Izhaja vsak četrtek
UREDNIŠTVO IN UPRAVA: Trst, Ulica Martiri dclla Libenta (Ul. Commercia’c) 5/1. Tel. 28.770 Za Italijo: Gorica, P.zza Vittoria 18/11. Pošt. pred. (casella post.) Trst 431. Pošt. č. r.: Trst, 11/6464 Poštnina plačana v gotovini
UST
Posamezna štev. 50 lir
N A R O Č N IN A: četrtletna lir 600 — polletna lir 1000 — letna lir 2000 • Za inozemstvo: letna naročnina lir 3000 Oglasi po dogovoru Spcdizione in abb. post. I. gr. bis
ŠT. 638
TRST, ČETRTEK 16. MARCA 1967, GORICA
LET. XVI.
!Prividi
in stvarn
Z mastnim naslovom čez tri stolpce je tržaška »Vita Nuova«, ki se na naslovni strani proglaša za katoliški tednik, objavila v številki z dne 10. t. m. članek, v katerem strupeno napada naš list. Nepodpisani pisec članka meni, da mu je za histerični izbruh jeze dal povod uvodnik »Jedro manjšinske problematike«, ki ga je naš list objavil pred dvema tednoma. Na osnovi poročila prof. Bormeja, predsednika Unije Italijanov iz Istre in z Reke, ki ga je pred kratkim prebral pred številnimi po-slušavci v Gorici, smo namreč napisali, da imamo vtis, da so danes jugoslovanska ob-lastva bolj občutljiva za manjšinska vprašanja kot tukajšnja oblastva in tukajšnje politične stranke in da se dejansko trudijo za pravično rešitev in ureditev manjšinskih problemov.
Kot da bi jo gad pičil, je »Vita Nuova« natisnila dolgo skrpucalo, v katerem poleg očitnih bedastoč in nekakšne cenene ironije kar mrgoli odkritih in prikritih groženj, podtikanj in navadnih neresnic. Celotni ton članka je seveda katedrski, kar pomeni, da je njegov pisec kakšna »samozvana veličina«, ki očitno zamenjuje privide s stvarnostjo in bi mu zato bolj koristilo, če bi si nekoliko pozdravil živce, kot da bi se ukvarjal s politično publicistiko.
Pri spotikanju ob našo glavno in dejansko edino trditev meni pisec, da mu prav hodi neka izjava hrvaškega komunističnega veljaka Bakariča, češ da se je po tej vojni v Istri resnično vodila določena protiitalijanska raznarodovalna politika. V tej zvezi takoj poudarimo, da smo v svojem članku jasno naglasili, da obravnavamo sedanje stanje italijanske manjšine v Istri. Problem ezulov smo le mimogrede omenili, pri čemer smo izrazili določeno mnenje, ki, kot V. N. sama priznava, ni samo naše, temveč tudi mnogih Italijanov. Kar zadeva izjavo V. Bakariča, vabimo pisca V. N., naj prebere, če razume slovenski (o čemer pa po tem, kar je napisal, upravičeno dvomimo), kar smo že v članku jasno in nedvoumno naglasili, ko smo pisaii, da ne odobravamo v celoti povojne jugoslovanske politike do italijanske manjšine v Istri. Bakaričeva izjava le dokazuje, da se z našim stališčem tudi on strinja, kar nas more samo veseliti, čeprav moramo pripomniti, da je bil tudi on sam odgovoren za to zgrešeno politiko, katere škodljivih posledic njegova današnja samokritika žal ne more popraviti.
Piščeve neslanosti o neki naši volji, da napadamo manjšinsko politiko Italije, nas seveda ne zanimajo, kot nas ne prizadenejo njegove grožnje o sredstvih, ki naj bi jih imela na razpolago krajevna in rimska (Nadaljevanje na 2. strani)
Po poročilih, ki so jih dobile ameriške in zavezniške vojaške sile v Južnem Vietnamu, je bil zamenjan dosedanji vodja Južnovietnamskc osvobodilne fronte advokat Nguyen Huu Tho, ki je star 56 let, z 41-letnim Huynh Tan Phatom. Sklepajo, da je bilo to morda napravljeno zato, ker bi bil Phat Američanom sprejemljivejši kot sobesednik pri morebitnih pogajanjih. Phat je po poklicu arhitekt.
To pa je le ena izmed novic zadnjega časa, ki dajejo slutiti, da se tudi na komunistični strani v Vietnamu nekaj premika in da prodira spoznanje, da bi bilo le bolje, če bi se pogajali, namesto da prepuščajo besnenju vojne prosto pot. Slepo zaupanje v to, da se bodo Američani končno vendarle naveličali in bodo odšli, je lahko varljivo. Podobno je slepemu zaupanju kmeta, da toča vendarle ne bo pobila njegovega polja. To je popolna pasivnost nasproti dogajanju, medtem ko bi pogajanja pomenila zavestno voljo in tudi dejanje, da se da dogajanju drugo smer in se ga pripelje tja, kamor bi bilo želeti, tudi če bi bil potreben za to kompromis. Totalnih zmag moderni svet ne pozna. Navadno sta premagana ob koncu oba — dozdevni zma-govavec in dozdevni premaganec.
Svet je zato z zanimanjem prisluhnil no-
vici o zamenjavi v vodstvu Južnovietnam-ske osvobodilne fronte (Vietkonga), ker morda le pomeni kak korak bliže pogajanjem in miru, da si bo izmučeno vietnamsko ljudstvo, »junaško« proti svoji volji, končno lahko oddahnilo in si začelo celiti svoje rane. Ce bi mu pomagali pri tem samo z \ desetim delom tistega, kar gre zdaj na obeh straneh za vojno, bi bila to že krepka pomoč pri obnavljanju in zdravljenju gospodarstva in vseh javnih zadev v Vietnamu.
Ameriški letalski in pomorski napadi na Severni Vietnam se medtem stopnjujejo in dežela je pretrpela že strašne gospodarske izgube zaradi porušenih industrijskih objektov, pa tudi človeške izgube niso majhne. Predsednik Johnson je te dni v nekem svojem govora zagotovil, da se bo bombardiranje nadaljevalo, dokler Severni Vietnam ne bo pripravljen skleniti častnega miru. Tega pa Johnson, kot je dejal, še ne pričakuje v bližnji bodočnosti. Tudi v Južnem Vietnamu prihaja do ostrih bojev.
Istočasno z zamenjavo v vodstvu Vietkonga pa sta odstopila ameriški veleposlanik v Južnem Vietnamu, Cabot Lodge, in njegov namestnik William Portor. Lodgea bo nadomestil poklicni diplomat Welsworth Bunker.
Nepričakovan volivni izid v Franciji
Proti pričakovanju se je De Gaullov režim pri nedeljskih volitvah drugega turnusa (ponovno so volili poslance, ki teden prej niso dobili absolutne večine volivcev v svojih volivnih enotah) zelo slabo odrezal. Dobil je samo enega poslanca več kot vsi njegovi nasprotniki ali tekmeci skupaj, pa še ta poslanec, ki mu zagotavlja pičlo absolutno večino v zbornici, je bil izvoljen v tako čudnih okoliščinah, da je možno, da bodo volitve na pritožbo nasprotnikov v tistem volivnem okolišu (v Bastii na Korziki) razveljavljene in bo treba spet na volišče. Pri tem se lahko zgodi, da zmaga nasprotnik in en glas večine se lahko spremeni v en glas večine za združeni nasprotni tabor.
• Seveda pa nasprotni tabor dejansko ni združen, ker sega od skrajne levice do skrajne desnice. Združen je le v svojem nasprotovanju De Gaullu. V vsakem primeru ostane De Gaullovo gibanje najmočnejša posamezna politična skupina. Pred tem, da bi se znašel v parlamentu v manjšini, ga lahko še reši poslanski mandat iz Polinezije, kjer je volivni postopek zaradi velikih razdalj do posameznih otokov manjši in bo znan izid šele čez teden dni.
De Gaullovo gibanje je dobilo v nedeljo
244 sedežev izmed 486 v poslanski zbornici, združena demokratična levica 116 poslancev, komunisti 73, demokratični center 27, ostalo pa razne manjše stranke.
Zadnje politične volitve kažejo, da se De Gaullov režim postopno izživlja, česar je verjetno kriva generalova starost. Vedeti je namreč treba, da njegovo gibanje ni niti ideološko niti politično enotno in da ga drži skupaj le De Gaullova vsekakor močna osebnost. General bo morda še nekaj let sposoben igrati glavno vlogo v političnem življenju, a se bo prej ali slej moral umakniti. Kaj potem? Kdo po prevzel njegovo mesto? Imajo gollisti novega De Gaulla?
To so vprašanja, na katera danes ni mogoče odgovoriti. Od opozicije prihaja v poštev predvsem Mitterandova levica, a tudi v tej stranki ni preveč jasnosti. Francijo torej čakajo novi pretresi, ki bodo verjetno dolgo trajali, preden bo prišlo do notranje konsolidacije.
—0-
Odslej bo lahko tuji kapital investiral v Jugoslaviji, v sodelovanju z jugoslovanskimi podjetji, škoda, da ni do tega prišlo že prej, pripominjajo komentarji v jugoslovanskem tisku.
Zarota za umor predsednika Kennedya
RADIO TRST A
• NEDELJA, 19. marca, ob: 8.30 Kmetijska oddaja; 9.00 Prenos sv. maše iz župne cerkve v Rojanu; 10.15 Poslušali boste... Od nedelje do nedelje na našem valu; 11.15 Oddaja za najmlajše: »Pastirji severnih jelenov«. Roman, napisala Mario Pucci in VValter Minestrini, dramatiziral Mario Pucci, prevedel Maks Šah. Zadnji del; 12.00 Nabožna glasba; 12.15 Vera in naš čas; 13.00 Kdo. kdaj, zakaj...; 15.30 »Alfic Elkins in njegovo skromno življenje«. Radijska pripoved, napisal Bill Naugh-'lon, prevedel Franc Jeza. Igra RO., režira Jože Peterlin; 17.15 Sodobne črtice in novele: Aleksij Pregare: »Praznik sonca v Povesku«; 20.30 Iz slovenske folklore:	V	starih časih:	Lelja Rehar:
»Uoljčenca je. vre leti«; 22.10 Sodobna glasba.
• PONEDELJEK, 20. marca, ob: 11.40 Radio za šole (za srdenjo šolo); 12.10 Brali smo za vas; 13.30 Priljubljene melodije; 17.25 Radio za šole (za srednjo šolo); 18.00 Odvetnik za vsakogar, pravna posvetovalnica; 19.00 Tržaški prinovedniki: »Umber-to Saba«, pripravil prof. Josip Tavčar; 19.30 Postni govori: Dr. Kazimir Humar: »Ali sta potrebna trpljenje in zlo?«; 21.00 Obletnica meseca: »100 let Toscaninijevega rojstva«, pripravila Daniela Nedoh; 22.50 Ameriški motivi.
• TOREK, 21. marca, ob: 11.50 Zvočne razglednice;
12.00 Iz slovenske folklore: V starih časih: Lelja Rehar: »Uoljčenca je vre leti«; 17.20 Italijanščina po radiu. Rpripravil dr. Janko Jež; 17.35 Glasba za vaš transistor; 18.30 Iz niza javnih koncertov Radia Trst v sezoni 1966-67; 19.10 Plošče za vas. quiz oddaja; 20.35 Alessandro Scarlatti (predelava Guida Pannaina): »Žalostna Mati Božta« oratorij,
• SREDA, 22. marca, ob: 11.40 Radio za šole (oddaja za prvo stopnjo osnovnih sol); 12.10 Pomenek s poslušavkami, pripravlja Mara Kalan; 17.25 Radio za šole (oddaja za prvo stopnjo osnovnih šol);
18.00 Ne vse, toda o vsem; 19.10 Higiena in zdravje, pripravil dr. Rafko Dolhar; 19.25 Zbori, gostje v Trstu. Zbor »Tone Tomšič« iz Ljubljane, vodi Marko Munih; 20.30 Simfonični koncert. Vodi Aladar Janes. Sodelujejo: sopranistka Silvana MartineFi, altistka Rosa Langhezza, tenorist Guido Sclip in violončelist Adriano Vcndramelli. V odmoru (približno ob 20.05) Socialne vede.
