STROKOVNE DILEME IN RAZVOJ ETNOLOGIJE Ce lahko za kateri Glasnik Slovenskega etnološkega društva trdimo, da naslavlja najaktualnejše družbe­no-politicne razmere v slovenski družbi, je to ta številka. Tako tematski sklop znanstvenih prispevkov o družbenem vplivu covida-19 kot sklop o muzejskih dilemah dajeta odgovore na v tem trenutku izredno pomembna družbena vprašanja, med drugim, kako razumeti študijski proces v casu epidemije in kako etnografsko spremljati nov vsakdan, pa tudi, kako trenutno vodstvo Ministrstva za kulturo razume vlogo muzejev. Podrobnejši vpogled v posamezne prispevke podajata uvodnika v oba tematska sklopa. Ob tem sva posebej veseli, da smo lanski sklop o pandemiji, ki je razkrival odzive etnoloških institucij na ta (vsaj za še živece generacije) nov pojav, nadgradili z znanstvenimi razmisleki in da sta ga uredili doktorski študent­ki etnologije in kulturne antropologije Ana Svetel in Veronika Zavratnik. Odpiranje vrat mlajšim kolegicam in kolegom se nama zdi pomembno, ne zgolj zato, da ti dobijo priložnost objav prvih raziskovalnih rezultatov ali prve izkušnje z uredniškim delom, pac pa je to tudi priložnost za revijo in ne nazadnje za stroko, da pridobi širše bralstvo, prenovi stare postulate in se osveži z novimi spo­znanji, pristopi in pogledi. Na tem mestu bi se radi navezali na praznovanje 90-letnice profesorja Slavka Kremenška, ki ga je Slovensko etnološko društvo pripravilo aprila letos, porocilo pa objavljamo v tej šte­vilki. Dogodek – ceprav virtualen – je bil dobro zamišljen, profesor Kremenšek zadovoljen in nadvse luci­den, so pa nekateri odzivi med mlajšimi clani povzrocili precej nelagodja. Nekateri etnologi in etnologinje starejše generacije so namrec po eni strani poudarili, da mlajši kolegi niso povedali nic posebno novega, po drugi strani pa kritizirali domnevne modne muhe v etnološkem izražanju, ki spregledujejo slovensko etnološko tradicijo. Verjetno ga ni med nami, ki v svoji karieri ne bi slišal nobene kritike svojega dela, pogleda, pristopa ali celo teoretske orientacije; za strokovni napredek je to ne le dobrodošlo, ampak nujno. Pomemben pa je nacin podajanja kritike in ravno stanovske revije so lahko nevtralen prostor soocanja strokovnih razlik. Glasnik je bil v dolocenih obdobjih poln polemik in replik, razprav in dokazovanj o »bolj prav«. Z današnjega vidika so tovrstna soocanja povedna ne le zato, ker relativizirajo vsakokratna (generacijska, ideološka, teoretska) nestrinjanja, pac pa razkrivajo tudi temeljna vprašanja, prelome in menjave, ob katerih se je razvijala slo­venska etnologija, zato so še posebej dragoceni za preucevanje in razlaganje zgodovine discipline. Znanost pred etnologe danes postavlja drugacne zahteve, kot jih je prejšnjim generacijam. Etnologije v strokovno-znanstvenih krogih ni vec mogoce misliti brez prestopanja nacionalnih meja in govorjenja mednarodnega teoretskega jezika. Njena glavna znacilnost je prav heterogenost pristopov in tudi zato naslavljanje podobnih raziskovalnih problemov ne more biti težava, saj se razlikujemo v nacinu, kako nekaj povemo, to pa posledicno vpliva na to, kaj sploh povemo. Z obletnico s(m)o mlajši etnologi želeli pokazati, da je bilo Kremenškovo delo pomembno, ker je odpiralo poti, ki pa se po njegovi upokojitvi – niti ob po­stopnem poslavljanju njegovih ucencev od aktivnega delovanja – niso zaprle, temvec jih lahko odpiramo dalje. Prav to ostaja eno od vodil Glasnika in, upajmo, tudi etnologije in kulturne antropologije. Naj pred slovesom tako mlade kot tiste manj mlade povabiva še k pripravi prispevkov za naslednjo, te­matsko številko o turizmu, ki jo bosta uredila Marjetka Rangus in Boštjan Kravanja. Poziv je objavljen na koncu revije. Želiva si cim bolj raznolikih prispevkov z uveljavljenimi in inovativnimi pogledi na dejavnost, ki jo je pandemija korenito pretresla in se, kot je ob takšnih ali drugacnih menjavah v navadi, pravkar razvija v nove smeri. Daša Licen Saša Poljak Istenic Kazalo Table of Contents Covid-19 Covid-19 5 Uršula Lipovec Cebron, Družba v epidemiji, epidemija v družbi: Uvodnik v tematski sklop o novem koronavirusu Society in an Epidemic, an Epidemic in the Society: Editorial on the Themed Section on Covid-19  8 Rajko Muršic Zanikovalstvo v praksi: Pandemija novega koronavirusa, znanost in politika Denial in Practice: The Novel Coronavirus Pandemic, Science and Politics 17 Karmen Šterk Drugi uživa?! The Enjoyment of the Other?! 20 Ana Svetel, Veronika Zavratnik Lovljenje mimobežnosti: Odsevi epidemije na spletnih družbenih omrežjih Catching the Transient: Epidemic Reflections on Social Networking Sites 30 Mateja Habinc Drobci izkušenj in perspektiv visokošolskega (post)koronskega poucevanja Fragments of Experiences and Perspectives about (post-)Covid-19 Higher Education 39 Marijana Hameršak, Pandemija koronavirusne bolezni in procesi omejevanja na Hrvaškem in v Srbiji The Covid-19 Pandemic and Bordering Processes in Croatia and Serbia 45 Miha Kozorog Negotovi casi in optimizem ponudkov Uncertain Times and the Optimism of Affordances 51 Božidar Jezernik Cemu služijo muzeji in galerije danes – Javnosti ali samovolji ministra za kulturo? Uvodnik v tematski sklop To whom Do Contemporary Museums and Galleries Serve – the Public or the Will of the Culture Minister? Preface to the Themed Section 53 Tina Palaic Interpretacija zunajevropskih etnografskih zbirk: Utišanje zgodovinskih in sodobnih naracij Interpretation of non-European Ethnographic Collections: Silencing Historical and Contemporary Narratives 64 Zvjezdana Antoš Reinterpretacija muzejskih zbirk z digitalno tehnologijo Reinterpretation of Museum Collections through Digital Technology 72 Tanja Roženbergar Muzej in izkušnje pandemije novega koronavirusa Museum and Experiences of the Novel Coronavirus 76 Alenka Pirman Ustvarjalna Evropa in nacionalni muzeji v Sloveniji (2000–2020): Korelacija med mandati direktorjev in uspešnostjo crpanja evropskih sredstev Creative Europe and National Museums in Slovenia (2000-2020). Establishing a Correlation between the Directors’ Mandates and Successful Performance in Raising European Funds 82 Andrej Smrekar Muzeji in skupnost Museums and the Community 85 Tanja Petrovic Nina Vodopivec: Tu se ne bo nikoli vec šivalo: Doživljanja izgube dela in propada tovarne Nina Vodopivec: Silencing the Sewing Machines: Work Loss Experiences and the Collapse of the Factory 86 Matej Meterc Saša Babic: Uganke na Slovenskem Saša Babic: Folklore Riddles in Slovenia 88 Iztok Ilich Borut Klabjan, Gorazd Bajc: Ogenj, ki je zajel Evropo Borut Klabjan, Gorazd Bajc: The Fire that Caught Europe 90 Tita Porenta Anja Moric: Cebelarske domislice Jurija Jonkeja Anja Moric: Beekeeping Ingenuities by Jurij Jonke 92 Anita Matkovic Novi tiski na kratko Briefly on New Publications 94 Tajda Jerkic Kaj se dogaja na podrocju rokodelstva in obrti? Sodobnost tradicionalnih rokodelskih in obrtniških znanj in dejavnosti What Is Going on in the Field of Handicrafts and Crafts? The Contemporaneousness of Traditional (Handi)craft Skills and Endeavours 96 Pia Kucic Dedišcina med zapušcino in ideologijo: Okrogla miza Heritage between Legacy and Ideology: Round Table 98 Vanja Germ, Živa Gornik Etnološke pripravnice Ethnological Apprentices 100 Polona Zabret »Kjer cvetijo pelargonije, tam se ljudje radi pogovarjajo«: Intervju z etnologinjo in bibliotekarko v Univerzitetni knjižnici Maribor dr. Jernejo Ferlež “Where Geraniums Bloom, People Like to Talk”: An Interview with Ethnologist and Librarian at the University of Maribor Library Dr. Jerneja Ferlež 103 Manca Filak Dnevi etnografskega filma v karanteni: Porocilo posveta Vidiki vizualne etnografije v Sloveniji 2020 in festivala Dnevi etnografskega filma 2021 Days of Ethnographic Film during Lockdown: Report on the Forum Aspects of Visual Ethnography in Slovenia 2020 and the Festival Days of Ethnographic Film 2021 105 Rok Mrvic Zgodovina, mesto in nacin življenja v novi slovenski etnografiji: Etnološki vecer ob jubileju zasl. prof. dr. Vekoslava Kremenška History, Urban Environments, and the Ways of Life in New Slovene Ethnography: Ethnological Evening on the Occasion of Prof. Emerit. Vekoslav Kremenšek’s Jubilee 109 Anja Serec Hodžar »Zgodbe si jemljemo za svoje!« Etnološki vecer s Špelo Frlic “We Take Stories and Make Them Our Own!” An Ethnological Evening with Špela Frlic 111 Marko Smole Poletna raziskovalna delavnica v obmejnem obmocju doline zgornje Kolpe in Cabranke Summer Research Workshop in the Borderland Area of the Valley of Upper Kolpa and Cabranka 113 Ivica Križ, Zora Slivnik Pavlin Društvena rajža po Novem mestu The Society’s Tour around Novo mesto 116 Marko Terseglav Murkova nagrada, priznanje in listina za leto 2020: Utemeljitve Komisije za Murkova priznanja The Murko Award, the Murko Special Recognition Award, and the Murko Certificate for the Year 2019: The Murko Award Judging Panel’s Explanation of the Selection Process 118 Ivica Križ Novomeški poklon Janezu Trdini: Govor Murkove nagrajenke za leto 2019 Novo mesto’s Homage to Janez Trdina: The Speech of the 2019 Murko Award Recipient 121 Poziv za tematsko številko o turizmu Call for Contributions to Themed Issue on Tourism 122 Navodila avtorjem Instructions for Authors 124 Zahteva za popravek Demand for correction Jaka Repic, Ana Svetel, Veronika Zavratnik Marta Stojic Mitrovic Muzejske dileme Museum Dilemmas Knjižne ocene in porocila Book Reviews Kazalo Table of Contents Porocila Reports Intervjuji Interview Društvene strani Society Pages Razno Miscellaneous Covid-19 Uršula Lipovec Cebron*, Jaka Repic**, Ana Svetel*** in Veronika Zavratnik**** DRUŽBA V EPIDEMIJI, EPIDEMIJA V DRUŽBI11 Uvodnik v tematski sklop o novem koronavirusu Od zacetka leta 2020 smo price pandemiji koronavirusne bolezni, ki je v vecini držav sveta sprožila sprejemanje izrednih ukrepov, namenjenih zamejevanju širjenja vi­rusa. Ti ukrepi so mocno zarezali v vsakdanjik – mnogi vidiki življenja so se prakticno ustavili, nekateri družbeni in politicni procesi pa so se zelo pospešili. Ceprav lahko recemo, da so ukrepi vplivali na celotno družbo, pa niso na vsakogar oziroma na vse skupine ucinkovali v enaki meri. Ranljivosti nekaterih posameznikov in skupin so se namrec poglobile, drugih spremenile, tretjih zmanjšale. Znano je, da krizna obdobja povecujejo in poglabljajo že obstojece ranljivosti in neenakosti, obenem pa krize tiste, ki so bili pred kriznim obdobjem manj ranljivi, pogosto potisnejo cez mejo njihovih zmožnosti in odpornosti ter s tem ustvarjajo nepricakovane, nove ranljivosti (Napier 2020: 1). Pandemija koronavirusne bolezni je tako poleg medicinskega postala tudi družbeni problem, ki tako v glo­balnem kot lokalnem kontekstu ustvarja in poglablja raz­merja neenakosti in ranljivosti, spreminja prakse, vezane na delo, izobraževanje in prosti cas, ter zaznamuje zazna­vanje telesa, casovnosti, okolja, tehnologij in drugega. Po dobrem letu in pol zdravstvene in politicne oblasti evropskih in vecine drugih držav sveta pandemijo še vedno razumejo najprej kot medicinski in ne (predvsem) družbe­ni pojav. Zdravstvene in politicne oblasti so interpretacijo pandemije v veliki meri monopolizirale in jo zvedle na me­dicinski problem, cetudi so bili zgodnji ukrepi za zamejeva­nje širjenja bolezni predvsem družbeni. »Zapiranja javnega življenja« (lockdown), uvajanje fizicne razdalje, karanten, omejevanje mobilnosti in družbenih stikov so rudimentarni družbeni ukrepi, ki so ob spregledovanju družbenih razse­žnosti pandemije na globalni ravni pripeljali do neslutenega biopoliticnega eksperimenta, v katerem so se razrasle pov­sem nove oblike nadzora, represije in pripisovanja krivde. Na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo Filo­zofske fakultete smo kmalu po pojavu koronavirusne bo­lezni v Sloveniji organizirali ad hoc simpozij o družbenih razsežnostih epidemije v vsakdanjem življenju. Simpozij Vsakdanje življenje v casu epidemije: Nove izkušnje, et­nografija in refleksija smo 19. 5. 2021 pripravili z name­nom, da tudi v etnologiji in antropologiji cimprej odpre­mo razpravo o tem, kako se vsakdanje življenje, prakse, politike, socialne identitete in odnosi spreminjajo zaradi epidemije ter z njo povezanih državnih in mednarodnih ukrepov. Izhodišcna premisa je bila, da je – tako kot je virus mikrobiološko dejstvo – epidemija najprej družbeni pojav. Za »življenje«22 Za virus sicer ni jasnega soglasja, ali je z biološkega stališca sploh živo bitje (pretežno sprejeto je mnenje, da ni), lahko pa ga metafo­ricno razumemo kot necloveško bitje, ki je s svojim delovanjem del družbene realnosti. virusa je kljucno (mobilno) telo, za »življenje« epidemije pa družba. Stephanie Laveu (2014: 299) je virus oznacila za »sopotnika«, ki se po svetu širi tako, da »ugrabi tokove ljudi, živali in stvari.« Pandemija koronavirusne bolezni je torej obraz sodobne globalizacije oziroma mnogovrstnih globalnih družbenih in ekonom­skih tokov. Prav takšne pa so tudi družbene posledice pan­demije in ukrepov njenega zamejevanja, ki niso spreme­nili le vsakdanjih praks, temvec tudi temeljne znacilnosti družbenosti in koncepte (ne)varnosti, cistosti, svobode, vzajemnosti ipd. Prispevki, predstavljeni na simpoziju, so izhajali iz ra­znolikih etnografskih raziskovalnih praks in beleženja vsakdanjosti v casu zaprtja javnega življenja in razlicnih drugih omejitev, etnografije v virtualnih okoljih, doku­mentiranja diskurzov in naracij o boleznih, reprezentacij (novih) vsakdanjosti v epidemiji ter refleksij o družbenih, politicnih in kulturnih znacilnostih epidemije ter casa po njej. Clanki pricujocega tematskega sklopa tako izhajajo iz raziskovanja zgodnjega obdobja pandemije v prvi polo­vici leta 2020 ter zacetnih opažanj in refleksij t. i. »prvega vala« pandemije. Bolj kot podajanje dokoncnih odgovorov ali celovitih spoznanj (za to bo še cas, saj bo koronavirus v naslednjih letih tema neštetih raziskav na vseh znanstvenih podrocjih) prispevki podajajo uvide v raznolika podrocja vsakdanjega življenja, na katera je pandemija tako ali dru­gace vplivala. Avtorji in avtorice ugotavljajo, da pandemi­ja predstavlja krizo v smislu preloma z »normalnostjo«, a je hkrati generativna, saj se v njej porajajo nove oblike družbenosti. Njihovo beleženje, analiza in poznavanje pa je obenem kljucno za razumevanje hitro spreminjajoce se družbe v krizi (in po njej) ter za vzpostavljanje premi­šljenega odnosa do vseh družbenih razsežnosti in posle­dic pandemije. Prispevki, umešceni v ta tematski sklop, tako prinašajo šest drobcev v mozaiku globalnega znanja o pandemiji koronavirusne bolezni na raznolikih podro­cjih: obravnavajo nove oblike in izkušnje izobraževanja, spremembe v migracijskih tokovih in politikah, pojavih epidemije v virtualnih okoljih, odnos do epidemije v pod­jetništvu, nove oblike biopolitike in nenazadnje zanikanje znanosti v casu epidemije. Rajko Muršic v svojem prispevku Zanikovalstvo v praksi: pandemija virusa SARS-Cov-2, znanost in politika preiz­prašuje vloge znanosti, zanikovalstva in antropologije v sodobni družbi. Avtor trdi, da je zanikovalstvo cloveška stalnica in ga ni mogoce locevati od drugih »sistemov ve­rovanja«, nova epidemicna normalnost pa je v družbeno tkivo posegla še nekoliko globlje, »prav tam, kjer smo predvsem ljudje [...]: pri dotikih in druženju« (Muršic 2021: 14). Kot poudari, lahko išcemo prave odgovore na zanikovalstvo le na polju politicnega. Na polju politicne­ga se v uvodu prispevka Drugi uživa?! ustavi tudi Kar­men Šterk, ki po Borisu Dežulovicu povzema, da imata diktatura in epidemija »dve skupni lastnosti: ena in dru­ga se hranita, obstajata in širita preko ljudi, ki ne pozna­jo simptomov« (Šterk 2021: 19). V tem kontekstu je uži­vanje Drugega še zlasti problematicno, saj se ta simbolno izvzame iz okvirov življenja, ki jih je ustvarila prevladu­joca biopolitika. Ta je naša življenja zreducirala zgolj na biološko preživetje. Ana Svetel in Veronika Zavratnik v središce svojega ukvarjanja z epidemijo postavita spletna družbena omrežja ter pokažeta na nevzdržnost navidezne locnice med družbenim dogajanjem na spletu in izven njega, v offline okoljih. Avtorici v prispevku Lovljenje mimobežnosti: odsevi epidemije na spletnih družbenih omrežjih predstavljenih tematsko razvršcenih primerov zato ne razumeta »kot oddvojenih od ‚zunanjega‘ sveta, izoliranih v ‚virtualni‘ resnicnosti, temvec kot del enovite družbene in kulturne stvarnosti, ki zaobjema tako digital­ne kot nedigitalne ravni« (Svetel in Zavratnik 2021: 27). Aktualna politicna, družbena in zdravstvena dogajanja se vseskozi zrcalijo tudi na spletu, hkrati pa splet odzive nan­je nenehno generira in preoblikuje.. V clanku Drobci izkušenj in perspektiv visokošolske­ga (post)koronskega poucevanja Mateja Habinc kriticno sopostavlja izkušnje spletnega poucevanja pedagoških so­delavcev Oddelka za etnologijo in kulturno antropologi­jo in usmeritve, priporocila in modele, vezane na »nove« oblike izobraževanja. Pri tem izpostavlja predvsem trende poucenjenja (learnification), ki bistveno spreminjajo ne le vlogo uciteljev, temvec tudi poslanstvo visokošolskih ustanov. Vprašanje, ki se zastavlja »tudi ali pa sploh od marca 2020 naprej,« je, kot v sklepnem delu povzame avtorica, »ali si prostorov srecevanj, kriticnosti, avto­nomnosti, samostojnosti in angažiranosti sodobna družba, podrejena svobodnemu trgu (in koronavirusu), sploh želi. Oziroma ali se jih sploh odloci dopustiti« (Habinc 2021: 36). S kriticnim pogledom posledice ukrepov za zajezitev koronavirusne bolezni prevprašujeta tudi Marijana Ha­meršak in Marta Stojic Mitrovic. V prispevku Pandemija koronavirusne bolezni in procesi omejevanja na Hrvaškem in v Srbiji avtorici primerjalno predstavljata primere ome­jevanja, zamejevanja in ustvarjanja meja, ki so jih na Hr­vaškem in v Srbiji sprožili ali ojacali ukrepi, vezani na zajezitev širjenja koronavirusne bolezni. V clanku izpo­stavita, »da meje ne nastajajo zgolj z družbenopoliticnimi procesi izkljucevanja, temvec ustvarjajo tudi nova družbe­na in politicna razmerja ter fizicne realnosti« (Hameršak in Stojic Mitrovic 2021: 39). Ker pa meje delujejo bolj po­dobo membranam kot preprekam, avtorici razgrinjata tudi specificne kontekste, ki narekujejo (ne)omejevanje meja. V sklepnem prispevku Miha Kozorog pokaže, da epidemi­ja ne nastopa nujno kot rez s poprejšnjo »normalnostjo«. V razmišljanjih mladih podjetnikov, ki se zrcalijo v prispev­ku Negotovi casi in optimizem ponudkov, vidimo, da je »njihovo razumevanje sodobnega casa (pred, med in po epidemiji) podobno: cas je ob naglih spremembah izrazito prehoden, kar zahteva njihovo dejavno iskanje rešitev, ki bodo narekovale prihodnost« (Kozorog 2021: 47). Nagle spremembe, prisotnost (razlicnih) kriz, nujnost hitrega pri­lagajanja in spremljajoci obcutki negotovosti in prehod­nosti so stalnica delovanja avtorjevih sogovornikov, ki je podprto z etiko prožnosti, odgovornosti in optimizma. Prav nagle spremembe in vedno novi poudarki, kolektivne preokupacije, pomeni in prakse bistveno zaznamujejo epi­demijo koronavirusne bolezni (naj bo razglašena ali ne), cemur pritrjujejo tudi prispevki v tematskem sklopu. Clan­ki, tako tisti bolj (Habinc, Kozorog, Svetel in Zavratnik) kot manj (Šterk, Muršic, Hameršak in Stojic Mitrovic) temeljeci na klasicnem etnografskem gradivu, predstavl­jajo pomemben dokument sprotnega antropološkega pre­misleka družbenih razsežnosti prve faze epidemije, pa tudi nezanemarljiv doprinos k metodološkim implikacijam ra­ziskovanja v casu onemogocenih stikov in omejenih srece­vanj. Znanstvene prispevke, ki nastajajo danes, zaznamuje izkušnja dolgotrajnejšega sobivanja z virusom, clanki, ki so pred vami, pa osmišljajo prve mesece te kompleksne medvrstne izkušnje. Glasnik SED (60/2, 2020) je s sklo­pom Covid-19 že lani odprl vrata objavljanju etnoloških in antropoloških razmislekov, izkušenj oz. odzivov na epi­demijo, pricujoci sklop pa je prvi, ki z antropološke in et­nološke perspektive obravnava epidemijo v obliki (kratkih in izvirnih) znanstvenih prispevkov. Verjamemo, da clanki dokazujejo, da naša veda ponuja pomembne razmisleke o epidemiji in casu, ki ga zaznamuje, in upamo, da bomo v prihodnjih letih prica številnim celovitejšim etnološkim, antropološkim, folkloristicnim, muzeološkim in drugim pristopom k preucevanju epidemicnega vsakdanjika. Literatura in viri HABINC, Mateja: Drobci izkušenj in perspektiv visokošolskega (post)koronskega poucevanja. Glasnik Slovenskega etnološkega društva 61/2, 2021, 30–38. KOZOROG, Miha: Negotovi casi in optimizem ponudkov. Gla­snik Slovenskega etnološkega društva 61/2, 2021, 45–50. HAMERŠAK, Marijana in Marta Stojic Mitrovic: Pandemija ko­ronavirusne bolezni in procesi omejevanja na Hrvaškem in v Sr­biji. Glasnik Slovenskega etnološkega društva 61/2, 2021, 39–44. MURŠIC, Rajko: Zanikovalstvo v praksi: pandemija novega ko­ronavirusa, znanost in politika. Glasnik Slovenskega etnološkega društva 61/2, 2021, 8–16. NAPIER, David A.: Rethinking vulnerability through Covid-19. Anthropology Today 36/3, 2020, 1–2. LAVAU, Stephanie: Viruses. V: Peter Adey, David Bissell, Kevin Hannam, Peter Merriman in Mimi Sheller (ur.), The Routledge Handbook of Mobilities. London: Routledge, 2014, str. 298–305. SVETEL, Ana in Veronika Zavratnik: Lovljenje mimobežnosti: odsevi epidemije na spletnih družbenih omrežjih. Glasnik Slo­venskega etnološkega društva 61/2, 2021, 20–29. ŠTERK, Karmen: Drugi uživa?! Glasnik Slovenskega etnološke­ga društva 61/2, 2021, 17–19. 1 Naslov uvodnika smo prevzeli po istoimenskem sklopu prispevkov na simpoziju Vsakdanje življenje v casu epidemije: Nove izkušnje, etnografija in refleksija, ki ga je moderiral Bojan Baskar. Urednici tematskega sklopa se za pomoc, napotke in zacetno fazo urejanja iskreno zahvaljujeva soavtorjema tega uvodnika Uršuli Lipovec Cebron in Jaki Repicu. * Uršula Lipovec Cebron, dr. kulturne antropologije, izredna profesorica, Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo; ursula.cebronlipovec@ff.uni-lj.si. ** Jaka Repic, dr. etnologije, izredni profesor, Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo; jaka.repic@ff.uni-lj.si. *** Ana Svetel, mag. socialne in kulturne antropologije (2. bolonjska st.), Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo; ana.svetel@ff.uni-lj.si. **** Veronika Zavratnik, mag. etnologije in kulturne antropologije (2. bolonjska st.), Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo; Inovacijsko-razvojni inštitut Univerze v Ljubljani; veronika.zavratnik@ff.uni-lj.si. Covid-19 Uršula Lipovec Cebron, Jaka Repic, Ana Svetel in Veronika Zavratnik Covid-19 Uršula Lipovec Cebron, Jaka Repic, Ana Svetel in Veronika Zavratnik Covid-19 Rajko Muršic* ZANIKOVALSTVO V PRAKSI Pandemija novega koronavirusa, znanost in politika Izvirni znanstveni clanek | 1.01 Datum prejema: 1. 2. 2021 Izvlecek: Avtor razpravlja o zanikovalskih vidikih pandemije novega koronavirusa na trikotniku znanost, zanikovalstvo in an­tropologija. Zanikovalstvo vidi kot cloveško stalnico, še posebej v kriznih casih, pokaže pa, da z modnim antropološkim teoret­skim orodjem brez navezave na bolj temeljna znanstvena nacela antropologije, predvsem evolucijske, ni mogoce razpravljati o odzivih na pandemijo, sploh ko govorimo o ocitno zmotnih ali ne­resnicnih trditvah zanikovalcev. Z razkrivanjem dometa koncep­tov biokulturnosti in biosocialnosti opozori na izkljucno družbene razsežnosti pandemije, zato umesti razpravo v polje politicnega in postavi pod vprašaj politicne paradigme sedanjega casa. Kljucne besede: antropologija, pandemija, zanikovalstvo, znanost, biokulturnost, politika Abstract: The author discusses the denial aspects of the Covid-19 virus pandemic in the science- denial-anthropology triangle. Denial is viewed as a human constant, especially in times of crisis, but it shows that with fashionable anthropological theoretical tools, without reference to the more fundamental sci­entific principles of anthropology, especially evolutionary ones, it is not possible to discuss responses to a pandemic, particularly in cases of manifestly erroneous or untrue claims by deniers. By revealing the scope of the concepts of bioculturality and bioso­ciality, he draws attention to the exclusively social dimensions of the pandemic and places the discussion in the political field, questioning the political paradigm of the present time. Keywords: anthropology, pandemic, denialism, science, bio­cultural, politics V letu dni pandemije smo se soocili s povsem novimi ži­vljenjskimi situacijami. Ceprav smo še vedno pod vtisom precejšnje zmede, lahko razlocimo dovolj jasne vsebine in vzorce, ki jih je pocasi že mogoce postaviti v skupni okvir. Med vidiki preživljanja pandemije, ki so marsikoga najbolj presenetili, so skoraj neverjetni primeri zanikanja ocitnih dejstev in empiricnih izkušenj. Drugo presenecenje je am­bivalenten odnos do znanja in znanosti v sodobni družbi: na eni strani smo sooceni z zanikanjem njenih spoznanj, na drugi strani pa z absolutnim povzdigovanjem. Slednje se kaže tudi v inflaciji znanstvenih objav – tudi s pricujocim pisanjem. Pozitivna povratna zveza med zanikovalstvom in njegovim dopolnilnim nasprotjem, selektivnim verovanjem v znanost oz. v besede zgolj dolocenih znanstvenikov in znanstvenic, kroji sodobne družbene, tj. politicne, odnose in narekuje radikalne pretrese politicnega, v katerem se srecujeta zanikovalstvo in scientizem. Ti procesi, ki so iz dosedanjega družbenega obrobja sedaj vstopili v osredje, nakazujejo novo nevarnost: selektivno izbiranje dejstev in na tem izboru utemeljeno resnicnost, pravzaprav mnoštvo vzporednih resnicnosti. To je družbeni znak dokaj razširje­nega družboslovnega zavracanja epistemologije in njenih temeljnih nacel ter njenega nadomešcanja z ontologijami. Namesto znanja in njegovega ostrenja so vstopile v ospred­je izbire resnicnosti, ali, ce ponovno uporabim ta modni izraz, ontologije. Zanikovalstvo in selektivno izbiranje znanstvenih spoznanj v casu pandemije novega koronavi­rusa bom v tem besedilu vzel kot primer možnih posledic selektivnih tolmacenj družbenih izkušenj preteklosti za oblikovanje dojemanja prihodnosti. Zato bom v tem zapi­su problematiziral zanikovalstvo, scientizem in politicnost sodobne družbe, izhajajoc iz Slovenije, a s pogledom, ki se dotika sveta, v katerem smo. »Saj vem, kako je, pa vendar«: ustvarjalnost zanikovalstva V dobrem letu dni pandemije, ki jo je povzrocila širitev novega koronavirusa SARS-CoV-2, lahko opazujemo na prvi pogled nenavadne odzive dela svetovnega prebival­stva. Marsikdo zanika obstoj virusa, ceš da ga še nihce ni videl. Tisti, ki njegovega obstoja kljub vsemu ne zanikajo, rade volje zanikajo njegovo nevarnost, ceš kaj bi se bali bolezni, ki ni nic bolj nevarna od gripe (ne glede na to, da je za seboj pustila že za dve Sloveniji žrtev; glej Spletni vir 1; Spletni vir 2). Zanikajo pa lahko tudi njegov naravni izvir, ceš da še vedno nismo odkrili prvega prenašalca. Za vsak zakaj je na voljo še za marsikoga prepricljiva razla­ga o svetovni zaroti proizvajalcev virusov in zdravil ter cepiv, da o inacicah razlag o zarotah krvosesnih plazilcev ne govorim. Obstaja tudi opazno velik del prebivalstva, ki sicer ne zani­ka ne obstoja ne nevarnosti novega koronavirusa, zanika pa znanstvena spoznanja, povezana z virusom, še posebej pa postavlja pod vprašaj dolocene razlage njegovega širjenja in nekaterih (samo)zašcitnih ukrepov, ki to širitev vsaj v doloceni meri preprecujejo, predvsem z dvomi v uporab­nost zašcitnih mask. Tisti, ki dvomijo v obstoj virusa, seve­da dvomijo tudi v obstoj bolezni covid-19 in to svoje pre­pricanje dokazujejo tudi z vdori v bolnišnice. Slovenija pri tem ni izjema. Kvecjemu nasprotno (Š. R. in STA 2021). Dokler nihce ni poznal nikogar, ki bi obolel, so bila ta­kšna stališca morda še razumljiva, a ker se ta stališca ob dejstvu, da je po letu dni pandemije težko najti kogarkoli, ki ne bi poznal nikogar z okužbo – v Sloveniji pa je žal težko najti tudi koga, ki ne bi poznal nikogar, ki bi zaradi okužbe umrl – je zanikovalstvo, ki naj bi ga »zdravila« empiricna izkušnja, toliko manj razumljivo. Mar je zani­kovalstvo bolj povezano z religioznimi predstavami in po­liticnimi ideologijami? Mar gre za psihološke ucinke trav­maticnih družbenih izkušenj? Ali morda za ucinke novih družbenih medijev, skozi katere lahko pridejo do izraza še najbolj blodne misli posameznikov in posameznic, ki bi jih sicer preglasila razsodnost vecine? Ali pa gre morda za sistemski družbeni problem, ki bi ga morali zaznati že ob drugih primerih zanikovalstva? V pricujocem prispevku bom skušal odgovoriti na zadnje vprašanje, v iskanju od­govorov nanj pa se bom skušal izogniti psihologiziranju, moraliziranju in podcenjevanju ljudi, ki zagovarjajo že na prvi pogled zmotne predstave in ne preverjajo resnicnosti trditev, ki jih širijo. Toda bobu je treba reci bob, znanju znanje, neznanju neznanje in laži laž, zato mi ne pride ni­ti na misel, da bi postavil resnice zanikovalcev na enako raven kot resnice tistih, ki skušajo kot raziskovalci in po­znavalci razumeti virus, bolezen in družbo. Zanikovalstvo bom vzel kot primer družbenega odzivanja na pojav, ki mu kot družba v resnici nismo kos. Slovenska družba ne odstopa pretirano pri vsesplošnem pohodu zanikovalstva, ki se pojavlja tudi drugod po svetu. Zanikovalstva ni mogoce locevati od sistemov verovanja, ki so eden temeljnih gradnikov uspešne evolucije clove­štva (Fuentes 2019), temeljijo pa na znacilni cloveški do­mišljiji in domiselnosti, zaradi katere smo se znašli, kjer smo (Fuentes 2017). Toda dolocene oblike zanikovalstva so bile do nedavnega omejene le na komaj opazno druž­beno obrobje, danes pa stopajo v ospredje. Sam se spo­minjam otroškega navdušenja, s katerim sem julija 1969 spremljal televizijski prenos z Meseca, in šoka, ko je de­dek, ki v svoji hiši ni imel niti elektrike, kaj šele televizijo, vehementno trdil, da je bil pristanek Apolla 11 na Mesecu zrežirana prevara. Kar je bilo zame neizpodbitno dejstvo in zacetek kozmicne dobe cloveštva, saj sem vendar vse skupaj gledal na televiziji, je bila zanj le potvorba. Skrat­ka, nic novega pod Soncem. Zadeve se povsem spremenijo, ko zanikovalci niso vec preprosti ljudje na družbenem obrobju, ampak postane zanikovalstvo modus vivendi elit. V tem pogledu je naša zgodovina polna zanikanja. Prejšnje oblasti so na primer vztrajno zanikale povojne poboje – vse do objave Krivde in greha Spomenke Hribar leta 1986 v mariborskem štu­dentskem casopisu Katedra. S koncem zanikanja je bilo kmalu konec tudi zanikovalskega režima. Toda zanikanje je tudi po letu 1991 ostalo konstitutivni element politicne­ga. Zacelo se je z zanikanjem odgovornosti za nasilje ob razpadu nekoc skupne države, nadaljevalo z dolgoletnim zanikanjem izbrisa ter z vztrajnim zanikanjem prodaje orožja in narašcajoce korupcije v samem vrhu države. Za­torej pri zanikovalstvu ne moremo govoriti o problematiki, ki bi zadevala zgolj gostilniške oz. spletne oblike zanika­nja, povezane s t. i. teorijami zarot, ampak za sistemski vpis zanikovalstva v konstitucijo politicnega. Dvomim, da obstaja katerakoli država na tem planetu, ki ne bi te­meljila na vsaj neki obliki zanikanja. Ta bistveni trenutek zanikanja se nato na raznolike nacine kaže na razlicnih ravneh družbe in zanikovalstvo kot tako normalizira kot samoumevno družbeno prakso. Zato zanikovalstvo ni prav nic novega ali nenavadnega. Enako velja tudi za siceršnje družbeno ravnanje, kot ga doživljamo med pandemijo. Konec koncev so nenavadna ravnanja oblasti in reakcije ljudstva spremljale podobne epidemije tudi v preteklosti, od karantene, straž, nadzorovanja, razkuževanja, cestnih zapor, zdravstvenih izkazov do blaznih sumnicenj (Bra­udel 1988: 91). Analize vecine spremljevalnih družbenih pojavov tokratne pandemije za zdaj ni na vidiku, saj mo­ramo pocakati do njenega konca, da jih bo sploh mogoce smiselno razvrstiti. Je pa zato zanikovalstvo toliko bolj splošen in globlji družbeni pojav, ki je sam po sebi vse prej kot marginalen, da je vendarle mogoce odstreti vsaj nekaj vidikov trenutnega ravnanja ljudi prav skozi njegovo razumevanje in razlago. Problematika zanikanja je globoko cloveška, zato bi pri­cakovali, da bomo o njej našli tudi mnoga antropološka pricevanja. Toda podobno kot velja za prej omenjeno kon­stitutivno zanikanje, se o temeljnem zanikanju ne govori – razen v mitih, humorju in dovtipih. A njihove raziskave so danes sila redke. V okviru trenutnega razvoja antropo­logije, ki temelji na epistemološko naivnem stališcu, po katerem je etnografija že tudi teorija in kartezijanska dvoj­nost že zdavnaj presežena, ni pricakovati širše uporabnih orodij za razumevanje skrajno kompleksnih družbenih po­ložajev. Mar naj bi vso modrost pridelali tako, da gremo na teren in etnografsko predstavimo zanikovalce in zani­kovalke ter njihov življenjski svet? Po možnosti zagovor­niško? Zagovorništvo gor ali dol, tudi to je v antropologiji nujno, vendar ne v vsakem primeru in v vseh okolišcinah. V antropologiji in družboslovju seveda nujno potrebujemo temeljne empiricne raziskave, ki ostajajo potrebni pogoj znanja, niso pa same zase že tudi nujni pogoj znanja in ve­dnosti. Sam nisem opravljal take raziskave in je tudi ne na­meravam, ker me empiricno zanimajo povsem druge reci, me pa kot družboslovca zanima družbeni pojav, o katerem pišejo drugi kolegi in kolegice, tudi ce niso antropologi in antropologinje. Kritika zanikovalstva (znanosti) v družbi je konec koncev tudi kritika zanikovalstva (znanosti) v an­tropologiji sami. Izkušnja zadnjega leta kaže, da moramo zanikovalstvo v pandemiji misliti skupaj z znanostjo in s politiko ter obe­nem še z zanikanjem obeh in z nepricakovanim zaniko­valstvom znotraj obeh (slednjih dveh odtenkov se v tem besedilu še ne morem lotiti, ker pojava še nista razvita do konca). Prvi korak k temu premisleku je opozorilo, ki ga moramo antropologi neumorno ponavljati, da je pande­mija, ko govorimo o prenosu okužbe, predvsem družbeni pojav. Ker pa prihaja v antropologiji v zadnjem obdobju pogosto do zanikanja locnice med kulturnim/družbenim in biološkim, moram nekaj besed nameniti tudi notranji epis­temološki (samo)kritiki. Biosocialna je namrec epidemija samo toliko, kolikor za­deva prenos nekega specificnega virusa in njegovo repli­kacijo v okuženih ljudeh – a v tem smislu so biosocialni tako ali tako vsi pojavi, ki jih tudi sicer preucujemo kot družbene, saj jih brez biološke podlage, torej tudi samega življenja (Ingold 2011) in fizicnega obstoja cloveškega ter drugih bitij in stvari v cloveškem svetu, na katerih slonijo družbena ravnanja, preprosto ne bi bilo, pa naj gre za ritu­ale ali za gradnjo neboticnikov kot dobesedno najvišji del planetarne »cloveške niše« (Fuentes 2017). No, vsi ti druž­beni pojavi (katerih temelj je biološka podlaga), s katerimi radikalno spreminjamo svoje nišno okolje, so za namecek še fizikalni pojavi, zatorej bi morali govoriti o nekakšni fi­zibiosocialnosti. Toda specificno cloveško družbenih poja­vov ne bi bilo, ce se ljudje ne bi skozi dolgo evolucijo nau­cili simboliti in z rabo simbolov oblikovati nesnovne sfere specificne cloveške kulture (White in Dillingham 1973). Povedano zelo preprosto: kar je kulturnega, ni biološko, in kar je biološkega, ni kulturno. Toda kljub jasnemu prepo­znavanju te epistemološke locnice pri dejanskem opazo­vanju dejanskih živih bitij v njihovem dejanskem okolju, torej empiricno, obojega ni mogoce locevati. To je ozadje trenutnega vzhicenja nad koncepti in pristo­pi, kot so vec kot cloveško, pocloveško (in posthumanis­ticno) ali onkrajcloveško (in transhumanisticno), a tudi privlacnosti nereprezentacijskih ali novomaterialisticnih teorij. Pri pokojnem Rabinowu smo lahko denimo sledili zavracanju sociobiološkega z vzpostavitvijo biosocialne­ga oz. biosocialnosti, v kateri naj bi naravo modelirali s »kulturo, razumljeno kot prakso«, za kar je treba »razpus­titi« kategorijo »družbenega« (Rabinow 1996: 99). Toda kam sploh lahko pridemo, ce se odrecemo družbenosti kot posebni domeni? In kako naj razumemo pandemijo kot ocitno družbeni pojav, ce jo obravnavamo predvsem ali celo zgolj kot naravno in biološko dejstvo? V najboljšem primeru smo zavezani premisleku meja med darvinistic­nimi in nadorganskimi pristopi v biosocialni antropologiji (Callan 2017: 37) ter kriticni obdelavi »mehkih locnic med biologijo in sodobno družbo« (Pálsson 2013: 238). Ko skušamo razumeti tudi ocitno nesmiselne predstave in ravnanja ljudi ob pandemiji, je verjetno bolj uporaben koncept biokulturnosti, ki izhaja iz razumevanja cloveške evolucije kot vzajemno ucinkujocega povratnozveznega razvoja cloveške kulture in biologije, zaradi katerega lah­ko vse evolucijsko pridelane družbene prakse razumemo kot biokulturne (Marks 2015: 146–147). To pac pomeni, da moramo tudi v spremljanju pandemije teoretsko loce­vati med cloveško kulturo in biologijo, pa naj se ob em­piricni obolelosti še tako kažeta kot eno in isto. Razlociti moramo, skratka, med ravnanji ljudi, družbenim oz. druž­benozgodovinskim kontekstom njihovega ravnanja, v ka­terem moramo upoštevati predvsem družbene neenakosti kot najbolj usoden dejavnik pandemije, in biološkimi do­gajanji v organizmih in med njimi. Ko govorimo o pandemiji v konkretnih družbenih okol­jih, govorimo o epidemiji, ki prav zato, ker je tako izrazito družbeni in kulturni pojav, poteka v vsaki državi, družbe­nem okolju in kulturnem kontekstu vsaj nekoliko druga­ce. Biokulturni pojav je le toliko, kolikor je nosilec okužb virus, ki sam po sebi ni niti v pravem pomenu besede živ organizem, a tudi ni cisto mrtva stvar. Toda to biološko dejstvo okužbe se je zgodilo zaradi družbenega ravnanja ljudi, saj se virus, kakor pac obstaja, sploh ne premika. Bo­lezen, ki jo povzroca virus, jemljemo kot biološko stanje organizma in je sicer v glavnem biološki pojav, a sta tako obolelost kot zdravljenje tudi družbeni dejanji in ravnanji. Ko ta ravnanja opazujemo z vidika kolektivnih ravnanj, seveda vstopimo globoko v družbo: ni samo medicina pri­marno družbeni pojav, biosocialni in ne zgolj biomedicin­ski pojav so tudi bolezni in obolenja. Težava biosocialnih in biokulturnih pogledov je, da kakor­koli tesno skušamo spraviti skupaj biološke in družbene ali kulturne vidike cloveškega bivanja, tudi pri epidemijah in obolelosti, je presecna množica cloveške biologije in kul­ture še vedno prazna množica. Le zato, ker brez živih ljudi ni kulture in ker le živi ljudje prenašajo virus, ne moremo zaobiti povezav med biologijo in družbo oz. kulturo. In še­le zavedajoc se varljivosti prežemanja biologije in kulture (ali družbe), se moramo vprašati, katera znanja so tista, ki lahko presežejo tiste predstave in trditve zanikovalcev in zanikovalk, ki so ocitno zmotne. Naj njihovo vero nevtra­liziramo z vero v znanost? Biosocialna znanost in verovanje v znanje Kot vsi družbeni pojavi je tudi znanost zgodovinska, kar pomeni, da se razvija tako v skladu z družbenimi potreba­mi kot z lastnimi konstitutivnimi zakonitostmi in se ure­snicuje v obdobjih rasti, formalne dovršenosti in zatona. Že pred tremi desetletji, ko sem vstopal v antropološko epistemsko polje, sem se bal, da nas caka zaton znanosti in zacetek novega srednjega veka (Muršic 1992, 1993). Vprašaj, s katerim sem takrat pospremil svoje mracne misli, se je danes žal že sprevrgel v klicaj. Prav v letu, v katerem smo izjemno hitro dobili ucinkovita cepiva proti pandemicni obolevnosti zaradi novega koronavi­rusa SARS-CoV-2, in to na podlagi dolgoletnih raziskav in prizadevanj množice znanstvenikov in znanstvenic, se srecujemo tudi z izjemno ostrim nacelnim zavracanjem cepljenja. V resnici se je v nekaj mesecih zgodilo še pred nekaj leti nepredstavljivo: po manj kot letu dni od celotne­ga sekvencioniranja RNK-jevskega genoma virusa SARS­-CoV-2 imamo na voljo vec razlicnih delujocih cepiv, ki dokazujejo, da do ucinkovite rešitve v znanosti vedno vodi vec poti. Obenem pa smo prav v tem casu prica tudi najve­cjemu in množicnemu zanikanju znanosti. Zelo oster ideološki boj med mnoštvom skeptikov in zago­vornikov znanosti sicer poteka na politicnem polju (cetudi brez jasno izražene politicne drže), toda videti je, da se vse bolj izgubljata tako prepricljivost znanstvene argumenta­cije, ki naj bi zmagovala prav zato, ker se njeno znanje oblikuje onkraj osebnih, pristranskih predsodkov, kot tudi podružbljeno znanje, ki se dokazuje skozi ucinkovito upo­rabo znanstvenih spoznanj. Znanost je pac le še ena izmed družbenih praks, ki je ni mogoce locevati od duha casa. Konec koncev smo tudi v antropologiji v zadnjem desetle­tju v marsicem skrenili z znanstvene poti, kar je pokazala javna polemika ob izlocitvi besede znanost (science) iz preambule opredelitve antropologije v Ameriškem antro­pološkem združenju (glej Wade 2010). Namesto metodo­loške dekolonizacije (Smith 2012) vede še naprej kolonizi­ramo svoje znanje skozi znanstvene institucije, znanstveni tisk in žargone pravšnjosti v edinem preostalem jeziku znanosti, angleškem. Ontološki obrat je tipicen primer takšnega koloniziranja, enako pa velja tudi za veliko ve­cino nereprezentacijskih teorij, še posebej novomateriali­sticne teorije afekta, ki ucinkovito odmikajo poglede od tam, kamor bi bilo svoj pogled nujno treba usmeriti. To pa je soocenje z vprašanjem, ki ga je zastavil Trouillot z znamenitim opozorilom o špranji, v katero vtikamo svojo znanost in v kateri se skrivajo »divjaki« (Trouillot 2003). Prav z ontološkim obratom, skupaj z navduševanjem nad animisticnimi epistemologijami, smo se, na nacin kot ga je v znanstveni diskurz vsilila ena najbolj dominantnih kolonialnih institucij znanosti, Univerza v Cambridgeu, vrnili na samo dno »divjaške špranje« – z afekti pa sa­mo še utrjujemo njene globine. Pandemija nam kaže, da ta orodja za soocanje z družbeno resnicnostjo, planetarno in pred domacim pragom, ne zadošcajo. Miselna orodja, ki jih nujno potrebujemo za teoretsko razumevanje pojavov onkraj empiricnih raziskav (Sams idr. 2017), pa niso zgolj nekakšne ciste, v vecnost pahnjene platonske ideje, ceprav so v nekem smislu prav to, ampak za tiste, ki jih pridelu­jemo, tudi biokulturna izkušnja. Naj podam primer takšne izkušnje. Pri vztrajnem zaletavanju v namišljeni kartezijski duali­zem spregledujemo preprosto dejstvo, da bo moralo prav vsako živo bitje, ki se bo najprej naucilo šteti, nato pa tudi racunati, prej ali slej nujno odkriti oz. si izmisliti števila .., e in i, z njimi pa bo prav vsakdo, brez izjeme, ki se ustvarjalno razgleduje po svetu matematike, prej ali slej pricapljal tudi do znamenite Eulerjeve enacbe, ki povezuje svetova trigonometrije in kompleksnih števil v svoji ne­verjetno elegantni preprostosti: ei.. + 1 = 0. Za matema­tika je to izkušnja, na las podobna tisti, ki jo doživljajo poslušalci in poslušalke binavralnih posnetkov ASMR: »Ce tega še nisi nikoli videl in premoreš nekaj matematic­ne obcutljivosti, se ti bo naježila dlaka na vratu in ti bodo šli mravljinci po hrbtenici« (Stewart 2012: 149). Po do­mace povedano: ta enacba razkriva, da je vse povezano med seboj. To povezanost trigonometrije in kompleksnih števil doživimo kot razsvetljenje, ki se dotakne tudi naše­ga telesa. Nekaj podobnega doživljajo tudi razlagalci ene izmed resnicnosti, v katerih živimo, ko jim nekdo razloži, kako so v resnici povezane vse na prvi pogled nepoveza­ne reci. No, tukaj se nepricakovano pokaže samo bistvo biokulturnosti in biosocialnosti: doživljanje kartezijanskih mišljenin (res cogitans) spremlja afektivnost naših teles (res extensa). In prav tovrstna in takšna afektivnost, ki je splošna izkušnja ljudi, cetudi jo doživimo sorazmerno redko, narekuje politicno delovanje in ravnanje, na kar je opozarjal že Spinoza. Na takšni afektivnosti pa temelji tu­di spoznavanje resnice med zanikovalci in teoretiki zarot. Zanikovalstvo in nepoliticna politika »boja« proti virusu Prave odgovore na zanikovalstvo in pomen znanosti v so­dobni družbi torej lahko išcemo le na polju politicnega. Z vsakim dnem odmika od možnosti doslednih in strogih ukrepov za eliminacijo novega koronavirusa iz popula­cije, s tem pa tudi odprave nadaljnjih okužb (pri nas bi lahko to dosegli od marca do maja 2020), narašca število zanikovalcev samega virusa in pandemije. Preden podam svoje poglede na dolocena razkritja, ki jih prinaša to ne­srecno obdobje za nadaljnjo usodo politicne živali, ki je kolonizirala naš planet, naj zacnem s predstavitvijo bistva zanikovalstva. Ta v obeh svojih pojavnih oblikah, elitni in ljudski, v najbolj brutalni obliki zanikanja holokavsta ruši moralne temelje povojne ureditve sveta, predvsem moralni red, na katerem temelji konstitucija Evrope in vecjega dela sveta po drugi svetovni vojni, s tem pa globoko posega tudi na kljucno podrocje urejanja medcloveških odnosov, na podrocje politicnega. V svoji drobni knjižici o zanikovalstvu je britanski kultu­rolog Keith Kahn-Harris opozoril, da zanikovalstva (njega zanimajo predvsem zanikovalci holokavsta) ni mogoce ra­zumeti brez upoštevanja njegovih družbenih in politicnih korenin. Prava udarna ost zanikovalstva ni v ocitnih lažeh, ki bi jih zanikovalci skušali vsiliti kot resnico, temvec v njihovem herojskem iskanju in zagovarjanju »prave« re­snice. Ne gre jim za to, da bi skrivali ali prikrivali resnico, temvec za to, da »zanikovanje ustvarja novo in boljšo re­snico« (Kahn-Harris 2018: 3) od tiste, ki jo zanikajo. To pa pomeni, da zanikovalstva pac ni mogoce odpraviti z zagovarjanjem ustreznejše resnice in s priseganjem na dej­stva. Pri tem odpove tudi razum, saj gre pri zanikovalstvu predvsem za iskanje ravnovesja med tem, kar si kot ljudje želimo, in tistim, kar nam je dovoljeno (Kahn-Harris 2018: 18). S pristajanjem na »vec resnic« in »vec resnicnosti« izginja temelj kakršnekoli skupne resnicnosti. Ko se znajdemo v ekonomiji želje, se znajdemo na polju afekta, s katerim upravljajo povsem druge sile od razuma, argumentov in dejstev. Še vec, prav metodicni dvom, sicer najpomembnejše orodje znanja in znanosti (glej Descar­tes 1973), nastopi v svoji povampirjeni, radikalni obliki in postavi pod vprašaj vsako avtoriteto s preprostim vpraša­njem: »Kaj pa ce?” Ko radikalnemu dvomu dodamo še ob­sedenost s podrobnostmi in zarotniško razmišljanje (Kahn­-Harris 2018: 51–54), preidemo v mentalno živo blato, v sfero kakršnegakoli (torej na tocki, ko z neskoncnimi sodbami utemeljimo kakršnokoli izjavljanje) povezovanja stvari, pri ovrženju katerih ne pomaga noben in nikakršen argument, ker bo zablodeli um vedno našel potrebne pove­zave za potrjevanje lastnih blodenj. Te so bolj resnicne od resnicne resnicnosti vsakdanjega življenja (Schutz 1970: 253), za katero vse bolj cvrsto verjamem, da si je smiselno prizadevati, tako v etnografskem kot življenjskem smislu. Resnico v skladu s tem varuje ne le neubesedljivo, tem­vec tudi neumisljivo (Kahn-Harris 2018: 93), ki postane oborožena sila (Kahn-Harris 2018: 137) »onkraj besed« in tudi »onkraj dejstev« (prim. Kahn-Harris 2018: 139). V nekem smislu bi lahko pri neunicljivem zanikovalstvu govorili tudi o globoki predanosti, ki vkljucuje celo pra­vico do samounicenja, kakor jo je prikazal Scott Atran, saj je svetim vrednotam »najbolje nasprotovati z drugimi svetimi vrednotami, ki navdihujejo predanost, ali pa z raz­dvajanjem zlitih družbenih mrež, v katere so vgrajene te vrednote« (Atran 2016: S201). To pomeni, da sploh nismo ne na polju racionalnega diskurza niti v vsakdanji resnic­nosti, ampak, vsaj v bolj radikalnih oblikah te privrženosti, govorimo o sistemu verovanj in vrednot, ki ga ni mogo­ce spremeniti brez upoštevanja njegovega verovanjskega bistva. Verovanje pa je tako globoko vpeto v cloveško evolucijo in imaginacijo (Fuentes 2019), da ga ni mogo­ce kar preprosto odcarati. Še vec: trezne politike morajo najti boljše predstave in verovanja od drugih, torej tako teoretsko preverljive kot prakticno ovrgljive sodbe, ki pa se ne smejo izteci v kakršenkoli scientizem (Marks 2009) kot prepricanje, da so ljudje, ki delujejo v znanosti, izvzeti iz vzorcev, v katere se zapletamo v svojih verovanjskih sistemih (Fuentes 2019: 198). Scientizem, skratka, le doliva olje na ogenj. Znanost je družbena dejavnost, a je vendarle obenem zelo drugacna od vseh drugih. Ne temelji na vecinskem mne­nju, ampak na znanju, do katerega lahko pride vsak. Prav vsak. V empiricnih hipoteticno-deduktivnih znanostih, za razliko od hermenevticno utemeljene humanistike ali sta­tisticno-verjetnostno utemeljenih kompleksnostnih znano­sti, ni znanstvena tista trditev, ki je bila dokazana, ampak, nasprotno, tista, ki je še nismo ovrgli na podlagi odkritja novih dejstev. In prav te trditve, za katere še nismo odkri­li empiricnega nasprotnega primera, so trditve, z katere v znanstveni skupnosti pride prej do konsenza (glej Oreskes 2019), ali vsaj razumnega konsenza, kot do vecinskega potrjevanja. V tem smislu je znanost družbena dejavnost, ljudska in najbližja nacelom soglasnega so-delovanja. V tem smislu bi morala biti pravzaprav najbolj odmaknjena od današnje politike, ki temelji na predstavniškem nacelu majorizacije. Zakaj jo je potemtakem mogoce uporabi­ti kot orodje oblasti in zakaj znanstvenih spoznanj ljudje vecinoma ne moremo uporabiti v svoje dobro in v dobro soljudi? Vsaj del odgovora na širše vprašanje se skriva v moralnem zlomu, v katerem smo se znašli v zdravstveni krizi, torej v eni izmed zaporednih kriz, ki so znacilna stal­nica kapitalizma. Prihodnost politicnega uravnavanja medcloveških razmerij na razpotju med znanostjo in zanikovalstvom Takoj ko so države zacele uveljavljati vojaško terminolo­gijo »boja« proti virusu in obolelosti ob okužbi, so celotne družbe prešle v neko obliko vojaškega režima. Tudi ce v parlamentih niso razglasile izrednih razmer, skratka poli­cijsko-vojaške uprave, so prav na podlagi retorike in pred­stav o vojnem stanju ucinkovito sesule obstojeci moralni red, kajti mirnodobno moralo v vojnem casu pac nadome­sti povsem druge vrste moralni red. O moralnem zlomu zaradi uveljavljanja nasilnih ukrepov doslej še nismo veli­ko slišali, pa bi morali. In nimam v mislih tistega moralne­ga zloma, o katerem govori Jarrett Zigon (glej npr. 2009), ki se zgodi ob zlomu moralnega reda kot pogoju novega zacetka, ampak govorim o zlomu moralnega reda, ki ga skorajda nihce ne opazi, saj ga brezhibno vodijo na prvi pogled neodvisne biopoliticne strokovne in birokratske službe: ministrstva za zdravje, institucije javnega zdravja in bolnišnice. Zahodne ekonomske in politicne velesile, z delno izjemo nekaterih skandinavskih držav in Nove Zelandije, so se v letu 2020 razgalile kot družbe, ki temeljijo predvsem na fi­zicni moci represivnega državnega aparata. Do zadnje po­tankosti smo lahko videli, kako policija skrbi za delovanje demokraticnih držav. Ko njena moc ne zadošca, ji prisko­cijo na pomoc še rezerve: zasebni varnostniki in vojske. Samo korak je še potreben, da prepoznamo to stalno pri­silo, ki se uporabnikom kaže predvsem skozi birokratske prijeme, kot jamstvo delovanja »prostega« trga (Graeber 2011) in gospodarske pobude, ki ju je bilo treba ubraniti za vsako ceno. Clovekove pravice so (bile) med razglašeno epidemijo, ceprav ne tudi med nedvoumno razglašenem izrednem stanju, postavljene v oklepaj, predvsem pa so dr­žave pokazale, da za njihove elite veljajo prilagojena me­rila njihovega upoštevanja. Diktature zdravstvenih oblasti so razkrile surovo moc, a tudi bedo od zgoraj dirigiranih ukrepov. Sistemi nadzora in predvsem ponavljajocih se dramaticnih novic, v katerih se vse skrci na število novih okužb po sve­tu, vodijo v moralno ohromelo družbo. Ce k temu dodamo še stroge režime izolacije in samoizolacije ljudi v njihova stanovanja, dobimo nepredvidljivo atomiziranost družbe in onemogocanje najbolj cloveških družbenih odnosov. Vsa ta dejanja politicnih in strokovnih oblasti so ustvarila odlicne razmere za pranje možganov. Ni odvec pripomniti, da tehnika dolgotrajnih procesov pranja možganov, ki so jo na stoletjih podlage dokoncno izpilili »komunisticni« fa­natiki v Koreji med korejsko vojno (glej npr. Layton 2006; kriticen opis tega koncepta še v Spletni vir 3 in Boissone­ault 2017), temelji na cim vecji izolaciji posameznikov in predvsem na deprivaciji njihove cutne zaznave, skupaj z motnjami spanja. V skladu s Kantovim globokim uvidom v temeljna izhodišca oblikovanja cistega uma je s tem mo­goce prekiniti najbolj temeljno umestitev posameznikov in posameznic, ne le njihovih misli, v skupno samozavedanje in premišljanje, katerega pogoj sta estetski kategoriji pros­tora in casa (Kant 2001), temelj prej omenjene Schützeve fenomenološke »resnicne resnicnosti«. Ti kategoriji nista ne individualni ne kolektivni dejstvi, temvec presegajoca, transcendentna pogoja zaznave in spoznavanja. Namesto stalnega pretoka informacij in izkušnje v cloveškem pros­toru in casu, ki je sicer prostor interakcij in cutnega obilja, smo ljudje v zaprtju oz. pod »karanteno« prisiljeni v cutno in zaznavno otopelost. Ob cutni deprivaciji išce cloveški um nadomestne rešitve, saj hlepi po informacijah, zato se scasoma samodejno obr­ne prav v tisto smer, ki jo zacrtajo tlacitelji. Pogoj vsajanja tujih zamisli, tudi ce so v popolnem nasprotju s siceršnjim moralnim redom nosilcev, je v cim vecjem odrekanju cut­nim zaznavam. Prav onemogocanje cutnega družbenega življenja, (ob)cutenja z drugimi, je kljucna sestavina tega stanja, ki nujno vodi v kolektivno zmedo. Ce pogledate okoli sebe, boste videli, da zgornje besede niso prazna filozofija, še manj uporabna psihologija. Vrnitev kolektivne pameti, tiste najbolj temeljne oblike skupnega (ob)cutenja, ki mu po latinsko recemo sensus communis, po angleško common sense, po slovensko pa zdrava pamet, bo zahtevalo zelo resno družbeno terapijo. Kljuc za sobivanje je vzpostavitev minimalne temeljne, najgloblje skupne resnicne resnicnosti (Schutz 1970). Med glavnimi sredstvi, na katera lahko racunamo ob odcaran­ju sveta po obsedenosti z blodnimi duhovi, s katerimi nas je obdarila pandemija, je, v to sem preprican, glasba, tudi ce ne dam veliko na glasbeno terapijo. Doživljanje glasbe skupaj z drugimi ljudmi, brez »socialne distance«, nam bo s praksami, povezanimi z njo, pocasi povrnila družbene cute v neko kolikor toliko znosno »normalno« stanje (glej Muršic 2021). Družbeno (ob)cutenje bo še dolgo blažilo posledice (proti)koronskega sesutja moralnega reda. Ne bo pa moglo samo od sebe spraviti nazaj na obrobje zaniko­valstva in rešiti znanosti pred scientizmom. To bi se morda lahko zgodilo šele na politicnem podrocju z nujno spre­membo tako politicnega kot gospodarskega ustroja sveta. T. i. demokraticne države so v »boju« proti novemu ko­ronavirusu aktivirale nasilje, na katerem temelji njihov družbeni red. Proti epidemiji so se »borile« – in se še – de­mokraticno vodene policije. Uniformirana uradna oseba, ki popisuje prekrškarje, je postala skorajda ikonska podo­ba pandemije. Njen glavni namen, cetudi naj bi pomagala ustavljati prenašanje virusa v prebivalstvu, je predvsem v tem, da svojo vlogo cuvarja odigra za sistem, ki jo placuje. In prav z vec kot štirimi milijoni žrtev se je ta sistem po­kazal kot neucinkovit in nepravicen, saj je, podobno kot v vseh preteklih epidemijah, umiralo (in žal še umira) pred­vsem revno prebivalstvo (Scheper-Hughes 2020; glej tudi Roth 2020). Nova normalnost: vec ali manj kapitalizma? S povelicevanjem znanosti in s scientizmom zanikoval­stva ni mogoce zanikati. Tudi filozofska argumentacija ne bo pomagala: zanikovalstvo nima nic skupnega z dialek­ticnim privzdignjenjem (Aufhebung) skozi zanikanje in ohranjanje racionalnega jedra v vsakem dialekticnem (pre)obratu. Edina delujoca možnost je vztrajno iskanje boljših odgovorov na dosedanja vprašanja, kar je konec koncev skupno znanosti in zanikovalcem. Morda kdaj odkrijemo kaj boljšega od znanosti, a za zdaj je znanstvena ovrglji­vost trditev najvec, kar premoremo. To pa ne pomeni, da zanikovalcev ni treba poslušati. Zanikovalstvo v sebi skriva klice skritih želja množic, tudi ce se v tem trenutku njihove zamisli kažejo skozi skrajno bizarne in brezupne nacine upiranja brezmocnih. Težko je spregledati, da te potlacene želje razkrivajo predvsem upa­nje po bistveni spremembi odkrito krivicnega družbenega sistema, ceprav se med epidemijo izraža v mnoštvu skraj­no nenavadnih zamisli in zanikovanja ter v bolj ali manj nenavadnih držah upiranja ukrepom in cepljenju. Prav za­to v tem trenutku še ni mogoce prepoznati kali tistih zami­sli, ki bi lahko ponudile delujoco alternativo. Na drugi strani, pravzaprav dopolnjujoce, nastopa instru­mentalizacija znanosti tako skozi nekriticno scientisticno verovanje v znanost kot skozi selektivno izbiranje njenih spoznanj, kar se še posebej jasno kaže najprej v politicni instrumentalizaciji znanosti in vsiljevanju ukrepov, nato pa tudi v sprejemanju izjav le dolocenih znanstvenikov med zanikovalci in zagovorniki teorij zarot, ki potrjujejo njiho­ve poglede. V slednje se v tem prispevku nisem spušcal, ker sem razkrival predvsem logiko želje skozi zanikoval­stvo, epistemološki pomen znanosti in družbene posledice atomizacije družbe na posameznike in posameznice, sku­paj z deprivacijo cutne zaznave in neposrednih (cutnih) stikov z ljudmi. Prav omejevanje cutnih stikov med ljudmi ima lahko pogubne posledice – ali pa lahko, prav naspro­tno, pripelje do ponovnega zavedanja kljucnega družbene­ga pomena tako vsakdanjih reci, kot so dotikanje, druženje in so-delovanje. V tem trenutku še ne vemo, v katero smer bo zavilo cloveštvo po tej pandemiji, nekaj pa je gotovo: trditve, da je intimno politicno, so dobile potrditev. Zato moram to razmišljanje koncati v polju politicnega. Najbolj katastrofalno politicno odlocitev ob zacetku pan­demije, delno tudi zahvaljujoc zanikovalski drži takratne­ga predsednika ZDA, so sprejele evropske in vecina dru­gih zahodnih držav, ceš da virusa ni mogoce eliminirati, kaj šele izkoreniniti, ampak bomo morali živeti z njim. Glavni argument je bil gospodarski. O družbi in ljudeh, razen v strogo infektološko bolnišnicnem smislu, niso pre­tirano razmišljali. Govorili so, da tako brutalnih ukrepov, kot so jih sprejemali na Kitajskem, na zahodu, kjer naj bi spoštovali clovekove pravice, ne bi smeli in mogli spre­jemati. Pri tem so vztrajno zanikali dejstvo, da je bilo z doseganjem razumnega konsenza to mogoce doseci tudi v zahodnem svetu, na primer na Novi Zelandiji. Še bolj vzvišeno so se obnašali do manj razvitih delov sveta in vztrajno napovedovali zlom afriških družb – kar se pac ni zgodilo. So pa postale leglo okužb in napacnih odzi­vov države z avtoritarnimi voditelji (npr. Brazilija, Indija, Rusija in žal tudi Slovenija), v katerih zaradi nezaupanja ljudstva (in pomanjkanja sredstev) na koncu tudi ni po­sebnega navdušenja nad cepljenjem. No, in ce moramo sprejeti dejstvo, da so zahodne države zamudile možnost odprave virusa z vrnitvijo v normalno življenje, kljub last­nim projekcijam, kaj bi se zgodilo, ce bi bile soocene s pandemijo in bi samo širitev nevarnega patogena zajezile v nekaj mesecih (glej npr. Jonung in Roeger 2006), potem se moramo vprašati, kakšne možnosti imamo sedaj, ko je precepljena slaba polovica prebivalstva, kakšna tretjina pa je okužbo že prebolela. Vrnitev v kolikor toliko normalno življenje je bila v za­dnjih dveh letih možna le poleti. Z zimo se zadeve spre­menijo, a je projekcija dovolj jasna. Prvi ukrep mora biti prezracevanje prostorov s stalnim menjavanjem zraka. Drugi narekuje posebno obravnavo in skrb za ranljive dele prebivalstva s t. i. mehurcki, predvsem pa prepoznavanje teh delov prebivalstva, kar pa nikakor ne pomeni njihove izolacije. Celotno prebivalstvo bi moralo cim prej zaživeti cim bolj normalno življenje, z maskami in brez njih. Ži­vljenje z novim koronavirusom je še vedno zelo tvegano, saj v tem trenutku še ne vemo, ali bodo nove razlicice, ki se bodo širile po svetu, bolj nevarne ali manj. Cepljenje je le eden od pogojev življenja z virusom. Kljucna je skrb za druge, torej uveljavljanje sistemske družbene solidarnosti in odgovornosti. V mislih imam uveljavljanje tistih sku­pnih ravnanj in ukrepov, ki cim manj posegajo v življenje z drugimi ljudmi, obenem pa temeljijo na doslejšnjih izku­šnjah življenja z virusom, kar bo treba spremljati v global­nem naravnem eksperimentu, brez demonizacije ravnanj ljudstva. S tem pa ponovno trcimo v politiko in omejitve trenutnega prevladujocega družbenega ustroja. Kapitalizem ima po koronakrizi bržkone zadnjo priložnost prilagoditve. Kljub neskoncni prožnosti in revolucionarni inovativnosti pri iskanju novih nacinov izkorišcanja plane­ta in ljudi, ki jo je kazal doslej (Marx in Engels 2009), so množice na globalni ravni morda celo prvic v sodobni zgo­dovini lahko zacutile, da je ranljiv. Naj aktivira še tako ne­predvidljive sisteme samoupravicevanja, dejanski preizkusi njegove ucinkovitosti ne bodo mogli prikriti dejstva, da se je sistem razgalil kot nesposoben soocenja s pandemijo. V zanosu sprejemanja ukrepov ne ekonomisti ne politiki, in še najmanj gospodarstveniki sami, ne morejo mimo dejstva, da so – in bodo še naprej – v kljucnih trenutkih morali pristati na socializem in socialisticne korekcije, sicer kapitalizma ne bo vec, ker pac nima rokohitrskega odgovora na tri temeljna vprašanja sedanjega trenutka: okoljsko, mirovno in dela­vsko. Edini odgovor, ki ga pozna, je nasilno uveljavljanje moci. Ta pa ima omejen rok trajanja. Brez radikalnega zasu­ka od neoliberalizma in prostega trga ne bo mogoce razrešiti težav, ki jih je naplavila korona.  Toda kako? Cloveška družba se pac tke tam, kjer ljudje pomagamo drug drugemu; tam, kjer preprosti ljudje stopimo skupaj; tam, kjer se imamo lepo, torej tam, kjer se zabavamo in uživamo v življenju. »Nova normalnost« nas razcloveca prav tam, kjer smo predvsem ljudje ali pac zgolj le ljudje in ne neke pretvarjajoce se kreature: pri dotikih in družen­ju. In prav na tej tocki si bomo povrnili cloveškost nazaj, zato vedno znova poudarjam pomen glasbe. Prav zato se moramo zavedati, da imamo dolgorocno sa­mo dve možnosti: uveljaviti sanitarne režime, s katerimi bodo virus nadzorovali z nadzorovanjem ljudi, s tem pa dolgorocno ustvarili družbo, ki ne bo cloveška, ali uvelja­viti solidarnostne ukrepe, s katerimi ga bomo po svetu ob­vladali in s tem povrnili cloveškost celotnemu cloveštvu. Literatura in viri ATRAN, Scott: The Devoted Actor: Unconditional Commitment and Intractable Conflict across Cultures. Current Anthropology 57, Suppl. 