvi, »parmenidovsko« statični, ki »žal« ni več empirično ustrezen zaradi opa- ženega raztezanja vesolja (in drugih razlogov), predvsem pa drugi, dinamični Einstein-De Sitterjev »ravni« model, ki pa je še vedno aktualen za opis dejan- skega vesolja - s filozofskega stališča najbolj zaželena med vsemi sodobnimi kozmološkimi modeli, ker sta najbliže našim predstavam o idealni kozmolo- giji, preprosti in jasni sliki sveta, platonski popolnosti vesolja, ki naj bi čimbolj jasno odražalo enovitost in večnost naravnega nomosa in/al i božjega logosa. Toda kot kažejo nekatere najnovejše astronomske meritve ukrivljenosti ve- soljnega prostora s pomočjo opazovanja zvezd supernov v drugih galaksijah (Perlmutter, Garnavich, 1998 in pozneje), je verjetno tudi »preprost« Ein- stein-De Sitterjev idealno »ravni« model prej plod nekakšnega umišljenega oziroma v mislih pričakovanega popolnega kozmosa kot pa opis dejanskega vesolja.0 Ironija v razvoju kozmologije paje , da se Einsteinova domnevno »naj- večja zmota«, namreč lambda, zdaj znova kaže kot upravičena, še več, današnji kozmologi v njej vidijo možnost zapolnitve vrzeli med doslej izmerjeno in »pričakovano« (tj. za »ravno« vesolje kritično) povprečno gostoto mase in/ali energije v vesolju: lambda naj bi izražala »energijo vakuuma« in tako znova, tako rekoč po ovinku, postavila na kozmološki prestol filozofsko zaželeni mo- del »ravnega« vesoljskega prostora, tj. neko posodobljeno, ne več tako pre- prosto varianto Einstein-De Sitterjevega kozmosa. Vendar je treba k temu takoj dodati, da oživitev lambde obenem pomeni vdor mnoštva novih možnih modelov oziroma scenarijev razvoja vesolja, tako d a j e enostavnost zdaj že »klasičnih« FRW-modelov, v katerih j e imela lambda ničelno vrednost, videti že skoraj idilična (več o merjenju kozmološke konstante in ukrivljenosti pro- stora gl. tudi v reviji Scientific American, januar 2001). Ali se z novimi empiričnimi podatki približujemo rešitvi »uganke vesolja« (vsaj kar zadeva »obliko« celotnega kozmosa v prostoru-času) - ali pa se odda- ljujemo od nje? O tem so mnenja deljena: nekateri kozmologi so optimistični v prepričanju, da smo zdaj tako rekoč tik pred ciljem, drugi pa so v svojih ocenah stanja današnje kozmologije bolj previdni. Da bi bil položaj še bolj zapleten, oživljajo tudi »srednjeveške« zamisli o vesoljni »kvintesenci«, skriv- nostnem »etru«, ki si privzema nove pojavne oblike (Ostriker & Steinhardt, gl. prav tam); poraja se celo sum o tem, d a j e svetlobna hitrost konstantna (J. Magueijo s podporo znanega kozmologajohna Barrowa, ibidem). Takšne reši- ' 'Vsodobni kozmologiji se ponavlja Keplerjeva zgodba: kljub njegovemu prizadevanju, da bi Osončje opisal kot platonsko navdahnjeno popolno »svetovno harmonijo«, so Ke- plerja dejstva prisilila, d a j e v zakone gibanja planetov uvedel namesto krožnih eliptične orbite - in giej: prav s tem odmikom od idealnostije postal, poleg Kopernika, utemeljitelj novoveške astronomije! 9 3 M A R K O URŠIČ. tve seveda posegajo v same temelje sodobne kozmologije, namreč v Einstei- novo relativnostno teorijo, ki pa - to je treba poudariti - v skoraj stoletju po svojem nastanku še nikoli ni bila izkustveno postavljena pod vprašaj, saj j o vsa dosedanja opazovanja in eksperimenti potrjujejo. Zato so bržkone boljši od navedenih »heretičnih« kozmologij tisti eksotični modeli, ki ohranjajo splo- šno teorijo relativnosti, vendar žrtvujejo brezpogojno veljavnost kozmološke- ga načela, na primer presenetljivi modeli »zrcalnega« vesolja, v katerem bi opazovalec videl v vesoljnem prostoru zrcalne časovne replike galaksij, tj. njihove mlajše razvojne faze (gl. Cornish 8c Weeks, 1998); toda predlagateljem tak- šnih modelov doslej še ni uspelo najti na nebu nobenega takšnega »zrcalnega para« galaksij, niti simetričnih območij na »ozadju« prasevanja. Vrnimo se torej k standardnemu modelu razvoja vesolja, z mislijo, da bo v prihodnje verjetno izboljšan z novimi »nestandardnimi« dopolnitvami. Prej smo se vprašali, kaj je kozmološki model, in odgovorili, d a j e to neka idealizirana simbolna reprezentacija realnega vesolja, zgrajena iz matematičnih oz. fizi- kalnih enačb. Dodati je treba, da sodobni standardni model ne sestavljajo samo gravitacijske enačbe Einsteinove splošne relativnostne teorije, ampak tudi — in še posebej za opis zgodnjega obdobja vesolja — enačbe oziroma zako- nitosti »mikrofizike«, tj. fizike osnovnih delcev: z njimi so namreč znanstveno »rekonstruirane« tiste znamenite »prve tri minute« kozmološkega časa po pra- poku, ki jih je v poljudno kozmološko literaturo uvedel Steven Weinberg. Ko govorimo o »prapoku«, je najprej treba poudariti, d a j e sama beseda big bang (dob. »veliki pok«), ki naj bi izražala začetek vesolja, nastala po na- ključju, sprvaje bila izrečena z ironičnim podtonom (uporabil jo je Fred Hoy- le kot zastopnik takrat še aktualne nasprotne teorije, namreč »stacionarnega« modela vesolja, po katerem se vesolje razteza brez začetka in celovitega razvo- ja v času), poleg tega pa je ta beseda lahko tudi zavajajoča, če si z »velikim pokom« predstavljamo eksplozijo, ki poči na nekem določenem mestu in se potem širi s svojim udarnim valom v prostor; prapok namreč ni takšna eksplo- zija, ki bi se širila v neki že pred tem prvim vesoljnim Dogodkom obstoječi prostor, ampak se z njim začne »razpirati« tudi prostor sam. To lahko izrazi- mo tudi s principom vsebovanja: »Vesolje vsebuje prostor in čas; ne obstaja v prostoru in času.« (Harrison, 147). Ali še drugače: »Prapokje bil dogodek, ki se je zgodil povsod.« (Morris, 51) Izkustvena evidenca tega dogodka, njegova »sled«, ki se je ohranila do dandanes, približno 13 milijard let po prapoku, j e izotropno prasevanjeoziroma mikrovalovno sevanje »ozadja«; z ozadjem tu ni mišljen kak substrat, kak »eter«, ampak sevanje samo, ki je izotropno glede na vse »osnovne« opazovalce, ki mirujejo, »pripeti« na svoje koordinate raztezajo- čega se prostora. Standardni model razvoja vesolja intuitivno pomeni predvsem to, da se 9 4 O PRAČUDF.ŽU - RAZMISLEK O NEKATERIH FILOZOFSKIH VIDIKI!I SODOBNE KOZMOLOGIJE vesolje razteza in ohlaja. Iz izotropnega rdečega premika sprektralnih črt svet- lobe galaksij in iz prasevanja sklepamo, d a j e bilo vesolje nekdaj veliko bolj gosto in vroče. (Strogo vzeto, to še ne pomeni, da seje prapok resnično kdaj zgodil, namreč kot časovno prvi Dogodek, čeprav nas misel navaja k temu.) Evidenca za sklepanje, d a j e bilo vesolje nekoč silno vroče, se skriva tudi v opaženih količinskih razmerjih med elementi v vesolju, predvsem med vodi- kom in helijem kot dvema najpogostejšima, ter obstoj devterija (»težkega vo- dika«) v medzvezdnem prostoru. Poleg tegaje pomemben argument za razvoj vesolja tudi »globinska« slika galaksij in kvazarjev (tj. zelo oddaljenih in silno močnih svetlobnih virov, k i j ih razlagajo kot aktivna jedra mladih galaksij, napajana z gravitacijsko energijo črnih lukenj): ko namreč gledamo daleč v vesoljni prostor, gledamo tudi daleč nazaj v čas, kajti svetloba daljnih objek- tov je potrebovala milijarde let, d a j e prišla do nas - in vesolje »globinsko« ni homogeno: kvazarji se na primer pojavijo na določeni razdalji, potem jih je največ na še večji razdalji, nato spet manj.. . Vesolje se torej očitno razvija v času in ta ugotovitev velja tudi neodvisno od tega, ali se je prapok dejansko zgodil ali ne. Starosta ameriške kozmologije, James E. Peebles, je nedavno zapisal: »Bistvo teorije prapokaje v tem, da se vesolje razteza in ohlaja. Opazi- li boste, da nisem nič rekel o 'eksploziji' - teorija prapoka opisuje, kako se vesolje razvija, ne pa, kako se je začelo.« (Peebles, v Scientific American, januar 2001, str. 44) Pa vendar nas v kozmologiji zanimajo predvsem tiste »prve tri minute« ali celo sama prva sekunda po domnevnem prapoku. K zdaj že klasičnemu stan- darnemu modelu nastanka in zgodnjega razvoja vesolja, ki s e j e postopoma oblikoval v desetletjih po Hubblovem odkritju oddaljevanja galaksij, j e bila v osemdesetih letih dodana še hipoteza »vesoljnega napihnjenja« (inflation theory, Alan Guth, 1981), ki naj bi rešila nekatera pereča vprašanja relativistične koz- mologije prapoka. Kot j e znano tudi iz poljudne kozmološke literature, j e bistvo teorije napihnjenja domneva, da seje v drobnem delčku prve sekunde zaradi »fazne spremembe« ob zlomu simetrije med močno in elektrošibko atomsko silo sprostila velikanska energija, ki naj bi vesolje »napihnila« (po analogiji z balonom, ki pa ni vselej najbolj ustrezna) v razmerju neznanskega faktorja najmanj 1 : 1028 (gl. npr. Kanitscheider (1), 283). Ce je hipoteza na- pihnjenja resnična, bi odgovorila tudi na dve »paradoksni« vprašanji, ki se zastavljata znotraj FWR-modeIov kot standardnih scenarijev razvoja vesolja po prapoku: 1) zakaj j e vesolje videti tako »ravno«, evklidsko, namreč v smislu globalne prostorsko-časovne relativistične geometrije, in 2) kako to, da zno- traj našega zaznavnega horizonta vidimo kot izotropne - in ob predpostavlje- nem kozmološkem načelu obenem kot homogene oziroma »usklajene« - tudi tiste regije vesolja (npr. dve regiji na nasprotnih straneh neba), ki po FWR- 9 5 M A R K O U R Š I Č . modelih raztezanja prostora sploh niso mogle nikoli biti medsebojno vzroč- no povezane (namreč zaradi »prepočasne« svetlobne hitrosti, ki p a j e po rela- tivnostni teoriji največja možna hitrost, s katero se lahko prenašajo vzročne verige po prostoru). Guthova teorija napihnjenja rešuje problem ravnosti (1) z domnevo, da seje prostor v tistem drobnem delcu prve sekunde tako neznan- sko povečal, d a j e zdaj znotraj celotne Hubblove sfere videti »raven« (ali vsaj »skoraj raven«, kvazi-evklidski), čeprav j e bil morda pred napihnjenjem