L i s t e k. Zmes. I. (Dalje.) a sem jo zopet nekoliko mahnil v stran. Saj inešain zmesi — nič ne de, četudi je vse zmedeno. Glovek je nekako t-ak, kakor metuljček. (Ej, ko bi me prava gospica koleginja čula!) Ta se dvigne v zrak in zre po pisanih vrtnih gredicah. In spusti se na cvet, ki mu odpre sladko svoje nedro; kadar pa iraa dovolj, splava na drugo cvetje. Tu srka svoj zajutrek. Pod njega težo se ziblje Ijubka cvetka lahko sem in tja, solnčni žarek pa se loini v rosnem biseru in se čarovito veže in druži s pisanimi raetuljimi krili. V zemlji pa rije črv. In ko je v zlatem jutru priroda oblita z neopisno lepoto, takrat rije črv v korenini! Ko se budi življenje daleč na okrog — takrat rije črv v življenje mladi rastlini! Tn ko z vso svojo mogočnostjo objame vesolnost jasni, solnčni dan, da se vse dviga, kipf — takrat pretrga črv poslednjo koreninieo. 0, ti črv, da bi te kokos pozobala! In človek? — Dviga se nad drugo. stvarstvo, tudi človek nad človeka. I.n plane na stvar, na bitje! Kadar se nasiti, pusti svoj plen oasih do cela uničen, časih v zadnjih hipih pojemajočega življenja. Ali strasti, brezsrčnosti ni nikdar dovolj. Dalje, le vedno dalje in več in več! Pod nasilstvora človekovim gine lepo življenje. Pod njega lahkoživostjo, brezznacajnostjo in norostjo ginejo vzori. Sevaj, solnce, kolikor hočeš na stvore, osnutke in naklepe plemenitih src — zaman: črv je v korenini, črv nepremišljenega dela, napačnih nazorov, ki trgajo korenino za korenino. In pade, kar je postavil duh! Res je sicer, da se vzorov nihče ne na je; kdor jih pa nima, ta pa tudi samo je, ker rnisli, da je glava in možgani in srce in vse, kar ima od pet do vrhu temena samo želodec. In temu je treba različne hrane: mesa in vina, a tudi časih in pri nekaterih kaj takega, kar oslabele, izrabljene živce poživlja in draži! Uh, zakaj si me tako pokvaril, ti naš listkar Pesimist tam nekje iz razdrte šole! Prosim te lepo, odstopi mi malo prostorčka, da se bom časih prav mogočno razkoračil v listku, koder si ti razlagal crne svoje misli. Dregnil si v sršenovo gnezdo. Iz njega je zletel hudi in bojeviti tvoj nasprotnik, kolega Optirnist, ki se je tiste čase hodil v Savo kopat, da si je kri hladil. Bila sta hud boj, kakoršen bo tisti pred Antikristovim prihodom. Ti si ostal — aut Caesar, aut nihil! — prijatelj Pesimist. Nasprotniku tvojemu se je pa skrhalo kopje, saj je popolnoma potihnil. Zbira svoje zapiske — le čakaj, bo ti že posvetil! Res, črne so tvoje misli, Pesimist. Prav ti je, zakaj si se prekrstil! Kako vse drugačen je naš France, ki iraa erno irae pa bledo lice. Ti si mojster, Francesco, naš hurnorist brez" humoristične žile, kakor si sam nekoč dejal. Ce bi jo kje imel, prišel bi jo gledat in vzel bi ti košček in ga del kam pod svojo kožo, da bi jih tu in tam mesto tebe brusil. Ti si raoj prijatelj, časih sem pri tebi že južinal, daj mi tudi ti malo mesteca. Kdo še piše v listek? Ha, ha! No Gangl mi bo oprostil, če tudi njega malo otipljem, saj to nikomur ne škodi. Nekoč sera ga dobil na cesti in mu dejal: Ti, pojdi, bova se kaj poraenila. »Nimam časa". Pa hajdi z Bogora, mislil sem si. Nimaš časa, seve, doma pa kadiš cigarete in drgnes po popirji, pa nimaš časa. Pusti tobak, ta vsakemu škoduje, piisti oni kisli čviček, ki ti tako prija in piisti — e, pusti, kar sam hočeš! Da, pusti tudi meni malo prostora. In še kdo? — Spominjam se, da je svoje dni prav krepko pisala noka gospica koleginja: dvignila je uraa svetli meč za svoje tovarišice in zase proti onim, ki so bolj kmetavzarskega vedenja in mišljenja contra njim. Svoje zraesi bi takoj vrgel na gnoj, ko bi se zopet katera oglasila. Na dan! Ni treba plesti samo nogovio in čipek in drugih takih stvarij — veste, da imamo nioški drugačno in ženske (dame, prosim) drugačno življenje. Ce narn n. pr. tisti izpod Šmarne gore tako odkrito opisuje svoja najtežavnejša pota, zakaj ne bi kaj jednakega izvolila napisali katera velecenjenih gospic koleginj? Ne zahtevam ničesar, Bog varuj, to je samo ponižna prošnja, ki sem jo izrekel v blagohotno uvaževanje. Strah nie je samo, da bo dobriraa dveina tretjinama naših gospodičin koleginj ta prosnja ostala na vekov veko noznana. Mislim, da bo za jedenkrat dovolj. Zelo hudo bi mi bilo, ko bi kdaj zvedel, da se je kdo kislo držal, ko je prečital to zmes. Clovek vender ne sine biti prehude jeze. V tern sem vain jaz sara najlepsi vzgled. »Po meni se špeglajte", dejal bi Anka Luj. Kranjski narod ima može, kateri radi po svetu hodijo. Moj znanec je neke jeseni nakupil nekoliko različnega blaga iti je sel kramarit tja, kjer rabijo take malenkosti, kakoršne so traki, hlačniki, pasovi, krtačice za brke in broice, poinade etc. Ko je svoj drobiž prodal, prišel je spomladi nazaj, toda slovenščino je popolnoma pozabil. Prišla sva skupaj. Bil je pa bolj štorkljat mož in stopil mi je prav pošteno na kurje oko. Zabolelo me je, da sera zajavkal. On je pa prav v klasični nernščini dejal: ,,Alsten majn ger i hab si alsten of der fus šten alsten niht gern gmoht alsten bit reht šene alsten niks pozaraeren alsten!" — Takrat so mi stopili lasje pokonci, a storil in rekel nisem ničesar. — Da bi te grablo upalile po čeljustih, ti kramar moj Alsten! Uorjanec.