• ČETRTEK, 23. marca, ob: 12.15 »O obredih Velikega tedna«, pripravil mons. Lojze Škerl; 17.20 Italijanščina po radiu; 19.00 Pisani balončki, radijski tednik za najmlajše; 19.30 Koncert klarinetista Miha Gunzeka. Pri klavirju Marijan Lipovšek; 20.30 »Lepa smrt«, radijska drama, napisal Rafael Ramos Losada, prevedla Nada Konjedic. Igra RO., režira Stana Kopitar; 21.50 Johann Sebastian Bach; Pasijon po sv. Mateju, 1. del.
• PEKTEK, 24. marca, ob: 11.35 Slovenske nabožne pesmi; 12.10 Med tržnimi stojnicami, pripravlja prof. Tone Penko; 13.30 Iz del Ludwiga van Beethovna; 17.30 Franz Schubert: Simfonija št. 4 v c molu, »Tragična«; 18.00 Ne vse, toda o vsem; 18.30 O glasbi govorijo skladatelji; 19.00 »Veliki teden v Malagi«, pripravil Franc Orožen; 19.30 Postni govori: Dr. Frančišek Šegula: »Kristus je po Svetem Duhu samega sebe dal Bogu v brezmadežno daritev«; 20.30 Gospodarstvo in delo. Urednik Egidij Vršaj; 21.00 »Jezusovo trpljenje v slovenskem pripovedništvu in poeziji«, pripravil Franc Jeza; 21.20 Johann Sebastian Bach: Pasijon po sv. Mateju II. del.
• SOBOTA, 25. marca, ob: 11.35 Slovenske nabožne pesmi; 12.10 Tržaške ulice in trgi: »Ulica Cattedra-Ie«, pripravil dr. Lojze Tul; 13.30 Lizstove in Chopinove klavirske skladbe; 15.00 Glasbena oddaja za mladino; 16.00 »škofjeloški Pasijon«. Napisal oče Romuald. Igrajo člani Slovenskega gledališča v Trstu, priredba in režija Mirka Mahniča; 17 20 Dialog — Cerkev v sodobne svetu; 18.30 Skladbe za kitaro; 19.00 Slavko Osterc: Religioso iz Orkestrske suite. Orkester Glasbene akademije iz Ljubljane, vodi Uroš Prevoršek; 19.10 Družinski obzornik:« Velika noč v družini«; 20.45 Vokalni kvartet, vodi Ubald Vrabec; 2100 »Premišljevanje o trpljenju Gospodovem«. Napisal John Reevers, prevedel Maks Šah. Igra RO., režira Jože Peterlin; 22.00 Orgelska glasba.
Izdajatelj: Engelbert Besednjak • Glavni urednik: Engelbert Besednjak • Odgovorni uredniik: Drago Legiša • Tiska tiskarna »Graphi;« — Trst, ulica Sv. Frančiška 20,— telefon 29-477
Državni pravnik Jim Garrison v New Orleansu je dosegel, da je sodišče zaslišalo neko pričo, ki je dokazala, da je res obstojala zarota za umor predsednika Kennedya.
Garrison je dal pred dnevi aretirati nekega gospodarstvenika, z imenom CIay Shaw, katerega je osumil, da je sodeloval pri zaroti. Ker je plačal Shaw predpisano kavcijo 10.000 dolarjev, so ga izpustili potem na začasno prostost. Garrison pa je zahteval razpravo, na kateri je neki Perry Russo prepoznal Shawa in povedal, da ga je srečal v stanovanju Davida Ferrieja (ki je napravili pred nekaj tedni samomor, ko je Garrison v svoji preiskavi prišel do njega; sumijo pa tudi, da ga je kdo ubil, da bi preprečil njegovo zasliševanje in otežil nadaljnjo preiskavo). Toda Shaw mu je bil predstavljen z lažnim imenom Clam Ber-trand. Pod tem imenom ga omenja tudi Warrenovo poročilo, češ da je neki Ber- > trand telefoniral po atentatu na Kennedya nekemu advokatu v Dallasu, če bi hotel prevzeti obrambo aretiranega Osvvalda. Toda ker Warrenova komisija tistega Ber-tranda ni mogla najti, je označila izjavo dotičnega advokata za nevažno in je opustila nadaljnje raziskovanje v tisti smeri.
V	Ferriejevem stanovanju so Ferrie, j Shaw in Oswald, ki je bil tudi navzoč (vprašanje je seveda, če je bil to pravi Osvvald ali nekdo, ki mu je bil zelo podoben, in navzočnost takega dvojnika v vsej zadevi so dokazali že drug'), v Russovi
USTAVNE SPREMEMBE V JUGOSLAVIJI
V	Jugoslaviji nadaljuje z revizijo ustave, ki naj da večja pooblastila zboru narodov, katerega so prekrstili v zbor narodov in narodnosti. Pristojen naj bi bil za zadeve, ki so v zvezi z odnosi med narodi v Jugoslaviji. Verjetno pa je, kot pišejo jugoslovanski listi, da se bo revizija ustave v rem smislu še nadaljevala, sproti, kakor se bodo kazale potrebe.
Odpravili so tudi funkcijo podpredsednika republike in namestnika vrhovnega poveljnika vojske. Toda Koča Popovič bo lahko še ostal podpredsednik republike, dokler mu po treh letih ne bo potekel mandat.
Novice po svetu
Britanska vlada misli že do maja skleniti, da bo Anglija spet zaprosila za pristop k Skupnemu evropskemu trgu. Po tem se da sklepati, da so bila nedavna sondiranja VVilsona in Browna v prestolnicah držav Evropske skupnosti uspešna.
Tudi Avstrija je — kot kažejo najnovejše izjave njenih najvišjih predstavnikov
—	odločena, da se ne bo dala odvrniti od tega, da se pridruži Skupnemu evropskemu trgu. Najbolj proti je Sovjetska zveza, ki meni, da bi Avstrija s tem prekršila svoj položaj nevtralne države.
T1EPEIVSKI KOLEDARČEK |
19. marca, nedelja: Jožef, Rastko
20. marca, ponedeljek: Igor, Feliks
21. marca, torek: Bilka, Vesna
22. marca, sreda: Vasilij, Lada
23. marca, četrtek: Slava, Zmagoslav
24. marca, petek: Simon, Gabrijel
25. marca, sobota: Ozn. M. D.. Minka
navzočnosti razpravljali o svojem naklepu za umor Kennedya. Verjetno so bili pijani, ali pa so se tako trdno zanesli na molčečnost navzočega Russa, v katerem so gotovo videli somišljenika, saj je pripadal njihovemu okolju. Govorili so o puškah in o taktiki, s katero bi bilo treba izvršiti atentat. Streljali naj bi bili trije, dva z različnih točk na Kennedya, tretji pa z neke druge točke, da bi zabrisal sled. Vlogo tega tretjega je verjetno potem (hote ali nehote) odigral Osvvald.
Ameriška javnost je presenečena. Tožilec Garrison je odkril s svojimi skromnimi sredstvi tisto, česar nista mogli ali hoteli odkriti mogočna FBI in Warrenova komisija s svojimi velikimi sredstvi in pooblastili. Začela se bo najbrž nova preiskava s strani ameriškega kongresa. Toda potrebno bi bilo, da prej Garrison pripelje svojo preiskavo do konca, da ne bo spet kdo poskušal zmesti sledi.
Prividi in stvarnost
(Nadaljevanje s 1. strani)
oblastva, da nam nataknejo nagobčnik, kadar si dovolimo svobodno napisati svoje mnenje, kakšna bi morala biti manjšinska politika v naših krajih.
Zanima pa nas piščeva trditev, da se manjšinski politiki Italije in Jugoslavije sploh ne moreta primerjati, češ da »jugoslovanska ciržava nalaga svojim podanikom dolžnost, da so jugoslovanski patrioti po komunističnih predpisih,« medtem ko italijanski državljani nimajo dragih dolžnosti, kot da spoštujejo zakone, in naj bi celo smeli, po mnenju ustavnega sodišča, voditi »protidržavno propagando«. »Jugoslovanski patriotizem po komunističnih predpisih« je navadna bajka, ki jo V. N. lahko pripoveduje kakemu neukemu in naivnemu bravcu, ne pa nam, ki jugoslovansko stvarnost poznamo v teoriji in praksi. Prav tako je proizvod bujne domišljije pisca V. N. njegova trditev o »istrskih imigrantih, ki so prišli iz Neaplja in v prozi ter verzih zdaj pojejo hvalo ljubljeni jugoslovanski trobojnici.«
Domoljubje ali patriotizem je izrazito -etičen pojem, ki je vezan na moralne zakone in je zato nedopustno z njim šablonsko operirati, kot dela pisec V. N., ko zavestno ali nezavestno zamenjuje politiko z moralo in oba pojma spravlja v isti koš.
Kar zadeva moralne zaklade, ljubezen do svobode in pojmovanje o omikanem življenju, za kar naj bi bili mi po izjavah pisca V. N. nedovzetni, mu zelo odkrito povemo, da nismo nikakor pripravljeni in voljni sprejemati nobenih njegovih lekcij. Nismo skromni, če trdimo, da smo mi vsi okrog našega lista s svojim javnim delovanjem in s svojim zasebnim življenjem dokazali in vsak dan dokazujemo, da so moralni zakladi, ljubezen za svobodo in omikano življenje tista temeljna načela, po katerih smo uravnavali, uravnavamo in bomo uravnavali svoje življenje in delo.
Zato naj si pisec V. N. svoje klevetniško ironiziranje zatakne za klobuk in raje stresa svojo ihto na tiste, ki so ga voljni prenašati.
D. L.
Stalinova hčerha pobegnila na Zahod j DOHODKI JUGOSLOVANSKni “““
_ , .	,	...	i	Z	neko anketo, ki je zajela 9 tisoč gospo-
Zadnje dneve prejšnjega, tedna je	nena-	letalski general. Svetlana pa je bila dikta-	dinjstev, so	ugotovili, da je znašal povpreč-
doma priletela v Italijo in odtod v	Švico	tor jeva ljubljenka, čeprav je prevzela ma-	ni mesečni	dohodek povprečne jugoslovan-
Stalinova hčerka Svetlana. Poprej se	je že!	terin priimek. Ze s Sedemnajstimi leti ss	ske družine	lani 109.000 starih dinarjev, na
nekaj časa nahajala v Indiji, kjer je	baje'	je poročila s študentom Grigorijem Moro-	enega člana	družine pa 392.000 din na leto.
zaprosila indijsko vlado za politično zato- [ zovim.	Prisiljena se je morala poročiti leta	Najnižje	povprečje je bilo na Kosovem-
čišče. Predsednica Indira Gandhi je hčerko ( 1951 s	sinom veljaka	Kaganoviča; iz poli-	Metohiji	z 215.000 din na enega člana let-
nokdanjega boljševiškega mogotca prijaz- tično-strankarskih razlogov pa nekaj let no najvišje pa v Sloveniji s 539.000 din. no odslovila, češ da ne mara zaradi nje po-' pozneje s sinom sovjetskega ministra Žda-	...	.	..
kvariti političnih odnosov s sedanjimi kre-	nova. Svetlani so bile baje te politične	po-	x ®otov!.1 so	tu	a sc	zman'
meljskimi mogotci. Naslovila jo je na ame- roke menda odveč. Zadnji zakon je skleni- sa a, c ryzms a potrošnja po vp lvom go rško poslaništvo, kjer pa baje tudi niso la pred dvema letoma z indijskim književ- ^podarske reforme pri izdatkih za zabavo, bili preveč navdušeni nad njeno prošnjo nikom Briesh Singhom. Petinpetdesetletni	in	8etais’c Pie s ave in za P°
za zatočišče ali obisk. Tudi v Washingtonu	Singh je imel službo pri moskovskem	za-	clne toPus e-	_c._
si nočejo kvariti odnošajev s Sovjetsko	ložniškem podjetju »Progres«. Meseca	ja-
zvezo zaradi Stalinove hčere. Pač pa so ji nuarja	je v Moskvi	umrl. Njegova žena	Do 19.	marca traja »velesejem novih iz-
dovolili, da je prišla v spremstvu neke za- Svetlana je vzela žaro	z moževim pepelom;	najdb« v	Bruslju, na katerem razstavljajo
gonetne osebe v Rim, kjer je dobila vizum da ga strese v sveto reko Ganges, je prile- iznajditelji vsakovrstne iznajdbe, od važ-za Švico. Zvezna vlada ji je dovolila koti tela v Indijo. Tam si je pripravila pot pro- nih do »manj važnih«, kakor sta npr. mi-»turistki, potrebni miru«, trimesečno biva-j ti zapadu, zagonetno pot, ki vzbuja toliko nimalni šivalni stroj za samce in strojček nje na švicarskem ozemlju. Dovoljenje se, vprašanj.	|	za »obglavljanje« mehko kuhanih jajc.
bo pa lahko podaljševalo. Vladni zastopnik je časnikarjem pojasnil, da razpolaga gospa Svetlana Allilujevna z zadostnimi vsotami za preživljanje.