13, 2016, S192-S203. BOISSONEAULT, Lorraine: The True Story of Brainwashing and How It Shaped America. Smithsonian Magazine, 22. maj 2017; https://www.smithsonianmag.com/history/true-story-bra­inwashing-and-how-it-shaped-america-180963400/, 16. 7. 2021. BRAUDEL, Fernand: Strukture vsakdanjega življenja: mogoce in nemogoce. Materialna civilizacija, ekonomija in kapitalizem, XV.–XVIII. stoletje. 1. knjiga. Ljubljana: Škuc, Filozofska fakul­teta, 1988. CALLAN, Hillary: Forty Years On: Biosocial Anthropology Revisited. V: Camilla Power, Morna Finnegan in Hilary Callan (ur.), Human Origins: Contributions from Social Anthropology. New York in Oxford: Berghahn, 2017, 35–58. DESCARTES, René: Meditacije. Ljubljana: Slovenska matica, 1973. FUENTES, Agustín: The Creative Spark: How Imagination Ma­de Humans Exceptional. New York: Dutton, 2017. FUENTES, Agustín: Why We Believe: Evolution and the Human Way of Being. New Haven in London: Yale University Press in Templeton Press, 2019. GRAEBER, David: Debt: the First 5,000 Years. Brooklyn: Mel­ville House, 2011. INGOLD, Tim: Being Alive: Essays on Movement, Knowledge and Description. London: Routledge, 2011. JONUNG, Lars in Werner Roeger: The Macroeconomic Effects of a Pandemic in Europe – a Model-Based Assessment. Econo­mic Papers 251. Bruselj: Directorate-General for Economic and Financial Affairs, 2006; https://ssrn.com/abstract=920851. KAHN-HARRIS, Keith: Denial: The Unspeakable Truth. Mire­foot in Kendal: Notting Hill Editions, 2018. KANT, Immanuel: Kritika cistega uma 1/4. Ljubljana: Društvo za teoretsko psihoanalizo, 2001. LAYTON, Julia: How Brainwashing Works. HowStuffWorks.com, 10. 5. 2006; https://science.howstuffworks.com/life/insi­de-the-mind/human-brain/brainwashing.htm, 16. 7. 2021. MARKS, Jonathan: Why I Am Not a Scientist? Anthropology and Modern Knowledge. Berkeley, Los Angeles in London: Uni­versity of California Press, 2009. MARKS, Jonathan: Tales of the Ex-apes: How We Think about Human Evolution. Oakland, California: University of California Press, 2015. MARX, Karl in Friedrich Engels: Komunisticni manifest. Lju­bljana: Sanje, 2009. MURŠIC, Rajko: Znanost kot ideologija: pot v novi srednji vek, tlakovana s paradoksi razsvetljenskega uma? 1. del. Dialogi 28/12, 1992, 59–66. MURŠIC, Rajko: Znanost kot ideologija: pot v novi srednji vek, tlakovana s paradoksi razsvetljenskega uma? 2. del. Dialogi 29/1, 1993, 49–57. MURŠIC, Rajko: Odsotnost živega doživljanja glasbe in vzpon brezumja. Odzven (Obzorja), 18. 1. 2021; http://www.sigic.si/odsotnost-zivega-dozivljanja-glasbe-in-vzpon-brezumja.html, 1. 2. 2021. ORESKES, Naomi: Why Trust Science? Princeton in Oxford: Princeton University Press, 2019. PÁLSSON, Gísli: Retrospect. V: Tim Ingold in Gísli Pálsson (ur.), Biosocial Becomings: Integrating Social and Biological Anthropology. New York: Cambridge University Press, 2013, 229–248. RABINOW, Paul: Essays on the Anthropology of Reason. Prin­ceton in Chichester: Princeton University Press, 1996. ROTH, Emmanuelle: Epidemic Temporalities: A Concise Litera­ture Review. Anthropology Today 36/4, 2020, 13–16. SAMS, Kelley, Alice Desclaux, Julienne Anoko, Francis Akin­des, Marc Egrot, Khoudia Sow, Bernard Taverne, Blandine Bila, Miche`le Cros, Moustapha Keďta-Diop, Mathieu Fribault in Annie Wilkinson: From Ebola to Plague and Beyond: How Can Anthropologists Best Engage Past Experience to Prepare for New Epidemics?. Member Voices, Fieldsights, 7. december 2017; https://culanth.org/fieldsights/from-ebola-to-plague-and­-beyond-how-can-anthropologists-best-engage-past-experien­ce-to-prepare-for-new- epidemics, 14. 8. 2020. SCHEPER-HUGHES, Nancy: Epidemics and Containment: Cuba and the HIV/AIDS Epidemic. Anthropology Today 36/3, 2020, 22–24. SCHUTZ, Alfred: On Phenomenology and Social Relations. Chicago in London: The University of Chicago Press, 1970. SMITH, Linda Tuhiwai: Decolonizing Methodologies: Research and Indigenous Peoples. London: Zed Books, 2012 [1999]. Spletni vir 1: WHO Coronavirus (COVID-19) Dashboard; https://covid19.who.int/, 15. 7. 2021. Spletni vir 2: Covid 19 Coronavirus Pandemic; https://www.wor­ldometers.info/coronavirus/?utm_campaign=homeAdvegas1, 16. 7. 2021. Spletni vir 3: Brainwashing. Encyclopedia Britannica; https://www.britannica.com/topic/brainwashing, 16. 7. 2021. STEWART, Ian: In Pursuit of the Unknown: 17 Equations that Changed the World. New York: Basic Books, 2012. Š. R. in STA: Policija morala varovati UKC pred potestniki v Mariboru? Slovenske novice, 10. 4. 2021; https://www.sloven­skenovice.si/novice/slovenija/v-mariboru-nov-protest-pro­ti-vladnim-ukrepom/, 16. 7. 2021. TROUILLOT, Michel-Rolph: Global Transformations: Anthro­pology and the Modern World. New York: Palgrave Macmillan, 2003. WADE, Nicholas: Anthropology a Science? Statement Deepens a Rift. New York Times (Science), 9. 12. 2010; https://www.nyti­mes.com/2010/12/10/science/10anthropology.html, 1. 2. 2021. WHITE, Leslie A. in Beth Dillingham: The Concept of Culture. Minneapolis: Burgess Publishing Company, 1973. ZIGON, Jarrett: Within a Range of Possibilities: Morality and Ethics in Social Life. Ethnos 74/2, 2009, 251–276. Denial in Practice: the Covid-19 Virus Pandemic, Science and Politics In a critically designed paper, the author discusses the denial aspects of the Covid-19 virus pandemic in the science-denial­-anthropology triangle. In doing so, he draws attention to the ambivalent attitude towards knowledge and science in modern society: on the one hand, we are faced with the denial of its findings, and on the other hand, with its absolute exaltation. He problematises the denial, scientism and politics in modern society. He is interested in the systematic entry of denial into the very constitution of the political. He also uses the critique of denial as a general social phenomenon, as a critique of denial in anthropology itself. In doing so, he criticises the naive belief in transcending the boundaries between biology and culture, and advocates an evolutionary con­ception of bioculturality. He gives Euler’s equation, which connects trigonometry and complex numbers, as an example of the necessary separation between the symbolic order and biology, but also of their experiential permeation. The experience of this incredible connection is very similar to the experience of realising how seemingly unrelated things are connected. This kind of affectivity of thought dictates political action and conduct in the present. However, denial also goes beyond such a sense of universal connection: in its most brutal form of the Holocaust denial, it destroys the moral foundations of the post-war world order. It is similar to the pandemic denial. The deniers’ focus in not on hiding or concealing the truth, on the contrary, their aim is to reveal a new and better truth than the one they deny. This means, however, that denial cannot be eliminated by defending a more appropriate truth and swearing by the facts. In this search for a more appropriate truth, the instrumentalization of science also comes into play. On the one hand, we are confronted with an uncritical scientific belief in science, and on the other, with a selective choice of its findings. In the concluding part of the article, the author reveals the logic of desire through denial, the epistemological significance of science and the social consequences the atomization of society has for individuals. Noting the deprivation of sensory percep­tion and direct (sensory) contact with people, he returns to the field of politics and presents the repression of most Western countries as the ultimate reach of their structure, which dictates radical criticism of the political, where denial meets scientism, but without premonition in which direction these upheavals could turn. * Rajko Muršic, dr. etnologije, redni profesor, Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo; rajko.mursic@ff.uni-lj.si. Covid-19 Rajko Muršic Covid-19 Rajko Muršic Covid-19 Rajko Muršic Covid-19 Rajko Muršic Covid-19 Rajko Muršic Covid-19 Rajko Muršic Covid-19 Rajko Muršic Covid-19 Rajko Muršic Covid-19 Karmen Šterk* DRUGI UŽIVA?! Kratki znanstveni prispevek | 1.03 Datum prejema: 30. 9. 2020 Izvlecek: Clanek tematizira sprego politike in biomedicine, ki se je razširila v slovenskem prostoru v obdobju epidemije koro­navirusa. Z idiomom interpretativne psihoanalize problematizira denunciatorstvo in eskalacijo sovraštva do tistih posameznikov, ki so bili v javnem prostoru percipirani kot tisti, ki se niso docela in povsem podredili ukrepom, ki jih je državna oblast s podporo biomedicine sprejemala pod pretvezo zašcite prebivalstva. Kljucne besede: covid-19, Slovenija, biopolitika, kapitalistic­na ekonomija, psihoanaliza Abstract: The article deals with the coupling of politics and biomedicine, which imploded during the coronavirus epidem­ics in Slovenia. Using the idiom of interpretative psychoanalysis, it approaches the problem of denunciation and the escalation of hatred towards those individuals who were perceived as not totally and wholesomely conforming to the seemingly protec­tive measures adopted by the state authorities in tandem with biomedicine. Key words: Covid-19, Slovenia, biopolitics, capitalist econo­my, psychoanalysis Za zacetek v svarilo vsem, ki si želimo skozi prizmo huma­nisticnih in družboslovnih disciplin pojasniti, na kakšne vse nacine je pandemija koronavirusa spreminjala vsakodnevno življenje v Sloveniji: težko bo vec kot le analiticno razli­kovati med odzivi prebivalstva na pojav virusa in odzivi, katerih vzgib in porok je bil povsem vzporedno potekajoc prevzem oblasti desne politicne opcije. Ce je, kar bo tudi moja hipoteza, pandemija poudarila že obstojece razlike in manifestirala latentne vedenjske drže (pokazala torej, da vse prej torej kot da »smo vsi v istem colnu«, kot so sprva ra­di zatrjevali v medicinski stroki), je prevzem oblasti desne politicne opcije poudaril in legitimiziral, da ne recem faši­sticne, pa vsaj totalitarne, konservativne, ksenofobicne in puritanske nastavke za odzive na pandemijo koronavirusa.  Cemur smo prica v vsakdanjem življenju, je korak naprej od puritanizma, kot ga je najlepše opredelil novinar in kul­turni kritik Henry Louis Mencken (znan tudi kot ameriški Nietzsche): strašljiv obcutek, da je nekdo, nekje, srecen. Ta obcutek se je v casu koronavirusa stopnjeval v prepricanje, da ta, ki je nekje srecen, krade mojo sreco, jemlje meni, kar mi pripada, krade moj Užitek. To je v psihoanalizi jasno prepoznano kot rasisticno sovraštvo, sproženo z uživanjem Drugega (Žižek 1988, 2004). V psihoanalizi celo velja, da je zacetna gesta, ki Drugega sploh vzpostavi kot takega, prav užitek, ki je prepoznan kot zlo (Žižek 1991). To zlo užit­ka Drugega se je ob zacetnih razmerah epidemije kazalo v nasprotovanju prostovoljnemu podrejanju vladajocim bio­politicnim naracijam o clovekovem telesu in življenju tega telesa. Kaj to pomeni? V casu trenutne epidemije smo prica omejitvam vseh podrocij socialnega, politicnega, ekonom­skega življenja na biomedicinski diskurz; redukciji življenja na nic vec in nic manj od golega biološkega preživetja. Še vec, ta prevladujoci diskurz uveljavljen skozi medicinski in politicni protekcionizem, se pri t. i. »moralni vecini« bere kot dokaz, da nas oblast ljubi, ne pa da nas nadzoruje, ome­juje, nam preprecuje udejanjanje clovekovih pravic in nam ucinkovito onemogoca imeti življenje, ki ga je vredno žive­ti. Najbolj izrazit primer reakcij na zavrnitev prostovoljnega podrejanja je bil razmah denunciantstva (ovaduštva), ko so številni prijavljali svoje sokrajane zaradi domnevnih kršitev koronavirusnih ukrepov. V casu omejitve gibanja na obcine so bili najbolj problematicni povsem obicajni, povsem ne­škodljivi in miroljubni sprehajalci. Sprašujem se, kje je ta pacificirana in državljanski pokoršcini zavezana »moralna vecina«, ko je treba prijaviti npr. nasilje nad družinskimi clani ali živalmi? Sprašujem se, zakaj takrat, ko se ocitno dogajajo take stvari, vsi pravijo: »To ni naša stvar.« Ljudje so v ovajanju sprehajalcev natancno povedali, za kaj gre, ko nekaj opredeljujemo kot problematicno – za uživanje; v uži­vanju Drugega v sprehajanju so uzrli »svojo stvar«. V tem, da je »nekdo nekje srecen« v sprehajanju, so uzrli užitek, ki pripada njim, ne Drugemu. Ultimativno zlo je imelo podobo zavracanja prostovoljnega podrejanja skozi sprehajanje.  Naj podrobneje razložim to logiko sovraštva do Drugega, ki uživa moj užitek (opredeljen kot zlo), ki je torej zavrnil prevladujoco biopoliticno definicijo cloveka kot homo sacer (Agamben 2004) in ni zreduciral življenja na go­lo fizicno preživetje. Žižek, Lacan, Heidegger, Foucault, Badiou, Agemben in še bi lahko naštevali filozofe, ki so, skladno s starogrškim razumevanjem zoe in bios, clove­kovo življenje razklali na dvoje. Zoe pomeni »preprosto dejstvo življenja, skupno vsem živim bitjem«, bios pa »obliko ali nacin življenja, lasten nekemu posamezniku ali skupini« (Agamben 2004: 9). V psihoanaliticni interpretaciji clovekovega obstoja se to (da poenostavimo) prevaja v razliko med Realnim in Simbolnim »živeti«. Realna eksistenca je nic vec in nic manj, kot to, eksistenca v povsem biološkem, organskem smislu; ni življenje, pac pa je prepustiti se logiki prežive­tja. Simbolno dopolnilo clovekovi eksistenci pa je nekaj, kar se upira redukciji življenja na preživetje, je smisel ne­ke eksistence, je celo nekaj, kar je v koncni instanci po­gosto nasprotno inerciji biološkega organizma, ker sledi logiki uživanja v življenju (Šterk 2012). Drugace pove­dano: ce na vprašanje, »ali je golo življenje najvec, kar lahko izgubimo«, odgovorimo z »ne, vecja izguba je iz­guba (Simbolnega) smisla življenja«, potem sta razlika in obratnosorazmernost jasni. Receno še drugace, »ce ni nic dovolj pomembno, da bi za to umrli, kaj je potem smisel življenja?« (Eagleton 2008: 111). Življenje nima nikakr­šnega smisla, ce se gremo strahopetce. Da ponazorim, kako je užitek Drugega (v življenju) pro­blematicen za »moralno vecino«, ki jim je prevladujoca biopolitika ponudila okvir življenja, reduciran na biološko preživetje, naj ponudim psihoanaliticnosko interpretacijo sovraštva do kadilcev. Kot pravi Mladen Dolar (2012), se v »antikadilstvu« prikazujejo tri stvari, ki jih vidimo na delu tudi v casu epidemije in v denunciaciji sprehajalcev v casu karantene. Najprej je motece to, da kadilec še kar uživa in s tem izkazuje prezir nad vladujoco biopoliticno paradigmo, ki vse življenje zvaja na golo preživetje. Se­veda ve, da ker kadi, bo njegovo biološko življenje najbrž krajše, ampak bo vsaj živel življenje, ki je vredno življe­nja. Prva blasfemicna poteza kadilca torej je, da nakazuje, da je bistvo življenja onkraj gole eksistence. Nadalje ka­dilec s svojim vztrajnim kajenjem izkazuje, da svoje telo razume kot svojo last, svojo ultimativno zasebno lastnino, in ga tako odtegne kapitalisticni produkciji, ki telo razu­me kot osnovni kapital v produkciji tržne vrednosti. Od­tegne ga tudi prevladujoci spregi medicinsko-politicnega paternalizma in s tem odgovornost za svoje telo (zdravje) vzame v svoje roke. Verjetno najbolj emancipatoren, torej za »moralno vecino« najbolj problematicen ucinek kajenja (in sprehajanja v casu karantene) pa je ta, da kajenje (in sprehajanje) ukinja, razveljavlja, ali mu vsaj ni mar za ob­stojece razredne, ekonomske, socialne, statusne in druge razlike med ljudmi in iz posameznikov napravi skupnost. Ko se kadilci stiskamo vsak s svojo cigareto pod kakšnim nadstreškom, varno »socialno distancirani« od obtožujo­cega pogleda pravovernega obcestva, med nami ni ne raz­lik, ne hierarhij, niti predsodkov in nobene kapitalisticne, sploh pa ne neoliberalne navlake – samo solidarnost. Kaje­nje in sprehajanje v casu karantene sta ocitno socialisticni projekt in lahko bi se reklo, da denunciatorji nastopajo s strukturnega mesta Margaret Thatcher; ko v izolaciji gle­dajo skozi okna, zgroženo ugotavljajo: »Shit, there is such a thing as society!« In to dvoje, legitimizirano v imenu skupnega dobrega, so­vraštvo v uživanju Drugega in prostovoljno suženjstvo, sta bila ena redkih avtenticnih reakcij prebivalcev (Slovenije) na koronavirus, vse ostalo je imelo status simulakra (kot da bi izmenicno gledali filma Življenje je lepo in Truma­nov šov) ali spektakla; nismo preprosto živeli, ampak smo uprizarjali življenja in vedenja za obcestvo, za druge. Ma­ske, izolacija, socialna distanca ipd., vse to se je dogaja­lo za pogled Drugega. Kot je koncipirano v delu Družba spektakla (Debord 1999): nismo preprosto šli v trgovino, ampak smo uprizarjali odhod v trgovino. Iz tega uprizarja­nja sledi serija povsem eksistencnih in identitetnih zagat, s katerimi smo se kar naenkrat in povsem nepripravljeno soocali, najbolj ironicno v tem okviru zagat pa je dejstvo, da smo iz t. i. socialne distance (ki je seveda cisto zares le fizicna) prav preko tega njenega uprizarjanja šele ustvarili pravo socialno distanco. Ce poskušam najti teoretski dis­pozitiv temu spektaklu prostovoljnega podrejanja, uprizar­janja življenja in demonizacije uživanja Drugega, potem ga je pravilno imenovati nasilje. Ne sicer fizicno, ampak zato nic manj brutalno, prej obratno, saj je subtilno, neob­vladljivo z begom in bolj vseobsegajoce. Gre za sistem­sko in simbolno nasilje (Žižek 2007) in tudi temu najdemo vzporednico v protikadilski kampanji. Škatlice cigaret ni­so opremljene samo s svarilom, da kajenje škodi zdravju posameznika, ki kadi (ogroža biološko eksistenco), to je postalo marginalno. Bolj izpostavljene so lekcije o tem, da bodo zaradi našega slabega zdravja prizadeti naši bližnji, tudi še nerojeni (in bo s tem ogrožena naša simbolna ek­sistenca oz. ultimativni smisel življenja, kot ga oglašuje zahodnjaška, kršcanska, biomedicinska in kapitalisticna paradigma življenja – za otroke gre). V vsakem primeru je torej naše življenje qua uprizarjanje podrejeno (in oprede­ljeno s) pogledu Drugega, nesodelovanje v spektaklu ma­skiranja in socialnega distanciranja pa nosi s sabo sankcijo v obliki tesnobe, obcutka krivde in v imaginariju spodlete­lega »uspešnega« življenja.  Iz kombinacije sovraštva do užitka Drugega, popolnega panoptikuma in tesnobe, ce v spektaklu ne sodelujemo, izhaja tudi eden bolj politicno problematicnih simptomov aktualne epidemije koronavirusa: zdrs v totalitarnost, kjer ni predpisano samo kaj, temvec tudi kako. Zdaj celo sami zahtevamo od oblasti, da nam cimbolj natancno strukturi­ra, kaj smemo, kako to udejanjimo in kaj je prepovedano, potem pa v skrajni perverziji umetnosti totalitarnega siste­ma te omejitve beremo kot pravice. Na koncu se nekaj, kar ni omejeno, ne bere vec kot dovoljeno, ampak je prepove­dano že s samim tem, ko ni regulirano; vse torej, kar ni ek­splicitno dovoljeno, je nespametno, nevarno in nemoralno. V casu prevladujoce biopolitike torej, ki reducira življenje na golo preživetje, je svoboda posameznika reducirana na terjanje navodil za svobodo.  V Sloveniji je po mojem mnenju prišlo do »popolne ne­vihte«, kjer sta sinergicno delovali epidemija koronavirusa in diktatura. Pozornemu opazovalcu ni ušlo niti to, da je tudi inkubacijska doba (bila) približno ista, in sicer pet dni. Ujemanje obeh je razvidno iz sprememb v vsakodnevnem življenju, njuno skupno paradigmo pa je najlepše opisal hrvaški novinar Boris Dežulovic (2020): »Epidemija in diktatura imata dve skupni lastnosti: ena in druga se hra­nita, obstajata in širita preko ljudi, ki ne prepoznajo simp­tomov.« Post scriptum: Ce bi kdo še potreboval dokaz o popolni spregi in posledicno nerazlocljivosti med biomedicino in politiko, ki se je v casu koronavirusa zgodila Sloveniji, naj opozorim na prevladujoce »stanje duha« v pricakovanju »drugega vala«. Ena od stvari, ki je najbolj begala medije in naivne »trde« znanstvenike, je stanje, ki ga s cudenjem opisujejo, kot da »ljudje ne verjamejo v virus«. Naivnost, nevednost, zavedenost s teorijami zarote so krovni ocitki vsem tistim, ki se upirajo prevladujoci biopoliticni para­digmi življenja, reduciranega na golo biološko eksistenco. Naj bodo stvari vendar jasne; ne gre za zavracanje obstoja problematicnosti koronavirusa, ne gre za dvom v medicin­ska dognanja, gre za zavracanje politike in njenih kvazi­znanstvenih »ukrepov«, gre za dvom v to, da je (trenutna slovenska) politika tisto, za kar se izdaja – vladavina ljud­stva. Kot so to dvoje pomešali vladajoci (bio)politiki, tako je to dvoje postalo zlito v spremenjenih podobah vsakda­njega življenja - s poudarkom na ekonomiji. Interventni zakoni, ukrepi in uredbe slovenske vlade so kazale vedno vecjo težnjo razumevanja cloveka v razmerju do kapitaliz­ma na zlosluten nacin njegovega podrejanja serijski proi­zvodnji in potrošnji. Od samega Henryja Forda, ki je dav­nega leta 1923 v avtobiografiji navdušeno pisal o svojem izumu, tekocem traku, lahko izpeljemo izvrstno metaforo naše temeljne hipoteze, da med biomedicinskim pristopom, katerega glavni predmet sta fiziologija in fiziopatologija (in ne clovekovo telo, še manj pa njegovo življenje), in kapi­talizmom obstajata koherenca in vzajemna povezanost. Ko je opazoval proizvodnjo svojega prvega avta, s tekocega traku namenjenega množicni potrošnji, je ugotovil: Model T zahteva 7882 razlicnih gibov, toda samo 12 od­stotkov teh gibov – samo 949 operacij – terja mocne, spretne in fizicno popolnoma zdrave ljudi. Za ostale ope­racije ugotovimo, da jih 670 lahko opravijo ljudje brez obeh nog, 2637 ljudje brez ene noge, dve operaciji sta iz­vedljivi z ljudmi, brez obeh rok, 715 se jih lahko opravi, ce ima clovek samo eno roko in deset jih lahko opravijo slepci. (Ford 1923: 109) Pametnemu dovolj! Literatura in viri AGAMBEN, Giorgio: Homo sacer: suverena oblast in golo življenje. Ljubljana: Študentska založba, 2004. DEBORD, Guy: Družba spektakla. Ljubljana: Študentska založ­ba, 1999. DEŽULOVIC, Boris: Epidemija i diktatura imaju dvije zaje­dnicke osobine. Slobodna Bosna, 2. 4. 2020; https://www.slo­bodna-bosna.ba/vijest/149677/kolumna_borisa_dezulovica_epidemija_i_diktatura_imaju_dvije_zajednichke_osobine.html, 2. 4. 2020. DOLAR, Mladen: Strel sredi koncerta. Ljubljana: Cankarjeva založba, 2012. EAGLETON, Terry: Sveti teror. Ljubljana: Sophia, 2008. FORD, Henry: My Life and Work. New York: Doubleday, 1923. ŠTERK, Karmen. Smrt in delo Janeza D. Filozofski vestnik 33/3, 2012, 99–109. ŽIŽEK, Slavoj: Graf Z.elje. V: Miran Božovic (ur), Z.elja in Kriv­da. Ljubljana: DTP, 1988, 121–140. Z.IZ.EK, Slavoj: For They Know Not What They Do: Enjoyment as a Political Factor. London: Verso, 1991. Z.IZ.EK, Slavoj: Paralaksa – za politic.ni suspenz etic.nega. Lju­bljana: Analecta, 2004. ŽIŽEK, Slavoj: Nasilje. Ljubljana: Analecta, 2007. The Enjoyment of the Other?! The article deals with the coupling of politics and biomedicine, which imploded during the coronavirus epidemics in Slovenia. Using the idiom of interpretative psychoanalysis, it explores the problem of denunciation and the escalation of hatred towards those individuals who were perceived as not totally and wholesomely conforming to the seemingly protective measures adop­ted by the state authorities in tandem with biomedicine. The author argues that politics (mis)used the applicable medical coro­navirus knowledge in order to enforce totalitarian right-wing practices, incite intolerance towards Otherness, and subvert the rule of law. Moreover, as implied by the case study of smoking as a social practice, the aforementioned coupling was imbued by the logics of the capitalist mode of production, which favours human biological existence over a life worth living. * Karmen Šterk, dr. sociologije, izredna profesorica, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za družbene vede; karmen.sterk@fdv.uni-lj.si. Covid-19 Karmen Šterk Covid-19 Karmen Šterk Covid-19 Ana Svetel* in Veronika Zavratnik** LOVLJENJE MIMOBEŽNOSTI Odsevi epidemije na spletnih družbenih omrežjih Izvirni znanstveni clanek | 1.01 Datum prejema: 11. 12. 2020 Izvlecek: Prispevek se osredinja na družbene razsežnosti epidemije koronavirusne bolezni, ki so se v številnih oblikah pojavljale in širile na spletnih družbenih omrežjih v obdobju t. i. prvega vala epidemije (marec-maj 2020). S pristopi digitalne etnografije in etnografije digitalnega avtorici analizirata enajst izbranih strani, skupin in profilov na Facebooku in Instagramu ter en spletni dnevnik, gradivo pa interpretirata v luci aktualnih družbenopoliticnih dogajanj in ga razvrstita v štiri tematske sklope (družbena angažiranost, teorije zarot, humor, vsakdan), s cimer pokažeta na inherentno prepletenost digitalnih in ned­igitalnih podrocij. Kljucne besede: družbena omrežja, splet, digitalna etnogra­fija, epidemija, koronavirus Abstract: This paper focuses on the social dimensions of the coronavirus epidemic, which emerged and spread in various forms in social networking sites during the “first epidemic wave” (March-May 2020). Using digital ethnography, the authors ana­lyse eleven selected pages, groups, and profiles on Facebook and Instagram, as well as a blog, and interpret the material in light of current socio-political events. Through a thematic analy­sis, the authors form four thematic sets (social engagement, conspiracy theories, humour, everyday), which show the inher­ent intertwinement of the digital and non-digital spheres. Keywords: social networks, internet, digital ethnography, epi­demic, coronavirus Uvod Digitalnost v raznoliki pojavnosti predstavlja pomemben del družbene in kulturne stvarnosti, zato moramo pri ra­zumevanju sodobnih nacinov življenja upoštevati tudi njegove digitalne razsežnosti (glej npr. Podjed in Pretnar 2019). Razširjenost digitalnega na številnih družbenih podrocjih je v obdobju epidemije koronavirusne bolezni postala še ocitnejša, saj se je družabno dogajanje v živo z nizom ukrepov in priporocil izrazito omejilo, kar je v vsakodnevne prakse prineslo številne spremembe. Bis­tveni del teh sprememb se kaže v dejstvu, da se je v tem obdobju velik del družabnega in družbenega dogajanja »preselil« na splet, v ospredje pa je še ocitneje stopilo zavedanje o neustreznosti binarnega locevanja na on- in offline oziroma digitalne in nedigitalne11 Terminološke zagate in teoretska ozadja razlikovanja med digital­nim in vsem, kar ni digitalno, presegajo namen in obseg pricujocega prispevka, zato uporabljava izraza digitalno in nedigitalno, pri cemer slednje (lahko) zajema vse plasti fizicnega, materialnega, simbolne­ga, družbenega … sveta. vidike življenja (glej tudi Podjed 2010; Podjed 2021: 279). Da je to, »kar je vidno na zaslonu, le del zgodbe« in obratno (Varis 2016: 63; glej tudi Podjed 2021: 269), je eno izmed pomembnih izhodišc (antropoloških) raziskovanj, saj se digitalno vse bolj nelocljivo vpleta v številne dele kakršnegakoli etno­grafskega raziskovanja in razumevanja (Podjed 2021; glej tudi Podjed 2010). Interneta denimo ne dojemamo (vec) kot »locene sfere življenja, brez povezav z offline svetom« (Varis 2016: 60), vpliv virtualnega sveta na naša družbena življenja (Boellstorff 2008: 5) pa vse bolj stopa v ospredje. V prispevku se osredinjava na tiste družbene razsežnosti epidemije koronavirusne bolezni, ki se v številnih oblikah pojavljajo in širijo na spletnih družbenih omrežjih. O po­membnosti (resnega) raziskovanja digitalnih družbenih omrežij v kratki refleksiji o pisanju spletnega bloga, ki je osnova knjige Antropologija med štirimi stenami, piše Dan Podjed in izpostavi, da se ravno skoznje zrcalijo vpogle­di v življenja, navade in prakse - kar je postalo še zlasti ocitno v casu, ko so veljali ukrepi za zajezitev epidemije (Podjed 2021: 276). V najini raziskavi sva se pri zbiranju podatkov omejili na enajst izbranih strani, skupin in profi­lov22 Gre za razlicne vrste posameznih entitet na družbenih omrežjih: na Facebooku gre za strani (pages) in skupine (groups), na Instagra­mu pa za profile. Ker v tem clanku ne bova tematizirali morebitnih razlik in specifik, ki so vezane na tovrstne formalne razlike, bova v nadaljevanju clanka vse tri izraze uporabljali izmenjujoce in ob tem zmeraj ciljali na vse tri entitete (strani, skupine in profile), razen ce je eksplicitno navedeno drugace. na Facebooku in Instagramu ter na en spletni dnevnik; nekateri se s koronavirusom ukvarjajo primarno, druge sva vkljucili zato, ker je epidemija kljucno zaznamovala njihove vsebine in aktivnosti. Na izbrani platformi sva se osredotocili, saj sta po najini presoji to platformi, kjer ljudje najpogosteje delijo vsebine, povezane z njihovim družbenim življenjem. S pristopi digitalne etnografije in etnografije digitalnega (Podjed in Pretnar 2019: 5) sva ob­jave v izbranih skupinah analizirali, jih tematsko in motiv­no kategorizirali ter jih interpretirali v luci spremljajocih družbenopoliticnih dogajanj. Metodološki pristop, ki sva ga uporabili, je bil nekoliko eklekticen. V prvi vrsti to pripisujeva dejstvu, da digitalna antropologija ni najino primarno raziskovalno podrocje in sva se raziskovanja zato lotili nekoliko naivno. Z zbira­njem podatkov sva zaceli marca 2020, ko je bil v Sloveniji razglašen t. i. prvi val epidemije. V aprilu sva nato ustvari­li Facebookov in Instagramov profil Impresije epidemije, kjer sva ljudi spodbujali k aktivnemu soustvarjanju gradi­va, o cemer podrobneje piševa kasneje. Sistematicno sva sledili objavam in komentarjem na izbranih straneh, shra­njevali posnetke zaslonov ter zapiske posameznih strani opremljali s kratkimi komentarji in opažanji. Ob koncu maja, ko je bila epidemija preklicana in sva prenehali z zbiranjem gradiva, sva na podlagi zbranega gradiva, zapi­skov in pogovorov naredili tematsko analizo. Ves cas sva beležili tudi pomembne družbene, politicne, zdravstvene prelomnice, povezane z epidemijo, ki sva jih nato lahko vzporejali z zbranim gradivom. Raziskovanje digitalnega Digitalna antropologija se je oblikovala z uveljavitvijo di­gitalnih tehnologij, proucevanja njihove družbene (upo)ra­be ter s tem povezanimi metodološkimi in epistemološkimi premisleki (glej npr. Miller in Horst 2012; Miller 2018). Poleg preizpraševanja posledic porasta digitalnih tehno­logij se digitalna antropologija ukvarja z raziskovanjem samih tehnologij in tudi s tem, kako jih vkljuciti v meto­dologijo etnografskega raziskovanja. Hkrati naslavlja šir­ša vprašanja o tem, kakšna naj bo sodobna antropologija in kaj v digitalni dobi sploh pomeni biti clovek (Miller in Horst 2012: 4; Miller 2018: 2). Ob predpostavki, da sodob­ne nacine življenja lahko razumemo le s celovitim razis­kovalnim pristopom (Miller in Horst 2012: 3-30), digital­na antropologija torej poziva, da v etnografske raziskave vkljucujemo digitalne svetove, ki v preteklosti niso mogli obstajati (Miller in Horst 2012: 4; Miller 2018: 2). Kot povzema Ajda Pretnar, se digitalna antropologija posveca »uporabi digitalnih tehnoloških rešitev in njihovi vpetosti v vsakdanje življenje, virtualnim svetovom in identitetam ter odnosu med digitalnim in materialnim« (Pretnar 2019: 9). Preizprašuje torej tako rabo kot posledice (rabe) digitalnih tehnologij in opazuje, kako se spreminjata tako cloveštvo kot tehnologije (Miller 2018: 12). Tom Boellstorff v svo­ji etnografski raziskavi virtualnega sveta, poimenovanega Drugo življenje (Second Life), opomni, da so antropološke raziskave lahko del družbenih interakcij, ki jih omogocajo virtualni svetovi (Boellstorff 2008: 16). Eden izmed kljucnih poudarkov, ki se je oblikoval znotraj digitalne antropologije, je metodološki. V tem kontekstu Podjed in Pretnar (2019: 5) govorita o že omenjenih digital­ni etnografiji in etnografiji digitalnega, pri cemer prvo razu­meta kot »raziskovanje z digitalnimi pristopi,« drugo pa kot »etnografsko raziskovanje digitalnih svetov.« Ob digitalni etnografiji33 V pricujocem besedilu bova uporabljali ta termin. nekateri avtorji omenjajo tudi druge izraze, na primer virtualna antropologija (Boellstorff 2008) oziroma etnografija virtualnih prostorov (Hine 2000; Burrel 2009), kibernetska etnografija oziroma antropologija (Robinson in Schulz 2009; Paccagnella 1997), internetna etnografija oziroma etnografija na internetu (Sade-Beck 2004; Beau­lieu 2004), spletnografija (netnography) (Kozinets 2009), apligrafija (appnography) (Cousineau idr. 2019).44 Cetudi se navedene etnografije osredinjajo na vpetost digitalnega v družbene in kulturne prakse, pa denimo apligrafija kot svoj osnovni predmet etnografskega preucevanja jemlje aplikacije. Heteroge­nost digitalne etnografije55 Digitalna etnografija je z razvojem novih tehnologij in infrastruktur, spleta in najrazlicnejših spletnih medijev v zadnjih dveh desetletjih doživela plodovit razmah, vseeno pa so že konec osemdesetih in v devetdesetih letih nastajale številne poglobljene raziskave digitalne­ga (glej npr. Turkle 1995; Nardi 1996; Dibbell 1998). (cetudi jo poimenujemo drugace) se kaže tudi v dejstvu, da »etnografskost« razlicne študije pojmujejo precej razlicno;66 Piia Varis denimo poudarja, da v digitalni etnografiji ni širokega kon­senza, ali etnografija implicira specificne nacine zbiranja gradiv ali pa gre (bolj kot za tehniko oziroma metodologijo) za pristop (2016: 55). Po drugi strani pa Sarah Pink idr. v zborniku Digital ethno­graphy: Principles and practice poudarjajo, da pri tovrstni etnogra­fiji ne gre zgolj za metodo, temvec zmeraj tudi za razvoj in izgradnjo teorije (2016: 15). nenazadnje se digitalna etno­grafija osredinja na zelo razlicne vrste podatkov in gradiv iz raznovrstnih spletnih okoljih (družbena omrežja, blogi, forumi, igralne skupnosti, spletne strani, portali za zmenke, wiki-strani …) (Varis 2015: 55). Ker gre pri digitalni etnografiji nujno za družbeno-kulturne prvine, (delno) umešcene na digitalno oziroma tehnološko podrocje, (digitalna) etnografskost odpira številne metodo­loške in epistemološke premisleke. Poleg vprašanj, kaj v spletnih okoljih konstituira skupnost in kako izvajati opa­zovanje z udeležbo, digitalna etnografija prevprašuje tudi idejo »terena« in njegovih prostorsko-casovnih koordinat77 Že leta 2010 je v prispevku Omreženi prostori: Facebook kot zna­nilec vzpona omrežij in zatona prostorske paradigme Dan Podjed preizpraševal pomen prostorske paradigme za raziskave in razume­vanje spletnih (družbenih) prostorov in omrežij. ter prisotnost raziskovalca in situ (glej tudi Podjed 2021: 269). Magdalena Góralska poudarja, da je kolicina digital­nega etnografskega gradiva pogosto izredno obsežna in da raziskovalec zlahka postane »preplavljen s kolicino zbra­nih empiricnih podatkov« (Góralska 2020: 49). Upoštevati moramo dejstvo, da so se v digitalni etnografiji spremenile tudi vrste zbranega gradiva – avtorica denimo izpostavl­ja pomen posnetkov zaslona, t. i. screenshotov, hkrati pa opozarja na izzive ucinkovite kategorizacije spletnih gra­div (Góralska 2020: 49). Podobno ugotavlja tudi Piia Varis (2016), ki trdi, da je spletno komunikacijo izredno enostav­no zbirati in reproducirati (na primer s funkcijo kopiraj-pri­lepi in z že omenjenimi posnetki zaslonov). Odpira se tudi vprašanje raziskovalceve prisotnosti: ali je sploh smiselna, kadar je moc vse preucevano dogajanje pridobiti kasneje (Varis 2016: 62).88 O nekaterih zagatah, ki se (lahko) pojavijo pri vkljucevanju infor­macijsko-komunikacijskih tehnologij v svoje raziskave pišeta tudi Ahlin in Li (2019), ki izpostavita tudi casovno dimenzijo. Poleg omenjenih se raziskovalne zagate nanašajo tudi na identitete posameznikov, ki jih preucuje­mo. Spletne identitete se denimo ne skladajo nujno z »res­nicnimi« biografskimi ozadji (Varis 2016: 63),99 V tem kontekstu je zanimiv koncept ‚nonimnih‘ virtualnih prostorov (Zhao et al. po Varis 2016: 64), kjer naj bi uporabniki nastopali s svo­jimi pravimi imeni. ‚Nonimnost‘ uporabnikov vzpodbujajo številni osrednji družbeni mediji, denimo Facebook, Instagram in Twitter – razloge lahko delno išcemo v personaliziranih oglaševalskih stra­tegijah, ki jih takšna nonimnost omogoca, posledicno pa nonimnost pomembno vpliva tudi na antropološko raziskovanje na omenjenih družabnih omrežjih, kar bova prikazali tudi v nadaljevanju prispevka. vprašanje identitet pa razkriva tudi eticne razsežnosti etnografskega dela v virtualnih okoljih (glej Pink idr. 2016; Dobson idr. 2018; Morey idr. 2012), kjer so meje med zasebnimi in jav­nimi spletnimi prostori zabrisane, antropologova prisotnost pa je pogosto neopazna. V številnih primerih je nemogoce pridobiti soglasja, saj so akterji, ki vstopajo v preucevana spletna okolja, bistveno številcnejši, pa tudi bolj razpr­šeni in nakljucni kot pri tradicionalni obliki etnografije. S tovrstnimi dilemami sva se srecevali tudi pri zbiranju gradiv za pricujoci clanek, saj sva pri dolocanju nekaterih tematskih polj, vezanih na spletne debate o koronavirusu, takoj naleteli na vec deset, v nekaterih primerih pa tudi vec sto komentarjev pod posameznimi objavami. Cetudi sva pri analizi vse objave, komentarje in druge reakcije anonimi­zirali, pa je bilo pri sondažnem zbiranju gradiv nemogoce pridobivati soglasja oziroma uporabnike spletnih omrežij obvešcati o najini raziskavi. Koronavirus na družbenih omrežjih Ker je epidemija v številnih razsežnostih družbena in kul­turna, so se v pomladnih mesecih leta 2020 etnološke in antropološke institucije v Sloveniji1010 Impresije epidemije v okviru OEIKA, (kolektivni) spletni dnevnik Vsakdanjik pod okriljem ISN ZRC SAZU in SED, koronski humor v okviru SEM. Omeniti velja še vsebine, ki jih je v okviru Antropolo­gije med štirimi stenami razvil Dan Podjed (glej Podjed 2020). in po svetu1111 Glej npr. Collecting Covid 19 (https://anthrocovid.com/), The Epide­mic Response Anthropology Platform (https://www.epidemicrespon­se.net/), Boas Blog (https://boasblogs.org/witnessingcorona/) idr. zacele odzivati na epidemicno oziroma pandemicno situacijo. Eden izmed takih odzivov je tudi profil Impresije epide­mije, ki sva ga avtorici tega prispevka ustvarili aprila 2020 in nastaja pod okriljem Oddelka za etnologijo in kulturno antropologijo FF UL. Gre za profil oziroma stran na dru­žabnih omrežjih Facebook in Instagram, kjer s pozivom zbirava utrinke epidemicno zaznamovanega vsakdana, ki jih nato urediva in na istem mestu javno objaviva. Impresi­je epidemije v ospredje postavljajo beleženje vsakdanjika v casu epidemije. Utrinki, ki jih pošiljajo sledilci in sledil­ke, prikazujejo raznolike motive iz njihovega vsakdanjega življenja, ki jih fotografirajo s svojimi pametnimi telefoni. Ko utrinke in kratko spremljevalno besedilo pošljejo na profil Impresije epidemije in ko ga pripraviva za objavo, pa postanejo element spletnih družbenih omrežij - na vo­ljo za deljenje, komentarje, všecke ipd. S tem se njihova vloga, pomen in umešcenost popolnoma spremeni, saj se (lahko) pretvorijo tudi v raziskovalno gradivo. V prispevku sva analizirali tako gradivo, ki sva ga zbra­li na strani Impresije epidemije, kot objave na spletnem dnevniku Vsakdanjik (ki nastaja pod okriljem ISN ZRC SAZU in SED ter ga urejata Saša Poljak Istenic in Saša Babic),1212 Za popolnejši pregled in celovitejšo obravnavo vprašanja, kako so se na epidemijo na družbenih omrežjih odzvale osrednje slovenske etnološke in antropološke institucije, bi bilo nujno vkljuciti tudi Slo­venski etnografski muzej. Muzeja in njegovega projekta zbiranja koronskega humorja v pricujoci clanek nisva vkljucili, saj bi bilo za to fokus nujno razširiti na širša vprašanja vloge in pomena muzejev med epidemijo, kar pa je za pricujoci prispevek preobsežna tematika. ki jih Inštitut za slovensko narodopisje redno deli na svojem Facebookovem profilu (glej Poljak Istenic in Babic 2020). Osrednji del gradiva pa sva pridobili na »ne­etnoloških« oziroma »neantropoloških« skupinah, profilih in straneh na družbenih omrežjih Facebook in Instagram. Na Facebooku sva spremljali skupine Korona Virus Slo­venija, Corona - najvecja prevara stoletja, Drožomanija, Inštitut 8. marec, Mladi za podnebno pravicnost in Kje bo­mo pa jutri spali?.1313 V casu prvega vala je imela skupina Korona Virus Slovenija okrog 57. 000 clanov, Corona - najvecja prevara stoletja dobrih 7000 sle­dilcev, Drožomanija skoraj 23. 500 clanov, Inštitut 8. marec približ­no 9500 sledilcev, Mladi za podnebno pravicnost dobrih 7000 sledil­cev, Kje bomo pa jutri spali? pa približno 2500 sledilcev. Na Instagramu pa sva sledili profilom Koronazlom, Srcozlom, Delozlom in Domozlom.1414 Koronazlom ima dobrih 3000 sledilcev, Srcozlom približno 14. 000, Delozlom skoraj 11. 000, Domozlom pa dobrih 5000 sledilcev. Že na prvi pogled je jasno, da gre za precej razlicne skupine. Na aktualno epidemijo koronavirusne bolezni se, poleg Im­presij epidemije in Vsakdanjika, ciljno osredotocata Face­bookovi skupini Korona Virus Slovenija in Corona - naj­vecja prevara stoletja ter Instagramov profil Koronazlom. Preostale strani, skupine in profile sva v raziskavo vkljuci­li, ker je epidemija njihove vsebine izrazito zaznamovala in vplivala na dejavnosti in dinamike (rast števila clanov, prisotnost s korono povezanih objav ipd.). Tematska analiza zajema vsebine, objavljene na izbranih straneh, ki so se pojavljale v obdobju, ko je bila epidemija v Sloveniji razglašena prvic (t. i. prvi val), tj. v obdobju med 12. marcem in koncem maja 2020 in jih je zato nuj­no razumeti v tem casovnem okvirju. Skozi analizo sva oblikovali štiri tematske sklope: družbena angažiranost,1515 Termin razumeva kot nadpomenko za raznolike vsebine, vezane na družbeno odgovornost in pravicnost, politicno in družbeno udejstvo­vanje, posameznikov in skupinski aktivizem, angažma ipd. teorije zarot, humor in vsakdan. Slednjega sva razdelili na podteme prazniki, dom, sprehodi in odsotnosti. Družbena angažiranost Vsebine, ki jih uvršcava v ta sklop, se nanašajo na širok nabor tematik, ki se v veliki meri dotikajo (družbenih) po­sledic epidemije in jih bova osvetlili skozi podteme okolj­skih vprašanj, stanovanjske oskrbe, dela, družbene odgo­vornosti in nezadovoljstva z vladnimi potezami. Objave glede okolja se v kontekstu epidemije vežejo tako na razmisleke o tem, da je epidemija priložnost za reflek­sijo o antropocentricnem odnosu do narave, kot na okol­jevarstvena vprašanja in posledice podnebnih sprememb. Take objave so pogosto usmerjene tudi v problematizaci­jo konkretnih potez vlade in resornega ministrstva. Vse­bine v tem sklopu pogosto temeljijo na predpostavki, da je pandemija razgalila okoljsko nevzdržnost obstojecega sistema, pojavljajo se tudi pozivi k vecji samooskrbi, per­makulturi, k bolj ekološkim mestom, ideji odrasti … Ve­likokrat se uporabljajo termini, vezani na pravicnost (npr. pravicna prihodnost), poudarja pa se tudi pomen aktivne­ga državljanstva v smislu pozivov k udeležbi na protestu Narave ne damo. Del vsebin v tem podsklopu se navezuje na »naturalizacijo virusa«, kjer gre za ideje, da je »narava tako hotela« oziroma da »narava potrebuje pocitek«. Stanovanjska oskrba naslavlja teme, vezane na najem­niški trg, pozive proti deložacijam iz študentskih in di­jaških domov in umešcanje stanovanjske v širši kontekst družbene pravicnosti. Zanimivo je, da so na strani Kje bo­mo pa jutri spali? objavili zapis: »Stanovanja kot osrednja infrastruktura zdravih mest in peticija 8 zahtev za varne domove med pandemijo« (poudarki avtoric) - gre torej za implementacijo epidemicnih konceptov (zdravje, varnost) v diskurz stanovanjske pravicnosti. Tematika družbene odgovornosti se na eni strani izraža skozi aktivisticne pristope k ohranjanju narave in pozive k ohranjanju obstojecih javnih sistemov, na drugacen nacin pa se izraža skozi denimo zgražanje nad ovajanjem sose­dov, ki so kršili prepoved zbiranja oziroma gibanja. Ne­koliko širše gre celo za preizpraševanje ne le soclovekove vloge v epidemicnih procesih, pac pa za preizpraševanje (škodljive) vloge cloveštva nasploh: »Ali je covid-19 po­sledica unicujocih posegov cloveka v naravo?« Kljucna znacilnost je, da vse analizirane strani precej zvesto sledijo aktualnim družbenim dogodkom in da lah­ko jasno identificiramo »dogajalni« lok prvega vala epi­demije. Tako v tednih ob koncu razglasitve epidemije na straneh, ki niso neposredno povezane s korono in ki so obstajale že prej, ponovno najdemo objave, ki niso veza­ne na epidemijo. V prvih dneh po razglasitvi epidemije in karantene (Spletni vir 1)1616 Tovrstne objave so se zacele pojavljati že v zacetku marca, preden je bila epidemija uradno razglašena. so se tematike usmerile tudi na podrocje dela, predvsem na aktualne zgodbe trgovcev in trgovk, zniževanje plac (in nesorazmerno dvigovanje plac funkcionarjev), odpušcanje (še zlasti v primerih prekarnih zaposlitev), neustreznost zašcite (maske, pleksi stekla) na delovnem mestu, logisticne težave zaradi ukinitve jav­nih infrastruktur (npr. javnega prometa), pritiskov h ko­rišcenju letnega dopusta. Nespregledljiva (cetudi pogosto implicitna) tema so bile tudi medgeneracijske napetosti, ki so se pojavile predvsem ob pojavu odpušcanja mladih (»neogroženih«) zaradi prekarnih delovnih razmerij, med­tem ko so starejši (»ogroženi«) morali ostajati na delov­nih mestih. V luci tega so bile še zlasti na platformah, ki obravnavajo politicne oziroma družbeno aktualne vsebine (denimo Inštitut 8. marec), prisotne objave ob prvomaj­skemu prazniku. Tematiziranja tega praznika na ostalih platformah skorajda ni bilo zaznati. Zadnji podsklop tematik je neposredno povezan z neza­dovoljstvom z vladnimi potezami. Te objave so pogosto vezane na pozive k udeležbi na protivladnih protestih in na deljenje protestniškega fotografskega in video gradiva iz Ljubljane in drugih slovenskih mest. Pogosto pa tematizi­rajo tudi konkretno protestniško dogajanje, denimo izpo­stavljanje in problematiziranje »ograje« (ki je bila v casu protestov postavljena na Trgu republike v Ljubljani), to­rej fizicne pregrade, ki poudarja locenost oblasti in »ljud­stva«, podpora policistu, ki se je fotografiral s protestni­kom in podobno. Na analiziranih Facebookovih straneh so pogosti tudi pozivi, peticije in kampanje. Uporabniki in moderatorji družbenih platform torej ne uporabljajo le za informiranje, temvec tudi za pozivanje sledilcev in clanov k participativnim dejavnostim. Zanimiva je tudi komplementarnost med nekaterimi Fa­cebookovimi in Instagramovimi profili. Kje bomo pa ju­tri spali? je Facebookova stran, ki stanovanjsko situacijo mladih naslavlja predvsem kot strukturni problem, zato se na tej strani ne pojavljajo osebne zgodbe. Medtem pa lahko Instagramov profil Domozlom razumemo kot neka­kšen spletni arhiv drobcev konkretnih primerov, izpovedi posameznikov, upovedanih v zasebnih korespondencah, vezanih na te iste stanovanjske probleme. Teorije zarot V casovnem obdobju, ki ga obravnava prispevek, so bili dvomi v temeljne vidike epidemije koronavirusne bolezni široko razširjeni, izražali pa so se predvsem na treh rav­neh: zanikanje obstoja koronavirusa, tematika cepljenja in razprave o omrežju 5G. Bistvena predpostavka vseh je, da je koronavirus izmišljen, da ni to, kar mislimo, da je, oziroma da ne obstaja. Skozi analizo gradiva se kažejo vse tri znacilnosti zarotniških pripovedi, ki jih na prime­ru sodobne Turcije izpostavi Saglam (2020: 20): pojasn­jevanje kompleksnih izkušenj na preprost nacin; govor o »nas«, ki smo neškodljivi, in »drugih«, škodljivih, ki nam stojijo naproti; delovanje, ki je neodvisno od resnice in (znanstvenih) dokazov. Morda najbolj ilustrativni primer je Facebookova stran Corona - najvecja prevara stoletja, ki obiskovalcu denimo ponudi razlago: »Teorije zarot ne obstajajo, obstajajo zarote. Corona virus je zarota, s ka­tero želijo globalni (skriti) voditelji opraviciti najhujšo gospodarsko krizo, ki prihaja, držati ljudi prestrašene in fokusirane drugam« (Spletni vir 2). Pojavljata se dva »ge­neralna krivca,« ki sta gonilo izmišljotin o koronavirusu. To sta farmacija, ki želi pod pretvezo koronavirusa (pre)cepiti prebivalce, in tehnološka podjetja, ki želijo »skri­voma« postaviti oddajnike 5G ter tako omogociti vses­plošen nadzor prebivalstva. Izrazoslovje, ki se pojavlja ob teh vsebinah, je izrazito »socno« (policisti so teleta, ljudje so idioti, ovce, politiki so banda pokvarjena itd.). Tarca pogovorov so pogosto »skorumpirani mediji,« ki nameno­ma širijo laži, v ospredje pa so postavljeni posamezniki, ki »si drznejo razmišljati s svojo glavo« in jih oblast (še) ni »podkupila« (v tem kontekstu sta bila izpostavljena deni­mo Miroslav Petrovec in Sebastjan Piberl). Slednje lahko ponovno vzporejava z ugotovitvami Erola Saglama (2020: 19), ko govori o performativnem vidiku zarotniških pripo­vedi, ki v Turciji soustvarjajo »moškega, ki ve« (Saglam 2020: 20) in vidi onkraj tega, kar vidijo vsi ostali ter s tem soustvarjajo tudi njegovo družbeno moc in vlogo. Temati­ke zanikanja se prepletajo z razpravami o prisilnem cepl­jenju, ki se ga prepozna kot enega izmed glavnih razlo­gov za razglasitev epidemije. Drugi, v diskusijah nekoliko manj prisoten skrivni krivec za razglasitev epidemije, pa je omrežje 5G. V kontekstu teh objav se koronavirus pojavl­ja kot pretveza, pod katero se na skrivaj gradijo oddajniki 5G, za gradnjo katerih bi sicer morali pridobiti gradbena dovoljenja, sedaj pa lahko vse skupaj pometejo pod »ko­rona preprogo«. Kdo je tisti, ki oddajnike gradi, ni nikoli neposredno razkrito, organ nadzora je »globalna politika,« »vlada,« »globalni nadzorniki« ipd. To izrazito sovpada s tem, kar opisujeta Harding in Stewart (v Saglam 2020: 20), ki trdita, da so zarotniške pripovedi na Zahodu usmer­jene v to, da razkrivajo prikrite strategije, ki naj bi pose­gale na podrocje svobode in (samo)nadzora posameznika. Pri objavah, povezanih s teorijami zarot, morava omeni­ti še t. i. trole. Ti se obicajno pojavijo v vlogi nekoga, ki »smeti« oziroma »trola« z (nesmiselnimi) vsebinami.1717 V kontekstu družbenih omrežij lahko trole razumemo kot posamez­nike, ki poskušajo spodbuditi custvene odzive uporabnikov, in sicer tako, da strani, bloge, profile ipd. polnijo z vsebinami, za katere ve­do, da bodo spodbudile buren odziv. V skupinah, ki širijo teorije zarot, pa se kot troli pojavlja­jo tisti, ki prispevajo vsebine, ki zagovarjajo znanost, ob­stoj koronavirusa in opozarjajo na epidemicno situacijo. Svoje objave pogosto opremijo z dobrodušnimi smeškoti. Pri analizi tematik in motivov, ki jih preigravajo v »za­rotniških« spletnih skupnostih, sva opazili vzporednico s stranmi, vezanimi na družbeno angažiranost. Zanimivo je namrec, da se v skupinah »teorij zarot« pojavljajo podob­ne tematike kot denimo na aktivisticnih straneh. V obeh primerih gre za neodobravanje vladnih ukrepov, obsojanje korupcije ipd., le da gre v prvem primeru za prepricanje, da je bolezen sama izmišljena z namenom izvedbe teh de­janj, pri drugem pa gre za poudarjanje, da je politika aktu­alno situacijo izkoristila, in ne za dvom v bolezen. Humor »Koronski« humor v izbranih skupinah se veže tako na aktualne teme v Sloveniji - na primer na oddajo Tarca o nabavah zašcitne opreme 30. 4. 2020 (glej Sliko 1) – kot na globalne/pandemicne teme, denimo na temo izvora virusa (glej Sliko 3). Tako »lokalne« kot »globalne« šale pogosto naslavljajo tiste vidike, ki lahko vzbujajo obcutke tesnobe zaradi neznanega (denimo (pre)malo informacij o znacilnostih in izvoru virusa) ali pa obcutke frustracije za­radi nemoci (pri sumih na koruptivne prakse). Podobno se skozi humor izražajo tudi tiste teme, ki v resnejših kontek­stih navadno ne najdejo mesta, ker so povezane s kolek­tivnimi ambivalencami, strahovi in tabuji. Skozi humor se je denimo izražalo vprašanje smrti oziroma morebitnega izrazitega povecanja umrlih (krsta IKEA) in odnosa do ti­stih držav, ki so v prvih tednih pandemije vodile po številu okuženih. S humorjem se je tako kazala sumnicavost do Italijanov, Kitajcev ... Posebna kategorija pa je tudi humor, ki tematizira medge­neracijske teme. V šalah,1818 Sklepamo lahko, da generacijski humor, ki sva ga zbrali na izbranih skupinah in profilih, pogosto nagovarja predvsem mlajšo generacijo. Na to implicira že izraz »boomerji«, s katerim mlajši oznacujejo sta­rejše (t. i. boomer generacijo). ki naslavljajo strukturne na­petosti med generacijami, starejša generacija predstavlja zdravstveno bolj ogroženi del populacije, hkrati pa se mla­di v pomanjkanju socialne, zaposlitvene in stanovanjske varnosti, ki jo ukrepi za zašcito starejše generacije še po­glabljajo, prav zato pocutijo ogrožene. V skupinah, ki sva jih analizirali, najdemo tudi humor na viralne1919 Zanimiva in zgovorna je tudi skupna etimologija besed viralen in virus. koronske novice - posebej zanimiv je primer »pice na veji« (glej Sliko 4), ki združuje dvoje: fokus na Italijo kot prvo prizadeto državo v Evropi in parodijo na novice o živalih, ki zavzemajo cloveške habitate oziroma se vracajo v svoje primarne ekosisteme. Primer omenje­nih novic so denimo (lažne) informacije o delfinih, ki so se »vrnili« v Benetke. Nenehno preobražanje obstojecih memov nenazadnje kaže tudi na to, da lahko velik del »ko­ronskega humorja« razumemo kot primere sodobnega fol­klornega gradiva (glej Mencej 2021). Tema, ki se je pojavljala v prvih tednih širjenja virusa (januarja in februarja), nato pa povsem potihnila, je ana­logija med imenom tega virusa (coronavirus) in znamko piva Corona, ki je bila sprva izjemno aktualna (Lee 2020). Po drugi strani pa je od razglasitve epidemije naprej v hu­mornih objavah dolgo vztrajal motiv kopicenja toaletnega papirja. Stran Koronazlom je na primer delila sliko, ki se ponavadi pokaže ob koncu spletnih nakupov, ko izbiramo placilno sredstvo, le da je bil med placilnimi sredstvi nave­den tudi toaletni papir. Izpostaviti velja tudi humor, ki neposredno naslavlja te­orije zarot (npr. 5G kot telebajsek, novo cepivo, ki mora povzrocati avtizem). Humorne objave so prednjacile na straneh, ki so primarno namenjene koronavirusu, v manjši meri pa sva tovrstne objave zasledili tudi na straneh, ki so izhodišcno namenjene drugim podrocjem. Na strani Inšti­tut 8. marec so denimo humorno povezali okoljevarstveno problematiko s potrošniškim sloganom hiperkapitalizma: »Popolna razprodaja: Vse mora ven!« Vsakdan V cetrti tematski sklop sva uvrstili najrazlicnejše objave, ki se ukvarjajo s posameznikovim vsakdanjikom v casu epidemije. Gre torej za objave, ki niso neposredno vezane na družbene ali politicne teme, temvec se ukvarjajo z indi­vidualnimi vsakodnevnimi praksami. Skupni imenovalec objav je, da implicitno izpostavljajo razliko med prete­klim/uveljavljenim/normalnim in sedanjim/epidemicnim/izrednim vsakdanjikom. Ker ta sklop zajema izredno ra­znolike objave, sva identificirali štiri prevladujoce podte­me: dom, zunanjost, prazniki in odsotnosti. V prvo sva uvrstili vse objave, vezane na tematike dom(o­vanj)a. Te se pogosto osredinjajo na aktivnosti, ki so se pred epidemijo odvijale zunaj doma (služba, izobraževanje, druženje), in ob tem tematizirajo dejstvo, da se posameznik v casu epidemije vecinoma zadržuje doma, skupaj z ostali­mi clani gospodinjstva. V podtemo »dom« sva vkljucili tudi vsebine, vezane na pogostejše ali nove prakse priprave hra­ne. Pri tem velja izpostaviti pripravo kruha, predvsem peko z drožmi, ki je bila v casu karantene zelo priljubljena. Popu­larnost peke z drožmi se je na družbenih omrežjih kazala s številnimi objavami fotografij domacega kruha na zasebnih profilih, v najini raziskavi pa sva ta trend prepoznali pred­vsem v skokoviti rasti števila clanov Facebookove skupine Drožomanija in v živahni aktivnosti te strani.2020 V skupini Drožomanija, ki je nastala kot spletni »podaljšek« skup­nosti, ki se je vzpostavila okrog knjige Anite Šumer Drožomanija, je veliko clanov aktivno sodelovalo. Dnevne objave so se nanašale na deljenje fotografij svojega kruha, iskanje nasvetov in svetovanje, iskanje in podarjanje droži ipd., prav tako pa so bili clani aktivni pri komentiranju, všeckanju, deljenju objav. V kategorijo doma pa sva vkljucili tudi objave, ki tema­tizirajo prostocasne aktivnosti, ki so se zaradi epidemije preselile na splet - denimo koncerti in gledališke predsta­ve, pijace s prijateljem ali prijateljico po videoklicu, praz­novanja rojstnega dne po Zoomu ipd. V teh objavah vidi­mo zanimiv meta-spletni moment: posamezniki namrec na družbenih omrežjih objavljajo fotografije in zapise o tem, kaj vse po novem pocnejo prek spleta. Druga podkategorija je povezana s casom, preživetim zunaj (tako v urbanem kot v ruralnem okolju), predvsem v obliki sprehodov in rekreacije. Po eni strani se je na druž­benih omrežjih povecala kolicina objav z motivi »narave« (cvetoca drevesa, primestne pešpoti, parkovne površine), po drugi strani pa so uporabniki družbenih omrežij delili tudi utrinke z mestnih sprehodov - tukaj so prevladovale podobe praznih ulic in trgov, zaprtih trgovin in lokalov, napisov in opozoril na javnih mestih, grafitov ipd. V podtemi prazniki so objave prav tako najveckrat osre­dinjene na razliko med letos (»izredno stanje«) in sicer (»normalno stanje«). Tukaj gre denimo za fotografije ve­likonocnega blagoslova preko racunalnika (Slika 5) in za online prvomajske budnice. Slika 5: Velikonocni blagoslov preko racunalnika (vir: Impresije epidemije, Nika, maj 2020). V cetrti podtemi sva identificirali objave, povezane z od­sotnostjo. Na eni strani gre za tematiziranje fizicne odsot­nosti ljudi, druženja in dogodkov - torej razlicnih dražlja­jev, povezanih z družabnostjo in družbenim življenjem. Po drugi strani pa gre tudi za odsotnost nekaterih vsebin, na katere v objavah, ki obravnavajo vsakdanjik, skoraj nisva naleteli. Tako je bilo na primer malo ali pa nic pozornosti posvecene dnevu zmage in dnevu boja proti okupatorju, medtem kot je bilo na temo velikonocnih praznikov in prvega maja vec objav. Kot skrbnici strani Impresije epi­demije sva opazili, da sva dobili relativno malo utrinkov s podrocja oblacilne kulture v casu karantene, cetudi sva na take prispevke s kljucnikom #koronamoda eksplicitno apelirali. V kategoriji odsotnosti velja poudariti tudi od­sotnost fizicne bližine, ki je izpostavljena v nekaterih obja­vah. Pri analizi spletnega dnevnika Vsakdanjik sva opazili, da se nekateri zapisi posvecajo odpadlim oz. prestavljenim dogodkom - tudi tukaj gre za svojevrstne odsotnosti, za zapise o dogodkih, ki jih ni. Avtorji razumejo sedanjo si­tuacijo kot »nenormalno«. »Ce bi bilo vse normalno, bi bila danes, 25. aprila, ko pricenjam pisati ta prispevek, na Markovi procesiji v dolini Idrije,« denimo zapiše Moj­ca Ravnik (Ravnik 2020). Gre za zanimivo zaznavanje casovnosti, ki bi jo lahko ponazorili: prej = po starem, zdaj = po novem, potem = po starem. Sklep Sodobna digitalna etnografija temelji na premisi, da digi­talno in nedigitalno podrocje nista locena, saj se digital­ne, denimo spletne aktivnosti nenehno prepletajo z vsemi ostalimi prvinami družbenega življenja. Prav »nedigital­no-centricnost« je eden izmed temeljnih principov digi­talne etnografije, ki jih izpostavljajo uredniki zbornika Digital Ethnography: Principles and Practice (Pink idr. 2016: 10). Podobno sva na konkretnih primerih opažali tu­di v svoji raziskavi. Izbrane strani, ki sva jih na družbenih omrežjih analizirali, so v vecini primerov služile kot plat­forme za družabnost in družbenost – za širjenje in deljenje informacij, prepricanj in avtobiografskih fragmentov, za pogovore in diskusije, torej za komunikacijo v širokem pomenu besede. Tematike in motivi, ki so se skozi komu­niciranje generirali in distribuirali, pa so bili neposredno prepleteni z nedigitalnimi svetovi - z vsakodnevnimi ži­vljenjskimi praksami posameznih uporabnikov spleta, z aktualnim družbenopoliticnim dogajanjem, z medijskimi porocanji ipd. Predstavljenih primerov zato ne razumeva kot oddvojenih od »zunanjega« sveta, izoliranih v »virtu­alni« resnicnosti, temvec kot del enovite družbene in kul­turne stvarnosti, ki zaobjema tako digitalne kot nedigitalne ravni, oziroma kot medsebojno prepletene svetove, »pri cemer ne moremo dolociti, kje se razlicni svetovi zacnejo in koncajo« (Podjed 2010: 134).2121 V tem kontekstu Dan Podjed (2010) govori o omreženih prostorih. Pri številnih analiziranih skupinah sva ugotovili, da njiho- ve objave spadajo v eno, prevladujoco kategorijo. Objave v skupini Corona – najvecja prevara stoletja so seveda veza­ne skoraj izkljucno na temo teorij zarote, skupine Kje bo­mo pa jutri spali?, Inštitut 8. marec in Mladi za podnebno pravicnost s svojimi objavami zvecine sodijo v kategorijo družbene angažiranosti. Prepletenost slednje kategorije in humorja je najintenzivneje prisotna v skupinah Domozlom in Delozlom. Vsakdanje teme najizraziteje pokrivajo Impre­sije epidemije, blog Vsakdanjik, Drožomanija, deloma pa tudi Srcozlom in že omenjena -zloma, medtem ko v skupini Korona Virus Slovenija najdemo objave iz vseh kategorij. Cetudi obstajajo prevladujoce težnje po doloceni kategoriji objav, pa ugotavljava, da vse izbrane skupine v svojih obja­vah segajo v vec kategorij hkrati. Delitev vsebin na štiri tematske sklope se je izkazala kot nujna za okvirno kategorizacijo raznolikega, kvalitativno in kvantitativno bogatega gradiva. Hkrati pa ne gre za ri­gidno ali neprepustno zastavljeno shemo - številni motivi se seveda pojavljajo v vec sklopih hkrati. Motiv doma se denimo pojavlja tako v objavah iz sklopa družbena angaži­ranost (najpogosteje v skupinah Kje bomo pa jutri spali? in Domozlom) kot v objavah iz sklopa vsakdanjega življenja (na primer v prispevkih na strani Impresije epidemije in na blogu Vsakdanjik), seveda pa so z domom neredko po­vezane tudi humorne objave. Kot navajava zgoraj, se med objavami s podrocja družbene angažiranosti in prispevkov na temo teorij zarote rišejo vzporednice, prav tako pa se prepletata sklopa humorja in teorij zarot. Ceprav torej opažava številne vzporednice in presecišca, velja izpostaviti tudi, da izbrana delitev na vsakdanjik na eni, družbeno angažiranost na drugi strani ter na loce­na sklopa humorja in teorij zarot kaže na zanimiv vidik casovnosti v razumevanju namena »koronskih« objav. Medtem ko se vsebine, vezane na vsakdanjik, ukvarjajo z »novo« sedanjostjo, ki jo bodisi razumejo v odnosu do preteklosti bodisi jo zbirajo kot dokument casa, ki naj bi bil zanimiv za zanamce, pa po drugi strani vsebine, vezane na družbeno angažiranost, sedanjost nenehno umešcajo v prihodnost - naj gre za okoljsko, stanovanjsko ali politic­no podrocje. Teorije zarot se pogosto postavljajo nadca­sovno oziroma privzemajo pozicijo totalnih razlagalnih modelov (»vse je povezano«), medtem ko se humor na­vezuje na vse tri sklope (vsakdanjik, družbena angažira­nost, teorije zarote), vendar se naceloma generira zgolj kot odziv na že obstojece vsebine. Casovni vidik pa je pomemben tudi za razumevanje trendov in razvoja objav ter tematik v izbranem casovnem okvirju in predvsem za umešcanje digitalnih vsebin v šir­še, nedigitalne družbene in kulturne procese. Motivi, ki so prevladovali v dolocenem obdobju, so bili nelocljivo po­vezani z razvojem epidemije (in obepidemicne stvarnosti) na lokalni in globalni ravni. Tako je »afera z zašcitno opre­mo,« razkrita v oddaji Tarca, v naslednjih dnevih in tednih mocno vplivala na objave v vseh analiziranih skupinah. Maja, ko so se ukrepi zaceli sprošcati, pa so se zgostile ob­jave, povezane s »kolesarskimi« protesti, zaradi karantene zanemarjenimi frizurami ipd. V objavah na spletnih druž­benih omrežjih tako jasno vidimo, da epidemija v svoji družbeni razsežnosti ni enovita in nespremenljiva, temvec da je dobivala in še dobiva nenehno nove pomene. Razvoj »koronskih« tematik, ki prevladujejo na družbenih omrežjih, seveda ni bil omejen le na t. i. prvi val, temvec še zmeraj poteka in kaže na nelocljivo povezanost digi­talnega oziroma spletnega in nedigitalnega. Podrobnejša analiza omenjenega razvoja in primerjalni pristop k ra­zumevanju koronskih objav »prvega« in »drugega vala« epidemije pa so tiste smeri raziskovalne poglobitve pricu­jocega prispevka, ki bi se jim veljalo posvetiti v nadaljnjih obravnavah odsevov epidemije na družbenih omrežjih. Literatura in viri AHLIN, Tanja in Fangfang Li: From field sites to field events. Creating the field with information and communication techno­logies (ICTs). Medicine anthropology theory 6/2, 2019, 1–24. BEAULIEU, Anne: Mediating ethnography: Objectivity and the making of ethnographies of the internet. Social epistemology 18/2–3, 2004, 139–163. BOELLSTORFF, Tom: Coming of age in second life. An anthro­pologist explores the virtually human. Princeton in Oxford: Prin­ceton university press, 2008. BURREL, Jenna: The field site as a network: A strategy for loca­ting ethnographic research. Field methods 21/2, 2009, 181–199. COUSINEAU, Luc S., Harrison Oakes in Corey W. Johnson: Appnography: Modifying ethnography for app-based culture. V: Diana Parry, Corey W. Johnson in Simone Fullagar (ur.), Digital dilemmas: Transforming gender identities and power relations in everyday life. London: Palgrave Macmillan, 2019, 95–117. DIBBELL, Julian: My tiny life: Crime and passion in a virtual world. New York: Henry Holt, 1998. DOBSON, Amy Shields, Brady Robards in Nicholas Carah: Di­gital intimate publics and social media. London: Palgrave Ma­cmillan, 2018. GÓRALSKA, Magdalena: Anthropology from home: Advice on digital ethnography for the pandemic times. Anthropology in ac­tion 27/1, 2020, 46–52. HINE, Christine: Virtual ethnography. London, Thousand Oaks in New Delhi: Sage, 2000. KOZINETS, Robert: Netnography: Doing ethnographic rese­arch online. London, Thousand Oaks in New Delhi: Sage, 2009. LEE, Bruce Y.: Coronavirus in not the ‚Corona beer virus,‘ What people are Googling. Forbes, 30. 