ves kaotično »naguban«; problem horizonta (2) pa bi bil rešen s tem, da se je , dom- nevno, med napihnjenjem prostor raztezal z nadsvetlobno hitrostjo, kar bi po- menilo, da so regije, ki so bile prej lahko vzročno povezane in že »usklajene«, šele z napihnjenjem izgubile možnost vzročne povezave. - Ob teoriji napih- njenja j e treba poudariti, da gre še vedno, čepravje od tega predloga minilo že dvajset let, zgolj za hipotezo, ki nima nobene izkustvene opore in j e verjet- no še dolgo ne bo imela, kajti energije delcev, ki so zanjo relevantne, so mno- go prevelike, da bi jih lahko dosegli v obstoječih laboratorijskih pospeševalni- kih. Pri tej teoriji gre torej za neke vrste wishful thinkingflzikov-kozmologov, da bi z dokaj »elegantno« hipotezo zapolnili nekatere očitne vrzeli standard- nega modela prapoka. Toda v zgodovini znanosti so se nekatere elegantne hipoteze pokazale kot napačne. Za filozofa, ki premišljuje o sodobni znanstveni kozmologiji, j e še pose- bej zanimivo, d a j e standardni model s teorijo napihnjenja in tudi z drugimi, še bolj »spekulativnimi« dodatnimi predlogi (na primer z Lindejevo teorijo »kaotičnega napihovanja« ali Hawkingovim »imaginarnim časom« ali celo s Tiplerjevo »fiziko nesmrtnosti«), zašel v domeno izrazito metafizičnih vprašanj, ki pa j ih fizika skuša reševati s svojo bolj ali manj standardno, karseda eksakt- no znanstveno metodologijo. Uspeh tovrstnih projektovje dvomljiv ravno zato, ker pogosto niso razjasnjeni osnovni pojmi, ki vstopajo v nove »meta-fizične« teorije. Eden izmed takšnih pojmovje, na primer, »stvarjenje iz niča« (creatio ex nihilo): ko filozofija ali teologija govorita o stvarenju iz niča v tradicional- nem (recimo tomističnem) pomenu, j e s tem mišljen nič v dobesednem po- menu, kolikor je o niču sploh mogoče govoriti; ko pa fiziki-kozmologi govori- jo o stvaijenju ali nastanku vesolja iz niča, s tem mislijo na nastanek materije in energije ter prostora-časa iz vakuuma, ki seveda ni »čisti« nič, saj naj bi v njem že veljale določene kvantne zakonitosti. Podobni konceptualni nespo- razumi nastajajo pri vprašanju »začetka časa«: začetek časa si običajno misli- mo kot »prvi dogodek«, ki p a j e neizogibno že v času, sicer ne bi bil prvi. O začetku časa se v sodobni kozmološki literaturi pogosto govori precej filozof- sko naivno, zato nas npr. filozof-kozmolog Bernulf Kanitscheider opozarja, da ni nujno, da bi v razvojnem modelu vesolja sploh obstajal kak prvi dogo- dek, četudi je vesolje končno staro: »Dogodki v bližini t = 0 lahko 'potekajo' 9 6 O PRAČUDF.ŽU - RAZMISLEK O NEKATERIH FILOZOFSKIH VIDIKI!I SODOBNE KOZMOLOGIJE kakor realna števila v odprtem intervalu (0, 1), ko se približujejo ničli« (Ka- nitscheider (1), 263), tako »da ni nobenega prvega dogodka« (prav tam, 444). Se posebno težko rešljivi problemi, pa tudi nesporazumi, nastajajo zaradi ne dovolj reflektiranega pojma neskončnosti. Kotje znano, je že klasična filo- zofija uvedla razlikovanje med pojmoma potencialne in aktualne neskončno- sti -Aristotel j e sprejemal prvo, zavračal pa drugo. Podobno je menil Kant, ki mu j e bila aktualna neskončnost samo regulativna ideja, ne pa analitična ka- tegorija. Toda s Cantorjevo transfinitno teorijo množic se je v matematiki in posledično v filozofiji bistveno spremenil odnos do neskončnosti: z aktualno neskončnostjo (natančneje, z mnogimi aktualnimi neskončnostmi) je mate- matika začela računati kot z »realnimi« entitetami. Problem distinkcije med potencialno in aktualno neskončnostjo je znova oživel ter se prenesel v so- dobno fiziko in kozmologijo, kjer pa pravzaprav še danes ni zadovoljivo re- šen. Težko j e namreč odgovoriti na vprašanje, ali kozmologija, ko govori o »odprtih« relativističnih modelih prostora-časa o vesolju, ki naj bi se razte- zalo ad infinitum - in ravno ta možnost se trenutno zdi najbolj realistična), misli na potencialno ali na aktualno neskončnost. Kajti sam »odprti« model j e že zdaj (aktualno?) neskončen, saj ne more postati neskončen v nekem poz- nejšem času, če to ni že zdaj... po drugi strani pa sije težko zamisliti, da bi aktualno neskončno število galaksij, ki je v »odprtih« relativističnih modelih neiz- bežno zaradi povezanosti prostora-časa z materijo/energijo, dejansko kon- vergiralo z vsemi svojimi neskončno mnogimi svetovnicami v domnevni začet- ni singularnosti (tj. v trenutku prapoka, času t= 0). O tem piše Kanitscheider naslednje: »Zdaj je že treba opozoriti na neko kočljivo težavo pri predstavljanju [Anschauung, zrenje], ki nastopa pri odprtih vesoljih. V Einstein-De Sit- terjevem vesolju je prostor v vsaki časovni točki [trenutku] aktualno ne- skončno velik. Če [v mislih] sledimo razteznemu oddaljevanju galaksij v nasprotni smeri, proti singularnosti, bi se moral pri natančni simetriji sekati v [času] t = 0 vsak poljuben par njihovih svetovnic. Za končno vesolje bi to pomenilo, da imajo vse galaksije svoj izvor v neki točkasti [punktförmig] razsežnosti. To pa ni preprosto prenosljivo na primer, ko je prostorska razsežnost neskončna. Če v vsaki časovni točki obstaja v prostoru neskončno mnogo galaksij, namreč pojmovno ni definirano, kaj pomeni, da se neskončno mnoge svetovnice vseh teh galaksij sekajo v eni točki. Zato s i je tu bolje predstavljati, da se vsak poljubno velik, vendar končen delni volumen vesolja skrči na to minimalno razsežnost. S tem približkom k aktualno neskončnemu prostoru, z možnostjo po- tencialno neskončega povečanja števila galaksij, se namreč izognemo miselnemu konfliktu ob predstavi, da bi se neskončno število (Alef(J) 9 7 M A R K O U R Š I Č . galaksij v eni časovni točki skrčilo v izginjajoči prostor.« (Kanitscheider (1), 209-210)7 V sodobni kozmologiji in nasploh v fiziki poleg problema neskončnosti ni rešeno načelno vprašanje odnosa med variabilnimi in konstantnimi količi- nami. Obstaja namreč vrsta »naravnih konstant« (na primer svetlobna hitrost c, gravitacijska konstanta G, električni naboj elektrona e, Planckova konstanta h, pa razmerje med masama protona in elektrona itd.), ki se z vidika današnje razvojne stopnje fizike kažejo kot kontingentne, saj niso ne a priori nujne, ne izpeljane iz fizikalnih teorij, ampak preprosto izmerjene »kot tolikšne«. Vpra- šanje ima seveda filozofsko ozadje: kakšno je razmerje med nujnimi in kon- tingentnimi lastnosti naravnih pojavov? Ali j e v svetu sploh kaj nujnega? Ali pa obratno: je v svetu sploh kaj kontingentnega? S stališča »popolnega« filo- zofskega sistema, kakršen je Spinozov, j e vse bivajoče in ultima analjsi nujno, saj je ravno v nujnosti sveta razvidna njegova umnost, »nepoljubnost«, kajti svet je izraz božjega uma ali logosa. V popolnem kozmosu ne more biti nič naključnega, nič »prigodno« kontingentnega - in vendar v fizikalnih »narav- nih« konstantah ne razberemo nobene nujnosti: mar samo zato ne, ker fizika še ni popolna, ker se iz njenih doslej ne povsem povezanih teorij še ni izobli- kovala popolna, »končna« Teorija? Mnogi fiziki menijo, veijetno upravičeno, da je odsotnost končne teorije glavni razlog za to, da se nam naravne konstan- te kažejo kot »poljubne« in nepovezane, čeprav obenem kot zelo dobro izbra- ne, »dobro uglašene« za obstoj našega kozmosa in bitij, kakršna smo mi, za- vestni opazovalci vesolja. Posebnost fizikalnih predstav o končni teoriji v pri- merjavi s filozofskimi pa je v tem, da se končna teorija v fizikikaže kot že »sko- raj« dosegljiva, kajti pojmovanaje v jasno določenem pomenu, namreč kot teorija, ki naj bi vzpostavila najvišjo teoretsko »simetrijo«, in sicer tako, da bi povezala vse štiri osnovne sile v naravi: močno jedrsko, elektromagnetno, šib- ko jedrsko in gravitacijo. Prve tri so že (vsaj na teoretski ravni) poenotene, medtem ko gravitacija ostaja še izven simetrije. Problem formulacije fizikalne končne teorije je predvsem v tem, da sta Einsteinova splošna relativnostna teorija, ki opisuje gravitacijo, in kvantna fizika, ki opisuje preostale tri sile - 7 Z intuitivnega stališča je v FRW-modelih vesolja nenavadno tudi to, d a j e kvalitativno bistvena meja med odprtim (neskončnim) in zaprtim (končnim) vesoljem odvisna od majhne kvantitativne razlike v povprečni gostoti snovi, natančneje od razmerja (Q) med dejansko povprečno gostoto materije in/ali energije ter kritično gostoto — namreč od praga, pri katerem dejanska gostota preseže kritično, tu pa gre za vprašanje nekaj delcev (protonov) na kubični meter prostora. Simplicij se sprašuje, kako j e lahko neskončnost oz. končnost vesolja odvisna od tega, ali so v kubičnem metru vesolja povprečno trije ali štirje delci? S teoretskega stališča FRW-modelovje to sicerjasno, saj je v splošni relativnostni teoriji topo- logija prostora-časa odvisna od materije/energije v njem, toda z intuitivnega vidika j e tako določena meja med končnostjo in neskončnostjo vesolja precej nenavadna. 9 8 O PRAČUDF.ŽU - RAZMISLEK O NEKATERIH FILOZOFSKIH VIDIKI!I SODOBNE KOZMOLOGIJE metodološko nezdružljivi. Rešitve se iščejo v »kvantni teoriji gravitacije«, v »teoriji strun« ipd., vendar za zdaj še brez uspeha. Steven Weinberg, avtor knjižne uspešnice Prve tri minute, predvsem pa znani nobelovec, ki mu je uspe- lo vzpostaviti fizikalno simetrijo med elektromagnetno in šibko jedrsko silo (hkrati z Abdusom Salamom), pravi v svoji drugi popularni knjigi z naslovom Sanje o končni teoriji (1993) naslednje: »Na osnovi izkušenj zadnjega stoletja bi lahko sklepali, da bo končna teorija slonela na simetrijskih načelih. Pričakujemo, da bodo te simetri- je poenotile gravitacijo s šibkimi, elektromagnetnimi in močnimi sila- mi. .. .Teorija strun seje pokazala kot prvi primerni kandidat za končno teorijo.