Vsekakor je odhod Stalinove hčerke zagoneten. Vsem vladam povzroča preglavice.
Nekatere sodijo, da je Svetlana kratkoma-lo zbežala pred očetovimi nasprotniki, druge, da ni bila nikoli v srcu komunistinja in da je zato prostovoljno zapustila Sovjetsko zvezo. Tretji so zopet mnenja, da se marsikaj spreminja v Sovjetski zvezi.
Dejstvo pa je, da se vsi otresajo potomcev diktatorjev; tudi če razpolagajo s sredstvi, mečejo nasilna dejanja diktatorjev sence na njih potomce. Tako je tudi v Svetlaninem slučaju. Rojena je bila leta 1925 v drugem zakonu Josipa Visarijonoviča diferentnosti. To seveda ne velja za onih številnih problemov. Ti so zlasti duhovni-Stalina z Nadeždo Allilujevno. Iz tega za-1 30 do 35 odstotkov, ki so še resnično pove- ški in redovniški poklici, semenišča, duš-kona se je rodil tudi sin Vasilij, poznejši zani s Cerkvijo. Toda celo pri teh je opa-	(Nadaljevanje	na	9.	strani)
Italija po cerkvenem zboru
žiti spričo izrazite navezanosti Italijanov na tradicijo dokajšnjo težavo pri uvajanju liturgičnih reform.
če se vprašamo, ali so dali sklepi vesoljnega cerkvenega zbora kake posebne
spremembe v verskem življenju Italijanov, potem je treba reči, da so šli mimo velikih1 Zares odločilna in za bodočnost važna ljudskih mas. Čeprav je sicer italijansko novost cerkvenega zbora za Italijo pa je katoliško časopisje, med njim zlasti »L'Av-' ustanovitev Škofijske konference V de-
venire dltalia«, izvrstno obveščalo javnost, cembru ji je PaPez potrdil pravilnik m ji ,	, . .	y. ,	,	,	imenoval za predsednika beneškega patnar-
m moglo biti pravega učinka ker vse sku- ha kardinala Urbanija. Tajniške posle vr-paj ne doseže nit. ene številke »Corriere gj dosedanji goriški nadškof Pangrazio,
dltalia«, ki se tiska v 500.000 izvodih. Zani- Konferenca (CEI) je imenovala dvanajst male so jih seveda veličastne manifestaci- škofovskih komisij in tri odbore, ki naj je, kar jih pa ni zdramilo iz navajene in-	njeni	organi	sodelujejo	pri	reševanju
:ss
Pokristjanjenje Slovencev
\. H.
Staronordijska beseda klump je pomenila: ničvredna stvar, in isti pomen ima ta beseda še danes v slovenščini. Staronordijska beseda byks je pomenila: v glavo mu zabiti, zabičati mu, naložiti mu obveznost. Odtod slovensko: zabiksati mu. Vandrati je naravnost iz staronordijskega vandra. Iz stare nordijskega jezika izvira še mnogo drugih izrazov, ki niso sprejeti v knjižno slovenščino, a so gotovo že od nekdaj doma v slovenščini, kot npr. nadevan biti (pijan), ki pride iz izraza daven z istim pomenom; hek-niti koga (suniti) iz hegn — suniti; žvale iz tvaal — namiliti, mokra skala (odtod Zva-bek na Koroškem ob Dravi); čik iz tugga
—	žvekati; fana (zastava) iz fani — zastava, znamenje; lonati (plačati) iz lonn (plača) in lana — plačati; rek, »Bog lonaj I« je torej v celoti staronordijski in med najstarejšimi besedami v slovenščini in kljub te mu ne najde milosti pri pravopiscih. Tudi beseda žleht (hudoben) najbrž ni izposojenka iz nemščine, ampak ostanek iz staronor-dijskega jezika, kjer se je glasila sloegr. Iz; raz »baše me« (npr. delo) je iz staronordij-ske besede baxa, ki pomeni isto. Rukati (dregati) je iz rucka, narečno (štajersko) skro-niti (shraniti) pa iz staronordijskega skran-ke. Lukati (kukati) je iz staronordijskega loka (zapreti), torej kukati skozi nekaj, kar je zaprto, npr. vrata ali lina.
Pohamsati pride iz hamta — iti po nekaj, vzeti. Nabiksati koga pride verjetno iz be-
sede byxor — hlače, poklapan biti pa iz sta-[ ronordijskega klappa (potrkati, potolči) ali iz klapp (udarec). Krevljati pride iz skandinavskega krala — plaziti se, hoditi sem 1 in tja po cesti. Klada (kot psovka) je iz besede kladd — popačena kopija, krokati pa pride iz besede krog — gostilna (slovenski priimek Kregar pomeni Gostilničar).
Beseda krčmar pride verjetno iz staronordijskega kroek-madr. -— mož, pri katerem se (ljudje) shajajo.
Psovka čveka pride po vsej verjetnosti iz glagola tveka — žvekati, beseda zanič pa iz ^ stavljenke sann-ikke (sann — resnično, ikke
—	nič), medtem ko je besedica nič nordijska1 beseda ikke (staronordijsko ikki), ki je do-' bila spredaj črko n, kakor je dobila besedica i, ki pomeni v, spredaj v, torej vi, od česar pa je ostal v slovenščini končno samo v.
Hip pride iz hapen — začuden, presenečen, hud biti pa iz hota — groziti, hoteti. Slovenska beseda hud ima sploh več izvorov, poleg te še iz ond — hudoben, ond ali and (duh) in še iz besede hond (roke, pri dviganju rok k prisegi, o čemer bomo še spregovorili), ter iz hod-vidri — hud veter in iz hod — boj.
Iz skandinavskega glagola riva sig — praskati se izhaja najbrž slovenska beseda reva, ki torej pomeni človeka, ki se praska, torej ušivca in reveža na splošno.
Štajerska narečna oblika vejki (velik) se je ohranila tudi v norveščini: veik (velik).
. I
Izraz siten je verjetno iz nordijske besede sut — skrb, strah, torej nekdo, ki ga (ves čas) nekaj skrbi ali ga je strah.
Narečni glagol naflikati koga pride morda iz švedske besede flicka — dekle, morda pa tudi iz staronordijske besede flik — cunja, flika (v zvezi s kako igro, da so pripeli komu cunjico na obleko, ne da bi vedel, in je hodil z njo okrog ter vzbujal muzanje. Taka igra je še zdaj v navadi ponekod na deželi). Flik ali flika pa je pomenilo tudi zijajočo rano. Se zanimivejša je beseda svinj-ka. Izraz: biti svinjko pomeni neko igro v spretnosti, s katero si pastirčki na Štajerskem krajšajo čas na paši, ali so si ga vsaj nekdanje dni). Toda ta beseda nima nič opraviti s svinjami, ampak pride naravnost iz staronordijske besede svinka, ki pomeni: hitro se postaviti, podvizati se.
Slovenska beseda kljuka pride iz skandinavske klyka — sponka, klupa pa iz klypa
—	pritrditi. Krempelj je iz glagola krampa zvijati se. Izraz poklapan je iz staronorcfijJ ske besede klapp — udarec (klappa — tolči, od tega tudi klepati). Izraz trkati (s kozarci pri napivanju) pride iz skandinavskega glagola dricka — piti (tudi izvirna slovenska beseda ol za pivo, ki je izposojenka iz češčine, je skandinavski ol in staronordijski ol). Slovenska beseda jesih je iz skandinavskega (švedskega) glagola jasa — kipeti, vreti (npr. mošt, a tudi ta izraz je skandinavski, kot smo že omenili). Jasa pa pride '.z s aronordijskega glagola oesa — spraviti v močno gibanje, dati kipeti ali besneti, (Nadaljevanje na 8. strani)
Umrl je mons. Albin Kjuder
V	torek popoldne so žalostno zvonili zvonovi na tomajskem griču. Velika množica pogrebcev oa blizu in daleč je spremljala k večnemu pocitKu splošno uglednega msgr. Albina Kjudra. Življenje vzornega dušnega pastirja, vztrajnega delavca za blagor svojega ljudstva, tihega dobrotnika vsem potrebnim je orisal v govoru škof Jenko.
Apostolski protonotar Kjuder se je rodu v kmečki rodbini v Dutovljah dne 25. februarja 1893. Že v mladih letih je izžareval iz dečka in mladeniča živahen in šaljiv značaj, združen z globoko resnobo. Izbral si je pot, ki ga je vedla pred oltar in med ljudstvo. V duhovnika je bil posvečen v juniju leta 1916. Nato je prišel za kaplana v Barkovlje, kjer je župnikoval njegov stric. Po končani vojni in do leta 1924 je služboval pri Sv. Antonu Starem. Zavzemal se je za pravice slovenskih vernikov, da so mu fašistični napeteži zagrozili, da ga bodo kar v cerkvi ustrelili, če se ne umakne. Nekaj časa je potem delil tolažbo bolnikom v splošni bolnici v Trstu, širok delokrog se mu je pa odprl, ko je prišel leta 1924 za župnika in dekana v Tomaj. Tu je ostal dolgih 43 let, kakor le malokateri dušni pastir v enem kraju.
V	Tomaju je razvil msgr. Kjuder živahno delavnost. Njegova skrb j 2 preureditev in umetniško poslikanje tomajske cerkve, katero je izvršil Tone Kralj. Dosti sil je posvetil tomajskemu samostanu in šolam šolskih sester. Velikanske in trajne zasluge ima za zbiranje in ureditev župnijske knjižnice, ki po svojih redkih primerkih prekaša marsikatero študijsko državno biblioteko. V njej so zbrani tudi vsi lepaki, letaki, podobice in tiskovine, ki so javno ali tajno izšle na Primorskem med obema vojnama. S svojim prikupnim diplomatskim nastopom jih je Kjuder znal prikriti pred vsemi preiskavami in ohraniti potomcem. V tomajskem župnišču je bilo pribežališče potrebnih študentov in njih tajnih društev. Marsikateri važen politični sestanek se je vršil med policami starinskih knjig. Kljub obilnemu delu je našel msgr. Kjuder še čas za pisanje mnogih člankov v tedanje časopise in humorističnega »Pepota s Koludrovce« za Mali list.
V	tesnih stikih, z nasvetom in delom, je bil s tedanjimi političnimi voditelji na Tržaškem in Goriškem. V rokopisu je pustil svoj življenjepis, ki je pravzaprav oris našega političnega in prosvetnega dela v dobi fašizma. Pripravil je tudi zgodovino Tomaja in okolice, ki čaka natisa. Slovel je tudi kot dober cerkveni govornik zlasti na podeželskih misijonih. Med resne opomine za vero in dom je vpletal duhovite domi- j slice, da ga je vse rado poslušalo. Gostoljubna vrata njegovega župnišča so bila' odprta na sležaj, sam zase je pa bil do skrajnosti skromen tudi v naj višjih časteh. Klonil pa ni pred nobenim oblastnikom, ko je šlo za pravice Cerkve in ljudstva.
Leta 1955 je bil imenovan za delegata tedanjega apostolskega administratorja msgr. Toroša. Dne 28. junija 1961 ga je papež povzdignil za apostolskega administrator-
ja slovenskega dela tržaško-koprske in re-ške škofije onstran meje. Ogromno delo, s škofovskimi pravicami, se je zvalilo na sicer precej krepka ramena msgr. Kjudra. Stoloval je pa še vedno v Tomaju in je prva leta kar z motorjem obiskoval svoje oddaljene fare. Ti napori so seveda izpodkopali njegovo močno naravo. Na svojem mestu je ostal do imenovanja škofa Jenka.
Po odstopu ga je papež odlikoval s častjo apostolskega protonotarja. Od svojih ovčic se pa ni ločil. Ostal je med njimi kot župnik in dekan do zadnjega. Z mladeniško vnemo je začel graditi in popravljati podružnične cerkve še do lanskega leta. Potem pa je začelo srce šibeti. še na bolniški postelji v Sežani je ohranil čil spomin in svež humor. Prejšnji petek ga je prišel obiskal v spremstvu velikodolskega župnika komenski dekan Viktor Kos. Bolni Kjuder ga je pozdravil z gladiatorskim izrekom: »Ave, Victor, moriturus te salu-tat!« (Zdravstvuj, Viktor, umirajoči te pozdravlja !) Kakor je slutil, se je žal uresničilo.