1. 2020; https://www.forbes.com/sites/brucelee/2020/01/30/coronavirus-is-not-the-corona­-beer-virus-what-people-are-googling/?sh=765b8ce58848, 15. 7. 2021. MENCEJ, Mirjam: Življenje s koronavirusom v spletni folklori. Neobjavljeni prispevek, 2021. MILLER, Daniel: Digital anthropology. V: Felix Stein (ur.), The Cambridge encyclopedia of anthropology. Spletna izdaja, 2018. MILLER, Daniel in Heather A. Horst: The digital and the hu­man: A prospectus for digital anthropology. V: Heather A. Horst in Daniel Miller (ur.), Digital anthropology. London in New York: Berg, 2012, 3–39. MOREY, Yvette, Andrew Bengry-Howell in Christine Griffin: Public profiles, private parties: Digital ethnography, ethics and research in the context of Web 2.0. V: Sue Heath in Charlie Wal­ker (ur.), Innovations in youth research. London: Palgrave Ma­cmillan, 2012, 195–209. NARDI, Bonnie A.: Cyberspace, anthropological theory, and the training of anthropologists. Social science computer review 14/1, 1996, 34–35. PACCAGNELLA, Luciano: Getting the seats of your pants dir­ty: Strategies for ethnographic research on virtual communities. Journal of computer-mediated communication 3/1, 1997, b. n. s. PINK, Sarah, Heather Horst, John Postill, Larissa Hjorth, Tania Lewis in Jo Tacchi: Ethnography in a digital world. V: Sarah Pink, Heather Horst, John Postill, Larissa Hjorth, Tania Lewis in Jo Tacchi, Digital ethnography: Principles and practice. Lon­don, Thousand Oaks in New Delhi: Sage, 2016, 1–18. PODJED, Dan: Renewal of ethnography in the time of the CO­VID-19 crisis. Sociologia i prostor 59/219, 2021, 267–284. PODJED, Dan: Antropologija med štirimi stenami: Od dnevnika na omrežjih do knjige. Glasnik Slovenskega etnološkega društva 60/2, 2020, 113–114. PODJED, Dan in Ajda Pretnar: Novi pristopi za razumevanje nacinov življenja: Gostujoci uvodnik. Glasnik Slovenskega etno­loškega društva 59/1, 2019, 5–6. PODJED, Dan: Omreženi prostori: Facebook kot znanilec vzpo­na omrežij in zatona prostorske paradigme. V: Mirjam Mencej in Dan Podjed (ur.), Ustvarjanje prostorov. Ljubljana, Praga, Brati­slava, Krakov: Znanstvena založba Filozofske fakultete, Filozo­fická fakulta Univerzita Karlova, Filozofická fakulta Univerzita Komenského, Wydzial Filologiczny Uniwersytetu Jagiellonski­ego, 2010, 133–161. POLJAK ISTENIC, Saša in Saša Babic: Vsakdanjik: Participa­tivni spletni dnevnik za zapise iz pandemije in po njej. Glasnik Slovenskega etnološkega društva 60/2, 2020, 82–83. PRETNAR, Ajda: Racunska antropologija: Razvoj podrocja in metodološki izzivi. Glasnik Slovenskega etnološkega društva 59/1, 2019, 7–16. RAVNIK, Mojca: V mislih na Markovi procesiji v Beneciji. Vsakdanjik, 6. 5. 2021; https://vsakdanjik.zrc-sazu.si/v-mislih­-na-markovi-procesiji-v-beneciji/, 12. 7. 2021. ROBINSON, Laura in Jeremy Schulz: New avenues for sociolo­gical inquiry: Evolving forms of ethnographic practice. Sociolo­gy 43/4, 2009, 685–698. TURKLE, Sherry: Life on the screen: Identity in the age of the Internet. New York: Simon & Schuster, 1995. SADE-BECK, Liav: Internet ethnography: Online and offline. International journal of qualitative methods 3/2, 2004, b. n. s.; https//:sites.ualberta.ca/~iiqm/backissues/3_2/html/sadebeck.html, 12.7.2021. SAGLAM, Erol: What to do with conspiracy theories? Insights from contemporary Turkey. Anthropology today 36/5, 2020, 18–21. Spletni vir 1: Vlada Republike Slovenije: Slovenija razgla­sila epidemijo novega koronavirusa; https://www.gov.si/novice/2020-03-12-slovenija-razglasila-epidemijo-novega-ko­ronavirusa/, 15. 7. 2021. Spletni vir 2: Facebook, Corona – najvecja prevara stoletja; https://www.facebook.com/svetovnezarote/about, 15. 7. 2021. VARIS, Piia: Digital ethnography. V: Alexandra Georgakopou­lou in Tereza Spilioti (ur.), The Routledge handbook of language and digital communication. London: Routledge, 2016, 55–68. Catching the Transient: Epidemic Reflections on Social Networking Sites Digital technologies have co-shaped many aspects of daily life. In its various forms and manifestations, digitisation is an inte­gral part of contemporary social and cultural practices and relationships. The coronavirus pandemic, which began in the spring of 2020, has exposed some of the existing dynamics between online and offline spheres, it has, however, also intensified and reinforced many new dynamics. As many everyday activities (such as work, school, leisure) have shifted to predominantly online environments due to protective measures, the way people use and interact with digital technologies has changed. In this article, the authors highlight the social dimensions of the epidemic which appear and transmit on online social networking sites in Slovenia. They analyse the coronavirus-related content on ten selected pages (this term is used to refer to pages, groups and profiles) on Facebook and Instagram, as well as the page titled Epidemic Impressions (Impresije epidemije), set up by the authors themselves. On this page, users were encouraged to share glimpses into their everyday lives, using both visual and textual options. This allowed the authors to explore how the received material (e.g. a photo accompanied with a short com­ment and hashtags) was turned into an online post with its specific modes such as reactions and sharing, and furthermore into digital ethnographic data. In addition to Epidemic Impressions, the authors focused on Facebook and Instagram pages that are not set up or curated by ethnologists and anthropologists. Some of the pages emerged as a result of the coronavirus disease, while others had existed before and primarily addressed other topics but were heavily influenced by the pandemic. Following a content analysis, the authors identified four main thematic clusters: the everyday, social engagement, conspiracy theories, and humour. In this article, they briefly discuss each of these themes, but also highlight the interrelationships and limitations of such a categorisation. In addition, they place the posts, comments, links and other content on the selected sites within the broader social, political, economic and cultural events in both local and global contexts. Therefore, the conclusion is that the digital and non-digital spheres (if they can be separated to begin with) cannot be considered as two separate domains, as they inevitably influence and are affected by each other. Slika 1: Koronska pivska igrica (vir: Impresije epidemije, Eva, april 2020). * Ana Svetel, mag. socialne in kulturne antropologije (2. bolonjska st.), Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo; ana.svetel@ff.uni-lj.si. ** Veronika Zavratnik, mag. etnologije in kulturne antropologije (2. bolonjska st.), Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo; Inovacijsko-razvojni inštitut Univerze v Ljubljani; veronika.zavratnik@ff.uni-lj.si. Covid-19 Ana Svetel in Veronika Zavratnik Covid-19 Ana Svetel in Veronika Zavratnik Covid-19 Ana Svetel in Veronika Zavratnik Slika 2: Prikaz sistematizacije identificiranih tem in podtem (Ana Svetel in Veronika Zavratnik, maj 2020). Covid-19 Ana Svetel in Veronika Zavratnik Covid-19 Ana Svetel in Veronika Zavratnik Slika 4: Pica na veji. Kot posledica karantene se je naravno okolje v Italiji obnovilo (vir: Koronazlom, marec 2020). Slika 3: Netopir, unicevalec svetovne ekonomije (vir: Koronazlom, maj 2020). Covid-19 Ana Svetel in Veronika Zavratnik Covid-19 Ana Svetel in Veronika Zavratnik Covid-19 Ana Svetel in Veronika Zavratnik Covid-19 Ana Svetel in Veronika Zavratnik Covid-19 Mateja Habinc* DROBCI IZKUŠENJ IN PERSPEKTIV VISOKOŠOLSKEGA (POST)KORONSKEGA POUCEVANJA Izvirni znanstveni clanek | 1.01 Datum prejema: 8. 10. 2020 Izvlecek: Prispevek govori o izkušnjah pedagoških sode­lavcev Oddelka za etnologijo in kulturno antropologijo FF UL s spletnim izobraževanjem spomladi 2020, jih dopolnjuje in prepleta z izkušnjami od drugod, ustavlja pa se tudi pri usme­ritvah institucij, ki v nastali zdravstveni, ekonomski in družbe­nopoliticni situaciji epidemije oziroma pandemije koronavirusa skušajo zarisovati prihodnost visokošolskega izobraževanja. To sledi trendom poucenjenja, ki ne marginalizira le pomena poucevanja in vloge splošnoizobraževalnega znanja, ampak tu­di vlogo pedagoških delavcev. Kljucne besede: izobraževanje, poucenjenje, ucitelji, univer­za, Slovenija Abstract: The article presents some experiences the teaching staff at the Department of Ethnology and Cultural Anthropol­ogy, Faculty of Arts, University of Ljubljana, had with online edu­cation in the spring of 2020. They are supplemented with the experiences gained elsewhere, and are placed in the context of the directions some globally crucial institutions draw for the future of higher education struck by the health, economic and socio-political situation of the Covid-19 epidemic/pandemic. The field is heading towards learnification, which marginalizes not only the importance of learning and general knowledge, but also the role of the teaching staff. Keywords: education, learnification, teachers, University, Slo­venia … z on-line ucenjem, z Zoomom ali s podobnim s tehno­logijo mediiranim okoljem nikoli ne moreš doseci tistega ucinka, ki je nujen za prenos humanisticne, torej tudi an­tropološke vednosti. Lahko posreduješ znanje in podat­ke, ne moreš pa pri študentih ustvariti pogojev, da bi si želeli vedeti in da bi v vednosti, svoji ali predavateljevi, lahko uživali. In takojšnji pomislek ob zgornjem zapisu: študij naj bi bil spoznavni užitek? Gre za odlomek iz enega od zapisov (in pomislek v zvezi z njim), ki smo jih na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo FF UL zbirali ob zakljucku poletnega seme­stra (in izpitnega obdobja) 2019-2020, po prvih nekajme­secnih izkušnjah s spletnim izobraževanjem, ki se je od marca 2020 izvajalo zaradi razglasitve epidemije oziroma pandemije koronavirusa. Od premislekov o vplivu polo­žaja na izobraževanje na razlicnih ravneh se jih namrec vsaj v Sloveniji le manjšina nanaša na visoko šolstvo,11 Socasna obvestila objavljajo predvsem Ministrstvo RS za izobraže­vanje, znanost in šport, Nacionalna komisija RS za kakovost v vi­sokem šolstvu (NAKVIS), posamezne univerze in njihove fakultete (primerjaj npr. Spletni vir 10 in 11), obsežen, poglobljen in natancen pregled globalnega stanja, analiz in napovedi pa ponuja npr. Deut­scher Akademischer Austauschdienst (DAAD) (Spletni vir 14). pri cemer so v ospredju predvsem izkušnje, zorni koti in potrebe študentov.22 Zavod RS za šolstvo je maja in junija 2020 med osnovno- in srednje­šolci izvedel raziskavo »Izobraževanje na daljavo v casu epidemije Covid–19 v Sloveniji«, ki naj bi med drugim pokazala, da »je bil Besedilo zato prispeva podatke o tem, kako so prehod na spletno izobraževanje s pomocjo najrazlicnejših tehnologij sprejeli visokošolski sodelavci, ucitelji, asistenti in lektorji Oddelka za etnologijo in kul­turno antropologijo FF UL. Izpostavlja njihove izkušnje in razmišljanja ter jih dopolnjuje in prepleta z usmeritvami institucij, ki v nastali zdravstveni, ekonomski in družbe­nopoliticni situaciji skušajo zarisovati prihodnost visoko­šolskega izobraževanja. Besedilo se nanaša na izkušnje pedagoškega dela v poletnem semestru 2019–2020, na premišljevanja in odlocitve v zvezi z izvedbo v študijskem letu 2020–2021 in pri tem upošteva razlicno gradivo. Gre za enajst po elektronski pošti zbranih vtisov o spletnem poucevanju in štiri vtise o izvedbi izpitov3pouk v razredu, po drugi strani pa so pouk na daljavo ocenjevali tudi kot zanimiv in ustvarjalen« (Spletni vir 9, primerjaj Rupnik Vec 2020). Fakulteta za javno upravo UL pa je raziskovala vpliv pandepouk na daljavo med epidemijo novega koronavirusa zahtevnejši kot mije koronavirusa na mednarodni visokošolski sistem in kot ena red­kih s študentske perspektive predvsem njene družbenoekonomske posledice (Spletni vir 15, primerjaj Spletni vir 12).­ ter za številne podatke, dostopne na spletu – razlicne objave visokošol­skih ustanov in institucij, povezanih z (visokošolskim) izobraževanjem, tako v Sloveniji kot po svetu.43 Pedagoški delavci Oddelka za etnologijo in kulturno antropologijo FF UL so prispevali zapise, refleksije o svojih izkušnjah poucevanja in dela s študenti (govorilne ure, izpiti idr.) od srede marca 2020. Zapise navajam brez (tudi anonimnih) navedb avtorjev, hranim pa jih avtorica prispevka. Zanima­jo me predvsem izkušnje pedagoških delavcev, razlicni razmisleki o njih in tudi razmisleki o perspektivah (post)koronskega visokošolskega poucevanja. Izkušnje V zvezi z izvedbo izobraževalnega procesa na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo FF UL od marca 2020 do konca poletnega semestra in izpitnega obdobja je od enajst odzivov vec kot polovica, tj. po šest odgovo­rov kolegov, izpostavilo, da so pogrešali neposredni stik s študenti, da so kot izvajalci pedagoškega procesa težje spremljali, kako študenti razumejo snov, ter da je pouceva­nje in pedagoško delo na sploh s pomocjo spleta težko in utrudljivo, casovno veliko bolj zahtevno in obremenjujoce kot delo v živo. Za kaj gre s »pogrešanjem neposrednega stika«? Izhajajoc iz zapisov, za preplet s tehnologijo povezanih dejavni­kov, ki onemogocajo predvsem neverbalne vidike ko­munikacije in zato poglabljajo razliko med ucenjem in poucevanjem,54 Vire sem iskala tako, da sem najprej pregledala objave z visokim šolstvom povezanih kljucnih institucij na Slovenskem in sledila med prenosom znanja in razumevanjem, spoznavanjem, radovednostjo – in (pri tem) tudi spoznav­nim uživanjem. Denimo: Izkušnja prvih tednov je bila skrajno neprijetna, saj sem se pocutila, kot bi govorila sama sebi – študenti so, kljub mojim prošnjam, ostali za crnimi kvadratki. /…/ Opazila sem, da so moja predavanja zaradi pomanjkanja stika s študenti veliko manj kakovostna, bolj skopa in suhoparna. Ne le, da se je diskusija, ki se je na obicajnih predavanjih skoraj vedno razvila, redka in kratka, tudi sama sem na predavanja zacela gledati kot na ‘opravilo’, ki ga opravim napol avtomatizirano, brez dodatnega custvenega vložka. Gre za vecjo enosmernost in formaliziranost komunikacije: Pri pedagoškem delu na daljavo sem ugotovil, da ga je nemogoce opraviti preprosto tako, da obstojeca preda­vanja prenesem v digitalno okolje. To je sicer bil prvi poskus, ki pa se je slabo obnesel, saj so predavanja ob ekranu bolj izcrpavajoca od predavalnice tako za sledilce kot za predavatelje. Za slednje je še posebno duhamorno, ce študentje nimajo vkljucene kamere in je tako vsakršna povratna informacija ob predavanju onemogocena.6njihovim povezavam (sorodnih visokošolskih institucij oziroma z visokim šolstvom povezanih mrež) v tujini. Pregledala sem tudi objave o vplivu epidemije oziroma pandemije koronavirusa na (visoko) šol­stvo po moji presoji sodobnih kljucnih družbenoekonomskih institu­cij (Svetovni gospodarski forum, Svetovna banka, Združeni narodi, Unesco) in povratno sledila objavam njihovih nacionalnih izpostav (denimo Slovenskega izobraževalnega omrežja).­ Možnosti zaznavanja neverbalnih vidikov komunikacije, spremljanja odzivov in s tem sledenja uspešnosti komuni­kacije so kolegi zaznavali kot mocno okrnjene: »Obenem je bil problem, da zaradi odsotnosti stika s študenti nisem vedela, katere teme moram dodatno poglobiti (ker študente bolj zanimajo) in katere izraze, koncepte dodatno pojasniti (ker jih študenti ne poznajo).«75 Na to je opozorila tudi slovenska pedagoška stroka: med epidemijo oziroma pandemijo koronavirusa naj bi bili v Sloveniji veliko bolj usmerjeni v ucenje kot poucevanje (Kroflic 2020). Še težje je bilo zato študen­te vkljuciti v diskusijo: »Diskusijski del je potekal solidno, problem je, ker sodeluje le ozek krog študentov. Slednje je sicer res tudi v predavalnici, kjer pa študente lažje inter­peliramo v pogovor (tudi tiste bolj tihe).« Po en zapis sta tako izpostavila še manjšo dinamicnost ur in pocasnejše na­predovanje s snovjo, spletno poucevanje pa je bilo šestim uciteljem, kot že omenjeno, tudi fizicno bolj naporno: Ker sem uporabljala brezplacni Zoom, se je pravzaprav pokazalo, da je 40 minut predavanj v enem kosu ravno prav. Po 40 minutah smo naredili odmor, ko so si lah­ko tako predavatelj kot študentke in študenti vzeli cas za sprehodek, razgibanje itd. Zdi se, da so krajši odmori kljucni za ta nacin predavanj, ki vse nekoliko bolj utrudi. Ali: Za razliko od obicajnih predavanj, kjer utrujenost zac­nem cutiti šele po dveh, treh urah predavanj, sem bila na Zoomu že po eni uri zelo utrujena, zato sem zadnje dele predavanj dokoncevala z muko. Razlika je bila tudi v tem, da sem lahko po obicajnih predavanjih opravila še vrsto drugih obveznosti, ki jih po Zoomu – zaradi izcr­panosti – nisem zmogla. Toliko o tem, da je poucevanje na daljavo ‘ucinkovitejše’. Na ucinkovitost se nanašajo tudi opazke o casovno veli­ko vecji zahtevnosti spletnih predavanj: »Predavanja na spletu so mi vzela skoraj dvakrat vec casa kot predavanja v živo, tako pri pripravah kot pri njihovi ‘postprodukci­ji’.« Tudi diskusija je s pomocjo tehnologije ne le bistveno manj spontana in formalizirana, je tudi casovno obsežnej­ša in zato v okviru casa, ki je za denimo neko predavanje sploh na voljo, lahko okrni in omeji tako obseg kot po­globljenost razprav: »Casovno je komentiranje, odzivanje vzelo tudi nekaj vec casa kot v živo (zaradi tehnicnih motenj, šumov, zamrzovanja slike in zvoka ipd.).« Napor­nost spletnega poucevanja pa v enem primeru ni bila pove­zana le z njegovimi fizicnimi in casovnimi vidiki, ampak tudi s prostorskimi in družbenimi: In ne najmanj pomembno – živim v majhnem stanovanju, sama skupaj z dvema najstnikoma, ki nista hodila v šolo in sta imela vsak svoje obveznosti za šolo (videokonfe­rence), svoj urnik vstajanja, telovadbe, gledanja TV, ko­municiranja s prijatelji, prehranjevanja … Vsakokratno organiziranje prostora, ki bi ga lahko imela le zase in za videokonference, za recimo da mirno ne le pedagoško delo od doma – mi je vedno znova vzelo veliko energije in predvsem koncentracije. Delo od doma je na splošno potekalo veliko bolj raztreseno, nezbrano in razpršeno – z veliko vec napora. Po drugi strani sta dva sodelavca kot prednosti spreme­njenega nacina dela izpostavila (vsaj sprva) (bolj) redno prisotnost študentov in sprotnost njihovega dela, denimo: »Najprej to, da je bila udeležba na seminarju presenetljivo dobra.« Ali: »Na prvi dve predavanji so se prijavili tako rekoc vsi vpisani študenti in študentke, nato je prisotnost padla približno na polovico.« V zvezi s sprotnostjo dela pa: »Ravno sprotno tedensko delo na takih gradivih [v e-ucil­nicah – op. p.] se je vendarle pokazalo kot pozitivno, zato mislim, da e-ucilnica lahko izboljša kakovost ucnega proce­sa, a le dokler je v vlogi podpore siceršnjim predavanjem.« Štirje sodelavci so posredovali tudi svoje izkušnje v zvezi s spletnim opravljanjem izpitov oziroma ocenjevanjem obveznosti za vaje. Po mnenju dveh so ustni izpiti v nepo­srednem stiku s študenti veliko bolj sprošceni: Pri izpitih (ustnih, ki sem jih opravljala prek Zooma) se je izkazalo, da so študentje precej bolj živcni kot pri pisnih izpitih v predavalnici. Veliko jih ne ve, kam bi gledali, nekateri so bili vnaprej živcni in so me hoteli prepricati, da nimajo nobenih ‘pripomockov’, ceprav na to sploh nisem namigovala itd. Govorili so tudi izjemno hitro in jih je bilo treba opozarjati, da ni potrebe po hite­nju in da si lahko vzamejo cas, da premislijo itd. Vtis glede pisnih (esejskih) izpitov je po drugi strani ravno nasproten, saj naj bi bilo njihovo opravljanje »zelo v redu« oziroma »celo boljše od v predavalnici«: Opravljanje izpitov na daljavo se je odlicno obneslo. Obe platformi, Exam.net in Zoom, omogocata dovolj nadzora. Ce namrec izpit sestavljajo esejska vprašanja oziroma vsebinska izhodišca, pride pri odgovorih do iz­raza povezovanje znanja in je tako mogoce oceniti, ko­liko se je študentka uspela posvetiti spredavani snovi in študijski literaturi.86 Primerjaj: »…v veliko vecji meri kot v predavalnici govorim sama sebi oziroma vtis, kot bi govorila dolgo izjavo za medije /…/ da me lahko kadarkoli naknadno poslušajo kot radio za ozadje. In (nak­nadno?) morda izpišejo neke poudarke. Obcutek ‚govorece glave‘, avdioknjige.« Pisni, esejski namesto ustnih izpitov naj bi bili »v podobnih okolišcinah« boljša izbira, saj omogocajo, da »…bi študen­tje delali sproti in bi bilo zato izpitno obdobje bolj znosno«; opravljanje obveznosti pri vajah pa je v enem opisanem pri­meru »potekalo na približno enak nacin kot obicajno«. Priporocila in modeli Socasno z izkušnjami pa so nastajala tudi priporocila v zvezi z izobraževanjem med epidemijo oziroma pandemi­jo koronavirusa, nekatere globalno kljucne gospodarske in z izobraževanjem povezane institucije pa so ponudile tudi modele prihodnjega (visokošolskega) izobraževanja. Unesco je denimo na zacetku marca 2020 poudaril, da se je ob epidemiji oziroma pandemiji koronavirusa treba izogniti kršenju pravice do izobrazbe in visokošolskim ustanovam zato med drugim priporocil, naj s pomocjo razlicnih tehnologij vzpostavijo oddaljeno izobraževanje, preložijo akademske dejavnosti v živo, odpovedo ali odlo­žijo mednarodne programe izmenjave, potovanja v tujino, mednarodna srecanja in konference ter na sploh prispeva­jo k pozitivnemu odnosu do znanstvenega raziskovanja (Spletni vir 3). Mednarodno združenje univerz (Internati­onal Association of Universities) je pod njegovim pokro­viteljstvom med 25. marcem in 17. aprilom 2020 izvedlo raziskavo o vplivu koronavirusa na visokošolsko izobra­ževanje (Marinoni idr. 2020, glej tudi Spletni vir 13), v okviru katere avtorji kot temeljni »izziv« prilagajanja vi­sokošolskih ustanov na spletno ucenje navajajo dostop do tehnicne infrastrukture, pa tudi kompetence in pedagoško usposobljenost uciteljev za poucevanje na daljavo. Med »priložnostmi« so med drugimi izpostavljene pobude za trajno uvajanje bolj prožnih možnosti in mešanih oblik izobraževanja ter kombiniranje sinhronega tj. hkratnega ucenja z asinhronim tj. individualiziranim ucenjem (Ma­rinioni 2020: 11 in 26). Ker je bilo leta 2020 toliko štu­dentov in osebja izpostavljenega spletnemu poucevanju in ucenju kot še nikoli, je to lahko, kot navaja raziskava, zgodovinska priložnost za splošno preoblikovanje ucenja in poucevanja, za digitalizacijo obojega, kar vkljucuje tudi oddaljene študentske storitve, svetovanje in medsebojno podporo. Scasoma naj bi vzpostavili bolj kakovosten izo­braževalni sistem, ki v celoti upošteva študentove potrebe in tudi družbeno izkušnjo, pridobljeno s spletnim, hibri­dnim ali konvencionalnim izobraževanjem (Gaebel 2020: 10-11). Izzivi preteklih mesecev naj bi, pravi raziskava, predvsem razkrili omejitve in slabosti obstojecega siste­ma, s katerimi se je izobraževalni sistem ukvarjal že vrsto let, še posebej pa tiste, ki se nanašajo na ranljive družbene skupine (Gaebel 2020: 15). Podobno je Svetovni gospodarski forum marca 2020 na­povedal, da lahko zaradi pandemije povzrocene spremem­be izobraževanja ponudijo vpogled v njegovo prihodnost. Tradicionalno neposredno izobraževanje, oznaceno tudi kot »tradicionalno pasivno poucevanje pred tablo« (Hug­hes 2020),97 Ali: »…mi je bilo predavati nekoliko težje, ker ni bilo povratne in­formacije o recepciji (študentje imajo zaprte kamere, zato ne vidimo njihovih obraznih reakcij, ki so sicer sestavni del predavanj).« In: Težava ni bila toliko v redukciji ljudi na podobo slik v albumu ali v zakritju nekaterih obrazov, temvec predvsem v tem, da sem imela v tej slikanici ves cas besedo le jaz. Medtem ko je v preda­valnici ta drža samoumevna, saj predavatelja postavlja na vidni ali nevidni oder, tega pred racunalniškim zaslonom nisem cu­tila: platforma Zoom narekuje /…/ funkcijsko ‚menjavo slicic‘ na ekranu. Ta nenaravni položaj me je silil v to, da sem zaslon težko pozorno gledala. naj bi dopolnjevali drugi, tehnicno podprti na­cini izobraževanja, ucenje pa bi tako »lahko postalo nava­da, vkljucena v dnevne rutine, pravi življenjski stil.« Vse pomembnejša naj bi postala javno-zasebna izobraževalna partnerstva, medtem ko bi poglabljanje digitalnih razlik lah­ko preprecili z dostopnejšo digitalno tehnologijo (Tam in El-Azar 2020).108 In še: Tovrstno pisno preverjanje znanja se mi je izkazalo za enako­vredno, ce ne celo boljše od izvedbe v predavalnici. Zdelo se je namrec, da se študentke pri tem nacinu lahko bolje skoncen­trirajo na pisanje izpita, ker se pred racunalnikom v domacem okolju ne cuti toliko formalnega pritiska preverjanja znanja, pa tudi drugih motecih faktorjev je manj (zvoki drugih, pospravlja­nje in odhajanje tistih, ki so koncali ipd.). Maja 2020 je iniciativa Združenih naro­dov Academic Impact119 Izobraževalni sistemi tako v »razvitem kot nerazvitem svetu« naj bi še vedno temeljili na pasivnih oblikah ucenja, osredotocenih na ne­posredno poucevanje in pomnjenje, ne pa na interaktivnih metodah, ki spodbujajo kriticno in individualizirano razmišljanje, potrebno za gospodarstvo, ki je osredotoceno na inovativnost. Marsikje naj bi bilo šolanje še vedno mogoce le za tiste s fizicnim dostopom do šol, kakovostno izobraževanje pa je na voljo samo tistim, ki si ga financ­no lahko privošcijo pridobiti zunaj tradicionalnega javnega šolstva. Ti preživeti izobraževalni sistemi naj bi zato omejevali dostopnost do vešcin, potrebnih za uspešna gospodarstva, in pomenili tveganje za globalno produktivnost (Spletni vir 7: 5–6). med drugim predvidela premik od konvencionalnih predavanj k spletnemu ucenju, k alterna­tivnemu, tehnološko podprtemu, relativno nizkocenovnemu izobraževanju (Spletni vir 1, primerjaj tudi Spletni vir 3). Tudi visokošolsko izobraževanje naj bi zato s pomocjo di­gitalizacije premaknili na novo pot, usmerjeno k dobrobiti ucenca in zmanjšanju izrazitih, globalnih neenakosti: Ali se bomo vrnili k ucencem, ki pogosto pasivno sedijo, ucitelji pa medtem pred tablo predavajo, k množicam domacih na­log, k ucenju pozno v noc pred testi in h kopicenju vsebin, ki onemogocajo poglobljeno, kriticno in ustvarjalno razmi­šljanje? (Hughes 2020, primerjaj Kandri 2020). Po koncu trenutne zdravstvene situacije naj bi torej nastal nov model (tudi univerzitetnega) izobraževanja. Ce so tra­dicionalni nacini poucevanja spletno poucevanje videli kot grožnjo, naj bi v svetu socialnega distanciranja, vecje di­gitalizacije storitev in bolj digitalno usmerjene komunika­cije po predvidevanjih Svetovnega gospodarskega foruma postalo rešitev (Kandri 2020): ker so »inovativnost, fleksi­bilnost in prilagodljivost na spremembe postali poglavitni dejavniki rasti in ustvarjanja vrednosti v cetrti tehnološki revoluciji«, se mora temu ustrezno prilagoditi tudi izobraže­vanje (Spletni vir 7: 8).1210 Podobno je dostopnost in opremljenost z infrastrukturo, tehnicne zmogljivosti in ustrezno pedagoško usposobljenost kadra kot po­membne izzive izpostavila tudi Svetovna banka, za katero so univer­ze predvsem gospodarsko in inovacijsko pomembne, prispevajo pa lahko tudi k regionalnemu razvoju (Spletni vir 8). Sedanji izobraževalni sistemi naj bi bili namrec »vse manj povezani z realnostjo in potrebami globalnih ekonomij in družb« (Spletni vir 7), spletno izo­braževanje naj bi bilo v primerjavi z njimi tudi mnogo bolj ucinkovito.1311 Njen glavni namen je promovirati novo kulturo intelektualne druž­bene odgovornosti in z Združenimi narodi in med sabo povezati vi­sokošolske ustanove, štipendiranje in raziskave (Spletni vir 2). Novi modeli (osnovno- in srednješolskega) izobraževanja, ustrezni cetrti industrijski revoluciji, oziro­ma kakovostno izobraževanje za cetrto industrijsko revolu­cijo (Izobraževanje 4.0) naj bi zato obsegalo osem kljucnih vsebin,1412 Izobraževanje v casu prve in druge industrijske revolucije naj bi bilo namenjeno množicnemu spoznavanju enakih vešcin, ki so jih ponavl­jajoce se izvajali delavci, tretja in cetrta industrijska revolucija pa naj bi nas seznanili z avtomatizacijo produkcije in ustvarjanjem nesnovnih vrednosti. Ker bodo otroci v bodoce opravljali nova dela, ki sploh še ne obstajajo, bodo zanje potrebovali tudi digitalne in družbenocustve­ne vešcine, sodelovali pa bodo z ljudmi po vsem svetu in pri tem ko­municirali in sodelovali so pomocjo digitalnih orodij (Spletni vir 7: 5). v okviru katerih naj bi ucitelji predvsem obvladali interaktivne metode ucenja,1513 Omogocalo naj bi, da si vec informacij zapomnimo v krajšem casu, zanj naj bi v primerjavi z ucenjem v ucilnicah na splošno porabili od 40 do 60 odstotkov manj casa, 15- do 30-minutna spletna predstavi­tev pa naj bi bila sploh najbolj ucinkovit nacin izobraževanja (Li in Lalani 2020). te pa naj bi jih »spremenile iz poucevalcev v posrednike in vodje« (Spletni vir 7: 8). Med izkušnjami, priporocili in odlocitvami Izkušnje s spletnim pedagoškim delom kolegov z Oddel­ka za etnologijo in kulturno antropologijo FF UL v po­mladnem semestru 2019-2020 pa torej pricajo, da je bilo takšno delo težko in utrudljivo, casovno veliko bolj zah­tevno in obremenjujoce kot delo v živo. Pretehtali so ga tudi kolegi z drugih oddelkov Filozofske fakultete UL, še pred poletjem 2020 je sledila objava s poudarkom: »Nepo­sredna izvedba študijskega procesa na fakultetah je temelj univerzitetnega izobraževanja« (Spletni vir 12). Navajala je, da ena redkih raziskav na Slovenskem o izkušnjah z univerzitetnim izobraževanjem med pandemijo ugotavlja, da sta v tem casu »umanjkala vsaj dva kljucna elementa univerzitetnega izobraževanja: fizicno študijsko okolje, ki ga simbolno pooseblja predavalnica in ki med drugim pomembno prispeva k motivaciji za študij, in študentska oziroma akademska skupnost, ki temelji na dialogu, med­sebojnem spoštovanju ter izmenjavi pogledov in stališc« (Spletni vir 12, primerjaj Spletni vir 16 in 17). Besedilo ta­ko predvsem prepoznava nujo, da se visokošolski študijski proces »v živo« ohrani: Ne trdimo, da študentke in študenti v predavalnice vstopa­jo kot posamezniki in posameznice z enakimi možnostmi, saj se družbene neenakosti zagotovo odražajo tudi v štu­dijskih prostorih na fakultetah, a spletna orodja, s pomocjo katerih je potekal skoraj ves poletni semester, so te razlike in neenakosti zgolj okrepila, možnost dialoga pa pogosto bistveno zamejila. Prednost javnega visokošolskega siste­ma v Sloveniji, ki ni odvisen od šolnin, je ravno v tem, da lahko in mora zagotavljati kakovosten študijski proces, ki ni primarno podvržen financni logiki. (Spletni vir 12) Izkušnje naj bi torej kazale ravno nasprotno od prej na­vedenih priporocil in modelov globalno kljucnih gospo­darskih in z izobraževanjem povezanih institucij – spletna orodja razlike in neenakosti med študenti zgolj krepijo, možnosti dialoga pa pogosto bistveno omejujejo. Pedagoške izkušnje visokošolskega izobraževanja spo­mladi 2020 pa so tehtali tudi drugod – za primerjavo zato navajam premisleke, ki so jih med marcem in oktobrom 2020 v osrednji širši javnosti namenjeni ameriški reviji s podrocja visokošolskega izobraževanja, The Chronicle of Higher Education (Spletni vir 20) objavljali razlicni avtor­ji. Izpostavljali so, da naj bi »v novih razmerah« izvajalci skušali predvsem ohranjati povezanost s študenti, vzdrže­vati njihovo aktivnost in motiviranost za študij, saj izobra­ževanja »naj ne bi odreševala tehnologija, ampak ustrezni pedagoški nacini« (McMurtrie 2020b). Beth McMurtrie se je spraševala, kako zagotoviti povezanost, stik med štu­denti in teh s profesorji, tj. osebnost izobraževanja, eno od rešitev pa je videla v diskusijskih skupinah. Po njenem mnenju naj bi pandemija predvsem razkrila, kako malo znanja o poucevanju naj bi pedagoški kader sploh imel, za­to naj bi predvsem razmišljali o tem, kako zaposlene doda­tno izobraziti, da bodo lahko bolj ucinkovito spletno pou­cevali in ustrezno (spletu) prilagodili predmete, pri tem pa se najprej odlocili, kaj zares potrebuje neposredno, kaj pa dopušca tudi spletno izvedbo (McMurtrie 2020a).1614 Izobraževanje: 1. v vešcinah, povezanih z globalnim državljanstvom (zavestjo o trajnosti, aktivni vlogi in širšem svetu), 2. v vešcinah, po­vezanih z inovativnostjo in ustvarjalnostjo, 3. v vešcinah, povezanih z medosebnimi odnosi (custveno inteligenco), 4. tehnoloških (digi­talnih) vešcin (ki niso cilj same po sebi, ampak naj bi bile orodje za nove pristope), 5. fleksibilno, posamezniku (in njegovemu ritmu ter sposobnostim napredovanja) prilagojeno izobraževanje, 6. dostopno in vkljucujoce izobraževanje (vseh in ne le tistih s fizicnim dosto­pom do šol), 7. k reševanju problemov in sodelovanju usmerjeno izobraževanje, 8. vseživljenjsko izobraževanje (Spletni vir 7: 4 in 6). Hibri­dni model poucevanja, o katerem so pred zacetkom nove­ga študijskega leta razmišljale nekatere ameriške univerze, je bil deležen pomislekov, kdo od pedagoškega kadra in študentov sodi ali ne v rizicno skupino, bolj dovzetno za okužbo s koronavirusom. Univerze naj bi sicer avtonomno in vsaka zase obravnavale vsak primer posebej, a zaradi strahu pred okužbo (sebe ali svojih bližnjih) naj bi števil­ne profesorje skrbelo, da bodo ali prisiljeni predavati »v živo« ali pa da bodo izgubili službo (Pettit 2020, primerjaj McMurtrie 2020c). Hibridni model poucevanja je McMur­trie, sledec izjavi enega njenih sogovornikov, oznacila za tistega, ki kombinira najslabše od neposrednega pouceva­nja z najslabšim od poucevanja po spletu: ce se namrec predavatelj premakne izpred kamere, ga tisti študenti, ki ga spremljajo po spletu, ne vidijo, (zaradi mask in brez mi­krofonov) vprašanj obcinstva slušatelji po spletu ne slišijo, zaradi varnostne razdalje med študenti kakovostne disku­sije manjših skupin v ucilnici niso mogoce. Model naj bi povzrocal tudi številne administrativne in logisticne teža­ve (denimo delitve študentov v manjše skupine). Ceprav je v uporabi od leta 2006 predvsem za izobraževanje štu­dentov, ki so ob študiju tudi delali,1715 Denimo inovativnost naj bi spodbujali z igrivostjo in eksperimen­tiranjem, racunskostjo (spoznavanjem, kako racunalniki rešujejo probleme), utelešenostjo (ucenjem z gibanjem), vecjezikovnostjo (spoznavanjem rabe jezika in njegove povezanosti z zavedanjem kulture) (Spletni vir 11: 10-11). pa lahko dobro deluje le, ce si študenti lahko sami izbirajo, ali so na predavanjih fizicno prisotni ali ne: »…model lahko deluje, a zahteva ucinkovito tehnologijo, skrbno nacrtovanje, podporo in kreativno zasnovo predavanj. Vse to pa vedno ni mogoce, sploh ker še vedno delujemo krizno« (McMurtrie 2020c). Še preden so univerze torej pretehtale izkušnje pomladan­skega spletnega poucevanja in jih morda poskusile nadgra­diti, naj bi bila, upoštevajoc predvsem želje študentov po neposrednem izobraževanju, odlocitev za hibridni model po mnenju McMurtrie prenagljena. Kot je zapisala, ne gre za izkušnjo neposrednega poucevanja, ki bi vkljucevala predavateljevo premikanje po prostoru in razlicne nacine komuniciranja s študenti, ampak za razliko med ucenjem in poucevanjem. Poucevanja naj bi hibridni model namrec ne omogocal, saj naj bi vecinoma šlo le za staticna preda­vanja pred kamero: Da bi bilo ucinkovito, hibridno poucevanje zahteva obili­co podpore, denimo asistente, ki pomagajo pri socasnem delu z dvema razlicnima obcinstvoma. Sicer ta model tve­ga, da postane ‘osredotocen na predavanja, na ucenje kot pasivno sprejemanje.’ To pa je v nasprotju z dolgoletnimi prizadevanji profesorjev po vkljucujocem, aktivnem in sodelovalnem poucevanju. (McMurtrie 2020c)1816 Primerjaj: zaposleni na univerzah naj bi se strinjali, da je bilo splet­no poucevanje spomladi 2020 vecinoma slabše od dela v živo in da je manjkal predvsem obcutek povezanosti in stika s študenti. Ce bi nadaljevali s spletnim poucevanjem, se jim dodatno tehnicno izobra­ževanje zdi nujno (Williams June 2020: 4). Hibridni model poucevanja je tudi financno zahteven, saj terja tehnološke naložbe (v denimo kamere in mikrofone), obenem pa po McMurtrie poraja številna z zasebnostjo povezana vprašanja.1917 Podobno je izpostavil tudi Marko Radovan z Oddelka za pedagogiko in andragogiko FF UL, ki je zagovarjal, da izkljucno e-izobraževanje dolgorocno ne more nadomestiti klasicnega, saj je sicer ekonomicno in ucinkovito, a je nastalo za krajše izobraževalne programe in pred­vsem za dopolnjevanje znanja odraslih (Spletni vir 17). Najvec pozornosti naj bi v bodoce zato namenili vprašanju, kako sodelovanje med študenti in s študenti po spletu narediti tehnološko smiselno. Težili naj bi, kot meni, k ustvarjanju obcutka spletne skupnosti: Odnosi so temelj dobrega ucenja, pravijo strokovnjaki za ucenje.2018 Gre za izjavo profesorice psihologije Michelle Miller z Northern Arizona University, avtorice dela Minds Online: Teaching Effective­ly With Technology (McMurtrie 2020c). Pocutiti se dobro med sošolci, želja po sodelo­vanju v diskusijah in deljenju idej, imeti obcutek pripa­danja – vse to so kljucne sestavine dinamicne ucilnice in nekaj, kar je še poseben izziv ustvariti po spletu. Virtualne ucilnice so lahko videti nenavadne, komunikacija pa pri­siljena. Veliko študentov ima težave že z zanesljivim wi-fi signalom in mirnimi prostori za študij /…/ Poucevanje v virtualnih ucilnicah zahteva nova pravila vkljucevanja. Ce profesorji ne najdejo alternativnih nacinov ustvarjanja ob­cutka prostora, ne spodbujajo povezanosti, ne spremljajo pozornosti, ne spodbujajo odziva, se virtualno pouceva­nje lahko skrci na niz delovanj: ‘Naredi to, odzovi se na tisto’2119 Denimo, ali bodo študentje in profesorji osebna mnenja in stališca pripravljeni odkrito deliti, ce denimo vedo, da je priporoceno, da se jih zaradi asinhronosti predavanj snema (McMurtrie 2020c, glede razkrivanja zasebnosti udeležencev primerjaj Strassler 2020). /…/ Temeljni nacini vzpostavljanja skupnosti so osredotocanje na vzpostavljanje povezanosti, spodbujanje študentov k vkljucevanju v skupno delo in redno preverja­nje poteka predavanj. (McMurtrie 2020c) Sodec po zapisih v The Chronicle of Higher Education sta torej osrednji vprašanji visokošolskega izobraževanja med epidemijo oziroma pandemijo koronavirusa, kako spletno ucenje tehnicno spremeniti v spletno poucevanje in kako za to tehnicno opremiti in usposobiti visokošolski pedago­ški kader. A nekateri viri so socasno vseeno izpostavljali, da je pri poucevanju pomembna predvsem izvedba in da pomen pri sodelovanju ni le semanticen, ampak tudi in predvsem pra­gmaticen. Komunikacija je namrec multimodalna – zana­šamo se denimo na razlicna pravila sledenja izrazom in na telesno govorico – zato je od zmožnosti, iz katerih ucitelji skušajo sklepati, koliko so s slušatelji uspeli deliti svoje navdušenje (užitek – op. p.) in koliko so prisotni snov sploh razumeli, odvisna tudi izvedba poucevanja (Stras­sler 2020, primerjaj Blum 2020, Maslen 2020 in Jiang 2020). Videokonference naj bi bile zato le slabe replike2220 Primerjaj izjavo dekana Filozofske fakultete UL, po katerem je te­melj vsakega pedagoškega procesa odnos. Od njegove kakovosti so po Kuharju odvisni ucenje in drugi vzgojno-izobraževalni cilji, od­nosa iz fizicnega prostora pa ni mogoce zgolj preslikati v virtualni prostor (Spletni vir 16). medosebne komunikacije, saj udeležence, sploh pa ucite­lje, zaradi vec osredotocenja na zaznavanje neverbalnih znakov komunikacije predvsem izcrpavajo. Poucevanje je lahko uspešno le, ko afekt in razmišljanje delujeta vzaje­mno in ko si udeleženci želijo neformalne in neavtoritar­ne komunikacije. Tega pa spletna orodja, kot je denimo Zoom, ne omogocajo, saj denimo niti niso narejena za socasni, ampak le za govor enega (Blum 2020, primerjaj Jiang 2020). Ameriško antropološko združenje je v zve­zi s tem izpostavilo še, da prava razlika ni med spletnim in izobraževanjem v živo, ampak med izobraževanjem, osredotocenim na vsebino, in izobraževanjem, osredoto­cenim na posameznika. V novih družbeno-zdravstvenih razmerah naj bi se usmerili predvsem v slednje in premi­sleke o nevprašljivem, samoumevnem in novih možnostih ter vpogledih spodbujali na nacine, da si jih posamezniki lahko zapomnijo, da jih lahko (tudi z emsko perspektivo) usvojijo (Wesch 2020, primerjaj Spletni vir 19).2321 Zato naj bi se izvajalci iz tedna v teden s študenti pogovarjali o teh novih pravilih vkljucevanja in jim pojasnjevali, kaj od njih zahteva­jo: pogovarjali naj bi se o tem, kako živahne so virtualne razprave, kako pozorni so njihovi medsebojni odzivi, zanimalo naj bi jih, kako pogosto celoten razred razpravlja o zadovoljstvu z delom, razprave na predavanjih pa naj bi si prizadevali nadgraditi v okviru spletnih diskusijskih skupin (McMurtrie 2020c). (Post)koronsko poucenjenje: digitalizacija, posredovanje in vodenje? Zaradi epidemioloških razmer in zdravstvenih priporocil je Filozofska fakulteta UL študijsko leto 2020-2021 zacela s hibridnim modelom izobraževanja, od 26. okto­bra 2020 pa so (bili) vse univerze in vsi samostojni viso­košolski zavodi zaprti »za vse dejavnosti, kjer je potrebna fizicna prisotnost študentk/študentov, vkljucno z vajami in študentskim raziskovalnim delom« (Spletni vir 21). Po predstavitvi nekaj dilem v zvezi z izkušnjami in možnost­mi poucevanja po hibridnem modelu prispevek zato raje zakljucujem le še z nekaj kratkimi premisleki o možnostih in posledicah spletnega (visokošolskega) poucevanja na sploh,2422 To je eden od komentatorjev skušal ponazoriti s primerjavo: »Splet­no poucevanje je podobno gledanju posnemovalcev skupine The Beatles. Prijetno, dobra vsebina, a ne prava stvar« (komentar k Strassler 2020, Fancy free, 4. 5. 2020). pri cemer izhajam predvsem iz dela antropologa Tima Ingolda (2018). Najprej – za spletno visokošolsko izobraževanje je treba zagotoviti spletne povezave in tehnicne zmožnosti. Leta 2020 je Univerza v Ljubljani ta­ko ustanovila center za uporabo informacijsko-komunika­cijskih tehnologij v pedagoškem procesu, saj: Proces digitalizacije se je v casu zapovedane karantene pospešil in prispel do tocke, ko je postal nepogrešljiv. Nekateri so opazili njegove prednosti, drugi njegove sla­bosti,2523 Vec o prilagoditvah na ukinjanje izobraževalnih programov, spletno poucevanje in (metodološko) spremenjeno raziskovanje glej Spletni vir 18, McClaurin 2020, Wesch 2020. vendar je njegova nadaljnja integracija neizogibna /…/ Študij prek spleta bi tako lahko omogocil, da bi se lahko nekateri izobraževali od doma, kar bi sicer negativ­no vplivalo na njihov proces socializacije in spoznavan­ja novega okolja, bi pa lahko ob tem prihranili, tudi za prevoz do kraja študija. Hkrati študij prek spleta zahteva vecjo angažiranost obojih, študentov in profesorjev, prvi morajo mocneje poprijeti za samostojno delo, drugi vložiti vec v pripravo pedagoškega procesa. (Nikolic 2020) »Nove, sistemske rešitve v izobraževanju« je napove­dovala že omenjena raziskava Zavoda RS za šolstvo, po kateri »uporaba tehnologije omogoca inoviranje vzgoj­no-izobraževalnega procesa,« tehnološko podporo pa je treba »integrirati v vse elemente pedagoškega procesa,« ki poteka na daljavo (Spletni vir 9, primerjaj Rupnik Vec 2020).2624 Namenoma ne navajam casovnega okvirja takšnega poucevanja. Primerjaj pa denimo Gurukkalovo (2020: 93-94) napoved o preob­likovanju visokega šolstva: manj formalno humanisticno in druž­boslovno izobraževanje naj bi postalo spletno, s cimer bi se zmanj­šali z njim povezani stroški, obenem pa bi postalo dostopnejše širši javnosti. Po drugi strani naj bi bile medicina, farmacija, zdravstvena nega, »ciste (naravoslovne) vede« (fizika, biologija, kemija), strojni­štvo in arhitektura deležne vec financiranja in zato tudi neposrednega stika s študenti. Spletno izobraževanje naj bi bilo bolj ucinkovito, hitrejše in cenejše, spremenilo pa naj bi tudi pojmovanje poucevanja, ocenjevanja, kvalitete, kompetentnosti, rezultatov, dostopnosti, ena­kosti in odlicnosti. Primerjaj tudi navedbe o selitvi dodiplomskega študija na splet in kombiniranju neposredne in spletne izvedbe pri podiplomskem študiju (Chesbrough 2020 in Weinberg 2020). Tehnologizacija pa nadalje zajema tudi izo­braževanje uporabnikov razlicnih pripomockov in orodij, med drugim tudi pedagoških delavcev, katerih prihodnjo vlogo vsaj nekatera omenjena priporocila vidijo predvsem v posredništvu in vodenju. A kritizirati podrejanje izobraževanja trgu tehnicnih pripomockov oziroma poucenjenju (learnification) (glej Štefanc in Šebart 2020: 17-21), pri katerem prostor ucenja izgubi ves svoj pomen (Ingold 2018: 20), se zdi, kot bi bi­lo pred epidemijo oziroma pandemijo koronavirusa morda lažje. Vsaj tako se lahko vsak zase, sooceni z razlicnimi stopnjami (zdravstvenih in drugih) strahov, cinicno namrd­nemo. Že Ingold (2018: 17) je denimo informacijsko so­dobnost videl naklonjeno predvsem prenosu, ne pa tudi iz­kušnjam in izkustvenemu ucenju, trg pa kot tistega, ki jasno ve, kaj študent potrebuje in ki ga je za vsak njegov dosežek pripravljen tudi nagraditi. A »obljuba izobraževanja« je po Ingoldu ravno v možnosti odziva (vseh udeležencev), v njihovi udeleženosti, ki pa jo prenos utiša, saj gre za po­navljanje znanih postopkov, rutin, vzorcev, trening množic ucecih se, izoliranih posameznikov »slepih in gluhih za vse ostale«, obenem pa zasicenih z nenehnim dotokom infor­macij (Ingold 2018: 54-5; primerjaj Turk Niskac 2021). Razliko med šolami in univerzami in t. i. ucnimi okolji po Ingoldu zagotavlja ravno prostor – proizvaja namrec javno dostopno skupnost uciteljev in ucencev in od njih zahteva cim vecjo prisotnost, pozornost in odzivnost.2725 Denimo: Trgovski potniki z ucinkovitimi tehnicnim rešitvami za ucenje na daljavo so že kot kobilice naskocili šolsko polje /…/ Bistveno bolj unicevalen je proces, ki bo v obdobju ‚nove normalizacije‘ nujno pripeljal do elitizacije: delitve šol na tiste, ki lahko zadosti­jo ‚strokovnim‘ sanitarnim standardom, in na šole, ki tega ne mo­rejo /…/ Prav zato se moramo upreti nesmiselni tehnologizaciji in sanitarizaciji šolskega polja in izobraževalnega procesa. Za vsako ceno si moramo prizadevati za izvajanje pouka v ucilnicah in pre­davalnicah v okolišcinah, ki ne bodo ‚na novo normalne‘, ampak Zato študij tudi ni toliko poraba (npr. prenos informacij) kot je produk­cija, saj sodelovanje med udeleženci poraja spremembe in preoblikuje vsakega od udeležencev izobraževanja (Ingold 2018: ix, 4, 5; primerjaj tudi Biesta 2005).28po znanje, ampak hodijo tudi med ljudi: druženje z vrstniki, prija‚normalno normalne‘. Otroci in mladostniki ne hodijo v šolo le teljevanje, sodelovanje, vzajemna pomoc, vse to so kljucne prvi­ne šolskega polja, ki jih ne more nadomestiti nobena tehnologija: sošolci se morajo dotikati, morajo biti skupaj. (Muršic 2020)­ Kot sta se spraševala že Štefanc in Šebart, pa je vprašanje – ce dodam, tudi ali pa sploh od marca 2020 naprej – ali si prostorov srecevanj, kriticnosti, avtonomnosti, samos­tojnosti in angažiranosti sodobna družba, podrejena svo­bodnemu trgu (in covidu-19), sploh želi. Oziroma ali se jih sploh odloci dopustiti. Sintagmi »vseživljenjsko (na po­sameznika osredotoceno) ucenje« oziroma »doba ucenja« namrec obvladujeta imperativ ekonomske ucinkovitosti in konkurencnosti, smisel znanja kot vrednote na sebi ter vzgoje, ki vodi k avtonomni in svobodni osebnosti, pa se po Štefancu in Šebartovi (2020: 27) izgubljata (danes morda še toliko bolj). Poucenjenje vzgoje in izobraževan­ja tako sicer lahko da navaja k ucinkovitosti, morda po­sameznike pripravlja za vstop na trg dela, a pri tem ne marginalizira le pomena poucevanja in vloge splošnoizo­braževalnega znanja, ampak tudi vlogo ucitelja (Štefanc in Šebart 2020: 27-28). Ideja o užitku poucevanja, spoznavanja in študija se zato vse bolj zdi le še kot blasfemija. Literatura in viri BIESTA, Gert: Against Learning. Reclaiming a Language for Education in an Age of Learning. Nordisk Pedagogik 25, 2005, 54–66. BLUM, Susan D.: Why We’re Exhausted by Zoom, Inside Hi­gher Ed, 22. 4. 2020; https://www.insidehighered.com/advi­ce/2020/04/22/professor-explores-why-zoom-classes-deplete­-her-energy-opinion, 3. 11. 2020. CHESBROUGH, Henry: Higher Education At The Covid-19 Crossroads, Forbes, 19. 5. 2020; https://www.forbes.com/sites/henrychesbrough/2020/05/19/higher-education-at-the-covid-19­-crossroads/#3eb44bccbee3, 3. 11. 2020. FLOGIE, Andrej: Slovensko izobraževalno omrežje. Bilten e­-šolstva: E-šolstvo in slovensko izobraževalno omrežje 5, 2011, 22-28. GAEBEL, Michael: European Higher Education in the Covid-19 Crisis. V: Regional/National Perspectives on the Impact of CO­VID-19 on the Higher Education. Pariz: International Associati­on of Universities, 2020, 9-17. GURUKKAL, Rajan: Will COVID 19 Turn Higher Education into Another Mode? Higher Education for the Future 7/2, 2020, 89–96. HUGHES, Conrad: What lessons from the coronavirus pande­mic will shape the future of education? World Economic Forum; https://www.weforum.org/agenda/2020/05/covid19-lockdown­-future-education/, 6. 5. 2020. INGOLD, Tim: Anthropolog and/as Education. London in New York: Routledge, 2018. JIANG, Manyu: The Reason Zoom Calls Drain Your Ener­gy, BBC, 22. 4. 2020; https://www.bbc.com/worklife/article/20200421-why-zoom-video-chats-are-so-exhausting, 3. 11. 2020. KANDRI, Salah-Eddine: How COVID-19 is driving a long­-overdue revolution in education. World Economic Forum; https://www.weforum.org/agenda/2020/05/how-covid-19-is­-sparking-a-revolution-in-higher-education/, 12. 5. 2020. KROFLIC, Robi: Od kulture ucenja h kulturi poucevanja (In­tervju z novinarko Tatjano Cvirn je nastal za objavo v casopisu Novi Tednik, v skrajšani obliki pa je bil objavljen v cetrtek, 23. 4. 2020); https://pedagogika-andragogika.ff.uni-lj.si/aktualno­-covid-19, 3. 11. 2020. LI, Cathy in Farah Lalani: The COVID-19 pandemic has chan­ged education forever. This is how. World Economic Forum; https://www.weforum.org/agenda/2020/04/coronavirus-educa­tion-global-covid19-online-digital-learning, 29. 4. 2020. MARINONI, Giorgio, Hilligje Van’t Land in Trine Jensen: The Impact of Covid-19 on Higher Education Around the World: IAU Global Survey Report. Pariz: International Association of Uni­versities, 2020. MASLEN, Geoff: COVID-19 – Online Leads to Student Perfor­mance Decline, University World News, 4. 5. 2020; https://www.universityworldnews.com/post.php?story=20200504161024165, 3. 11. 2020. MCCLAURIN, Irma: COVID-19 is a Game Changer for Gradu­ate Schools and Anthropology, Anthropology News, 3. 6. 2020; https://www.anthropology-news.org/articles/a-game-changer­-for-grad-schools-and-anthropology/, 9. 8. 2021. MCMURTRIE, Beth: The Way We’ll Teach Now: Are Colleges Ready for a Different Kind of Classroom This Fall? The Chroni­cle of Higher Education 66/29, 2020a, 10. MCMURTRIE, Beth: The Coronavirus Has Pushed Courses On­line. Professors Are Trying Hard to Keep Up, The Chronicle of Higher Education 66(26), 29. 3. 2020b; https://www.chronicle.com/article/the-coronavirus-has-pushed-courses-online-profes­sors-are-trying-hard-to-keep-up/, 3. 11. 2020. MCMURTRIE, Beth: The New Rules of Engagement, The Chro­nicle of Higher Education 67(4), 16. 10. 2020c; https://www.chronicle.com/article/the-new-rules-of-engagement, 3. 11. 2020. MURŠIC, Rajko: Med eliminacijo virusa in preoblikovanjem družbe v infekcijsko kliniko, Delo, Sobotna priloga, 22. 8. 2020; https://www.delo.si/sobotna-priloga/med-eliminacijo-virusa-in­-preoblikovanjem-druzbe-v-infekcijsko-kliniko/, 3. 11. 2020. NIKOLIC, Pia: Digitalizirana prihodnost študentov, Mladina 34, 21. 8. 2020; https://www.mladina.si/200715/digitalizirana-priho­dnost-studentov/, 3. 11. 2020. PETTIT, Emma: Who Gets to Teach Remotely? The Decisi­ons Are Getting Personal, The Chronicle of Higher Education 66(32), 22. 6. 2020; https://www.chronicle.com/article/who­-gets-to-teach-remotely-the-decisions-are-getting-personal, 3. 11. 2020. RUPNIK VEC, Tanja idr.: Analiza izobraževanja na daljavo v casu epidemije Covid-19 v Sloveniji, Delno porocilo, julij 2020, Ljubljana: Zavod RS za šolstvo 2020; https://www.zrss.si/digi­talnaknjiznica/IzobrazevanjeNaDaljavo/2/, 3. 11. 2020. Spletni vir 1: United Nations Academic Impact, COVID-19 and Higher Education: Learning to Unlearn to Create Education for the Future, 4. 5. 2020; https://www.un.org/en/academic-impact/covid-19-and-higher-education-learning-unlearn-create-educati­on-future, 9. 8. 2021. Spletni vir 2: United Nations Academic Impact; https://en.wikipedia.org/wiki/United_Nations_Academic_Impact, 3. 11. 2020. Spletni vir 3: IESALC Unesco, Coronavirus Covid-19 And Hig­her Education: Impact and Recommendations, 9. 3. 2020; https://www.iesalc.unesco.org/en/2020/03/09/coronavirus-co­vid-19-and-higher-education-impact-and-recommendations/, 3. 11. 2,020. Spletni vir 4: Slovensko izobraževalno omrežje; https://sio.si, 3. 11. 2020. Spletni vir 5: Unesco National Learning Platforms and Tools; https://en.unesco.org/covid19/educationresponse/nationalre­sponses, 3. 11. 2020. Spletni vir 6: Slovensko izobraževalno omrežje – 2020; https://www.eu-skladi.si/sl/ekp/primeri-dobrih-praks/slovensko­-izobrazevalno-omrezje-2013-2020#:~:text=%20Sloven­sko%20izobra%C5%BEevalno%20omre%C5%BEje%20%E2%80%93%202020%20%201,globalno%20za­gotavlja%20brezpla%C4%8Dni%20in%20varni%20brez%C5%BEi%C4%8Dni...%20More%20, 3. 11. 2020. Spletni vir 7: World Economic Forum, Schools of the Future: Defining New Models of Education for the Fourth Industrial Re­volution, 14. 1. 2020; https://www.weforum.org/reports/schools­-of-the-future-defining-new-models-of-education-for-the-fourth­-industrial-revolution, 3. 11. 2020. Spletni vir 8: World Bank, The COVID-19 Crisis Respon­se: Supporting Tertiary Education for Continuity, Adaptation, and Innovation; http://documents1.worldbank.org/curated/en/621991586463915490/The-COVID-19-Crisis-Response-Su­pporting-Tertiary-Education-for-Continuity-Adaptation-and-In­novation.pdf, 3. 11. 2020. Spletni vir 9: Zavod RS za šolstvo, Izobraževanje na daljavo v casu epidemije Covid-19 v Sloveniji, 7. 7. 2020; https://www.zrss.si/novice/izobrazevanje-na-daljavo-v-casu-epidemije-co­vid-19-v-sloveniji/, 9. 8. 2021. Spletni vir 10: Nakvis, Koronavirus Covid-19-visoko šolstvo; https://www.nakvis.si/aktualno/koronavirus-covid-19/, 3. 11. 2020. Spletni vir 11: Univerza v Ljubljani, UL in koronavirus; https://www.uni-lj.si/ul_in_koronavirus/, 3. 11. 2020. Spletni vir 12: Filozofska fakulteta. Neposredna izvedba študijskega procesa na fakultetah je temelj univerzitetnega izobraževanja; http://www.ff.uni-lj.si/novice/Neposredna_izvedba_studijskega_procesa_na_fakultetah_je_temelj_univer­zitetnega_izobrazevanja, 15. 8. 2020. Spletni vir 13: International Association of Universities, CO­VID-19: Higher Education Challenges and Responses; https://www.iau-aiu.net/Covid-19-Higher-Education-challenges-and­-responses, 3. 11. 2020. Spletni vir 14: German Academic Exchange Service, COVID-19 Impact on International Higher Education: Studies & Forecasts; https://www.daad.de/en/information-services-for-higher-educa­tion-institutions/centre-of-competence/covid-19-impact-on-in­ternational-higher-education-studies-and-forecasts/, 3. 11. 2020. Spletni vir 15: Covid-19 Social Science Lab; http://www.covid­soclab.org/, 3. 11. 2020. Spletni vir 16: Posameznik in družba v casu distance, Inte­lekta, 7. 7. 2020, RTV Slovenija; https://www.rtvslo.si/4d/arhiv/174704853?s=mmc, 3. 11. 2020. Spletni vir 17: Izzivi koronskega študijskega leta, Vroci mikro­fon, 30. 9. 2020, RTV Slovenija; https://4d.rtvslo.si/arhiv/vroci­-mikrofon/174721602, 3. 11. 2020. Spletni vir 18: American Anthropological Association; https://www.americananthro.org/covid-19, 3. 11. 2020. Spletni vir 19: From Potlatch to Prisoner’s Dilemma: An Effec­tive Classroom Simulation for Teaching Some Anthropological Concepts, Teaching Anthropology; https://www.teachinganthro­pology.org/2019/02/01/from-potlatch-to-prisoners-dilemma-an­-effective-classroom-simulation-for-teaching-some-anthropolo­gical-concepts/, 9. 8. 2021. Spletni vir 20: The Chronicle of Higher Education; https://en.wikipedia.org/wiki/The_Chronicle_of_Higher_Education, 3. 11. 2020. Spletni vir 21: Univerza v Ljubljani, Univerze in študentski domovi zaprti, 26. 10. 2020; https://www.uni-lj.si/v_ospred­ju/2020102611530170/ 26. 10. 2020, 3. 11. 2020. STRASSLER, Karen: What We Lose When We Go From the Classroom to Zoom, The New York Times, 4. 5. 2020; https://www.nytimes.com/2020/05/04/sunday-review/zoom-col­lege-classroom.html, 3. 11. 2020. ŠTEFANC, Damijan in Mojca K. Šebart: Nekaj razmislekov o razmerju med formativnim spremljanjem in ocenjevanjem zna­nja. Sodobna pedagogika 71/1, 2020, 10-31. TAM, Gloria in Diana El-Azar: 3 ways the coronavirus pandemic could reshape education. World Economic Forum; https://www.weforum.org/agenda/2020/03/3-ways-coronavirus-is-reshaping­-education-and-what-changes-might-be-here-to-stay/, 13. 5. 2020. TURK NISKAC, Barbara: Distance Learning and New Forms of Discipline During the Pandemics. Narodna umjetnost 58/1, 2021, 85-106. WEINBERG, Adam: 5 Ways COVID-19 Will Change Higher Education Forever, and How Colleges Can Adapt, USA Today, 8. 4. 2020; https://eu.usatoday.com/story/opinion/2020/08/04/how-covid-19-change-higher-education-long-term-colu­mn/5571095002/, 3. 11. 2020. WESCH, Michael: Saving Anthropology from COVID-19, Anthropology News, 19. 6. 2020; https://www.anthropology­-news.org/articles/saving-anthropology-from-covid-19/, 9. 8. 