« (Weinberg, 163) Če končno teorijo konceptualno omejimo na vzpostavitev simetrije med štirimi silami, j e morda upravičeno pričakovanje, da se bosta v ne tako daljni prihod- nosti vendarle poenotila »mikrokozmos« (kvantni svet) in »makrokozmos« (vesoljni prostor-čas, ki ga določajo Einsteinove enačbe gravitacijskega po- lja). Toda nekateri fiziki, med njimi Weinberg in tudi Hawking, pričakujejo od fizikalne končne teorije še precej več, namreč odgovore na tako rekoč vsa relevantna vprašanja, ki nam jih zastavlja narava, tudi rešitev uganke samega začetka vesolja, pojasnitev problema aktualne neskončnosti, dokončno razla- go kozmične urejenosti ipd. Pri tem gre bržkone res samo za sanje o končni Teoriji, za pričakovanja, ki so s kritičnega filozofskega zornega kota nerealna in nesprejemljiva (saj se »narava rada skriva«), vsekakor pa precej manj verjet- na od pričakovanega fizikalnega poenotenja relativnostne teorije in kvantne mehanike. Weinbergovo ambivalentno stališče do zares dokončne Teorije, »teorije vsega« (theory of everything), je razvidno tudi iz naslednjega stavka: »Morda obstaja končna teorija, preprosta množica zakonov, iz katere izhiyajo vse puščice razlag, a je nikoli ne bomo mogli odkriti. Človek morebiti ni dovolj inteligentno bitje, da bi zmogel odkriti ali razumeti končno teorijo.« (Weinberg, 178) Po eni strani se v tej »psihologizaciji« problema končne Teorije - ki bi bila, seveda če bi obstajala, gotovo prej filozofska (in/ali teološka) kot fizikal- na, vsaj če fiziko pojmujemo v današnjem pomenu - kaže precejšnja filozof- ska naivnost; Weinberg pač gleda na filozofijo zgolj iz svojega fizikalnega zor- nega kota in jo , mimogrede rečeno, v Sanjah o končni teoriji tudi precej kritizi- ra.8 Po drugi strani pa j e iz njegovih besed čutiti nostalgijo znanstvenika, iskal- 8 Drugi, nič manj slavni fizik Roger Penrose se loteva problema »končne teorije« na drugačen, filozofsko precej bolj relevanten način kot Steven Weinberg. Penrosovo iska- nje presega današnje pojmovanje fizike predvsem v tem, da skuša v formulacijo svoje 9 9 M A R K O U R Š I Č . ca resnice, blago žalost spričo spoznanja, da človek zaradi svoje intelektualne nepopolnosti morda ne bo zmogel ne odkriti ne razumeti končne teorije, tudi če bi mu jo razodel kak dobrohotni bog ali angel ali marsovec... ali pa Mefisto, kakor staremu Faustu. - Zato prvi del razprave o sodobni kozmologi- ji končujem z Goethejevimi verzi: O srečna vera, da se vzpneš sploh kdaj iz brezen zmote in zablode! Prav tisto res pogrešaš, kar ne veš, kar veš, pogrešal bi brez škode. (Goethe, Faust, 89) * * * Doslej smo govorili o našem vesolju, zdaj pa pridejo na vrsto še druga veso- lja, pa univerzum in kozmos. Najprej predpostavimo, d a j e standardni model vesolja, ki ga j e sodobna kozmologija zgradila korak za korakom (tj. klasični model prapoka, skupaj s teorijo napihnjenja in tudi z morebitno ponovno vključitvijo kozmološke konstante) - resničen, namreč d a j e ustrezen model resničnega razvoja vesolja. S tem modelom se j e vesolje v dvajsetem stoletju spet uredilo v kozmos (ko je v prejšnjih že kazalo, da to ni več mogoče), na- mreč v kozmos moderne fizike oziroma v fizikalni vesoljni red, »modeliran« z matematičnimi formulami. Poleg tega se zdi, d a j e bil s standardnim mode- lom znova najden tudi univerzum, saj j e prapok edinstveni dogodek, z njim pa je vse naše vesolje enkratno in neponovljivo, »unikatno«. Standardni model naj ne bi bil samo opis strukture in razvoja vesolja, ampak naj bi ponujal tudi razlago (razen v začetni singularnosti), zakaj je vesolje takšno, kot je. V tem znanstvenem »optimizmu« pa so se kmalu začele pojavljati slepe pege. Eno izmed vprašanj, na katero tudi najboljši kozmološki model (za zdaj) še ne more odgovori ti, j e vprašanje, zakaj (odkod?) j e naše vesolje že od svoje prve sekunde tako »dobro ubrano« (angl. well-tuned, dob. »dobro uglašeno«). Sodobna kozmološka fizika namreč vedno znova odkriva evidence dobre ubra- nosti in ugotavlja, da če bi bilo naše vesolje v svojih osnovnih parametrih le malce drugačno, se v njem sploh ne bi moglo razviti življenje, a ne samo to - v njem ne bi mogli nastati niti planeti, niti zvezde, niti galaksije, še več: niti osnovni delci snovi, iz katerih je zgrajena celotna narava, vključno z nami, ne bi obstajali, če bi bili začetni fizikalni parametri le prav malce drugačni. Kako je mogoče, d a j e vesolje tako dobro ubrano? Odkod to? Ali gre za »srečno različice povezovalne teorije vključiti zavest, ki pa j o pojmuje kot nezvedljivo na »algorit- mično logiko« računalnikov in nasploh sodobne znanosti. Gl. predvsem (Penrose, 1989). 1 0 0 O PRAČUDF.ŽU - RAZMISLEK O NEKATERIH FILOZOFSKIH VIDIKI!I SODOBNE KOZMOLOGIJE naključje« ali za »božji načrt« (God's design)? Znanost načeloma ne sprejema niti naključja niti božjega načrta, saj naključje sploh ni nobena razlaga, med- tem ko božji načrt - ali širše, teleologija - ni znanstvena razlaga. Toda, ali obstaja kakšna druga možnost razlage dobre ubranosti, če se odpovemo sa- njam o končni fizikalni Teoriji, ki naj bi razložila prav vse? Videli bomo, da božjemu načrtu alternativno razlago omogoča t.i. »antropično načelo«, naj- prej pa poglejmo nekaj najbolj očitnih dobrih ubranosti v vesolju. Fizik-kozmolog Robert Dickeje na primer izračunal (leta 1978), da bi po standardnem modelu vesolja eno sekundo po prapoku zmanjšanje hitrosti širjenja za eno samo milijoninko (!) povzročilo, da bi se vesolje spet zrušilo vase, še preden j e postalo transparentno za fotone, kar seje zgodilo kakih pol milijona let po prapoku; nasprotno pa bi enako majhno povečanje hitrosti širjenja po prvi sekundi povzročilo, da bi raztezanje prostora popolnoma pre- vladalo nad gravitacijo, tako da ne bi prišlo do zgoščevanja zvezd, oblikovanja galaksij itd. (podobne, še bolj presenetljive izračune navaja Stephen Hawking v Kratki zgodovini časa). - Na neko drugo vprašanje, namreč kako da so vzroč- no nepovezane regije na horizontu videti tako dobro usklajene (tj. »problem horizonta«), so kozmologi, kot smo že rekli, skušali odgovoriti s teorijo na- pihnjenja: toda tudi sam »mehanizem« napihnjenja je moral biti zelo dobro ubran! Teorija napihnjenja ne rešuje dokončno problema usklajenosti oziro- ma dobre ubranosti zgodnjega vesolja, ampak ga prenese na drugo, osnov- nejšo raven razlage. Morebitni ugovor, d a j e v teh primerih dobra ubranost vezana na stan- dardni kozmološki model, ki še sam ni povsem preverjen, čeprav nedvomno precej dejstev govori zanj (zato smo tudi mi predpostavili njegovo resničnost) - ta ugovor je prekratek, saj obstaja vrsta argumentov za dobro ubranost tudi na področju fizike delcev, ki ni odvisna od kozmologije; na primer, razlika med masama protona in nevtrona je približno enaka masi dveh elektronov (torej sorazmerno majhna), a če bi bila razlika le malce drugačna, ne bi bil možen obstoj stabilnih elementov, tj. večina elementov bi bila radioaktivnih, kar bi nadalje preprečevalo nastanek velikih organskih molekul, npr. amino- kislin, ki so gradnice žive snovi itd. V ozadju tovrstnih kvantnih ubranosti niso nobeni teoretski (nujni, apriorni) razlogi, kajti, kot je bilo že rečeno , fizikalne konstante niso izpeljane iz enačb same teorije, ampak se nam - vsaj na sedanji ravni znanosti, ko še ni »končne teorije« - kažejo kot kontingentne. v enačbe j ih vnesemo za uskladitev variabel v fizikalnih zakonih. Torej s teoretskega stališča ne bi bilo nič protislovnega, če bi imela npr. gravitacijska konstanta G drugačno vrednost, toda posledice te spremembe bi bile drastične, podobno kakor v drugih že navedenih primerih. Dobra ubranost narave se kaže tudi v razmerjih med štirimi osnovnimi fizikalnimi silami; na primer, če bi bila moč- 1 0 1 M A R K O U R Š I Č . najedrska sila, ki veže kvarke v protonih in nevtronih ter protone in nevtrone med seboj, še rahlo močnejša, bi se vsa snov spremenila v jedra skoraj neome- jene velikosti, nekakšne miniaturne nevtronske zvezde; gostote in pritiski v takšnih telesih bi bili velikanski, razmere torej zelo »negostoljubne« za življe- nje, kakršnega poznamo. Primerov dobre ubranosti bi lahko naštevali še in še. Očitno je , da se nam vesolje kaže kot dobro ubrano za obstoj nas samih kot mislečih bitij, in sicer že na fizikalni, kaj šele na kemijski in biološki ravni (npr. če pomislimo na izjemno majhno možnost naključnega nastanka molekule DNK). Nastanek življenja, še posebej pa zavesti, je velika skrivnost; in tudi če te skrivnosti (še) ne poskušamo znanstveno razložiti, se soočimo z vprašanjem, kako to, da so bili začetni pogoji, za katere je bilo, teoretično vzeto, neskončno drugih možnosti, tako dobro iz- brani za nastanek same snovi, osnovnih elementov, iz katerih smo sestavljeni. John Leslie, kanadski filozof-kozmolog, eden izmed glavnih sodobnih teoreti- kov dobre ubranosti in njenih epistemoloških posledic, j e v svoji knjigi Vesolja (Universes, 1989) zapisal: »Bog je moral biti zelo skrben pri odločanju, katero fizikoje izbral.