Od tega odličnega duhovnika in kulturnega delavca Primorske se je v torek poslovila množica pogrebcev. Med temi ljubljanski nadškof Pogačnik, primorski škof Jenko, ki je vodil pogrebne obrede, ljubljanski generalni vikar Lenič, škofov vikar iz Trsta msgr. Škerlj, zastopnik goriške nadškofije msgr. Klinec, rektor in dekan ljubljanske bogoslovne fakultete, koprski prošt Jurca, poleg mnogih drugih duhovnikov in laičnih zastopnikov z obeh strani. Razen škofa Jenka se je poslovil od pokojnika v imenu domačinov Rado Šonc. Za krsto so nosili venec verske komisije, stroški za druge vence se pa na pokojnikovo prošnjo uporabijo za popravo potrebnih cerkva. Pri pogrebu je pel domači moški zbor in zbor Ognjiščarjev s koprščine. Po zadnjih molitvah je padla na krsto msgr. Kjudra kraška zemlja, kateri je on vse življenje razdajal sebe vsega.
Njegov spomin bo vedno živ med nami!
Rojstva in smrti v naših vaseh na Tržaškem
V	štirih po večini slovenskih občinah Tržaškega ozemlja se je rodilo v I. 1966 skupno 207 otrok, pri čemer pa je seveda treba upoštevati, da se večina teh otrok dejansko ni rodila v teh občinah, ampak v porodnišnicah v Trstu, vendar materam, ki spadajo
v	okoliške občine.
Po posameznih občinah je bilo število rojstev naslednje: v občini Devin-Nabrežina 106, v občini Dolina 79, v občini Zgonik 20 in v občini Repentabor 2. Skupno: 207.
Smrtnih primerov pa je bilo lani v devin-sko-nabrežinski občini 70, v dolinski 61, v zgoniški 16 in v repentaborski 4. Skupno: 151.
V	repentaborski občini zmaguje smrt
Rodilo se je torej 56 otrok več, kot je bilo smrtnih primerov, kar še ni tako slaba bilanca. Pač pa to ne drži za vse občine. V repentaborski občini, ki je sicer res najmanjša v Italiji, a šteje vendarle 629 prebivavcev in tri vasi (Repen, Col in Fernetiče), sta se rodila lani samo 2 otroka, umrli pa so štirje prebivavci. Preračunano na tisoč prebivavcev znaša torej rodnost v repentaborski občini komaj nekaj več kot 3%0, kar je komaj ena šestina povprečne rodnosti pri slovenskem narodu, ki je tudi že sama ena najnižjih na svetu.
To mora človeka presenetiti, kajti premoženjsko stanje ljudi v repentaborski občini ni ravno slabo in kdor pozna te prelepe vasi, bi si mogel samo predstavljati, da sta tu doma zdravje in ljubezen do življenja. V resnici pa kraljuje smrt. Njeni simboli so prazna dvorišča, tišina in ponekod tudi prazne, zapuščene, razpadajoče hiše.
Seveda to še ni popolna bilanca rojstev in smrti našega življa na Tržaškem, kajti k temu bi bilo treba prišteti rojstva in smrti Slovencev v miljski in tržaški občini, česar pa ni mogoče ugotoviti, ker novorojenčkov ne vpisujejo po narodnostni pripadnosti. V miljski občini, ki obsega več slovenskih vasi, a v kateri so Slovenci vendarle v manjšini, je bilo rojstev 196, smrti pa 156.
‘Mčitefjsfci natečaj
Šolski skrbnik v Trstu je razpisal natečaj za stalna učiteljska mesta na slovenskih osnovnih šolah na Tržaškem. Natečaj bo na podlagi naslovov in ustnega izpita. Ustni izpit bo v obliki razgovora, v katerem bo izpraševalna komisija preiskusila stopnjo strokovne priprave kandidata in ugotovila njegove sposobnosti za opravljanje učiteljskega poklica. Predmet razgovora bo podrobno poz atije programov za1 osnovne šole na splošno, zlasti programov slovenskih osnovnih šol, dalje ustroj italijanske države, zakonodaja o osnovnih šolah ter norme o šolski higieni in zdravstvu. Natečaj se nanaša na 55 mest, od katerih je 19 v Trstu, 36 pa v ostali tržaški pokrajini. Nadštevilčnih mest je deset. Zainteresirani učitelji bodo morali vložiti prošnjo za pripustitev k izpitu v roku 60 dni po razpisu natečaja. Besedilo natečaja je na
vpogled na oglasnih deskah na šolskem skrbništvu in na županstvih.
Novico o razpisu natečaja so sprejeli v krogih politične organizacije Slovenske skupnosti z zadovoljstvom,. S tem ukrepom
—	pripominjajo omenjeni krogi — se je premostila mrtva točka, ki je nastala v izvajanju zakona o slovenskem šolstvu, ki je bil objavljen že leta 1961.
Z razpisom tega natečaja je bila izpolnjena ena izmed zahtev, ki jih je stavila Slovenska skupnost glede šolstva na pogajanjih s strankami leve sredine za sestavo tržaškega občinskega in pokrajinskega odbora. Slovenska skupnost pričakuje — poudarjajo njeni predstavniki — da bodo ostale njene zahteve, ki zadevajo slovensko šolstvo, čimprej uresničene. Med te točke sporazuma spadata zlasti ustanovitev slovenskih strokovnih šol in določitev or-ganika za slovenske srednje šole.
SPREJEM ZA NADŠKOFA PANGRAZIA
Goriški nadškof Pangrazio bo imel zadnjo pontili kalno' mašo v svoji bivši nadškofiji ,na velikonočno nedeljo v goriški stolnici. Na velikonočni ponedeljek dopoldne mu bodo priredile pokrajinske in mestne upravne oblasti poslovilni sprejem na goriškem gradu. Isti dan popoldne bo nadškof še maševal v oglejski baziliki, kjer se je pred petimi leti prvič uradno srečal z goriško duhovščino. S tem se bo mons. Pangrazio dokončno poslovil od nadškofije.
Pravno bo pa še ostal njen nadpastir do 16. aprila, ko bo prevzel novo dodeljeno mu škofijsko stolico v rimskem predmestju Porto-Santa Rufina.
Do tistega dne tudi ne bomo vedeli še za njčgbvega naslednika. Morda tudi še ne-, kaj časa kasneje ne. Morda bo začasno imenovan le kapitularni vikar, kar bi pomenilo, da se utegnejo zgoditi kake spremembe v ustroju goriške nadškofije.
Tržič:
UPADANJE PREBIVAVSTVA
Z industrijskim razvojem se je Tržič začel širiti. Skladno s tem razvojem se pa zadnje čase ne viša odstotek prebivavstva, kar je čuden slučaj.
številke dokazujejo, da se je začel Tržič razvijati pred petdesetimi leti. Pred 100 leti so našteli le 3686 ljudi, leta 1900 jih je bilo 4512. Od tedaj se je začelo število postopoma višati. Leta 19i0 na 8133, leta 1936 pa že na 19.634 enot. Danes šteje Tržič 27.545 ljudi. Če bi se nadaljeval prirastek prejšnjih let, bi jih moralo biti dosti več. Lansko leto je število prebivalstva narast-lo le za 55 enot. Vzrok pa je, ker se je začelo izseljevanje tudi iz Tržiča. In to je nezdrav pojav, kljub razvoju industrije. Tudi v tovarnah se ne morejo vsi zaposliti, ker novi načini avtomatizacije odjedo kruh marsikateremu domačinu.
Občinska uprava skuša povzdigniti tudi turizem. Na predzadnji seji so imenovali posebno komisijo, ki naj prouči obnovo rimskih toplic na močvirju Lisert. Toplice, ki so ible znane že v rimskih časih, so zaslovele v prvi polovici prejšnjega stoletja, ki so bilQ znane že v rimskih časih, so za-hiše. V prvi vojni so bile porušene in tako je ostalo do danes.
Landar; ,
JAMO RAZISKUJEJO
Znamenita Landarska jama privlačuje vedno bolj ne samo turiste, ampak tudi raziskovalce, jamarje in paleontologe-. Prejšnji mesec se je udeležila raziskovanja številna odprava mladih furlanskih geologov in jamarjev. Pogumno so natančneje preiskali oba glavna rova zadaj za starodavno skalno cerkvico sv. Ivana v Celah. Z gumijastimi čolniči so prepluli še nekatera podzemska jezera in napravili načrte za nadaljnje raziskave.
Domačini so na župnikovo pobudo tudi nekoliko popravili pot iz vasi do vznožja strmih stopnic, ki se vzpenjajo do votline. Te in pa sploh ves dohod v votlino bo morala pač širša oblast temeljito popraviti, da' se ne bo pripetila še kaka smrtna nesreča. Ves ta kraj zasluži največjo skrb, ker je ena izmed najbolj privlačnih turističnih točk.
Doberdob:
UGODNE RAZMERE
Beseda o namestvitvi protosinkrotona na t Doberdobski planoti še vedno teče. Geološke razmere so že ugotovili vsi strokovnja-! ki, da so ugodne bolj kot kje drugje.
Znanstveniki so zdaj začeli raziskovati ali odgovarjajo tudi vremenske razmere na doberdobski planoti velikopoteznemu načrtu za zgradbo jedrskih central.
V ta namen so že prenesli vremensko J opazovalnico z nekdanjega mirenskega le-! tališča v Doberdob. Opremili so jo tudi z
novimi instrumenti in nastavili strokovno osebje.
Vremenski opazovavci so na podlagi izkušenj v prejšnjem desetletju ugotovili, da so tudi vremenske razmere zelo ugodne. Na doberdobski planoti ni ne pretoplo ne premrzlo, število dni v letu, ki so dosegli temperaturo pod ničlo, znaša komaj 25.
V	enem samem zimskem dnevu je toplomer zlezel pod deset stopinj pod ničlo. Prav tako tudi nitnajo prevročih dni. Le dvajset jih je bilo s' temperaturo okrog 30 stopinj.
Enako je tudi glede oblačnosti in dežja. Vseh deževnih dni v letu imajo Doberdob-ci povprečno le 121. Dodati je treba še; vpliv poletnih sapic in tudi jesenske burje, ki blažijo vročino in čistijo zrak.
Tudi vsi ti razlogi vremenske narave dokazujejo po izvedeniškem mnenju ugoden prostor na Doberdobu za centralo bodočnosti.
Potrebe doberdobske občine so prišle tudi na dnevni red posebnega sestanka, ki je bil na goriški prefekturi v ponedeljek zvečer. Udeležili so se ga doberdobski župan Jarc z nekaterimi odborniki ter podtajnik Ceccherini, poslanec Zucalti, pokrajinski odbornik Waltritsch in goriški prefekt. Župan je razložil državnemu podtajniku, da je treba čimprej urediti občinske ceste, pokopališči v Doberdobu in v Jamljah, nekatere šolske stavbe, občinsko poslopje, kanalizacijo in telefonsko povezavo. Podmini-ster je za enkrat obljubil takojšnjo pomoč za otroški vrtec v Doberdobu.
DOBER KONCERT
V okvirju Goriške glasbene ustanove in Ustanove za umetniško-kulturne dejavnosti smo imeli možnost poslušati v ponedeljek zvečer v cerkvi na Travniku veličasten koncert. Priredil ga je zbor in orkester glasbenega liceja »Jacopo Tomadini« iz Vidma. Pod taktirko mojstra Aladarja Janesa je pel Haydnovo »Missa imperialist s solističnimi vložki. Nekatere dele je moral zbor celo ponavljati na željo številnih poslušavcev.
Koncert je izvajalo 130 pevcev in orke-stralcev, tudi v počastitev dvestoletnice, odkar je bila posvečena cerkev sv. Ignacija.
VOLIVNI MOSTIČEK
Že tretje leto se:~vrti beseda o tistem , slavnem mostiču, ki vodi iz Stražic v Pod-I goro. Saj je majhna ta »pašarela«, a za Podgorce je velike važnosti, da jim ni bilo potreba »Bogu za hrbtom« hoditi v Gorico. Mostiček je, kot je všem znano, vsako leto žrtev narastle Soče. Zadnja povodenj pred dvema letoma je spet podrla podpornike in je promet čez most ukinjen.