2021. WILLIAMS JUNE, Audrey: Did the Scramble to Remote Lear­ning Work? The Chronicle of Higher Education 66/36, 2020, 4-5. Fragments of Experiences and Perspectives about (post-)Covid-19 Higher Education Unlike the majority of similar articles, the text does not focus on the perspective of students, but on the experiences of educa­tion professionals with online education in the spring of 2020, when the Covid-19 epidemic/pandemic was announced. The teaching staff of the Department of Ethnology and Cultural Anthropology, Faculty of Arts, University of Ljubljana, contri­buted their experiences in a short survey, in the article, however, they are also compared to similar materials from elsewhere. Moreover, they are discussed in the context of various recommendations given by some global institutions and their guidelines or strategies related to the future of (higher) education. Modern technical infrastructure and the competencies of the teaching staff appeared to be the key problems of (higher) education during the Covid-19 epidemic/pandemic, according to the expe­riences of the teaching staff, however, “the lack of a direct human contact” was the biggest problem. In fact, technologically mediated teaching is more similar to one-way communication, to a large extent disabling its non-verbal aspects, which dee­pens the differences between learning and teaching, between knowledge transfer and understanding, between cognition and curiosity more than anything else. Moreover, online education is also much more time-consuming and physically demanding. Thus, as revealed by the experiences, digitalisation of education only deepens the differences and inequalities between the participants involved, while also radically limiting the possibilities for dialogue. The discrepancy between the experiences on the one hand and the recommendations and proposed models of higher education on the other therefore raises the question if and how it is technologically possible to make online interaction meaningful, if and how it is possible to turn rapid learning into rapid teaching and thus avoid the already widespread processes of learnification. 26 Tudi Slovensko izobraževalno omrežje, »osnovna tehnološka in organizacijska infrastruktura, ki omogoca vkljucevanje vseh zain­teresiranih ciljnih skupin v sodobne izobraževalne procese« (Flogie 2011: 22), se je kot izredno pomembno izkazalo »med letošnjo pan­demijo, ko so vzgojno-izobraževalni zavodi ucni proces preselili na splet oz. na daljavo.« Gre za Unescov nacionalni portal, ki skrbi za ažurne informacijske storitve, kataloge vešcin, repozitorij e-gradiv in tehnicne vsebine, na voljo osnovno- in srednješolskim ucencem in uciteljem v Sloveniji (glej Spletni vir 4, 5 in 6). 27 Podobno je izpostavil tudi dekan Filozofske fakultete in dodal, da je izoliran v kabinetu nemogoce biti kriticen, avtonomen, samosto­jen in angažiran - za vse to so namrec potrebni prostori srecevanja (Spletni vir 16). 28 Ucenje je zato skupno tako izobraževanju kot antropologiji, saj naj bi po Ingoldu antropologija predvsem izobraževala oziroma združevala tako skrb kot radovednost – ne proucuje namrec drugih, ampak skupaj z njimi, ne opazuje, ampak sodeluje (Ingold 2018: 2, 59, 61, 64). * Mateja Habinc, dr. etnologije, izredna profesorica, Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo; mateja.habinc@ff.uni-lj.si. Covid-19 Mateja Habinc Covid-19 Mateja Habinc Covid-19 Mateja Habinc Covid-19 Mateja Habinc Covid-19 Mateja Habinc Covid-19 Mateja Habinc Covid-19 Mateja Habinc Covid-19 Mateja Habinc Covid-19 Marijana Hameršak* in Marta Stojic Mitrovic** PANDEMIJA KORONAVIRUSNE BOLEZNI IN PROCESI OMEJEVANJA NA HRVAŠKEM IN V SRBIJI Kratki znanstveni prispevek | 1.03 Datum prejema: 12. 9. 2020 Izvlecek: V besedilu piševa o dinamikah sprememb in prepu­stnosti meja v obdobju prvega zaprtja med marcem in majem 2020 na Hrvaškem in v Srbiji. V obravnavanem obdobju se je procese omejevanja, ki so jih države uveljavljale za nadzor nad gibanjem in omejevanjem stikov v javnih politikah in diskurzih, zacelo razumeti kot nujne ukrepe za preprecevanje širjenja okužbe. Namen besedila je pokazati, kako lahko procesi ome­jevanja ustvarjajo nova družbena in politicna razmerja in fizicne realnosti. Kljucne besede: covid-19, zaprtje, migracije, omejevanje Abstract: The article traces the dynamics of transformation and porosity of borders in the period of the initial Covid-19 lock­down from March to May 2020 in Croatia and Serbia, when the bordering processes, manifested in state-governed activities to enforce mobility control and societal exclusion, got prominence in public policy and discourse as the necessary means to pre­vent the spread of the virus. The aim of the article is to shed light on the ability of bordering processes to generate new so­cial and political relations and physical realities. Keywords: Covid-19, lockdown, migration, bordering Po prvih kriticnih odzivih na širjenje koronavirusne bole­zni se je zdelo, da je bila ta pandemija precedencni primer hitrega in radikalnega družbenega odziva (Caduff 2020). Prvotni odziv na novi virus je bil radikalen v številnih kon­tekstih, tudi v srbskem in hrvaškem. Spodbudil je mnogo sprememb na razlicnih družbenih podrocjih in v praksah, še posebej na podrocju meja, omejevenja in (ob)mejnih režimov. Kot prikaževa v prispevku, te spremembe niso tako pogosto ustvarjale popolnoma novih meja, ampak so zahtevale prilagoditve v poudarjanju in prikazovanju ob­stojecih meja, ki naj bi locevale. Za obravnavo teh sprememb in spremenljivosti meja na splošno uporabljava termin modalnost. S tem pojmom, izposojenem iz jezikoslovja (Winter in Gärdenfors 1995; Swanson 2008), želiva poudariti vecpomenskost, množic­nost stališc pa tudi interaktivnost, pozicijskost in situacij­skost procesov omejevanja ter ustvarjanja in dekonstrukcije meja. Poudariti želiva, da meje ne nastajajo zgolj z družbe­nopoliticnimi procesi izkljucevanja, temvec ustvarjajo tudi nova družbena in politicna razmerja ter fizicne realnosti. S pojavom pandemije koronavirusne bolezni so razlicne meje zacele prevzemati vlogo državnih meja. Tako v Srbiji kot na Hrvaškem so jih vzpostavljali in ukinjali na razlicnih ravneh. Z zaprtjem in uvedbo radikalnih omejitev gibanja prebivalcev je na primer preckanje notranjih meja, denimo meja med obcinami in regijami na Hrvaškem,11 Na primer odlocitev, da se prepove zapušcanje kraja prebivališca in stalnega naslova na Hrvaškem (Spletni vir 1). v Srbiji pa celo gibanje izven dovoljene razdalje od naslova prebivali­šca, postalo podobno preckanju državnih meja. Za prehod je bilo treba dokazati, da je preckanje upraviceno ali ce­lo dovoljeno z uradnim potrdilom.22 Za gibanje zunaj doma med dolocenimi obdobji so bila npr. potrebna posebna dovoljenja, ki jih je izdalo srbsko Ministrstvo za notranje zadeve (Spletni vir 2). V Srbiji je prisotnost oborožene vojske na ulicah, pred bolnišnicami, poštami itd. postala nekaj obicajnega.33 Za primer glej fotografski arhiv srbskega Ministrstva za obrambo (Spletni vir 3) in Spletni vir 4. Ravno ta vseprisotna in, še po­membneje, vsezaznavna militarizacija javnih prostorov je postala pokazatelj izrednega stanja in okolišcin. V okviru strogih protikoronskih ukrepov in omejitev je bilo razlikovanje med »zdravimi« in »bolnimi« (kar niso bili samo tisti s potrjeno diagnozo koronavirusne bolezni, temvec vsi z najpogostejšimi simptomi te bolezni) osnov­na družbena locnica. Nacionalnost, poklic in družbeni ra­zred so bili zliti v jedro te delitve, ki je nazadnje ustvarjala ogrožene »nas« in nevarne »druge«. Kljub navideznemu osredinjanju na okužene proti domnevno zdravim se je tako v ozadju pospeševalo utrjevanje družbenih privilegijev in asimetrij znotraj držav in na njihovih mejah. Kriza (New Keywords Collective 2016) je prepad med razredi prigna­la do ravni karikature. Medtem ko so na »praznih« cestah brezdomci stali v dolgih vrstah za hrano v maloštevilnih javnih kuhinjah, ki so ostale odprte, so ostali zaceli hrano redno narocati na dom. Ta primer poudarja tudi pozicio­nalnost praznine, ki se jo dojema samo v odnosu do prica­kovane »scenografije«. Izredni ukrepi, odlocitve, uredbe, ukazi ter prepoved gibanja in predvsem zbiranja, kar je na diskurzivni ravni upravicevalo izredno stanje, so ustvarili utvaro razumskosti in nujnosti ter vzpostavili jasno zameje­ne kategorije, ki se jih lahko utrjuje še naprej. V dolocenih trenutkih se je družba zdela izrazito razdeljena na države, obcine, starostne skupine, ekonomsko nujne in nenujne kategorije, ogrožene in ogrožajoce. Pa vendar podrobnejši pogled nakazuje na precej bolj vecplastno situacijo. V obravnavanem obdobju so državne meje postale osre­dnje tocke protipandemicnih intervencij. V Srbiji, pa tudi na Hrvaškem, so bile državne meje prve, ki so se uradno zaprle, in v naslednjih mesecih ostale bolj ali manj zaprte, cetudi so se scasoma, v skladu s politicnimi in ekonomski­mi prioritetami, zacele predvidevati množice izjem. Zapr­tje državnih meja na Hrvaškem je bilo dvojno regulirano: z odlocitvijo vodstva Civilne zašcite, ki je odgovorno za »omejevanje vdora bolezni med prebivalstvo in za krepi­tev nadzora nad širjenjem koronavirusa« (Spletni vir 5), pa tudi z odlocitvami o prepovedi vstopa državljanov držav, ki niso clanice EU, kar je temeljilo na sklepu Evropske komisije in na dejstvu, da leži Hrvaška na zunanji meji EU (Spletni vir 6). Na splošno je bilo v kontekstu Evropske unije med zaprtjem, zelo podobno kot leta 2015, opazno nagnjenje k izgradnji in utrjevanju državnih meja s pre­vlado vestfalske paradigme in, kot ga je že pred casom poimenovala Liisa Malkki, »nacionalnega reda stvari« (Malkki 1995) prav znotraj nadnacionalnega okvira EU. Leta 2015 so se evropske države »zašcitile« z »varnostni­zacijo«, nekatere celo z militarizacijo državnih meja. Ven­dar poostreno varovanje ni bilo usmerjeno proti drugim državam, temvec proti civilistom (beguncem in drugim migrantom), podobno kot je zdaj usmerjeno v zašcito pred virusom. V tem procesu se je državno mejo dojemalo kot obrambno crto – kot oviro, prepreko. V kontekstu pandemije in zaprtja se meje niso le utrjevale in zapirale, ampak tudi vecale oziroma se dobesedno širile. Dne 25. aprila 2020 je »srbska vlada predstavila sklep, ki doloca zacasen zaseg prostora, ki ga imajo v lasti pravne in fizicne osebe blizu meje s Severno Makedonijo in Bol­garijo. Cilj tega ukrepa je preprecitev širjenja nalezljive bolezni covid-19 [...], predvsem pri množicnem neavtori­ziranem preckanju državne meje zunaj uradnih prehajanj meja« (Spletni vir 7). Administrativna rekonceptualizacija državne meje je le-te spremenila iz crte v pas. Poleg tega so se, v nasprotju z dojemanjem državne meje kot crte ali pasu, ki strogo locuje znotraj in zunaj, državne meje s prvimi odzivi na koronavirusno bolezen ob širjenju navzven hkrati zacele širiti tudi navznoter. V Srbiji so na primer vojaki, ki so varovali mejo, v polni bojni pripra­vljenosti svoje orožje usmerjali v notranjost, proti ozemlju Srbije, ne pa navzven, proti sosednjim državam (Spletni vir 8). Na ta nacin se je meja aktualizirala kot orodje notra­njega nadzora, z namenom preprecevati izstop in ne vstop na ozemlje države. Državna meja je tako postala enaka stenam zapora (glej Newman 2011: 43). V nasprotju z razširjenim in skoraj absolutno sprejetim uradnim imperativom, da je državne meje treba popolno­ma zapreti, so te celo med zaprtjem, kot bova skušali pri­kazati, delovale bolj podobno membranam kot preprekam (Papadopoulos et al. 2008), medtem ko se je izkljucevanje kazalo kot selekcija (Walters 2009). Z nekaj razlikami in prekinitvami sta obe državi svojim državljanom dejansko dovoljevali preckanje meje (za namene vracanja ali repa­triacije). Mejni spektakli (de Genova 2013), ki so sicer rezervirani za »ilegalna« preckanja in humanitarno mejo (Walters 2011: 137), so se v casu pandemije koronaviru­sne bolezni nanašali na državljane in zakonite rezidente ter se izražali v podobah množic, številni ljudi, cakajo­cih na odobritev preckanja, šotorov za nujne sprejeme, v porocilih o skrb vzbujajocih nastanitvah itn. (Ilic Krasic 2020). Mejni prehodi so ostali odprti tudi za komercialni tranzit, prevoz tovora ter za tuje in »cezmejne« delavce, zdravstvene delavce, raziskovalce, diplomate, policiste in nekatere druge skupine (Spletni vir 9). Med zaprtjem so državne meje še vedno preckali tudi ti­sti, ki jim je preckanje prepovedano tudi v »normalnih« okolišcinah, predvsem migranti z globalnega juga. Na za­cetku pandemije, preden so taborišca v Srbiji (in tudi dru­gje na zunanjih mejah EU) postala mesta za nedoloceno dolgotrajno in nelegalno množicno zapiranje ljudi, so iz­redni ukrepi ustvarjali celo upe, da jim bodo prazne ceste, gozdovi in ulice olajšali pot proti Evropski uniji. Mnogi, ki so v Beogradu cakali na svojo priložnost za premik, za skrivno preckanje hrvaške meje, »so rekli, da bodo skuša­li izkoristiti lockdown za poskus ‚gejma‘« (INFO PARK #9). Sodec po omenjenem viru, so nekateri dosegli Italijo v manj kot 24 urah, vendar pa so ta neregulirana precka­nja meja v praksi postala še težja. Pospešeni nadzor, ki ga je sprožil »strah pred virusom«, je na primer dodatno po­vecal tveganje pri uporabi javnega prevoza na Hrvaškem. Kasneje, ko so javni prevoz zaustavili, je njegova uporaba postala nemogoca. Zaustavitev rednih lokalnih avtobusnih in železniških povezav je povzrocila, da so ljudje postali bolj odvisni od tihotapcev, ki so v tem casu dvignili svo­je cene (INFO PARK #13). Na koncu obravnavanega ob­dobja, ko se je sprostila prepoved gibanja za »nenujne« delavce in družbene aktivnosti, je bilo ponovno mogoce srecati ljudi na poti. Ob takih priložnostih sva spoznali posameznike, ki so v casu zaprtja uspeli vložiti prošnjo za azil na Hrvaškem, kar jasno kaže, da se nenadzorova­ni premiki ljudi niso ustavili niti med viškom omejeva­nja gibanja. Pandemicne izkušnje teh migrantov, in tudi tiste, ki sva jih spremljali na družbenih omrežjih, so nama omogocile vpogled v vsakdanje življenje v teh ekstremno prekarnih in zelo nasilnih okolišcinah begunstva na obro­bjih Evropske unije. Na Hrvaškem, kjer je glavni spreje­mni center prosilcev za azil v Zagrebu, so se ljudje na poti soocali z dodatno negotovostjo, ovirami in pomanjkanjem zaradi mocnega potresa, ki je prizadel mesto v marcu 2020 (Walker 2020). Novice, porocila razlicnih organizacij, uradne statistike, osebni stiki in družbena omrežja pritrjujejo tezi, da je bila med pandemijo koronavirusne bolezni za ljudi na poti me­ja prepustna. Odkar so na Hrvaškem v sredini marca 2020 uradno razglasili pandemijo pa do konca aprila 2020 je po podatkih hrvaškega Ministrstva za notranje zadeve hrvaška policija zabeležila 1002 t. i. nezakonitih preckanj in 630 vrnitev iz Slovenije.44 Podatki, pridobljeni iz korespondence po e-pošti s hrvaškim Minis­trstvom za notranje zadeve, maj 2020. Povedano drugace - v casu zaprtja in domnevne popolne nemobilnosti je bilo zabeleženih vec kot 1600 prekinjenih preckanj meja ljudi na poti. Glede na podatke istega vira je v tem casu na Hrvaškem prošnjo za azil oddalo 31 ljudi. Po uradni statistiki ni mogoce ugotovi­ti, kaj se je zgodilo z ostalimi, saj je bilo v zbirnih centrih le nekaj oseb ali pa so jih uradno vrnili v Srbijo ali Bosno in Hercegovino. Zdi se, kot da so ljudje izginili, kar se je do­gajalo že v casu t. i. Balkanskega koridorja (Beznec, Speer in Stojic Mitrovic 2016: 21 et passim; Bužinkic in Hamer­šak 2018: 21 et passim). So jih, tako kot tisoce pred njimi, iz Hrvaške potisnili nazaj v sosednje, neevropske države (Bužinkic in Avon 2020)? So njihove zgodbe zabeležene v neuradnih porocilih o vracanju ali v casopisnih clankih in na družbenih omrežjih (Spletni vir 10; Spletni vir 11)? So bili, kot tisti, ki so delili svoje izkušnje z mediji, aktivi­sti in prek družbenih omrežij, oropani in pretepeni (Spletni vir 12; Avdic 2020; Šabanagic 2020)? Analize in forenzic­ne rekonstrukcije posnetkov, dokumentov in pricevanj o krutem in nasilnem verižnem vracanju iz Slovenije preko Hrvaške do Bosne in Hercegovine na koncu marca 2020 (Lüdke in Vögele 2020) žal nakazujejo pritrdilen odgovor na ta vprašanja. Kot prvi odziv na pandemijo koronavirusne bolezni je Evropska unija intenzivno utrjevala svoje zunanje meje, pa tudi zunanja obmejna obmocja – v Srbiji ter Bosni in Hercegovini je to kazala predvsem preobrazba sprejemnih taborišc v pripore. Medtem ko so med zaprtjem življenjske razmere v begunskih taborišcih na Hrvaškem z nekaterimi ekscesi, kot je gradnja ograje okoli taborišca v Zagrebu (Spletni vir 13), ostale razmeroma nespremenjene, so na drugi strani meje, v Srbiji ter Bosni in Hercegovini, tabo­rišca v tem casu doživljala radikalne spremembe. V Srbi­ji se je stroga omejitev gibanja za migrante uveljavila, še preden so bile 15. marca 2020 uradno razglašene izred­ne razmere. Ta opazna sprememba migracijske politike in prakse v Srbiji je povezana tudi s politicno situacijo v državi, z njeno stalno predvolilno kampanjo in vzponom protimigracijskega diskurza v javni in politicni sferi, ki prikazuje migrante kot grožnjo. Poleg tega je sprememba povezana tudi z militarizacijo migracij na evropski ravni: z odkrito uporabo nasilja in orožja, množicnega vracan­ja, streljanja in pobijanja civilistov na grško-turški meji (Spletni vir 14) je Evropska unija dala zeleno luc milita­rizaciji migracijskega nadzora Srbiji in ostalim državam, ki so del t. i. šcita Evropske unije (Spletni vir 15; Spletni vir 16). Evropska unija je, kot je povedal srbski minis­ter za obrambo, »prvic rekla ‘nocemo vas, ne poskušajte priti nelegalno, obstaja nacin za to.‘ [...] Unija si koncno prizadeva za enotno stališce in to bo zelo olajšalo življenje nam, ki nismo clani EU« (Spletni vir 17). Ta sprememba reprezentacije je imela izrazite materialne posledice v vsa­kdanjem življenju migrantov v Srbiji. Radikalna sprememba srbske migracijske politike se je skladala in se zlila z ukrepi za zajezitev pandemije. Z razglasitvijo izrednega stanja in objavo uradnega odloka (Spletni vir 18) so migrantom uradno prepovedali zapu­šcati taborišca, pa tudi zadrževanje izven njih. Migrante v Srbiji so tako odstranili s cest in skvotov ter jih naselili v že tako prenatrpana taborišca. Postopke za pridobivanje azila so v Srbiji (Belgrade Centre for Human Rights 2020: 12-13) ustavili. Ker je bilo v Evropski uniji izrecno do­loceno, da se morajo azilni postopki nadaljevati (Spletni vir 19), so bile okolišcine na Hrvaškem drugacne. Natrpa­na taborišca v Srbiji, ki jih je varovala oborožena vojska (Spletni vir 20), pomanjkanje hrane, higienskih izdelkov, nezmožnost vzdrževanja fizicne razdalje, strah pred epi­demijo in neskoncno ujetostjo so vodili do povecanih na­petosti. Poskusi posameznikov, da bi zapustili taborišca, so se koncali s streljanjem (Spletni vir 21), medtem ko so proteste zaradi splošne situacije zatrli z uporabo represiv­nih ukrepov, kar je vkljucevalo pretepanje, uporabo solziv­ca in premestitev v druga taborišca (Spletni vir 22).  V srbskem kontekstu se zdi, da je bila pandemija izgo­vor za odstranjevanje ljudi, »problemov« z ulic. Osrednja družbena naracija je izpostavljala, da so taborišca zaprta zato, da se migranti ne bi okužili, da so torej priprti za svoje dobro. A ljudje v taborišcih pripovedujejo, da so se pocutili kot v zaporu in pozivali k izpustitvi (Bogdano­vic 2020). Kljub temu pa so bile podobe srbske vojske, ki varuje taborišca, v javnih predstavah razumljene precej drugace, kot znak, da mora vojska taborišca nadzorovati, ker so vir nevarnosti. Ta predstava je dosegla višek med napadom na taborišce v Obrenovcu v osrednji Srbiji, ki so ga v živo prenašali na Facebooku. Mladi moški je z avtom prebil ograjo in vdrl v taborišce z besedami: »Nocem, da moja vojska varuje migrante« (Spletni vir 23). Sodec po odzivih na družbenih in klasicnih medijih je velik del jav­nosti to stališce podprl. Ukrepi za zajezitev pandemije so bili vzporedni in zliti s predhodno naznanjeno radikalno spremembo usmeritev v srbski migrantski politiki. Konec zaprtja in izrednega sta­nja v Srbiji v zacetku maja ni vplival na odprtje taborišc in izpustitev migrantov. S posebnim sklepom srbskega Ministrstva za zdravje so v taborišcih ostali še osem do­datnih dni. Šele ko je bil sprožen postopek ustavne pre­soje, so sklep umaknili (Belgrade Centre for Human Ri­ghts 2020; Spletni vir 24).55 Celo v mesecih po zakljucku izrednega stanje je bilo gibanje v in izven taborišca omejeno (Spletni vir 25). V tem casu (16. maja) pa je vrhovni vojaški poveljnik vojske, predsednik Republike Srbije Aleksandar Vucic ukazal, da se v Šid, mesto na meji s Hrvaško z velikim številom migrantov, napoti special­ne vojaške enote. Tokrat je bil argument za odlocitev ta, da potrebujejo lokalni prebivalci zašcito pred migranti. Opisana radikalna militarizacija nakazuje nadaljnjo spre­minjanje in redefiniranje meja, kar ne velja samo za Srbi­jo, temvec tudi za sosednje države in za Evropsko unijo. Nenazadnje povecano zapiranje migrantov v taborišca ob zunanjih mejah Evropske unije, ki je bilo uvedeno in vpeljano v okolišcinah pandemije koronavirusne bolezni, dodatno otežuje, zmanjšuje in upocasnjuje njihove možno­sti prehoda, kar pomeni, da se na daljavo nadzoruje meje Evropske unije. Z osredinjanjem na Hrvaško in Srbijo, dve sosednji drža­vi z razlicnima položajema in vlogama v mejnem režimu Evropske unije, sva orisali razlike in vzporednice med procesi omejevanja med prvim obdobjem zaprtja marca in aprila 2020. V obeh kontekstih je procese na mejah vzpod­budilo uvajanje nadzora gibanja in družbeno izkljuceva­nje. Vendar pa so se obmejni procesi v omenjenih okoli­šcinah razlikovali in na razlicne družbene skupine vplivali razlicno. Z analizo gradiv javnih in družbenih medijev ter porocil razlicnih državnih in civilnih organizacij sva pri­kazali glavne spremembe meja in njihove prepustnosti v casu zaprtja. Kot najpomembnejše mejne mehanizme v tem obdobju izpostavljava uvedbo postopkov, znacilnih za nadzor državnih meja, na nedržavnih mejah, materialno in nematerialno razširjanje meja, preusmerjanje nadzora gi­banja in popolno utaborišcenje nekaterih skupin, ki so jih diskurzivno zaznavali kot ogrožene ali ogrožajoce. Izkaza­lo se je, da procesi omejevanja ne le delijo obstojece druž­bene realnosti, ampak s tem, ko (re)definirajo družbene skupine, njihove odnose ter nacine in usmeritve skupne in­terakcije, tudi ustvarjajo nove. V besedilu sva se osredinili na vprašanje, kako je bilo gibanje ljudi z globalnega juga v Srbiji in na Hrvaškem podvrženo praksam imobilizacije, ki so bile izvedene v imenu boja proti pandemiji. Razume­va jih kot del multivalentih mejnih spektaklov, ki skušajo ponuditi razlago trenutnega stanja, nevarnosti, morebitne­ga kaosa in navidezne rešitve, kako se vse to lahko pre­seže. Pretiran spektakel jasnih in trdnih meja, nadzora in reda, ki ga prikazujejo uradne omejitve gibanja, policijska ura, militarizacija in stroga utaborišcenja, zakrivajo dejan­sko prepustnost meja, ki so jih še vedno redno preckali tudi najbolj zapostavljeni in celo med viškom pandemije. Zahvala Hrvaška fundacija za znanost je v sklopu projekta Eu­ropski režim iregulariziranih migracija na periferiji EU: od etnografije do pojmovnika (IP-2019-04-6642) v celoti podprla to delo. Zahvaljujeva se Anuši Babuder, ki je cla­nek prevedla v slovenšcino. Literatura in viri AVDIC, Avdo: U jeku pandemije: Hrvatska policija u BIH ile­galno prebacila 15 migranta. Žurnal, 26. 3. 2021; https://zurnal.info/novost/22893/hrvatska-policija-u-bih-ilegalno-prebaci­la-15-migranata?fbclid=IwAR0qEbCUCthi-suHrWthDXJcDm­P5OesEg81yTIgKaXpXz_zC0TNK9SJKqeg, 2. 10. 2021. BELGRADE CENTRE FOR HUMAN RIGHTS: Right to Asy­lum in the Republic of Serbia Periodic report for January June 2020. Belgrade: Belgrade Centre for Human Rights, 2020; http://azil.rs/en/wp-content/uploads/2020/08/Periodic-Report-Right-to-Asylum-in-the-RS-January-June-2020.pdf, 2. 10. 2021. BEZNEC, Barbara, Marc Speer in Marta Stojic Mitrovic: Gover­ning the Balkan Route. Macedonia, Serbia and European Border Regime. Beograd: Rosa Luxemburg Stiftung Southeast Europe, 2016; https://www.rosalux.de/fileadmin/rls_uploads/pdfs/engl/Governing_the_Balkan_Route.pdf, 5. 1. 2021. BOGDANOVIC, Nevena: Balkanska ruta i dalje ‚igra života i smrti‘. Radio Slobodna Evropa, 5. 5. 2020; https://www.slo­bodnaevropa.org/a/izbeglice-migranti-balkanska-ruta-koronavi­rus/30594672.html, 2. 10. 2021. BUŽINKIC, Emina in Marijana Hameršak: Formation and Di­sintegration of the Balkan Refugee Corridor. Camps, Routes and Borders in Croatian Context. Zagreb – Munich: Institute of Ethno­logy and Folklore Research, Centre for Peace Studies, Faculty of Political Science University of Zagreb – Centre for Ethnicity, Ci­tizenship and Migration, bordermonitoring.eu e.V., 2018; https://www.ief.hr/wp-content/uploads/2019/07/Formation_and_Disin­tegration_of_the_Balkan_Refugee_Corridor_PDF.pdf, 5. 1. 2021. BUŽINKIC, Emina in Maddalena Avon: Pushback as a Tech­nology of Crimmigration. V: Neža Kogovšek Šalamon (ur.), Causes and Consequences of Migrant Criminalization. Cham: Springer, 2020, 157–170. CADUFF, Carlo: What Went Wrong. Corona and the World af­ter the Full Stop. Medical Anthropology, 34/4, 2020, 467–487; https://anthrosource.onlinelibrary.wiley.com/doi/epdf/10.1111/maq.12599, 5. 1. 2021. DE GENOVA, Nicholas: Spectacles of Migrant »Illegality«: The Scene of Exclusion, the Obscene of Inclusion. Ethnic and Racial Studies 36/7, 2013, 1180–1198. ILIC KRASIC, Daniela: (Foto) Otvoren Morovic: Kako izgle­da srpski karantin. Nova.rs, 19. 3. 2021; https://nova.rs/vesti/drustvo/foto-otvoren-morovic-kako-izgleda-srpski-karantin/, 2. 10. 2021. INFO PARK weekly report, 10.-16. marec 2020, #9. INFO PARK weekly report, 8.-14. marec 2020, #13. LÜDKE, Steffen in Nicole Vögele: Video Documants Illegal Re­fugee Pushbacks in Croatia, 18. 11. 2020; https://www.spiegel.de/international/europe/croatia-video-documents-illegal-refu­gee-pushbacks-a-294b128d-4840-4d6b-9e96-3f879b0e69af, 2. 10. 2021. MALKKI, Liisa: Refugees and Exile: From »Refugee Studies« to the National Order of Things. Annual Review of Anthropology 24, 1995, 495–523. NEW KEYWORDS COLLECTIVE: Europe/Crisis: New Keywords of the »Crisis« in and of »Europe«. Near Futures On­line: Europe at a Crossroads 1. 2016; http://nearfuturesonline.org/wp-content/uploads/2016/01/New-Keywords-Collective_11.pdf, 5. 1. 2021. NEWMAN, David: Contemporary Research Agendas in Border Studies: An Overview. V: Doris Wastl-Water (ur.), Ashgate Re­search Companion to Border Studies. Farnham: Ashgate Publi­shers, 2011, 33–47. PAPADOPOULOS, Dimitris, Niamh Stephenson in Vassilis Tsi­anos: Escape Routes: Control and Subversion in the Twenty-first Century. London, Ann Arbor: Pluto Press, 2008. Spletni vir 1: Odluka o zabrani napuštanja mjesta prebivališta i stalnog boravka u Republici Hrvatskoj, Narodne novine; https://narodne-novine.nn.hr/clanci/sluzbeni/2020_03_35_737.html, 14. 12. 2020. Spletni vir 2: Pravna i ekonomska izdanja za uspešno i zakonito poslovanje; https://www.paragraf.rs/propisi/instrukcija-privre­dnim-subjektima-izdavanje-dozvola-nocni-rad-vanredno-stanje.html, 9. 9. 2020. Spletni vir 3: Serbian armed forces are securin border crossings, migrant centres and hospitals, Ministry of defence Republic of Serbia; http://www.mod.gov.rs/eng/15766/vojska-srbije-obez­bedjuje-granicne-prelaze-prihvatne-centre-i-bolnice-15766, 9. 9. 2020. Spletni vir 4: The engagement of Serbian Armed forces in the state of emergency, Ministry of defence Republic of Serbia; http://www.mod.gov.rs/eng/15176/angazovanje-vojske-srbije­-u-vanrednom-stanju-15176, 9. 9. 2020. Spletni vir 5: Zagreb, 23 March 2020 – Coronavirus control strenghtening measures for Croatian and foreign nationals entering the Republic of Croatia, Ministry of foreign and Eu­ropean affairs; http://www.mvep.hr/en/info-servis/press-relea­ses/,32735.html, 9. 9. 2020. Spletni vir 6: European Commision, Communication from the commission to the European parliament, the European council and the council: Covid-19: Temporary restriction on non-essen­tial travel to the EU; https://eur-lex.europa.eu/legal-content/EN/TXT/PDF/?uri=CELEX:52020DC0115&from=EN, 9. 9. 2020. Spletni vir 7: Uredba o merama za vreme vanrednog stanja, 25.4.292; https://www.propisi.net/uredba-o-merama-za-vreme­-vanrednog-stanja/, 9. 9. 2020. Spletni vir 8: Minister Vulin at the Batrovci Border Crossing: The Serbian Armed Forces carry out all tasks in the state of emergency, Ministry of defence Republic of Serbia; http://www.mod.gov.rs/eng/15180/ministar-vulin-na-batrovcima-vojska­-srbije-izvrsava-sve-postavljene-zadatke-u-vanrednom-sta­nju-15180, 9. 9. 2020. Spletni vir 9: https://www.paragraf.rs/koronavirus/strucni­-komentari/status-stranih-drzavljana-tokom-vanrednog­-stanja.html in https://narodne-novine.nn.hr/clanci/sluzbe­ni/2020_03_32_714.html, 16. 9. 2020. Spletni vir 10: Balkan region report, March 2020; https://www.borderviolence.eu/balkan-region-report-march­-2020/#more-14454, 9. 9. 2020. Spletni vir 11: Special report: Covid-19 and border violence along the Balkan route, May 12; https://www.borderviolence.eu/special-report-covid-19-and-border-violence-along-the-balkan­-route/#more-14584 in https://www.borderviolence.eu/balkan­-region-report-april-may-2020/#more-14771, 9. 9. 2020. Spletni vir 12: Ismeta Djulbezistan Dervic Ejubo­vic, Facebook profil, 24. 3. 2020; https://www.facebook.com/100000346315649/posts/3030065600348287/; 9. 9. 2020. Spletni vir 13: Welcome to prison: We are treated like animals in the zoo!!; http://komunal.org/teksti/542-welcome-to-prison-we­-are-treated-like-animals-in-the-zoo?fbclid=IwAR20Y3VlB_eGrb_TOIJ0jWMxBrlsCKpm0GZMyENNOOdtttGDMRwtzp­cMFvI, 9. 9. 2020. Spletni vir 14: Amensty international, Greece/Turkey: Asylum­-seekers and migrants killed and abused at borders; https://www.amnesty.org/en/latest/news/2020/04/greece-turkey-asylum-see­kers-and-migrants-killed-and-abused-at-borders/, 9. 9. 2020. Spletni vir 15: EU chief says Greece is Europe‘s shield in mi­grant crisis, 3. 3. 2020; https://www.bbc.com/news/world-euro­pe-51721356, 14. 12. 2020. Spletni vir 16: Alastair Jamieson, Kirsten Ripper in Alasdair Sandford, Greece is ‚Europe’s shield’ in migrant crisis, says EU chief von der Leyen on visit to Turkey border; https://www.eu­ronews.com/2020/03/03/greece-migrant-crisis-is-an-attack-by­-turkey-on-the-eu-austria, 14. 12. 2020. Spletni vir 17: Vulin: Ukoliko Vucic naredi Vojska Srbije ce za­tvoriti državnu granicu; https://www.danas.rs/drustvo/vulin-uko­liko-vucic-naredi-vojska-srbije-ce-zatvoriti-drzavnu-granicu/, 9. 9. 2020. Spletni vir 18: ...... . ........... ............ ....... ......... ..... . ........... ......... ......... . ........ .. .... . .......... ........ . ......... ......: 32/2020-3; https://www.pravno-informacioni-sistem.rs/SlGlasnikPortal/eli/rep/sgrs/vlada/odluka/2020/32/1/reg, 14. 12. 2020. Spletni vir 19: Communication from the commission: CO­VID-19: Guidance on the implementation of relevant EU pro­visions in the area of asylum and return procedures and on re­settlement (2020/C 126/02), Official journal of the European Commission; https://eur-lex.europa.eu/legal-content/EN/TXT/PDF/?uri=CELEX:52020XC0417(07)&from=EN, 9. 9. 2020. Spletni vir 20: Minister Vulin in Sjenica: the Serbian Armed For­ces are welcome in both Sjenica and Belgrade, without exception, Ministry of defence Republic of Serbia; http://www.mod.gov.rs/eng/15777/ministar-vulin-u-sjenici-vojska-srbije-je-dobrodosla-i­-u-sjenici-i-u-beogradu-bez-izuzetka-15777, 9. 9. 2020. Spletni vir 21: Minister Vulin: All migrants currently residing in Serbia must respect our country and our laws, Ministry of defen­ce Republic of Serbia; http://www.mod.gov.rs/eng/15887/mini­star-vulin-svi-migranti-koji-trenutno-borave-u-srbiji-moraju-da­-postuju-nasu-zemlju-i-nase-zakone-15887, 9. 9. 2020. Spletni vir 22: Pandemija: umjesto sapuna policijske batine! Transbalkanska solidarnost; https://transbalkanskasolidarnost.home.blog/umjesto-sapuna-policijske-batine/, 9. 9. 2020. Spletni vir 23: Internetom kruži šokantan snimak: Mladic pred vojnicima UPAO kolima u kasarnu u Obrenovcu – Ne želim da moju devojku NAPADAJU MIGRANTI!; https://www.novosti.rs/vesti/naslovna/drustvo/aktuelno.290.html:863358-Interne­tom-kruzi-sokantan-snimak-Mladic-pred-vojnicima-UPAO-ko­lima-u-kasarnu-u-Obrenovcu--Ne-zelim-da-moju-devojku-NA­PADAJU-MIGRANTI-VIDEO, 9. 9. 2020. Spletni vir 24: Prestala da važi Uredba kojom je ograniceno kre­tanje migranata i izbeglica u kampovima; https://www.azilsrbija.rs/prestala-da-vazi-uredba<-kojom-je-ograniceno-kretanje-mi­granata-i-izbeglica-u-kampovima/, 9. 9. 2020. Spletni vir 25: Klikaktiv – Centar za razvoj socijlnih politik, Fa­cebook profil, 4. 9. 2020; https://www.facebook.com/klikaktiv/photos/a.969835943078026/3506350429426552/?type=3&theater, 9. 9. 2020. SWANSON, Eric: Modality in Language. Philosophy Compass 3/6, 2008, 1193–1207. ŠABANAGIC, Esad: (Video) Život na divlje – u divljim kampovima Velike Kladuše, 16. 4. 2021; http://reprezent.ba/video-zivot-na-divlje-u-divljim-kampovima-velike-kladuse/?fbclid=IwAR3-i3qV51DDiJRysofOkcnuDrgVfO3Wkmh95YX7vYZCYNdmieBlnXMdh1E, 2. 10. 2021. WALKER, Shaun: Zagreb hit by earthquake while in coronavi­rus lockdown. The Guardian, 22. 3. 2020; https://www.theguar­dian.com/world/2020/mar/22/croatia-earthquake-causes-wide­spread-damage-zagreb, 2. 10. 2021. WALTERS, William: Foucault and Frontiers: Notes on the Birth of the Humanitarian Border. V: Ulrich Bröckling, Susanne Kra­smann and Thomas Lemke (ur.), Governmentality: Current Is­sues and Future Challenges. London and New York: Routledge, 2011, 138–164. WALTERS, William: Europe’s Borders. V: Charis Rumford (ur.), Handbook of European Studies. London: Sage, 2009, 485–505. WINTER, Simon in Peter Gärdenfors: Linguistic Modality as Expressions of Social Power. Nordic Journal of Linguistics 18/2, 1995, 1–16. The Covid-19 Pandemic and Bordering Processes in Croatia and Serbia The article deals with the transformations of borders and border regime(s) from March to early May 2020, during the initial Covid-19 lockdown in Croatia and Serbia. In that period, the bordering processes, i.e. the activities related to the imposition of mobility control and societal exclusion justified through the necessity of physical distancing and tracking the spread of the virus in an attempt to contain it, got prominence in public policy and discourse. However, the bordering processes affected different social groups differently. The article focused on the positionality and situationality of border production and destruc­tion, their liability to different interpretations, perceptions and uses, as well as their modality. It is emphasised that borders are not only being manufactured by socio-political processes of exclusion, but are also producing new social and political relations and physical realities. By analysing materials from public media, digital reports from various state and civil sector organisations, materials from social media and the authors’ own research, as well as activists’ publications and networks, the article traces the transformations of borders and their porosity. It follows the introduction of state border control procedures to non-state borders, material and immaterial widening of borders to include new territories, social groups and situations, re-direction of movement control and the total encampment of certain groups. Special attention is paid on the movement of people from the Global South in Serbia and Croatia, two neighbouring states with different positions and roles in the EU border regime, i.e. Serbia, a non-EU state and part of the EU buffer zone, and Croatia, an EU-member state and a Schengen candidate on the external border of the EU. It is shown that despite the official closures, militarisation of borders, increasingly strict encampments, and the invigoration of old migration policy techniques by the new and convenient pandemic-fighting discourse, borders are nevertheless being crossed all the time – even by those persons whose movement is highly restricted irrespective of lockdowns. * Marijana Hameršak, dr. etnologije in kulturne antropologije, višja znanstvena sodelavka, Inštitut za etnologijo in folkloristiko, Zagreb, Hrvaška; marham@ief.hr. ** Marta Stojic Mitrovic, dr. etnologije in antropologije, znanstvena sodelavka, Etnografski inštitut SANU, Beograd, Srbija; martastojic@eisanu.ac.rs. Prevod clanka: Anuša Babuder. Covid-19 Marijana Hameršak in Marta Stojic Mitrovic Covid-19 Marijana Hameršak in Marta Stojic Mitrovic Covid-19 Marijana Hameršak in Marta Stojic Mitrovic Covid-19 Marijana Hameršak in Marta Stojic Mitrovic Covid-19 Marijana Hameršak in Marta Stojic Mitrovic Covid-19 Miha Kozorog* NEGOTOVI CASI IN OPTIMIZEM PONUDKOV Kratki znanstveni prispevek | 1.03 Datum prejema: 4. 8. 2020 Izvlecek: V casu karantene sem se (pretežno) na daljavo se­stal s štirimi osebami, ki jih povezuje podjetništvo mladih, za pogovor o ekonomiji v casu epidemije koronavirusa kakor tudi o zadnji globalni gospodarski krizi, ko so omenjeni zaceli svoje podjetniške projekte. Krize ustvarjajo ekonomske spremembe; prejšnja je spodbudila podjetništvo mladih. Akterji pa so raz­mišljali v duhu etike, ki ne le v casu »krize«, ampak naceloma predpostavlja negotovost in nagle spremembe ter posledicno pripisuje velik pomen zmožnosti refleksije trenutnih okolišcin in prepoznavanju ponudkov za ustvarjanje boljših casov. Cla­nek oriše táko etiko, pogoje njenega obstoja in doloceno slepo pego njej lastnega optimizma. Kljucne besede: podjetništvo mladih, negotovi in prehodni cas, etika, optimizem, optimizem ponudkov Abstract: During the quarantine, the author held (mostly) remote meetings with four persons who have connections to youth entrepreneurship to discuss economy in the time of the Covid-19 pandemic and the last global economic crisis, during which the actors commenced their entrepreneurial projects. Crises generate economic change; the last one launched youth entrepreneurship. The actors considered the spirit of ethics, which presumes uncertainty and rapid change not only in times of “crises”, but in principle; consequently, it ascribes substan­tial meaning to the capacity to reflect on current circumstances and identify affordances for generating better times. The article outlines this type of ethics, the necessary conditions for its exist­ence, and a certain blind spot of its inherent optimism. Keywords: youth entrepreneurship, uncertain and transitional times, ethics, optimism, optimism of affordances Pocutil sem se etnografsko privilegiranega, ko se mi v ca­su karantene leta 2020 ni bilo treba zateci v avtoetnografi­jo, saj se raziskovalno posvecam osebam, vešcim spletne komunikacije. Gre za »mlade podjetnike«, to je mlade osebe,11 Okvirno sem starost predvidel med 18 in 35 let, a ta okvir upoštevam ohlapno. ki poskušajo svoje zamisli in vešcine pretvarjati v blago. Zacel sem z organizatorko »sodela« (coworking) Elo, ki me je povezala z nekdanjim »sodelavcem« Jani­jem, ta me je usmeril na svojega »podjetniškega mentorja« Nejca, ta pa na svojega varovanca, »zagonskega podjetni­ka« (startaperja) Naceta.22 Imena so izmišljena; z vsakim od njih sem se pogovarjal na nacin narativnega intervjuja. Snežna kepa, kot pravimo postopku pridobivanja sogo­vornikov, se je torej zakotalila v znamenju podjetništva. Z oznako »podjetnik« pa se omenjeni štirje identificirajo razlicno: izrazito se Nace in Nejc, deloma tudi Jani, ki je v osnovi oblikovalec, medtem ko je Ela do tega pripisa kri­ticna in raje govori o »samozaposlenih«. Rekla mi je, da je podjetnik »nevarna beseda«, saj se danes lepi na vse samo­zaposlene, ceprav niso vsi podjetniki, ampak so nekateri ustvarjalci, prevajalci, delavci. Strinjam se z njeno kriticno­stjo; neoliberalizem spodbuja samoprepoznavanje v podje­tniški vlogi celo pri tovarniških delavcih (Vodopivec 2012). Danes podjetništvo uspešno naslavlja mlade po vsem sve­tu, uporablja se kot identifikacijska platforma in jih pove­zuje v nove družbene formacije (Freeman 2014: 218, op. 11; Honeyman 2016; Kanna 2010; Magee 2019; Yurchak 2003). Ta pojav raziskujem v kontekstu Slovenije (Kozo­rog 2018a, 2018b, 2019) in namen pogovorov je bil zbrati dodatne življenjske zgodbe za nadaljevanje analiz. Zaradi epidemije pa smo se dotaknili tudi aktualnih vprašanj o nji­hovih poslovnih dejavnostih v tem izjemnem casu, pricako­vanju verjetne recesije in spominov na gospodarsko krizo, ki se je na globalni ravni zacela leta 2008. Njihovemu po­gledu na negotove case, kakršna sta epidemija in gospodar­ska kriza, se nameravam posvetiti v tem prispevku. Sogovorniki imajo razlicne dejavnosti: sodelo (Ela), ra­zvoj, proizvodnja in prodaja dodatkov za kolesa (Jani), marketing in podjetniško mentorstvo (Nejc), razvoj, proi­zvodnja in prodaja modnih dodatkov (Nace). Prav tako so si razlicni po starosti, in sicer v istem zaporedju: 41, 36, 36 in 25 let.33 V casu gospodarske krize so bili »mladi« (glej opombo 1), danes pa so bodisi to bodisi v stiku s podjetništvom mladih (ali pa oboje hkra­ti). So pripadniki razlicnih generacij, torej so se oblikovali v razlic­nih zgodovinskih okolišcinah in imajo razlicno dolgo sled izkušenj. Zato so tudi zgodovinske dogodke videli razlicno. Kljub temu cas, v katerem živijo, v nekaterih vidikih doživljajo in razumejo podobno. Povezuje pa jih relativna tržna uspešnost in jav­na prepoznavnost (o njihovih dejavnostih so že porocali mediji). Vsi so tudi predstavniki srednjega razreda z ideologijo »kreativnega razreda« (glej Bajic 2017).44 Razredni pogled na svet opredeljujem s tem, da imajo visoko izo­brazbo in da so jim bili starši zmožni eksistencno pomagati, ko je Vsi delujejo v Ljubljani, ki velja za urejeno in perspektivno podjetniško okolje (Poljak Istenic 2015: 25), posebej gle­de na druge, manjše slovenske kraje (Kozorog 2018b). Ti dejavniki zagotovo vplivajo na njihov pogled na negotove case (domnevamo lahko, da bi oseba, ki bi ji epidemija porušila vizije, okolje pa bi jo pustilo sámo, razmišljala drugace). Skupno pa imajo tudi, da so svoj trenutni projekt zaceli med ali kmalu po gospodarski krizi. Strukturne krize (Duménil in Lévy 2012: 87) so sprožilec politicnoekonomskih sprememb. Ko je bila stopnja brez­poselnosti mladih v Sloveniji visoka, leta 2013 kar okoli 25-odstotna (Spletni vir 1), so se na primer okrepili dis­kurzi o podjetniških zmožnostih mladih ljudi in državni programi za uresnicitev te vizije (Kozorog 2019). Pomisli­mo le na leta 2013 ustanovljeno vladno agencijo za podje­tništvo Spirit (Spletni vir 2), katere poslanstvo je bilo med drugim spodbujanje podjetništva v osnovnih in srednjih šolah (posebej o slednjem Benak Cvijanovic in Dopler 2020). To pa je bil tudi cas, ko so z dejavnostmi zaceli obravnavani akterji: Ela je januarja 2012 soorganizirala domnevno prvi javni dogodek sodela pri nas, Nejc se je v podjetništvu najprej preizkusil v ZDA, v casu krize pa se je vrnil v Slovenijo in leta 2012 zacel s prakticnim sveto­vanjem slovenskim startaperjem, leta 2013 je pomagal Ja­niju v kampanji za množicno financiranje (crowdfunding) njegovega projekta, Nace pa je do ideje za svoj proizvod prišel leta 2014, v prvem letniku študija ekonomije. Glede na cas zacetka njihovih dejavnosti bi lahko pomisli­li, da so jih prav neugodne ekonomske razmere z omeje­nimi možnostmi zaposlovanja in s tem povezane politike vodile v podjetništvo. Delno to drži: kot strukturni pogoj je kriza gotovo imela dolocen vpliv na njihove kariere kot tudi na kariere mladih nasploh. A v cetvorki moramo bolj kot ekonomske akterje iz nuje prepoznati mlade srednje­ga razreda, ki so v prvi vrsti udejanjali izbrane življenjske stile. Ti stili so del dinamicnega materialnega-digitalne­ga-sistemskega-družbenokulturnega itn. translokalnega okolja in tesno povezani s trgom. Vsebinsko jih zaznamu­je popularna kultura: popularna glasba, trendovski športi, ustvarjalne prakse in nenazadnje samo podjetništvo. Podkrepimo to trditev s primeri. Ela svojo dejavnost ra­zume v tesni povezavi s sodobnim negotovim casom, ko (po njenem) skupnosti sodela izboljšujejo pogoje dela in blažijo stiske samozaposlenih. Toda ceprav je njen pro­jekt neposredno odgovarjal na prekarizacijo dela v casu gospodarske krize, je bil v osnovi projekt, ki se je porodil iz njenega življenjskega stila. Bila je namrec pripadni­ca razlicnih subkultur (od adrenalinskih športov do ele­ktronske glasbe) in je vedno sledila novim trendom. Na nekem mednarodnem dizajnerskem festivalu je naletela na koncept sodela.5(ali ce bi) bilo to potrebno, ter da se identificirajo s kreativnimi industrijami in/ali sodobnimi podjetniškimi modeli (startap, množicno financiranje, podjetniške skupnosti itn.).­ A ce bi ne odkrila ravno tega, bi ver­jetno nekaj drugega iz nabora sodobnih, hkrati stilnih in preživetvenih praks ter iz tega naredila svoj projekt. Pri seznanjanju s kreativnimi industrijami je spoznala skupino mlajših industrijskih oblikovalcev, ki je prav tako razvijala nacine sodela, njen clan pa je bil Jani. Skupina se je ob oblikovanju posvecala razlicnim trendovskim dejavnos­tim (od elektronske glasbe do hipsterskega kolesarjenja). Jani je na moje vprašanje o vplivu gospodarske krize nanj in njegove sodelavce odgovoril, da krize niso niti opazili, cemur se danes nekoliko cudi, saj je bil zaradi usihajoce industrije oblikovalski sektor mocno podhranjen: O tem sem že razmišljal. Nas ta kriza ni … Mi smo bili mladi in smo bili ful pozitivni in smo videli samó opcije, imeli samó voljo. In delali ogromno, ogromno smo delali, res, se prekurili takrat. Ampak je bilo v redu, z veseljem smo to poceli. Pozitivno smo bili naravnani vsi, kljub te­mu, da smo vedeli, da je težko pa da smo podplacani […]. Kar smo uspeli ustvariti okoli tega, je bila ta community, ki se je ful mocna tu ustvarila, in to je bilo dovolj. Sicer pa so Janijevo zanimanje takrat pritegnila stalna preoblikovanja razmer in nacinov dela. Ko se je na pri­mer njegova skupina umaknila in so njihov prostor sodela prevzeli nekaj let mlajši, so takoj uvedli novosti, še mlajši naslednji nasledniki pa imajo spet nove potrebe, vrednote, miselnost, vizije, pristope in orodja. Zaradi stalnega preo­bražanja materialnega-digitalnega-sistemskega-družbeno­kulturnega itn. okolja Jani pravi, da ne želi soditi o mlajših, zanima ga le, kam (se) stvari razvijajo. Tudi Nejcevo delo lahko opredelimo kot projekt življenjskega stila. Med bi­vanjem v ZDA ga je osupnila tamkajšnja dinamicna star­tap scena, zato je želel postati podjetnik tudi sam. Krizo po letu 2008 pa mi je opisal kot spodbudo za nastanek startap scene pri nas, ki so jo on in njegovi kolegi poma­gali dejavno graditi. V tem vidi svoje poslanstvo, torej biti uspešen podjetnik in pomagati ustvarjati podjetniško skupnost, ki bi temeljila na nacelih vzajemnosti (sharing) (prim. Kozorog 2018b). Po tem nacelu širi svoja spoznanja o poslovanju v izrazito dinamicnem okolju informacijskih tehnologij in svetuje mladim, kot je tudi Janiju in Nacetu. Nace pa je bil med krizo še srednješolec in se je o tem poducil šele kasneje. Pravi, da je postal podjetnik, ker je ambiciozen in ker hoce biti »sam svoj šef« (prim. Free­man 2014: 16; Kozorog 2019: 24; Magee 2019). Ceprav gospodarske krize ni obcutil, vidi cas, v katerem živi, kot v celoti zaznamovanega z negotovostjo: Mi smo rojeni v ful bolj tako okolje, ki se hitro spreminja. Moramo se skoz prilagajati. Ko sva prej govorila o mar­ketingu: pet let nazaj je bil Facebook, zdaj prek Faceboo­ka se ful težko dela, zdaj imaš Instagram, kaj bo naslednja stvar? Skoz se moraš nekaj uciti, naprej iti. Vcasih se mi zdi, da je bil nek klasicen koncept: našel si fizicne trgovine in si dal notri svoje produkte in si pac cakal. Zdaj je pa nek tak, res tak kaos, okolje, kjer moraš biti skoz ozave­šcen, kaj se dogaja. Skoz spreminjati malo koncept. Trije vmesni sklepi: prvic, kriza po letu 2008 za obravna­vane akterje osebno ni bil prelomni dogodek, projekte so opredelili kot svojo izbiro, ki je bila primarno izbira ži­vljenjskega stila in ne izbira iz nuje. Drugic, vseeno so pri svojem delu reflektirali spremembe na podrocju dela, ki so po njihovem mnenju deloma izvirale iz krize, deloma pa iz dinamicnega materialnega-digitalnega-sistemskega-druž­benokulturnega itn. okolja. Tretjic, hitre spremembe vidijo kot stalnico tega casa: okolje se hitro spreminja (posebej zaradi informacijskih tehnologij), je zelo nestabilno (po­gosto zaradi globalne ekonomije, danes še epidemije), zato je celoten sodobni cas (in ne le cas uradno oznanjenih kriz) prežet z negotovostjo in prehodnostjo. Glede zadnjega ob­staja podobnost s tem, kar je glede obcutenja gospodarske krize v Mongoliji, ko je kriza sicer nastopila kot izjema, a hkrati v splošno nestanovitnih casih ni bila izjemna, za­pisala Rebecca Empson, in sicer da je »obcutek, da stvari visijo na tanki niti, v mnogih sferah postal ‘nova vsakda­njost‘ […]. Vcasih se zdi, da ne-kriza ne obstaja« (Empson 2020: 17). Negotovost in prehodnost zato ljudje retoricno sprejemajo kot normalno, kar v nekaterih okoljih zazna­muje splošno stanje duha (glej Petrovic-Šteger 2018). Epidemija je za tukaj obravnavane akterje prinesla le še eno razsežnost negotovosti v nasploh negotov in prehoden cas. Toda imajo razlicne dejavnosti – dva sta proizvajalca (Jani in Nace), dva pa se tudi sistemsko ukvarjata z eko­nomijo (Ela in Nejc), zato so zdravstveno in predvideno bodoco strukturno krizo v nekaterih pogledih doživljali razlicno. Medtem ko sta prva dva govorila o lastnih teža­vah na trgu (nevarnost upada prodaje, težave z dobavitelji, primerjava lastne panoge z drugimi), sta se druga dva bolj posvetila sistemu. Ela pravi, da je to, kar pocne, že v osno­vi iskanje novih modelov za spopadanje s krizami: Mi smo recesivni model. Mi smo v bistvu NGO, ki naj­bolje dela v recesiji. Zaradi tega, ker rešujemo probleme tistim najšibkejšim. In to probleme, kako boljše delati. In zdaj spet za nas prihaja dobro obdobje. […] Za [kor­poracije] prihaja slabo. […] Ce smo mi s prejšnjo kri­zo naredili enega najboljših modelov v Sloveniji, kako pomagati mladim delavcem, 10, 8 ali 9 let nazaj, smo takrat imeli precej manj know-howa. Zdaj imamo ful vec know-howa. Zdaj imamo tudi vec partnerstev. […] In sem rekla, dajmo mi zdaj izkoristiti to, da še boljše postavimo naše programe. Medtem ko je Ela poudarila socialni dejavnik spopadanja z epidemijo, je Nejc poudaril nove podjetniške priložnosti. V casu karantene je mocno narasla uporaba interneta, delo na domu je ustvarilo nove želje in potrebe, zato pricaku­je odziv podjetnikov: »Spet bodo novi startapi, spet bodo novi ljudje, ki bodo nove rešitve dobili pa dali ven, tako kot je bilo leta 2009 pa 2012 pa tako naprej.« Kljub razlikam v razmišljanju o epidemiji je njihovo ra­zumevanje sodobnega casa (pred, med in po epidemiji) podobno: cas je ob naglih spremembah izrazito prehoden, kar zahteva njihovo dejavno iskanje rešitev, ki bodo nare­kovale prihodnost. Štirje akterji so se o kriznih in nasploh negotovih casih izrazili v duhu etike, ki jo zaznamujejo prožnost, odgovornost in optimizem. Poglejmo to etiko z analizo omenjenih pojmov. Z etiko razumemo samorefleksijo in presojo lastnih dejanj po dolocenih kriterijih pravega ali dobrega (Kozorog 2018a; Laidlaw 2014; Lambek 2010); to ljudje pocnemo tudi kot subjekti ekonomije (Boltanski in Chiapello 2005; Weber 2002). Prožno in ustvarjalno odzivanje na nove okolišcine velja za vrlino podjetnikov (Schumpeter 1947; Strathern 1972), torej izbranih posame­znikov, a je ta vrlina danes širše, celo splošno pricakova­na. Da so v neoliberalni državi (Foucault 2015) državljani podvrženi razlicnim režimom prilagodljivosti in da je po­sameznikova prožnost tam moralna norma, so z razlicnih koncev sveta in domen življenja porocali številni avtorji (Bourdieu 1998; Freeman 2014; Gershon 2016; Kanna 2010; Ong 1999). Tudi pri nas se prožnost uveljavlja kot osebno odgovornost (Vodopivec 2012, 2017). Odgovorna oseba je dejavna pri sprotnem premisleku o okolišcinah, v katerih deluje, in v preobražanju sebe – svoje (samo)podo­be, znanj, nacrtov, želja itn. – glede na trenutne ponudke. Koncept »ponudka« (angl. affordance) se v izvorni ekolo­ški definiciji (glej Ingold 1994) nanaša na elemente materi­alnega in živega okolja, ki jih žival prepoznava kot poten­ciale (oprijemališca) za lastno delovanje; tukaj s ponudki razumemo dosegljive potenciale vecplastnih materialnih­-digitalnih-sistemskih-družbenokulturnih itn. okolij, ki so skladni s posameznikovo etiko, da se jih oprime v nadalje­vanju življenjske (ali karierne) poti (Keane 2016: 27–32). Takšni ponudki-potenciali so lahko marsikaj: informacija, zakonski predpis, posebno znanje, obleka, prostor, custvo, skratka karkoli, kar je dosegljivo, eticno sprejemljivo in oprijemljivo (v smislu, da si s tem lahko pomagamo) v okviru dolocene dejavnosti. Ta koncept bo kljucen za dolo­cevanje njihovega optimizma (v nadaljevanju). Vrlina odgovornosti zadeva delujocega posameznika (zve­stoba sebi; presoja posledic nekega dejanja zame) in dru­ge, na katere vpliva naše delovanje (Keane 2016; Kozorog 2018a; Laidlaw 2014; Lambek 2010). V okviru konkretnih dejavnosti obravnavanih akterjev se kaže takole: sami so iz­brali svojo dejavnost, ki je njihov osebni projekt; hkrati pa to, kar pocnejo, razumejo kot družbeno dobro. Ela sodelo povezuje z urejanjem pravic samozaposlenih; Jani omenja skupnost, ki so jo ustvarili sodelavci; Nejc po principu vra­canja podjetniškega uspeha okolici organizira brezplacne delavnice o zagonskem podjetništvu; Nace pa v duhu splo­šno priljubljenih nacionalisticnih diskurzov, znacilnih za današnjo Slovenijo, pravi, da bi proizvodnjo lahko preselil na Kitajsko, a želi zaposlovati v svoji bližini in pošteno pla­cevati delo. Odgovornostna ideologija, ki spodbuja hkratno delovanje zase in za korist okolice, ni posebnost slovenske­ga podjetništva, ampak raje generacijski in razredni odnos do podjetništva v naši in sorodnih družbah (prim. Muehle­bach 2012; Petrovic-Šteger 2018). Poleg prožnosti in odgovornosti obravnavano etiko za­znamuje še odlocenost za pozitiven pogled na stanje stvari (prim. Empson 2020; Petrovic-Šteger 2018). Z drugimi be­sedami, zaznamuje jo optimizem, prepricanje, da bo naše delovanje pripeljalo do necesa dobrega, boljšega. Tako je na primer Ela, ki je tik pred epidemijo izgubila prostor za svojo dejavnost, težavo komentirala, da je imela celo sre­co, saj v casu karantene, ko sodelo pac ni bilo možno, ne bi mogla placevati najemnine, hkrati pa jo je to spodbudi­lo k izumljanju novih modelov sodela. Nova narocila ko­lesarske opreme in modnih dodatkov v casu epidemije so po drugi strani delovala kot ponudek za Nacetov in Janijev optimizem. Velik optimist je ostal Nejc, ki je o epidemiji razmišljal kot o svežem gorivu startap ekonomije. Pri nji­hovem optimizmu ne gre preprosto za optimizem, ki ga je Schumpeter (1947) vtkal v lik podjetnika kot ustvarjalnega iskalca poti iz kriz. Prav tako to ni »kruti optimizem« (Ber­lant 2011), ki se nanaša na upajoce prakse, ki so hkrati ovira za dosego cilja, h kateremu stremimo.65 Šlo je za Design Week 2011; takoj za tem se je s konceptom sodela seznanila še na evropski konferenci na temo sodela. Take platforme v mednarodnem prostoru širijo nove modele kreativnih industrij in z njimi povezanih življenjskih stilov, ki temeljijo na delu, druženju in eticnih nacelih (prim. Irani 2013). V našem primeru gre za »veseli optimizem« (Irani 2013: 18) eksistencno manj ogroženih sorazmerno mladih ljudi, ki v urejenem okolju osrednje Slovenije stremijo k izboljšavam tega okolja, za katere verjamejo, da se porajajo (tudi) iz njihovih dejavno­sti (prim. Poljak Istenic 2015; Vodopivec 2017). Za razliko od krutega optimizma, ki je krut zato, ker se nekdo oprime prav dolocene dejavnosti (ki tako postane njegovo breme), se ta optimizem ne zasidra toliko v dejavnost, kot se v pre­poznavanje ponudkov, ki jih razgibano, nepredvidljivo in prehodno okolje neprestano naplavlja predenj. Negotovi in prehodni cas zato ni vir skrbi, ampak je ravno obratno vir optimizma, saj se v takšnem casu nove možnosti porajajo neprekinjeno, znova in znova. Ker spremembe ne ogroža­jo obstoja, ampak so dojete kot potencial za nekaj novega, predvidoma necesa boljšega, bi ta optimizem lahko imeno­vali optimizem ponudkov. Materialno-digitalno-sistemsko-družbenokulturno-poslov­no itn. okolje se nenehno spreminja, s cimer se zato odpirajo vselej novi ponudki za nadaljevanje akterjevega projekta. Ker je prehodnost osnovno obcutenje casa, se mora akter osrediniti na svoj projekt (da ga pripelje v prihodnost) in ponudke pred sabo. To ne pomeni, da se obravnavani akter­ji nad opisano prekarnostjo navdušujejo. Zanje obstaja kot dejstvo, zato menijo, da naj tisti, ki to lahko, delujejo odgo­vorno, torej optimisticno. Opisani optimizem pa ima slepo pego: akter lastni projekt postavlja v izhodišce delovanja, zato je to delovanje vselej parcialno. Iz tega optimizma ne vznikajo vecji in trajni projekti, temvec kapilarni, ker se na­pajajo iz projekta in vselej prehodnih okolišcin.76 Koncept omenjam, ker je pritegnil pozornost antropologov (glej npr. Empson 2020). Antropologija je naceloma sicer optimisticna veda, saj dopušca možnost in spodbuja zamišljanje drugacnega sveta od tistega, ki ga dojemamo kot samoumevnega (glej Hage 2012). A ta­ko kot tukaj obravnavani optimizem temelji na nišnem delovanju in ne na vecjih projektih pravicnejših družbenih razmerij, tako se tudi del antropologov vse bolj izrazito usmerja v iskanje »konkretnih rešitev«. Zato ne preseneca, da se je oznaka »optimisticna antropo­logija« (Spletni vir 3) pojavila kot metoda prenosa antropoloških znanj v podjetniške time, ki v sodobni kompleksnosti išcejo rešitve za »konkretne probleme«. Zahvala Clanek je plod projekta Mladi podjetniki v casu negoto­vosti in spodbujenega optimizma: etnološka študija pod­jetništva in etike mladih v sodobni Sloveniji, ki ga denarno podpira Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republi­ke Slovenije (projekt J6-1804). Hvala Saši Poljak Istenic in Maji Petrovic-Šteger, dvema anonimnima recenzen­toma ter urednicama tega sklopa za komentarje k prvim inacicam besedila. Literatura in viri BAJIC, Blaž: Against Creativity: Loosely Structured Thoughts on a Loosely Defined Topic. Traditiones 46/1–2, 2017, 189–207. BENAK CVIJANOVIC, Vanessa in Rene Dopler: Podjetništvo v šolskih klopeh: etnografija spodbujanja podjetniške kreativno­sti na šoli v Novem mestu. Glasnik SED 60/2, 2020, 30–41. BERLANT, Lauren: Cruel Optimism. Durham in London: Duke University Press, 2011. BOLTANSKI, Luc in Čve Chiapello: The New Spirit of Capitali­sm. London in New York: Verso, 2005. BOURDIEU, Pierre: The Essence of Neoliberalism. Le Monde Diplomatique: https://mondediplo.com/1998/12/08bourdieu, 1998. DUMÉNIL, Gérard in Dominique Lévy: Marksisticna ekonomi­ja kapitalizma. Ljubljana: Založba Sophia, 2012. EMPSON, Rebecca M.: Subjective Lives and Economic Transfor­mations in Mongolia: Life in the Gap. London: UCL Press, 2020. FOUCAULT, Michel: Rojstvo biopolitike: kurz na Collčge de France, 1978–1979. Ljubljana: Krtina, 2015. FREEMAN, Carla: Entrepreneurial Selves: Neoliberal Respec­tability and the Making of a Caribbean Middle Class. Durham in London: Duke University Press, 2014. GERSHON, Ilana: “I’m Not a Businessman, I’m a Business, Man”: Typing the Neoliberal Self into a Branded Existence. HAU: Journal of Ethnographic Theory 6/3, 2016, 223–246. HAGE, Ghassan: Critical Anthropological Thought and the Ra­dical Political Imaginary Today. Critique of Anthropology 32/3, 2012, 285–308. HONEYMAN, Catherine A.: The Orderly Entrepreneur: Youth, Education, and Governance in Rwanda. Palo Alto: Stanford University Press, 2016. INGOLD, Tim: Introduction. V: Tim Ingold (ur.), What is an Animal? London in New York: Routledge, 1994, 1–16. IRANI, Lilly: The Cultural Work of Microwork. New Media & Society 0/0, 2013, 1–21. KANNA, Ahmed: Flexible Citizenship in Dubai: Neoliberal Su­bjectivity in the Emerging “City-Corporation”. Cultural Anthro­pology 25/1, 2010, 100–129. KEANE, Webb: Ethical Life: Its Natural and Social Histories. Princeton in Oxford: Princeton University Press, 2016. KOZOROG, Miha: »Normalen podjetnik« vs. »poseben akti­vist«: Iskanje ravnovesja med osebo in prihodnostjo. Glasnik SED 58/3–4, 2018a, 51–63. KOZOROG, Miha: The Ecosystem Ideal and Local Neolibera­lism of the Young Entrepreneur: The Millennials’ Entrepreneu­rial Environment in Slovenia. Etnološka tribina 41/48, 2018b, 259–80. KOZOROG, Miha: Trije casi podjetništva mladih v Sloveni­ji. Glasnik SED 59/2, 2019, 19–32. LAIDLAW, James: The Subject of Virtue: An Anthropology of Ethics and Freedom. Cambridge: Cambridge University Press, 2014. LAMBEK, Michael: Introduction. V: Michael Lambek (ur.), Or­dinary Ethics: Anthropology, Language, and Action. New York: Fordham University Press, 2010, 1–36. MAGEE, Siobhan: “To be One’s Own Boss”: Exceptional En­trepreneurs and Products that Sell Themselves in Urban Poland. Ethnos 84/3, 2019, 436–457. MUEHLEBACH, Andrea: The Moral Neoliberal: Welfare and Citizenship in Italy. Chicago in London: University of Chicago Press, 2012. ONG, Aihwa: Flexible Citizenship: The Cultural Logics of Tran­snationality. Durham in London: Duke University Press, 1999. PETROVIC-ŠTEGER, Maja: O »odprtem pogledu«: miselne pokrajine in doživljanje casa družbenih podjetnikov in vizionar­jev v današnji Srbiji. Glasnik SED 58/3–4, 2018, 7–24. POLJAK ISTENIC, Saša: Kolo kot akter ustvarjalne urbane re­generacije. Glasnik SED 55/3–4, 2015, 23–37. SCHUMPETER, Joseph A.: The Creative Response in Economic History. The Journal of Economic History 7/2, 1947, 149–159. Spletni vir 1: Trading Economics: Slovenia Youth Unemplo­yment Rate; https://tradingeconomics.com/slovenia/youth­-unemployment-rate, 28. 10. 2018. Spletni vir 2: SPIRIT: podjetništvo, inovativnost in tehnološki razvoj; https://www.spiritslovenia.si/spirit-slovenija/podjetni­stvo-inovativnost-in-tehnoloski-razvoj, 9. 8. 2019. Spletni vir 3: Optimistic Anthropology: What is Optimistic Anthropology (in Honor of #Anthroday); https://www.optimisti­canthro.com/blog/2020/2/20/what-is-optimistic-anthropology, 20. 2. 2020. STRATHERN, Andrew: The Entrepreneurial Model of Social Change: From Norway to New Guinea. Ethnology 11/4, 1972, 368–379. VODOPIVEC, Nina: Samoodgovornost – paradigma sodobne modernizacije: izziv ali grožnja. V: Andrej Studen (ur.), Pomisli na jutri: o zgodovini (samo)odgovornosti. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino, 2012, 223–245. VODOPIVEC, Nina: Creativity in Production and Work: Expe­riences from Slovenia. Traditiones 46/1–2, 2017, 127–147. WEBER, Max: Protestantska etika in duh kapitalizma. Ljubl­jana: SH, 2002. YURCHAK, Alexei: Russian Neoliberal: The Entrepreneurial Ethic and the Spirit of “True Careerism”. The Russian Review 62, 2003, 72–90. Uncertain Times and the Optimism of Affordances The article is based on discussions with four actors in the field of youth entrepreneurship who operate in the tidy environment of central Slovenia. The four actors strive to improve the said environment, believing that their projects (also) foster such im­provements. Discussions with them took place during the Covid-19 crisis and so touched upon the current crisis, the economic crisis following 2008 (at which time the actors started undertaking their activities), and times of crisis in general. The article established that the actors in question viewed the contemporary period in general as a time of transition, uncertainty, and rapid change, to which they must be able to respond with speed and flexibility. This is why they also approach the current crisis with optimism, i.e. as just another dimension of uncertainty in an already uncertain time, one which mainly presents new challen­ges. The article posits that their optimism stems precisely from their perception of time as uncertain and fast-changing; the article defines the said optimism as the “optimism of affordances”. Affordances are defined as attainable potentials of complex material-digital-systemic-social-cultural-etc. environments, onto which an actor latches in continuing their life or career path (provided these conform to her/his ethics). Because the fast-changing environment provides a constant stream of affordances, the uncertain and transitional period is viewed as a cause for optimism. As it is anchored in the said affordances, the actors’ optimism itself has staying power. 7 Za konec še ena opomba. Na zacetku tega eseja sem zadovoljno za­pisal, da sem se v casu trenutne etnografske krize, ko imamo zaradi epidemije omejen dostop do ljudi, uspel izogniti avtoetnografiji. Na koncu pa se sprašujem, ali nisem izjav svojih sogovornikov sponta­no tlacil v lastno obcutje sodobnega casa, negotovosti in kariere. V zgornjih analizah namrec zlahka prepoznam svoje lastno iskanje po­nudkov, podjetnost in optimizem ter parcialnost dosežkov prekarne znanosti, zato se mi zdi cisto možno, da sem ob opisovanju drugih pravzaprav opisoval samega sebe. * Miha Kozorog, dr. etnologije, izredni profesor, Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo; ZRC SAZU, Inštitut za slovensko narodopisje; miha.kozorog@ff.uni-lj.si. Covid-19 Miha Kozorog Covid-19 Miha Kozorog Covid-19 Miha Kozorog Covid-19 Miha Kozorog Covid-19 Miha Kozorog Muzejske dileme Božidar Jezernik* CEMU SLUŽIJO MUZEJI IN GALERIJE DANES – JAVNOSTI ALI SAMOVOLJI MINISTRA ZA KULTURO? Uvodnik v tematski sklop Muzeji in galerije hranijo ogromno preostankov preteklosti, tudi zelo daljne. To pa ne pomeni, da gre za stare institucije. V današnjem pomenu besede jih poznamo šele od francoske revolucije, ko so zaceli odpirati svoja vrata najširši javno­sti. Devetnajsto stoletje je vneslo v življenje ljudi nenehno spremembo vsega kot edino stalnico. Te spremembe so na vseh podrocjih življenja sprožile potrebo po sidrišcih, po otokih varnosti v valovih sprememb. Eden takih otokov so prav muzeji in galerije, ki ne le hranijo pomembne sledove preteklosti, temvec obiskovalcem ponujajo tudi interpreta­cije, na podlagi katerih si lahko oblikujejo svojo predstavo o preteklosti in njenem vplivu na sedanjost. To je izjemnega pomena za vsako skupnost: ce ne vemo, od kod prihajamo, ne moremo vedeti niti tega, kam gremo. Velik pomen muzejev in galerij za evropsko družbo in kul­turo najbolje dokazujejo precejšnje vsote davkoplaceval­skega denarja, namenjenega njihovemu delovanju. A ob tem se postavlja vprašanje, ali se odlocevalci o porabi tega denarja res zavedajo, kako važne institucije za družbeno kohezijo so muzeji in galerije? Ali pa nemara odmerjajo manjši delež proracuna za njihovo delovanje, da te preži­vijo in na ta nacin kažejo svojo »kulturnost«? Na prvi pogled se zdi, da se aktualna vlada zaveda veli­kega družbenega pomena muzejev in galerij, sicer se go­tovo ne bi odlocila, da ustanovi muzej slovenske osamo­svojitve. Novi muzej naj bi namrec skrbel za podrocje, s katerim se že zdaj ukvarja vec muzejev, njegovo delo­vanje pa bo, seveda, povezano z dodatnimi stroški. Mi­nistrstvo za kulturo sicer zagotavlja, da gre pri tem za do­datna sredstva, ki ne bodo »skrcila sredstev, namenjenih že delujocim muzejem«. Vendar je mnogo takih, ki smo skepticni do take obrazložitve. Vemo namrec, da slovenski muzeji in galerije nikakor ne prejemajo dovolj sredstev, da bi lahko dvignili kakovost svojega delovanja na tisto raven, ki bi jo s svojo strokovno usposobljenostjo lahko dosegali. Tako je na primer veliko premalo sredstev pred­vsem za investicijsko vzdrževanje in tudi za odkupe, ki ustvarjajo muzejski in galerijski fond. Prav tako se brez zavesti o pomenu muzejev in galerij aktu­alno Ministrstvo za kulturo ne bi toliko ukvarjalo s kadrov­skimi zadevami kot dejansko se. Konec leta 2020 je namrec prihajalo do menjave vodstev slovenskih nacionalnih mu­zejev in galerij in nekatere odlocitve ministra so bile dokaj problematicne. Ministrstvo, z eno izjemo, ni izbralo no­benega dotedanjega direktorja ali direktorice teh inštitucij ne glede na to, kako so pod njihovim vodstvom delovale v preteklem mandatnem obdobju in koliko so bile uspešne pri pridobivanju projektov doma in v EU. Ker ministrstvo ni cutilo potrebe, da bi svoje odlocitve javno pojasnjeva­lo, je tako delovanje ustvarilo nelagoden vtis, da ga je pri sprejemanju kadrovskih odlocitev vodila predvsem težnja po izkazovanju moci in razvrednotenju dosedanjega, v glav­nem uspešnega delovanja slovenskih nacionalnih muzejev in galerij, s tem pa je globoko diskreditiralo uspešne stro­kovnjake in strokovnjakinje. Mocan vtis nelagodja pri teh izbirah je še dodatno povecevalo dosledno ignoriranje nacela strokovne avtono­mije kot osnovnega pogoja za kakovostno delovanje teh institucij. Gotovo je bil najbolj kricec primer za to ime­novanje novega direktorja v Narodnem muzeju Slovenije, kjer je ministrstvo postavilo na direktorsko mesto osebo, ki nima ne ustreznih izkušenj, kot kaže pa ne spoštuje niti eticnega kodeksa Mednarodnega muzejskega sveta ICOM, katerega clanica je tudi Slovenija. Glede na to, da se mi­nistrstvo zaveda problematicnosti svoje izbire, se samo po sebi zastavlja vprašanje o ciljih, ki jih s tem zasleduje. Vrhunec neprimernega odnosa ministrstva za kulturo, ki upravlja z javnimi sredstvi in je zato odgovorno javnosti, je dejstvo, da namesto da bi javno pojasnilo, kako bodo novi vodje prispevali k izboljšanju dosedanjega delovanja nacionalnih muzejev in galerij, preprosto presliši glasove nestrinjanja in nasprotovanja iz vrst zainteresirane strokov­ne javnosti. To pomeni, da Ministrstvo za kulturo zaintere­siranih ne le da ne povabi k dialogu o vprašanjih velikega pomena, temvec dialog celo blokira. Vse to ustvarja vtis, da se o žgocih in tehtnih vprašanjih za sedanjost in prihod­nost naše družbe pogovarjamo nemi (strokovna javnost) z gluhim (ministrstvom). Glede na to, da proracunska sred­stva, odmerjena delovanju muzejev in galerij, niso sredstva ministrstva ali katere od vladnih strank, temvec gre za denar vseh davkoplacevalcev, je tak odnos ministrstva skrajno ne­primeren. Ministrstvo je javnosti dolžno dajati obrazložene odgovore na vsa vprašanja, pomembna za skupnost. Muzeji in galerije predstavljajo nepogrešljiv element sodob­nega življenja – ne le kot varuhi pomembnih dokumentov nacionalne zgodovine, temvec kot ohranjevalci kolektivne­ga spomina. Ker so zaradi tega neprecenljivega pomena za celotno družbo, odlocanje o njihovi usodi in delovanju nika­kor ne more biti prepušceno na milost ali nemilost vsakega aktualnega ministra in njegovih uradnikov. Muzeji in galerije so zaupanja vredne institucije, saj širša družbena skupnost še vedno zaupa – njihovi verodostoj­nosti, originalnosti, avtenticnosti, ustvarjalnosti, poštenosti, odgovornosti. Vendar je zaupanje plaha ptica. Bati se je, da zaradi ravnanja Ministrstva za kulturo, kakršnemu smo bili prica v koronskih letih 2020 in 2021, za katerega je znacilno popolno neupoštevanje strokovnosti in ignorantski odnos do javnega mnenja, tudi muzeji in galerije sami kot institucije izgubljajo svojo kredibilnost in ugled v družbi. Dne 11. decembra 2020 smo na spletni aplikaciji Zoom strokovnjaki z razlicnih podrocij obravnavali vprašanje vloge in pomena muzejev in galerij v slovenski družbi ter razpravljali, kakšna je funkcija njihovih direktorjev. Ude­leženci pogovora smo se strinjali, da imajo muzeji in gale­rije izjemno pomembno vlogo v sodobni slovenski družbi in da je v tej luci zgrešene posege Ministrstva za kulturo treba videti kot grob napad na obstojece družbene norme in vrednote in nacenjanje zaupanja kot temelja družbene kohezije. Nekatere razmisleke sodelujocih in udeležencev objavljamo v pricujocem tematskem sklopu, poimenova­nem Muzejske dileme, zacenjamo pa ga s prispevki, ki s posvetom nimajo neposredne zveze, jasno pa odražajo nji­hove odzive na aktualne družbene izzive: in njihov druž­beni pomen. * Božidar Jezernik, dr. etnologije, red. prof., Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo; bozidar.jezernik@ff.uni-lj.si. Muzejske strani Božidar Jezernik Muzejske dileme Tina Palaic* INTERPRETACIJA ZUNAJEVROPSKIH ETNOGRAFSKIH ZBIRK Utišanje zgodovinskih in sodobnih naracij Izvirni znanstveni clanek | 1.01 Datum prejema: 4. 7. 2021 Izvlecek: Avtorica na primeru Slovenskega etnografskega mu­zeja obravnava osem procesov marginalizacije, utišanja in brisa­nja dolocenih zgodovinskih in sodobnih naracij, ki so povezane z zbiranjem in interpretacijo zunajevropskih zbirk. Kot možnost njihovega preseganja predlaga uporabo ustreznejše terminologi­je, predstavitev celovite družbenozgodovinske kontekstualizacije zbirke in zbiralca ter še zlasti sodelovanje z nosilci dedišcine pri njenem raziskovanju in interpretiranju. Zagovarja stališce, da so tudi muzeji, katerih zunajevropske zbirke niso posledica neposre­dnega kolonialnega delovanja, dolžni razmišljati o svoji vpetosti v rasizirane sisteme vednosti in se zavzemati za protirasizem. Kljucne besede: zunajevropske zbirke, kolonialnost, inter­pretacija, terminologija, kontekstualizacija, soustvarjanje Abstract: Using the Slovene Ethnographic Museum as a case study, the author reflects on eight museal processes of marginali­zation, erasure, and silencing of certain historical and contempo­rary narratives related to collecting and interpreting non-Europe­an collections. To overcome them, she suggests rethinking the usage of more appropriate terminology, introduction of a com­prehensive socio-historical context of a collection and a collector, as well as cooperation with heritage bearers in researching and interpreting heritage. She argues that museums with non-Euro­pean collections that are not a result of direct colonial endeavours are also obligated to acknowledge their implication in racialised systems of knowledge and promote anti-racism. Keywords: non-European collections, coloniality, interpreta­tion, terminology, contextualisation, co-creation Globalno kolonialno zgodovino še vedno pogosto obrav­navamo le kot zgodovino kolonialnih sil in njim podreje­nih dežel in ljudstev. Iz razprav o tej tematiki sta srednja (v zadnjem casu z izjemo Nemcije, gl. Guidelines 2018) in vzhodna Evropa pogosto izvzeti,11 O problemih imperializma, kolonializma in rasizma v srednji in vzhodni Evropi so med drugimi pisali Baker (2018a, 2018b); Imre (1999, 2005, 2014) ter avtorji prispevkov v zborniku, ki so ga uredili Manolova, Kušic in Lottholz (2019). a povsem neupravi­ceno. Cetudi te dežele niso bile »uspešne« v kolonialnih prizadevanjih, s cimer mislim na prisvajanje zemlje in virov ter podjarmljenje ljudi v kapitalisticne namene, so bile soudeležene v kolonialnih procesih na drugih ravneh, med drugim s sodelovanjem posameznikov v razlicnih kolonialnih prizadevanjih drugih imperijev ter še zlasti z vpetostjo v ustvarjanje znanja in idej o sebi in Drugih (za udeleženost Avstro-Ogrske v teh procesih glej npr. Sauer 2012). V slovenskem prostoru lahko omenimo razstavl­janje in ogledovanje posameznikov z drugih celin (Frelih 2009: 15–16; Licen 2018), razstavljanje njihove material­ne kulture v muzejih in semenišcih (Frelih in Koren 2016; Motoh 2020), porocanje v casopisih, še zlasti katoliških (Frelih in Koren 2016; Polajnar, v tisku), in kroženje im­perialne in kolonialne znanstvene ter ostale literature, ki je prinašala temeljne ideje o Drugih v naš prostor (Šmitek 1986a). Na ustvarjanje podob o Drugem so vplivali misi­jonarji, popotniki, trgovci, diplomati in drugi, ki so pisali o svojih izkušnjah v tujih deželah in v domovino prinašali predmete (za dolgo zgodovino tovrstnih dejavnosti glej Šmitek 1986a, 1986b; glej tudi Marinac 2020). Bistveno pa so prispevali tudi neposredni stiki z Osmani, ki so med letoma 1396 in 1736 v daljših ali krajših casovnih obdob­jih vpadali v slovenske dežele, tedaj del Svetega rimskega cesarstva. Na podlagi teh stikov so se oblikovale razlicne podobe o muslimanskem Drugem, ki so se v casu spremin­jale, v 19. stoletju pa je izbor teh podob, ki jih avstrijski antropolog Andre Gingrich imenuje obmejni orientalizem (frontier orientalism), postal eden od mnogih gradnikov globalno razširjene naracije belske nadvlade (Gingrich 1998; Jezernik 2012).22 Posebno pozornost zagotovo zasluži obravnava preucevanj Druge­ga v antropologiji na Slovenskem. Izpostavila bi ustanovitelja Slo­venskega etnografskega muzeja in prvega profesorja etnologije na ljubljanski univerzi Nika Zupanica, ki se je med drugim ukvarjal z zbiranjem antropometricnih podatkov na Kosovu in v Makedoniji, profesorja Boža Škerlja, ki se je prav tako ukvarjal s fizicno antropo­logijo in preucevanjem »ras« ter v 50. letih prejšnjega stoletja prena­šal znanje o zunajevropskih kulturah slovenskim študentom in štu­dentkam ter širši javnosti, in profesorja Zmaga Šmitka, ki se je poleg pedagoških obveznosti v veliki meri posvecal raziskovanju azijskih verovanj in mitologij ter obravnavi stikov Slovencev z ljudstvi z dru­gih celin. Taki analizi se v pricujocem besedilu ne posvecam. Evropski kolonializem ni bil omejen le na zagotavljanje ekonomskih dobickov središcu na racun periferije imperi­ja. Prav ideologija, ki je kolonializem legitimirala, je hkrati z izkljucitvijo znanja in vednosti globalnega Juga, ki niso ustrezale projektu zahodne modernizacije (Santos 2009), oblikovala tudi evropsko identiteto in kulturo (Hall v Sau­vage 2010: 99). Kot opozarja Catherine Baker (2018a: 1–2) v svojem delu Race and the Yugoslav region: Postsocialist, post-conflict, postcolonial?, je bil tudi jugoslovanski pros­tor vpet v »globalno rasizacijo« prav tako kot vsak drug del planeta. Koncepta »rase« in rasizacije opredeljujeta struk­ture misli in obcutkov, ki ustvarjajo prostorske hierarhije civiliziranosti/nerazvitosti ljudi in ozemelj. Te strukture krepijo moralno kartografijo »civiliziranih in modernih prostorov, ki jih naseljujejo ljudje z belim evropskim pore­klom, ki jim ti prostori tudi pripadajo, ter ostalih ‘divjih in rasiziranih‘ prostorov, kjer so ljudje, ozemlja, zgodovine, kulture in znanja namenjeni za trajno podrejenost, izkoriš­canje in razpoložljivost« (Mills po Baker 2018a: 16–17). Vpetost jugoslovanskega prostora v taka zamišljanja se po mnenju Bakerjeve kaže ne le v regijskih identifikacijah z Evropo kot prostorom modernosti, civilizacije in belskosti (glej tudi Bakic-Hayden 1995), temvec tudi v vzpostavljan­ju analogije med »balkanstvom« in »crnstvom« v zamišlje­ni solidarnosti neuvršcenosti ter v njegovem rasno slepem protikolonializmu. K ustvarjanju znanja o Drugih so v spregi z razvojem zna­nosti pomembno prispevali muzeji, ki so pridobivali in razstavljali zunajevropske etnografske zbirke. Dan Hicks (2020: 5) v svojem delu The Brutish Museums: The Be­nin Bronzes, Colonial Violence and Cultural Restitution antropološke muzeje razume kot orožje, metodo in pripo­mocek za utrjevanje ideologije belske nadvlade, s katero so kolonialisti še zlasti konec 19. stoletja legitimirali in naturalizirali nove oblike nasilja v okviru korporativnega kolonializma.33 Recenzijo omenjene knjige je za Glasnik SED pripravila Lilijana Stepancic (2021). Kolonializem in rasizem pa sta svoj pecat pustila tudi v drugih muzejih. Subhadra Das in Miranda Lowe (2018) obravnavata Prirodoslovni muzej v Londo­nu in pokažeta, kako v interpretaciji teh zbirk pogosto ni obravnave zgodovine njihovega nastanka in kako prav za­radi tega ti muzeji ohranjajo kolonialne in rasisticne nara­cije in ideologije. Podobno na vpliv kolonializma in rasiz­ma opozarjajo tudi v umetnostnih muzejih in galerijah.44 Eden od primerov je Danska narodna galerija, ki je iz naslovov umet­niških del izbrisala besedi crnec in Hottentot (vec v Spletni vir 1). Ideje globalne rasizacije so vplivale na prakse zbiranja pred­metov in na njihove interpretacije ter prikaze nacinov živl­jenja neevropskih ljudstev v muzejih tudi v tistih deželah, ki niso bile neposredne izvajalke kolonialnih projektov.55 Glej na primer Palaic (2020). V tem clanku zato razpravljam o vpetosti takih muzejev in njihovih zbirk v zgodovino rasizma in še zlasti o pomenu refleksije sodobnih muzejskih praks in oblikovanju novih pristopov njihovega predstavljanja. Moj razmislek temelji na prepoznavanju zmožnosti muzejev z zunajevropskimi zbirkami, da namesto osredišcenosti na evropsko kulturo, razumevanje Drugih in predsodke osvetljujejo trdovratnost kolonialnosti in nenehno prisotnost imperija ter se preob­likujejo v prostore »vesti«, kot je svojo vizijo transforma­cije antropoloških muzejev poimenoval Dan Hicks (2020: 2). Pomemben vidik preoblikovanja teh muzejev za Hick­sa predstavlja tudi restitucija etnografskih zunajevropskih predmetov, ki pa po mnenju Arielle Aďshe Azoulay (2019: 141, 452), teoreticarke fotografije in vizualne kulture, sa­ma po sebi ni dovolj. Po njenem ne gre za izgubo pred­metov kot takih, temvec za izbris celotnih svetov, katerih nosilci so bili ti predmeti. Gre za svetove, ki so jih poleg predmetov soustvarjali arhitektura, obredje, pravila, nava­de, vešcine in tradicije, torej elementi, ki so bili izbrisani v procesih koloniziranja. Muzeje in arhive obravnava kot orodje imperialnega nasilja, ki je prispevalo k uveljavitvi znanja, norm, postopkov in rutin, ki so vzpostavili vrzel med nami in Drugimi z namenom njihovega izkorišcanja. V knjigi Azoulay uporablja koncept od-ucenja, ki predpostavl­ja spodkopavanje struktur znanja, ki utrjujejo razumevanje dejstev, dogodkov in njihovega casovnega poteka z vidika Evrope. Muzeji so pri tem pomembni, saj so z odvzemom predmetov iz izvirnega okolja, z njihovo klasifikacijo in interpretacijami prispevali h krepitvi teh struktur znanja in izbrisu dolocenih vednosti in zgodovinskih izkušenj iz svo­jih interpretacij. Proces od-ucenja mora po njenem potekati v sodelovanju z »družabniki«, to je s tistimi, ki so v skladu z imperialnimi normami umešceni na drugo stran vrzeli (Azo­ulay 2019: 15–20). K takemu sodelovanju v muzejskem okolju se bom vrnila v zadnjem delu tega besedila. Vlogo etnografskih muzejev v procesih marginalizacije, utišanja in brisanja dolocenih zgodovinskih in sodobnih na­racij bom prikazala na primeru Slovenskega etnografskega muzeja (v nadaljevanju SEM) z analizo utišanj, ki so nasta­la zaradi delovanja razlicnih dejavnikov v procesu spomin­janja. Pri tem se bom posvetila še zlasti tistim, ki so posle­dica znacilnosti zgodovinskih dokumentov, ki jih je muzej zbral, muzejskih struktur ustvarjanja znanja in sodelovanja muzeja v širših družbenih utišanjih. Za namen preseganja procesov utišanja bom poudarila pomen uporabe ustrezne terminologije, predstavitve celovite družbenozgodovinske kontekstualizacije zbirke in zbiralca ter sodelovanja z no­silci dedišcine pri njenem raziskovanju in interpretiranju. V clanku zagovarjam stališce, da so tudi tisti etnografski muzeji, katerih zunajevropske zbirke niso posledica nepo­srednega kolonialnega delovanja, dolžni razmišljati o svoji vpetosti v rasizirane sisteme vednosti in se s svojim delo­vanjem nenehno zavzemati za protirasizem. Utišanje naracij v muzejih66 Za diskusijo o primerih utišanja dolocenih naracij v SEM se zahvalju­jem Bojani Rogelj Škafar, Marku Frelihu in Ralfu Ceplaku Mencinu. Izhodišce moje analize je opredelitev muzejev kot kom­pleksnih institucij, ki dejavno uokvirjajo naše razumevanje sveta. Kot opozarjata Rhiannon Mason in Joanne Sayner (2018: 8), muzeji do neke mere res odslikavajo družbo, v kateri delujejo, predvsem pa nas ucijo, kako misliti in razumeti svet okoli sebe. Nacini razvršcanja sveta, kot jih lahko razberemo iz muzejskih praks, so družbeno konstru­irani in odražajo odnose moci z utrjevanjem prevladujocih pripovedi in utišanjem, namernim ali nenamenskim, manj zaželenih razumevanj preteklosti in sedanjosti. Ta utiša­nja so posledica soucinkovanja nenehno spreminjajocih se mrež ljudi (kustosov, pedagogov, restavratorjev, mana­gerjev, oblikovalcev, racunovodij; dedišcinske skupnosti, obiskovalcev, civilne družbe; financerjev, gospodarstva, odlocevalcev na lokalni in državni ravni) in muzealskih praks, pristopov ter perspektiv (razlicni teoreticni in me­todološki pristopi, etika). Utišanje dolocenih pripovedi v muzejih je tako posledica skupnostnega prizadevanja (Ma­son in Sayner 2018: 12–13). Rhiannon Mason in Joanne Sayner (2018: 1–2) se osre­dotocata na utišanje kot sestavni del spominjanja, ki je, prav tako kot priznana zgodovina, povedno in ucinkuje. Opišeta osem nacinov utišanja pripovedi oziroma vzpo­stavljanja tišin v muzejih, ki pogosto soobstajajo, kar bo jasno tudi iz predstavljenih primerov SEM. V prvem pri­meru, ki ga avtorici poimenujeta utišanje iz spoštovanja, gre za namerno, ciljno in vnaprej nacrtovano utišanje s ciljem komemoracije dolocenega zgodovinskega dogajan­ja. Pogosto je v tistih muzejih, ki so posveceni spominu na množicno trpljenje katerekoli vrste, kjer se vzpostavijo prostori tišine, namenjeni refleksiji, kontemplaciji in soo­canju z lastnimi custvi (Mason in Sayner 2018: 10–11). V SEM takih spominov77 Zunajevropske etnografske zbirke v SEM bi sicer lahko bile orodje za ozavešcanje in razmislek o temni dedišcini suženjstva in kolonia­lizma ter s tem zgodovinskega trpljenja precejšnjega dela svetovne­ga prebivalstva. neposredno ne naslavljajo, lahko pa obiskovalec prepozna vzpostavitev podobnega prosto­ra kontemplacije in usmerjanja vase na stalni razstavi Jaz, mi in drugi: Podobe mojega sveta. Gre za zadnjo razstav­no sobo z naslovom Jaz – moj osebni svet, ki poveže vsa predhodna razstavna poglavja in s tem tako slovensko kot zunajevropsko dedišcino okoli dveh kljucnih vprašanj: pr­vo je »vezano na clovekovo osebnost z zavestjo o svoji prehojeni poti, drugo na umešcanje njegovega življenja v najširše casovne, prostorske in družbene predstave o sve­tu« (Žagar 2013: 122). Namen te vrste tišine je vzpostavi­tev možnosti za refleksijo in doloceno vrsto subjektivitete. Z osvetlitvijo in kontekstualizacijo izbranih zgodovinskih in sodobnih naracij bi lahko to razstavno poglavje obisko­valcem ponudilo tudi priložnost za razmislek o vpetosti slovenskega ozemlja v ustvarjanje in krepitev rasiziranih struktur znanja. Drugi primer se nanaša na obcutljivo znanje in predmete skupnosti, ki jih te ne želijo deliti z drugimi. V kontekstu zunajevropskih zbirk gre še zlasti za staroselske skupnos­ti v postkolonialnem obdobju, ko muzeji z njimi na novo vzpostavljajo odnose in se poskušajo izogniti ponavljanju podcenjevalnega pristopa kolonialnih režimov. V nekate­rih primerih pobudo za utišanje pripovedi dajo skupnosti, v drugih je posledica prizadevanj muzeja. Muzejske obisko­valce, ki niso del teh skupnosti, tako utišanje izkljuci iz po­znavanja dolocenih elementov staroselskih kultur, medtem ko clanom skupnosti ravno dejanje izkljucitve drugih pome­ni potrditev njihove lastne identitete in priznanje muzejske institucije (Mason in Sayner 2018: 11). V SEM so leta 2019 s stalne razstave Med naravo in kulturo po odlocitvi muzej­skih kustosov umaknili vsebino o stereotipih in predsodkih, kjer sta bila na ogled canca, skrcena in preparirana glava pripadnika južnoameriškega staroselskega ljudstva Hivaro (Jivaro) oziroma Švar (Shuar), in par ženskih cevljev, ki je pripovedoval zgodbo o povezovanju stopal deklicam iz višjih družbenih slojev na Kitajskem. Kustosa muzeja Mar­ko Frelih in Ralf Ceplak Mencin sta kot glavni razlog za umik cance z razstave navedla eticno spornost razstavljanja cloveških ostankov (glej tudi Bartulovic in Podjed 2008) in potrebo po ustreznejšem hranjenju cance z restavratorske­ga vidika. Kitajski ženski ceveljci, ki so s canco sestavljali poglavje o stereotipih in predsodkih, so bili hkrati z njo prav tako umaknjeni. Taka utišanja odgovarjajo na dolocene po­trebe skupnosti, pa tudi na sodobna družbena spoznanja ali/in eticne imperative, po drugi strani pa zaradi te odlocitve dolocene zgodovinske in tudi sodobne teme niso raziskane in predstavljene. Zastavlja se vprašanje, ali je muzej zave­zan javnosti pripovedovati tudi tiste zgodbe, ki jih njihovi nosilci ne želijo povedati, in kako se te zahteve ujemajo s pristopi sodelovanja in samopredstavljanja posameznikov in skupin v muzejih (Mason in Sayner 2018: 11–12). Oba kustosa v SEM opozarjata, da z umikom teh vsebin s stalne razstave vprašanje stereotipov in predsodkov ostaja nena­slovljeno. Gre za pomembno temo, ki pa bi jo bilo mogo­ce izpostaviti tudi z razstavljanjem drugih zunajevropskih predmetov, ki bi jih ustrezno kontekstualizirali. Z omenjeno razstavno vsebino o canci in kitajskih žen­skih ceveljcih se povezuje nacin utišanja pripovedi, ki ga Mason in Sayner (2018: 8–9) imenujeta utišanje zaradi oblikovanja. Govorita o tem, da lahko vizualni, slušni in arhitekturni elementi razstave skupaj delujejo kot orodje utišanja dolocenih vsebin. Ko sta bila canca in par cevljev še razstavljena, sta bila umešcena v prehodni prostor na razstavi v dve kabini, ki sta predmeta skrili. Nekateri obis­kovalci v kabini niso vstopili, saj te možnosti iz postavitve niso razumeli, in si tako predmetov niso ogledali. Utišanje zaradi oblikovanja poustvarja širše družbene tišine, lahko pa je tudi odraz spopadanja s težjimi in obcutljivejšimi vsebinami, o katerih je morda tudi na družbeni ravni težje razpravljati (Mason in Sayner 2018: 9). Cetrti nacin utišanja se povezuje s politicnimi pritiski vla­dajocih državnih struktur. Kadar država financira javne muzeje za javno dobro, jih lahko poskuša uporabiti kot orodje za ciljano izobraževanje v domoljubne namene, kar odpira vprašanje avtonomije in neodvisnosti muze­jev v odnosu z državo. Pritiske pa lahko ustvarjajo tudi sponzorji in zbiratelji. Zahteve po utišanju se pojavljajo na preseku med tekmujocimi vrednostnimi sistemi, okoli javnega okusa, dostojnosti, svobode izražanja ter razlicnih obveznosti muzeja do razlicnih deležnikov – politikov, fi­nancerjev, javnosti, umetnikov. Pride lahko do posrednega ali neposrednega vmešavanja v razstavne vsebine, muzej­ski delavci pa se lahko tudi sami cenzurirajo zaradi prica­kovanih politicnih posledic, tudi ce niso deležni zunanjega pritiska (Mason in Sayner 2018: 4). Sama poudarjam, da bi bilo te odnose moci treba raziskati tudi v zasebnih mu­zejih, ki jih financirajo zasebniki, saj se gotovo tudi tam pojavljajo njihovi in interesi drugih deležnikov. V SEM je bila leta 2006 odprta stalna razstava Med naravo in kul­turo, ki je v razstavnem poglavju Odsevi daljnih svetov predstavila tudi Tibetance in jasno poudarila kitajsko oku­pacijo Tibeta. Na razstavi je bila poleg tega na ogled man­jša slika dalajlame, ki je v letu 2002 obiskal Slovenijo. Ki­tajsko veleposlaništvo je sprva navezalo stik z muzejskim kustosom Ralfom Ceplakom Mencinom, ki je bil odgo­voren za postavitev tega dela razstave, in zahtevalo spre­membo te vsebine oziroma njen umik. Ceplak Mencin je predlagal, da bi Kitajci dodali svojo interpretacijo dogod­kov, s cimer bi obiskovalcem pokazali razlicne poglede na dogajanje v tem delu sveta, na kar pa veleposlaništvo ni pristalo. Obrnili so se še neposredno na tedanjo direktori­co muzeja in na Ministrstvo za zunanje zadeve RS, kar je vodilo v spremembo razstavnega teksta, s katero so omilili vsebino. Za nekaj casa so umaknili tudi fotografijo dalaj­lame, ki pa je zdaj spet na ogled. Šlo je za neposredno po­liticno posredovanje, v tem primeru sicer tuje države, ki je uspela spremeniti razstavno vsebino. Muzeji pa lahko o izbrani temi govorijo tudi posredno in z namenom ohranjanja dvoumnosti in ambivalentnosti upora­bljajo alternativno terminologijo oziroma se poimenovanju izognejo. Take tišine lahko kustosi uporabijo kot vir moci in tudi opolnomocenja dolocenih skupnosti, pri cemer pa je razumevanje teh sporocil odvisno od obiskovalcevega zna­nja in zornega kota (Mason in Sayner 2018: 6). Ravno v prej predstavljenem primeru Tibeta je spremenjeno besedilo zelo protislovno. Težavno sodobno zgodovino le nakaže, in sicer s trditvijo, da se je življenje Tibetancev v drugi polovici 20. stoletja precej spremenilo, saj se je zmanjšalo število samo­stanov, Kitajci so zaceli graditi prometne povezave, mnogi Tibetanci pa so se odselili v tujino. Besedilo tako poudari modernizacijo tega dela sveta in njene posledice, pozorne­mu bralcu, ki si v misli priklice podatek o kitajski zasedbi Tibeta leta 1959, pa zastavlja tudi vprašanje, kakšna je bila vloga Kitajske v tem procesu. Reproduciranje rasisticnih družbenih diskurzov v muzejih Sodelovanje v širših družbenih utišanjih Za nadaljevanje te razprave je bistveno razmisliti o treh vrstah utišanja, ki prispevajo k reprodukciji rasisticnih družbenih diskurzov v muzejih. Muzejski strokovnjaki jih lahko ob prepoznavanju in volji za spremembe naslovijo in poskusijo preseci. Prvo izhaja iz sodelovanja muzeja v širših družbenih utišanjih in zanikanjih, prepoznavamo pa ga v tem, da se želi doloceno zgodovinsko epizodo pozabi­ti in izriniti iz družbene zavesti, zato je kustosi v muzejske predstavitve ne vkljucujejo. To je še zlasti vidno v muze­jih, ki so bili v službi kolonializma ali so bili vkljuceni v prakse, ki so z današnjega vidika nesprejemljive (npr. zbi­ranje cloveških ostankov). Tovrstno utišanje marginalizira in zatre dolocene pripovedi, lahko pa ga razumemo tudi kot potreben predpogoj za dialog in povezovanje skupno­sti, do cesar lahko pride s spremembo pravnih in politicnih okvirov oziroma z novimi znanstvenimi spoznanji. To uti­šanje lahko prepoznamo tudi tako, da opazujemo, o cem muzej govori – zaradi omejitev pri prostoru, casu, financah lahko poudarja zgolj dolocene vidike zgodovine na racun drugih (Mason in Sayner 2018: 5–6). Pri interpretaciji zunajevropskih zbirk SEM doslej ni po­svecal pretirane pozornosti vpetosti slovenskega prostora in ljudi v imperialna in kolonialna prizadevanja. Razstave so najpogosteje predstavljale predvsem dedišcino Sloven­cev, na primer zgodbe slovenskih zbirateljev, zgodovine in dedišcine drugih ljudstev pa so prikazane bolj obcasno, tudi ce so njihovi pripadniki danes del slovenske družbe. Ob tem se najpogosteje spregleda oziroma zanemari vloga tega prostora v ustvarjanju podob in naracij o teh skupi­nah. Muzej je z razlicnimi programi sicer pogosto poudar­jal strpnost in sožitje med razlicnimi kulturami, rasizem pa je naslavljal redkeje,88 Neposredno je bilo vprašanje rasizma obravnavano v ciklu pogo­vorov o rasizmu (februar 2021), organiziranem v sklopu evropske­ga projekta Taking Care. Etnografski in muzeji svetovnih kultur kot prostori skrbi. Vec glej Spletni vir 2. kar lahko povezujemo s splošnim družbenim razumevanjem, da pri nas »nimamo rasisticnih skupnosti, da so sovražni ekscesi posamicni, neorganizi­rani, da jih vodijo predsodki in stereotipi neukih, neraz­gledanih posameznikov, vcasih tudi politicne stranke ali sovražne organizacije« (Gregorcic 2016: 5). Splošne družbene in politicne naracije poudarjajo vkljuce­nost Slovencev v habsburški imperij, ki – ce kolonializem razumemo kot proces prisvajanja zemlje in izkorišcanja lju­di z množicno naselitvijo kolonizatorjev ali brez nje – ni bil kolonialna sila,99 O notranji kolonizaciji habsburškega imperija glej Telesko 2015, za razpravo o Bosni in Hercegovini kot avstro-ogrski koloniji pa Ruth­ner 2018. kar se odraža v delu muzeja, kjer doslej ni­so naslavljali kolonialnega miselnega okvira. Tako razume­vanje habsburške zgodovine je že pred skoraj desetletjem ovrgel avstrijski zgodovinar Walter Sauer (2012),1010 Že precej pred njim je habsburško orientalizacijo Osmanskega impe­rija analiziral Andre Gingrich, kot sem omenila že v uvodu (1998). ki je v svoji analizi vpetosti Avstro-Ogrske v globalno kolonial­no logiko pokazal, da se je kljub neuspehu pri zavzemanju neevropskih ozemelj1111 Habsburžani so imeli postojanke na obalah Indije, Kitajske in Mo­zambika, trgovske izmenjave pa so usmerili proti Levantu, še zlasti proti Egiptu (Sauer 2012: 13). soudeležba v kolonialnih procesih odvijala na drugih ravneh. Opozoril je na vlogo raziskoval­cev, zdravnikov, misijonarjev, najemniških vojakov, popo­tnikov in drugih, ki so v neevropskih deželah predstavljali trgovske, verske, družbenokulturne in tudi politicne interese imperija. Mnogi od teh posameznikov so svoje storitve po­nudili drugim evropskim imperijem, ki so jih razumeli kot ucinkovitejše v teh prizadevanjih. H kolonialnim projektom so prispevali s pripravo zemljevidov, porocili o nahajališcih rudnin, z zbirkami etnološkega in antropološkega gradiva, raziskovanjem lokalnih jezikov ter z informacijami o poteh in nacinih prevoza, podnebnih razmerah, zalogah hrane in vode, pa tudi ekonomskih možnostih in politicni stabilnosti posameznih možnih protektoratov. Prispevali pa so tudi s sprejemanjem evropskega oziroma zahodnega razumevanja razvoja in modernosti, v skladu s katerim so delovali in ga izvažali v cezmorske dežele. Monarhija je imela pomembno vlogo tudi pri ohranjanju ravnotežja evropskih sil, ko so na kongresu Svete alianse na Dunaju (1814–1815) oblikovali platformo za multilateralno odlocanje med glavnimi evrop­skimi silami. Na srecanjih glavnih evropskih sil je Dunaj vsaj implicitno priznal njihove ozemeljske pridobitve in potrdil vse kolonialne sporazume, s cimer je prispeval k mednarodnemu sprejemanju evropskih cezmorskih politik in jim zagotavljal legitimnost. Morda nam lahko razumevanje zavracanja svoje vloge v imperialnih prizadevanjih ponudi ameriški zgodovi­nar Michael Rothberg, ki v svojem delu Multidirectional memory: remembering the Holocaust in the age of deco­lonization (2009) opozarja na to, da v javnem prostoru zgodovine viktimizacij razlicnih družbenih skupin najpo­gosteje tekmujejo med sabo za prepoznavnost. Intenziv­nejše problematiziranje slovenskih odnosov do Drugih in naših lastnih rasisticnih predpostavk in predsodkov bi lahko v Rothbergovi perspektivi naracije o slovenski vik­timizaciji (pomislimo samo na naracije o turških vpadih, o habsburški monarhiji kot jeci narodov, slabem življenju v socialisticnem sistemu in v novejšem casu o podrejenosti Slovenije zahtevam EU) oslabilo. Spregledanost zgodovi­ne našega prostora pa je poleg tega tudi posledica družbe­ne moci, ki jo imajo posamezniki oziroma skupine, ki jih zanima njeno osvetljevanje. Povsem jasno je, da so spre­gledane družbene skupine v slabšem položaju za uvelja­vljanje svojih zgodovinskih in sedanjih pripovedi. Manj jasen in izrazit glas priseljenskih skupnosti v Sloveniji, ki bi zahtevale vpogled v muzejske zunajevropske zbirke in morda soustvarjanje njihovih muzejskih interpretacij, je najbrž tudi eden izmed razlogov, zakaj te zbirke v muzeju niso predstavljene pogosteje, v primerjavi s slovenskimi pa jim je tudi na stalnih razstavah odmerjen skromnejši prostor. To, da je vecina zunajevropskih zbirk shranjena v muzejskem depoju, lahko razumemo tudi kot znak, da so zunajevropske tematike za širšo družbo in tudi same muzejske delavce manj pomembne oziroma jih težje uve­ljavljajo, zagotovo pa to stanje prispeva k vzpostavljanju oziroma ohranjanju tišin o zunajevropskih naracijah. Utišanje, izhajajoce iz muzejskih struktur znanja Utišanje, ki izhaja iz muzejskih struktur znanja, predposta­vlja, da muzej nima cesa povedati o doloceni temi. Kustosi na svoje zbirke gledajo z vidika sprejetih in utrjenih nara­cij, ki jih razumejo kot najbolj resnicne in primerne nacine upovedovanja sveta, s tem pa pogosto utrjujejo prevladujo­ce naracije in hierarhicne družbene odnose. Muzeji imajo v svojih zbirkah gradivo, s katerim bi lahko izpostavili do­loceno temo, vendar kustosom uporaba ustaljenih vidikov onemogoca, da bi prepoznali druge možne zgodovine. Ce se jih k temu spodbudi, lahko te zgodovine pokažejo sami ali pa to nalogo opravijo na primer umetniki z intervencija­mi v muzejsko gradivo ali razstave (Mason in Sayner 2018: 7–8). V SEM je dober primer takih razkrivanj alternativ­nih zgodovin in naracij umetniški performans Biance Baldi iz leta 2016, ki je v SEM delovala v sklopu projekta SWI­CH – Delitev sveta vkljucenosti, ustvarjalnosti in dedišcine (2014–2018). V performansu je reinterpretirala dve muzej­ski afriški zbirki z namenom osvetlitve komunikacijskih procesov kot orodij kolonizacije in vzdrževanja hierarhicnih odnosov med kolonizatorji in domacini (Rogelj Škafar in Palaic 2017). Drug primer je delo aktivistke Kanike Gupta, ki je v sklopu projekta Taking Care. Etnografski in muzeji svetovnih kultur kot prostori skrbi poleg raziskovanja in­dijsko-bengalske zbirke v SEM razvijala razlicne pristope komuniciranja dedišcine z obcinstvom. S svojim dokumen­tarnim filmom in plesno-pripovedovalskim performansom je udeležence dogodkov opozarjala na problematiko pod­nebnih sprememb in pomen ohranjanja okolja na temelju znanj in praks staroselskih skupnosti, kot so se ohranile v muzejskih zunajevropskih zbirkah.1212 Mason in Sayner (2019: 11) opozorita na kritike takih umetniških intervencij, saj lahko odgovornost muzeja za izpostavljanje težke dedišcine prenesejo na zunanjega akterja, ki tako postane vest insti­tucije, same pa ne poskrbijo za potrebne dolgotrajne in sistematicne spremembe. V SEM sta razmisleke o utrjenih strukturah znanja, ki uti­šajo pomembne naracije o preteklosti in sedanjosti nee­vropskih ljudstev, spodbudila že omenjena evropska pro­jekta. V okvir teh struktur sodita tudi terminologija in še zlasti izbor zgodovinskih in družbenih kontekstov, ki jih kustosi na razstavah predstavljajo. Oboje lahko prispeva k škodljivim predstavitvam in razumevanjem dolocenih ljudi oziroma družbenih skupin ter njihovih zgodovinskih in sedanjih izkušenj. Terminologijo, ki je bila v preteklosti uveljavljena in splošno sprejeta, moramo zaradi družbenih sprememb in novih uvidov na novo premisliti in zamenjati z ustreznejšo. Med njimi so na primer izraza zunajevrop­ske zbirke in neevropska ljudstva;1313 Za razpravo o ustreznem poimenovanju glej Lunacek Brumen, Pa­laic in Veselic, v tisku. genericna poimeno­vanja, kot so na primer Indijanci (Indian 2018: 116), Eski­mi (Eskimo 2018: 105) ali Pigmejci (Pygmy 2018: 133), ki so slabšalna in pogosto tudi netocna, saj lahko vklju­cujejo vec razlicnih etnicnih skupin, poleg tega jih ljud­stva za poimenovanje sebe najpogosteje ne uporabljajo; imena krajev, ki so jih zasnovali kolonizatorji, na primer Bombaj (sedaj Mumbaj), Batavia (sedaj Jakarta), Burma (sedaj Mjanmar) in Južna Rodezija (sedaj Zimbabve), pri katerih je ustrezneje uporabiti spremenjena imena, ki so trenutno v veljavi (Bombay 2018: 96). Podobno je s poj­mom »rasa«, s katerim so v 18. stoletju zaceli oznacevati skupine ljudi na podlagi njihovih bioloških znacilnosti, ki so bile osnova za vrednotenje inteligentnosti, sposobnos­ti in civiliziranosti teh skupin z namenom legitimizacije kolonialnih prizadevanj. »Rasa« ni biološko dejstvo, ima pa družbene posledice, ki jih lahko zajamemo z izrazom rasizem. Prav zato, ker je »rasa« družbeni konstrukt in kot taka nima stvarne osnove v genetiki in biologiji cloveške vrste, je izraz bolje pisati v navednicah, razložiti, zakaj ga uporabljamo in kako ga razumemo, oziroma se mu izogni­ti, ce je to mogoce (Race 2018: 135). Uporaba ustreznej­ših in/ali pojasnitev neustreznih besed poleg ostalih orodij kustosom omogocata, da spregovorijo o kolonialnem pro­jektu in naslovijo njegove posledice. Nekoliko vec pozornosti bom posvetila besedi pleme, ki izraža evrocentricno razumevanje svetovnih družb s predpostavko, da je zahodna družba najbolj razvita. Kot poudarja Ciraj Rassool (2018: 24), je za preseganje te ter­minologije treba najprej razumeti, da so znanstvene disci­pline in diskurzi odražali upravljanje s predmeti in ljudmi v dolocenem casu s kategoriziranjem in urejanjem znanja. Carolyn Hamilton in Nessa Leibhammer (2016: 13–14) napravita ta obrat in izraz pleme (tribe) v samostalniški obliki preoblikujeta v glagolsko – »plemenjenje« (tribing), s cimer želita poudariti zgodovinski proces ustvarjanja plemen. Osredotocata se na zgodovino ideje o »pleme­nih« v današnji provinci KwaZulu-Natal v Južni Afriki v zgodnjem kolonialnem obdobju in kasnejšem neodvisnem obdobju ter poudarjata njeno povezovanje s tradicijo in brezcasnostjo. Te povezave so zanikale spreminjajoco se zgodovino teh ljudstev, ceprav je bila takrat zbrana ma­terialna kultura odraz fluidnega, hitro spreminjajocega se družbenega konteksta, bila je del nastajajoce afriške mo­dernosti in posledica številnih vplivov in predvsem socas­nosti lokalnih in globalnih mrež. V tem procesu je mate­rialna kultura postala del etnografskega gradiva, s cimer je pridobila status brezcasnosti in tradicije, zanemarjena pa sta postala vidika prepoznavanja akterjev ustvarjanja tega gradiva (še zlasti domacinov, ki so bili vsaj delno od­govorni za usmerjanje pridobivanja predmetov za zbiral­ce) in sprememb v njegovi obravnavi skozi cas (Hamilton in Leibhammer 2016: 43–47). Izraz pleme je tako po eni strani lahko povsem napacen, saj lahko združuje skupine ljudi z razlicnimi identifikacijami in s tem odgovarja na dolocene politicne in ekonomske potrebe v nekem casu in prostoru (Hamilton in Leibhammer 2016: 14–17), hkrati pa ga najpogosteje povezujemo z neevropskimi ljudstvi in kulturami, ki so oznacena kot »primitivna«, »preprosta«, celo »divja«, kar je posledica evrocentricnega razumevan­ja svetovnih družb, zato je pojem izrazito slabšalen (Tribe 2018: 142). V tehnicnem smislu izraz pleme oznacuje sku­pino sorodnikov, ki priznavajo skupnega prednika oziroma prednico, in v tem pomenu ga je smiselno uporabljati.1414 Je znanost rasisticna?, pogovor z dr. Rajkom Muršicem, 9. 2. 2021, gl. Spletni vir 3. Težava pri tem pojmu se pojavi, saj so ga nekatere skupi­ne sprejele za ustrezno oznako svoje skupinske identitete. Kljub temu ga je bolje zamenjati na primer z izrazom ljud­stvo ali staroselci. Ustvarjanje plemen – »plemenjenje« – moramo razumeti v širšem družbenopoliticnem kontekstu upravljanja z lju­dmi, ki uokvirja tudi ustvarjanje in rekontekstualizacijo muzejskih in drugih arhivov. Teh ni smiselno obravnavati kot nevtralno gradivo, temvec kot rezultat spreminjajocih se politicnih, akademskih in javnih diskurzov. Arhivsko gradivo je podvrženo dvema vrstama spreminjanja ozi­roma preoblikovanja. Najprej gre za spremembe, ki so se zgodile v casu izvornega družbenega življenja predmetov, preden so ti dobili status vira. Pri tem se zastavlja vpraša­nje, kako so gradivo, ki je danes del arhiva, v daljni prete­klosti ustvarjali razlicni akterji, kot so bili na primer ambi­ciozni voditelji skupnosti, specialisti za obrede, družinski varuhi, pesniki in drugi. Zanimivo je tudi analizirati, kako so drugi (tuji) akterji, kot so bili na primer misijonarji, kolonialni administratorji in zgodnji etnografi, ki so ga obravnavali z drugacnim konceptualnim aparatom, to isto gradivo spreminjali oziroma uokvirjali. Avtorici opozarja­ta na vprašanje razumevanja gradiva kot virov, na njiho­vo podreditev dolocenim režimom njihovega ohranjanja in na spreminjanje pod temi režimi. Katero gradivo dobi status vira in katero ne ter zakaj? Kako obstojece gradivo razumemo v dani družbenopoliticni situaciji (Hamilton in Leibhammer 2016: 18–23)? Predstavljeno razmišljanje uporabljam za razmislek o mu­zejskih interpretacijah zunajevropskih zbirk, ki morajo po mojem mnenju ponuditi informacije o nastanku in spre­minjanju arhiva, da bi obiskovalcu omogocile celostno ra­zumevanje predstavljene zgodbe. Najprej je treba ponuditi oris širšega družbenopoliticnega konteksta, v katerem so bili predmeti zbrani, kar vkljucuje osvetlitev okolišcin, ki so omogocile potovanje/raziskovanje/zbiranje; predstavi­tev idej, ki so prevladovale v casu, ko je bila zbirka zbrana, saj so te pomembno zaznamovale raziskovanje in zbiranje; oris interakcij, vplivov in sprememb, ki jih je spodbudilo srecanje raziskovalca/zbiralca s skupnostjo. Pomembno je osvetliti tudi položaj zbiratelja/raziskovalca ter razložiti, kateri teoretski šoli je sledil in katere ideje lahko pri njem prepoznamo, saj so te dolocile, o cem je raziskovalec/zbiratelj razmišljal, katera raziskovalna vprašanja je izbral kot prednostna, katere predmete je zbiral in katerih ne. Arhivsko gradivo in zbrane zbirke v muzejih nenehno po­nujajo nove možnosti za njihovo interpretacijo. Naloga ku­stosov je, da razmišljajo o tem, kako lahko zbirke na novo umestijo in ponudijo nove vidike njihovega razumevanja, ki bodo vodile v pravicnejše bivanje vseh ljudi – v sobiva­nje. Kot razmišlja Ariella Aďsha Azoulay (2019: 15–20), je treba k temu povabiti vse, ki so pristali na slabši strani imperialno ustvarjene vrzeli med belimi državljani Zaho­da in vsemi ostalimi. Ena od možnosti, ki to omogoca, je sodelovanje s posamezniki in z družbenimi skupinami z migrantskim ozadjem ali v izvornih državah, ki so nosilci dedišcine, kar bom podrobneje naslovila v nadaljevanju. Utišanje, izhajajoce iz zbranega gradiva, ki ga hranijo muzeji Javni muzeji so bili v preteklosti povezani z družbenimi elitami in vzponom nacionalnih držav. Delovali naj bi za javno dobro, a so odslikavali interese države in elit. Druž­beno manj mocne skupine in posamezniki so bili iz muzej­skega gradiva praviloma izkljuceni, saj njihove material­ne kulture niso razumeli kot vredne in primerne, da se jo ohrani. Gre torej za manjkajoce spomine, ta manko pa za izkljucene pomeni, da niso prepoznani in s tem priznani. Muzej torej dolocene zgodbe ne pove zato, ker nima virov ali artefaktov, da bi to storil, zbirke pa lahko vkljucujejo tudi skrito, prikrito tišino, ki je interpretacija vcasih ne raz­krije. V nekaterih primerih pa imajo lahko muzeji tako ob­sežno zbirko, da so ob interpretaciji nekateri spomini zara­di procesa izbora gradiva za razstavno predstavitev nujno potisnjeni v ozadje. Hamilton in Leibhammer (2016: 2–3) še zlasti v povezavi s slednjim govorita o »mnogokratnih utišanjih v gibanju«, ki z vsako novo interpretacijo razkri­va nove vidike dedišcine (zanimivo je analizirati te pred­stavitve v luci tega, cesar ne prikažejo). Muzej je poklican, da javnosti opozori na vrzeli, ki jih prepoznava v svojih ar­hivskih dokumentih ter politikah zbiranja in razstavljanja. Preseganje utišanj, ki izhajajo iz manka zbranega muzej­skega gradiva ali iz kustosovega razumevanja tega gradi­va, lahko muzeji dosežejo z vkljucevanjem posameznikov in skupnosti v muzejsko delo. SEM je z vec razstavami poskušal opozoriti na margina­lizirano dedišcino in pri tem vkljuciti tudi posameznike oziroma skupine, ki so nosilci dedišcine.1515 Med njimi so na primer razstave, pripravljene v sodelovanju z brezdomnimi osebami (Židov 2011), razlicnimi skupinami oseb z oviranostmi (Palaic in Valic 2015), s pripadniki romskih skupnosti (Palaic 2015) in predstavniki LGBT skupnosti (Valentincic Furlan 2018). Na podrocju interpretacije zunajevropskih zbirk je bil tak primer raz­stava Afrika in Slovenija: Preplet ljudi in predmetov, ki je poleg obravnave obdobja gibanja neuvršcenih in tedanjih zbirateljev in njihovih zunajevropskih zbirk ponudila tudi osebne pripovedi in predmete ljudi, ki so takrat prišli iz vec afriških držav na študij v Slovenijo (Palaic in Rogelj Ška­far 2017). Sodelovanje s skupnostmi je vsaj v etnografskih muzejih zaželena praksa, ki pa se lahko udejanja na razlicne nacine, kot kažejo predstavljeni primeri v zbornikih Muse­ums and Communities: Curators, Collections and Collabo­ration (Golding in Modest 2013a) in Engaging Heritage, Engaging Communities (Onciul, Stefano in Hawke 2017). Pomembna vprašanja, ki jih odpirajo, so, kako opredeliti skupnost, kakšne oblike lahko zavzameta sodelovanje in soustvarjanje muzejskih vsebin z nosilci dedišcine in ka­kšna je pri tem vloga kustosa. V temelju takih sodelovanj je vprašanje moci in nadzora, ki namesto zgolj svetovanja skupnosti muzejskim kustosom in vkljucitve razlicnih vi­dikov v razstavno pripoved zahteva korenitejši obrat, ki ga Viv Golding in Wayne Modest (2013b: 1–2) med drugim vidita v skupni kuratorski avtoriteti. Skupna kuratorska avtoriteta lahko opolnomoci posame­znike in skupnosti v vec pogledih. Omogoci jim lahko povezovanje z njihovo dedišcino in s tem boljše razu­mevanje njihove preteklosti in sedanjosti ter nacrtovanje prihodnosti, prav tako pa lahko prizna in potrdi njihovo znanje, vrednote in razumevanje sveta. Izboljša lahko ku­stosovo poznavanje zbirk in ljudi, s katerimi so te pove­zane, z bolj celostnim razumevanjem preteklih obdobij in sedanje družbene situacije pa lahko doprinese tudi h kre­pitvi celotne družbe. Poudarek pri sodelovanju je na sku­pnem ustvarjanju znanja bodisi z razstavami in dogodki, v zadnjem casu pa se veliko govori tudi o uveljavljanju konservatorskih praks, ki jih izvajajo izvorne skupnosti (glej na primer Onciul 2013; Palaic 2015; Palaic in Rogelj Škafar 2017). Pomembno kritiko participacije in sodelovanja s sku­pnostmi ponuja Bernadette Lynch (2017), ki je raziskova­la ucinkovitost vkljucevanja javnosti v muzejsko delo v Veliki Britaniji. Ugotovila je, da kljub dobrim namenom procesi sodelovanja obicajno še vedno odslikavajo agende muzejskih institucij, ki nadzorujejo dosežke sodelovanja. Muzeji se izognejo neugodju prave participacije s prisva­janjem dedišcinskih naracij, kar je odziv na strah pred iz­gubo nadzora in potrebo po jasnih zamejitvah dela. Najpo­gosteje postavijo ljudi, s katerimi naj bi sicer sodelovali, na položaj uporabnika njihovih storitev, s cimer nad njimi vzpostavijo nevidno moc in jim odvzamejo možnost aktiv­nega delovanja in tudi kritike delovanja muzejev, s cimer onemogocijo vsakršno institucionalno spremembo. Avto­rica pod vprašaj postavi tudi motivacijo muzejev za tako sodelovanje in nasprotuje humanitarnim težnjam, ki jih je zaznala pri svojem raziskovanju muzejskega delovanja. Bryony Onciul (2013: 81) poudarja, da pri sodelovanju mu­zeja s skupnostmi ne gre niti za vkljucevanje muzeja niti skupnosti, temvec posameznikov z obeh strani, ki se v tem srecanju pogajajo za pomene. Vsako tako srecanje je en­kratno tako zaradi posameznikov, ki so vanj vkljuceni, kot zaradi konteksta, casa, prostora in obsega skupne moci. So­dobnejše razumevanje koncepta skupnosti te namesto kot lokalno zamejene, organske danosti opredeli kot spremen­ljive mreže, ki so sestavljene in interpretativno izpogajane skozi odnose med kulturnimi akterji, predmeti in kuratorski­mi praksami onkraj in med razlicnimi lokalnostmi (Schorch 2017: 32). Izraz skupnost v resnici oznacuje vecplastne, mocne in nenehno spreminjajoce se interakcije (Onciul 2013: 81). V tem kontekstu se vloga kustosa pomembno spremeni, saj namesto strokovnjaka, ki podaja svoje razu­mevanje pomena in vrednosti dedišcine, postane vsaj medi­ator, ki omogoca odnose med dedišcino in ljudmi (Schorch 2017: 41) oziroma v najboljšem primeru družabnik (Azou­lay 2019: 16) na skupni poti raziskovanja dedišcine. Sklepne misli Muzeji so prostori spomina, kjer lahko obiskovalci spo­znavajo najrazlicnejše zgodbe iz preteklosti, ki so po­membne za sedanji cas in jih želimo ohraniti za prihodnje generacije. Izbor teh pripovedi pa ni nevtralen in objek­tiven, temvec vedno odraža interese in potrebe posame­znikov in družbenih skupin, ki so z dedišcino v razlicnih razmerjih. To izhodišce pri razumevanju dedišcinskih pro­cesov na podrocju zbiranja in razumevanja zunajevropskih etnografskih zbirk odpira še zlasti naslednja vprašanja: katere dedišcine so prepoznane kot pomembne in vredne, da jih predstavljamo, in katere so tiste, ki jih tako stro­kovnjaki kot širša družba želijo pozabiti in utišati; cemu ti procesi selekcije služijo in kakšne posledice imajo za posamezne družbene skupine in družbo kot celoto; kako sodelovati z nosilci dedišcine (pripadniki priseljenskih, pa tudi izvornih skupnosti), ki so z zgodovinskega (in obicaj­no tudi sedanjega) vidika v odnosu do vecinske družbe in njenih institucij v podrejenem položaju. Kot pomemben korak k razkrivanju zgodovinskih nepra­vicnosti in njihovemu popravljanju opredeljujem prepo­znavanje in naslavljanje tistih zgodovin oziroma delov zgo­dovin, ki so (bile) utišane, spregledane ali marginalizirane. Prav tako kot priznana zgodovina tudi te utišane ucinkuje­jo na družbo in razkrivajo mehanizme njenega delovanja. Predstavljeni muzejski procesi marginalizacije in izbrisa dolocenih zgodovinskih in sodobnih naracij se dotikajo številnih podrocij, od namernega utišanja s ciljem kome­moracije dolocenega zgodovinskega dogajanja, utišanja na željo skupnosti ali zaradi novih strokovnih spoznanj, uti­šanja zaradi oblikovanja razstav, zaradi zunanjih pritiskov, zaradi sodelovanja muzeja v širših družbenih utišanjih, zaradi vzpostavljenih muzejskih struktur znanja do utiša­nja, ki izhaja iz zbranega muzejskega gradiva. Pogosto se prepletajo, vanje pa so vkljuceni najrazlicnejši družbeni ak­terji, ki jih s svojim delovanjem ohranjajo. Analiza izbranih primerov iz SEM osvetljuje vpetost slovenskega prostora v ustvarjanje znanja in idej o sebi in Drugih, ki je (bilo) zaznamovano s stereotipnimi in rasisticnimi idejami, ki so prispevale tudi k utišanjem pomembnih zgodovinskih in sodobnih vidikov pri interpretaciji muzejskih zunajevrop­skih zbirk. Prav zaradi te vpetosti je muzej dolžan pretresati svoje delovanje in se zavzemati za vzpostavljanje protirasi­sticnih muzejskih naracij. Procese utišanja spremljajo tudi priložnosti za njihovo na­slavljanje in preseganje, ce so jih muzejski strokovnjaki pri­pravljeni prepoznati in jih s svojim delovanjem spreminjati. V tej luci se dotikam le nekaj podrocij, o katerih je vredno razmisliti. Najprej pozivam k uporabi ustreznih besed, ki ne prispevajo k škodljivim predstavitvam in razumevanjem dolocenih družbenih skupin, oziroma k ustrezni osvetlitvi besed, ki so bile v preteklosti uveljavljene in se jim na pri­mer ob citiranju starejših virov ne moremo izogniti. Prav s takim pojasnjevanjem muzeji uresnicujejo svojo izobra­ževalno vlogo. Uresnicujejo jo tudi z ustrezno osvetlitvijo družbenozgodovinskega konteksta, v katerem sta nastala in se spreminjala muzejska zbirka in drugo muzejsko gradivo. Pomembno je osvetliti tudi intelektualno pozicijo in druge profesionalne in osebne okolišcine zbiratelja oziroma razi­skovalca, ki so morebiti vplivale na njegovo delo. Kot mo­žnost za novo razumevanje in interpretacije zunajevropskih zbirk pa poudarjam še zlasti sodelovanje s posamezniki in skupnostmi, ki so nosilci dedišcine, kar pa ni niti najmanj enostavno delo. Zahteva razmisleke o tem, kako opredeliti sodelujoce in kakšna je njihova vloga v spremenjenih raz­merjih moci, prav tako pa tudi, kakšno obliko naj skupna kuratorska odgovornost zavzame. Morda bomo s pretresanjem epistemoloških, metodoloških in eticnih izzivov, ki jih nove zahteve na muzejskem podro­cju postavljajo pred kustose, uspeli utreti pot k pravicnejšim predstavitvam najrazlicnejših nacinov cloveškega bivanja. Literatura in viri AZOULAY, Ariella Aďsha: Potential History: Unlearning Impe­rialism. London: Verso Books, 2019. BAKER, Catherine: Race and the Yugoslav region: postsocialist, post-conflict, postcolonial? Manchester: Manchester University Press, 2018a. BAKER, Catherine: Postcoloniality Without Race? Racial Ex­ceptionalism and Southeast European Cultural Studies. Interven­tions. International Journal of Postcolonial Studies 20/6, 2018b, 759–784. BAKIC-HAYDEN, Milica: Nesting Orientalisms: The Case of Former Yugoslavia. Slavic Review 54/4, 1995, 917–931. BARTULOVIC, Alenka in Dan Podjed: Razstavljeno telo. Glas­nik Slovenskega etnološkega društva 48/1–2, 2008, 24–34. BOMBAY: Bombay. V: Wayne Modest in Robin Lelijveld (ur.), Words Matter: An Unfinished Guide to Word Choices in the Cul­tural Sector. Amsterdam: National museums of world cultures, 2018, 96. CEPLAK MENCIN, Ralf: Afganistan – slovenski pogledi. Vod­nik po razstavi. Ljubljana: Slovenski etnografski muzej, 2018; https://www.etno-muzej.si/files/afganistan_-_slovenski_pogle­di_vodnik_po_razstavi.pdf, 11. 6. 2021. DAS, Subhadra in Miranda Lowe: Nature Read in Black and White: Decolonial approaches to interpreting natural history col­lections. Journal of Natural Science Collections 6, 2018, 4–14. ESKIMO: Eskimo. V: Wayne Modest in Robin Lelijveld (ur.), Words Matter: An Unfinished Guide to Word Choices in the Cul­tural Sector. Amsterdam: National museums of world cultures, 2018, 105. FRELIH, Marko: Sudanska misija 1848–1858: Ignacij Knob­lehar – misijonar, raziskovalec Belega Nila in zbiralec afriških predmetov. Ljubljana: Slovenski etnografski muzej, 2009. FRELIH, Marko in Anja Koren: Odmevi Afrike: Družba sv. Pet­ra Klaverja za afriške misijone in njeno delovanje v Ljubljani v prvi polovici 20. stoletja. Sticna: Muzej kršcanstva na Sloven­skem, 2016. GINGRICH, Andre: Frontier Myths of Orientalism: The Mus­lim World in Public and Popular Cultures of Central Europe. V: Bojan Baskar in Borut Brumen (ur.), MESS: Mediterranean Eth­nological Summer School, Vol. II. Ljubljana: Inštitut za multikul­turne raziskave, 1998, 99–127. GOLDING, Viv in Wayne Modest (ur.): Museums and Com­munities: Curators, Collections and Collaboration. London: Bloomsbury, 2013a. GOLDING, Viv in Wayne Modest: Introduction. V: Viv Golding in Wayne Modest (ur.), Museums and Communities: Curators, Collections and Collaboration. London: Bloomsbury, 2013b, 1–9. GREGORCIC, Marta: Ali je potrebno premisliti antirasisticne perspektive za izobraževanje?: uvodnik. Andragoška spoznanja 22/1, 2016, 3–6. GUIDELINES: Guidelines on Dealing with Collections from Colonial Contexts. Berlin: German Museums Association, 2018; https://www.museumsbund.de/wp-content/uploads/2019/10/dmb-guidelines-colonial-context.pdf, 28. 6. 2021. HAMILTON, Carolyn in Nessa Leibhammer: Tribing and Un­tribing the Archive. V: Carolyn Hamilton in Nessa Leibhammer (ur.), Tribing and Untribing the Archive: Identity and Material Record in Southern KwaZulu-Natal in the Late Independent and Colonial Periods. Pietermaritzburg: University of KwaZulu-Na­tal Press, 2016, 13–48. HICKS, Dan: The Brutish Museums: The Benin Bronzes, Colonial Violence and Cultural Restitution. London: Pluto Press, 2020. IMRE, Anikó: White man, white mask: Mephisto meets Venus. Screen 40/4, 1999, 405–422. IMRE, Anikó: Whiteness in Post-Socialist Eastern Europe: The Time of the Gypsies, the End of Race. V: Alfred J. López (ur.), Postcolonial Whiteness. A Critical Reader on Race and Empire. Albany: State University of New York Press, 2005, 79–102. IMRE, Anikó: Postcolonial Media Studies in Postsocialist Euro­pe. boundary 2 41/1, 2014, 113–134. INDIAN: Indian. V: Wayne Modest in Robin Lelijveld (ur.), Words Matter: An Unfinished Guide to Word Choices in the Cul­tural Sector. Amsterdam: National museums of world cultures, 2018, 116. JEZERNIK, Božidar (ur.): Imaginarni »Turek«. Ljubljana: Za­vod Republike Slovenije za šolstvo, 2012. LICEN, Daša: Razstaviti Drugega: Saidin prihod v Trst. Glasnik Slovenskega etnološkega društva 58/1–2, 2018, 5–15. LUNACEK BRUMEN, Sarah, Tina Palaic in Maja Veselic: Uvod. V: Sarah Lunacek Brumen, Tina Palaic in Maja Veselic (ur.), Prepletenost svetov: zgodovine in refleksije neevropskih raziskav v Sloveniji. Ljubljana: Filozofska fakulteta, v tisku. MANOLOVA, Polina, Katarina Kušic in Philipp Lottholz (ur.): Decolonial Theory and Practice in Southeast Europe. dVERSIA (posebna izdaja revije) 3, 2019; https://dversia.net/wp-content/uploads/delightful-downloads/2019/06/special-issue.pdf, 12. 2. 