« (Leslie, 63) - Toda Leslie je ta stavek mislil ironično, saj sam ni teist, ampak neke vrste panteist (oziroma »novoplatonik«, kot s e j e na koncu knjige sam imenoval). Zastavlja se namreč vprašanje: ali j e »pravo« fiziko res moral izbrati Bog, da bi se mi, ljudje, opazovalci, rodili v zavedajočem se telesu in se takole spraševali - ali pa se to nenavadno »naključje« da razložiti tudi drugače? Dejstvo je, da j e dobra ubranost narave in celotnega vesolja očitna in da kliče k razlagi, saj se razum, ki zahteva zadosten razlog za kontingentna dejs- tva, ne more sprijazniti, da bi bila tolikšna natančnost pri razvoju vesolja zgolj naključna. In potem ko znanost zavrne naključje, po drugi strani pa tudi teleo- logijo in Boga »postavi v oklepaj«, še vedno preostane sicer vprašljiva, vendar teoretsko zanimiva možnost, da se pri razlagi nenavadnih naključij in celotne dobre ubranosti uporabi »antropično načelo«. Kozmolog Brandon Carter, ki je prvi formuliral in tudi poimenoval antro- pično načelo (1974),je to načelo postavil nasproti splošnemu trendu novoveš- ke astronomije in/ali kozmologije, izraženem v že omenjenem »kopernikan- skem načelu«, ki pravi, da naš položaj (lokacija) v vesolju ni v nobenem po- gledu izjemen: ne samo, da nismo v središču sveta, kot so menili stari, ampak naj ne bi bili s svojim položajem na planetu Zemlji, v Osončju, v Mlečni ce- sti... prav v ničemer »privilegirani«. Carter sicer ne zanika kopernikanskega načela v prvotnem, čisto prostorskem pomenu (torej ne oživlja starega geo- centrizma), ampak poudarja privilegiranost naše - človeške, »antropične« - lokacije v nekem drugem pomenu, namreč da smo v vsem širnem vesolju pri- vilegirani po zmožnosti, da smo opazovalci, tj. da imamo čute in razum, s kate- rimi lahko opazujemo vesolje in se čudimo, kako to, d a j e tako dobro ubrano, 1 0 2 O PRAČUDF.ŽU - RAZMISLEK O NEKATERIH FILOZOFSKIH VIDIKI!I SODOBNE KOZMOLOGIJE da smo se v njem lahko rodili mi, opazovalci... Carter na osnovi te epistemo- loške »zanke« (loop) formulira antropično načelo kot trditev, da »mora biti tisto, kar lahko pričakujemo, da bomo opazovali [v vesolju], omejeno s pogo- ji, ki so nujni za našo prisotnost kot opazovalcev.« In v oklepaju dodaja: »Če- prav naš položaj ni nujno središčni, je neizbežno do neke mere privilegiran.« (Carter, 132). Antropično načelo pa ima že pri svoji prvi formulaciji dve razli- čici: »šibko« in »močno« (tako ju j e imenoval Carter sam). Šibko antropično načelo se glasi: »...pripravljeni moramo biti upoštevati dejstvo, da je naš položaj [loca- tion] v vesolju nujno privilegiran v tem smislu, daje združljiv [compatible] z našim obstojem kot opazovalcev.« (Carter, 133) Močno antropično načelo pa pravi: »...da Vesolje [the Universe] (in torej osnovni parametri, od katerih je odvisno) mora biti takšno, da dopušča nastanek opazovalcev znotraj sebe na neki [svoji razvojni] stopnji [within it at some stage]. Če parafraziramo Kartezija: 'Cogito ergo mundus talis est' ['Mislim, torej svet takšenje'].« (Carter, 135) Večina kozmologov j e pripravljena sprejeti veljavnost šibkega antropič- nega načela, čeprav mnogi pravijo, da gre zgolj za tavtologijo, ki nima prave razlagalne vrednosti; glede veljavnosti močnega načela pa se mnenja zelo raz- hajajo, predvsem zaradi različnih interpretacij (in tudi nerazumevanja) mo- dalitete nujnosti, izražene v načelu z glagolom mora, pa tudi zaradi pomenske nejasnosti izraza Vesolje (the Universe) - alije tu mišljeno n&íevesolje, ali Univer- zum kot celota vseh »možnih vesolij«, ali celo vsako (od možnih) vesolij? Sled- nji pomen bi vodil v teleologijo, in tako so nekateri znani kozmologi, žal na- pačno, razumeli Carterjev predlog.9 Premislimo najprej šibko različico antropičnega načela. Šibko načelo govori o našem položaju oziroma naši lokaciji v vesolju - tako prostorski kot časovni lokaciji, ki nam omogoča opazovati in je (zgolj) v tem smislu privilegi- rana. Kaj lahko takšno načelo sploh pojasni? Kateremu še nepojasnjenemu astronomskemu in/al i kozmološkemu pojavu lahko naša lokacija nudi razla- go? Presenetljivo, zagovorniki načela so prepričani, d a j e z njim možno na primer razložiti, zakaj j e naše vesolje tako velikansko (spomnimo se, da radij Hubblove sfere znaša med 10 in 20 milijardami svetlobnih let). Tako kot dobri stari silogizmi, tudi ta antropična argumentacija za velikost vesolja vodi k skle- pu prek »srednjega pojma«, in sicer časa, k i j e potekel od nastanka vesolja: '•' Na pr imer Joseph Silk, ki v svoji sicer zanimivi knjigi CosmicEnigmas (1994) pravi, da j e antropično načelo »golo teleološko besedičenje« itd. (Silk, 8). 1 0 3 M A R K O U R Š I Č . vesolje namreč mora biti zelo staro, da bi se v njem lahko rodili opazovalci, saj smo sestavljeni tudi iz takšnih elementov, ki se lahko »zvarijo« samo v sredi- cah zvezd in se potem v eksplozijah supernov raztrosijo po galaktičnem pro- storu, od koder se nekateri spet zberejo prav na naši žemljici in končno prav v naših zavedajočih se telesih; in ker astrofizika uči, da zvezde živijo več mili- jard let, se mi lahko rodimo iz njihovega prahu šele po preteku tega časa; seveda pa zvezde ne morejo biti mlajše od celotnega vesolja; in ker se Hubb- lov horizont fotonov (ali Hubblova sfera) oddaljuje od nas vsaj s svetlobno hitrostjo, j e dandanes, ko smo končno tu in opazujemo nebo, oddaljen od nas že, recimo, 15 milijard svetlobnih let.10 In zato j e vesolje tako ogromno. (In Hubblova sfera, znotraj katere lahko vidimo galaksije, j e po standardnem modelu vesolja povrh vsega še majhen del celotnega vesolja!) - Kozmologa John Barrow in Frank Tipler, avtorja obsežne monografije z naslovom Antro- pično kozmološko načelo (The Anthropic Cosmological Principle, 1986) k tej argu- mentaciji dodajata: »Nihče naj ne bo presenečen ob spoznanju, da j e Vesolje [the Universe] tako ogromno, kot je. V nekem [vesolju], ki bi bilo znatno manjše, mi ne bi mogli obstajati. Se več: argument, da v Vesolju zaradi njegove ogromnosti kar mrgolijo civilizacije, zgubi precej svoje prepričljivosti: Vesolje mora biti tako veliko, kotje, da bi lahko vzdrževalo [support] eno samo samotno oporišče življenja.« (Barrow 8c Tipler, 18) Vsekakor presenetljiva misel! Kljub temu pa se nam zdi, da antropični razlagi velikosti vesolja nekaj manjka. Tako drugačnaje od razlag, ki smo j ih sicer vajeni v znanosti, da nemudoma pomislimo na teleologijo: vesolje j e tako silno veliko zaradi nas? Toda pri antropičnem načelu, predvsem pri šib- kem, a tudi pri močnem, če ga pravilno razumemo (o njem več pozneje), ne gre za causa finalis, ampak zgolj za logični razlog nekega opaženega pojava, na primer velikosti vesolja. Vseeno pa navedeni argumentaciji manjka še nekaj, tudi če j e ne razumemo finalistično: vprašamo se namreč lahko, zakaj ne bi 10 Natančneje: hitrost raztezanja Hubblove sfere (tj. hitrost oddaljevanja »horizonta fotonov« od opazovalca v središču sfere) j e odvisna od relativističnega modela: v FRW- modelih, pri katerih se hitrost raztezanja s potekom kozmičnega časa zmanjšuje (tj., pri katerih j e vrednost »zaviralnega parametra« q pozitivna), j e hitrost oddaljevanja Hubblo- ve sfere celo večja od svetlobne in sicer za faktor: c(l+^). K o t j e bilo že rečeno, to ni v nasprotju z Einsteinovo (posebno) teorijo relativnosti, ker Hubblova sfera ni kak mate- rialen objekt, ampak zgolj geometričen pojem. Hubblova s fe ra j e definirana tako, da se galaksije na njeni »površini« (na samem horizontu fotonov) zaradi raztezanja vesolja od- daljujejo od opazovalca s svetlobno hitrostjo, torej za opazovalca niso več vidne. Hubblov horizont fotonov v FRW-modelih z upočasnjenim raztezanjem vesolja »prehiteva« samo raztezanje, zato s potekom kozmičnega časa prihajajo »na našo stran« horizonta nove in nove galaksije - preprosto rečeno: opazovalčev horizont se širi. (Gl.: Harrison, 446-447) 1 0 4 O PRAČUDF.ŽU - RAZMISLEK O NEKATERIH FILOZOFSKIH VIDIKI!I SODOBNE KOZMOLOGIJE zvezde živele krajši čas, zakaj ne bi bil Hubblov horizont fotonov bližji, zakaj ne bi - navsezadnje- imela konstanta svetlobne hitrosti cvišjo vrednost...? Saj nimamo nobene primerjave s kakim drugim vesoljem, da bi lahko rekli, d a j e naše vesolje nu jno v teh-in-teh svojih lastnostih in kontingentno v drugih. In res, antropično načelo je smiselno le, če predpostavimo mnoštvo vesolij, seveda hipotetičnih, saj do možnih drugih vesolij nimamo dostopa, povsem smo zno- traj našega. Samo če je domena antropičnega načela mnoštvo vesolij (ensemble of universes ali »multiverse«, kot se izrazi John Leslie), v katerih so nekateri parametri fiksni, drugi pa variabilni, lahko s tem načelom razložimo dobro ubranost našega vesolja za nas kot opazovalce - brez te predpostavke mnogih vesolij pa j e antropično načelo res prazna tavtologija, kakor mu tudi sicer očitajo nekateri kritiki. Vzemimo znova za primer dobro ubranost hitrosti raztezanja vesolja v prvi sekundi kozmološkega časa: antropična razlaga te »neveijetno« dobre ubranosti, ki »protidejstveno« pravi, da če ne bi bilo vesolje tako dobro ubrano že na samem začetku, potem nas opazovalcev pač ne bi bilo tukaj, ker pa smo tukaj, j e vesolje moralo biti dobro ubrano - ta logična razlaga, če odmislimo teleologijo, j e učinkovita samo tedaj, če predpostavlja zelo mnogo vesolij, v večini katerih opazovalcev ni, ker zanje pač niso bila dobro ubrana, in se tako zdaj tam, v večini tistih drugih vesolij, nihče ne more spraševati, odkod njihova (ne) ubranost. Smiselnost antropične razlage temelji na »učin- ku opazovalne selekcije« med vesolji, ta pa seveda nujno predpostavlja njiho- vo mnoštvo, sicer ne nujno neskončno mnogo vesolij, gotovo pa zelo veliko število, »nebroj« vesolij. John Leslie ilustrira razlagalno funkcijo antropičnega načela z vrsto zgod- bic, med katerimi najdemo tudi ribiško zgodbico. Recimo, da si ribič in da veš, d a j e motna voda jezerca skrivala natanko 87,6 cm dolgega sulca - saj si tako velikega sulca pravkar ujel in izmeril. Ali to dejstvo zahteva kakšno posebno razlago? Niti ne, kajti vsaka riba mora imeti neko dolžino. Vendar si zatem dobro ogledaš svojo novo ribiško palico (recimo, da bi preveril, ali se ni kaj poškodovala zaradi tako velike ribe) in presenečen ugotoviš, da na njej z drob- nimi črkami piše, d a j e »s to palico možno loviti samo ribe dolžine natančno 87,6 (± 0,1) cm«! Zdaj pa si precej zbegan in različne hipoteze ti švigajo po glavi, da bi si razložil to nenavadno ujemanje: najprej pomisliš, (a) d a j