Občinski odborniki, ki prihajajo od časa do časa poslušat želje občanov, obljubljajo, da se bo most že naslednji teden popravil. Obljub so polni zlasti pred kakimi volitvami. Ko pa nimajo volitve ali kake druge potrebe za iskanje volivnih glasov, Šumija Soča prav mirno pod podrtim mostičem.
Pred kratkim je bila zadeva na dnevnem redu deželnega sveta. Svetovavca Jarc in Bergoma^ sta namreč vprašala, ali misli deželna uprava kaj prispevati, da se mostiček že enkrat popravi. Odbornik za javna dela Masutto je odgovoril, da ni za sedaj predviden noben prispevek, da se pa bo predlog za popravo mostiča »smatral za upoštevanja vrednega«. Ta fraza se zdi, da je že kar prišla v slovar deželnega odbora.	>	*
Do prihodnjih volitev bomo torej morali Podgorci še hoditi, po starem reklu »okoli r ... v aržet« v Gorico.
POMLADNI IZLET
Slovensko planinsko društvo v Gorici bo priredilo na velikonočni ponedeljek 27. marca običajni popoldanski izlet z avtobusom. Cilj je izvir reke Timava in obisk Mavhinj, kjer bo itudi prosta zabava.
Vpisuje društveni odbornik Košuta v Mamelijevi ulici 8. Odhod avtobusa je določen za 13.15 s Travnika. Za hrano skrbi vsak sam.
ŠOLSKA VEST
Goriško šolsko skrbništvo sporoča, da je izšla v uradnem listu prosvetnega ministrstva okrožnica z dne 23. februarja 1967, št. 88 in 68 o vlaganju prošenj za poverjena mesta in suplence na srednjih šolah za šolsko leto 1967-68. Prošnje je treba vložiti do konca ilega meseca z običajnimi priloganv.
VEČERI OB SREDAH
Včeraj je bil v Gregorčičevem klubu zanimiv in aktualen kulturni večer. Govoril je naš književnik Filibert Benedetič o vprizoritvi svojega odrskega dela »Ne vedno kakor lastovke«.
Benedetičev odrski prvenec je namreč izzval v slovstvenih ocenah nasprotujoča in po večini negativna mnenja.
Zato je tudi stvar zavestnega in pametnega poguma; da pisatelj sam iii javno brani svoje delo, čeprav nc bo vsakogar prepričal.
Veselje pa mora zbudili v vsakem strankarsko nepokvarjenem zamejskem Slovencu že samo dejstvo, da se pojavljajo med nami nove stvaritve.
KMEČKA	BANKA
GORICA, Ul. Morelli 14	— Tel. 22-06
Vam nudi	ugodne	pogoje	za	trgovske posle in bančne	storitve (vezane in
proste	hranilne	vloge,	tekoče	račune, posojila, vnovčenje in eskomptiranje
trgovskih menic, posle z inozemstvom,menjava tujih valut, plačevanje davkov, telefona, luči itd.)
Jz Qo'tlf»hv
—:————:» 6v	1—
Podgora:
IZ KULTURNEGA ŽIVLJENJA
„2 drogom be pogoualjajo burno u boo jem jeziku”
Tudi za leto 1967 je izšel »Trinkov koledar za beneške Slovence«. Izdali so ga delavci iz Slovenske Benečije, ki so na delu v Belgiji, uredil pa ga je prof. Rado Bednarik. Natisnila ga je tiskarna Budin v Gorici.
Na uvodnem mestu prinaša razne koledarske podatke, seznam cerkvenih in državnih praznikov in drugo ter koledar. Nato pa se začne pravi vsebinski del in sicer s portretom mons. Ivana Trin-ka in z njegovo pesmijo »Človek«, vzeto iz njegove zapuščine. Ob tej priložnosti naj izrazimo željo, da bi bilo vsej slovenski javnosti gotovo ustreženo, če bi ji bilo pojasnjeno, kako je danes s Trin-kovo literarno zapuščino, kje vse je shranjena in kaj bo ukrenjeno, da bi se izdala v knjigi ali v več knjigah. To bi nedvomno zaslužila, že iz narodnih in dokumentarnih razlogov.
Urednik koledarja prof. Rado Bednarik je napisal tudi daljšo razpravo o Trinku in njegovi osebnosti, iz katere naj navedemo samo eno od zaključnih misli: »Trinko, skoraj samosevec na zahodni meji, ni predel skozi pol sitoletja in še. več samo niti domače kulture. Pletel je v duhu svojega vzornika Prešerna tudi svetlo misel, da »ne vrag, le sosed bodi nam mejaš«.
Zanimiv je članek »Slovenski duhovniki med prvo svetovno vojno«. Mišljeni so seveda duhovniki v farah Slovenske Benečije (v koledarju je deželica beneških Slovencev pogosto imenovana tako in tako je gotovo tudi najbolj pravilno). Iz članka je razvidno, da tudi med prvo svetovno vojno duhovnikom naše Benečije ni bilo z rožicami postlano. Našli pa so oporo v tedanjem videmskem nadškofu mons. Rossiju. Z zanimanjem si človek ogleda dodano fotografijo skupine takratnih slo-vensko-beneških duhovnikov z njegovimi izrazitimi, inteligentnimi fiziognomijami.
Sledi članek o prazgodovinskih najdbah v Slovenski Benečiji, še z večjim zanimanjem pa prebere človek naslednji prispevek »Beneška Slovenija v Napoleonovi dobi«, iz katerega je razvidno, kako so razni napoleonski birokrati takrat gledali na beneške Slovence. Prav dobro so jih ločili od sosednjega furlanskega prebivavstva in opazili so tudi njihovo izredno navezanost na lastni slovenski jezik, in s tem seveda tudi na narodnost. Jezika pa niso dobro poznali. Neki uradnik je zapisal: »Tb zna čilno narečje teh prebivavcev je ohranjeno s skoraj vražjevernim češčenjem, podedovanim od njihovih pradedov in poživljanim od koristi in vpliva njihovih župnikov, vikarjev in kuratov, in to v taki meri, da stalno mislijo, da se ni mogoče pogovarjati in govoriti z Bogom ter urejati svojih zadev v drugačnem jeziku.« Ti podatki so zbrani iz neke lani objavljene knjige dokumentov iz časa Italijanskega
Sergej Verč, za katerega smo še, pred nedavnim menili, da je potreben tekmeca, če hočemo, da se bo iz njega razvil kvaliteten mlad literat, je. s svojo najnovejšo stvaritvijo, dramo »Kocka v kocki«, najbolje odgovoril na naše očitke in s precej dognano tehniko pokazal, kaj zmore. Ce smo prišli na krstno predstavo njegovega dela skeptično razpoloženi, smo že po prvem dejanju spremenili svoje mnenje in spoznali, da bi se delo moglo pomeriti tudi s stvaritvami drugih priznanih tukajšnjih dramaturgov. Jasno je, da so pri zasnovi tega dela na Verča vplivali tako domači kot luji pisatelji; vse te vplive pa je mladi avtor znal v sebi predelati in jih preliti v dokaj osebno enoto.
Potek dejanja je spretno in logično izpeljan in tehnično je umišljena in psihološko zahtevna zgodba dokaj prožna. Presenetljivo obvlada Verč snovanje dialogov, kar je pri začetnikih ena izmed največjih težav. Skratka: če nam je bilo ob branju njegove prve drame »Bonboni za Eriko« kaj težko misliti, da bo Verču uspelo v tako 'kratkem času odpraviti njegove glavne napake, smo sedaj spoznali, da smo se pri tem zmotili.
Idejna zasnova je jasna: Verču gre za vprašanje, do katere mere se človek lahko zanese na svoj razum in kje je meja med razumom in čustvom; Zanima ga prav iracionalna meja, v kateri za trenutek zgubimo razsodnost in storimo dejanja, ki bi jih nikoli ne storili, če bi nas razum ne
kraljestva (1811), katero je izdal Istituto Veneto v Benetkah.
V	»Trinkove.m koledarju« za letošnje leto najdemo tudi razne kulturno zgodovinske prispevke, npr.
o	cerkvici v Ramandolu, »Se o ljudski latinščini« (o skvarjenih cerkvenih pesmih v latinščini, ki jih morajo ljudje ponekod prepevati namesto slovenskih cerkvenih pesmi, katere bi lahko razumeli), članke o Trinku, anekdote (delno v slovensko-be-neškern narečju), pesmi, zgodovinske utrinke, praktične nasvete, podatke in drugo, pa tudi precej ilustracij.
»Trinkov koledar« seveda ni napisan in sestavljen z umetniško literarnimi težnjami, je pa zelo zanimiv in poučen ter prirejen tako, da tudi naši preprosti Benečani radi sežejo po njem. Nujen pa je itudi kot vir podatkov za vsakega tistega Slovenca, ki je odločen pomagati pri prizadevanju, da se ohrani Slovenska Benečija slovenstvu.
Makedonci so si ustanovili lastno narodno Akademijo znanosti in umetnosti. Zdaj imajo lastne narodne akademije Slovenci, Srbi in Makedonci, medtem ko imajo Hrvati Jugoslovansko akademijo, ki je bila zamišljena kot skupna akademija znanosti in umetnosti za vse južnoslovanske narode in še zdaj vztraja pri tem konceptu.
Prva letošnja številka »Mladike« je dvojna. U-vodni članek pod naslovom »Naši domovi« je napisal Jože Peterlin. V njem prikazuje pravi pomen besede »dom«, ki seveda ne pomeni samo stanovanja ali družine, to je skupine ljudi, ki jih veže tesno sorodstvo, pa nič drugega. Pod besedo »dom« je pojmovati nekaj čisto drugega, nekaj mnogo lepšega in pomembnejšega. Ta Peterlinov članek o domu je morda najlepše, kar je bilo kdaj napisano a pravem slovenskem domu. V članku pravi med drugim: »Naši domovi so bili dolgo dobo zgodovine prva šola, kjer so v večerih brali in pisali, kjer so prebirali knjige in se izobraževali. Skoro ni bilo slovenskega doma brez mohorjeve knjige in brez časopisa, kasneje brez revije. In ko se je dom moderniziral, je postal središče hiše radijski sprejemnik, da je odmevala domača govorica od jutra do večera in se je vrstila pesem za pesmijo.. . Bojim se, da je danes premalo lepih, zdravih domov v naših mestih in vaseh. Bojim se, da je preveč naših domov mrtvih, brez življenja,« nadaljuje Jože Peterlin. »Zato nas zbode skrb za ob-
zapustil. Za Verča je torej važno, v katerem trenutku vsaj za kratek čas ne poslušamo več svojega razuma in se ne zavedamo smisla svojega življenja. Poleg tega problema, ki je nekakšno jedro drame, se v igri prepletajo še drugi motivi. To so vprašanja, pred katerimi obstoji mlad človek ali človek sploh, in med temi je mlademu avtorju najbolj pereče vprašanje konformizma. Sicer bo ideja drame najbolj jasna tistemu, ki si bo igro sam ogledal, in menimo, da bo to vsakomur mogoče, saj bo, kot je slišati, amaterska dramska skupina prosvetnega društva »Ivan Cankar« kamlu gostovala tudi v okoliških krajih.
Kar sc tiče igralcev, moramo tudi nje pohvaliti, ker so, čeprav so samo amaterji, znali prispevati s svojo interpretacijo k uspehu igre. Igro so dobro podali igralci: sam Sergej Verč, Ivan Verč, Stojan Colja, Jurij Kufersin, Vojka Lavrenčič, Mara Rogelja, Boris Gombač in Ana Mikulus. Med temi se odlikuje po svoji interpretaciji neznačajnega Rudolfa Stojan Colja, kateremu se pozna nekakšno posebno nagnjenje do gledališke umetnosti, nedvomen dar in sproščen nastop.
Seveda so bile pri uprizoritvi nekatere pomanjkljivosti, tako v Verčevi režiji kakor v izgovorjavi posameznikov, to pa je malenkost v primeri z vzponom, ki ga je Verč s tem svojim delom napravil.