2021. MARINAC, Bogdana: Neevropska dedišcina v Pomorskem mu­zeju »Sergej Mašera« Piran. Glasnik Slovenskega etnološkega društva 60/1, 2020, 7–21. MASON, Rhiannon in Joanne Sayner: Bringing museal silence into focus: eight ways of thinking about silence in museums. In­ternational Journal of Heritage Studies, 25/1, 2019, 5–20. MOTOH, Helena: Azija med tigri in maliki: misijonske razsta­ve v Sloveniji v prvi polovici 20. stoletja. Glasnik Slovenskega etnološkega društva 60/1, 2020, 34–41. ONCIUL, Bryony: Community Engagement, Curatorial Practi­ce, and Museum Ethos in Alberta, Canada. V: Viv Golding in Wayne Modest (ur.), Museums and Communities: Curators, Col­lections and Collaboration. London: Bloomsbury, 2013, 79–97. ONCIUL, Bryony, Michelle L. Stefano in Stephanie Hawke (ur.): Engaging Heritage, Engaging Communities. Woodbridge: The Boydell Press, 2017. PALAIC, Tina: Družbeno angažirani muzej: vkljucevanje rom­ske skupnosti v soustvarjanje muzejskih vsebin. Etnolog 25/76, 2015, 209–217. PALAIC, Tina: Pavla Štrukelj, kustodinja za neevropske kulture v Slovenskem etnografskem muzeju med letoma 1955 in 1990. Glasnik Slovenskega etnološkega društva 60/1, 2020, 22–40. PALAIC, Tina in Urša Valic (ur.): Elaborat o dostopnosti in za­gotavljanju tehnicnih pogojev za vzpostavitev dostopnosti do kulturne dedišcine ranljivim skupinam. Ljubljana: Slovenski etnografski muzej, 2015. PALAIC, Tina in Bojana Rogelj Škafar: Slovenski Africani: o njihovih osebnih predmetih v prepletu identitet. Etnolog 27/78, 2017, 39–63. POLAJNAR, Anja: Portrayal of Africa in the newspaper Zgo­dnja Danica from 1849 to 1859. Prispevki za novejšo zgodovino, v tisku. PYGMY: Pygmy. V: Wayne Modest in Robin Lelijveld (ur.), Words Matter: An Unfinished Guide to Word Choices in the Cul­tural Sector. Amsterdam: National museums of world cultures, 2018, 133. RACE: Race. V: Wayne Modest in Robin Lelijveld (ur.), Words Matter: An Unfinished Guide to Word Choices in the Cultural Sec­tor. Amsterdam: National museums of world cultures, 2018, 135. RASSOOL, Ciraj: Museum Labels and Coloniality. V: Wayne Modest in Robin Lelijveld (ur.), Words Matter: An Unfinished Guide to Word Choices in the Cultural Sector. Amsterdam: Nati­onal museums of world cultures, 2018, 21–24. ROGELJ ŠKAFAR, Bojana in Tina Palaic: Sodelovanje z ume­tnico Bianco Baldi v Slovenskem etnografskem muzeju. Etnolog 27/78, 2017, 163–170. ROTHBERG, Michael: Multidirectional memory: Remembering the Holocaust in the age of decolonization. Stanford: Stanford University Press, 2009. RUTHNER, Clemens: Habsburg’s Only Colony? Bosnia-Her­zegovina and Austria-Hungary, 1878–1918. SEEU Review 13/1, 2018, 2–14. SANTOS, Boaventura de Sousa: A Non-Occidentalist West? Le­arned ignorance and ecology of knowledge. Theory, Culture & Society 26/7–8, 2009, 103–125. SAUER, Walter: Habsburg Colonial: Austria-Hungary‘s Role in European Overseas Expansion Reconsidered. Austrian Studies 20, 2012, 5–23. SAUVAGE, Alexandra: To be or not to be colonial: Museums facing their exhibitions. Culturales 6/12, 2010, 97–116. SCHORCH, Philipp: Assembling Communities: Curatorial Prac­tices, Material Cultures and Meanings. V: Bryony Onciul, Mi­chelle L. Stefano in Stephanie Hawke (ur.), Engaging Heritage, Engaging Communities. Woodbridge: The Boydell Press, 2017, 31–46. Spletni vir 1: https://hyperallergic.com/304385/danish-natio­nal-gallery-removes-the-word-negro-from-13-artworks-titles/, 22. 6. 2021. Spletni vir 2: https://www.etno-muzej.si/sl/novice-taking-care/cikel-pogovorov-o-rasizmu, 3. 7. 2021. Spletni vir 3: Je znanost rasisticna? https://www.youtube.com/watch?v=b2kufUQHC2c&feature=emb_imp_woyt, 22. 6. 2021 STEPANCIC, Lilijana: Dan Hicks: The Brutish Museums. The Benin Bronzes, Colonial Violence and Cultural Restitution. Glasnik Slovenskega etnološkega društva 61/1, 2021, 105–108. ŠMITEK, Zmago: Klic daljnih svetov: Slovenci in neevropske kulture. Ljubljana: Založba Borec, 1986a. ŠMITEK, Zmago: Slovenski pogledi iz 18. in 19. stoletja na kul­turni razvoj cloveštva. Traditiones 15, 1986b, 5–18. TELESKO, Werner: Colonialism without Colonies: The Civili­zing Missions in the Habsburg Empire. V: Michael Falser (ur.), Cultural Heritage as Civilizing Mission: From Decay to Recove­ry. New York in Dunaj: Springer International Publishing, 2015, 35–48. TRIBE: Tribe. V: Wayne Modest in Robin Lelijveld (ur.), Words Matter: An Unfinished Guide to Word Choices in the Cultural Sector. Amsterdam: National museums of world cultures, 2018, 142. VALENTINCIC FURLAN, Nadja: LGBT: razstava štirih. Etno­log 28/79, 2018, 181–190. ŽAGAR, Janja: Jaz – moj osebni svet. V: Janja Žagar (ur.), Jaz, mi in drugi: podobe mojega sveta: vodnik po stalni razstavi Slo­venskega etnografskega muzeja. Ljubljana: Slovenski etnograf­ski muzej, 2013, 121–135. ŽIDOV, Nena: Muzeji in družbeno vkljucevanje: primer razstave o brezdomstvu v Slovenskem etnografskem muzeju. Etnolog 21, 2011, 245–261. Interpretation of non-European Ethnographic Collections: Silencing Historical and Contemporary Narratives Using the example of the Slovene Ethnographic Museum, the author analyses the museum‘s processes of marginalization and erasure of certain historical and contemporary narratives related to the interpretation of non-European collections. She shows that even those ethnographic museums whose non-European collections are not the result of direct colonial activity are part of knowledge production about Others marked with racist and stereotypical ideas. Based on the discussion by Rhiannon Mason and Joanne Sayner, the author discusses eight museal silences: silence resulting from the collected museum material, silence with the aim of commemorating a certain historical event, silence at the request of the community or new expertise, silence due to exhibition design, external pressures, museum participation in wider social silences, and silence due to established museum knowledge structures. Such silencing processes need to be considered also as opportunities to address and transcend them. Among them, the author points out the change of terminology that contributes to harmful representations and understandings of certain social groups, or the appropriate coverage of those words that cannot be avoided in museum narratives. In addition, she suggests appropriate coverage of the socio-historical context in which the museum collection and other museum material was assembled and chan­ged, as well as the intellectual positions and other circumstances of the collector or researcher that may have influenced his/her work. She emphasises cooperation with individuals and communities that are bearers of heritage as an opportunity for a more appropriate interpretation of non-European collections. This requires reflection on how to define the participants and their role in the changed power relations, as well as what form the shared curatorial responsibility should take. She sees the path to more just representations of the various ways of human existence in a critical examination of the epistemological, methodological and ethical challenges that new requirements in the museum field pose to curators. * Tina Palaic, univ. dipl. etnologinja, kulturna antropologinja in pedagoginja, kustosinja, Slovenski etnografski muzej; tina.palaic@etno-muzej.si. Muzejske dileme Tina Palaic Muzejske dileme Tina Palaic Muzejske dileme Tina Palaic Muzejske dileme Tina Palaic Muzejske dileme Tina Palaic Muzejske dileme Tina Palaic Muzejske dileme Tina Palaic Muzejske dileme Tina Palaic Muzejske dileme Tina Palaic Muzejske dileme Tina Palaic Muzejske dileme Zvjezdana Antoš* REINTERPRETACIJA MUZEJSKIH ZBIRK Z DIGITALNO TEHNOLOGIJO Kratki znanstveni prispevek | 1.03 Datum prejema: 19. 7. 2021 Izvlecek: Avtorica je na podlagi raziskave prikazala, kako so muzeji z digitalno tehnologijo reinterpretirali svoje zbirke. Digi­talna tehnologija je pomembna za razvoj novih muzejskih praks, novih oblik participacije ter interaktivnosti muzeja in obiskoval­cev. Muzejske ustanove z rabo digitalne tehnologije utrjujejo znanje, ki temelji na interpretaciji in kontekstualizaciji. Muzeji so z rabo razširjene in virtualne resnicnosti obiskovalcu omogocili boljše razumevanje, doživetje in povsem novo izkušnjo, ki jim lahko pomaga pri dekolonizaciji muzejskih zbirk. Kljucne besede: reinterpretacija, muzejske zbirke, digitalna tehnologija, digitalno pripovedovanje, dekolonizacija, inovacije Abstract: The author has conducted research into how muse­um collections have been reinterpreted with the help of digital technology. Digital technologies are important for the develop­ment of new museum practices, new forms of participation and interactions between museums and the public. Making use of digital technologies, museum institutions reinforce knowledge founded on interpretation and contextualisation. Through the use of augmented and virtual reality, museums have facilitated visitors’ better understanding and experience that can help them in the decolonialisation of museum collections. Keywords: reinterpretation, museum collection, digital tech­nology, digital storytelling, decolonisation, innovations Uvod Globalizacija nedvomno vpliva tudi na razvoj in delovanje muzejev. Ti so vabljeni k razlicnim in inovativnim inter­pretacijam svojih zbirk, ki so se soocile z zadnjimi reflek­sivnimi teorijami antropologije o dekolonizaciji in insti­tucionalnih okvirih. To stališce se kaže tudi v teoretskem razvoju nove muzeologije, ki se v predstavitvi Drugih sooca z obstojecimi praksami. Pod vplivom postmodernizma in nove muzeologije se v muzejih pojavljajo nove prakse, ki prinašajo tudi nove izzive za evropske etnografske muzeje in muzeje družbe (Antoš 2012). Muzeji so se odprli razlic­nim vrstam obiskovalcev in jih povabili, da na svoj nacin interpretirajo zbirke. Da pa bi to uresnicili, so morali uvesti razlicne vrste digitalnih orodij (podcast, videofilm, družbe­na omrežja). Eden od nacinov participacije obiskovalcev je torej raba digitalne tehnologije. Njen potencial je v tem, da v vsakdanjem življenju ljudi zavzema pomembno mesto ter obcutno vpliva na širjenje informacij in zabavo. Številni muzeji so se ustvarjalno prilagodili novim potrebam in so potencial digitalnih tehnologij izkoristili za vzpostavitev interaktivne komunikacije in za vabilo obiskovalcev k ak­tivnemu sodelovanju. Od leta 2012 digitalno vkljucevanje in digitalno pripovedovanje postajata kljucna za ustvarjanje izkušenj obiskovalcev v muzeju in za dajanje novih pome­nov muzejskim zbirkam. Digitalno pripovedovanje naj bi etnografskim muzejem omogocilo predstavitev kulture in družbe v celoti, in ne zgolj nekaterih delov kulture, kot so umetnost ali noše. Zaradi sodobnih politicnih in družbenih dogajanj muzeji razvijajo nove metode dela, ki jim bodo pomagale pri dekolonizaciji preteklosti in muzejskih zbirk. V Novi strateški agendi za obdobje 2019–2024 (Spletni vir 1) so navedene tri strategije, ki imajo družbeno, eko­nomsko in zunanjo razsežnost. Usmerjene so v promoci­jo kulturne raznovrstnosti in razlicnosti, utrjevanje med­kulturnega dialoga in promocijo kulture kot pobudnika ekonomske rasti, inovacij in sodelovanja clanic Evropske unije. Strategija Evropske komisije Digital Single Market (Spletni vir 2) se opira na smernice, kako razlicnim upo­rabnikom na najboljši možen nacin omogociti dostop do spletnih vsebin. Virtualna resnicnost oz. VR in razširje­na resnicnost oz. AR11 Tehnologija AR (augmented reality oz. razširjena resnicnost) nam omogoca, da z aplikacijo na zaslonu neke naprave, najpogosteje mobilnega telefona, vidimo elemente, ki v resnicnem življenju ne obstajajo. Ti elementi širijo resnicnost okrog nas, vendar le, ce jo gledamo na zaslonu. Aplikacija omogoca gledanje brez možnosti menjave elementov, ki jih vidimo, tj. brez možnosti kakršne koli in­terakcije z njimi. Poleg mobilne naprave obstajajo tudi ocala AR, skozi katera vidimo resnicnost okrog sebe, vendar tudi dodatne ele­mente, ki dopolnjujejo sliko. VR (virtual reality oz. virtualna resnic­nost) pa za razliko od razširjene resnicnosti (AR) lahko, na primer, odpira vrata, premika predmete, povecuje prikaz ipd. Za tehnologijo VR potrebujemo ocala, skozi katera ne vidimo nicesar okrog sebe, temvec le virtualno ustvarjen svet. V tem trenutku svet, ki ga gleda­mo, postaja naša virtualna resnicnost, v kateri interakcija z elemen­ti, ki jih vidimo v aplikaciji, ni možna oz. je možna le v minimalni meri. Obstajajo sistemi VR, ki so dokaj enostavni; potrebujemo le kartonski okvir, kamor vstavimo mobilni telefon, na katerem vklju- cimo aplikacijo VR. Drugi sistemi imajo nekoliko bolj tehnološko zapletene dodatke, pri cemer se uporabljajo rokavice, slušalke ali nekateri drugi pripomocki (Spletni vir 3). sta v porocilu Virtualna resnicnost in njen potencial za Evropo prepoznani kot tehnologiji s potencialom transformirati nacin, na katerega delamo, komuniciramo in doživljamo stvari (Bezegová idr. 2017). Narašcajoc trend rabe digitalne tehnologije na globalnem trgu kot tudi narašcajoc vpliv tovrstnega medija na kultu­ro, ekonomijo in vsakdanje življenje ljudi sta za muzejski in kreativni sektor nova možnost in izziv. Toda kljub šte­vilnim razvitim in raznovrstnim spletnim servisom digital­na tehnologija zaradi hitrega razvoja v muzejih ni dovolj prisotna. Razlicne drage programske rešitve so mnogim muzejem zaradi visokih cen pogosto nedostopne. Prav tako je pomemben upad gospodarstva, ki mocno vpli­va tudi na kreativni sektor. Posledicno so se razvili posa­mezni projekti, s katerimi se želi navdihniti ustvarjalne po­sameznike in podjetnike k povezovanju in medsebojnemu sodelovanju, s cimer naj bi se spodbudilo inovacije in po­vezovanje podjetništva v kulturi in kreativnem sektorju. Od tovrstnih projektov se pricakuje, da pri interpretaciji muzej­skih zbirk ponudijo nove, enostavnejše rešitve in razvijejo razlicne platforme, ki bodo omogocile interpretacijo muzej­skih zbirk, dostopno širokemu krogu ljudi. Pri inovacijah sta še posebej pomembna sodelovanje in prežemanje med sektorji, kar naj bi prispevalo k utrditvi znanja in razvoju boljše ekspertize o avdiovizualnem in digitalnem sektorju muzejskih praks v Evropi. Medsektorsko sodelovanje (av­diovizualne, knjižne, izvedbene, vizualne, kreativne in­dustrije) je muzejskim projektom omogocilo raziskovanje muzejskih zbirk s sodobne perspektive, s (so)ustvarjanjem novih zgodb in pripovedovanjem o predmetih, kar je spre­menilo nacin, kako jih ljudje doživljajo in razumejo. Da bi utrdili sodelovanje, morajo muzeji najti partnerje zunaj svo­jega sektorja, o cemer pricajo številni realizirani projekti, v katere so bili vkljuceni partnerji iz akademske skupnosti, oblikovalci in strokovnjaki informacijske tehnologije kot tudi ljubitelji dedišcine in navdušenci. Izredne okolišcine, ki jih je povzrocila epidemija nove­ga koronavirusa, so pripadnikom vseh družbenih skupin onemogocile fizicni dostop do umetniških in kulturnih aktivnosti, kar se lahko negativno odraža v ohranjanju družbenih povezav, razvoju novih vešcin in znanj ter ima za ranljive skupine, a tudi za splošno psihofizicno stanje, še posebej negativne posledice. Novonastale okolišcine so od muzejskih ustanov zahtevale, da povecajo in izboljšajo dostop do kulturnih in umetniških aktivnosti z digitalno tehnologijo, ki je alternativa fizicnemu dostopu. Omeje­vanje družbenih stikov je spremenilo nacin povezovanja, raziskovanja in razvijanja inovacij na delovnih mestih v muzejih. V trenutni situaciji so muzeji obstojece programe in aktivnosti izvajali virtualno s kontinuiranim nadgraje­vanjem vsebin, ki so posebej pripravljene za razlicne sku­pine uporabnikov. Muzejske aktivnosti se prenašajo po razlicnih distribucijskih kanalih in obsegajo vsa podrocja muzejskega delovanja in raznovrstne formate, od virtual­nih sprehodov po muzejskih postavitvah, skupnih kuriranj virtualnih razstav, prenosa odprtja razstav in do dogodkov do avdiovizualnih vsebin, spletnih kreativnih in izobraže­valnih delavnic, predavanj, moderiranih javnih pogovorov in konferenc. Z naglim digitalnim preobratom so se izbol­jšale možnosti za oblikovanje dostopnejše in vkljuceval­ne kulture, prav tako pa so se razvila orodja, ki pomagajo pri odpravljanju ne le fizicnih, temvec tudi psiholoških in družbenih ovir. Hkrati je digitalna tehnologija olajšala ak­tivacijo uporabnikov muzejskih vsebin, ki se v participa­tivnih procesih spreminjajo v aktivne ustvarjalce, kritike in komentatorje. S prilagajanjem na novonastale razmere so muzejske ustanove izboljšale obstojece vsebine in pois­kale razlicne inovativne nacine, kako s predstavitvijo aktu­alnih tem v družbi pritegniti obiskovalca in ga motivirati, da muzej obišce tudi v fizicni obliki. Pri analizi reinterpretacije muzejskih zbirk z digitalno tehnologijo sem uporabila klasicno metodo opazovan­ja (digitalnih zasnov realiziranih projektov) in predstav- ljanja dosedanjih raziskav in primerov digitalne inova­cije, ki so bistveni za obravnavano temo. Cilj prispevka je sistemsko raziskati in prikazati, kako so se z digitalno tehnologijo reinterpretirale muzejske zbirke, še posebej v etnografskih, a tudi v drugih muzejih. Glede na univer­zalno temo se bodo rezultati raziskave lahko uporabili za razvoj novih muzejskih projektov ali za zasebne raziskave vsake posamezne teme. Razvoj in uporaba novih metod dela za širjenje znanja Globalna kultura, ki jo posredujejo globalni elektronski mediji, je univerzalna kultura komunikacije, ki postaja – vsaj naceloma – dostopna vsem. Novim medijem prav za­to pripada pomembna vloga v razumevanju nove kulture globalizacije. Tako so za Arjuna Appaduraija popularna kultura množicnih medijev in migrantska gibanja dejavni­ki preoblikovanja identitete (Appadurai 1997: 23–45). Za muzeje je izziv, kako se v praksi oddaljiti od predmeta in kako zaceti razvijati prostor za dialog s skupnostmi in obi­skovalci. To je muzejsko prakso nagovorilo k razmisleku o novih spletnih vsebinah. To obdobje je izjemno zanimi­vo za etnografske muzeje, saj na odprtje razstave prihajajo predstavniki staroselskih skupnosti ali pa etnicne skupno­sti, ki živijo v posameznih mestih. Poleg predmetov ljudske umetnosti so razstavljena dela sodobnih umetnikov, glasovi razlicnih etnicnih skupnosti v diaspori pa so glasnejši za muzejskimi zidovi kot v resnicnem življenju. Poleg tega muzeji medsebojno sodelujejo v raziskavah, ki so v glavnem povezane z delom z muzejskimi zbirkami, posamezni projekti pa se financirajo iz sredstev Evropske unije ali nekaterih fundacij. Muzejski strokovnjaki menijo, da raziskav ni treba omejevati na muzejske zbirke, temvec bi se morale usmeriti tudi k ostalim sestavinam kulture. Muzeji na obcasnih razstavah vedno prikazujejo predme­te iz svojih zbirk, ki jih želijo predstaviti v širšem družbe­nem kontekstu, pri cemer vabijo obiskovalce k aktivnemu sodelovanju. Hkrati so razvili nove strategije in nacine za prenos znanja na obiskovalce; muzej je postal mesto parti­cipativnega srecevanja. Nekateri avtorji (glej npr. Ludden in Russick 2020) trdijo, da je v muzejih treba izpeljati digitalno transformacijo, ki zajema veliko vec kot osmišljanje novih spletnih strani ali ponujanje izkušnje AR. Treba je oblikovati novo strategijo digitalnega razvoja institucije, s katero bi se postavili novi cilji in uvedle nove metode dela, ob cemer pa bi bilo treba opustiti stari nacin razmišljanja in delovanja ter se usmeriti v razvoj družbeno pomembnega in uspešnega muzeja 21. stoletja. To bo spodbudilo odkrivanje in razvoj novih idej in nacinov dela, ki bodo ustanovi v izziv. Nov model lahko temelji na dosedanjem tradicionalnem modelu dela, le da se ga usmeri v razvoj digitalnih vešcin, ki jih vsi potrebu­jejo in bodo spodbudile timsko delo. To bo ucinkovitejše in bo povecalo produktivnost. Digitalna revolucija je spremenila nacin oblikovanja in predstavitev vsebin, muzeji pa se spoprijemajo z izzivom, kako razviti funkcionalni model, ki je potreben za digital­no inovacijo (Robson, Mincey in Stoller-Patterson 2019). Cetudi ima digitalna transformacija muzejev v glavnem številne koristne ucinke na njihov razvoj in na dostop­nost muzejske zbirke za obiskovalce, nekateri avtorji (npr. Scott, Dodd in Sandell 2007) menijo, da s seboj prinaša tu­di pomanjkljivosti; digitalna tehnologija namrec ne more zamenjati obiska fizicnega muzeja in muzejskih predme­tov. To trditev so dokazale tudi raziskave obiskovalcev, ki so jih izvedli v umetniških galerijah in muzejih. Digitalna tehnologija mora omogociti poglabljanje osebne izkušn­je obiskovalcev. Med epidemijo novega koronavirusa je zaradi epidemioloških priporocil in ukrepov fizicni muzej postal izoliran, zmanjšalo se je število oseb v muzejskem prostoru ter skrcile možnosti udeležbe obiskovalcev na muzejskih dogodkih in pri aktivnostih, med katerimi lahko svoje mnenje delijo z drugimi udeleženci. V tem smislu di­gitalne informacije ne morejo zamenjati fizicnega muzeja, lahko pa izpopolnijo znanje o predmetih in muzej naredijo dostopnejši širokemu krogu virtualnih uporabnikov. Razvoj in uporaba novih metod dela za širjenje znanja sta v srcu delovanja vseh muzejev, nekateri muzeji pa so šli še korak dlje in si ne prizadevajo zgolj za dostopnost zbirk skupnosti, temvec celotni družbi. Nenehna dostop­nost muzejev in dostop do informacij obiskovalcem omo­gocata virtualni pregled zbirk z vsega sveta in ustvarjanje imaginarnega sveta. Muzeji se tako v svoji virtualni kot tudi fizicni obliki soocajo z novo vrsto uporabnikov – z globalnimi obiskovalci (domacimi in mednarodnimi turis­ti, znanstveniki, kustosi, zahtevnimi popotniki, novinarji ipd.). Muzej svoje zbirke lahko uporablja, da bi povedal raznovrstne zgodbe, in z reinterpretacijo muzejskih pred­metov se odpira možnost za ustvarjanje novih zgodb, s katerimi bo preteklost prikazana na nov nacin in ki bodo današnjim obiskovalcem omogocile njeno razumevanje. V ta namen so muzeji razvili razlicne metode in modele dela, ki jim pomagajo pri interpretaciji predmetov. Ena od prvih oblik reinterpretacije muzejskih zbirk je bilo omogocanje spletne dostopnosti predmetov, ki se je zacelo pred dvajsetimi leti; ta proces v številnih muzejih poteka tudi danes. Spletna predstavitev zbirk omogoca ra­ziskovanje vecjega dela muzejskega fonda, ki je shranjen v muzejskih depojih. Primer je Research centre for ma­terial culture – RCMC (Spletni vir 4), ki združuje zbirke štirih nizozemskih etnografskih muzejev (Tropenmuseum v Amsterdamu, Afrika Museum v Berg en Dalu, Museum Volkenkunde v Leidnu in Wereldmuseum v Rotterdamu; glej Spletni vir 5). Zbirka se deli na zbirke predmetov in fotografij ter je povezana z razstavami, raziskovalnimi od­pravami in temami, ki jih je mogoce raziskovati. Vloga omenjenega centra je, da se povezuje z raziskovalci in mu­zejskimi zbirkami ne le iz Nizozemske, temvec tudi iz dru­gih evropskih držav, prek skupnega delovanja in sodelo­vanja pri znanstvenoraziskovalnih projektih in umetniških soustvarjanjih ter prek participacije skupnosti (Spletni vir 6). Weltmuseum na Dunaju pri spletnem prikazu okoli 7000 predmetov najbolj zanimive predmete iz muzejskega fonda posebej izpostavlja z natancnejšimi kontekstualizi­ranimi opisi (Spletni vir 7). Ena od metod je tudi zunanja raziskava uporabnikov (outreach) z vkljucevanjem priseljenske skupnosti v delo z zbirkami, kar pomaga pri raziskovanju in bogatenju ob­stojecih podatkov o muzejski zbirki z veliko vec osebnimi informacijami in zgodbami, ki so si jih sodelujoci zapom­nili iz osebne izkušnje ali pa so jih izvedeli iz spominov staršev, babic in dedkov. To so v svojih projektih uporab- ljali muzeji, kot so Världskulturmuseerna iz Göteborga, Tropenmuseum iz Amsterdama, Museum Volkenkunde iz Leidna, British Museum iz Londona, Weltmuseum z Du­naja in drugi, ki so razvili programe, v katerih se ljudje priseljenskega porekla vkljucujejo v muzejsko delo. V tem primeru morajo clani posamezne skupnosti povedati, kako želijo predstaviti svojo kulturo in pripovedovati o pomenu posameznih predmetov. Predmeti, s katerimi so se srece­vali v casu dela z muzejsko zbirko, so zanje dobili nov pomen, ki je bil povezan z njihovo identiteto, muzejem pa je to pomagalo obogatiti predmete z novimi zgodbami. Te zgodbe so bile posnete in predstavljene na muzejskih raz­stavah ter so predmetom dale pomen v sodobni družbi. V Tropenmuseum v Amsterdamu je bil tako v sklopu razsta­ve Modna središca v Afriki leta 2019 prikazan film, posnet v posameznih afriških mestih in v Amsterdamu z obliko­valci, ki so vplivali na oblikovanje specificne ulicne mode. Evropski projekt SWICH – Sharing a World of Inclusion, Creativity and Heritage (2015–2018), pri katerem je sode­loval tudi Slovenski etnografski muzej, je kriticno tema­tiziral razlicna poglavja zgodovine in spodbudil vkljuci­tev muzeja v nov koordiniran sistem muzejev svetovnih kultur, ki deluje kot svetovna mreža. (Roženbergar 2018: 167). Nanj se je navezal projekt Taking Care (Spletni vir 8), ki se je zacel leta 2019 in združuje etnografske muzeje in muzeje svetovnih kultur, vodi pa ga Weltmuseum na Dunaju. Združuje 14 partnerjev in se financira iz sredstev Evropske unije. Projekt si med drugim prizadeva kriticno premisliti preteklost planeta in njegovo vzdržnost kot tudi možno boljšo prihodnost. Prav etnografski muzeji in mu­zeji svetovnih kultur so prostori, ki se soocajo s prakso, družbenimi inovacijami, znanjem in vešcinami, v katerih so shranjeni razlicni nacini znanja in obstanka v svetu, zgodbe o razlicnosti, ki jih je treba odkriti, soustvariti in obiskovalcem omogociti njihovo dostopnost. Projekt je razdeljen na tematske sklope, ki jih sicer družijo pre­mišljanje o skrbi za planet v prihodnosti ter vprašanja o izmenjavi dedišcinskih virov in restituciji predmetov. Posamezne teme se naslavljajo v muzejskih programih, delavnicah, umetniških raziskavah, v casu kreativnih re­zidenc, na razstavah in v skupni publikaciji. V muzeju menijo, da bodo z aktivnim vkljucevanjem skupnosti lah­ko ponudili »pravo« izkušnjo in jih povabili na razlicna srecanja, ki bi vodila do razumevanja in strpnosti. Edini nacin zmanjševanja sovraštva in nasilja do pripadnikov drugih kultur je namrec ucenje strpnosti. Digitalno pripovedovanje Pomembno spremembo v digitalni interpretaciji zbirk je prinesel pojav digitalnega pripovedovanja, ki je nastal kot rezultat evolucije muzejskega pripovedovanja, ko se je pozornost z golega razstavljanja predmetov preusme­rila k ustvarjanju zgodb o predmetih (Wong 2015). To je vplivalo na osnovanje in nastanek novih platform za di­gitalno pripovedovanje, ki omogocajo natancne raziska­ve o posameznih predmetih in temah. Slednje poglabljajo obiskovalcevo izkušnjo in ga z raziskovanjem predmetov v muzeju zadržijo dlje. Rezultati raziskovanja samih obis­kovalcev so pokazali, da je treba usmeriti pozornost na povezovanje muzejskih predmetov s sodobnim življenjem in dogodki oziroma na pomembnost vsake zgodbe v so­dobnem kontekstu (Robson, Mincey in Stoller-Patterson 2019). Tak primer je razstava Thomas Becket: Uboj in ustvarjanje svetnika (Spletni vir 9), dramaticna razstava o življenju, smrti in razumevanju Thomasa Becketa, ki je bila leta 2021 na ogled v British Museum v Londonu. Razstava ponuja natancnejšo raziskavo uboja in legende o Thomasu Becketu, od pric do nakita in relikvij svetnika. V nekaj zanimivih zgodbah, ki so pomembne tudi za sodobni svet, vkljucno z raziskovalno ponudbo – »odkrij uboj, ki je šokiral srednji vek« – so prikazani izbrani predmeti iz zbirke British Museum. Vsaka zgodba je povezana z na­tancnejšim spoznavanjem posameznih muzejskih predme­tov ali z muzejskimi dogodki, ki podrobneje osvetljujejo navedeno temo. Zavzetemu obiskovalcu povecava posa­meznih podrobnosti in natancnejši opisi iz muzejske baze podatkov omogocajo še korak dlje. Taka platforma za digitalno pripovedovanje prek spleta vzgaja, vkljucuje in zabava muzejske obiskovalce pred obiskom in po njem. Virtualni obiskovalec je bolj priprav- ljen in bo lažje razumel interpretacijo vsega tistega, kar je videl. Rezultati opravljenih raziskav v posameznih sever­noameriških muzejih kažejo, da je bilo 27 % uporabnikov zaposlenih s spletno platformo, 27 % jih je pregledovalo nove predmete, 21 % jih je raziskovalo nove galerije in 48 % jih je veckrat ponovilo obisk (Halverson 2018). To dokazuje, da se splaca vlagati v razvoj vsebin in zgodb. Prav zato imajo muzejski strokovnjaki pomembno vlogo pri izbiranju predmetov in informacij, ki jih bodo prikazali virtualnim obiskovalcem. Pri tem je še posebej pomemb­no angažirati muzejske kustose, ki izbirajo zanimive pred­mete in zgodbam dajejo smisel, in muzejske pedagoge, ki vsebine v želji, da bi poglobili muzejsko izkušnjo, prilago­dijo. Med raziskavo je možno pogledati v »kustosov koti­cek«, v katerem so v obliki zanimivih dnevniških prispev­kov (blogov) objavljena strokovna porocila o muzejskih predmetih. Posneti so tudi avdiovizualni podcasti, v kate­rih se da videti ali slišati pojasnilo posameznega kustosa. Na spletni strani Koninklijk Museum voor Midden-Afri­ka iz Tervurena pri Bruslju lahko razišcemo navdušujoco zgodbo o osmih predmetih, ki so jih skrbno izbrali razis­kovalci. Posamezni predmeti so razstavljeni v stalni zbirki, nekatere še preucujejo, vsak od njih pa je pri raziskoval­cih vzbudil strast (Spletni vir 10). S tovrstnim pristopom virtualni obiskovalec ni vec le pasiven opazovalec, ampak preraste v aktivnega sodelavca, ki se na raziskovalno pot poda tudi sam. Tak model platforme je še posebej razvit v umetniških mu­zejih in soustvarja zgodbe o povezanosti nastanka posa­meznega dela z umetnikovim resnicnim življenjem. The Fine Arts Museums San Francisco je na primer postavil razstavo Gauguinov Pacifik – resnicen in izmišljen (Splet­ni vir 11), na kateri je razstavljenih 50 Gauguinovih slik, ki so kontekstualizirane z lesenimi skulpturami in kera­miko iz zbirke Ny Carlsberg Glyptotek iz Copenhagna. V okviru razstave so se obiskovalci lahko posvetili prepletu umetnikovega intimnega življenja z njegovim odnosom do žene, drugih umetnikov in ljudi sploh. Poskušali so osvet­lili, kako so vsi ti odnosi vplivali na umetnikovo nabiranje izkušenj in ga v koncni fazi kot umetnika sooblikovali. V razstavo je bil vkljucen tudi povsem nov videoposnetek, ki vse te odnose uprizarja. Povsem nov nacin digitalnega pripovedovanja je uvedel Rijksmuseum Amsterdam (Spletni vir 12). Obiskovalce so povabili k aktivnemu odkrivanju muzejskih zgodb iz fon­da.22 Rijksmuseum v Amsterdamu je bil po dolgi obnovi odprt leta 2013. Pred odprtjem je razvil inovativno spletno stran, ki je vkljucevala t. i. Rijksstudio: spletni prikaz zbirk, ki omogocajo uporabo in izbiro predmetov iz zbirke ter ustvarjanje lastnih zbirk. Rijksstudio je stotine Posneli so filme, v katerih lahko obiskovalci v minuti in 15 sekundah izvedo za okolišcine, v katerih je nastala do­locena mojstrovina, o njenem družbenopoliticnem konteks­tu, osebah, ki so prikazane na njej, in zakaj je nastala v dolo­cenem ozracju ali na doloceni lokaciji. Zgodbe so dostopne na spletu, med fizicnim obiskom muzeja pa jih je mogoce pogledati na aplikaciji. Posamezni predmeti so opremljeni s QR-kodo, s katero lahko zgodbam tudi prisluhnemo. Pred­nost aplikacije je, da ima vgrajen sistem GPS, ki obiskoval­ca pripelje pred tocno doloceno delo, ki ga želi pogledati, oziroma do zgodbe, ki si jo želi poslušati. Dekolonizacija predmetov z digitalno tehnologijo V samih temeljih kolonializma se skriva vzrok za to, da je dekolonizacija muzejem v hud izziv, lahko je celo revolu­cionarna (Small 2011). Vracanje predmetov skupnostim, iz katerih izhajajo, se razume kot eno od najbolj liberal­nih dejanj do staroselskega prebivalstva, ki se je zgodilo v preteklem desetletju, in se še posebej nanaša na zašcito njegovih pravic do kulturnega lastništva. Na spletni stra­ni Tropenmuseum iz Amsterdama (Spletni vir 13) je ob­javljen dokument, v katerem so opisani nacini vracanja predmetov. Dekolonizacija zahteva prespraševanje vseh vidikov muzejskega dela od muzejskih zbirk do lastništva posameznih predmetov (Edwards 2018). V tem smislu je treba vzpostaviti dialog in spodbuditi ohranjanje nesnovne dedišcine, pri cemer ima digitalna tehnologija pomembno vlogo. Eden od pomembnih dosežkov je možnost sodelo­vanja razlicnih skupnosti, ki odpira vrata do posameznih zgodovin in razmišljanj. To je možno, ce staroselsko pre­bivalstvo uporablja splet kot medij, na katerem predstavlja svojo zgodovino, pravice do zemlje, znanja in kulturno dedišcino (Zimmerman 2001). Zato nova tehnologija z ustvarjanjem novih družbenih in politicnih prostorov po­membno prispeva k utrjevanju obstojece identitete. Številne tradicionalne muzejske ustanove na spletu predstavljajo muzejske baze podatkov, ki ob tem, da so digitalna shramba predmetov, nimajo nikakršnega globl­jega pomena (McTravish 2006). Z drugimi besedami, ce nimamo dodatnih informacij o predmetih in možnosti za interakcijo s skupnostjo, sami podatki niso dovolj, da bi razširili znanje. Ce te informacije obiskovalcem ne razkri­jejo širšega konteksta predmetov, jih ne bodo razumeli niti si želeli primerjav s podobnim gradivom. Dober primer je projekt ASEMUS – The Asia Europe Museum Network (Spletni vir 14). Mreža je bila ustanovljena leta 2000, v njej pa so virtualno predstavljene mojstrovine iz 140 et­nografskih muzejev po svetu (zavihek Virtual collection of masterpieces). Posebna vrednost projekta je predsta­vitev zgodb o predmetih, ki prispevajo k medsebojnemu razumevanju razlicnih kultur ali civilizacij. Zanimivi so tudi videofilmi, v katerih so posneti pogovori s kustosi iz razlicnih muzejev, ki razlagajo, v cem je vrednost posa­mezne mojstrovine, in to nadgradijo s pripovedovanjem zanimivih zgodb. Cilj projekta ASEMUS je prikaz moj­strovin z vsega sveta na enem samem mestu, in sicer ne le del iz zbirk velikih in reprezentativnih muzejev, temvec tudi iz majhnih muzejev, ki hranijo dolocene mojstrovi­ne. Koninklijk Museum voor Midden-Afrika v Tervurenu ima 120.000 predmetov iz Centralne Afrike, v glavnem iz Konga, ki so v sklopu antropološke zbirke dostopni na spletu. Predmete lahko pregledamo v 3D-prikazu (Splet­ni vir 15), možno pa je tudi poslušati zvoke in si ogledati videozapise. Vsak predmet, ki je predstavljen v virtualni zbirki, je možno komentirati in v zvezi z njim zastaviti vprašanje. Poleg tega si je mogoce ogledati tudi posnete pogovore o posameznih muzejskih zbirkah, ki so pri rein­terpretaciji muzejskih predmetov nastali v sodelovanju kustosov z umetniki (Spletni vir 16). Med epidemijo novega koronavirusa je v Wereldmuseum v Rotterdamu nastal umetniški projekt Razširjena družina z dodatkom CO VID PRO 2, ki ga bogatijo videoinstala­cije. Izdelali so jih umetniki, ki so jih navdihnili predmeti iz muzejske zbirke (Spletni vir 17). Spletni muzej mora obiskovalcem omogociti ustvarjanje lastnih vsebin, ki jim dodajo svojo »življenjsko zgodbo«. Tako deluje platforma STQRY, ki skupnosti Maorov na Novi Zelandiji omogo­ca povezovanje z vsebinami iz baze podatkov, dodajanje novih vsebin in komunikacijo z muzejem in skupnostjo (Spletni vir 18). Interaktivna platforma omogoca, da upo­rabniki dodajajo fotografije in videozapise ter da te vsebi­ne z rabo razširjene resnicnosti (AR) znova oživijo. Pri tem lahko seveda nastane problem ideološke mani­pulacije, toda kibermuzeologija ima potrebo po predsta­vitvi nesnovne dedišcine kot procesa, ki ima smisel, ce se prenaša ustno in z osebno izkušnjo. Po Langloisu »je kibermuzeologija znana kot praksa, ki je bolj usmerjena v znanje kot pa v predmete, zato je njen osnovni cilj širiti znanje z izrabo možnosti interaktivnosti informacijsko-ko­munikacijske tehnologije« (Langlois 2005: 73–74). S tem lahko kibermuzeologija ustvari povsem nove vrednosti in kulturno znanje (Langlois 2005: 76). Digitalna tehnologija lahko postane aktivni pobudnik dekolonizacije muzejskih zbirk in transformacije te­ga podrocja v prihodnosti (Seema in Middleton 2019). Raba virtualne (VR) in razširjene resnicnosti (AR) v muzejih odpira celoten niz možnosti, ki pomagajo pri (re)interpretaciji muzejskih zbirk. V Koninklijk Museum voor Midden-Afrika iz Tervurena so v novi stalni mu­zejski postavitvi leta 2018 prikazali današnje življenje v Afriki tudi z virtualno resnicnostjo (VR). Dva prikaza, ki kontekstualizirata razstavljene predmete, si je mogoce pogledati z VR-ocali. Prvi prikazuje današnje življenje mladih v afriških mestih s posebno tematsko usmeritvijo na glasbo in modo, drugi pa rabo lokalnih naravnih virov, še zlasti pridobivanje lesa v džungli. Doživetje virtualne resnicnosti (VR) omogoca povsem novo izkušnjo bivanja z mladimi v Nairobiju ter doživetje v džungli sredi dreves in živalskih zvokov. Ta VR-prikaz temelji na naprednem sistemu, ki obiskovalcu omogoca, da se globlje »potopi« v nov svet, pri cemer je mogoce gibanje po 3D-prostoru in popoln pogled na vsebine in ljudi, ki jih obdajajo. Z virtu­alno resnicnostjo se obiskovalcem omogoci enostavnejše vzpostavljanje osebnih povezav tako s preteklostjo kot z današnjim svetom. Umetniška dela v virtualnem svetu so identicna njihovemu izgledu v resnicnem svetu, možna pa sta tudi komunikacija in pošiljanje sporocil obiskovalcem v galeriji. Med pandemijo, ko vstop v muzeje in galerije ni bil možen, je bila postavljena razstava umetnika Mateja Cepina z naslovom Naslednji dan (Spletni vir 19), ki je bila dostopna širokemu krogu obiskovalcev. Digitalno pripovedovanje z razširjeno resnicnostjo (AR) omogoca uporabniku izkušnjo neznanega dela zgodovi­ne ali skrivne zgodbe. Z uporabo digitalnega orodja, kot je navidezna resnicnost, lahko muzej prikaže posamezna dejstva verodostojneje, brez posplošenih in kanoniziranih zgodb. Seema Rao in Margaret Middleton (2019) sta ute­meljili t. i. dekolonizacijski okvir AR (AR Decolonization Framework), ki od muzejev zahteva razumevanje nacina, na katerega je kolonializem vrojen v njihovo kulturo in prakso, pa tudi zacetek procesa dekolonializacije. Pri tem je treba nacrtovati sodelovanje med muzejskimi zbirkami in staroselskim prebivalstvom, ki omogoca razkritje po­gosto neprijetnih dejstev in prikaz nevtralnega stališca. Uporaba razširjene resnicnosti (AR) postaja muzejem vse koristnejše digitalno orodje za interpretacijo; na ta nacin postajajo zbirke pomembnejše za skupnost, glede na splet­no dostopnost pa tudi za družbo na splošno. Pri tem je še posebej pomembno skupno avtorstvo, ki obiskovalcem omogoca delitev vsebin. Prednosti rabe razširjene resnicnosti (AR) v transformaciji muzejske prakse do boljše, dekolonializirane prihodnos­ti so v tem, da razkriva nevidne elemente kolonializma v vseh muzejskih prostorih. Poleg tega omogoca boljše sodelovanje s posamezniki zunaj muzeja, saj je že pre­poznana kot dobro digitalno orodje za raziskovanje in interpretacijo. Dober primer muzejske prakse je London Museum, ki je uporabil razširjeno resnicnost (AR), da bi razširil interpretacijo onkraj muzejev in galerij (Zhang 2010). Muzej je vzpostavil Strettmuseum app, novo apli­kacijo z razširjeno resnicnostjo, ki obiskovalcem omogoca raziskovanje zgodovinskih fotografij v razlicnih predelih mesta. Aplikacija z rabo virtualnega zemljevida ali GPS-a omogoca obisk razlicnih lokacij; ko ste na primer na do­locenem mestu, ga aplikacija prepozna in prizor prekrije z zgodovinsko fotografijo in videom. Vpogled v preteklost je tako na dosegu roke. National Museum Cardiff je ustva­ril aplikacijo Virtualni impresionizem za raziskovanje Mo­netovega sveta. Muzej je uporabil razširjeno resnicnost, da bi omogocil interpretacijo, ki ni omejena na muzejske legende, temvec poglobi obiskovalcevo izkušnjo (Murphy 2018). Digitalna tehnologija omogoca tako muzejem kot obiskovalcem lažje spoprijemanje s težkimi temami. Sklepne misli Na osnovi opravljene raziskave lahko sklepamo, da je vecina evropskih etnografskih, pa tudi drugih, še zlasti umetniških muzejev usmerjena v ustvarjanje družbeno po­membnega muzeja 21. stoletja. Oblikuje se nova strategija digitalnega razvoja institucij, s cimer se postavljajo novi cilji in uvajajo nove metode dela in razmišljanja. Digitalna revolucija je spremenila nacin oblikovanja in predstavitve vsebin, muzeji pa so razvili številne inovativne digitalne rešitve, s katerimi svoje vsebine ponujajo globalnemu ob­cinstvu. Ena od pomembnih sprememb v interpretaciji zbirk se je zgodila s pojavom digitalnega pripovedovanja, kar dokazujejo nove platforme za digitalno pripovedovan­je, ki omogocajo podrobnejše raziskovanje posameznih predmetov in tako usmerjajo pozornost na pomembnost vsake zgodbe. Tak nacin predstavitve poglablja obisko­valcevo izkušnjo in podaljša njegov cas obiska. Muzeji se še posebej usmerjajo v poglabljanje zgodb o predmetih, ki jim jih je uspelo ustvariti v sodelovanju s posamezno skupnostjo. Z reinterpretacijo muzejskih predmetov se od­pira možnost za nastanek novih zgodb, ki bodo preteklost prikazale na nov nacin in današnjim obiskovalcem omo­gocile drugacno razumevanje. Za nove muzeje je najpomembnejše delo z uporabniki. Ti se lahko poucijo o predmetih, ki jih muzeji predstavljajo na razstavah ali hranijo v svojih zbirkah. Toda muzeji si obenem prizadevajo izkoristiti sodelovanje z uporabniki, da bi skupaj izvedeli vec o pomenu omenjenih predmetov. Muzeji si torej želijo poglobiti znanje o predmetih ob in­teraktivnem sodelovanju obiskovalcev. Da bi o predmetih, ki jih muzeji hranijo, izvedeli cim vec, se morajo zbirke nenehno interpretirati in reinterpretirati. Kadar muzejske vsebine predstavljamo z možnostjo interakcije z vsemi obiskovalci, je rezultat obogaten z razumevanjem posa­meznih predmetov in zgodb, še pomembneje pa je, da je to nacin, na katerega pomagamo ohranjati dedišcino živo. Kibermuzeologija bo v prihodnosti lahko preoblikovala muzejsko okolje in muzejem pomagala pri reševanju ne­katerih težav (Antoš 2012: 156). Nov, reformiran muzej postaja participativen oziroma so­deluje z obiskovalci v razlicnih fazah muzejskega dela, celo takrat, ko zbirkam in predmetom išce nov pomen, ki jim ga bo dala skupnost, v kateri muzej deluje. Muzej je lahko zgolj forma, vendar pa ga vedno doloca nacin, kako komunicira s predmeti, kakšna sporocila pri tem pošilja – dolocajo ga torej njegove zbirke. Novi muzej bo lahko vzpostavil dialog z razlicnimi kulturami in našel številne teme, ki nas povezujejo z lokalnimi posebnostmi, povabil bo posameznike, da sami prinesejo predmete in razgrnejo svoje zgodbe, na svojih razstavah pa bo problematiziral aktualne dogodke, pri cemer bodo vsi družbeni sloji imeli možnost srecanja in dialoga. Literatura in viri ANTOŠ, Zvjezdana: Europski etnografski muzeji i globalizaci­ja. Zagreb: Muzeologija 47, Muzejsko-dokumentacijski centar (MDC), 2012. APPADURAI, Arjun: Modernity at Large: Cultural Dimensions of Globalization. Minneapolis: University of Minnesota Press, 1997. BEZEGOVÁ, Edita, Marta Anna Ledgard, Roelof-Jan Mole­maker, Barbara Pia Oberc in Alexandros Vigkos: Virtual reality and its potential for Europe. Ecorys, 2017; https://ec.europa.eu/futurium/en/system/files/ged/vr_ecosystem_eu_report_0.pdf, 26. 6. 2021. EDWARDS, Elisabeth: Addressing colonial narratives in muse­ums. The British Academy Blog, 19. 4. 2018; https://www.theb­ritishacademy.ac.uk/blog/addressing-colonial-narratives-muse­ums/, 4. 7. 2021. HALVERSON, Gretchen: Digital Storytelling coming to a museum near you: 3 reasons to use Lume. American Allian­ce Museum, Alliance Blog, 12. 3. 2018; https://www.aam-us.org/2018/03/12/digital-storytelling-coming-to-a-museum-ne­ar-you-3-reasons-to-use-lume/, 8. 7. 2021. LANGLOIS, Dominique: Cybermuseology and Intangible Cul­tural Heritage. Intersection Conference 2005; https://www.yor­ku.ca/etopia/docs/conference/Langlais.pdf, 8. 7. 2021. LUDDEN, Jack in John Russick: Digital Transformation: It’s a Process and You Can Start Now. MuseWeb Conference 2020; https://mw20.museweb.net/paper/digital-transformation-its-a-process-and-you-can-start-now/, 7. 7. 2021. MURPHY, Adrian: Digital Museum Guides: Enhancing mo­dern-day visits with audio guides, apps and AR. Museums+He­ritage Advisor, 2. 11. 2018; https://advisor.museumsandheritage.com/features/digital-museum-guides-audio-apps-augmented-re­ality/, 6. 7. 2021. RAO, Seema in Margaret Middleton: Illuminating Colonization Through Augmented Reality. MuseWeb Conference 2020; htt­ps://mw19.mwconf.org/paper/illuminating-colonization-throu­gh-augmented-reality/, 8. 7. 2021. ROBSON, Tricia, Kelly Mincey in Emily Stoller-Patterson: Di­gital Storytelling Initiative as a Catalyst for Adopting Digital Working Models at FAMSF. MuseWeb Conference 2020; https://mw19.mwconf.org/paper/insights-storytelling-platform-as-a-ca­talyst-for-adopting-digital-working-models-at-famsf/, 7. 7. 2021. ROŽENBERGAR, Tanja: Urbani fenomeni, muzejske perspekti­ve v etnološkem in kulturno antropološkem diskurzu. Ljubljana: Slovensko etnološko društvo, 2018. SCOTT, Carol, Jocelyne Dodd in Richard Sandell: User value of museums and galleries: a critical view of the literature. Arts & Humanities Research Council, 2007; https://le.ac.uk/rcmg/rese­arch-archive/engaging-with-museums-1; 11. 10. 2021. SMALL, Stephen: Slavery, Colonialism and Museums Repre­sentations in Great Britain: Old and New Circuits of Migration. Human Architecture: Journal of the Sociology of Self-Knowled­ge 9/4, 2011, 117–127. Spletni vir 1: Evropski svet: Nova strateška agenda za obdo­bje 2019–2024, 20. 6. 2019; https://www.consilium.europa.eu/sl/press/press-releases/2019/06/20/a-new-strategic-agen­da-2019-2024/, 26. 6. 2021. Spletni vir 2: EU Digital Single Market, 21. 6. 2019; https://eu­fordigital.eu/discover-eu/eu-digital-single-market/, 26. 6. 2021. Spletni vir 3: Evropska komisija: Virtualna stvarnost – stvarnost u kojoj živimo, 15. 1. 2020; https://ec.europa.eu/croatia/virtu­al_reality_reality_we_live_in_hr, 26. 6. 2021. Spletni vir 4: The Research Center for Material Culture (RCMC); https://www.materialculture.nl/en/about, 27. 6. 2021. Spletni vir 5: Museum Volkenkunde, Leiden: Our Collection; https://www.volkenkunde.nl/en/themes/our-collection-1, 26. 6. 2021. Spletni vir 6: Wereldmuseum: Collecties; https://collectie.werel­dculturen.nl/#/query/14f3e967-a00a-4446-bfe9-0ca254b78af2, 26. 6. 2021. Spletni vir 7: Collection Highlights of the Weltmuseum Wien; ht­tps://www.weltmuseumwien.at/en/highlights/#oceania-and-aus­tralia, 26. 6. 2021. Spletni vir 8: Taking Care Project; https://takingcareproject.eu/partners, 27. 6. 2021. Spletni vir 9: The British Museum: Thomas Becket murder and the making of a saint, 20. 5. 2021; https://www.britishmuseum.org/exhibitions/thomas-becket-murder-and-making-saint, 27. 6. 2021. Spletni vir 10: Royal Museum for Central Afrika – Africa Mu­seum: Talking objects; https://www.africamuseum.be/en/learn/podcasts/talkingobjects, 27. 6. 2021. Spletni vir 11: Insights: From the de Young and Legion of Honor – Gaugin, 17. 11. 2018; https://insights.famsf.org/gauguin/#&­chapter=chapter_8108121&page=chapter_8108122; 27. 6. 2021. Spletni vir 12: Rijksmuseum: Stories; https://www.rijksmuseum.nl/en/stories, 27. 6. 2021. Spletni vir 13: Tropenmuseum: Return of Cultural Objects Prin­ciples and Process, 7. 3. 2010; https://www.volkenkunde.nl/en/about-tropenmuseum/return-cultural-objects-principles-and-pro­cess, 27. 6. 2021. Spletni vir 14: Virtual Collection of Asian Masterpieces; http://masterpieces.asemus.museum/search/list.nhn, 27. 6. 2021. Spletni vir 15: Royal Museum for Central Afrika – Africa Muse­um: Detail objects; https://virtualcol.africamuseum.be/providen­ce/pawtucket/index.php/Detail/objects/6979, 27. 6. 2021. Spletni vir 16: Royal Museum for Central Afrika – Africa Mu­seum: Museum Talks; https://www.africamuseum.be/en/learn/museumtalks, 27. 6. 2021. Spletni vir 17: The Research Center for Material Culture (RCMC): Extended Family and project CO VID PRO = 2, 1. 3. 2021; https://www.materialculture.nl/en/research/projects/exten­ded-family-project-co-vid-pro-2, 27. 6. 2021. Spletni vir 18: Manawatű Heritage: Collections; https://manawa­tuheritage.pncc.govt.nz/collections, 27. 6. 2021. Spletni vir 219: Kiblix, Matej Cepin – Next Day, 27. 11. 2020; https://www.202122.kiblix.org/en/virtual-galeries/matej-cepin­-the-next-day/, 4. 7. 2021. WONG, Amelia: The Whole Story, and Then Some: ‘Digital Storytelling’ in Evolving Museum Practice. Museums and the Web 2015 Conference; https://mw2015.museumsandtheweb.com/proposal/the-whole-story-and-then-some-digital-storytel­ling-in-evolving-museum-practice/, 4. 7. 2021. ZHANG, Michael: Museum of London Releases Augmen­ted Reality App for Historical Photos; https://petapixel.com/2010/05/24/museum-of-london-releases-augmented-reali­ty-app-for-historical-photos/, 6. 7. 2021. ZIMMERMAN, Andrew: Anthropology and Anti-humanism in Imperial Germany. Chicago: University of Chicago Press, 2001. Reinterpretation of Museum Collections through Digital Technology A museum can use its collections to tell diverse stories, and the re-interpretation of museum objects opens up the possibility for the creation of new stories that present the past in a new way, enabling the current public a better understanding. An im­portant change in the interpretation of collections came about with the appearance of digital narration, when the orientation shifted from merely showing objects to the creation of object-related tales as a central visitor experience. This contributed to the creation of new platforms for the digital narration that provides detailed research on given objects and themes, deepening the visitors’ experience and making them spend more time on research into the museum objects. Such a platform for digital narration will educate, involve and entertain museum visitors online even before their visit to the museum and after an exhibi­tion tour. An online museum has to enable visitors to create their own contents and add to them their own life stories. In view of contemporary political and social events, museums are developing new methods of work that will help them de­colonise the past and museum collections. The use of virtual (VR) and augmented (AR) reality in museums opens up a series of possibilities that help them re-interpret museum collections. The advantages of using augmented and virtual reality in the transformation of museum practices with the aim of achieving a better, de-colonised future inhere in their provision of the invisible elements of colonialism in all the museum spaces. Digital technology can be applied in museums worldwide and al­lows both museums and visitors a simpler confrontation with difficult themes. The new and reformed museum is participatory, i.e. it works with the public in various aspects, even when looking for a new meaning for its collections and objects, one that will be imparted to them by the community in which the museum operates. jih je to napeljalo na organizacijo nagradnega spletnega tekmovanja Naredi svojo mojstrovino! Tekmovanje obiskovalce vabi k uporaljudi vkljucil v nov nacin spoznavanja muzejskih zbirk. Po dveh letih bi zbirk Rijksmuseuma, da bi osmislili svojo mojstrovino. Nagrada znaša 10.000 evrov. ­ * Zvjezdana Antoš, dr. muzeologije, muzejska svetovalka, Etnografski muzej Zagreb, Hrvaška; zantos@emz.hr. Prevod clanka: Nina Zavašnik. Muzejske dileme Zvjezdana Antoš Muzejske dileme Zvjezdana Antoš Muzejske dileme Zvjezdana Antoš Muzejske dileme Zvjezdana Antoš Muzejske dileme Zvjezdana Antoš Muzejske dileme Zvjezdana Antoš Muzejske dileme Zvjezdana Antoš Muzejske dileme Tanja Roženbergar* MUZEJ IN IZKUŠNJE PANDEMIJE NOVEGA KORONAVIRUSA Strokovni clanek | 1.04 Datum prejema: 23. 8. 2021 Muzeji so del družbe in skladno z družbenimi sprememba­mi v stalnem procesu preobrazb. Globalni pretres planeta, ki ga povzroca pandemija novega koronavirusa oz. koro­nakriza, zato preoblikuje tudi muzejsko izkušnjo in pome­ni velik izziv pri odpiranju inovativnih pristopov v muze­jih. Po dveh letih pandemicnega strokovnega muzejskega dela se potrjujejo in udejanjajo mnoge že pred pandemijo zaznane nove težnje v muzeologiji in novosti, ki so prav v kriticnem obdobju dobile pravi zagon in mnoge refleksije. Aktualna vprašanja in smeri novih muzeoloških teženj se doživlja v polju med pandemicnimi izkušnjami družbene osamitve posameznika in zapovedano varnostno razdaljo med ljudmi, posledicnim zmagovitim pohodom digitalne dobe in uvidom o globalni in planetarni povezanosti in so­odvisnosti. Kriza ni zgolj kriza - zaradi sprememb, ki jih povzroca, razmika obzorja in ustvarja prostor novim oblikam ži­vljenjskih izkušenj. Zato tudi v muzejih govorimo o re­definiranju muzejskega dela in ponudbe. Klasicnim vpra­šanjem o tem, kaj muzeji delajo, s kom se povezujejo in kako komunicirajo muzejske vsebine, se ob bok postavlja­ta vprašanji, zakaj in seveda za koga obstajajo muzeji. Muzej in izolirani posameznik Že desetletje se pozornost muzejev obraca v družbeno polje, kar dokazuje tudi nabor vsakoletnih tematik Mednarodnega muzejskega dne, 18. maja, ki jih doloci in izbere globalna muzejska institucija – Mednarodni muzejski svet ICOM. Predlagane vsebine razpirajo dejavno vlogo muzejev v hitro spreminjajoci se družbi s poudarki na družbeni harmoniji, ustvarjalnosti, družbenih spremembah, hiperpovezanosti, enakosti in vkljucenosti.11 Teme Mednarodnih muzejskih dni: 2010 Muzeji za socialno har­monijo, 2011 Muzeji in spomin, 2012 Muzeji v svetu sprememb: Novi izzivi, nove inspiracije, 2013 Muzeji (spomin + ustvarjalnost) = družbene spremembe, 2014 Zbirke povezujejo, 2015 Muzeji in trajnostni razvoj, 2016 Muzeji in kulturna krajina, 2017 Muzeji in spregledana preteklost: Nepovedano v muzejih, 2018 Hiperpoveza­ni muzeji: Novi pristopi, nove publike, 2019 Muzeji kot kulturna središca: Prihodnost tradicije, 2020 Muzeji in enakost: Raznolikost in inkluzivnost. Tudi tema, ki zaznamuje muzeje v koronakrizi, torej tema leta 2021, opozarja na nove izzive v družbi postkoronske dobe. »Prihodnost muzejev: okrevanje in novi izzivi« je naslov globalnega razmisleka o kljucnih spremembah v naši družbi in vzpostavljanju predrugacenih oblik muzejskega dela, kulturne ustvarjalnosti in poslanstev muzejev. O družbeni odgovornosti muzejev in njihovih per­spektivah v prihodnosti so razpravljali tudi na konferencah, ki jih v organizaciji z drugimi partnerji pripravlja evropska muzejska mreža NEMO.22 Muzeji in družbena odgovornost – kaj sledi? je tema konference, ki jo je od 23. do 24. septembra 2021 organizirala Skupnost muzejev Slovenije ob predsedovanju Slovenije Evropski uniji. Nova pandemicna izkušnja se je zacela s šokom in t. i. zaprtjem sveta in z njim tudi kulturnih vsebin. Stiska, ki jo je družba doživljala ob nedostopnosti oz. pomanjkanju kulturnih vsebin, je dokaz, kako je kultura nujna za du­ševno zdravje posameznikov. V casu koronakrize clove­ško delo in prostore komunikacij še hitreje nadomešcajo avtomatizirani algoritmi, aplikacije, cloveka zamenjujejo digitalne tehnologije, odzivniki in druga orodja digitalne družbe. Kot posledica vzpostavitve novih tehnologij v naš vsakdan izginjajo tudi razlicna fizicna »sociovozlišca«, kjer so se srecevali, stikali, pogovarjali, dogovarjali in se sporazumevali posamezniki. Posledica tega stanja je še vecji upad družbenega zaupanja, saj so informacije in zna­nja, stališca, posredovana v digitalnih racunalniških oko­ljih in družbenih mrežah, pogosto in zlahka zmanipulirana ali celo lažna. Koronakriza je trend izolacije in osamitve posameznika še pospešila in upad medsebojnega zaupanja postaja perece in bolece vprašanje 21. stoletja. Prav zato so tocke oz. mesta zaupanja, ki še omogocajo družbeno vezljivost oz. kohezijo, toliko pomembnejše, dragocene in nepogrešljive. Muzeji so prav to. Prostori zaupanja. Muze­ji kot zaupanja vredne ustanove so ljudem v casu korona­krize nudili možnosti izmenjave misli, obcutij in nekatera zgodovinska dejstva o pandemijah v preteklosti. Posamez­niki so prek muzejev vzpostavljali stik s širšo skupnostjo, od katere so bili sicer neposredno oddaljeni. Vecina mu­zejev se je zavedala, kako pomembno je, da prisluhnejo posameznikom in delijo njihove misli, obcutja v casu, ko ves svet ostaja povezan, a hkrati tako oddaljen. Prisluhnili so migrantom, bili pozorni na brezdomce. Zelo ranljivi sta postali skupini otrok in mladostnikov ter starostnikov, ki so ostali odmaknjeni od zanje tako pomembnih neposred­nih družbenih stikov. Ta dvosmerna komunikacija, družbe­no mreženje in razlicna povabila k sodelovanju pri doku­mentiranju casa in sprememb so prav gotovo prepoznavna znacilnost muzejev v casu krize, tudi v Sloveniji. Lahko pritrdimo, da so bili slovenski muzeji v casu krize zelo odzivni, aktualni, angažirani, ustvarjalni in odgovorni. Muzej novejše zgodovine Slovenije je pripravil nagradni stripovski natecaj za stripovske zgodbe v casu korone. Zanimiv in izredno odmeven je tudi projekt Slovenskega etnografskega muzeja Koronski humor s ciljem zbirati in objavljati šale, ki so v tem casu preplavila naša družbena omrežja.33 Vec o projektih in programih, ki so jih v casu pandemije pripravili v slovenskih muzejih, glej v porocilih muzejev, objavljenih v Glasniku SED, 60/2, 2020, v Icom news Slovenija: Muzeji in covid-19 (2020), v novicah ICOM SEE iz leta 2020 in drugih edicijah. Mnogi primeri in projekti iz casa pandemije potrjujejo, da današnje muzeje lahko razumemo kot prostore vero­dostojnosti in zaupanja, prostore, ki prispevajo k družbe­nim mrežam, širjenju vrednot in medsebojnemu zaupa­nju. Muzeji hranijo zaupanja vredne informacije, izvirne, preverljive in zanesljive. V digitalni dobi so informacije vrednost, menjalna valuta in zaklad. Preverljive informa­cije pa so pravo bogastvo. Prav takšne hranijo muzeji oz. muzejske zbirke. Pred muzeji kot družbenimi ustanovami s socialnim in kulturnim kapitalom je tako v 21. stoletju, postkoronski digitalni dobi, družbi nezaupanja in osamlje­nih posameznikov velika moralna odgovornost. Muzej in planet Razmisleke o moralni odgovornosti muzeja in muzeju kot gradniku zaupanja in demokraticnosti je pospešila in po­trdila prav koronakriza, z usvajanjem takšnih izhodišc pa se posledicno oblikuje imperativ aktivne/aktivisticne vlo­ge muzeja in njegovega prispevanja k preseganju sodob­nih problemov. Moralni imperativ prihodnosti muzejev je ustvarjanje poslanstev, ki obravnavajo »velike probleme in velika vprašanja« in cloveško zgodovino povezujejo s planetarno perspektivo. Tudi afriški mislec Joseph-Achille Mbembe je na uvo­dnem pogovoru webinarja o dekolonizaciji muzejev, ki je potekal prav v casu pandemije, novembra 2020, poudaril osredotocenost muzeja na celoten planet in življenje na njem (Mbembe 2020). Muzej prihodnosti se po besedah Mbembeja posveca življenju na planetu v globalnem in celostnem smislu in ne le življenju ljudi, saj smo vsi pre­bivalci istega planeta. Muzej prihodnosti je po Mbembeju Muzej za Življenje, življenje z veliko zacetnico. Muzej je tudi sredstvo za reorganizacijo kulture in drugacno razu­mevanje t. i. globokega planetarnega casa (deep time). Hip pred pandemijo koronavirusa in pred glasnim krikom o »rdecem alarmu« zaradi posledic podnebnih sprememb je leta 2019 pri založbi Routledge v seriji Muzejski pome­ni (Museum Meanings) izšel zbornik Museum Activism, v katerem so objavljeni teoretski diskurzi in primeri dobrih praks 51 avtorjev iz 14 držav o odpiranju aktivisticnih po­bud v projektih in programih muzejev44 V pojmu muzej avtorja razumevata muzeje, galerije, dedišcinske cen­tre, spomenike, centre znanosti. Med prispevki v omenjenem zborniku je tudi clanek z naslovom Razstrupljanje in dekolonizacija muzejev (Detoxing and decolonising museums), ki predstavlja ustanovljeno mrežo zaposlenih v muzejih (temnopolti, azijati, manjšine) s ciljem opozarjati na delavske in clovekove pravice, enakovredne za vse. v zadnjem dese­tletju. Urednika zbornika, znana predavatelja na Univer­zi v Leicestru Robert R. Janes in Richard Sandell, že z naslovom svojega uvodnega prispevka Zanamci so prišli: Nujen nastanek muzejskega aktivizma (Posterity has Arri­ved: The necessary emergence of museum activism) jasno zacrtata poziv k aktivni vlogi muzeja v dobrobiti cloveštva in novi razvojni stopnji muzejske institucije. »Muzeji so bili sprva elitne imperialne zbirke, ki so danes prek izobraževalnih ustanov za publiko v procesu preobli­kovanja v ‚malle‘, nakupovalne potrošniške centre z doda­no vrednostjo« (Janes in Sandell 2019: 1). Poudarita, da so bili muzeji v 20. stoletju preobremenjeni z izobraževanjem in oblikovanjem všecne ponudbe ter zabave za publiko. V svoji analizi veckrat poudarjata, da se »muzejsko ugodje« cedalje bolj razblinja, krha. V zadnjih dveh desetletjih so muzeji zaceli preucevati zgodovino lastnih zbirk, temati­zirajo dekolonizacijske vsebine in neupraviceno margina­lizacijo staroselskih ljudstev, odpirajo vprašanja družbene pravicnosti, izumiranja živalskih vrst, problematiko pod­nebnih sprememb, revšcine, brezdomstva. Aktivisticni pristopi razumevanja zbirk poudarjajo, da mo­ra muzej ponuditi informacije v planetarnem kontekstu. Podnebne spremembe spreminjajo naš planet in posledic­no vplivajo tudi na kulturno dedišcino, opozorila o segre­vanju ozracja in katastroficnih posledicah se spreminjajo v realnost. Zato so to prednostni problemi, s katerimi se ukvarjajo muzeji. Aktualni Evropski projekt Taking care: Etnografski in muzeji svetovnih kultur kot prostori skrbi (2019-2023), v katerem partnersko sodeluje tudi Slovenski etnografski muzej, v okviru raziskav, razprav, konferenc, razstav in umetniških intervencij poglablja vprašanja o prihodnosti muzejev v casu planetarne prekarnosti, izpostavlja muzeje kot ustanove za naslavljanje problematik podnebnih spre­memb, okoljske pravicnosti, skrbi za pravicnejšo in bol­jšo prihodnost planeta in ljudi, vpliva cloveka na okolje in možnosti za soustvarjanje trajnostnih strategij in praks (Spletni vir 1, Spletni vir 2). Tako tudi Tina Palaic o pome­nu aktualizacije zbirk v kontekstu tega evropskega projek­ta poudarja: »Zbirke so ostale iste, prav tako gradivo, a v današnjem casu ponujajo druge potenciale. Pomembno je, da razmišljamo o tem, kaj lahko danes naredimo z njimi« (Palaic 2021). Muzejski (etnografski) predmet tako posta­ne medij, »ki v svojem bistvu ni predmet po sebi, temvec posebna perspektiva tega predmeta. Razlicni konteksti in interpretacije dajejo predmetom razlicne pomene« (Plan­kensteiner 2018: 33). V Etnološkem muzeju v Ženevi (MEG) so septembra 2021 pripravili razstavo Okoljska pravica - domace alternative, na kateri predstavljajo alar­mantno problematiko podnebnih sprememb v odnosu do staroselcev, ki so še posebej ranljivi zaradi tesne odvisnos­ti od naravnega okolja. Razstava predstavlja perspektive in znanje staroselcev pri soocanju z degradacijo njihovih ozemelj, ki jo pospešujejo podnebne spremembe. A prav ti imajo hkrati pomembno vlogo pri iskanju alternativnih rešitev, zahvaljujoc ohranjenim znanjem. Ponudba in upo­raba znanj staroselcev in prvotnih ljudstev pri preseganju ogrožanja planeta je pomemben prispevek muzejev za ob­likovanje alternativ reševanju tega problema; muzej je v tem primeru lahko pravi medijski prostor za posredovanje znanja širši družbi (Spletni vir 3). »Naša glavna premisa je, da se muzeji premaknejo od mednarodnih skrbi in oblikujejo vizije in poslanstva, ki na­govarjajo velike probleme in velika vprašanja. Muzej naj postane skupna institucija, vir, ki pripada in vpliva na celo skupnost. Muzeji niso nevidni, zato je cas, da se aktivirajo« (Janes in Sandell 2019: 17). Avtorja sodoben muzej oprede­lita kot sistem opozarjanja in odzivanja na svet na temelju edinstvenih virov, podatkov in gradiva, ki ga hranijo. Mu­zej kot nakupovalno središce je naslednja stopnja evolucije muzejev, ko ti zagotavljajo vsebinsko in trajno javno korist. Zato so aktivni agenti za bistveno razumevanje aktualnih družbenih sprememb in hkrati pomembni ob naslavljanju muzejskih publik v 21. stoletju. Ta nova težnja v muzeo­logiji izpostavlja, da je treba gradivo, ki ga hranijo muzeji, soocati z družbenimi aktualnimi vprašanji in v povezavi z dedišcino, kulturno identiteto in pripadnostjo, ki jo ti pred­meti sprožajo. Pomembno je delo s skupinami, skupnostmi, treba je odpirati vprašanja o pomenu muzejskih predmetov za obiskovalce, zbirko je treba aktivirati, odkriti sodobne pomene gradiva za lokalne in globalne deležnike. Tovrstne muzejske obravnave spodbujajo civilnodružbeno dejavnost in družbeni aktivizem. Z obravnavanjem demokracije, clo­vecnosti in clovekovih pravic »muzej postaja prostor javne vesti, mesto za katarzo, priznanje, razumevanje, opravicilo in odpušcanje« (Roženbergar 2018: 148). Muzej in digitalna okolja Agenda o digitalizaciji muzejev se je vzpostavljala že dese­tletji pred koronakrizo, skladno z zacetki digitalne dobe, a fizicna zaprtost muzejev, predvsem v prvem valu pandemi­je, je sprožila »totalne« premike in raznovrstno družbeno interakcijo muzejev preselila v digitalna okolja. Prica smo sprožanju razlicnih digitalnih iniciativ in reinterpretaciji muzejskih gradiv z orodji in programi novih tehnologij, komuniciranju s publikami v digitalnem okolju in obliko­vanjem popolnoma novih uporabniških digitalnih izkušenj. Cas pandemicnih omejitev življenja in delovanja je obliko­val mnoge digitalne inovacije, rešitve in prilagoditve. Že v prvi fazi, v hipnem odzivu na zaprtje muzejev, pre­poznamo vecjo digitalno vidnost muzejskih vsebin. S pri­stopom enciklopedicnih informacij so se obogatile pred­stavitve zbirk na spletu, Mednarodni muzejski svet ICOM je pricel s projektom boljše predstavitve muzejev na Wi­kipediji. Proces se je v letu dni le še razmahnil in razve­jal. Porocila, ki jih ICOM pripravlja v casu pandemije na podlagi razposlanih vprašalnikov, dokazujejo, da so digi­talne aktivnosti muzejev skokovito porasle – kar za 50 % (Spletni vir 4).55 ICOM je prvo porocilo pripravil spomladi 2020, drugo jeseni 2020 in tretje spomladi 2021. Že v drugem porocilu s konca leta 2020 se kaže množicna premestitev dejavnosti v digitalno okolje in vzpostavitev novih medijskih kanalov. Ne le spletnih strani, digitalnih muzejskih casopisov, temvec tudi druž­benih omrežij, kanalov na platformi YouTube, podcastov. Na njih poteka pripovedovanje zgodb (storytelling) o mu­zejskih predmetih, predvaja se dogodke v živo, v živo se nagovarja razlicne ciljne skupine uporabnikov, ponuja se spletna izobraževanja in virtualne sprehode po razstavah. Tako se v tretjem porocilu, ki zaokroža prvo polovico leta 2021, razvejano digitalno prisotnost že razume kot novo realnost. Kar 76 % vprašanih v tretjem vprašalniku izpo­stavlja, da so prednosti muzejev razmisleki in vzpostavitve novih digitalnih strategij. Dobro usmeritev za položaj muzejev v Sloveniji, pred­vsem pa njihovega dela v prihodnje, je nakazala analiza ankete, ki jo je že aprila 2020 pripravila in izvedla Sku­pnost muzejev Slovenije (Spletni vir 5). Izpad lastnega prihodka je narekoval izredne razmere tudi po vrnitvi v muzej in odprtju muzejev, ogrožena so nekatera delovna mesta, ki jih muzeji financirajo iz lastnih virov. Opozorili smo tudi na jasneje oblikovane nacrte in akcijske nacrte za varovanje gradiva v casu tovrstnih naravnih nesrec. Sple­tni seminar z naslovom Kako se muzeji v Sloveniji sooca­jo s posledicami covida-19?, ki sta ga pripravili Skupnost Slovenije in Slovenski odbor ICOM, je potrdil, da je treba nujno in cimprej digitalizirati muzejsko gradivo. Digitalni razcvet v muzejih torej vzpostavlja kompleksno digitalno paradigmo. A ne le z vprašanji o digitaliziranem muzejskem gradivu, vecji digitalni vidnosti muzejev in pe­strih komunikacijskih oblikah, temvec tudi o drugih, proble­maticnih diskurzih. Ti so (ne)zadostna digitalizacija muzej­ske infrastrukture, (ne)ustreznost opreme muzejev, težave pri doseganju novih digitalnih znanj, usposabljanje in izo­braževanje kadra za delo v digitalnih okoljih, vkljucevanje novih profilov v delovne postopke, vzpostavitev novih po­slovnih modelov, zavedanje o nevarnosti navdušenja obcin­stva nad digitalnimi tehnologijami, »diznizaciji« muzejev, banalizaciji in trivializaciji dedišcine, vzpostavljanje vre­dnostnih odnosov med izvirnikom in digitalnim artefaktom in razmisleki o nesnovnosti dedišcine 21. stoletja. O tem stanju imamo lahko razlicna mnenja, zavedanja, strahove, kriticne pristope, lahko govorimo o pozitivni ali negativni digitalni muzejski izkušnji in virtualni resnicno­sti, ki to ni, a dejstvo je, da je digitalno življenje in komu­niciranje naša stvarnost. Muzej se po pandemicni izkušnji dokoncno razume tudi v digitalnem smislu. Postpandemicni realizem V pandemiji živimo in delamo že skoraj dve leti in jasno je, da nikoli vec ne bo tako, kot je bilo, cas pred tem je pre­teklost druge dobe, digitalna izkušnja je muzeje za vedno zaznamovala. Dejstvo je, da razmere, ki jih povzroca ko­ronakriza, niso enkratne in posledice ne le naša sedanjost. Muzej bo tudi v prihodnosti deloval v obeh resnicnostih, virtualni in fizicni, prisotni bosta mešana ponudba in me­šana izkušnja. Po besedah Kaje Antlej (2021) bo fizicno obiskovanje razstav v prihodnosti bolj cenjeno in hkrati bolj elitisticno, obcutek ‚biti tam‘ in prisoten bo bolj spoštovan, enkraten dogodek pa bo imel status pre­stiža. Vse vecja uporaba digitalnih tehnologij bo slednje težnje še bolj približala uporabnikom, vsebine bodo ve­dno bolj dostopne in postale standard, tudi na mobilnih napravah. Pandemija koronavirusa je muzeje pretresla in spremeni­la, a hkrati še jasneje pokazala in pospešila mnoge nove težnje v muzeologiji in nova poslanstva muzejev 21. sto­letja, tudi v smislu planetarnega razumevanja muzejske ustanove in aktivisticne vloge. Zadnja porocila ekspertnih skupin za podnebne spremembe so potrdila, da je le clovek krivec za negativne ucinke podnebnih sprememb, ki jih doživljamo kot razlicne naravne nesrece. Brez odlocnih in hitrih sprememb drvi naš planet v katastrofo. Zato naj tu­di muzeji in kulturne dedišcine v najširšem smislu stopijo na stran Zemlje, premagajo ucinke kapitala in spremenijo potek naše prihodnosti. Cedalje jasneje se soocamo s spo­znanjem, da ni le dedišcina 21. stoletja nesnovna, temvec da prehajamo v virtualizacijo naših življenj in dela, virtu­alizacijo resnicnosti. Literatura in viri ANTLEJ, Kaja: Muzejske izkušnje med fizicno in virtualno re­snicnostjo: primeri iz Avstralije. Predavanje, Zoom; https://www.eventbrite.com/e/dr-kaja-antlej-muzejske-izkusnje-med-fi­zicno-in-virtualno-resnicnostjo-tickets-151026960705?aff=ebd­soporgprofile, 13. 