e v jezercu morda bila ena sama riba, namreč ravno ta, ki si j o pravkar ujel: nek- do jo je vzgojil prav zate, da bi te razveselil s slastno ribjo večerjo; toda potem podvomiš v to hipotezo, kajti le kdo bi to lahko storil? Zato pomisliš na drugo možnost razlage (B), namreč da v motnem jezercu plava »nebroj« različno dolgih rib in da si čakal dovolj časa, d a j e končno prijela tista, k i j e ravno pravšnje dolžine za tvojo ribiško palico. - S stališča logike sta obe razlagi spre- jemljivi in sta lahko celo združljivi (čepravje v tem primeru ena od njiju od- 1 0 5 M A R K O U R Š I Č . večna). Nasprotno pa za razlago ne pride v poštev misel, d a j e bila v motnem jezercu ena sama riba, k i je povsem po naključju ustrezala tvoji ribiški palici. Takšnega neverjetnega naključja razum preprosto ne more sprejeti, kajti za vsako kontingentno dejstvo zahteva zadosten razlog. Prav tako za razlago ne pride v poštev misel, d a j e v motnem jezercu sicer mnogo rib in da so vse enako dolge, namreč ravno pravšnje za tvojo ribiško palico. Za naš kontekst pa je posebej zanimivo to, da imajo v razlagi (B), ki j e ravno tako ali morda še bolj sprejemljiva razumu kot razlaga (a) , razlagalno funkcijo pri ulovu ravno pravšnjega sulca za tvojo palico tiste druge ribe, namreč ribe drugih dolžin, ki j ih v motni vodi sploh ne vidiš in za katere izkustveno ne veš, ali resnično obstajajo ali ne. (Analogno pri kozmološkem antropičnem načelu pojasnjuje- jo nam nedostopni drugi svetovi dobro ubranost našega, nam edinega izkus- tveno dostopnega sveta.) - Kaj pa, če ne ujameš enako dolge ribe, kot j e zapi- sano na tvoji palici? Potem se sploh ne boš čudil, ampak kvečjemu smejal. Skratka, dobra ubranost je lahko razložena bodisi teleološko (z božjim, človeškim ali, kot je mislil Aristotel, tudi z naravnim smotrom) in v tem primeru za razlago ne potrebujemo mnoštva svetov - ali j o razložimo z antropičnim načelom, ki pa ima razlagalno moč zgolj tedaj, če predpostavimo mnoštvo sve- tov, četudi nam razen našega edinega niso dostopni. Vendar ribiška zgodbica ni povsem adekvatna ilustracija razlagalne funkcije antropičnega načela, ker analogija med vesolji in ribami različnih velikosti ni čisto ustrezna: čeprav ribič v motnem jezercu ne vidi drugih rib, pa iz svojih prejšnjih izkušenj ve, da na svetu obstajajo ribe drugih velikosti od tiste, ki j o j e ujel, medtem ko kozmolog nima prav nobene izkušnje, da poleg našega vesolja obstajajo tudi druga vesolja. Odkod torej sploh njegova misel, da druga vesolja utegnejo obstajati? V sodob- ni relativnostni in kvantni fiziki je več možnih teoretskih »scenarijev« za obstoj mnoštva vesolij, svetov, ki niso v medsebojni vzročni zvezi (sicer ne bi bila različ- na vesolja): od možnega neprekrivanja »svetlobnih stožcev« dveh regij vesolj- nih dogodkov v prostoru-času (Einstein), prek časovno ločenih vesolij v ciklič- no »utripajočem« univerzumu (Wheeler), pa različnih možnosti lomov sime- trij med osnovnimi silami pri »napihovanju« vesolij (Linde), do mnoštva vzpo- rednih kvantnih stanj (Everett) - čejih naštejem samo nekaj. Razen Einsteino- ve ločenosti vzročno nepovezanih regij (»vesolij«) v prostoru-času, ki pa so ven- darle ločene znotraj istega univerzuma, so vsi drugi scenariji precej spekulativni. Carter se na koncu svojega slavnega članka ogreva za Everettove mnoge svetove kvantne valovne funkcije, medtem ko se Leslie izreka za manj fantastično va- rianto, saj - sledeč Einsteinu - druga vesolja pojmuje predvsem kot zelo od- daljene druge regije Vesolja, ki se raztezajo onstran Hubblovega horizonta, in Univerzumje v tem smislu »multiverzum« (»multiverse«). Ta pojem uporablja tudi že omenjeni angleški kozmolog Martin Rees: 1 0 6 O PRAČUDF.ŽU - RAZMISLEK O NEKATERIH FILOZOFSKIH VIDIKI!I SODOBNE KOZMOLOGIJE » Z 'mnogo-svetno' verzijo kvantne mehanike [cf. Everett] je dan eden izmed pristopov k pojmu 'multiverzuma'. Drug možen kontekst, v kate- rem bi lahko obstajala druga vesolja, nudi zamisel 'večnega napihovanja' [ 'eternal inflation', tj. vedno novih napihnjenj, cf. Linde], čepravje še zelo spekulativna... [kajti] napihovanje lahko ustvari ločena vesolja-[ali] lo- čene domene znotraj multiverzuma [cf. Leslie] - ki se na različne načine hladijo in v njih potem vladajo različni zakoni... .Do kompleksne evoluci- je morda lahko pride le v 'oazah', kjer imajo [fizikalne] konstante ugod- ne vrednosti. .. .Druga vesolja so lahko povsem ločena od našega, tako da ne bodo nikoli prišla v horizont naših daljnih zanamcev... .Kar je skupno vsem tem spekulativnim stališčem,je predstava, da j e naš prapok le en dogodek v veliko večji [grander] strukturi; celotna zgodovina našega veso- lja je zgolj ena epizoda v neskončnem multiverzumu.« (Rees, 248-249) Naj se vrnem k antropičnemu načelu. Nekateri kritiki pravijo, da gre pri šibki različici zgolj za tavtologijo, ki ne more pojasniti ničesar. Tavtološkost naj bi bila še bolj razvidna iz naslednje formulacije šibkega načela: »Vsako zavestno bitje, ki obstaja, se lahko (z) najde le tam, kjer j e zavestno življenje možno.« Morda j e ta formulacija res formalno bližje tavtološkosti od izvirne Carterjeve, gotovo pa ni povsem brezvsebinska. Po strukturi j e zelo podobna osnovnemu teoremu Kantove transcendentalne analitike: »Pogoji možnosti izkustva nasploh so obenem pogoji možnosti predmetov izkustva.« (Kant, Kri- tika čistega uma, 11,2,2,2) Pri Kantu so sintetična apriorna načela spoznanja ista kot načela možnega izkustva, slednja pa določajo pogoje samih predme- tov izkustva. V analognem smislu bi lahko rekli, d a j e Carterjevo antropično načelo sintetično apriorno načelo kozmologije, ki določa pogoje možnosti samega vesolja, seveda za nas, ne po sebi. Pri Carterju je Kantov obrat »fizika- liziran«, ostaja pa aprioren; prav apriornost načela je še posebej sporna za nekatere kozmologe, npr. za Heinza Pagelsa, ki pravi, da j e antropično nače- lo »lenuhov pristop k znanosti« in da v izkustveni kozmologiji nima spoznav- ne vrednosti zaradi nemožnosti falsifikacije (v smislu Karla Popperja). Seveda antropičnega načela ne moremo izkustveno falsificirati, vendar pri tem ni- smo nič na slabšem kot pri kozmološkem načelu, ki je po splošnem konsenzu temeljno za kozmologijo. Očitek tavtološkosti bi bil upravičen tedaj, če bi obstajalo zgolj eno možno vesolje in v njem ena sama možna lokacija zavestne- ga bitja. Ob predpostavki mnoštva vesolij (ali »možnih svetov«) tavtološkost izgine, saj ima šibko načelo gotovo vsaj to informativno vrednost, da vzpostav- lja povezavo med lokacijo v prostoru-času in opazovalcem, tj. da analogno kakor Kant povezuje spoznanje (opazovanje) in njegove možne predmete. Res pa je, gledano s stališča kozmologije kot eksaktne znanosti, eksplika- tivna moč šibkega načela dokaj šibka - in zavedajoč se tega, je Carter ponudil 1 0 7 M A R K O U R Š I Č . drugo, »močno« varianto, ki pravi, naj vas spomnim, »...da Vesolje (in torej osnovni parametri, od katerih je odvisno) mora biti takšno, da dopušča nasta- nek opazovalcev znotraj sebe na neki [svoji razvojni] stopnji«. Barrow in Ti- pler v že omenjeni monografiji Antropično kozmološko načelo pravita, d a j e mož- no razumeti Carterjevo močno načelo na tri načine: »(A): Obstaja eno možno Vesolje, kije 'načrtovano' ['designed'] s ciljem, da porodi in vzdržuje 'opazovalce'. (B): Opazovalci so nujni za obstoj Vesolja [ to bring the Universe into being]. (C): Mnoštvo [an ensemble] drugih različnih vesolij j e nujno za obstoj našega Vesolja.« (Barrow & Tipler, 22) Čudno: nobena od treh navedenih možnosti ne izraža prvotnega smisla Carterjevega močnega antropičnega načela. Barrow & Tipler se v svoji znani in vplivni knjigi zavzemata predvsem za možnost (C), kajti - »Ta trditevje podprta z 'mnogo-svetno' [Everettovo] interpretacijo kvant- ne mehanike in s pristopom 'vsote-zgodovin' [sum-over-histories] h kvant- ni gravitaciji, saj morata obe [teoriji] neizogibno dopustiti/priznati [re- cognize] obstoj celotnega razreda [class] realnih 'drugih svetov', iz katere- gaje izbran naš po optimalnem [optimizing, dob. 'optimizirajočem'] na- čelu. Videli bomo... da so posledice takšne verzije močnega antropične- ga načela potencialno preverljive [testable].« (prav tam) Toda zakaj naj bi bilo, kot pravi varianta (C), mnoštvo drugih različnih vesolij nujno za obstoj našega? To j e resnično težko razumeti, ne glede na to, da omenjene fizikalne teorije »dopuščajo« obstoj mnogih svetov. Sicer pa Bar- row & Tipler prvo varianto (A) pripisujeta predvsem »naravnim teologom preteklih stoletij« in med sodobniki na primer Fredu Hoylu, zastopniku »sta- cionarnega« modela vesolja, druga varianta (B) pa naj bi izražala Wheelerje- vo »soudeležnostno« [participatory] antropično načelo, ki pa je, kot menita avtorja, s filozofskega stališča preblizu Berkeleyevemu solipsizmu (esse estper- cipi). - Kakorkoli že, Barrow & Tipler sta izdatno pripomogla k temu, da mno- gi sodobni kozmologi razumejo antropično načelo kot teleološko trditev, kar pa gotovo ni bila prvotna Carterjeva intenca. John Leslie, eden redkih, ki vseeno skušajo slediti izvirnemu pomenu načela, pravi, da med šibkim in moč- nim načelom pravzaprav ni neke bistvene kvalitativne ločnice, ampak je meja bolj kvantitativna: logična nujnost zveze med opazovalcem in mestom opazo- vanja se v šibki varianti nanaša na »našo lokacijo v vesolju«, v močni pa na »naše vesolje« [v celoti]; Leslie meni, d a j e razlikovanje med »subjektivno« lokacijo in »objektivnim« vesoljem lahko zavajajoče, saj se - 1 0 8 O PRAČUDF.