Jelka Daneu
DRUGA PRIREDITEV V »FINŽGARJEVEM DOMU« NA OPČINAH
V	nedeljo popoldne je bila v »Finžgarjevem domu«, ki smo ga slovesno odprli prejšnjo nedeljo, že druga prireditev. Na sporedu je bila moderna drama »Edip v Hirošimi« L. Candonija v prevodu Franca Jeza. Predstavo je pripravil Jože Peterlin. Glavne vloge so igrali Marijan Kravos (obtoženec), Boris Fabjan (predsednik sodišča), Pavel Bajc (glavni toživec), Ivo Sosič (branivec), Joži Peterlin (Eden iz ljudstva).
Nabralo se je spet dosti občinstva, zlasti mladine, ki je poozorno sledila dogajan ju na odru. Vsebina igre je naperjena proti maniji množične moritve iz kakršnega koli razloga. Nič ne opravičuje ubijanja. Upajmo, da bo mladim prihranjena tako Hirošima kakor še kaj hujšega, v sorazmerju z današnjimi zalogami atomskega orožja.
SLOVENSKO GLEDALIŠČE V TRSTU
Kulturni dom
V	soboto, 18. t. m., ob 17. uri in v nedeljo, 19. t. m., ob 16. uri Filibert Benedetič NE VEDNO KAKOR LASTOVKE drama v dveh delih Zadnjič!
V	četrtek, 23. t. m., ob 21 uri premiera LUIGI PIRANDELLO Scenograf: UROŠ VAGAJA Kostumograf: ANJA DOLENČEVA Režiser: J O 2 E BABIC
stanek, ko te domove gledamo. In zdi se, da ni druge poti kot vrnitev nazaj. Spet moramo ustvariti svoje domove tople in zdrave, spet jih moramo preplesti z veliko medsebojno ljubeznijo, spet morajo postati žarišče našega življenja, vir sreče in zaupanja, varnosti in lepote.«
Zanimiv je intervju s škofijskim vikarjem za slovenske vernike monsignorom Škerlom. V intrc-vjuv obravnava nekatera vprašanja dušnega skrbstva med slovenskimi verniki, posebno vloge, ki naj bi ju imela pri tem duhovnik in laik. M. S. je prispeval članek »Po sporazumu med Sveto Stolico in SFR Jugoslavijo«, članek se zaključuje z optimistično noto, prav tako tudi poročilo o obisku apostolskega delegata nadškofa Maria Cagna v Sloveniji.
Objavljeno je poročilo o slovesnosti, s katero je Radijski oder počastil dvajsetletnico svojega delovanja, in o publikaciji, ki jo je izdal ob tej priložnosti. Martin Jevnikar pa je napisal daljši članek o dokumentih slovenske književnosti v Reziji,
I	katere so nedavno odkrili ali bolje rečeno, ponovno odkrili. Morda je ta članek namenjen bolj strokovnim krogom, vendar pa ga z zanimanjem prebere tudi tak bravec, ki se sicer ne poglablja v vprašanja literarne zgodovine. »Kondor« opisuje svoj božični obisk v Sloveniji, v katerem je skušal podati nekaj značilnega ozračja, v katerem so praznovali zadnji Božič v slovenski prestolnici.
Na robu 15. strani je objavljen polemični članek »Slovenstvo je v nevarnosti«, ki navezuje na znane polemike, ki so nastale zaradi »Glos« Borisa Pahorja v zadnji številki »Zaliva«, v katerih se je dotaknil nekaterih akutnih vprašanj nekdanjega odporniškega gibanja v Sloveniji in današnjega sitanja slovenskega naroda, ki po njegovem mnenju ni v skladu z ideali in cilji, za katere so umirali talci in drugi. Ta prispevek v »Mladiki« je napisan v mirnem in stvarnem tonu.
Zelo dobra je ta številka »Mladike« v pogledu leposlovja. Zora Tavčar je napisala resnično prikupno, živahno napisano in po vsebini zanimivo novelo »Marlenka« iz življenja mladine. Novela sc bo nadaljevala in končala v naslednji številki. Stanko Janežič pa je prav tako objavil začetek daljše novele z naslovom »Jurij Podobar«, ki nam kaže Janežiča kot pripovednika z nove, skoro presenetljivo epične strani.
Dobre so v tej številki tudi pesmi, ki pa so objavljene žal pod samimi psevdonimi. Najlepše so »Oceanski val«, podpisane Yi Knotts, »Andaluzijska pesem žene«, pod začetnicama Z. T. in »Drobna resnica« pod začetnicama B. M.
Končno naj še omenimo članek Jožeta Velikonje, ki upravičeno brani literarno delo svojega očeta pisatelja.
fer^cj Veri: „J£ocfca v Izocfzi”
Prva letošnja številka ..Mladike”
Pojavi krize v nemškem gospodarstvu
Gorico
SE TA UDAREC?
V Gorici in v vsej soški pokrajini je zbudila v začetku tedna veliko razburjenje izjava ministra za zunanjo trgovino Tolloya. Ob neki priložnosti je namreč izrazil mne-Kiesingerjeva vlada posveča sicer mno- cije. Začenja se kazati, da odhajajo spo- \ n je> cja bj se moral Tržič odcepiti od gori-go skrbi in brige zunanjepolitičnim pro,- sobne gospodarske moči prehitro v pokoj §kc pokrajine in priključiti tržaški. Po mi-blemom, toda ena njenih glavnih skrbi je (v pokoj morajo tudi tisti, ki bi še radi njstrovi trditvi, ki je po rodu Tržačan, četudi trenutno gospodarsko stanje v Nem- delali in so za to sposobni), nakar se mo- prav je za senatorja izvoljen v Benetkah, čiji. Pojavi gospodarske krize	se vedno	bolj	rajo dali	vzdrževati od drugih.	j	se	bo Tržič	dvignil	le	v okviru tržaške
množijo. Ob koncu januarja	letos	je	bilo	Vsi ti	gospodarski problemi	so se zdaj	pokrajine,
prijavljenih pri delovnih uradih	621.000	zavozlali	v Nemčiji. Celo zdaj v	krizi pa sej
brezposelnih, medtem ko jih je bilo pri- plače še vedno hitreje dvigajo kakor pro- Že v ponedeljek so glavni gonski prec-javljenih	ob	koncu	januarja	1966	le	269.000.1	duktivnost nemškega gospodarstva, kar	stavmki združene socialistične stranke o-
To	sicer	ni	katastrofalna	številka	in	spri-1	zmanjšuje rentabilnost podjetij in ker nji-	stro protestiraj pro i nameiam svojega
čo ogromnega nemškega delovnega trga bi hovih stroškov tudi ni mogoče več v enaki sti an'ai s ega somis jem a. ot ajm ec se ta plast brezposelnih hitro »stopila«, če meri zvračati na potrošnike (tudi potrošni J- cnni m pos anec ucca i s a izjavi a, bi nastopilo izboljšanje. Toda to je ravno trg kaže znake krize), prihaja do zmanjša-1 ^ sp o i nima pravice aja i po o tisto: ali bo tako izboljšanje nastopilo, ali nja produktivnih investicij.	j	taklh nasvetov, ki ne spadajo v pustojnos
pa se bo gospodarsko stanje še poslabša- Kot enega izmed glavnih vzrokov krize njegovega ministrstva. Ce bi se namerava-
navajajo	tudi pretirane proračune države,1	111	odcep res	izvršil,	bi	se tizasko gospo-
dežel in drugih javnih ustanov v preteklih	darstvo prav nič ne dvignilo. Hudo bi pa
letih, ki so vedno bolj naprezali gospodar-	bila prizadeta goriška pokrajina, pepelka
stvo in skušali iztisniti iz njega čimveč.	med vsemi v državi, ki bi izgubila še to
Svetla stran nemškega gospodarstva pa je' kar ima. Zucalli je tudi pravilno potrdil, močan izvoz in stalna aktivna bilanca v zu- da nadaljna ohromitev goiiške pokraji-nanji trgovini (ne računajoč na druge, pa- ne pomenila isto kot jo docela odpraviti.
sivne obračune z inozemstvom. Lani je bila Temu mnenju se pridružujejo tudi vsi nemška zunanja trgovinska bilanca aktiv-	gori<-kj gospodarski krogi. Saj nima soška
na za 7952 milijonov nemških mark. ; pokrajina že itak nobene razvojne možno-Vse to pomeni, da je nemško gospodai- £e ^ odvzamejo še Trežič, bo postala stvo res da v težavah, toda pametna poli- Gorica mesto starih upokojencev, tika »stisnjenega pasu« ga lahko reši hujše
krize. Videli bomo, če je Kiesingerjeva vla- Ne vemo, koliko bo koristil neposrečeni da tega sposobna, in predvsem, če je nem- Tolloyjev nastop tudi združeni socialistični ško ljudstvo pripravljeno vzeti nase nekaj stranki sami pri prihodnjih volitvah na žrtev v ta namen ter počakati z novimi	Goriškem, kjer išče volivne glasove tudi
zahtevami po »zvišanju življenjske ravni«,	med Slovenci.
pa se bo gospodarsko stanje še poslabšalo? Na to ne zna nihče odgovoriti, niti vlada, ki mora igrati vlogo zdravnika, pri čemer uporablja recepte iz moderne gospodarske vede.
Bivši kancler Ludvvig Erhard je že v nekem svojem radijskem govoru v začetku marca 1962 svaril nemški narod pred pretiranim zapravljanjem narodnega dohodka in krizo, kot je zdaj nastopila, vendar ga niso poslušali, čeprav so končno njemu pripisali krivdo za gospodarsko krizo, tako da je moral odstopiti. Takrat je dejal, »da je napočila „resna ura” in da je zadnji čas, da se nemško ljudstvo zave, da ne sme več trošiti, kot pa lahko pridela.« Rekel je, da je blazno, če skušajo odpravljati dozdevne nepravičnosti v porazdelitvi narodnega premoženja s pretiranimi zahtevami in prenapenjanjem gospodarstva. To vodi samo do vedno večjega slabljenja nemških gospodarskih in konkurenčnih zmogljivosti in k zmanjšanju gospodarske dejavnosti, s tem pa tudi do zmanjšanja donosa iz gospodarstva in k skrčenju investiranja ter k ogrožanju zaposlitve.
Njegovih besed ni vzel nihče resno, zdaj pa se uresničujejo. Eden izmed glavnih vzrokov krize je pretirana socialna politika, ki je gospodarstvo ne zmore več. To pa ni le značilno nemški pojav, ampak se kaže v mnogih evropskih državah, ki so hotele biti v socialnem pogledu posebno
Naročnike, ki 5e niso poravnali naročnine, opozarjamo, naj to store čim-prej. Poravnajo jo lahko ali na upra-
vi	lista ali po poštni položnici, ki Jo dobe na vsakem poštnem uradu.
Uprava
napredne, npr. tudi na švedskem in v Jugoslaviji. Zdaj, ko je že malo pozno, se začenjajo povsod zavedati dejstva, da je širokosrčna socialna politika zelo draga stvar.
Jasno je, da je socialna politika nujna, jasno pa zdaj tudi postaja, da mora biti premišljena in da mora računati z zmogljivostmi. Tako pa se sorazmerno vedno bolj manjša število tistih, ki morajo skrbeti s svojim zaslužkom in delom za naraščajoče število upokojencev in za druge socialne izdatke, pri čemer težijo plače zaradi stalnih sindikalnih zahtev navzgor in realni donos gospodarstva se sorazmerno manjša. Vedno manj ostaja za investi-
ftovenei smo pomorsfci narod
Pravijo, da slovensko pomorstvo ni sta-j ravnega dostopa na morje. Sicer pa se nič ro. Ta trditev ni povsem točna. Res je nam-1 bolje ne godi našim sosedom, ki imajo ne-reč, da dolgo nismo imeli svojega ladjar- primerno več morja kot mi in so veliko skega podjetja, svojih pristanov in skratka večji narod. Tudi Italijani uporabljajo v
—	svojega pomorstva. Po drugi plati pa je svojem pomorskem izrazoslovju veliko tu-spet res, da smo Slovenci od nekdaj pluli, jih besed, predvsem angleških, pa tudi preda so ibli naši ljudje mornarji in pomor- cej slovenskih, tako kot stari pomorščaki z ščaki na vseh morjih in v vseh časih. Pri- angleškega otoka uporabljajo veliko roman-sluhnimo samo starim haloškim narodnim skih, vsi skupaj pa arabskih besed. Vse to pesmim, pa bomo slišali veliko o morju, je zelo razumljivo, če pomislimo na to, da čeprav mislimo, da smo »kontinentalci«. Ta s bili pomorščaki od nekdaj mednarodna miselnost je vsiljena, kajti od skrajnih druščina, ki je imela v preteklosti veliko meja Slovenije do morja ni več kot dobrih manj stikov z domom kot danes.