5. 2021. JANES, R. Robert in Richard Sandell : Posterity has Arrived. The necessary emergence of museum activism. V: Robert R. Janes and Richard Sandell (ur.), Museum Activism. New York: Routledge, 2019, 1–21. MBEMBE, Josef Achille: Decolonizing as a verb: Reinter­perting collections and collecting. Spletni seminar COMCOL; https://www.youtube.com/watch?v=yKMvTmPWx0I, 25. 11. 2020. PALAIC, Tina: Interpretacija zunajevropskih etnografskih zbirk – izzivi in priložnosti. Znanstveni mednarodni simpozij Dr. Bra­nislava Sušnik in sodobniki – ambasadorji slovenske znanosti v Južni Ameriki, 27. 5. 2021. PLANKENSTEINEN, Barbara: Being a World Culture Museum Today. V: Barbara Plankensteiner (ur.), The Art of being a World Culture Musuem. Bielefeld: Kerber Verlag, 2018, 25–43. ROŽENBERGAR, Tanja: Urbani fenomeni, muzejske perspek­tive v etnološkem in kulturnoantropološkem diskurzu. Ljubljana: Slovensko etnološko društvo, 2018. Spletni vir 1: Taking Care; https://takingcareproject.eu/, 30. 6. 2021. Spletni vir 2: Etnografski in muzeji svetovnih kultur kot prostori skrbi; https://www.etno-muzej.si/sl/etnografski-in-muzeji-sve­tovnih-kultur-kot-prostori-skrbi, 30. 6. 2021. Spletni vir 3: Environmental Injustice – Indigenous Peoples’ Al­ternatives; https://www.ville-ge.ch/meg/expo31.php, 26. 7. 2021. Spletni vir 4: ICOM Follow-up report: Museums, Museum pro­fessionals and COVID-19; https://icom.museum/en/news/fol­low-up-report-museums-covid-19/, 15. 7. 2021. Spletni vir 5: Anketa SMS – Vpliv Covid-19 na muzeje in galeri­je; http://www.sms-muzeji.si/C/Items?cat=3, 1. 7. 2021. WAJID, Sara in Rachael Minott: Detoxing and decolonising mu­seums. V: Robert R. Janes and Richard Sandelll (ur.), Museum Activism. New York: Routledge, 2019, 25–36. * Tanja Roženbergar, dr. etnologije in muzeologije, Slovenski etnografski muzej; tanja.rozenbergar@etno-muzej.si. Muzejske dileme Tanja Roženbergar Muzejske dileme Tanja Roženbergar Muzejske dileme Tanja Roženbergar Muzejske dileme Alenka Pirman* USTVARJALNA EVROPA IN NACIONALNI MUZEJI V SLOVENIJI (2000-2020) Korelacija med mandati direktorjev in uspešnostjo crpanja evropskih sredstev Strokovni clanek | 1.04 Datum prejema: 18. 7. 2021 Konec leta 2020 in v zacetku 2021 se je direktoricam in direktorju v sedmih slovenskih nacionalnih muzejih izte­kel mandat. Le v enem primeru ga je minister za kulturo Vasko Simoniti podaljšal obstojeci direktorici, sicer pa izbral druge kandidate. Menjave je spremljala javna po­lemika, ki je ministru ocitala »neupoštevanje strokovnih kriterijev, delovnih referenc in spremembe ustanovitve­nih aktov nacionalnih kulturnih institucij« (Javno pismo 2020). Po mnenju širokega kroga strokovne javnosti naj bi neustrezno kadrovanje ogrozilo »kakovostno in medna­rodno vpeto delovanje številnih javnih zavodov« in s tem državi povzrocilo »resno ekonomsko in simbolno škodo« (Javno pismo 2020).11 Javno pismo je podpisalo vec kot 80 institucij (visokošolski oddel­ki in ustanove, znanstveni inštituti, sindikati, strokovna združenja, kulturni producenti itd.). Prvopodpisana sta oddelka za umetnostno zgodovino ter za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fa­kultete Univerze v Ljubljani. Pismo z dne 17. 11. 2020 je bilo povze­to v številnih medijih. Mednarodno delovanje lahko torej obravnavamo kot ene­ga od možnih kriterijev za ocenjevanje uspešnosti vodenja kulturne institucije. Želela sem prispevati k argumentirani razpravi in se odlocila za raziskavo morebitne korelacije med mandati posameznih direktorjev in mednarodno di­menzijo delovanja nacionalnih muzejev, ki so jih vodili.22 Ugotovitve sem prvic na kratko predstavila 20. 11. 2020 na splet­nem srecanju Kakšno kulturno politiko potrebujemo?, ki je sledilo javnemu pismu (glej Spletni vir 1). V rahlo razširjeni obliki sem jih podala še v javnem pogovoru Cemu služijo muzeji in galerije danes – javnosti ali samovolji ministra za kulturo? (11. 12. 2020). V tem clanku bom najprej predstavila metodološki pristop in vir podatkov, nato pa po korakih rezultate lušcenja po­datkov in analizo, ki bo privedla do odgovora na izhodišc­no vprašanje. V sklepnem delu bom ugotovitve primer­jala z usmeritvijo veljavne Strategije kulturne dedišcine 2020-2023 Ministrstva za kulturo in preverila, ali jo spor­no kadrovanje upošteva. Kontekst Ustvarjalne Evrope Ce se omejimo na Evropsko unijo (EU) kot nadnacionalno politicno tvorbo, v katero je od leta 2004 polnopravno vclanjena tudi Slovenija, ugotovimo, da je lahko eden od ustreznih kazalcev vpogled v obseg sodelovanja nacional­nih muzejev v programu Ustvarjalna Evropa. Gre namrec za edini nadnacionalni program EU za sofinanciranje kul­ture, ki pa zahteva izrazito mednarodno vpetost projektov, saj morajo v njih sodelovati najmanj tri, lahko pa celo 11 in vec evropskih organizacij (Spletni vir 2). Spremembe kulturnega sektorja po nastanku nove države leta 1991 niso bile tako korenite kot na nekaterih drugih podrocjih družbenega, gospodarskega in politicnega delo­vanja. Eden od razlogov je zagotovo, da EU za vstop ni postavljala posebnih pogojev na tem podrocju. Nasprotno, kulturne politike so bile že od samega zacetka obravnava­ne kot nedotakljivo polje identitetne svobode posameznih držav, evropske spodbude naj bi delovale le kot njihovo do­polnilo (Barnett 2001: 12-13). Po drugi strani je EU kultu­ro dojemala kot sredstvo, s katerim je mogoce vzpostavljati in utrjevati evropskost kot skupno identiteto, kot mehko silo (soft power),33 Unescova definicija kulture kot mehke sile: Kulturna mehka sila – tudi kulturna diplomacija – je oblika mehke sile, ki si prizadeva gojiti izmenjave stališc in idej, pro­movirati znanje o drugih kulturah in graditi mostove med sku­pnostmi. Nazadnje si prizadeva razširjati pozitivno vizijo kul­turne raznolikosti in jo izpostavljati kot vir za inovacije, dialog in mir (Spletni vir 3; prevod avtorice). ki – ce je pravilno upravljana – lahko deluje povezovalno ter tako koristi tej politicni in gospo­darski zvezi nacionalnih držav. Natancneje: »EU je kulturo konceptualizirala kot nabor virov za uporabo pri ucinko­vitejšem upravljanju prebivalstev v kontekstu ekonomske in politicne integracije« (Barnett 2001: 31). V ta namen je EU leta 1992 uvedla prvi strateški program sofinanciranja kulture, ki je glede na druge podporne programe poseben v tem, da sofinanciranje pogojuje z mednarodnim mrežen­jem. Program Ustvarjalna Evropa je njegov naslednik in še danes ostaja edini nadnacionalni program Evropske unije, izrecno namenjen sofinanciranju kulture. Podprogram ME­DIA pokriva filmski in avdiovizualni sektor, podprogram Kultura pa vsa druga kulturno-umetniška podrocja (upri­zoritvene, vizualne in intermedijske umetnosti, kulturno dedišcino, knjigo, arhitekturo in oblikovanje).44 Evropska komisija sprejema programe za sedemletna obdobja. V letih 2014–2020 je sofinanciranje kulture in avdiovizualnega sek­torja potekalo v okviru programa Ustvarjalna Evropa. Ta je združil predhodno avtonomna programa MEDIA in Kultura (2007-2013). V prvem obdobju, ki ga pokriva naša analiza, pa je potekalo v okviru programov Kultura 2000 (2000–2006) in MEDIA Plus (2001–2006) (Spletni vir 4). Projekti s podrocja kulture se sicer lahko obcasno znajdejo tudi v drugih evropskih financnih mehanizmih, v katerih pa kultura kot avtonomna družbena dejavnost ni priorite­ta.55 Gre, na primer, za programe sofinanciranja Evropa za državljane, Erasmus+, strukturne sklade ali kohezijska sredstva Evropskega so­cialnega sklada. V nadaljevanju navajam tri razloge, zakaj sem se me­todološko omejila zgolj na preucevanje podatkov progra­ma Ustvarjalna Evropa. Prvic, gre za edini program EU, namenjen izrecno kulturi, ki ni instrumentalizirana za druge cilje (oz., kot opozarja Barnett, je instrumentalizirana bolj prikrito). Ker sloven­ska zakonodaja muzeje formalnopravno obravnava znotraj resorja kulture (ne pa v gospodarskem, izobraževalnem ali socialnem), je to enakovredno izhodišce.66 V okviru EU s programom Ustvarjalna Evropa upravlja Evropska komisija (EK), za podrocje kulturne dedišcine je pristojen Generalni direktorat EK za izobraževanje in kulturo (Spletni vir 4). Drugic, to je najbolj tekmovalen in zahteven program sofi­nanciranja v EU (ce odmislimo Evropsko prestolnico kul­ture), torej morebitna uspešnost dejansko prica o vsestran­ski sposobnosti vodenja kulturne institucije, primerljivi na evropski ravni muzejskega sektorja. Tretjic, baza podatkov o crpanju teh sredstev, iz katere je razvidna udeležba slovenskih kulturnih organizacij, že obstaja in je na voljo za preucevanje v interaktivni spletni verziji (Spletni vir 5). Dodatno težo ima dejstvo, da gre za podatke za 20 let, ki omogocajo vpogled v razlike v vodenju posameznih institucij in morebitne menjave gene­racij. Casovno razdobje se ujema tudi s prehodnim obdob­jem pred polnopravnim vstopom Slovenije v EU – v tem programu lahko namrec slovenske kulturne organizacije sodelujejo šele od 2000, od 2002 pa kot prijaviteljice. Ta vzorec je torej najbolj reprezentativen v primerjavi z dru­gimi programi sofinanciranja.77 Metodološko pojasnilo: Ob crpanju evropskih sredstev navadno naj­prej pomislimo na višino pridobljenih sredstev. V primeru naše analize sem zavestno obšla vrednotenje sodelovanja v programu Ustvarjalna Evropa v evrih. Razloga sta enostavna – metodološko podatki niso pri­merljivi, deloma pa niso javno dostopni. Program namrec obsega raz­licne vrste projektov – od dvoletnih do petletnih, v katerih sodeluje od tri do 11 in vec organizacij, zato nam podatki o sofinanciranju celotnih projektov brez konkretnih produkcijskih kontekstov ne povedo veliko. Ustvarjalna Evropa deluje po nacelu subsidiarnosti, tj. kot dopolnilo in ne nadomestilo za redno financiranje, ki ga zagotavlja ustanovitelj. Delež sofinanciranja Evropske komisije je odvisen od vrste projekta in znaša od 50 % do 80 % (platforme). Po drugi strani je nemogoce primerjati višino sredstev v projektih, kjer muzeji igrajo razlicne vloge – kot prijavitelji oz. koordinatorji dobljena sredstva delijo naprej med partnerje v konzorciju, kot partnerji pa od vodje projekta prejmejo do­locen delež. Podatki o deležu podpore EU za partnerje mednarodnih projektov niso javno dostopni. Vir podatkov Za pregled vpletenosti slovenskih muzejskih ustanov v ta evropski program sofinanciranja sem uporabila podatke iz interaktivne spletne baze Ustvarjalna Evropa v Sloveniji za obdobje od 2000 do 2020 (Spletni vir 5), ki jo je za­snovala informacijska pisarna Center Ustvarjalna Evropa v Sloveniji (CED)88 Center Ustvarjalna Evropa v Sloveniji (CED Slovenija) je nacional­na informacijska pisarna programa EU Ustvarjalna Evropa, vkljuce­na v evropsko mrežo centrov CED (Creative Europe Desks), ki delu­jejo v vec kot 40 evropskih državah. Od 2014 do 2020 je delovala v okviru Zavoda Motovila v Ljubljani (Spletni vir 6). v sodelovanju z uredništvom portala Ministrstva za kulturo Culture.si pri društvu Ljudmila.99 Gre za portal v angleškem jeziku, namenjen spodbujanju mednarod­nega sodelovanja. Vsebuje podatke in informacije o vseh medna­rodno dejavnih kulturnih organizacijah, prizorišcih in festivalih v Sloveniji. Društvo Ljudmila, laboratorij za znanost in umetnost, ga je razvijalo in vzdrževalo med letoma 2010 in 2021, temelji pa na projektu Cultural Profiles, ki ga je izvajal britanski Visiting Arts, slovensko Ministrstvo za kulturo pa se mu je, v sodelovanju z British Council, prikljucilo med 2002 in 2008 (Spletni vir 7). Pri zasnovi projekta interaktivne baze podatkov, ki mi v tej analizi služi kot vir, sem sodelovala tudi sama. Med letoma 2009 in 2018 sem namrec pri portalu Culture.si (pri društvu Ljudmila) delovala kot sourednica, od 2019 do 2020 pa kot svetovalka za podrocje kulturne dedišcine. Temelji na dopolnjenih podatkih Izvajalske agencije za iz­obraževanje, avdiovizualno podrocje in kulturo (EACEA) iz Bruslja, ki od 2006 v okviru Evropske komisije admini­strira tudi omenjeni program.1010 Do tega leta so se pogodbe sklepale neposredno z Evropsko komisijo (Lazar 2020). Ker projekti, v katere se vkljucujejo muzejske ustanove, lahko segajo na razlicna podrocja podprograma Kultura (npr. vizualne umetnosti, kulturna dedišcina, interdiscipli­narni projekti1111 Prijavitelji sami dolocijo do tri kljucna podrocja projekta. V pred­hodnem programu ni bilo omejitve, vendar je veliko prijaviteljev oznacilo skoraj vsa ostala podrocja. Ker je narašcalo število projek­tov, ki so precili razlicna podrocja, so interdisciplinarnost leta 2007 vpeljali v razpis (Lazar 2020). itd.), je bilo treba v bazi pregledati vsebin­ske predstavitve projektov in podatke rocno izlušciti. Kateri slovenski muzeji so doslej že sodelovali v programu sofinanciranja Ustvarjalna Evropa? V bazi sem poiskala vse muzejske ustanove, ki so v tem obdobju sodelovale v kateremkoli od podprogramov Ustvarjalne Evrope. Pri tem sem upoštevala tiste muzeje, ki so bili v casu sofinanciranja ali v casu moje analize vpi­sani v register muzejev pri Ministrstvu za kulturo Republi­ke Slovenije (Razvid 2019).1212 Tako, na primer, nisem upoštevala zavoda MoTA, Muzej tranzitor­nih umetnosti, ker je muzej uporabljen v imenu metaforicno, dejan­sko pa ne gre za muzejsko institucijo, registrirano za opravljanje te dejavnosti. Po drugi strani pa sem upoštevala projekt Lutkovnega gledališca Ljubljana, ki se je posvecal lutkarski dedišcini (2015), Lutkovni muzej pa je bil registriran kot organizacijska enota tega javnega zavoda naknadno (Razvid 2019). V prvem zajemu nisem dela­la razlik med razlicnimi vlogami v projektu – na seznamu so torej muzeji, ki so sodelovali ali kot vodje, soorganiza­torji, partnerji ali pridruženi partnerji, nisem pa upoštevala tistih projektov, kjer muzej nastopa zgolj kot prizorišce in administrativno vanje ni vkljucen.1313 Na primer Posavski muzej Brežice, kjer so potekali koncerti stare glasbe v okviru festivala SEVIQC. Na seznamu se je zna­šlo 24 slovenskih muzejev (navajam po abecedi): 1. Dolenjski muzej Novo mesto 2. Goriški muzej 3. Gornjesavski muzej Jesenice 4. Koroška galerija likovnih umetnosti (KGLU) 5. Loški muzej Škofja Loka 6. Lutkovno gledališce Ljubljana (OE Lutkovni mu­zej) 7. Mednarodni graficni likovni center (MGLC) 8. Mestni muzej Idrija 9. Moderna galerija (MG+MSUM) 10. Muzej in galerije mesta Ljubljane (MGML) 11. Muzej kršcanstva na Slovenskem 12. Muzej novejše zgodovine Celje 13. Muzej novejše zgodovine Slovenije (MNZS) 14. Muzej za arhitekturo in oblikovanje (MAO) 15. Muzeji radovljiške obcine 16. Narodna galerija 17. Narodni muzej Slovenije (NMS) 18. Notranjski muzej, Postojna 19. Pokrajinski muzej Koper 20. Pomorski muzej Sergej Mašera, Piran 21. Slovenski etnografski muzej (SEM) 22. Slovenski gledališki inštitut (SLOGI; prej Slo­venski gledališki muzej) 23. Tehniški muzej Slovenije (TMS) 24. Umetnostna galerija Maribor (UGM) Za predstavo, kolikšen odstotek to število pomeni v od­nosu na celotni muzejski sektor, sem se držala konserva­tivne ocene in upoštevala le ustanove, vpisane v Razvid muzejev. Teh je po zadnjih dostopnih podatkih 55, torej jih ima izkušnjo s sodelovanjem v tem programu EU skoraj polovica (44 %).1414 V krovno organizacijo Skupnost muzejev Slovenije je vclanjenih 74 muzejev (dopis Aleksandre Berberih Slana, predsednice SMS, 9. 12. 2020). Med njimi so tudi zasebni muzeji ali manjši muzeji lokalnih skupnosti. V razvid so vpisani muzeji z razlicnimi statusi – od zasebnih, mestnih in pokrajinskih do nacional­nih. Kakšno je to razmerje, ce pogled zožimo na nacional­ne muzeje, tj. muzeje, ki jih je ustanovila Vlada Republike Slovenije? Nacionalnih muzejev je trinajst1515 Poleg zgoraj navedenih so to še Prirodoslovni muzej Slovenije, Slo­venska kinoteka, Slovenski šolski muzej in Vojaški muzej Slovenske vojske. Muzej športa je Ministrstvo za kulturo izbrisalo iz razvida muzejev (gl. Razvid 2019). , od tega jih je kar devet že sodelovalo v programu Ustvarjalna Evropa (na zgornjem seznamu so oznaceni s krepko pisavo). Kako pogosto so ti muzeji sodelovali v programu? Muzeje sem razvrstila glede na število evropskih projek­tov, v katerih so sodelovali v obdobju od 2000 do 2020: 1 projekt - Dolenjski muzej Novo mesto / 2006 - Goriški muzej / 2018 - Loški muzej Škofja Loka / 2013 - Lutkovno gledališce Ljubljana / 2015 - Muzej kršcanstva na Slovenskem / 2013 - Muzej novejše zgodovine Celje / 2010 - Muzeji radovljiške obcine / 2016 - Narodna galerija / 2016 - Notranjski muzej, Postojna / 2004 - Pomorski muzej Sergej Mašera, Piran / 2004 2 projekta - Gornjesavski muzej Jesenice / 2002, 2019 - Mestni muzej Idrija / 2005, 2011 - Muzej in galerije mesta Ljubljane / 2011, 2015 - Narodni muzej Slovenije / 2006, 2014 - Pokrajinski muzej Koper / 2005, 2006 3 projekti - Koroška galerija likovnih umetnosti / 2012, 2014, 2016 - Muzej novejše zgodovine Slovenije / 2012, 2019, 2020 - Slovenski gledališki inštitut / 2006, 2011, 2019 4 projekti - Tehniški muzej Slovenije / 2-krat 2009, 2013, 2017 5 projektov - Slovenski etnografski muzej / 2005, 2-krat 2010, 2014, 2019 - Umetnostna galerija Maribor / 2010, 2014, 2-krat 2017, 2019 6 projektov - Muzej za arhitekturo in oblikovanje / 2006, 2010, 2013, 2015, 2017, 2018 7 projektov - Mednarodni graficni likovni center / 2003, 2008, 2010, 2-krat 2012, 2018, 2020 8 projektov - Moderna galerija / 3-krat 2002, 2-krat 2010, 2013, 2017, 2018 Najvec muzejev (10, tj. skoraj polovica) je v programu so­delovalo enkrat, pricakovano sledijo muzeji s po dvema in tremi projekti. Šest muzejev je v programu sodelovalo vec kot štirikrat. Med njimi sta le dva neumetnostna muzeja – Tehniški muzej Slovenije (TMS) in Slovenski etnografski muzej (SEM). Ocitno je, da so umetnostni muzeji v tem programu še posebej dejavni. V nekaterih primerih so muzeji v istem letu sodelovali v dveh ali celo treh projektih obravnavanega programa (MG+MSUM, MGLC, UGM, SEM, TMS), kar kaže na njihovo dobro mednarodno omreženost, saj so bili povabl­jeni k sodelovanju z vec strani hkrati. Iz pogostosti sodelovanja lahko sklepamo o pomenu, ki ga to ima za posamezne ustanove. Za vecino ustanov je sodelovanje v programu Ustvarjalna Evropa obcasno, pri nekaterih pa je zaznati sistematicno mreženje in strateško vkljucevanje mednarodnega sodelovanja v samo delovanje muzeja (posebej izstopajo MAO, MGLC in MG+MSUM, morda še KGLU, trend je opazen tudi pri SEM in MNZS). V kakšnih vlogah so te muzejske organizacije sodelovale v programu Ustvarjalna Evropa? Samo število sodelovanj pa še ne pokaže prave slike o vlogi posameznih muzejev pri projektih in njihovem strateškem vplivu. Podprogram Kultura je razdeljen na - projekte sodelovanja (vecjega, tj. z najmanj šesti­mi sodelujocimi organizacijami iz šestih razlicnih držav, in manjšega obsega, tj. z najmanj tremi iz treh držav), - projekte literarnega prevajanja, - evropske mreže, - evropske platforme (koordinator in najmanj deset organizacij iz razlicnih držav). Za muzejski sektor prideta v poštev prvi in zadnji, vse fi­nancne sheme pa so vecletne. V projektih sodelovanja so slovenske kulturne organizacije lahko polnopravno zacele sodelovati (tj. kandidirati za evropska sredstva kot vodje projektov) leta 2002,1616 Podatek velja za sodelovanje v programu Kultura 2000, v programu MEDIA Plus za avdiovizualni sektor so slovenski prijavitelji lahko sodelovali od leta 2003 (Lazar 2020). pred tem pa so bile vanje lahko pova­bljene in so sodelovale v projektih prijaviteljev držav clanic le v vlogi partnerjev ali pridruženih partnerjev.1717 V prvem obdobju, ki ga obravnavamo (Kultura 2000, 2000–2006), so organizacije lahko sodelovale kot vodje, partnerji in pridruženi partnerji, v nadaljevanju pa se je nomenklatura ustalila pri vodji in partnerjih (Lazar 2020). Obcasno se izraz soorganizator uporablja kot sopomenka za partnersko organizacijo, zato sem za potrebe te analize uporabila enoten izraz partner. Najzahtev­nejši, tako v smislu vizije, koncipiranja, menedžmenta in koordinacije, kot tudi najbolj izdatni po višini sredstev so projekti, v katerih organizacije nastopajo kot vodje: - vodja odda vlogo in sklene pogodbo z agencijo EACEA v imenu partnerskega konzorcija; je tudi edini, ki neposredno komunicira s skrbnikom po­godbe in je odgovoren za spoštovanje sporazuma (pogodbe) o podpori EU, - partner sodeluje pri zasnovi, izvajanju in sofinan­ciranju celotnega projekta; je naveden v pogodbi, ki ga vodja sklene z EACEA; prek vodje projekta prejme v pogodbi dolocen delež podpore EU, - pridruženi partner projekta je vkljucen kot stro­kovni partner morda samo v specificno aktivnost projekta; ni naveden v pogodbi z EACEA; ne pri­dobi deleža podpore EU, ampak mu (navadno) za opravljeno delo placa vodja ali kateri izmed par­tnerjev (Lazar 2020). Izkljucno kot pridruženi partnerji (najmanjša stopnja vpli­va na zasnovo projekta in vpletenosti vanj) so doslej sode­lovali naslednji muzeji:1818 V programu Kultura 2000 so bili pridruženi partnerji uradno eviden­tirani in so zato vkljuceni tudi v bazo podatkov na portalu Culture.si. Od leta 2007 (programa Kultura in Ustvarjalna Evropa) pa se v uradnih evidencah ne zavajajo vec in jih zato tudi v tej bazi ni. To pa ne pomeni, da jih v projektih ni; število slovenskih kulturnih or­ganizacij z izkušnjo sodelovanja v programih je tako še vecje (Lazar 2020). Za potrebe pricujoce raziskave teh podatkov nisem posebej pridobivala, zato dodajam opombo, da je muzejev, ki so sodelovali zgolj v tej, najmanj zahtevni vlogi, lahko še vec. - Dolenjski muzej Novo mesto (2006) - Goriški muzej (2018) - Notranjski muzej, Postojna (2004) - Pokrajinski muzej Koper (2005) - Pomorski muzej Sergej Mašera, Piran (2004). Od 24 sodelujocih muzejev se jih je le sedem (slaba tre­tjina) preizkusilo v vlogi vodje projekta. Od tega so jih po enkrat vodili: - Muzeji radovljiške obcine (2016) - Narodna galerija (2016) - Slovenski gledališki inštitut (2019) - Tehniški muzej Slovenije (2009) - Umetnostna galerija Maribor (2014), po dvakrat pa: - Mednarodni graficni likovni center (2003, 2012) - Moderna galerija (2010, 2017). Od teh so TMS, MGLC, Narodna galerija in Muzeji ra­dovljiške obcine postali vodje že ob prvem sodelovanju (slednja dva tudi ob edinem). Koordinacijo platforme (tj. kompleksnega vecletnega pro­jekta z vec kot deset sodelujocimi organizacijami, ki vpli­va na razvoj celotnega sektorja v Evropi)1919 Merila dolocajo, da mora platforma skozi leta rasti, tj. da vsako leto odpre vrata kakšnemu novemu clanu. V obdobju 2014–2020 so bili trije razpisi za platforme: 2014 (3-letna podpora FPA), 2015 (2-let­na podpora FPA), 2017 (4-letna okvirna podpora, tj. 4-letni okvirni sporazum o partnerstvu / t. i. Framework Partnership Agreement – je v Sloveniji uspelo pridobiti le enemu muzeju, in sicer Muzeju za ar­hitekturo in oblikovanje (2015, 2017). Je vloga direktorja pomembna za uspešno mreženje in crpanje evropskih sredstev? Analize sem se lotila, ko so se direktorjem sedmih nacio­nalnih muzejev iztekali mandati. Poglejmo torej, kdo vse jih je vodil od leta 2000, ko so slovenske kulturne orga­nizacije že lahko pristopile k sodelovanju v predhodnikih programa Ustvarjalna Evropa: - Narodni muzej Slovenije / (2) 2006, 2014 direktorica Barbara Ravnik (2000-2020) - Narodna galerija / (1) 2016 direktorja Andrej Smrekar (2001-2005), Barbara Jaki (od 2005) - Moderna galerija / (8) 2002, 2002, 2002, 2010, 2010, 2013, 2017, 2018 direktorica Zdenka Badovinac (1993-2020) - Slovenski etnografski muzej / 2005, 2010, 2010, 2014, 2019 - direktorice Inja Smerdel (1995-2005), Bojana Rogelj Škafar (2005-2015), Tanja Roženbergar (2016-2020) - Tehniški muzej Slovenije / (4) 2009, 2009, 2013, 2017 direktorja Orest Jarh (1998-2014), Natalija Pole­nec (2014-2020) - Muzej za arhitekturo in oblikovanje / (6) 2006, 2010, 2013, 2015, 2017, 2018 direktorja Peter Krecic (1978-2010), Matevž Celik (2010-2020) - Muzej novejše zgodovine Slovenije / (3) 2012, 2019, 2020 direktorji Iztok Durjava (1995-2000), Marjeta Mikuž (2001-2005), Jože Dežman (2005-2010), Blaž Vurnik (2010), Kaja Širok (2011-2021) Ministrstvo za kulturo je samo v Narodni galeriji potrdilo prejšnjo direktorico, ceprav so v preostalih ustanovah vse tedanje direktorice in direktor ponovno kandidirali. Prva podmena, iz katere izhajam, je, da je število sode­lovanj v programih Ustvarjalne Evrope eden od kazalcev uspešnosti delovanja ustanove (številka v oklepaju). Ta podatek po eni strani govori o omreženosti, tj. prisotnosti institucije v mednarodnem prostoru in, potencialno, tudi o kulturnem kapitalu institucij in socialnem kapitalu njiho­vih kustosov in direktorjev. Po drugi strani pa prica tudi o sposobnosti direktorjevega upravljanja javnega zavoda in vodenja kolektiva, saj so evropski projekti zahtevni tako strokovno in kadrovsko kot administrativno. Kaj mislim s tem? Ustvarjalna Evropa je zasnovana kot pomožen nacin financiranja, ki ni namenjen kritju stroškov osnovnega, tekocega delovanja institucij, obenem pa od njih terja tako strokovni kot financni vložek ter prilago­ditev administrativnih protokolov. Odlocitev za tako pro­jektno sodelovanje terja spremembo delovnih obveznosti vpletenih muzejskih kadrov (npr. podrocni kustosi, kustosi pedagogi, restavratorji), kar direktorji lahko spodbujajo ali vsaj dopušcajo, po drugi strani pa ravno zaradi potrebnih sprememb v delovanju in poslovanju muzejske institucije sodelovanja v evropskih projektih ne podpirajo. Vloga di­rektorjev je torej kljucna predvsem v smislu prepoznava­nja razvojnih potencialov, ki jih omogocata nacrpan denar in izvedba projektov v mednarodnem kontekstu. Podatek o tem, ali so ustanove pri projektih sodelovale kot prijavitelji in posledicno vodje projektov, izkazuje, da pre­morejo vizijo, h kateri so sposobne pritegniti tudi kolege iz drugih držav (okrepljene letnice). Ta podatek torej govori o mednarodnem pozicioniranju in pomembnosti posame­znih institucij za razvoj polja, na katerem delujejo. V sle­dnjem mocno izstopata MG+MSUM in MAO. Izrazito povezavo med mandati in sodelovanjem v evropskih projektih je možno odcitati pri SEM, MNZS, MG+MSUM in MAO, kjer število sodelovanj naraste ali pa se sploh šele vzpostavi. Poseben primer je neprekinjena mednarodna dejavnost v casu mandatov dveh zaporednih direktoric (SEM). Najvecji met je uspel MAO, ki je med letoma 2015 in 2020 koordiniral evropsko platformo za arhitekturo. Za stvarnejšo sliko o prizadevanjih vodstva muzeja bi za­radi izredne tekmovalnosti razpisov Ustvarjalne Evrope morda lahko dodali še podatek o neuspešnih kandidaturah za evropska sredstva (torej o aktivnem prijavljanju), a jih žal nimam. V vsakem primeru pa gre pri navedenih štirih nacionalnih javnih zavodih za mednarodno dejavne usta­nove z za sektor izstopajocimi izkušnjami sodelovanja v programu Ustvarjalna Evropa. Sklep Korelacijo med mandati direktorjev posameznih institucij in uspešnostjo crpanja evropskih sredstev v okviru progra­ma Ustvarjalna Evropa je torej možno odcitati pri SEM, MNZS, MG+MSUM in MAO. Število sodelovanj v teh muzejih kaže na • omreženost, tj. prisotnost institucije v primerlji­vem mednarodnem prostoru, • kulturni kapital teh institucij in socialni kapital njihovih direktorjev, • direktoricino oz. direktorjevo sposobnost vodenja javnega zavoda in kolektiva (strokovna, kadro­vska in administrativna zahtevnost evropskega programa). Vodenje projektov (MG+MSUM in MAO) kaže na • obstoj vizije razvoja polja, v katerem institucije delujejo in h kateri so bili direktorji sposobni pri­tegniti tudi kolege in sorodne institucije iz drugih držav, • posledicno mednarodno umešcanje in pomemb­nost posameznih institucij. V primeru SEM sega zacetek sodelovanja že v cas man­data Bojane Rogelj Škafar in se je s Tanjo Roženbergar le nadaljevalo. V primeru MNZS in MAO pa se vzpostavi šele, ko sta vodenje muzejev prevzela dosedanja direktorja (Celik, Širok). Po številu sodelovanj ter po številu vodenj projektov najmocneje izstopata MG+MSUM (Badovinac) in MAO (Celik), ki sta nacionalni ustanovi v evropskem merilu vzpostavila ne le kot pomembni partnerici, pac pa tudi kot sooblikovalki polj moderne in sodobne umetnosti na eni ter arhitekture in oblikovanja na drugi strani. Implikacije Moj prispevek je nastal v konkretnem kulturnopoliticnem trenutku v Republiki Sloveniji, ko je kadrovanje Mini­strstva za kulturo pri strokovni javnosti vzbudilo sume v ustreznost, nemara celo odsotnost kriterijev izbora direk­torjev nacionalnih muzejev. Moj namen ni zagovor posa­meznih direktoric in direktorja v smislu, da so nezamenlji­vi, pac pa pricakujem, da se na podlagi prikaza konkretnih podatkov, ki jih strokovna javnost interpretira kot dosežke, opredelimo na kulturnopoliticni ravni. Glede na to, da pri­cujocih uspehov ministrstvo in minister nista ovrednotila in predstavila javnosti kot vredne obravnave ter da med­narodna pomembnost nacionalnih muzejev ocitno ni bila prednostni kriterij niti za potrditev dosedanjih direktoric in direktorja niti za izbor novih, lahko sklepam, da trenutna kulturna politika nanizane uspehe vidi kot nezaželene ali vsaj zanemarljive. Obstaja možnost, da sem analizo zastavila na napacnih predpostavkah, tj. da podatki o številu mednarodnih so­delovanj na vzorcu programa Ustvarjalna Evropa že sami po sebi pricajo o dobrem vodenju muzejskih ustanov ter da je za državo in njene državljane dobro, da so njene na­cionalne institucije na ta nacin mednarodno pomembne, prodorne in prepoznavne. Problem netransparentnosti oz. morebitne odsotnosti kriterijev za upravljanje s kulturnim sektorjem v polju kulturne dedišcine bi bilo treba v nadal­jevanju razdelati v kompleksnejši študiji kulturne politike na nacionalni ravni. Vendar nekaj potrditve za moji pred­postavki vendarle lahko najdemo v aktualni Strategiji kul­turne dedišcine 2020-2023 Ministrstva za kulturo, ki kul­turno dedišcino holisticno obravnava kot »temelj sodobne ustvarjalnosti in prepoznavnosti Slovenije v mednarodni skupnosti« (Strategija 2019: 2).20nacin ustvarila bazo platform, ki »pokrivajo« razlicna podrocja. VeFPA). Evropska komisija je na podlagi razpisov 2014 in 2015 na ta cina platform, ki so bile izbrane na razpisih 2014 (med njimi založba Beletrina) in 2015 (med njimi MAO), je bila uspešna tudi na razpisu 2017, s katerim so prispeli do konca trajanja programa (2020). Gre za vecletno podporo, ki pa se ne obnavlja samodejno. Letna pogodba se sklene glede na letno oddan program dela in porocilo. Zato to npr. za MAO in njihovo platformo pomeni 6 podpor EU za platformo Future Architecture (za vsako leto od 2015 do 2020) (Lazar 2020; Spletni vir 8).­ Pri tem pomembno druž­beno vlogo namenja prav muzejem (Strategija 2019: 8). Dokument v prizadevanjih, da bi kulturna dedišcina posta­la pomembnejši »razvojni vir«, kot eno od možnih dejav­nosti eksplicitno navaja »vkljucevanje dedišcinskih vsebin v programe in razpise Evropske komisije (npr. Ustvarjalna Evropa […])« (Strategija 2019: 15). Ce moji predpostavki torej le nista povsem neosnovani, lahko ugotovim, da Mi­nistrstvo za kulturo v seriji spornih izbir direktorjev nacio­nalnih muzejev ni upoštevalo lastne strategije. Literatura in viri BARNETT, Clive: Culture, policy and subsidiarity in the Euro­pean Union: From symbolic identity to the governmentalisation of culture. Political Geography, 20/4, 2001, 405–426. JAVNO PISMO ministru za kulturo prof. dr. Vasku Simonitiju, 17. 11. 2020; https://files.dnevnik.si/2020/pismo-ministru.pdf. LAZAR, Mateja: osebna korespondenca, 16. in 17. 11. 2020. Razvid muzejev. Ljubljana: Ministrstvo za kulturo, 2019. Spletni vir 1: Kakšno kulturno politiko potrebujemo? Spletno srecanje ob javnem pismu ministru za kulturo, prof. dr. Va­sku Simonitiju, z dne 17. 11. 2020; https://www.youtube.com/watch?v=JJKwx5ICndI, 1. 7. 2021. Spletni vir 2: Center Ustvarjalna Evropa v Sloveniji. Podpro­gram Kultura 2014–2020; https://ced-slovenia.eu/podprogram­-kultura/, 1. 7. 2021. Spletni vir 3: UNESCO. The Soft Power of Culture; http://www.unesco.org/culture/culture-sector-knowledge-management­-tools/11_Info%20Sheet_Soft%20Power.pdf, 1. 7. 2021. Spletni vir 4: Center Ustvarjalna Evropa v Sloveniji. O progra­mu; https://ced-slovenia.eu/na-kratko-o-programu-ustvarjal­na-evropa/, 1. 7. 2021. Spletni vir 5: Creative Europe in Slovenia (2000-2020); https://www.culture.si/en/Creative_Europe_in_Slovenia, 1. 7. 2021. Spletni vir 6: Center Ustvarjalna Evropa v Sloveniji. O nas; https://ced-slovenia.eu/o-nas/, 1. 7. 2021. Spletni vir 7: Culture.si. About; https://www.culture.si/en/Cultu­re.si:About, 21. 1. 2021 Spletni vir 8: Center Ustvarjalna Evropa v Sloveniji. Razpisi: Evropske platforme; https://ced-slovenia.eu/call/?razpisna_shema=evropske-platforme&list=all, 1. 7. 2021. STRATEGIJA kulturne dedišcine 2020–2023. Ljubljana: Mini­strstvo za kulturo, 2019. 20 Osnutek je nastal v okviru delovne skupine Direktorata za kulturno dedišcino Ministrstva za kulturo pod vodstvom Damjane Pecnik in s pomocjo zunanjih strokovnih sodelavk; mdr. so bile to Bojana Rogelj Škafar, Jelka Pirkovic in Verena Vidrih Perko (Strategija 2019: 30). * Alenka Pirman, umetnica, doktorska študentka heritologije, Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za umetnostno zgodovino; alenka.pirman@guest.arnes.si. Muzejske dileme Alenka Pirman Muzejske dileme Alenka Pirman Muzejske dileme Alenka Pirman Muzejske dileme Alenka Pirman Muzejske dileme Alenka Pirman Muzejske dileme Andrej Smrekar* MUZEJI IN SKUPNOST1 Od zgodnjih 80. let 20. stoletja so muzeji izpostavljeni kri­tiki številnih delov družbe. Na akademskem podrocju so se oblikovale t. i. muzejske študije, ki so predmet že ob­stojece muzeologije mocno razširile. Po eni strani je bilo slišati ugovore levega krila intelektualnega spektra, ki so v okviru kritike modernizma prav muzeje izpostavili kot trdnjave potrošniške ideologije poznega kapitalizma in ko­lonializma. Z druge strani je bilo slišati predvsem pomisle­ke o smiselnosti vzdrževanja obsega muzejskih institucij in prevpraševanje njihovih poslanstev zaradi velikih sred­stev, ki jih družba vlaga vanje. Med temi institucijami so umetnostni muzeji prostori, ki so bili najbolj izpostavljeni kriticnim pretresom in jih lahko razumemo kot simbolno podobo procesov preobrazbe muzejskih institucij. Vendar je kljub temu prevpraševanju jasno, kot je ugotovila Judith Mastai, da se morajo spremembe zgoditi znotraj obstoje­cih institucij in praks, ki obvladujejo modernisticno (in vsako drugo) kulturo (Pollock in Zeemans 2007: xxi). Muzealec in novinar Kenneth Hudson je ob obisku Narod­ne galerije v zgodnjih 90. letih prejšnjega stoletja izposta­vil privilegiranost umetnostnih muzejev, ki se je odražala v najvecjih vlaganjih vanje kljub temu, da »že dvesto let ne pocnejo drugega, kot obešajo slike na stene«. V svojo for­mulo razlikovanja muzejev s stoli in muzejev brez stolov je sežel namene v preobrazbi muzejskih institucij iz avto­ritarnih, posvecenih, normativnih prostorov v odprte, so­delovalne ustanove, ki služijo vsej družbeni skupnosti, ne le njeni eliti. Vrednote, ki jih muzeji posredujejo, so lepilo te skupnosti. Stephen Weil (2002: 75-80) je o procesu pre­obrazbe muzejev zabeležil, da so muzeji o necem postali muzeji za nekoga. Tega nekoga seveda predpostavljamo v muzejskih obiskovalcih, pa ne le obiskovalcih, temvec v najrazlicnejših uporabnikih.22 V casu vse pogostejšega zmanjševanja javnega financiranja muzejev so se ti osredotocili na »obiskovalce« s programi, ki naj uravnavajo muzejske proracune. Judith Mastai je opozorila na nevarnost univerza­lizacije »obiskovalca«. Namesto tega zahteva prepoznavanje razlicnih vrst obiskovalcev z njihovimi interesi in vprašanji (Mastai 2007: 176). Sklep razprav s preloma tiso­cletja ni predvidel le nujnosti preobrazbe, temvec tudi, da bo ta proces poslej moral teci neprekinjeno. Kako pa so videti spremembe pri nas zadnje case? Znašli smo se v položaju, ko ustanovitelj v nacionalnih muzejih dosledno menjuje vodstva in zdi se, da samo zaradi me­njav. S tem nacelno ni nic narobe, ce bi ustanovitelj podprl svoje ravnanje, predstavil svoje nezadovoljstvo s stanjem in delovanjem nacionalnih muzejev na osnovi analiz nji­hovega dela in oblikoval svoja pricakovanja. Nic od te­ga. Pri menjavah vztraja za vsako ceno in vsemu navkljub s surovo mocjo, ki vsiljuje popolno podreditev. Ignorira stroko, spreminja in prikraja ustanovne akte institucij po meri vnaprej izbranih kandidatov, vsiljuje strokovno-etic­no sporne kandidate ter ignorira rezultate in reference, ki so jih nekatere ustanove dosegle pod dosedanjimi vodstvi. Takšno postopanje je videti kot vracanje institucij dalec nazaj v predkriticni cas, ko so bili muzeji kot ekskluzivni upravljavci predmetov premicne dedišcine posredovalci uradne ideologije, ce ne celo del oblastnega propagandne­ga stroja. Pri nas so nacionalni muzeji v veliko vecji meri subvencionirani z javnim denarjem kot v vecini držav po svetu. Verjamem, da je to toliko zaradi tradicije kot zaradi soglasnosti, da so muzejske zbirke odlocilnega pomena za našo identiteto, torej identiteto naše celotne skupnosti, ki naj v 21. stoletju vkljucuje tudi vse marginalizirane skupi­ne in preseže delitve na vas in nas. Porok integrativnosti je bila vedno stroka, ki je muzeje varovala, ne pa vedno tudi obvarovala (!), pred vsiljeva­njem ideološke agende in prikritih interesov v upravljanju muzejev. Narodna galerija je poucen primer v številnih pogledih od ustanovitve naprej. Sama ustanovitev je iz­jemna demonstracija skoraj naivne smelosti, ki je prese­gla tedanje stvarne možnosti. Ustanovljena je bila namrec ne samo brez prostorov, temvec je bila tudi galerija brez umetnin! Pobudo o ustanovitvi najbrž dolgujemo dr. Iva­nu Prijatelju, ki je dobro poznal tudi likovno umetnost in se je udejstvoval kot likovni kritik. Pripravljalni sestanki so se zaceli pozno spomladi 1918 v stanovanju Riharda Jakopica na Novem trgu, od koder so romala vabila vi­dnim predstavnikom javnega življenja s podpisi Riharda Jakopica, pravnika Josipa Regallija in tretjega nerazberlji­vega podpisnika . morda Lea Souvana. 18. septembra je bila galerija ustanovljena - to je prakticno cez noc. Brez opredelitve, kaj »slovenska upodabljajoca umetnost« je, je konflikt interesov desetletje in pol oviral izpolnitev najpo­membnejše naloge novoustanovljene institucije, tj. posta­vitve stalne zbirke umetnosti na Slovenskem. Ustanovni obcni zbor je izvolil predsednika društva Ivana Zormana, premožnega trgovca z živili in uveljavljenega likovnega kritika, od desetih preostalih funkcionarjev pa so bili trije slikarji: Ivan Franke, Rihard Jakopic in Milju­tin Zarnik, sicer obcinski uradnik, a tudi Ažbetov ucenec (Smrekar 1998: 9-13; Jenko 2008: 57-82). Peti, odvetni­ški kandidat Josip Regalli, je prav tako pisal o razstavah v Jakopicevem paviljonu. Od umetnostnih zgodovinarjev je bil v odboru le škofijski tajnik msgr. Viktor Steska. Iz­idor Cankar je bil tisti cas zaposlen z nacionalno politiko na najvišji ravni, France Stele in Vojeslav Mole sta bila še vedno v taborišcih vojnih ujetnikov v Rusiji – vse do leta 1920, ko je tudi Izidor Cankar usmeril svoje ambicije v Stolico za umetnostno zgodovino pri novoustanovljeni Univerzi v Ljubljani. Ce sestava odbora morda ni povsem podpirala Jakopiceve teze, da »… smo (v zgodovini) imeli nekaj umetnikov, toda ostali so tuji masi naroda kakor jim je bil narod tuj. Njih umetnost ni bila narodna umetnost,« pa zagotovo ni imela vizije, kako združiti socasno produk­cijo s tradicijo (v Cankar 1911: 113). Za akvizicijo je bila zadolžena umetniška komisija, ki je štela od šest do devet clanov. Vsi so bili likovni umetniki. Njene sklepe je upravni odbor društva lahko zavrnil samo z dvotretjinsko vecino. Za zacetek so od Jakopica odkupili šest slik, in to takoj, še pred iztekom ustanovnega leta. Sle­dili so odkupi Veselovih del, Bernekerja, Sternena, Vavpo­tica, Dolinarja, Tratnika in Ivane Kobilce, tudi mlajših Pi­lona, Kosa, obeh Kraljev, Jakca in Maleša, ob tem, da je odbor znatna sredstva porabil za odkup desetih slik in ene­ga kipa impresionistov, ki jih je direktor Österreichische Galerie Dörnhoffer kot vladni pooblašcenec odkupil z državnimi sredstvi pred vojno. Zaradi spora med Narod­nim muzejem in komaj ustanovljeno Mestno galerijo jih ni shranil v ljubljanskih institucijah, temvec jih je poslal na Dunaj (Smrekar 1999: 239-263). Jakopic je še vedno tržil tudi Groharjeva platna kot izvršitelj njegove oporoke. Leta 1923 je prišlo do krize v odboru, ker je Umetniški svet (preimenovan iz komisije) zavrnil nakup del iz zapu­šcine Janeza in Jurija Šubica, za katera pa je Narodni mu­zej v istem casu porabil 1500 kron. Površen pregled prve inventarne knjige nam jasno pove, v katero smer je rastla zbirka, ki je od leta 1920 nadgrajevala zbirko ljubljanske mestne obcine, tj. zbirko nakupov sodobnih umetnin od leta 1907 naprej (Smrekar 1998: 17, 21). Iz povedanega je lepo razvidno, da sta se tu spopadli dve viziji Narodne galerije: umetnikov, ki so se razglašali za edine prave tvorce slovenske umetnosti, in strokovnega krila društva z vizijo umetnostnega muzeja kot povezo­valca umetnostne ustvarjalnosti skozi stoletja. Likovni ustvarjalci so videli Narodno galerijo v svojem interesu kot stanovsko galerijo in muzej. Ceprav so Umetniški svet leta 1924 razpustili, se je razkol vlekel v preureditev prav tedaj pridobljenih prostorov Narodnega doma, ko so ume­tnostni zgodovinarji protestno izstopili iz odbora. Rezultat je bil klavrn. Za božic leta 1928 je Zorman odprl stalno zbirko Narodne galerije, ki je bila dejansko nekoliko raz­širjena zbirka ljubljanske mestne obcine, postavljene leta 1917 v Kresiji. Ivan Hribar kot pokrajinski namestnik je leta 1922 poleg denarja za odkupe zagotovil vecjo vsoto za pridobitev stavbe za stalno zbirko Narodne galerije (Smrekar 1998: 24–25). Leta 1929 je prišel na pogovor v Narodno galerijo. Žal ne poznamo vsebine tega razgovora. Nobenega doku­menta ni, ki bi zabeležil potek sestanka, vendar je društvo takoj nato preuredilo vodstvo, Narodna galerija pa je ob vrnitvi umetnostnih zgodovinarjev z združitvijo obstojecih zbirk v Narodnem muzeju, Škofijskem muzeju in pri me­stni obcini leta 1933 postavila veliko zbirko umetnosti na Slovenskem, ki je v svojem skeletu še danes aktualna. V tej priliki o Narodni galeriji lahko najdemo vec koristnih naukov. Najprej nam pove, kako drago placujemo svoje notranje spore. To kaže odkup umetnin, ki bi morale osta­ti že pred prvo svetovno vojno v Ljubljani, od Republike Avstrije. Potem, kako hitro lahko pride do nasilne prilasti­tve ustanove, katere posledice se lahko vlecejo desetletja. Konflikt med interesi likovnih ustvarjalcev in umetnostni­mi zgodovinarji je za 15 let odložil združitev obstojecih likovnih zbirk v identitetno muzejsko umetnostno institu­cijo. Opozori nas tudi, zakaj je treba poslušati stroko. Stro­ka je nevtralizirala ideološke konstrukte nacionalne ume­tnosti in vzpostavila zgodovino umetnosti geografskega prostora, torej ne slovenske umetnosti, temvec umetnosti na Slovenskem, in tako omogocila najširši možni identi­fikacijski odziv. Pouci nas tudi, kako ravna moder politik (Ivan Hribar). Poskrbi za financiranje in se ne vmešava v strokovno delo. Poskrbi za primerno strokovno nasled­stvo. Ne izdaja ukazov in ne grozi z ukinitvijo financiranja »v interesu javnosti«, temvec omogoci stroki, da v interesu javnosti izvede svojo vizijo. Interes javnosti je imaginacij­ska kategorija, zato ga je treba nenehno preverjati. Ce kaj locuje muzej 21. stoletja od njegovih modernisticnih pred­hodnikov, je udeleženost, sodelovanje, nenehno preverja­nje strokovnih odlocitev in njihovih ucinkov v raznovrstni javnosti, predvsem pa iskanje izzivov in snovanje nacinov, kako dvigovati intelektualno bistrino svojih obiskovalcev. Ustanavljanje novega Muzeja slovenske osamosvojitve je na samem zacetku komunikacijska polomija. Ali kdo dvo­mi, da zgodovinski trenutek popolne emancipacije naše skupnosti ni vreden muzejskega obeležja? Ce želimo po­sredovati slovensko osamosvojitev kot temeljno vrednoto naše družbe, je muzej pravo orodje. Kot pa je videti zdaj, vzbuja vse mogoce pomisleke. Najprej pomislimo, da gre za politicno naprezanje, ki je še najbolj podobno jari kaci slovenske sprave. Ta se je koncala z dvema monolitoma, ki na robu Kongresnega trga cakata grafite. Potem, da so v igri interesi posameznih zbiralcev in skupin, ki se nadejajo monetizacije svojih zbirk, na kar kaže trenutno kadrovanje v muzejih. Tretjic spet, da gre za poskus revizije interpre­tacij slovenske osamosvojitve v interesu posamezne po­liticne opcije. Sedanja najava namere je pot v konfliktno oblikovanje muzeja, ki se bo vracala v izhodišce z vsako spremembo oblasti. Imamo Muzej novejše zgodovine, imamo Muzej narodne osvoboditve, imamo nov vojaški muzej v Postojni in prav tako nov muzej v Logatcu. Dame in gospodje, ne orožju, ampak razsodnosti, iznajdljivosti, strpnosti, skupni volji in modrosti tedanjih dejavnikov naj bo postavljen Muzej slovenske osamosvojitve. Muzej posreduje vrednote, ki sestavljajo identiteto posameznika in skupnosti. Te vre­dnote ne morejo biti negativne. Zato naj se vanje poglablja stroka in ne politika. Literatura in viri CANKAR, Izidor: Obiski. Iz življenja in delovanja naših ume­tnikov. Dom in svet 24/1, 1911, 112–116. JENKO, Mojca: Kresija-Jakopicev paviljon-Narodni dom. V: Mojca Jenko in Monika Pemic (ur.), Od Narodnega doma do Narodne galerije: Ob 90-letnici Narodne galerije. Ljubljana: Narodna galerija, 2008, 57–82. MASTAI, Judith: “There Is No such Thing as a Visitor.” V: Griselda Pollock Jenko in Joyce Zeemans (ur.), Museums after Modernism: Strategies of Engagement. Toronto: Blackwell Pub­lishing, 2007, 173–177. POLLOCK, Griselda in Joyce Zeemans (ur.): Museums after Modernism. Toronto: Blackwell Publishing, 2007. SMREKAR, Andrej: Društvo Narodna galerija 1918–1945. V: Ferdinand Šerbelj (ur.), Osemdeset let Narodne galerije. Ljublja­na: Narodna galerija, 1998, 9-34. SMREKAR, Andrej: Monarhija kot mecen slovenske umetnosti 1904–1919. V: Barbara Jaki (ur.), Razprave iz evropske umetnos­ti. Ljubljana: Narodna galerija, 1999, 239-265. WEIL, Stephen: Making Museums Matter. Washington: Smithsonian Institution, 2002. Strokovni clanek | 1.04 Datum prejema: 9. 7. 