ŽU - RAZMISLEK O NEKATERIH FILOZOFSKIH VIDIKI!I SODOBNE KOZMOLOGIJE »...obe načeli zrcalita drugo v drugem. Močno antropično načelo zade- va naš univerzum, šibko pa našo regijo ali lokacijo; toda, kakor je bilo že rečeno, ni nekega edinega in enoznačno ustreznega kriterija za štetje svetov in zato tudi ni takšnega kriterija za razlikovanje svetov od zgolj regij. Če je svet, o katerem se govori, dovolj velika druga prostorsko- časovna regija, se lahko močno načelo nadomesti s šibkim.« (Leslie, 135) To stališče j e sicer smiselno, čeprav po drugi strani drži, da ima močno načelo intuitivno vendarle bolj »objektivni« status kot šibko, kar je razvidno tudi iz duhovite Carterjeve parafraze Kartezija, dodane k formulaciji močne- ga antropičnega načela: Cogito ergo mundus tališ est (Mislim, torej svet takšen je) . Najpogostejši nesporazum v zvezi z močnim načelom izvira iz zmotnega prepričanja, da ergov »kartezijanski« formulaciji pomeni vzročni 'torej'. Če bi tu res šlo za vzročni odnos med mislečim človekom (opazovalcem) in svetom (vesoljem), namreč v tem smislu, da bi bil prvi vzrok in drugi učinek, bi bila to neizogibno smotrnostna, tj. teleološka vzročnost (causa finalis), kajti dejstvo je, d a j e bilo časovno (evolucijsko) najprej vesolje in potem šele človek-opazo- valec v njem. Toda pri Carterjevem antropičnem načelu ne gre za vzročni odnos, saj načelo še zdaleč ne trdi, da si človek-opazovalec (cogito kot subjekt) z neko misteriozno causa finalis ustvarja ustrezne pogoje za lastno bivanje v vesolju, temveč gre zgolj za relacijo posledice (konsekvence) v logičnem po- menu: ustrezni pogoji (dobra ubranost vesolja) so logična posledica dejstva, da smo zdaj tu in da se lahko sprašujemo, kako to, d a j e vesolje tako dobro ubra- no za nas, opazovalce. Ne gre torej za vzrok (causa), marveč za razlog (ratio) - za razlago dobre ubranosti vesolja v logičnem oziroma epistemološkem, in ne v fizikalno-vzročnem oziroma ontološkem pomenu. Tudi Kanitscheider pou- darja, da antropični argument »daje le logično povezavo med samozavedanjem organske snovi in določeno konstelacijo kritičnih parametrov, namreč če (ne pa: če in samo če) seje snov začela opazovati, so parametri takšni in takšni...« (Kanitscheider (2), 370). Gre torej za razlago nujnih, ne pa že tudi zadostnih pogojev za rojstvo opazovalca. - Šele ko nam je to jasno, se moramo odločiti, ali takšno vrsto razlage v naravoslovni znanosti sprejmemo ali ne. V vsakda- njem življenju imajo razlogi, ki so časovno postavljeni v prihodnost, pogosto pomembno eksplikativno funkcijo in bržkone so tovrstni »finalni« razlogi spre- jemljivi tudi v znanosti, če j ih ne zamenjujemo z vzroki in če se zavedamo, da logična razlaga ne more nadomestiti vzročne, ampak jo kvečjemu anticipira- ti. V tem kontekstu naj zapišem še nekaj besed o analogiji antropičnega na- čela s Kartezijevim cogito ergo sum: če bi cogito razumeli v ontološkem pomenu, namreč kot vzrok vsega bivajočega (in Kartezij j e tudi sam, morda nehote, 1 0 9 M A R K O U R Š I Č . pripomogel k takšnemu razumevanju z racionalističnim enačenjem vzroka in razloga, causa sive ratio), bi nas cogito neizogibno vodil bodisi v solipsizem ali v subjektivni idealizem; če pa cogito razumemo v logično-epistemološkem po- menu (kot si ga je Kartezij prvotno zamislil, kar potrjuje tudi njegova izpelja- va cogita iz metodičnega dvoma itd.), namreč kot raz tog-gotovosti oziroma re- sničnosti bivanja, potem nas poti kartezijanstva vodijo naprej h Kantu in Hus- serlu, vse do sodobnih fenomenoloških in analitičnih filozofij. Cogito ergosum, razumljen v epistemološkem smislu, j e logično nujen stavek (tj. »analitičen« stavek v smislu performativa) - seveda pa je precej problematičen, če ga razu- memo kot Arhimedovo točko ontologije, kaj šele znanstvene kozmologije. Antropično načelo, vsaj v izvirni Carterjevi obliki, torej ne izraža teleološ- ke vzročnosti, zaradi katere ga zavračajo nekateri kozmologi. Glavna težava tega načela ni teleologija - saj j e bilo, ravno nasprotno, zamišljeno kot nete- leološka razlaga dobre ubranosti vesolja — ampak predpostavka mnoštva vesolij, ki kljub možnim scenarijem njihovega nastanka (Everett, Linde, Leslie, Rees idr.) ostaja povsem hipotetična, ne samo nepreverjena, ampak tudi neprever- ljiva, če razumemo druga vesolja kot vzročno nepovezana z našim. Lahko re- čemo, da antropično načelo »stoji ali pade« skupaj s hipotezo mnoštva vesolij, to pa zato, ker smiselno (netavtološko) razloži dobro ubranost (naravnih kon- stant idr.) zgolj tedaj, če »učinek opazovalne selekcije«, k i je bistvo antropič- ne epistemološke zanke, prebira domeno mnogih vesolij ali »svetov«. V večini vesolij »multiverzuma« parametri niso dobro ubrani za nastanek zavesti, zato v njih pač ni opazovalcev, ki bi se čudili dobri ubranosti, mi pa smo »privilegi- rani«, saj smo se znašli v takšnem vesolju (med »nebrojem« možnih), katere- ga fizikalni parametri omogočajo zavest, in zato se lahko čudimo njegovi do- bri ubranosti... čeprav se pravzaprav ni ničemur čuditi, če sprejmemo antro- pično razlago. Predpostavljeno število vesolij/svetov sicer ni nujno neskonč- no, vsekakor pa mora biti zelo veliko, kajti njegova velikostje določena s števi- lom (oziroma domeno) različnih vrednosti, ki bi j ih načelno lahko zavzel vsakokratni explanandum, npr. neka dobro ubrana, »kontingentna« fizikalna konstanta. Toda, se bo vprašal Simplicij: kje pa so vsi ti svetovi? Se morda raz- vijajo vzporedno z našim vesoljem? So onstran našega horizonta? Kako naj vemo, ali sploh obstajajo? Saj tega ne moremo vedeti, če druga vesolja niso vzročno povezana z našim. - Pri antropičnem načelu je najtežje sprejemljiva predpostavka, da »tisočera« druga vesolja zares obstajajo. Zanimivoje primerjati vlogo mnoštva vesolij/svetov v kozmologiji in logi- ki: »možni svetovi«, ki nastopajo v semantiki modalne logike, imajo precej skupnega z »drugimi vesolji«, ki nastopajo v kozmologiji - čeprav, kot bomo videli, j e med prvimi in drugimi vendarle neka pomembna razlika. Prva skup- na značilnost logičnih in kozmoloških svetovje njihova tesna povezava s »pro- 1 1 0 O PRAČUDF.ŽU - RAZMISLEK O NEKATERIH FILOZOFSKIH VIDIKI!I SODOBNE KOZMOLOGIJE tidejstveniki« (angl. counter/actuals). Protidejstveni stavek ima splošno obliko: ' Če bi se zgodilo A, potem bi se zgodilo B' - toda A se dejansko ni zgodilo; oba stavka, k i ju povezuje protidejstvena implikacija, antecedens A in konsekvens B, sta (lahko) neresnična, vendar je implikacija kot celota resnična, na pri- mer: 'Če na ameriških volitvah leta 2000 ne bi zmagal Bush, potem bi zmagal Dole'. V tem primeru je »evalvacija« (resničnostno ovrednotenje) protidejs- tvenika enostavna, ker sta bili samo dve varianti zmage na volitvah, torej po- trebuje evalvacijska semantika samo dva »možna svetova« - medtem ko je pri variiranju, na primer, začetne hitrosti raztezanja vesolja, možnosti nebroj: 'Če bi bila hitrost raztezanja vesolja eno sekundo po prapoku za eno samo milijo- ninko večja (ali manjša), potem nas, opazovalcev vesolja, ne bi bilo (tu) \ n To- rej, po eni stranije nastala teorija »možnih svetov« v logiki (Saul Kripke, 1963; David Lewis, 1973 idr.) zaradi semantične evalvacije protidejstvenikov in dru- gih modalnih stavkov, po drugi strani p a j e nastala teorija »drugih vesolij« v kozmologiji predvsem zaradi antropične razlage dobre ubranosti našega ve- solja, nemreč za nas, opazovalce - v obeh primerih pa gre s formalnega stališ- ča za opis nekih »protidejstvenih« stanj. Odtod pridemo k drugi, za naš kontekst še posebej pomembni točki pri- merjave možnih svetov v logični semantiki in vesolij v kozmologiji: k premisleku o podobnosti (a tudi različnosti) pri pojmovanju realnosti drugih svetov/vesolij. V »metafiziki modalnosti«, ki se je v sedemdesetih in osemdesetih letih 20. sto- letja razbohotila iz sprva povsem formalno-logične modalne semantike, sta se postopoma, v grobem rečeno, uveljavili dve nasprotni stališči: aktualizem (Krip- ke) in posibilizem (Lewis). Aktualizem pravi, da samo naš aktualni svet realno obstaja, medtem ko so »možni svetovi« modalne semantike zgolj logične kon- strukcije, opisi različnih možnosti, kako ¿¿svet lahko bil drugačen - na primer: kako bi lahko povsod vladala mir in pravičnost (pa žal ne vladata povsod). Pri aktualizmu »možnih svetov« gre torej za hipotetične različice dejanskega sveta, za odprt »logični prostor« zavesti, ki ni ujeta v vsakokratno aktualnost, ampak z mislimi »potuje« v druge svetove. Saul Kripke, utemeljitelj modalne semantike, poudarja, da »možni svet« ni neka oddaljena dežela, ki bi jo lahko opazovali skozi teleskop, ampakje samo le »protidejstvena situacija«, opis nekega druge- ga, možnega, toda neudejanjenega stanja ali razvoja našega aktualnega sveta. Preberimo nekaj značilnih misli iz Kripkejeve znane knjige Imenovanje in nuj- nost (Naming and Necessity, 1972), ki je prevedena tudi v slovenščino. 11 Protidejstveniki imajo pomembno vlogo v metodologiji znanosti. Nekateri teoretiki celo menijo, da ima vsak znanstveni zakon obliko protidejstvenika oziroma da ga j e mo- goče »prevesti« v takšno obliko, na primer: 'C« vodo segrejemo na 100° C, potemv oda zavre (pri zračnem tlaku enega bara) ' - ta zakonitost velja seveda tudi tedaj, kadar vode (ravno) nesegrevamo na 100° C, kajti 'Čebi vodo segreli na 100° C, potembi voda zavrela'. 1 1 1 M A R K O U R Š I Č . »V tej monografiji nastopam proti tistim napačnim rabam pojma 'mož- ni svetovi', s katerimi so možni svetovi pojmovani kot oddaljeni planeti, podobni našemu, le da obstajajo v drugi dimenziji... in če se kdo želi izogniti Weltangstu in filozofskim zmešnjavam, ki so jih številni filozofi spletli s terminologijo 'svetov', mu priporočam, naj rajši uporablja izra- ze 'možno stanje (ali zgodovina) sveta' ali 'protidejstvena situacija'... 