250 km.	|	In	kljub	temu	stvar	še	zdaleč	ni	tako	te-
Slovenski pomorski muzej nam vse to žavna, kot se na prvi pogled zdi. Novi slo-najbolj nazorno potrjuje in tudi to, da smo j venski slovar, ki ga pripravlja Slovenska od nekdaj pomorski narod. In ne samo po-' akademija znanosti in umetnosti, bo posve-morski muzej — tudi naš jezik priča, da je j til vso skrb tudi pomorskim in obmorskim temu tako. Kajti kljub temu, da prevladuje mnenje, češ da nimamo »pomorske terminologije«, to le ni popolnoma točno. Tudi veliko večji pomorski narodi nimajo samo svoje pomorske terminologije in uporabljajo izposojenke, predvsem romanske in germanske ali natančneje angleške in italijanske, nemške in španske ter portugalske.
Slovenci imamo veliko veliko lepih domačih izrazov za najrazličnejše dele ladij, za vetrove, ladijsko opremo, ribiška orodja in pribor in še mnogo drugega. Veliko teh izrazov se je v vsakdanji rabi izgubilo zaradi že omenjenih vzrokov, ker so pač naši ljudje pluli na tujih ladjah in so no-rali uporabljati tuje izraze, hkrati pa tudi zato, ker smo bili lep čas odtrgani od na-
izrazom; seveda živemu jeziku, kajti to ne bo zbirka terminoloških slovarjev, marveč splošen slovar našega jezika, v katerem bodo pomorske besede imele enakopravno mesto z vsemi drugimi. Prav gotovo bo slovar prinesel veliko več jasnosti v vsakdanjo govorico, še prav posebej v pomorske šole, ki vzgajajo pomorščake za nove ladje z Triglavom in morjem na dimniku. To bodo ljudje, ki bodo pri vsakdanjem delu uporabljali domačo govorico, in zato je tudi prav, da na teh šolah — srednjih in visokih — sodi skrb za jezik med posebne skrbi vsega učnega osebja. Nega do~ mačega izrazja v strokovni šoli je hvalevredna in novi slovar našega materinskega jezika bo prav gotovo razčistil marsikatero nepojasnjeno jezikovno zadrego. (»Delo«)
m • m 41
i V RUSKEM UJETNIŠTVU i
I ii/.-J. K. ■ ■ D
Pokazal sem na druge prazne pletenke, on pa je odgovoril: »Večerom«.
Kaj bo zvečer, bomo videli. Prestavil sem natego s pipico na novo pletenko in dokončal zravnavanje. Težko sem čakal, da vzamem v roke prvi zvezek »Njive«. Najprej sem se skušal naučiti imen mesecev. Saj so imena zelo podobna našim latinskim, a kljub temu, da sem jih ponovil vsaj desetkrat, jih nisem brezhibno naštel. Sledila so imena dni v tednu: sreda ostane sreda, sobota je subota kot v hrvaščini, čuden pa je petek, ki se spremeni — po meni neznanih jezikoslovnih rednih ali izrednih pravilih — v »pjatnica«. Za tisti večer bi bil imel kar dovolj, če bi bil ponavljal samo imena mesecev in tedenskih dni. Ko sem šel k večerji, sem opazil, da se je »pjatnica« pomešala med imena mesecev, takoj za mesecom »avril*.
Pri večerji je Čumak st. povedal, da bo Tamara drugi dan popoldne začela prati perilo, in sicer moje, od čeških učiteljev in drugih čeških ujetnikov do črke K. Perilo ostalih pride na vrsto naslednji dan. Izročiti perilo kot navadno v perilnici, pred kosilom. Perilu dodati listek z imenom in seznamom. Meni je še omenil, da služi prostor za destilacijo tudi za perilnico. Šel sem v svojo sobico in ponavljal najprej imena mesecev, potem pa še imena dni v tednu. »Pjatnica je bila na pravem mestu«.
Do vremenoslovskega opazovanja sem imel še debelo uro časa. Zopet sem vzel v roke »Njivo« in začel brati naslove sestavkov, zlasti pa besedila pod slikami. Tako sem že prvi večer površno preanaliziral ali »strokovno ocenil« prve 3 številke »Njive« za 1. 1915.
Računal sem na dež in zato sem vzel šo-
torsko krilo s seboj, ko sem šel ob 9. uri na vremenos!ovno postajo. Preden sem zapisal pol podatkov, so bile kaplje že precej goste, zato sem pohitel. Ko sem zapisal zadnjo številko, je pa bilo že tako neurje z vetrom, dežjem in točo, da bi naša mama doma tekla po šop — butaro — od oljčne nedelje, ga zažgala in molila »Bog te nesi tja v Šebrelje in v ta črne gozdove«. Da bi bil šel domov, ni bilo mogoče misliti, saj je tako lilo, kot da bi se bil oblak utrgal. Imel pa sem srečo, da sem našel pod stopnicami, ki so vodile k ohišju z aparati, sorazmerno zavarovan in suh kotiček. Tja sem se stisnil potem, ko se je iz kotička pognala v dir neka huda zver: »dolgouha in rjava, ki se mu tudi zajec pravi«. Ucvrl jo je naravnost na njivo »baršča«, oprostite, na njivo krmske pese, kamor je pač hodil na večerjo.
Neurje pa je trajalo, a meni, ki sem bii zavit v šotorsko krilo, je bilo prijetno to-1 plo. Ponovil sem mesece v ruščini, potem1 še dneve v tednu, a ne vem, če sem prišel do »pjatnice«, ker sem prej zaspal. Sem imel morda kak drug pametnejši izhod?
Lanterna veternica pa je med tem ob meni gorela, kar sta opazila nočni čuvaj in Čumak ml., ki sta me prišla iskat, ker me ni bilo toliko časa domov, kljub temu da je neurje prenehalo oziroma se oddaljilo. Ko sta se bližala, sem slišal v polsnu njuno govorjenje in se zbudil. Na nebu so sijale oprane zvezde. Nevihta pa je bučala na severo-zahodu, tam v Bukovini in pri Jurkovcu, kjer so me bili ujeli kozaki.
Drugi dan sem poleg svojih vsakodnevnih opravil zjutraj pomagal češkim učitel-! jem urediti šope, ki so jih prejšnji dani
naredili na poskusnih pšeničnih gredah in zvečer pripeljali domov ter odložili v laboratoriju, seveda brez vsakega reda. šope smo razmestili po zaporednih številkah in setveni dobi po policah, ki so bile nalašč za to pripravljene. V celoti so jih napravili 120, kar ni bilo malo za 3 dvočlanske delovne skupine, katerih nihče ni priganjal k delu. Nato sem pogledal v destilacijski oddelek. To je bila navadna naprava za kuhanje žganja, samo da v žgalnem kotlu ni bilo tropin ali slabega vina ali povrete sadne brozge, marveč navadna voda. čumak ml. je pripravil precej hrastovih polen, Mol-davanka Tamara je nanosila vode in zakurila pod kotel, tako da je kmalu začela teči destilirana voda. Med tem je pripravljala posodo za pranje. Pomagala ji je kakih
10	do 13 let stara deklica, ki je bila zelo suha. Bila je njena hči, ona pa žena Čuma-ka ml., kar sem pa zvedel šele po mesecih. Tudi čumak st. je prišel v perilnico. Govoril je nekaj s Tamaro in tedaj je prinesla ta en ovoj in notri je bila moja vojaška obleka in perilo, kar sem slekel pred kopanjem oziroma parjenjem. Bilo je oprano in zlikano. Zelo sem se razveselil, da bom sedaj lahko poskrbel, da se moja civilna obleka malo skrči. Razodel sem to željo čumaku st., ki je rekel, da zna Tamara urediti tudi to. »Harašo!« A takega sukanca nima.
Obljubil sem, da ga dobavim jaz. Zaupal sem na ravnatelja, ki se je imel odpeljati drugi dan v Kišinev. Dopoldne ni bilo vaških delavcev, domači pa so razmetavali na mlatišču pšenico, da se posuši na soncu, ki je pošteno pripekalo. Sušila pa se je pšenica tako hitro, da bodo po opoldanskem odmoru zopet lahko začeli mlatiti.
A kaj je danes z ravnateljem, da ga še ni bilo na spregled? Bom pogledal, ko bom šel brat barometer, če ga prej ne bo, sem pomislil.
(Dalje)
Pokristjanjenje SloVenceV
(Nadaljevanje s 3. strani)
dati vzhajati. Zanimivo je, da je tudi švedščina, enako kot slovenščina, nagnjena k temu, da dodaja kak soglasnik pred besede, ki so se začele v staronordijskem jeziku s samoglasnikom. Tudi staroskandinavski izraz vin (vino) je bližji slovenskemu kakor nemški VVein, Več kot verjetno je, da je tudi slovenski izraz vinograd iz skandinavskega vin-gaard, staronordijsko vingardr (vinska kmetija, vinograd), pri čemer pa mora nujno pritegniti pozornost tudi čudna podobnost besed vinskord (izg. vinšord: vinska bera, trgatev) in viničar.
Beseda ukati (vriskati) pride gotovo iz staroskandinavskega glagola ^ki — ukati, zapeti, ali iz švedskega glagola aaka — peljati, drseti (ladja), na kar bi kazalo tudi to, da se uporablja beseda ukati še danes v slovenščini največ v smislu: fantje ukajo, ko odhajajo k vojakom ali na vojno. Ganljivo pomembna je tudi sorodna švedska beseda aakalla (okala), ki pomeni klicati, milo prositi in iz katere očitno izhaja slovenska beseda jokati (jokala!). Ukati je torej pomenilo, da so se davna solvendska in druga skandinavska moštva, ki so odhajala v boj ali na morske vožnje, z vriskanjem (ukanjeni) poslavljala, med klicanjem in jokanjem žensk in otrok, ki so ostali doma.
I Beseda krehljati je gotovo iz staronordij-ske besede krokel — človek, ki skrivljeno hodi, torej starček ali bolnik. Kroekill pa je pomenilo ukrivljeno palico (za opiranje nanjo). Narečna beseda peklar (berač) pa pride najbrž iz švedske besede balg meh, torej človek, ki hodi z mehom (culo) okrog, morda pa tudi iz besede barga — pobirati, preživljati se. Berač pa je gotovo iz švedskega glagola bara - nositi, skupaj nositi, zbirati.
Ogniti se je iz staronordijske besede ogna, ki pomeni isto. Ogn pa je pomenilo strašilo, palico, strašilno ali odvračajoče . znamenje, varljivo prikazen, pa tudi boj. Prvotno je najbrž pomenilo ognjene pojave ali svetlikanje v naravi (odtod tudi slovenska beseda ogenj), pa tudi vse grozljive pojave, ki se jih je bilo treba izogibati. Pozneje pa je na;brž pomenilo tudi odvračajoče znamenje na njivah, kot znak lastništva, ali znamenje, ki naj bi odvračalo neurja Morda je pomenilo tudi navadno poljsko s‘rašilo. Vsekakor izhaja iz tega tudi slovenska beseda ogon (konec njive), ki nima lorej nič opraviti z besedo poganjati (npr. živino pri oranju).
Mrdati pride iz staronordijske besede kIa-myrdi, ki je pomenila govoriti nesramno ali uporno. Klatr je pomenilo škodo, nemir, pa tudi klatiti se. Kljun pride iz klungr, kokoš-1 je klokotanje pa iz klokkva — tožiti, biti (
I prestrašen. Odtod najbrž tudi koklja, kokot in kokoš pa pride iz besede kokr.
Kremžiti se je iz kremja — stiskati (obraz), »nakresati se ga« pa pride iz staro-nordijskega izraza kraesast — preskrbeti si dobre jedače (in pijače). Zvoniti pride najbrž iz kveina — tožiti, frleti pa iz frilla z istim pomenom. Leteti pride iz staronordijske besede letta — postati lahek, vzdigniti se v zrak. Log je iz besede log (les), lopniti pa pride iz besede loppa — roka.
Likof je iz besede lykka — srečno dokončati, in av — konpc, iztek. Slovenska luža je iz besede logr — voda, jezero, narečno mu-ža iz mugga — hud naliv, morje pa iz marr. Muli je pomenilo gornje ustnice pri živalih, odtod muliti (travo). Rov pride iz rof, pipa iz pipa — cev, rogati se iz rog — slaba beseda, ali roegja — obrekovati, hišni prag iz švedskega praang z istim pomenom, pik iz sta-ronordijskega pikr, pikati iz pikka, zlomiti iz sloema, snovati iz snua, sod iz soddi — nekaj velikega, težkega, prvotno v pomenu velikega človeka.