'Možni svetovi' so celota 'načinov, kako bi svet lahko bil', namreč stanj ali zgodovin celotnega sveta... Možni - ne pa že dejanski - svetovi niso fantomski duplikati 'sveta' v tem drugem smislu.« (Kripke, 17-20) Morda ni odveč še enkrat poudariti, d a j e ravno »aktualist« Kripke odkril »možne svetove« v sodobni logiki, navezujoč se na staro Leibnizovo zamisel možnih svetov v Teodiceji. Od Kripkejevega stališča povsem drugačno, prav nasprotno razumevanje mnogih svetov pa j e razvil ameriški logik in filozof David Lewis, kije znan kot zagovornik najradikalnejše oblike modalnega »po- sibilizma«. Sam izraz posibilizem, ki seje uveljavil ravno kot oznaka za Lewisovo metafiziko modalnosti, je sicer malce zavajajoč, saj gre pri Lewisu dejansko za realizem »posibilij« (možnosti), tj. za trditev, da so posibilije realne ontološke entitete, ki pač niso udejanjene v našem aktualnem svetu, marveč v drugih, možnih, toda načeloma enako realnih svetovih — Lewis torej možne svetove razume dobesedno (at face value). Poglejmo zdaj nekaj značilnih stavkov iz njegove knjige O mnoštvu svetov (On the Plurality of Worlds, 1986): »...Vselej je toliko različnih načinov [ways], kako bi svet lahko bil; in eden od teh mnogih načinov je način, kako ta svet je. - Ali obstajajo drugi svetovi, ki so drugi načini? Jaz pravim, da obstajajo. Zagovarjam tezo mnoštva svetov ali modalni realizem, ki trdi, da j e naš svet le en svet med mnogimi. ... Svetovi so nekaj takšnega kakor daljni planeti, čeprav so večinoma precej večji od planetov in sploh niso daljni. Niti niso bliž- nji. Od ¿«jih ne loči nobena prostorska razdalja. Niti niso nekje daleč v preteklosti ali v prihodnosti, a tudi blizu ne; od zda/jih ne loči nobena časovna razdalja. Povsem ločeni so in med stvarmi, ki pripadajo različ- nim svetovom, sploh ni nobenih prostorsko-časovnih povezav. Nič, kar se zgodi v enem svetu, ne more povzročiti nekaj, kar se zgodi v drugem. ... Dejansko obstaja toliko drugih svetov, d a j e absolutno vsak način, kako bi svet lahko bil, tudi način, kako kak drug svet je. ... Med tem svetom in drugimi svetovi ni kategorialne razlike. Ta svet se od drugih ne razlikuje po svojem načinu obstoja.« (Lewis, 2) Mar ni Lewisova trditev, da »obstaja toliko drugih svetov, d a j e absolutno vsak način, kako bi svet lahko bil, [obenem] tudi način, kako kak drug svet je« - povsem fantastična, če ne morda že malce nora? Za to, lepše rečeno, precej 1 1 2 O PRAČUDF.ŽU - RAZMISLEK O NEKATERIH FILOZOFSKIH VIDIKI!I SODOBNE KOZMOLOGIJE čudno trditev Lewis navaja vrsto bolj ali manj sprejemljivih argumentov, začen- ši s pragmatičnim, češ d a j e teza o realnosti svetov v modalni semantiki zelo »uporabna« (serviceable, dob. »uslužna«) ipd., vendar, čim dlje premišljujem o tej džungelsko razbohoteni ontologiji, o tem pragozdu svetov, ki gaje že pred stoletjem zasejal Alexius Meinongs svojo ontološko radodarno »predmetnost- no teorijo«, tem bolj se mi zdi, da j e Lewisova metafizika posibilij smiselna zgolj kot fikcija, ki pa žal močno zaostaja za slogom nenadkriljivega mojstra »izmiš- ljij «Jorgeja Luisa Borgesa (samo če pomislimo na njegov znameniti Vrt s potmi, ki se cepijo). Lewis s svojim modalnim realizmom hočeš nočeš zapušča območje treznega teoretskega diskurza, s svojim anything goes se odvrača od resnega filo- zofskega iskanja, ki mora ostati zavezano resničnosti kljub vsem miselnim posi- bilijam. Osebno sem namreč prepričan, da sodobna metafizika ne sme zdrsniti nazaj v tisto poljubno, »predkritično«, »sholastično« spekuliranje, ki gaje novo- veška filozofija presegla šele z velikimi napori. Povrh vsega pa je Lewisova »real- nost posibilij« s formalnega vidika pravzaprav contradictio in adiecto, kar je naka- zal tudi Kripke. Za naš kontekst je še posebej zanimiva Kripkejeva opomba: »Zanimivo bi bilo primeijati Lewisova stališča z Wheeler-Everettovo in- terpretacijo kvantne mehanike. Mislim, da lahko tudi ta fizikalni pogled trpi zaradi filozofskih problemov, ki so analogni Lewisovi teoriji dvojni- kov [counterparts, tj. 'replik' individuov v drugih svetovih] - v duhu ji je gotovo zelo podoben.« (Kripke, 39) Tudi Kanitscheider pripominja, da so »metafizične špekulacije o mnoš- tvu svetov tako stare kot kozmologija« (Kanitscheider (2), 374). Toda ob pri- merjavi možnih svetov v sodobni modalni logiki in/ali metafiziki ter drugih vesolij v antropičnih variantah sodobne kozmološke fizike kljub očitnim ana- logijam ne smemo prezreti neke pomembne razlike: v metafiziki so vsaj načel- no dostopni tudi tisti možni »metafizični« svetovi, ki z našim fizičnim svetom nimajo ne prostorsko-časovne ne vzročne zveze, medtem ko v kozmološki fizi- ki vendarle mora obstajati med sicer ločenimi vesolji (ali regijami Vesolja) neka, čeprav »nestandardna« prostorsko-časovna »stičnost« (npr. črne luk- nje, »kolaps« valovne funkcije ipd.), zato da bi bilo o drugih vesoljih sploh smiselno govoriti: saj ravno zato antropično kozmološko načelo išče podporo na primer v Everettovi kvantni fiziki ali v Tiplerjevih »črvinah« (wormholes), ki naj bi, seveda povsem hipotetično, povezovale sicer ločena vesolja. Se več: antropično načelo izgubi svojo razlagalno vrednost (npr. za »čudežno« ubra- nost naravnih konstant), če druga vesolja niso pojmovana kot realne prostor- sko-časovne entitete! V antropičnih razlagah ni uporaben kripkejanski »ak- tualizem« možnih svetov, ampakje za njihovo smiselnost nujen lewisovski »po- sibilizem«, realizem mnoštva vesolij - namreč zato, ker j e za antropične 1 1 3 M A R K O U R Š I Č . razlage, ki hočejo biti striktno neteleološke (vsaj če sledijo izvirni Carterjevi zamisli), bistven učinek opazovalne selekcije, ki pa, povsem analogno z Darwino- vo naravno selekcijo bioloških vrst, zahteva (na načelni ravni) realnost drugih vesolij (od katerih je večina »mrtvorojenih«, brez opazovalcev), in sicer ana- logno kakor Darwinova evolucijska teorija za prepričljivo argumentacijo zah- teva realnost fosilov izumrlih živih bitij. Tu preprosto ni možen umik v logični aktualizem, ki pravi zgolj to, da bi bila v drugih možnih (ne pa tudi dejanskih) svetovih živa bitja oziroma vesolja lahko drugačna, kot pač so tu in zdaj, kajti tako pri evolucijski teoriji živih bitij kakor pri antropičnih razlagah vesolja zgolj »logične možnosti« ne dokazujejo ničesar. In verjetno ni naključje, d a j e idejo o obstoju mnoštva vesolij prvi med znanstveniki izrazil biolog, namreč Charles Pantin iz Cambridgea (1965), k i j e zapisal, da bi se čudenje nad do- bro ubranostjo vesolja za življenje razblinilo, »če bi lahko vedeli, d a j e naše Vesolje [our Universe] samo eno od nedoločenega števila mnogih [drugih ve- solij] z variabilnimi lastnostmi, tako da bi morda lahko uporabili rešitev, ana- logno načelu Naravne Selekcije« (gl. Barrow & Tipler, 19). Naravna selekcija pa je prepričljiva ali vsaj učinkovita razlaga nastanka človeka le tedaj, če res najdemo mnoštvo fosilov, kosti izumrlih živali, torej realnih ostankov drugih človeku podobnih vrst, ki so izgubile evolucijski boj z vrsto homo sapiens. In prav tu je čer, na kateri po mojem mnenju nasede antropično načelo kot poskus razlage očitne dobre ubranosti našega vesolja: iz drugih vesolij nima- mo prav nobenih »fosilov«! V tem je tudi bistvena epistemološka razlika med evolucijsko biologijo in antropično kozmologijo: prva temelji na dostopnem, realnem izkustvu, druga pa je kot hiša iz kart zgrajena na spekulativni hipote- zi, da obstajajo mnoga druga vesolja poleg našega, na hipotezi, ki j o podpirajo zgolj nekatere analogije z možnimi - a še zdaleč ne splošno sprejetimi — inter- pretacijami kvantne mehanike in relativnostne fizike prostora-časa.12 Zdaj se vračam k izhodiščemu vprašanju drugega dela pričujoče razpra- ve, k dilemi med smotrnostno (teleološko in praviloma obenem tudi teološ- 12 Poleg tegaje tu še vprašanje meje naše predstavljivosti, namreč zmožnosti zamišljanja, kje in kdaj (na kateri vesoljski »lokaciji«) se še lahko razvije življenje. Bi bil možen nastanek zavestnega življenja, rojstvo opazovalca ali opazovalke vesolja, na primer na površini nev- tronske zvezde, kjer je gravitacijski tlak za naše zmožnosti in predstave nepojmljivo močan (tako močan, da najvišja »gora« na nevtronski zvezdi ne more biti višja od milimetra)? Or- gansko življenje, kakršnega poznamo, tam prav gotovo ni možno, pa tudi nobeno našemu podobno življenje, ki temelji na kemijskih reakcijah. Toda nekateri »kozmobiologi« ne izključujejo možnosti, da bi »življenje«, bolje rečeno, zavestno procesiranje informacij, lah- ko temeljilo na jedrskih namesto na kemijskih reakcijah. Kje so torej meje naše predstavlji- vosti? Ali res lahko povsem odmislimo možnost, da se nekakšni »angeli« s svojimi eone trajajočimi mislimi spreletavajo po medgalaktični praznini, uporabljajoč za svojo »psihosfe- ro« zgolj vesoljna energijska polja (med njimi tudi takšna, ki so nam še neznana) - in da so torej ta bitja realna, živa, ne da bi mi sploh vedeli zanje (razen iz Biblije)? 1 1 4 O PRAČUDF.