Zidati izhaja iz staronordijske besede sl-dugr — zidati, oblikovati, škrt iz skerda — dati manj, škiliti iz skila, »žlafati« iz slafr — govoriti, »všlatati (udariti) koga« iz slatra
—	tolči, zlato iz slattr — kovati denar, slika iz slikr — sličen, podoben, oblikovati iz slika, kar je pomenilo tudi brusiti, in »žlajdra« 'z slydra — ležati pod kom.	(Daljo)
ZEMA EN DOM
! Iz Trsta
Je tudi vaš otrok predebel?
po-
nad svojim odnosom do njega, ocenijo naj, kakšno je ozračje v družini, in skušajo naj ugotoviti, če ni otrok preveč jedel zato, ker je trpel čustveno lakoto. Včasih je koristen tudi posvet z učiteljem, ker je vzrok otrokovega slabega počutja prav lahko tudi v šoli. Če bodo starši znali nuditi otroku tisto, kar je pogrešal, ne bo več iskal tolažbe v čokoladi in kruhu z marmelado!
Ko pa otrok končno shujša in doseže zaželeno težo, je treba skrbno paziti, da se ne bo znova zredil, zakaj mnogo laže je to težo obdržati, kot
dr. ANICA KOS (»Delo«)
Švedski kralj Gustav Adolf je prispel na svoj prvi uradni obisk v Italijo. Vsako leto pa je dalje časa zasebno v Italiji, ker se ukvarja z arheološkimi raziskavami na tleh nekdanje etruščanske kulture.
Preiskovalno sodišče v Aachenu je obtožilo devet oseb zaradi izdelave in prodaje talidomida, zaradi katerega se je rodilo samo v Nemčiji 5 tisoč pohabljenih otrok. Preiskava je trajala pet let. Tudi v Veliki Britaniji je 70 družin vložilo tožbo proti izdelovaveem talidomida.
K otroškim zdravnikom prihaja vedno več staršev, ki tožijo, da jc njihov otrok predebel. Otrok je največkrat predebel preprosto zato, ker zaužije več hrane, kot je potrebuje za življenje in razvoj, včasih pa je nagnjenje k debelosti podedovano. V tem primeru so največkrat debeli tudi otrokovi starši, čeprav sicer v družini ne jedo preveč, a jim »gre vse na mast«, kot pravimo. Otrok pa je lahko predebel tudi zalo, ker vsi člani njegove družine radi jedo in jedo mnogo. Otrok seveda privzame družinsko navado, je preveč in se redi.
Vzrok otrokove debelosti je pogostoma tudi to, i pa pozneje znova shujšati, da mati na nespameten način ljubi svojega otro- ' ka: posiljuje ga z jedjo, in čim več otrok poje tem bolj je zadovoljna z njim. Sploh imajo mamice često napačne predstave o tem, koliko naj bi otrok pojedel. V ambulantah zato često slišimo pritožbo:
»Moj otrok nič ne je.« Otrok pa je zdrav in krepak.
Najbolj pogost vzrok debelosti v otroški dobi pa se skriva v otrokovih duševnih težavah. Otrok, ki mu dom ne nudi dovolj ljubezni razumevanja ali občutka varnosti, ali pa otrok, ki se čuti ogroženega v šoli, nahaja za svojo žalost, strah ali neuspeh trenutno uteho v hrani. Seveda se. najpogosteje zateka k sladki hrani, ki jo imajo otroci najraje, a je obenem tudi najbolj redilna. Na vprašanje, kaj naredi, kadar je mama huda nanjo, je neka deklica, ki sc je zdravila zaradi debelosti, odgovorila: »Tečem v kuhinjo in se najem piškotov.« Toda z jedjo se otrok le za malo časa duševno poteši in tako njegove težave še niso rešene.
Nasprotno, njegova duševna stiska se še poveča.
S tem, da se zredi, izzove zasmeh drugih otrok, morda tudi prikrite nejevolje staršev, ki jih moti otrokov videz. Vse to njegovo nesrečo še poveča in otrok se še. pogosteje zateka k dobri čokoladi, keksom in bonbonom. Debel otrok postane počasen in neroden in je v igri in pri telovadbi med zadnjimi. Zato se začne igram in tekmovanjem izogibati in tako postaja še bolj neroden in debel. Vse to seveda slabo vpliva na njegovo počutje in duševni razvoj. Te neugodne posledice so pri pred-pubertetniku in pubertetniku še posebno izrazite, ker je otrok v tem obdobju izredno občutljiv za svoj zunanji videz in vlogo, ki jo ima v družbi vrstnikov.
Zaradi vsega povedanega jc prav, da starši pazijo, da se otrok ne zredi preveč, če. pa sc že zredi, da mu pomagajo shujšati. V tistih maloštevilnih primerih, ko je debelost bolezenska, to se pravi, ko so jo povzročile motnje žlez z notranjim izločanjem, pa spada otrok seveda pod strogo zdravniško nadzorstvo.
Da bi otrok shujšal, mu je perdvsem potrebna dieta. Le-ta sloni na istih osnovah kot shujševalna dieta za odrasle. Seveda pa za otroka dieta ni preprosta stvar. Saj se celo odrasli težko držijo dietnih predpisov, koliko teže sc jih drži šele otrok, posebno tak, ki mu sladkarije pomenijo nadomestilo za neizpolnjene želje. Zato morajo otroku magati starši, da se bo držal diete.
Ce je v hiši navada, da poje družina pri kosiht ali večerji velike, količine redilne hrane, naj otrok kosi in večerja posebej. Otroku bo tudi mnogo laže, če bo mama »hujšala« z njim, to se pravi, če bo sikupaj z njim jedla majhne količine nerc-dilne hrane. Pa saj tudi mnogim mamam dieta ne bi prav nič škodovala! Otrok bo bolj hujšal, če bo dobil pet majhnih obrokov hrane dnevno kot pa tri večje. Prijazno ga je treba tudi opozarjati, naj razen rednih obrokov hrane ne je ničesar, ne smemo pa ga surovo oštevati ali sramotiti, če ga kdaj zalotimo, da je na skrivaj.
Dobro je, če v času hujšanja vzbudimo v otroku zanimanje za kako dejavnost, ki bo njegovo pozornost odvračala od hrane. Posebno mu bo koristilo. če bo ta dejavnost povezana z gibanjem.
Otrok bo zelo vesel in bo mnogo tokal, če mu kupimo na primer psička ali kotalke. Pozimi bodo prav tako dobrodošle smuči.
V	času hujšanja moramo biti do otroka posebno pozorni in prijazni, da bo čutil oporo. Ce mu bomo večkrat povedali, da ni debelost nič tako hudega in da se jo da z. malo dobre volje in truda odpraviti, ne bo tako hitro izgubil poguma. Vsekakor pa Se morajo starši predebelega otroka zamisliti
VPRAŠANJA SLOVENSKE ŠOLE
Na pobud Sindikata slovenske šole v Trstu se je dne 13. marca sestal Odbor za slovensko šolo, ki je proučil različna pereča vprašanja slovenske šole. Predvsem je razpravljal o pouku latinščine v II. razredu srednje ole. Odbor je zavzel enotno stališče, da se mora vezati pouk latinščine v tem razredu, iz pravnih, pedagoških in didaktičnih razlogov, samo s poukom slovenščine.
ZAMUJENA PRILOŽNOST?
Kot znano, so odkrili pred kratkim pod tlakom v cerkvi Sv. Urha v Dolini sedem grobnic, v katerih je bilo 116 okostij odraslih in otrok. Verjetno gre za ostanke ljudi, ki so umrli v 17. ali 18. stoletju od kuge, kajti pokopali so jih, kot vse kaže, gole, kot je bil običaj pri umrlih za kugo.
Okostja so spet pokopali na pokopališču v Dolini. Vendar najbrž nekoliko prehlast-no, kajti tako je zamujena priložnost, da bi jih bili strokovnjaki preiskali in izmeri-
li	ter dobili tako dragocene antropološke podatke, ki so važni tudi z etnološkega in zgodovinskega stališča. Slovenska znanost je revna na takih podatkih in tu bi bila lahko prišla do dragocenega primerjalnega antropološkega gradiva.
Italija po cerkvenem zboru
(Nadaljevanje s 3. strani)
nopastirsko izobraževanje klera in spovedne zadeve.
Neodložljiva naloga konference pa zadeva zmanjšanje števila škofij. Teh je pravno 322, a le 275 škofov, ker jih je precej takih, ki vodijo več škofij hkrati. Od teh škofij jih je 34 takih, ki imajo manj kot 30.000 prebivalcev, 71 manj kot 50.000 in 147 manj kot 100.000. Mnoštvo neznatnih škofij je krivo celi vrsti resnih pastirskih nedostatkov: mnogo duhovnikov mora biti zaposlenih z upravnimi posli, semenišča in verske ustanove životarijo, ker primanjkuje kvalificiranih moči, zlasti pa je spričo tolikega števila škofij izredno težavno združiti dušnopastirske akcije v vsedržavnem merilu. Toda to nalogo je moč reševati le postopno, ker je treba upoštevati nezadovoljstvo in razdražljivost mestec, katerih edini ponos je prav škofijski sedež in bi znala sicer celo veri obrniti hrbet. Že v konkordatu je bilo določeno, naj bi škofi-ie sovpadale s pokrajinami; teh je 91, in Sveti sedež se že nekaj časa drži pravila, da takim izpraznjenim škofijam ne imenuje naslednika, temveč jih poveri vodstvu škofov večjih sosednih škofij. Toda to je šele prvi korak, ker je treba predvsem preurediti celotno strukturo in njene organe, kar mora opraviti ŠK.
Seveda pa samo pravna preureditev škofij ne more zadostovati. Zbor zahteva od škofov, da v duhu službovanja začno dvogovor s svojim ljudstvom in duhovščino in ju pritegnejo k odgovornim nalogam, tako da bi se celotna Cerkev čutila obvezano za dušnopastirsko delo. Tako so bili v mnogih škofijah ustanovljeni starešinski (pre-sbiterialni) sveti, ki se pa glede sestave zelo razlikujejo med seboj. Tako je nadškof v Palermu, kard. Ruffini kar sam
imenoval same duhovnike v ta svet, drugod jih je volila duhovščina z večino, v kakih tridesetih škofijah so bili postavljeni širši dušnopastirski sveti, v katere so bili poklicani duhovniki, redovniki in laiki, nekateri imenovani od škofa, drugi od svojih združenj. Imenovanje oz. volitev svetovalcev je najvidnejši odraz miselnosti škofov. Kot primer dvogovora med pastirjem in verniki navedimo florentinskega nadškofa Florita, ki je pozval duhovščino in ljudstvo, naj mu sporočita svoje predloge in pritožbe, na katere bo odgovoril v pastirskem pismu.
Nekatera vprašanja pa še zlasti vznemirjajo vso italijansko javnost: ločitev zakona, kontrola rojstev in celibat. Vedno glasnejše so tudi zahteve, naj se revidira konkordat sam, ker ne ustreza več sodobnosti in so se mnoge določbe preživele. Vendar se pa zdi, da so cerkveni krogi proti vsakršni reviziji, ker se boje, da bi mogel biti ogrožen konkordat sam. Tudi v političnem življenju je opaziti, da se Cerkev postopno vzdržuje aktivnega poseganja, prav tako se pa trudi Krščanska demokracija za lastno politično ideologijo in novo obliko organizacije, ki bi ji dovoljevala, da bi sc ji ne bilo treba več toliko zanašati na cerkveno podporo, Vsekakor smo šele na začetkih in bo ta proces zahteval še mnogo časa, kajti politični položaj še vedno ni povsem trden v demokratskem smislu, in tudi nevarnosti, ki so nagnile Cerkev, da je stopila na politična tla, da brani ogroženo svobodo, še niso povsem odstranjene.	j
Težavna bo torej pot, na katero se je podal italijanski katolicizem, in le počasi bo po njej napredoval; zaenkrat je važno že to, da se je sploh podal nanjo.
R. P.
> O O UJ
,:!lr Lažnivi
PO BtiRGERJU — RIŠE: BORUT PEČAR
Besedilo prevedla in priredila: OLGA RATEJ