ŽU - RAZMISLEK O NEKATERIH FILOZOFSKIH V I D I K I ! I SODOBNE KOZMOLOGIJE ko) razlago dobre ubranosti vesolja na eni strani in antropično, zgolj logično oziroma epistemološko razlago na drugi. Ali nam v tej dilemi spričo težko sprejemljive hipoteze o obstoju nebroja drugih vesolij, ki p a j e za učinkovitost antropičnega načela nujna - potemtakem preostaja samo še prva možnost: »božji načrt« (God's design) ali »božja previdnost« ali preprosto »božja volja«? Mar ne bi bil to konec znanstvene, pa tudi filozofske kozmologije? Njena meja, onstran katere razum ne seže? Z znanstvenega stališča je teleologija narave nes- prejemljiva, vsaj zaenkrat, saj seje novoveška znanost na začetku svojega vzpo- na z velikimi napori osvobodila ujetosti v aristotelske »entelehije«, in zato je razumljivo, da se kljub vsem težavam, s katerimi se srečuje v zadnjih nekaj desetletjih, znanost močno brani pred tem, da bi znova pripustila tovrstne špekulacije v svoje območje. Toda po drugi strani, kot smo videli, z vztraja- njem pri neteleoloških razlagah (bodisi vzročnih, bodisi zgolj logičnih) sama znanost poraja nove, ravno tako ali še bolj spekulativne hipoteze; s svojo seda- njo metodologijo bi sej im lahko izognila le tedaj, če bi našla resnično »konč- no teorijo«, univerzalno teorijo narave, ki bi pojasnila vse njene uganke, ven- dar takšna teorija ostaja »sanjska« oziroma utopična - in zato se bo znanost, še posebej pa kozmologija, prej ali slej verjetno morala soočiti tudi z možnost- j o teleološke razlage narave. Predvsem pa bo treba v razlago narave bolj kot doslej vključiti tudi zavest. Že omenjeni Heinz Pagelsje pripomnil, d a j e »an- tropično načelo največ, kolikor se morejo ateisti približati Bogu«. V kozmologiji j e »hipoteza stvarnika« praviloma teleološka: čemu naj bi kozmologi v svoje teorije (ali mrfateorije) sploh vključevali Boga, če ne zato, da z božjo previdnostjo odgovorijo na vprašanja tako o izvoru kakor tudi o smotru in smislu vesolja? Vendar tudi teološka razlaga vesolja ni ena sama, ampak sta najmanj dve, ki sta bistveno različni: teistična in panteistična. Po tradicionalni teistični kozmologiji, ki j o j e znotraj krščanske teologije filozof- sko utemeljil Tomaž Akvinski, Bog-stvarnik svobodno izbere svet, katerega us- tvari - izbere najboljšega od vseh možnih svetov, ko t je bil prepričan Leibniz. Stvarnikje transcendenten svojemu stvarstvu in zato ne potrebuje mnoštva real- nih svetov, tako kakor antropična »naravna selekcija«, saj mu zadošča mnoš- tvo možnih svetov, odprt »logični prostor« možnosti, posibilij, prisotnih v Nje- govem vsevednem umu. Zdi se, d a j e to zelo preprosta in jasna rešitev dobre ubranosti vesolja — toda s »hipotezo stvarnika« se razumska potreba po razlagi samo prenese na višjo raven: kako je možen sam Bog? Kaj sploh pomeni mi- sel, d a j e Bog causa sui, vzrok samega sebe? Med sodobnimi analitičnimi filozofije najbolj znan zagovornik kozmo- loškega teizma Richard Swinburne (The Existence of God, 1979, idr.). Ko kritič- no presoja antropično načelo in predpostavko neskončnega mnoštva svetov, o kateri pravi, d a j e manj verjetna od »hipoteze stvarnika«, se z njim v glav- 1 1 5 M A R K O U R Š I Č . nem strinjam, čeprav za veljavnost antropičnega načela ni potrebno neskonč- no število svetov, ampak zadostuje »nebroj« (zelo mnogo) svetov. Poglejmo nekaj Swinburnovih misli: ».. .Toda postulirati neskončno mnogo svetov zato, da bi ohranili pred- nostno interpretacijo neke formule, ki nikakor ni bolj razvidna in pre- prosta od alternativne razlage... to se zdi noro. Mnogo-svetna interpre- tacija [cf. Everett] je kakor velikanska obrnjena piramida teorije, ki stoji na izkustveni konici. ...Postulirati dejanski obstoj neskončnega števila svetov, ki izčrpajo vse logične možnosti ...pomeni postulirati komplek- snost... onstran vsakega racionalnega verjetja [beließ... Naš svet, v kate- rem nastaja življenje, je očitnost, ki precej bolj verjetno potijuje obstoj Boga kakor obstoj 'mnogih svetov'.« (Swinburne, 177-178) Druga in bistveno drugačna teleološka razlaga dobre ubranosti našega vesolja j e panteistična. Panteizem tu pojmujem v najširšem pomenu kot filo- zofsko in/ali religiozno prepričanje, d a j e Bog, ali bolje rečeno, Božanstvo imanentno svetu, vesolju, naravi (Deus sive natura), tj. kot nauk o vseobsegajoči božanski Enosti. Za panteizem je bistven ontološki in posledično tudi episte- mološki monizem. Res je sicer, da se tudi s »hipotezo panteizma« razlaga pre- nese na neko »višjo« raven - predvsem k vprašanju, kako j e možno Božanstvo v svetu - vendar nam panteistično izhodišče omogoča tesnejše sodelovanje med teologijo, filozofijo in kozmologijo, saj ne predpostavlja nekega (raz)umu povsem nedoumljivega prapočela onstran sveta. Božanski um se v panteizmu približa naravnim zakonom, ki so lahko smotrno, pa vendar neosebno izbra- ni oziroma dobro uglašeni za nastanek življenja in zavesti. Panteizem omogo- ča dve poti: 1. začetni in večni »izbor« ali nabor zakonov božanske narave deterministično poraja življenje in zavest (Spinozova pot); in 2. božanska nara- va se nenehno svobodno razvija in se smotrno dviga k duhu (Schellingova pot). V prvem primeru »Bog ali narava« ne potrebuje mnogih svetov, kajti svet j e samo eden in ta je nujen, v drugem primeru p a j e zavoljo zahteve po svobodi, kije imanentna v sami naravi kot »vidnem duhu«, potreben vsaj »logični pro- stor« različnih možnosti razvoja, kar pomeni, d a j e svet v najglobljem smislu vendarle kontingenten (cf. Schellingove Vekove sveta). S tem se seveda odpira zelo globoka filozofska problematika, v katero se tu ne morem več spuščati, zato bom navedel - kot sodobni primer »panteistične« razlage vesolja in na- ravnih zakonitosti (ki je nekje vmes med prvo in drugo po^o) - le še nekaj zanimivih misli kozmologa-fizika Paula Daviesa, avtorja vrste znanih del o ve- solju kot kozmosu-, na njegovo knjigo Božji um (The Mind of God, 1991) se pogo- sto sklicujejo tudi krščanski teisti, jaz pa sem rajši izbral odlomek iz Daviesove- ga govora, ki ga je imel v Westminstrski opatiji, ko mu j e bila leta 1995 pode- 1 1 6 O PRAČUDEŽU - RAZMISLEK O NEKATERIH FILOZOFSKIH VIDIKIH SODOBNE KOZMOLOÜIJF. ljena ugledna Tempeltonova nagrada za »napredek v religiji«. Takrat je med drugim dejal: »Zame je lepota znanosti ravno v demistifikaciji, kajti znanost nam raz- kriva, kako resnično čudovito je fizično vesolje. ...Pravilno razumljena znanostje projekt [enterprise], ki človeka bogati in plemeniti. Ne morem veijed, da bi bila uporaba tega daru, ki ga imenujemo znanost - če jo le uporabljamo umno - nekaj napačnega. In kje je Bog v tej zgodbi? Ne bi rekel, daje navzoč posebej v prapoku, s katerim seje začelo vesolje, niti da se občasno vmešava v fizične procese, ki porajajo življenje in zavest. Rajši rečem, da narava lahko skrbi zase. Ideja Boga, ki naj bi bil samo še neka druga sila ali dejavnik v naravi, ki naj bi premikal atome sem ter tja, tekmujoč s fizičnimi silami, je zelo neinspirativna. Po mojem mnenju je resnični čudež narave v umni in trdni zakonitosti [ lawfulness] kozmosa, v zakonitosti, ki omogoča, da za- pleten red vznikne iz kaosa, da življenje vznikne iz nežive snovi in da zavest vznikne iz življenja, in to brez potrebe po priložnostni nadnarav- ni spodbudi; zakonitost, ki poraja takšna biya, ki si ne le zastavljajo velika vprašanja po [svojem] obstoju, ampak začenjajo nanje celo odgovaijati s pomočjo znanosti in drugih metod vedenja.« (Davies, 315-316) In kakšno j e moje lastno stališče o »pračudežu« vesolja? Zaenkrat še ne povsem dorečeno, čeprav se bolj nagibam k panteizmu kot k teizmu. Vseka- kor pa so mi blizu Hölderlinovi verzi: .. .je Bog neznan ? Je mar očiten kot nebo ? To prej verjamem. To je mera človeka. (Hölderlin, V ljubki modrini) Marko Uršič Filozofska fakulteta Univerza v Ljubljani Bibliografija Agazzi, Evandro: »The Universe as a scientific and philosophical problem«, v: Philosophy and the Origin and Evolution of the Universe, ur. E. Agazzi & A. Cordero, Kluwer Academic Publishers, Dordrecht, 1991 (slov. prev. tega 1 1 7 M A R K O U R Š I Č . članka: E. Agazzi, »Univerzum kot znanstveni in filozofski problem«, Ant- hropos XXVII (1995), 3-4). Barrow, John D. & Tipler, Frank J.: The Anthropic Cosmological Principle, Ox- ford University Press, Oxford, 1986. Carter, Brandon: »Large number coincidences and the Anthropic Principle in Cosmology« [1974], ponatis v: Modern Cosmology & Philosophy, u r . John Leslie, Prometheus Books, New York, 1998. Cornish, Neil J. & Weeks, Jeffrey R.: »Measuring the Shape of the Universe«, Notices of the Americal Mathematical Society, Vol. 45, N" 11 (1998). Davies, Paul: »Our Place in the Universe«, v: Modem Cosmology & Philosophy, ur . John Leslie, Prometheus Books, New York, 1998. Goethe, Johann Wolfgang: Faust, prev. Božo Vodušek (1. del) in Erika Vouk (2. del), Založba Obzorja, Maribor, 1999. Harrison, Edward: Cosmology. The Science of the Universe, 2'"1 edition, Cambrid- ge University Press, Cambridge, 2000. Kanitscheider, Bernulf (1): Kosmologie. Geschichte und Systematik in philosophi- scher Perspektive, Reclam, Stuttgart, 1991. Kanitscheider, Bernulf (2): »The Anthropic Principle and its epistemological status in modern physical cosmology«, v: Philosophy and the Origin and Evolution of the Universe, ur. E. Agazzi & A. Cordero, Kluwer Academic Publishers, Dordrecht, 1991. Kripke, Saul A.: Imenovanje in nujnost, prev. Bojan Vučko, Krtina, Ljubljana, 2000. Leslie, John: Universes, Routledge, London, 1989. Lewis, David: On the Plurality of Worlds, Basil Blackwell, Oxford, 1986. Morris, Richard: The Edges of Science. Crossing the boundary from physics to me- taphysics, Fourth Estate, London, 1992. Peebles, James E.: »Making sense of modern cosmology«, Scientific American, januar 2001. Penrose, Roger: The Emperor's New Mind, Oxford University Press, 1989. Rees, Martin: Before the Beginning. Our Universe and Others, Perseus Books, Rea- ding, Massachusetts, 1997. Silk, Joseph: Cosmic Enigmas, American Institute of Physics, New York, 1994. Swinburne, Richard: »Argument from the Fine-Tuning of the Universe«, v: Modern Cosmology & Philosophy, u r . John Leslie, Prometheus Books, New York, 1998. Uršič, Marko: »Cogito ergo mundus talis est. Premislek o 'antropičnem načelu' v sodobni kozmologiji«, Filozofski vestnih, XVII (3/1996), str. 85-104. Weinberg, Steven: Sanje o končni teoriji, prev. Aleš Suler, Flamingo, Nova Gori- ca, 1996. 1 1 8