2021 1 Prispevek je nastal za spletni simpozij v decembru 2020, ko je prišlo do spornih izbir direktorjev v treh nacionalnih muzejih. Odtlej so šle stvari samo navzdol, od preklica državne subvencije razstave v Rimu do ministrovega kuriranja razstave v Bruslju. * Andrej Smrekar, dr. umetnostne zgodovine, kustos zbirke del na papirju v Narodni galeriji; andrej_smrekar@ng-slo.si. Muzejske dileme Andrej Smrekar Muzejske dileme Andrej Smrekar Knjižne ocene in porocila Tanja Petrovic* NINA VODOPIVEC: Tu se ne bo nikoli vec šivalo: Doživljanja izgube dela in propada tovarne. Inštitut za novejšo zgodovino (Razpoznavanja; 45), Ljubljana 2021, 307 str. Monografija Tu se ne bo nikoli vec ši­valo: Doživljanja izgube dela in propa­da tovarne Nine Vodopivec predstavlja nadaljevanje in tudi sintezo njenega dolgoletnega etnografskega raziskova­nja dela v tekstilnih tovarnah, njegovih preoblikovanj ter družbenih, ekonom­skih, fizicnih in psiholoških posledic deindustrializacije. Prinaša poglo­bljeno in zelo pomembno razpravo o preoblikovanju industrijskega dela in propadu industrije, kot smo jo pozna­li v 20. stoletju. Temelji na raziskavi, ki jo je avtorica v daljšem casovnem obdobju opravljala med nekdanjimi delavkami in delavci Mure, hkrati pa prinaša zelo pomembno analizo širših družbenih procesov, povezanih s pre­oblikovanjem in propadom industrije. Avtorica kombinira etnografsko razi­skovanje (pogovore z nekdanjimi Mu­rinimi delavkami in delavci) z analizo razlicnih družbeno pomembnih diskur­zov (medijska, politicna besedila). Besedilo, organizirano v povezana in logicno razporejena poglavja, pokriva široko problematiko – od opisa orga­nizacije dela v industriji prek uteleše­nih izkušenj izgube ob stecaju, analize družbene modernizacije v socialistic­nem obdobju, nacinov vrednotenja in­dustrijskega dela do obravnave obcut­kov ob izgubi dela in propadu tovarn v kontekstu biografij posameznic in posameznikov. Monografija ima, poleg uvoda, zakl­jucka in daljšega povzetka v angleš­kem jeziku, šest poglavij. Prvo ponuja vpogled v delo v proizvodnji in odnose, vrednote in družbeni svet, ki jih je to delo izoblikovalo. Predstavitev družbe­nega sveta, povezanega z delom v Mu­ri, deluje kot nujni semanticni okvir za razumevanje procesov, ki so pripeljali do propada tovarne leta 2009. Drugo poglavje opisuje, kako so delavke in delavci doživeli ta propad, in osvetljuje custva, ki so zaznamovala izkušnjo iz­gube dela v tovarni: razocaranje, žalost, obcutke izgube, sramu in jeze. Oriše tu­di širše družbene, medijske in politic­ne razprave in odzive, ki so spremljali propad Mure. V tretjem poglavju se avtorica posveca utelešenim izkušnjam tovarniškega dela in izkušnjo industrij­skega dela interpretira skozi prizmo zgodovinsko pogojene povezave med ljudmi in tovarno ter cutne izkušnje, ki še danes pomembno definirajo sub­jektiviteto delavk in delavcev. Cetrto poglavje je posveceno družbenemu razumevanju in vrednotenju industrij­skega dela. V njem avtorica osvetli razlicne vidike, ki pogojujejo poglede na industrijo in njen propad: zgodovin­ski kontekst, postsocialisticna preob­likovanja in utrditev novih paradigem ter spremembe, do katerih je prišlo na širši, globalni ravni. V petem poglavju avtorica obravnava kljucne dogodke v življenju delavk in delavcev, kot so iz­guba zaposlitve in propad tovarne, ter osvetli ucinke teh dogodkov na njihovo fizicno in duševno zdravje, materialne razmere, družinske odnose, obcutke in samodojemanje. Posebno pozornost posveti poklicnim boleznim, pomanjkl­jivostim v njihovi sistemski obravnavi v Sloveniji ter družbenemu razumevan­ju poklicnih bolezni in psihofizicnih posledic deindustrializacije oz. z njo povezanih sprememb. Šesto poglavje se osredotoca na obcutenje in pripiso­vanje krivde v kontekstu izgube dela in propada tovarne. Koncept krivde upo­rabi kot prizmo za razumevanje druž­benih interpretacij propada industrije in odgovornosti zanj. S tem tudi osvetli nacine, kako sta se slovenska družba in politika spopadali z gospodarskim prestrukturiranjem: pozornost je bila namenjena ucinkovitosti in rezultatom, vidiki, potrebe in težave posameznic in posameznikov pa so bili povsem zane­marjeni. Zato so bili (nekdanji) delav­ci in delavke prepušceni sami sebi, ko so se soocali z izgubo dela, socialnega sveta in vrednot, ki jih je omogocala tovarna, ter z resnimi posledicami te izgube. Osredotocanje na doživetja in obcutke tekstilnih delavk je pomemben vidik in prispevek pricujoce monografije, s katerim avtorica nadgrajuje svoje dosedanje raziskave dela v tekstilni industriji. Avtorica doživljanja svojih sogovornic obravnava v povezavi s so­dobnim neoliberalnim preoblikovan­jem in z zgodovinsko zaznamovanimi procesi. Piše o psiholoških in telesnih doživljanjih izgube, ki je bila struk­turno zaznamovana. Ob tem, in to je izjemno pomembno, custvene odzive nekdanjih delavk in delavcev jemlje kot družbeno in politicno relevantne ter prepricljivo dekonstruira prevladu­joce družbene naracije, ki so custveno odzivnost delavk v javnosti interpreti­rale v povezavi s spolom, starostjo in razredno pripadnostjo. Obcutke izgube, šoka, žalosti in jeze povezuje s spre­menjenimi zaposlitvenimi in socialnimi politikami, z neoliberalnim preobli­kovanjem idejnih svetov, s pozivi po kognitivno-ideološkem, telesnem in custvenem preoblikovanju ljudi, in ne kot izolirane, ekscesne odzive že mar­ginaliziranih družbenih subjektov. Na ta nacin avtorica pomembno posega v prevladujoce pristope v raziskovanju zgodovine industrijskega dela in svetov, ki jih je to delo oblikovalo. Monografija Nine Vodopivec Tu se ne bo nikoli vec šivalo: Doživljanja izgube dela in propada tovarne je pomemben prispevek k študijam zgodovine dela, študijam spola in ustne zgodovine, zlas­ti zaradi poudarjanja afektivne razsež­nosti družbeno-ekonomskih procesov, povezanih z industrializacijo in dein­dustrializacijo. * Tanja Petrovic, dr. jezikoslovja, znanstvena svetnica, redna profesorica, ZRC SAZU, Inštitut za kulturne in spominske študije; tanja.petrovic@zrc-sazu.si. Knjižne ocene in porocila Tanja Petrovic Knjižne ocene in porocila Matej Meterc* SAŠA BABIC; Uganke na Slovenskem. Založba ZRC (efka), Ljubljana 2021, 167 str. Monografija Uganke na Slovenskem je prvo slovensko delo, ki se sistematic­no posveca žanru ugank v slovenšcini. Avtorica je svoje znanje in izkušnje s podrocja slovenske slovstvene folklo­ristike in paremiologije obogatila s po­znavanjem raziskovalnih pristopov k ugankam po svetu, pri cemer ji je, kot v uvodni zahvali izpostavi sama, doda­tno pomagalo sodelovanje z razisko­valci iz Estonskega literarnega muzeja. Prvo poglavje je posveceno struktu­ri uganke. Avtorica natancno opiše tipicno dvodelnost uganke z opisom oziroma vprašanjem in odgovorom, pogoste slogovne postopke v opisu, retoricne figure in dvodelnost objekta uganke (metaforicnega opisa in nje­gove ustreznice v odgovoru). Opiše tudi razlicne vidike dveh udeležen­cev (zastavljavca in uganjevalca) ter zgradbo ugankarskega dogodka. Z jezikoslovnega vidika je posebej za­nimivo s primeri dobro podprto pod­poglavje o pretvorbah med ugankami in drugimi žanri slovstvene folklore, ki se vpisuje v širšo temo paremioloških in frazeoloških pretvorb. V drugem in tretjem poglavju se s pomocjo Saše Babic sprehodimo tako skozi zgodovi­no ugank kakor tudi skozi zgodovino raziskovanja ugank po svetu in pri nas. Jedro knjige predstavlja podrobno in dobro strokovno utemeljena katego­rizacija slovenskih ugank. Uganke se delijo v prvi vrsti na avtorske in folklorne. Bistvena pa je delitev na pravo uganko in preostale tipe ugank oziroma njim sorodne žanre: seksualne uganke, uganke za reševanje življenja, šaljiva vprašanja, parodicne uganke, logicna vprašanja, risane uganke, modra vprašanja in ugibalne igre. Kot poudarja Saša Babic, prava uganka primerja predmet s popolnoma drugim predmetom, pri cemer je lahko drugi predmet eksplicitno poimenovan ali pa le nakazan, bistvo prave uganke pa je v presenecenju ob rešitvi, ki je smiselna in ustreza opisu v uganki. Avtorica v nadaljevanju predstavl­ja dvojno razvrstitev pravih ugank. Najprej jih razvrsti po tematiki, ki jo uganka uporablja za svoj opis: opisi z znacilnostmi pojavov, stvari in živih bitij, opisi z živalmi, opisi z motivom cloveka, rastlin, materialnega sveta in naravnih pojavov. Nato prave ugan­ke razvrsti glede na motiv odgovorov ugank: živali, clovek in deli telesa, rastline in njihovi deli, prostor in cas, vremenski in nebesni pojavi ter pred­metni svet. Ena izmed pomembnih ugotovitev knjige je, da je danes gle­de na terenske raziskave malo pravih ugank, namenjenih odraslim. Sodob­ne prave uganke so namenjene otro­kom in so, kot ugotavlja Saša Babic, vecinoma avtorske, med odraslimi pa pogosteje krožijo šaljiva vprašanja. Na splošno so, kot poudarja avtorica, danes uganke del humornega sveta; iz­gubile so nekdanjo obredno funkcijo, funkcijo preskušanja sogovornika. Klasifikacija se nadaljuje s seksualnimi ugankami, ki so podtip pravih ugank, ker so jim po nacinu zastavljanja po­dobne, locijo pa se po kontekstu rabe in po tem, da se zastavljajo izkljucno med odraslimi in v humorne namene. Zna­cilno je, da v sodobnem casu seksualne uganke prehajajo v šaljiva vprašanja, ki posredno ali neposredno tematizirajo intimne predele telesa ali spolne odno­se, pogosto pa so žaljiva do nasprotne­ga spola. Na kratko je predstavljen tudi žanr uganke za reševanje življenja, ki v slovenšcini danes ni prav pogost, po­javlja pa se v pravljicah. Najbolj razširjena vrsta uganke po oce­ni avtorice so šaljiva vprašanja. Šaljiva vprašanja so mejni žanr med uganko in šalami ter se od ugank mocno razliku­jejo. Ne vsebujejo besednih figur in so redko metaforicna, slovnicno gledano pa imajo strukturo pravega vprašanja, ki se zacne kot na videz resno vpra­šanje (npr. V cem je razlika?). Ugan­jevalec se, kot razlaga Saša Babic, ob šaljivem vprašanju zaveda, da se od njega ne pricakuje, da odgovori na vprašanje. Na vrsti primerov avtorica pokaže, da so odgovori na šaljiva vpra­šanja pogosto povsem absurdni, v šal­jivih vprašanjih in odgovorih nanje pa lahko najdemo številne družbene ste­reotipe in predsodke, po drugi strani pa tudi kocljive teme, aktualne dogodke, družbene stiske in strahove. Nekatere skupine ljudi (npr. blondinke) in pokli­ci (npr. policisti) so posebej pogosto tarca šaljivih vprašanj, kar je v knjigi prikazano s številnimi primeri. Šaljiva vprašanja, ki krožijo med odraslimi, se precej razlikujejo od šaljivih vprašanj, ki krožijo med otroci. Zanimiva je tudi v knjigi prikazana variantnost šaljivih vprašanj in odgovorov nanje. Knjiga je uspela zajeti še svež pojav številnih šaljivih vprašanj, povezanih s covi­dom-19. Ker so ta z zacetka leta 2020, bo zanimivo ugotavljati, kako so se šaljiva vprašanja na to temo s casom razvijala (in variirala). V nadaljevanju se knjiga posveti ža­nru parodicnih ugank, ki kršijo vzorce in pricakovanja. Uganjevalec namrec, kot razlaga Saša Babic, skuša reši­ti uganko, kot je naucen – s pomocjo razmerja med opisom v uganki in od­govorom nanjo – parodicna uganka pa pravila krši. Pogosto so v parodicne uganke vkljucene parodirane osebe, npr. Chuck Norris. Tudi pri parodicnih ugankah je – tako kot pri šaljivih vpra­šanjih – v ospredju humorna funkcija. Avtorica knjige zakljucuje, da so paro­dicne uganke skupaj s šaljivimi odgo­vori danes najproduktivnejši in najpo­gostejši tip folklorne uganke. Seznanimo se tudi z žanrom logicnega vprašanja, pri katerem mora uganjeva­lec uporabiti posebno znanje in spre­tnosti sklepanja. Pogosto gre za aritme­ticne naloge z razvozlavanjem razmerja med elementi – npr. na podlagi sorod­stvenih razmerij med njimi. Avtorica omenja še z jezikoslovnega vidika po­sebej zanimive logicne uganke, ki so osnovane na vprašanju zapisa besede ali podobni jezikovni zvijaci. Nekate­re izmed logicnih ugank vsebujejo tudi narisan opis. Knjiga je opremljena z ilustracijami, ki prikazujejo tak tip lo­gicnega vprašanja, v nadaljevanju knji­ge pa se prav tako s pomocjo ilustracij seznanimo z žanrom risanih ugank. Risane uganke so sestavljene iz govor­no podane uvodne formule (npr. Kaj je to?), narisane uganke, ki jo sestavljajo abstraktno prikazani elementi odgovo­ra, ter besednega odgovora. Knjiga pri­naša ugotovitev, da so bile risane ugan­ke veliko popularnejše v zahodnem svetu, v naši folklori pa malo manj. Av­torica dodaja, da so bili v našem ugan­karstvu dokaj popularni rebusi, ki pa so avtorski in redko prehajajo v splošno (folklorno) rabo. Knjiga predstavlja tu­di žanr modrih vprašanj, ki so najbližje navadnim vprašanjem oziroma vpraša­njem za preverjanje znanja. V sloven­skem gradivu so, kot navaja, med njimi v ospredju vprašanja, povezana s Sve­tim pismom in verskimi obredi. Klasi­fikacijo slovenskih ugank Saša Babic zakljucuje z ugibalnimi igrami. Otroške ugibalne igre po oceni avtorice niso uganke v klasicnem smislu, saj primar­no sodijo k igram, pri kateri je opazna tekmovalnost med skupino izzivalcev in skupino uganjevalcev. Knjiga v zakljucku ponudi podrobno etnolingvisticno študije z analizo poi­menovanja barv v slovenskih folklor­nih ugankah, ki je bila sicer v celoti že objavljena drugod, vendar predstavlja dobrodošel dodatek v podkrepitev in dopolnitev zapisanega. Saša Babic v sklepu knjige poudari, da bo raziskovanje v prihodnosti prinaša­lo še dosti izzivov, ki pa bodo nujno tudi definicijske narave, saj gre za po­jav, ki se definicijam izmika, je v celoti neulovljiv in pester. Avtorica sporoca tudi, da si želi vec raziskav o poveza­nosti ugank z drugimi žanri slovstvene folklore. Izpostavimo, da knjiga Ugan­ke na Slovenskem predstavlja obsežno in pregledno (zlasti po tipih in temati­kah razvršceno) množico razlicnih vrst ugank. Zato lahko nanjo gledamo tudi kot na zbirko, v katero bralec lahko po prvem branju knjige še veckrat z vese­ljem pokuka že zaradi pestrosti pred­stavljenega gradiva. Knjiga je izcrpen vir podatkov o ugankah in nam jih po­maga bolje in natancneje interpretirati. * Matej Meterc, dr. slavistike, znanstveni sodelavec, ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša; matej.meterc@zrc-sazu.si. Knjižne ocene in porocila Matej Meterc Knjižne ocene in porocila Iztok Ilich* BORUT KLABJAN, GORAZD BAJC: Ogenj, ki je zajel Evropo. Cankarjeva založba, Ljubljana 2021, 456 str. Stoletnica požiga Narodnega doma v Trstu je bila medijsko odmeven dogo­dek. Obudil je spomin na cas, ki je le poldrugo leto po prvi svetovni moriji napovedoval nov svetovni vojni požar. Marsikdo je vzel v roke katerega od spi­sov, v katerih se Boris Pahor spominja prelomnih dogodkov, ki jim je bil prica kot otrok. Dobili smo tudi vec knjižnih in drugih objav o dnevu, ko je v nekaj urah v zubljih izginilo upanje primor­skih Slovencev, da bi v Trstu uveljavili svojo narašcajoco gospodarsko moc in kulturno samobitnost. Zgodovinarja Borut Klabjan in Go­razd Bajc, poznavalca razpoloženja in politicnih razmer, ki so omogocile razrašcanje italijanskega nacionaliz­ma in fašizma, sta to obletnico na­meravala obeležiti z bolj poglobljeno analizo obdobja, ki ga je najmocneje zaznamoval požig palace, po nacrtih arhitekta Maksa Fabianija zgrajene v srcu Trsta. Odkrivanje in preuce­vanje novih dokumentov in pricevanj je terjalo vec casa, toda ob obletnici stoletnice je bila njuna knjiga Ogenj, ki je zajel Evropo, nared. S podnaslo­vom Narodni dom v Trstu 1920–2020 sta nakazala, da ju niso zanimale le podrobnosti fašisticnih hudodelstev, temvec tudi njihova sociološka in kul­turološka vsebina, ki po sto letih še ni docakala obljubljenega razpleta. Na procelju stavbe so venec, izobešen lani, nadomestili z novim z letošnjo letnico, v rokah slovenske skupnosti pa je bil do nedavnega le manjši del pritlicja s prostori mladinskega oddelka tržaške Narodne in študijske knjižnice. Avtorja sta med natancnim pregledo­vanjem že objavljenih virov in arhiv­skega gradiva v Trstu, Rimu, Ljubljani in drugod (str. 11, 12) odkrila mnoge spregledane ali neupoštevane izjave in clanke ter zapisnike in tajna porocila vojaških poveljstev in obvešcevalnih služb. Z njimi sta dopolnila veljavne ugotovitve o usodnem 13. juliju 1920, ko je podivjana množica obkolila in zažgala Narodni dom. Poudarjata, da je bila vest o napadu na italijanske mornarje v Splitu (str. 146) le detona­tor za koncni izbruh nasilja. Vzroki za napetost so bili globlji in so segali že v zadnje tedne leta 1918 – pred podpis rapalske pogodbe in fašisticni prevzem oblasti. Stopnjevali so jo ukrepi tedaj še okupacijskih italijanskih oblasti, ki so v zmedi zaradi povojnega pomanj­kanja ter množic vracajocih se vojnih ujetnikov in beguncev (str. 107) zatrje­vale, da prinašajo osvoboditev, v resni­ci pa so nacrtovale popolno podreditev vecinoma slovanskega prebivalstva nekdanjega Avstrijskega primorja. Zmagovalci so nemudoma zaceli nad- zorovati slovenske organizacije in ustanove (str. 106), zlasti pripadnike Edinosti, ter Narodni dom, »leglo ju­goslovanske propagande«, kamor so naselile svoje obvešcevalce. Hkrati so sistematicno – za aretacijo ali interna­cijo je zadošcal že sum – odstranjevali ucitelje, duhovnike, odvetnike in druge t. i. nevarne osebe. Skupina vojakov in karabinjerjev je napadla celo sloven­skega škofa Andreja Karlina, vdrla v njegove zasebne prostore, jih razdejala in odnesla dnevnik z zaupnimi podatki (str. 135). Avtorja sta o razlicnih vidikih italijan­ske zasedbe z londonskim memoran­dumom obljubljenih ozemelj zbrala še veliko drugih podatkov, ki pomagajo razumeti razmere, v katerih se je lahko zgodilo, kar se je zgodilo. Poudarjata tudi, da so bili Italijani kot vojni zma­govalci v Julijski krajini v vseh pogle­dih premocni, tako da ni bilo nikakršne možnosti za oborožen upor, kot je na severovzhodu uspel generalu Maistru (str. 98). Najodlocnejši pripadniki Edi­nosti, Sokola in drugih narodno zaved­nih skupin se kljub temu niso uklonili. Povezani z Ljubljano in Zagrebom so do zadnjega zaupali v pravicen izid pa­riške konference. Vedno bolj krvavo obracunavanje v Trstu ni potekalo le na narodni osno­vi, temvec tudi glede na politicno pri­padnost, med socialisti in delavskimi organizacijami na eni ter italijanskimi paravojaškimi nacionalisticnimi sku­pinami na drugi strani. Tako so mladi fašisti in arditi že 4. avgusta 1919 prvic vdrli v Narodni dom (str. 137). Niso ga mogli zasesti, so pa unicili inventar ter na grmadi zažgali knjige in casopise iz Slovenske citalnice, knjižnice Ljud­skega odra in drugih zbirk, ki so jim prišle v roke. Še istega dne so napadli in razdejali tudi sedež casopisa Edinost in slovensko šolo družbe sv. Cirila in Metoda (str. 139). Požig Narodnega doma slabo leto po­zneje, natancno opisan v nadaljevanju, je bil torej le logicen vrhunec nasilja. Sledil je siloviti casopisni gonji o grož­njah z vzhoda, ki bi jim danes rekli lažne novice (str. 152 ). Cilj obracuna, ki je zajel še druge s Slovenci poveza­ne lokacije v mestu, je bila, kot pišeta Klabjan in Bajc, izlocitev »material­nega dokaza dveh motecih elementov: obstoja še enega Trsta, slovenskega, in tega, da ta drugi Trst ni narod nepisme­nih barbarov, temvec razvita in kulti­virana skupnost« (str. 155). Zgodovinarja opozarjata še na tesno povezavo vrhov vojske in policije s pa­ravojaškimi nacionalisticnimi formaci­jami tudi drugod po Italiji, cesar urad­ne preiskave seveda niso potrdile (str. 162). Da se jim pri tem niti antantne zaveznice niso bile pripravljene posta­viti po robu, je pokazal tudi D‘Annun­zijev pohod na Reko septembra 1919 (str. 103), ki je legitimiral sprejemlji­vost nasilnih dejanj. V drugi polovici z dokumentarnimi posnetki ilustrirane knjige avtorja ob­ravnavata stoletje po nekaznovanem požigu, najprej veckrat spremenjena uradna porocila italijanskih oblasti o zaporedju dogodkov tistega dne, za katere so odgovornost pripisali le »slo­vanskim provokacijam« ter streljanju in metanju bomb iz Narodnega doma na »mirne demonstrante« (str. 214, 228–230). O skrajnostih v porocanju zgovorno prica primer mlade ženske, ki se je pojavila na oknu gorece stavbe; na ulici so po izjavi enega od opazo­valcev kricali, da naj kar zgori, sciava, in vse stenice z njo, casnik Il Piccolo pa je pisal: »Sto rok se je stegnilo, da bi jo sprejelo ...« (str. 243). Tako kot ocene posledic požigov v Trs­tu in drugod so se razlikovale javne in diplomatske reakcije italijanske in ju­goslovanske strani, tudi z vidika tujih konzularnih in diplomatskih predstavni­kov. Italijanske oblasti so njihove ugo­vore – enako kot zahteve za odškodnino prizadetim ustanovam in posamezni­kom – zavracale ali kar preslišale ter na­daljevale z nekaznovanim unicevanjem ustanov in imetja Slovencev v Julijski krajini. Po Mussolinijevi spomenici ju­lija 1927 je ministrstvo za notranje za­deve prefektom na tem obmocju »raz­poslalo strogo zaupno okrožnico, da naj se najpozneje do 1. oktobra 1928 ukine­jo vsa preostala slovenska društva. Tako je zamrlo delovanje približno 400 druš­tev primorskih in istrskih Slovencev, od pevskih zborov, kulturnih in prosvetnih ter športnih društev do gledaliških sku­pin« (str. 286). Klabjan in Bajc se v svojih ugotovit­vah povsod, kjer je bilo to mogoce, po­leg na zapise zgodovinarjev, politikov in drugih izobražencev naslanjata tudi na individualna pricevanja v dogajanje v obravnavanem casu tako ali drugace vpletenih ljudi, žrtev in pric. »Vpogled v usode posameznikov,« poudarjata, »je bila metodološka izbira in hkrati nujno dopolnilo za razume­vanje kom­pleksnih in dolgorocnih vprašanj, ki marsikdaj izvirajo iz poži­ga tržaškega Narodnega doma« (str. 290). Avtorja nato sledita še usodi Narodnega doma v naslednjih desetletjih. Slovenci so bili prisiljeni ostanke prodati, obno­va hotela, nekdanjega Balkana z novim imenom Regina (str. 282), pa je le na površju sledila Fabianijevemu nacrtu. Med drugo svetovno vojno je ostalo vprašanje Narodnega doma na mrtvi tocki, že 2. maja 1945 pa so ga zasedle britanske cete. V stavbi so se naselil zavezniški castniki z družinami ter jo preimenovali v Devonshire House (str. 318). Zahteve slovenskih organizacij po vrnitvi niso uspele tudi zaradi razko­la med njimi ob resoluciji informbiroja. Po koncu zavezniške uprave sedem let pozneje, ko je Narodni dom spet postal Albergo Regina, so italijanske oblasti – samo da ne bi dopustile vrnitve slo­venskih kulturnih in gospodarskih usta­nov v središce mesta – po dolgotrajnih zavlacevanjih tudi s financnim prispev­kom, ki se sicer ni niti približal vred­nosti med fašizmom unicenega ali odvzetega premoženja, sodelovale pri izgradnji Kulturnega doma na ulici Petronio. Z izbiro te odrocne lokacije je bil po besedah avtorjev »novi kultur­ni hram tržaških Slovencev že vnaprej getoiziran« (str. 348). Ob obletnicah požiga, vse do stote, so se bolj ali manj odlocne zahteve po vr­nitvi doma še nadaljevale. Manifestacij so se udeleževali predvsem Slovenci, medtem ko jih tržaški mediji pogosto niso niti omenjali. Zaprtje hotela leta 1976 je v slovenski skupnosti obudilo upanje, da bodo stavbo znova odkupili, placali so celo predujem, vendar so se italijanski lastniki premislili. Avtorja domnevata, da zaradi klavzule, zapi­sane ob prodaji, ki je ocitno veljala še po zapadlosti (po 50 letih), »da stavba ne sme priti v slovenske roke oziroma take, ki ne bi delovale v italijanskem nacionalnem interesu« (str. 355). Klabjan in Bajc skleneta svojo ra­ziskavo z mislijo, da je Narodni dom kljub uradnim obvezam »še vedno talec mesta, ki se je iz mesta brez zgodovine prelevilo v mesto s prevec zgodovine. In morda zgodovinarjev« (str. 395), in da današnji Narodni dom, kakršen je, tudi ves v slovenskih ro­kah ne bo dosegel nekdanjega pome­na, njegova mogoca preobrazba pa bi lahko pomenila pomembno izhodišcno tocko za drugacno razumevanje med­sebojnih odnosov v širšem jadranskem prostoru. »S te perspektive,« menita, »Narodni dom ni vec samo relik­vija, ki nam pomaga preucevati pretek­lost Evrope, temvec postane kristalna krogla, iz katere lahko napovedujemo njeno prihodnost« (str. 396). * Iztok Ilich, publicist, prevajalec in urednik; iztok.ilich@amis.net. Knjižne ocene in porocila Iztok Ilich Pogled na Narodni dom (foto: Iztok Ilich, 3. 9. 2021). Obeležje na procelju Narodnega doma (foto: Iztok Ilich, 3. 9. 2021). Knjižne ocene in porocila Iztok Ilich Vhod v mladinski oddelek Narodne in študijske knjižnice v Trstu (foto: Iztok Ilich, 3. 9. 2021). Knjižne ocene in porocila Tita Porenta* ANJA MORIC: Cebelarske domislice Jurija Jonkeja. Zavod Putscherle, Stara Cerkev 2020, 39 str. Anja Moric se je zadnjih nekaj let pre­cej posvecala proucevanju cebelarske dedišcine na Kocevskem. Leta 2019 se je v organizaciji Zavoda za kulturo in turizem Kostel skupaj s Cebelarskim muzejem iz Radovljice predstavila tu­di na gradu Kostel z razstavo »Za ce­belarstvo ni vsaki, kakor za matiko.« Cebelarstvo na Kocevskem, ki je bila sicer prvic predstavljena že leta 2018 v Dolenjskih Toplicah. Zanjo je zbra­la podatke o razvoju cebelarstva na omenjenem obmocju. Leto pozneje, torej 2020, je izšla njena slikanica Cebelarske domislice Jurija Jonkeja, ki je namenjena mlajšim bral­cem. V njej zgošceno, a domiselno predstavi pomembnega slovenskega cebelarja in duhovnika Jurija Jonkeja (1777-1864) iz Crmošnjic, ki je v pr­vi polovici 19. stoletja napisal nemški in slovenski cebelarski ucbenik. Oba spadata med temeljna dela sloven­skega cebelarstva. Slikanica je izšla pri založbi Zavoda Putscherle, centra za raziskovanje, kulturo in ohranjan­je kulturne dedišcine, ilustracije pa je prispevala Barbara Koblar. Jurij Jonke se je rodil leta 1777 v va­si Gorenje pri Stari Cerkvi in se šolal v Novem mestu, Gradcu in Ljubljani. Po zakljuceni humanisticni gimna­ziji in študiju teologije v Ljubljani je bil v duhovnika posvecen 1803. leta v Kocevju, nato pa je služboval v Škofji Loki, v Novem mestu in nazadnje, najdlje, v Crmošnjicah, kjer je odigral pomembno družbeno vlogo v obdobju Ilirskih provinc (1809-1811). Kljucno je bilo tudi njegovo delo v cebelarstvu. Bil je clan Kranjske kmetijske druž­be, kjer je kot velik poznavalec cebel s konkretnimi predlogi pospeševal ce­belarstvo na Kranjskem. V sodobni domaci in tuji cebelarski literaturi je objavil številne clanke, njegovo naj­pomembnejše delo pa je knjiga Kranj­ski zhbelarzhik, ki je v nemškem11 Jonke Georg: Anleitung zur praktischen Be­handlung der Bienenzucht. Aus eigenen Er­fahrungen gesammelt, und heraus gegeben von Georg Jonke. Laibach 1836. in slovenskem jeziku22 Jonke, Juri: Krajnski Zhebelarzhik, to je: kratko poduzhenje zhebele rediti, in s‘ njimi prav ravnati. Is nemshkiga prestavil J. She­mla. Ljubljana 1836. izšla leta 1836, v popravljeni in dopolnjeni izdaji pod enakim naslovom pa še leta 1844. Jonkejeva knjiga, napisana prepros­to in na podlagi mnogih prakticnih izkušenj avtorja, je tretja tiskana knj- iga o cebelarstvu v slovenskem jeziku,33 Nastala je 40 let po slovenski izdaji Popol­nega poducenja Antona Janše (1734-1773, cebelar, cebelarski ucitelj, slikar; knjigo je prevedel in priredil Janez Golicnik), ki je izšla leta 1792, in nekaj let za Celarstvom Petra Dajnka (1787-1873, duhovnik, jeziko­slovec, cebelarski in nabožni pisatelj, okrož­ni šolski nadzornik) iz 1831. po ponatisu pa je bila celo predlagana za ucno knjigo o cebelarstvu v tedanjih osnovnih šolah. Jonke je najverjetneje tudi avtor ene­ga prvih panjev s premicnim satjem na Slovenskem, t. i. Jonkejevega panja, ki ga je Moriceva javnosti prvic predsta­vila na zgoraj omenjeni razstavi. Nare­jen je bil po vzoru poljskega inovatorja Jana Dzieržona (1811-1906) in je bil sestavljen iz 16 satnih okvirjev. Ti so omogocali pregledovanje razvoja ce­belje družine, ki je pozimi ni bilo treba pomoriti kot tistih, vzgajanih v kran­jicih, kjer so cebele izdelovale satje prosto znotraj panja. Edini primerek Jonkejevega panja danes hranijo v Ob­cicah na Kocevskem (str. 38). Ostanke Jonkejeve dedišcine najdemo v Crmošnjicah in v številnih sloven­skih knjižnicah. Spominsko plošco so mu na sedežu Društva staroselcev v Obcicah leta 2014 odkrili Regijska ce­belarska zveza P. P. Glavarja, Cebelar­sko društvo Dolenjske Toplice in Dru­štvo Kocevarjev staroselcev v Obcicah (prim. Porenta 2018: 44). Tudi knjiga Anje Moric se verno drži opisane biografije Jurija Jonkeja v ca­su njegovega delovanja v Crmošnjicah, predvsem pa mlade popelje v svet ce­bel in cebelarjenja. Zgodba se zacen­ja v njegovi knjižnici, v kateri »so se kopicile knjige … take v slovenskem, nemškem, latinskem in francoskem je­ziku … in ki jih je Jonke požiral crko za crko« (str. 5). Podobno je listal tudi domace in tuje casopise, posebno take, ki so pisali o cebelah. Moriceva Jonkeja predstavi najprej kot cebelarja, ki je za domacim župnišcem zasadil sadovnjak, poleg njega pa postavil tri velike cebel­njake, v katerih je imel kar 150 panjev, vsakega z okoli 20.000 cebelami. Jonke se je z njimi pogovarjal v kocevarskem jeziku: »Pajen, pajen«44 »Cebele, cebele, le pridno letajte.« (str. 6). Osrednja zgodba poteka kot pogovor ali poduk med Jurijem Jonkejem in Hanžem, bližnjim vedoželjnim fan­ticem, za kakršne je Jonke kasneje napisal ucbenik. Skupaj pokukata v panj, kjer ima vsaka cebela svojo na­logo, da nastane med, ki ljudem sladi caj in lajša prehlade. Mali Hanž Jon­keju postavlja številna vprašanja, med drugim tudi o tem, kakšne barve so cebele. Slovenska oz. kranjska cebela se imenuje tudi kranjska sivka, ker je njen kožušcek sive barve. Mladi bral­ci tako spoznajo, da vse cebelice niso kot cebelica Maja, ki sodi med nemške cebele temne barve in ne privlacno ru­mene, kakršne so po vecini kupljene cebelice igracke, narejene po vzoru italijanske vrste medonosnih cebel. Za mlade je delo cebelarja zanimivo predvsem takrat, ko cebele rojijo.55 Rojenje je oblika popolnoma naravnega razmnoževanja in ohranjanja cebelje vrste. Cebele lahko ob dobrih razmerah, to je dobri paši, rojijo tudi veckrat na leto. Ta­krat si je treba nadeti zašcitno opremo in znati uporabiti panj, v katerega se bo naselila nova družina s staro matico. Ob taki priložnosti je cebelar že od nekdaj nov panj podaril sinu ali svojemu na­sledniku, ki je tako podedoval brezmej­no ljubezen do cebel in nadaljeval tra­dicijo. Tudi Hanž je tako prejel prvi panj. Jonke je cebelaril v lesenih kran­jicih, panjih, ki so bili v njegovem casu najbolj prilagojeni domacemu nacinu cebelarjenja. Iz tujih casopisov se je seznanil o novostih, panjih s premicnim satjem, kjer cebele delajo satje v lesenih okvirckih, ki jih lahko opazujemo in iz njih vzamemo samo del pridelka, ne po­segamo pa v cebelje plodišce, del panja, kjer zalega matica. Tako je v slikanici predstavljen t. i. Jonkejev panj. Slikanica v nadaljevanju predstavi Jon­keja v vlogi mirovnika in dobrotnika v zgodbici iz casa Ilirskih provinc, ko je s svojim posredovanjem kot župan in krajevni sodnik reševal spore med fran­coskimi vojaki in svojimi rojaki. V spo­min na tiste case je po ustnem izrocilu nastal tudi figuralni panj v obliki fran­coskega vojaka, ki je krasil slovenske cebelnjake, danes pa ga najdemo v ne­katerih slovenskih muzejskih zbirkah. Anja Moric slikanico zakljuci s spre­mno besedo, v kateri pojasni nekatere pojme z zgodovinskim ozadjem. Pred­stavi tudi kocevaršcino, ki jo Unescov Atlas ogroženih jezikov uvršca med kriticno ogrožene jezike, s cimer oza­vešca o jezikovni raznolikosti na Ko­cevskem, in kocevski gozdni med z zašciteno oznacbo porekla. Ozavešcanje mladih o pomenu ce­bel je v casu, ko se zavedamo usodnih podnebnih sprememb in si prizadeva­mo za prepoznavanje slovenske iden­titete v svetu, izjemnega pomena. Ob tem sta neizogibna tudi predstavljan­je in promocija cebelarske dedišcine, saj smo Slovenci zlasti v 18. stoletju igrali pomembno vlogo na cebelarskem zemljevidu Evrope. Ponovno smo nase odlocno opozorili leta 2017, ko je bi­la na sedežu Združenih narodov prav na pobudo slovenskih cebelarjev in slovenske vlade sprejeta deklaracija o Svetovnem dnevu cebel, ki ga po celem svetu obeležujemo vsako leto 20. maja, ko se je rodil naš najvecji cebelar An­ton Janša. Cebelarske domislice Jurija Jonkeja po letu 2018, ko je izšla slikani­ca Cebelar po srcu izpod peresa in copi­ca akademske slikarke Andrejke Cufer,66 Andrejka Cufer: Cebelar po srcu: Anton Janša, od malega cebelarja do dvornega ucitelja cebelarstva. Vrba: SVET.JE.SVET, umetniško ustvarjanje Andrejka Cufer, 2018. že dolgo pred njo pa Iz dnevnika cebeli­ce Medke Marjana Mancka, nadaljujejo to pomembno poslanstvo.77 Marjan Mancek: Iz dnevnika cebelice Med­ke. Radovljica: Muzeji radovljiške obcine, 1997, ponatis 2005. Literatura in viri PORENTA, Tita: Veliki ljudje slovenskega cebelarstva. Lukovica in Radovljica: Ce­belarska zveza Slovenije in Muzeji rado­vljiške obcine, 2018. * Tita Porenta, mag. etnologije, muzejska svetnica, Muzeji radovljiške obcine; tita.porenta@mro.si. Knjižne ocene in porocila Tita Porenta Knjižne ocene in porocila Tita Porenta Novi tiski na kratko Anita Matkovic* KSENIJA KHALIL: Casovnice življenj [Prvi del]: Prispevki k poznavanju Vlahov v Beli krajini. Samozaložba, Crnomelj 2020, 275 str. Knjiga Casovnice življenj ni prvo delo Ksenije Khalil. Kot raziskovalka in publicistka je pred tem že izdala dve publikaciji, bila urednica vec publikacij, lotevala pa se je tudi številnih kul­turnih projektov za oživitev etnološke dedišcine Bele krajine. Casovnice življenj je, kot sama pravi v uvodu, nadaljevanje rodoslovnih raziskav prednikov. Ko je zakljucila raziskovanje po maticnih knjigah, se je lotila raziskovanja svojih daljnih prednikov iz rodu Vitkovicev, za katere ugotavlja, da so bili uskoškega oz., kot pravi sama, vlaškega porekla. Delo je razdeljeno na deset poglavij. Uvodu, kjer avtorica razloži razloge za nastanek dela, sledi poglavje Nekaj iz zgodo­vine Zahodnega Balkana z zgodovinskim pregledom od prazgodovine do turških prodiranj na Balkan. Sledi poglavje O Vlahih, v katerem piše o imenu Vlah, o poreklu in domovini Vlahov, o katunih, jeziku, veri in obicajih … V poglavju Migracije prebivalstva po Balkanu sledi selitvam Vlahov do naselitve v Belo krajino in Žumberk. Belokranjskih Vlahov se podrobneje dotakne v poglavju Po sledeh Vlahov v Beli krajini. Zakljucku sledijo še Povzetek, Seznam slikovnega gradiva, Manj znane besede in Viri. V prvem delu se avtorica posveca predvsem Vlahom, v drugem pa se bo, kot napoveduje, osredotocila na gospodarske in družbene razmere Vinice z okolico. ILINKA TODOROVSKI: Josip Doltar in Crnomelj: Crnomaljski mlinar, žagar, livar in župan ter spreminjanje mesta med letoma 1880 in 1930. Obcina Crnomelj in Mestna muzejska zbirka Crnomelj, Crnomelj 2021, 173 str. Ilinka Todorovski je novinarka, prevajalka in publicistka. Z delom Josip Doltar in Crnomelj se je, kot zapiše v podnaslovu, poklonila svojemu pradedu Josipu Doltarju, crnomaljskemu mlinarju, žagarju, livarju in županu. A knjiga ni le poklon Josipu Doltarju, ampak tudi zgodba o Crnomaljcih – prijateljih, tekmecih in sopotnikih, zgodba o gradnji mogocne šolske zgrad­be, zgodba o izgradnji vodovoda, zgodba o izseljevanju v Ameriko in vrnitvah iz Amerike, zgodba o mlinu in žagi ob Doltarjevem »slapu«, zgodba o izgradnji belokranjske železniške proge, zgodba o izgradnji crnomaljskega »velikega« mostu in zgodba o železolivarstvu v Crnomlju. Od otroka iz bajtarske družine se je Doltar povzpel visoko, a tik pred smrtjo tudi padel na trda tla. Skorajda na smrtni postelji je doživel osebni stecaj. Delo, razdeljeno na 29 poglavij, se bere kot roman – enkrat kot zgodovinski, spet drugic kot politicni triler in nena­zadnje kot ljubezenska zgodba. Med pestro dogajanje v Crnomlju med letoma 1880 in 1930 je namrec vseskozi vtkana tudi zgodba o Josipu Doltarju in njegovi družini, o obeh ženah Katari­nah, o njegovih številnih otrocih, katerih potomstvo živi v Beli krajini, drugod po Sloveniji in po svetu. Delo je bogato opremljeno tudi s fotografskim in drugim dokumentarnim gradivom. Izšlo je ob zakljucku Doltarjevega leta, ki ga je razglasila Obcina Crnomelj. PETER MADRONIC, PETRA MADRONIC, MAJA MADRONIC: Domacija ob vodnih kolesih: Družinska zgodba Madronicevih iz Prelesja. Samozaložba, Stari trg ob Kolpi 2021, 155 str. V želji, da bi številne prigode iz preteklosti družine ostale ohranjene tudi za prihodnje rodove, je nastala knjiga z naslovom Domacija ob vodnih kolesih, ki govori, kot pove podnaslov, o družinski zgodbi Madronicevih iz Prelesja. Raziskovalnega dela in zbiranja gradiva so se lotili oce Peter in njegovi hcerki Petra in Maja. A knjiga je še veliko vec kot le zgodovina družine. Kot pravijo sami, je zgodovina Madronicevih v Prelesju dokaj kratka, saj se zacenja šele v letu 1937, ko se je »stari caca« Peter Madronic preselil na mlin in žago v Prelesje. Kljub temu je v knjigi objavljenega ogromno dokumentarnega gradiva - od najstarejše pogodbe o nakupu hube iz leta 1789 pa vse do danes. Med uvodno Spremno besedo in zakljuckom Kolpa pa tece naprej najdemo še pet poglavij. Poglavje Madronicevi ponuja na ogled številne dokumente in fotografije, povezane z družino. V poglavju Vsakdan ob vodnih kolesih prikaže življenje in delo mlinarske in žagarske družine, njihov vsakdan in praznik, vesele in žalostne trenutke, vse skupaj zacinjeno s pravo mero šaljivih zgodb. O razlicnih nacinih ribolova izvemo v poglavju Ribolov na Kolpi. Prava zakladnica znanja o mlinarstvu in žagarstvu pa je poglavje Preleški mlin in žaga. Podrobne opise delovanja spremljajo tehnicne risbe vodnih koles, mlinskih na­prav in žage. Zelo ilustrativno poglavje Makete pa predstavi, kako so izpod rok Petra Madro­nica nastale makete mlina, žage venecijanke in objekta. V opombah ob besedilu so pojasnjeni številni narecni in tehnicni izrazi, kar knjigo še dodatno bogati. * Anita Matkovic, univ. dipl. etnologinja in kulturna antropologinja, muzejska svetovalka, Belokranjski muzej Metlika, Spominska hiša Otona Župancica Vinica; anita.matkovic@guest.arnes.si. Novi tiski na kratko Anita Matkovic Porocila Tajda Jerkic* KAJ SE DOGAJA NA PODROCJU ROKODELSTVA IN OBRTI? Sodobnost tradicionalnih rokodelskih in obrtniških znanj in dejavnosti, Zoom, 31. 5. 2021 Zadnji letošnji majski dan smo se v vec kot 60-clanski zasedbi poslušalstva, predavateljic in predavateljev zbrali na spletnem dogodku, poimenovanem Sodobnost tradi­cionalnih rokodelskih in obrtniških znanj in dejavnosti. Posvet je potekal pod okriljem Oddelka za etnologijo in kulturno antropologijo, program je bil pester, diskusija plodna. Da smo bili prica vecplastni predstavitvi prizade­vanj za ohranitev in razvoj rokodelskega znanja in obrti, se moramo zahvaliti Mateji Habinc in Veroniki Zavratnik, ki sta na dogodek povabili strokovnjakinje in strokovnjake z razlicnih podrocij, stopenj poznavanja problematike roko­delstva in vkljucenosti vanjo. Dogodek je bil zasnovan kot pregled in vpogled v stanje organiziranja, izobraževanja rokodelcev in rokodelk, raznovrstnega vkljucevanja v gos­podarski sektor, izmenjava idej ter porocanje o nadaljnjih premikih (predvsem zakonodajne) skrbi za rokodelstvo. Prvi sklop posveta se je po nagovoru dekana Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani Romana Kuharja in pred­stojnika Oddelka za etnologijo in kulturno antropologijo Jake Repica pricel s predavanjem Janeza Bogataja, ki je osvetlil strukturo izobraževanja in organiziranja rokodel­skega dela skozi cas. Pomembnejša prizadevanja za do­sežke, pa tudi proti neizkorišcenosti takrat prepoznanih potencialov sistemskega razvijanja »domace in umetno­stne obrti«, kot jo klasificira Obrtno-podjetniška zbornica Slovenije (OZS), so se dogodila po letu 1977, ko je pote­kala prva bienalna razstava rokodelcev v Slovenj Gradcu. Poglavitno je, da je predavatelj, dolgoletni raziskovalec in opazovalec rokodelstva in pobudnik zasnove regionalnih rokodelskih centrov z osrednjim rokodelskim centrom v Ljubljani, neposredno in neidealisticno izpostavil glavne vrzeli v izobraževanju, organizaciji in (državni, strokovni, formalnopravni) podpori rokodelcem in rokodelkam. Delovanje obstojecih devetih rokodelskih centrov je po­drobneje predstavila vodja Rokodelskega centra DUO Škofja Loka Kati Sekirnik. Poslanstvo devetih rokodel­skih centrov po Sloveniji, združenih v Konzorcij – torej dokumentacija, predstavitev in prenos rokodelskega zna­nja in vešcin, vrednotenje, trženje, posredovanje interesov rokodelcev in rokodelk državnim institucijam oziroma tisto, cemur recemo celostna obravnava – se (uspešno) iz­vaja, potenciali pa o(b)stajajo. Ti so možni predvsem na podrocju sooblikovanja trajnostne turisticne ponudbe; ker pa Konzorcij predstavlja vezni clen med ustvarjalci in dr­žavnimi institucijami, je bila izpostavljena sistemsko neu­strezna ureditev na podrocju zakonodaje, saj ni krovnega zakona, ki bi šcitil interese in delo rokodelcev. O premikih pred tremi leti ustanovljene Medresorske de­lovne skupine, ki bi uskladila zakonodajo, je na posvetu spregovoril Franc Stanonik. Vodenje skupine je prevzelo Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo, vanjo pa je vkljuceno še Ministrstvo za finance, Ministrstvo za kul­turo, Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in ena­ke možnosti ter Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport. Izkazalo se je, da je bilo poglabljanje v rokodelstvo s pravnega stališca vsaj za nekaj dobro: delovna skupina je sklepcna, da rokodelstva ni enostavno opredeliti, saj gre za spoj razlicnih organizacijskih oblik obrtniškega dela, izo­braževanja, trgovanja in celo socialnega varstva. Postopek zakonske ureditve, ki ga usklajuje pet razlicnih ministrstev, je dolgotrajen in v tem casu žal ni prednosten. Predvsem pa v slovenskem prostoru manjka strategija, ki bi presegla menjavo vodilnih oseb v državnih institucijah in omogocila stalnost prizadevanj za ureditev podrocja rokodelstva. Naslednji sklop je prepletal dve pomembni osišci: izobra­ževanje in primere praks znamcenja, torej vkljucevanja v tržno gospodarstvo. O pomenu izobraževanja in skrbi za nadaljevanje rokodelskih dejavnosti je najprej sprego­voril Jernej Bortolato, predsednik Sekcije za domaco in umetnostno obrt pri OZS. Rokodelske dejavnosti bi bilo smiselno spodbuditi tudi z davcnimi olajšavami, mlade pa pritegniti z možnostmi sodobnih interpretacij in imple­mentacij tradicionalnih znanj in vešcin. Ena od možnih poti potrjevanja obvladanja rokodelskega znanja in vešcin je tudi odlocitev za nacionalno poklicno kvalifikacijo (NPK), ki jo je predstavil Boštjan Košorok s Centra RS za poklicno izobraževanje. V Sloveniji je for­malna izobrazba za tradicionalne rokodelske obrti skoraj­da zamrla, zato so toliko bolj pomembne pobude za doku­mentiranje znanja in organiziranje tecajev v rokodelskih centrih, ki se v vec primerih povezujejo s pridobivanjem formalnih poklicnih nazivov v obliki NPK (na primer v Idriji in Veržeju). Na seznamu poklicnih nazivov ni veli­ko poklicev, povezanih z rokodelstvom in obrtmi, doda­tno motivacijo in tehten argument pri ureditvi podrocja pa predstavlja dejstvo, da gre za ohranjanje znanja, ki je uvršceno med (nesnovno) kulturno dedišcino. Sistematic­na ureditev bi prispevala k dodatnim zaposlitvenim mo­žnostim, kot velja za nekatere storitvene obrti, ki temeljijo na sistemu NPK. Pri zagotavljanju formalne izobraževalne mreže je pomembno nasloviti tudi dvome, ki rokodelce in rokodelke odvracajo od pridobivanja formalnega poklica, ti pa lahko izhajajo iz nepoznavanja prednosti. Ena po­membnejših je vecja suverenost nosilcev znanja in vešcin, ki je lahko kljucna za odgovorno predajanje rokodelskih spretnosti naslednjim generacijam. Prednosti kolektivnih blagovnih znamk na primeru roko­delstva je izpostavila Tanja Lešnik Štuhec, ki je sodelovala pri razvijanju krovne znamke Izvorno slovensko, ki pove­zuje 16 znamk. Poudarila je, da se z uveljavljanjem znam­ke oblikuje prepoznavnost in jamci vrednote zelenega turizma, obenem pa odgovarja na težnjo izkustvenega tu­rizma, saj vkljucuje prikaze mojstrov rokodelcev med pro­cesom izdelave unikatnih izdelkov. Taki turisticni izdelki ustvarjajo privlacno zgodbo, ki spodbuja obisk destinacij, in obratno – zgodbe rokodelcev in rokodelk odpirajo pri­ložnosti za novo turisticno ponudbo. Ce je na podrocju zakonodaje težje govoriti o uspehu, pa je certifikat Rokodelstvo Art & Craft Slovenija, ki ga podeljuje strokovna komisija OZS, dobro uveljavljen in prepoznan tudi izven slovenskih meja, kar ustvarja viso­ko kakovost ponudbe rokodelskih izdelkov (ne pa nujno storitev). Pomen ohranjanja slednjih je v zadnjem temat­skem sklopu izpostavil Vito Hazler. Tudi v razpravi je bila veckrat omenjena nuja po vzpostavitvi evidence mojstrov in mojstric, ki ustvarjajo iz lokalnih materialov, iz kate­re bi crpali tako strokovni delavci in delavke (na primer za potrebe varovanja, ustreznega konserviranja in resta­vriranja kulturnih spomenikov), pa tudi tisti, ki so jim take tradicionalne rešitve blizu ali pa želijo s tem poskrbeti za ohranjanje kulturne dedišcine. Cetudi se zdi takšno rav­nanje blizu promociji, so ta prizadevanja usmerjena v ob­vešcanje in vecjo dostopnost mojstrov in mojstric. V casu preobsežne proizvodnje materialnih dobrin in nepo­trpežljivega ravnanja z okoljem nastajajo mnogi zanimivi projekti, ki povezujejo sodobno oblikovanje s tradicionalni­mi vešcinami. Iz rokodelstva kot dela »ljudske« tehnologije in umetnosti namrec crpajo trajnostno naravnane oblikoval­ke in oblikovalci. Zgleden primer takšnega sodelovanja sta predstavili Maja Vardjan in Cvetka Požar, kustosinji medna­rodnega projekta, razstave in spletne platforme MADE IN, ki so bili v letu 2020 predstavljeni v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje v Ljubljani. Izpostavljeno je bilo tudi dej­stvo, da je meja med podrocjem industrijskega in unikat­nega oblikovanja in rokodelstva tanka, saj slednje združuje oblikovanje in uresnicevanje zamisli izdelka, oblikovalci pa (lahko) crpajo iz tradicionalnega znanja ter izdelke pre­oblikujejo s pomocjo novih pristopov in jim dodajajo nove nacine uporabe. Treba je izpostaviti, da rokodelske vešcine niso pomembne zgolj kot predmet zašcite nesnovne kultur­ne dedišcine (v nacionalnem Registru je sicer 28 enot, ki ustrezajo podzvrsti rokodelskih in obrtniških znanj), ampak tudi kot trajne tehnološke rešitve in spoznanja, kar so v raz­pravi izpostavili restavratorji in konservatorji. Prej omenjeni rokodelski centri, ki so vpeti v lokalne in regi­onalne razvojne politike, so lahko tudi zgled za oblikovanje novih možnosti dela, povezovanje ustvarjalk in ustvarjalcev ter mreženje s koncnimi uporabniki ali kupci. Pred kon­cem posveta je svoje delo predstavil Aleš Kacin, žirovski oblikovalec in arhitekt ter ustanovitelj in vodja cevljarske delavnice AK Alojz Karner, ki ga je sodelovanje v projek­tu štirih lokalnih akcijskih skupin Domace in umetnostne obrti – dedišcina in sodobnost spodbudilo k razvoju svoje delavnice in ponudbe. V njej namrec združuje tradicionalno rocno izdelavo cevljev in sodobno digitalno tehnologijo, ki omogoca, da je vsak cevelj narejen po meri stopal narocni­ka. Aleševo delovanje je tesno vpeto v bogato rokodelsko in industrijsko zgodovino Žirov, kjer so se pred 50 leti takratni cevljarji povezali v danes svetovno znano podjetje Alpina, v kateri je deloval tudi Alešev ded Alojz Karner, ki mu je pre­dal cevljarsko znanje. Ce je bilo rokodelstvo v preteklosti gonilo za industrijski razvoj, pa se danes vse bolj vzpostavl­ja povezava rokodelstva s turizmom: delavnico AK Alojz Karner in prikaz postopka izdelave cevljev si sedaj lahko ogledajo obiskovalci Žirov. V razpravi ob koncu posveta je Branko Suhadolnik iz Zveze društev upokojencev Slovenije izpostavil željo po aktivni vkljucenosti v prenos znanja, saj ustvarja kar 2000 upoko­jenk in upokojencev. V rokodelskih centrih se rokodelci in rokodelke sicer gibljejo na razlicnih ravneh profesionaliza­cije, vecinoma pa so imetniki prej omenjenega certifikata Rokodelstvo Art & Craft Slovenija. To ne velja za ljubitelj­ske rokodelce, ki si ne prizadevajo za resnejši vstop na trg, zato bo v prihodnje treba izpostaviti taka neskladja, oza­vestiti pomen izobraževanja in poskrbeti za sistematicno dokumentacijo znanja, ki ga imajo rokodelci ali rokodelke. V živahni razpravi so bile omenjene razlicne problematike, zato polje (tradicionalnega) rokodelstva in obrti v okviru etnologije in kulturne antropologije nedvomno ponuja ve­liko možnosti za nadaljnje premisleke in raziskovanja: od vkljucevanja v urejanje problematike »od spodaj navzgor«, spodbujanja državnih institucij k nadaljevanju prizadevanj za ureditev zakonodaje, povezovanja z regionalnimi razvoj­nimi strategijami (oziroma agencijami) in turizmom, podpi­ranja sodelovanja med oblikovalci in rokodelci, naslavljanja ekonomskih in družbenih razsežnosti (npr. medgeneracij­skega ucenja, oblikovanja in utrjevanja odnosov v lokalni skupnosti ter revitalizacije mestnih središc)11 O sodobnem rokodelstvu in urbanih rokodelskih sejmih vec v pub­likaciji Delavnica, polna nereda: Sodobni rokodelci in oblikovalci v Sloveniji (Maja Korun Hocevar (ur.), Zavod Lab Laar, Ljubljana 2014). do vsestranske strokovne podpore pri dokumentiranju, pripravljanju podlag za NPK, vpisov v Register nesnovne kulturne dedišcine ipd. Posvet predstavlja uspešen zacetek, v prihodnje pa upam(o) na povezovanje akterk in akterjev, ki jih združuje polje tra­dicionalnega rokodelstva, obrtniških znanj in dejavnosti »v živo«, kot to pritice rokodelskim dejavnostim. * Tajda Jerkic, dipl. etnologinja in kulturna antropologija (UN), študentka magistrskega študija, Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo; tajda.jerkic@gmail.com. Porocila Tajda Jerkic Porocila Pia Kucic* DEDIŠCINA MED ZAPUŠCINO IN IDEOLOGIJO Okrogla miza, Zoom, 28. 6. 2021 Virtualna okrogla miza z naslovom Dedišcina – med za­pušcino in ideologijo se je odvila 28. junija 2021 na spletni platformi Zoom. Glavna tematika dogodka je bila konstruk­cija dedišcine in njena povezanost z razlicnimi nacionalnimi in institucionalnimi ideologijami. Povabljeni govorci razlic­nih strok, ki se ukvarjajo z dedišcino in dedišcinjenjem, so s predstavitvijo raznovrstnih tem ocrtali nekatere problemati­ke, ki spremljajo dedišcinski diskurz. Dogodek je organizirala in moderirala Daša Licen (ZRC SAZU, Inštitut za slovensko narodopisje). V uvodnem nagovoru je predstavila osrednjo problematiko, sicer po­enostavljeno enacenje dedišcine in zapušcine. Dedišcina je vedno prežeta s sedanjostjo, pri njenem odbiranju gre za dejavno prakso podeljevanja oznacb in vrednotenja. Z dedišcinjenjem se ukvarjajo razlicne stroke, ob tem pa se porajajo tudi pomembna vprašanja: kakšna je vloga razis­kovalcev, so to strokovnjaki, ki sestavljajo popise, ali kri­ticni misleci, ki prepoznavajo ideološke niti, ki prepletajo dedišcino? Prva govorka, Špela Ledinek Lozej (ZRC SAZU, Inštitut za slovensko narodopisje), je izpostavila, da dedišcino in druge oblike ponavzocanja preteklosti locimo po tem, da gre pri prvi za strateško in v veliki meri institucionalizirano prak­so. Omenila je Unescovi konvenciji iz leta 1972 in 2003, ki sta dedišcino, v pomenu vrednih in ogroženih elemen­tov iz preteklosti, utrdili v širši javnosti. Vzporedno si je dedišcina utrjevala mesto tudi v raziskovalni praksi, in sicer v muzeologiji in konservatorstvu, kot družbeno-ekonom­ski ucinek raziskav, pa tudi kot teoretski koncept, in ne na­zadnje v okviru kriticnega preucevanja dedišcine, katerega središce so prakse in procesi tvorjenja dedišcine in njihovi ucinki. V dilemi med predanim sodelovanjem pri soustvar­janju dedišcine in kriticnim pristopom je pokazala »tretjo pot«, t. i. dedišcinski agnosticizem, kot ga omenja Chris­toph Brumann, ki naj bi raziskovalcu omogocil empiricno vrednotenje ucinkov dedišcine prek »intimne oddaljenosti«. Takšno razumevanje omogoca, sledec Rodneyju Harrisonu, tudi drugacno razumevanje dedišcine, in sicer kot vrste dejavnosti za potrebe sestavljanja in grajenja prihodnosti. Martina Bofulin (ZRC SAZU, Inštitut za slovensko izsel­jenstvo in migracije) je na podlagi terenskih raziskav pred­stavila dedišcinjenje migracij med izseljevanjem in prisel­jevanjem. Kot primer dedišcine izseljevanja iz Kitajske se je osredotocila na dedišcinjenje migracij iz vzhodnoki­tajske province Zhejiang v Evropo. Te trajajo že vec kot sto let, vzdržujejo pa jih mocne, na sorodstvu temeljece migracijske mreže, mocna ideologija podjetništva ter pre­pricanje, da je za uspeh potrebna selitev v tujino, predvsem Evropo, lahko pa tudi Južno Ameriko in Afriko. V kraju izvora so se v zadnjih nekaj letih razvile posebna razprava in materialne prakse, ki priseljenstvo razumejo kot poseb­no vrsto dedišcinjenja, ki kljucno oblikuje identiteto kraja. Kot primer priseljenske dedišcine pa je izpostavila kitajske cetrti, t. i. Chinatowns, ki so nastale kot posledica geto­izacije in marginalizacije kitajskih migrantov. Sprva so ti deli mest odražali tujost in eksoticnost tamkajšnjih prebi­valcev, kasneje pa so ravno zato pricele privabljati turiste, kar je spodbudilo procese urbane preobrazbe, pa tudi gen­trifikacijo. Danes so kitajske cetrti razen priljubljene tu­risticne tocke tudi simbol (neoliberalne) veckulturnosti in uspešne integracije, celo do te mere, da jih mestne oblasti skupaj z lokalnimi podjetniki poskušajo celo poustvarjati, pogosto neuspešno (npr. v Berlinu ali Amsterdamu). Pred­stavljena primera kažeta, da je dedišcinjenje migracij kot proces odbiranja preteklosti v sedanjosti umešceno v šir­še, predvsem nacionalne ekonomske strategije razvoja in politicne legitimnosti, ne pa v prepoznavo manjšinskih in obrobnih glasov nosilcev izkušenj, torej migrantov samih. Ti so namrec pogosto le statisti v dedišcinjenju s ciljem urbane prenove, ki se morajo umakniti, ko nastopi novo dejanje (npr. gentrifikacija). Prav tako izkušnje kitajskih migrantov niso prepoznane kot transnacionalne, torej da obsegajo tako kraj izselitve kot prek migracijskih mrež številne kraje priselitve, temvec so stlacene v dva locena predala izseljevanja in priseljevanja. V diskusiji je Martina Bofulin predstavila nacin preseganja dihotomij – medna­rodno sodelovanje raziskovalcev z razlicnih lokacij migra­cijske verige ter vkljucevanje migrantov ali njihovih po­tomcev v inovativne projekte (npr. graficne romane, kot je Chinamen avtorjev C. Rocchi in M. Demonti), ki se raje osredotocajo na povezave ali t. i. dedišcinske koridorje kot pa vztrajajo na umetni locnici kraj priseljevanja – kraj iz­seljevanja. Petra Svoljšak (ZRC SAZU, Zgodovinski inštitut Milka Kosa) je v svojem prispevku predstavila spreminjanje prostora nekdanje soške fronte in še zlasti spominjanja in interpretacije vojne dedišcine. Spomeniki padlim vo­jakom med prvo svetovno vojno lahko nudijo izhodišce za razpravo o dedišcini med zapušcino in ideologijo. Tudi Petra Svoljšak, je opozorila na neizbežno subjektivnost, ki spremlja vse, ki se ukvarjajo s predstavljanjem dedišcine. Ta se kaže že pri izboru metodologije, virov in interpreta­ciji. Pravi, da zgodovinarji nedvomno igrajo pomembno vlogo pri kontekstualizaciji dedišcine, a je vseeno prete­klost ukrojena po zahtevah sedanjosti. Spregovorila je tudi o patriotskih romanjih na soško fronto; tamkajšnja sveta obmocja so vrhunec vojaških uspehov, ki so pripomo­gli k enotni Italiji, medtem ko je tujerodni element ostal manj zaznaven. Dodaja, da so kraji nesrecnega spomina v razlicnih obdobjih predstavljali tudi možnost zaslužka. V casu socializma, ko so bili dedišcinski elementi prve svetovne vojne zanemarjeni, pa je bil velik vir ohranjanja spomina nanjo, poleg spomina posameznikov, zbiratelj­stvo. Ceprav je nepremicna dedišcina na tak nacin postala predmet trgovanja, so jo s tem rešili pred propadom. Kot primer je omenila Pot miru v Posocju, pri kateri so se sno­vatelji uspešno izognili nacionalnim pecatom in pohvalno tvorijo transnacionalno dedišcino. Dedišcina tega obmocja je »naša«, ker je danes del slovenske države in smo se jo odlocili ohraniti. Blaž Vurnik (MGML, Mestni muzej Ljubljana) se je nato dotaknil tematike dedišcine nasilja na primeru Sv. Urha pri Ljubljani. Leta 1947 je bila odprta kostnica, kjer so poko­pali ostanke žrtev, mucenih in ubitih na Sv. Urhu med dru­go svetovno vojno. Zanimivo je, da je šlo, tako v primeru žrtev kot tudi muciteljev, za domacine iz okolice. Medtem ko se ohranja spomin na žrtve, pa je identiteta muciteljev pogosto zamolcana. Leta 1955 je bil razvit celoten spome­niški kompleks in postavljena razstava, vendar ni znano, kakšna dedišcina je bila razstavljena v tem casu. Mestni muzej Ljubljana je leta 1982 postavil novo razstavo s pa­noji, komentarji in maketo, ki jo je v 80. letih obiskalo tudi do 7000 ljudi letno. Kasneje so predlagali, da se cerkev uporabi za bogoslužje, in tako so udeleženci prve maše le­ta 1992 odstranili razstavo, muzej pa je poskrbel, da so jo odpeljali. Novo razstavo so postavili šele lani. Z nedavnim porastom zanimanja za dedišcino nasilja, katere primer je tudi Sv. Urh, so se razvijale nove lokacije, ki so zdaj tu­risticne zanimivosti. Blaž Vurnik pri tem opozarja na ne­varnost »kvarjenja« prostorov bolecih spominov z bana­lizacijami, kot je na primer postavljanje kavarn na takšna obmocja. To vzbuja tudi nova nesoglasja oziroma obuja stara. Pomembno se mu zdi, da vse lokacije dedišcine na­silja vztrajajo pri skupnem imenovalcu: ohranjanju miru. V zadnjem prispevku je Verena Vidrih Perko (Oddelek za arheologijo FF) izpostavila pomen muzeoloških teoretskih osnov za interpretacijo dedišcine. Spraševala se je pred­vsem, kaj manjka v naših prostorih dedišcinjenja. Odprla je vprašanje definicije dedišcine in spoprijemanja z razli­cicami. Poudarila je pomembnost interpretacije, v kateri se ni možno popolnoma izogniti subjektivnim ideološkim pomenom. Zaradi mnogih nasprotujocih si ideologij je predlagala, da bi se bilo treba dogovoriti za specifike slo­venskega dedišcinjenja. Dedišcino je treba pripeljati do tocke, ko jo ljudje prepoznajo kot vrednoto tudi na osebni ravni in jo želijo ohraniti za prihodnost. Nagovarjala je k spodbujanju vsakega posameznika, da bo sprevidel pro­blematiko in težo dedišcine. Na podlagi dedišcinskega znanja o preteklosti clovek sprejema pomembne sodbe o sedanji družbi in se odloca o prihodnosti. Ob koncu je potekala še živahna razprava. Poudarek je bil na raziskovalcevi vlogi in udeležbi. Udeleženci so go­vorili tudi o dedišcinjenju od zgoraj in dedišcinjenju od spodaj, prespraševali so pomen casovne oddaljenosti za raziskovanje dedišcine in interpretacije kot metode. Da gre za zelo subjektivno tematiko z mocnimi ideološkimi pridihi, se je pokazalo tudi na okrogli mizi. Dedišcina in dedišcinjenje sta kompleksni in obremenjeni podrocji, ki ju moramo obravnavati obcutljivo, upoštevajoc sodobnost in preteklost, predvsem pa tiste, ki nosijo najvecje breme njene custveno-spominske teže. * Pia Kucic, študentka 3. letnika dodiplomskega študija, Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo; kucicpia@gmail.com. Porocila Pia Kucic Porocila Vanja Germ* in Živa Gornik** Vzpon na Kokoš (foto: Vanja Germ, julij 2021). Terensko delo s študentskega zornega kota (foto: Živa Gornik, julij 2021). ETNOLOŠKE PRIPRAVNICE Lokev, 13.–15. julij 2021 Sredi julija smo študentke etnologije in kulturne antropo­logijo opravljale prakso v Slovenskem etnografskem mu­zeju pri mag. Adeli Pukl. Udeležile smo se Etnoloških pri­pravnic, ki so potekale v Fabianovi muzejski trgovinici v Lokvi na Krasu. Pot smo zacele v Ljubljani, od koder smo se z muzejskim avtomobilom odpravile proti Lokvi. Tam smo bile nastanjene v Gostišcu Muha, najstarejši gostilni na Krasu, ki deluje že od daljnega leta 1679. Sprejel nas je Andrej Muha, lastnik gostišca, ki nam je pokazal kraško gostoljubnost in nam predstavil dobrote svoje domacije. Prakso smo opravljale pri Miru Slani, ki zbira predmete slovenskih blagovnih znamk in jih razstavlja v muzejski tr­govinici. Ta stoji v starem centru vasi, v stavbi, ki je v lasti družine njegove žene in kjer so v preteklosti imeli lokalno trgovino. Samo trgovinico je Miro preuredil v muzej. Pol­ni ga s predmeti, ki jih zbira že celo življenje. Predmete, med njimi razlicne škatle, cigaretnice in podobno, išce po sejmih, si jih izmenjuje z drugimi zbiralci, jih odkupuje ali dobiva v dar. Miro išce tocno dolocene predmete, s katerimi bogati svojo zbirko, ki je najvecja v Sloveniji. Naše delo je obsegalo pregled in popisovanje predme­tov ter njihovo evidentiranje v podatkovno zbirko. Vsak predmet gre skozi proces identifikacije, v katerem nanj nalepimo kratico FMT (Fabianova muzejska trgovina) in zaporedno številko (npr. FMT_01322). Predmet opišemo in mu dolocimo kljucne lastnosti, ki vkljucujejo leto izde­lave, državo izvora/podjetja ter pod opombami znacilno­sti, ki predmet locijo od ostalih (barva, napis, oznacbe, or­namenti, poškodbe). Nato predmet zmerimo in poslikamo za evidenco. Znacilnosti predmeta zavedemo v Excelovo tabelo, ki je zastavljena na enak nacin, kot ga uporabljajo v Slovenskem etnografskem muzeju. Med prakso smo na ta nacin evidentirale kar 410 predmetov, med njimi najvec plocevinastih škatel za shranjevanje. Namen je bil dobiti pregled nad popisanimi predmeti Fabianijeve muzejske trgovine za potrebe Slovenskega etnografskega muzeja. Poleg vsega tega pa etnološki popis pogosto zahteva tudi brskanje po spletu ali po knjigah ter poslušanje oziroma branje zgodb lastnika predmeta. Morava reci, da je Miro v temu primeru prava zakladnica zgodb, ki v t. i. staro ša­ro vdihnejo novo življenje. Vsak predmet zanj predstavlja posebno doživetje, ki ga tudi slikovito opisuje. Praksa pa ni samo trdo delo, ampak tudi druženje, spozna­vanje okolice in zgodovine kraja ter oseb, ki tam živijo. Študentje imamo tako možnost, da spoznamo delovanje kustosa na terenu in birokracijo, ki je potrebna za upra­vljanje muzejskega gradiva. Praksa nam je omogocila tudi neformalno druženje in medsebojno povezovanje, ki nam prikaže etnologijo v drugi luci, kot smo jo sicer vajeni štu­dentje. Velik del zaslug za tako dobro izkušnjo gre naši mentorici Adeli Pukl, ki nam je s svojimi pripovedovanji velikodušno odprla svet svojega poklica. Tovrstno prakso bi priporocili vsem študentom, ki si želijo muzejskega dela v kombinaciji z razgibanim terenom. * Vanja Germ, študentka dodiplomskega študija, Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo ter Oddelek za sociologijo; vanja.germ@hotmail.com. ** Živa Gornik, študentka dodiplomskega študija, Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo ter Oddelek za sociologijo; ziva6reen@gmail.com. Porocila Vanja Germ in Živa Gornik Primer excelove tabele (foto: Živa Gornik, julij 2021). Intervju Polona Zabret* »KJER CVETIJO PELARGONIJE, TAM SE LJUDJE RADI POGOVARJAJO« Intervju z etnologinjo in bibliotekarko v Univerzitetni knjižnici Maribor dr. Jernejo Ferlež Dr. Jerneja Ferlež je v Univerzitetni knjižnici Maribor za­poslena etnologinja in bibliotekarka ter prejemnica Glazer­jeve listine mesta Maribor. Je avtorica knjig Mariborska dvorišca, Fotografiranje v Mariboru, Josip Hutter in bi­valna kultura v Mariboru, Stanovati v Mariboru ter so­avtorica knjig Maribor paralaksa in Okusiti Maribor. Za knjigo Stanovati v Mariboru je prejela Murkovo priznanje za dosežke v etnologiji. Z gostjo smo se pogovarjali o ca­su njenega študija, etnografskem raziskovanju Maribora, njegovih prebivalcih, projektih, pri katerih je sogovornica sodelovala, in knjigah, ki jih je napisala. Gostja je predsta­vila svoje zanimanje za mariborska dvorišca in stanovanja, predvsem pa poglobitev v zgodovino obstoja in spreminja­nja obeh. Beseda je tekla tudi o odmevni razstavi Nemci in Maribor: Stoletje preobratov: 1846–1946, ki jo je dr. Ferlež koordinirala leta 2012, ko je Maribor nosil naziv Evropske prestolnice kulture. V nadaljevanju je predsta­vljenih nekaj izsekov pogovora, ki se je v sklopu enajstega Šmitkovega vecera po spletu odvil v torek, 16. marca 2021. Kaj vas je pripeljalo v raziskovanje mestne etnologije? Kateri profesor vas je navdušil zanjo? Ne bi rekla, da je šlo cisto po tej poti, da bi me nekdo nav­dušil in usmerjal v to v casu študija. Mogoce so me v res­nici v raziskovanje Maribora postavile okolišcine. Tako da bi rekla, da sta me najprej oce in mama pripravila in pripeljala do zanimanja za Maribor, tu namrec živim. Pa tudi to, da se nikoli nisem ukvarjala z etnologijo, da bi bila zaposlena kot etnologinja. Vedno sem pravzaprav lo­vila trenutke, ko sem se sploh lahko posvecala etnologiji, in pogosto je bilo najlažje ujeti bližnje okolje oziroma se posvecati tistemu, kar sem deloma že poznala, ker me je to tudi zanimalo. Drugace pa je k mojemu raziskovanju pripomoglo tudi dejstvo, da sem med študijem prebirala knjige Maje Godina Golja, ki so se usmerjale v etnološko raziskovanje Maribora. V Ljubljani se ponavadi študentom iz drugih delov Slovenije svet odpre na drugacen nacin. Kako ste vi gledali na Maribor po tem, ko ste se vrnili z dodiplomskega študija? Vam je Ljubljana odprla nove perspektive? V resnici nikoli nisem cisto zapustila Maribora. Tudi ko sem študirala v Ljubljani, sem se pravzaprav zelo pogo­sto vracala v Maribor. Tako da ni bilo nekega dokoncnega odhoda v Ljubljano. Maribora zaradi tega nisem gledala v nobeni novi luci. Razen preko tistega, kar sem pridobila skozi študij, in sem zato gledala na cisto vse stvari nekoli­ko drugace oziroma z nekaj vec konteksta. Maribor pa je bil prisoten ves cas – ko clovek tukaj živi, vdihava njegove dobre pa tudi slabe strani. Maribor mi je seveda ljub, ker je moje rojstno mesto, ampak po drugi strani ga raziskujem tako, kot bi raziskovala vsako drugo mesto, v katerem bi se znašla in bi v meni zbujalo radovednost. Ni neke razi­skovalne ljubezni, povezane prav z Mariborom. Mogoce bolj z urbanim okoljem in nacinom življenja, ki ga to samo po sebi ustvarja. Že v casu magisterija ste se zaceli zanimati za mariborska dvorišca in kasneje je ta etnološki oris izšel tudi v knjižni obliki. Kaj je v vas sploh vzbudilo zanimanje za to precej specificno tematiko? Izbor te teme je bil verjetno eden najbolj nenavadnih, kar sem se jih kadarkoli lotila. Nekaj casa sem namrec živela v eni izmed starejših hiš v Mariboru, na Koroški cesti. Ta stara hiša je imela nenavadno dvorišce, ki ga prej nikoli ni­sem poznala, ceprav mi je bila ulica znana, prehodila sem jo seveda mnogokrat v življenju. Ko sem videla površine najprej za to hišo, nato za ostalimi v tej ulici, potem pa še v sosednjih, me je to izredno ocaralo. No, in take fascinacije, taki drobci, ki se zgodijo, me vedno pritegnejo. Pravzaprav so tudi vse naslednje izbore tem spodbudila taka nakljucja, podrobnosti, stvari, ki so me mocno prevzele. Takrat sem zacela razmišljati, ali se da to osebno radovednost in fasci­nacijo spremeniti v pomembno etnološko raziskovanje. Ko sem povedala, da bi raziskovala dvorišca kot etnološko temo, je bilo kar nekaj ljudi zelo zacudenih. Tudi sama ni­sem znala povedati, na kakšen nacin se bom tega lotila, kaj vse bom uporabila kot vir. A ko sem se po korakih lotevala raziskovanja, se je izkazalo, da ni nujno, da so teme vedno zelo obširne, da imajo vedno vnaprej dolocena pravila, tem­vec da se da izhajati tudi iz nekega drobca, ki ga nato posta­vljaš v kontekst, ga raziskuješ z razlicnih zornih kotov. Kako ste se lotili raziskovanja? Na zacetku sem se odlocila predvsem, da bi poskušala opazovati 19. in 20. stoletje. Dve stoletji sta se mi zdeli obdobje, ki bi ga lahko obvladala. Takrat sem že približno vedela, s katerimi viri bom zacela, to so bili arhivski viri. V arhivu v Mariboru so namrec ohranjeni nacrti za vecino hiš v starejšem delu mesta. Ko sem te nacrte pricela spo­znavati, sem videla, da dajejo res veliko podatkov, iz kate­rih lahko crpam. Odlocila sem se za to pot. Da bom najprej obdelala tisto, kar je ohranjeno na papirju. K ljudem sem namrec želela priti že z nekim vedenjem. Ena izmed vlog dvorišc je, da so meja, tudi preplet med zasebnim in javnim. Zanima me, kako so to dojemali vaši sogovorniki in kako ste to vlogo dvorišc razumeli vi? Moja osebna izkušnja oziroma prva misel je bila, da so dvorišca prostori otroške igre. A takoj, ko sem se s tem pricela nekoliko bolj poglobljeno ukvarjati, se je izkazalo, da so precej vec kot samo to. Me je pa hitro osupnilo, kar ste rekli, da so to dejansko prostori, kjer se prepleta javno in zasebno. V tistem casu, ko sem se odpravljala na teren k ljudem po mariborskih dvorišcih, so bila ta še precej bolj odprta kot danes. Že ko sem prihajala na dvorišca, kjer ni­sem poznala nikogar, sem imela obcutek, da vstopam ne­kam, kamor ne morem kar tako, ce tam nisem doma ali ce me tja ni nihce povabil. In ce želim vstopiti, moram za to dobiti dovoljenje, skratka, vstopiti moram s spoštovanjem. Že samo ta obcutek mi je dal vedeti, da sem na obmocju, kjer vstopam v zasebnost. Marsikje so bili tako vajeni, da je to cisto njihov prostor, pa so me seveda takoj opazili in me spraševali, zakaj sem tam. Po drugi strani pa imajo mnoga dvorišca tudi lokale, pritikline, kamor javnost vsto­pa, ker je dovoljeno, ker je tako mišljeno. Ta del je dajal tisti drugi pridih. Konkretno ste se, poleg dvorišc, ukvarjali tudi s stanovanji in stanovanjem v Mariboru. Kako je potekalo to raziskovanje, v cem se je razlikovalo od raziskovanja dvorišc? To temo sem nadaljevala iz magisterija v doktorat zato, ker mi je bilo žal, da ne bi še bolj izkoristila virov, na ka­tere sem naletela, ko sem raziskovala dvorišca - ko clovek gleda nacrt hiše, seveda ne vidi le dvorišca. Stvari pa so me zacele še bolj zanimati, ko sem prišla v stik z ljudmi. Ko govoriš z njimi o dvorišcih, govoriš hkrati o njihovem prebivanju nasploh. Sem pa k temu predvsem metodolo­ško pristopila malce drugace. Pri dvorišcih sem namrec izbrala pet obmocij v mestu, ki sem jih natancneje razisko­vala, medtem ko sem se pri raziskovanju stanovanj odlo­cila izbrati po dve hiši dolocenega tipa. Najprej sem torej izbrane hiše razdelila na tipe: hiše starega mestnega jedra, predmestne hiše, bloki, najemniške hiše, zasilna bivališca, skratka, ustvarila sem tipologijo. Nato sem po tej tipolo­gije poiskala po dve hiši, ki sem jima prek stanovalcev in virov lahko najbolje sledila skozi 19. in 20. stoletje. Šele nato sem prešla na posploševanje teh primerov. Sicer pa sta si ti dve raziskavi v pristopu razmeroma podobni. Leta 2002 je izšla vaša knjiga Fotografiranje v Mariboru. Kaj vas je pripeljalo do ukvarjanja s to tematiko, ki je bila sicer že vsebina vaše diplomske naloge? Zanimanje za fotografijo je spet izhajalo iz moje osebne ocaranosti nad fotografijo kot medijem. Temu sem sledila že ves cas študija. Niti ne izkljucno kot etnologinja, tudi sama sem se nekoliko ukvarjala s fotografijo. Skratka, ta­krat sem si zastavila nabor vprašanj, ki so me zanimala. Šlo je najprej za same fotografije, njihovo pricevalnost, priložnosti, ob katerih so se odvijala fotografiranja, ter kaj se je kasneje s temi fotografijami kot predmeti dogajalo. Kmalu pa sem pricela raziskovati tudi obraten pogled na to, zanimati so me priceli tisti, ki fotografijo ustvarjajo. Vse to se je nanašalo na obdobje med obema vojnama. Fotografija je rdeca nit, ki se mi kot predmet opazovanja vsake toliko casa pokaže v nekem drugem zornem kotu. V sodelovanju s pisateljem Petrom Rezmanom ste soustvarili knjigo Maribor paralaksa. Vaš opis crno-belih fotografij, ki so nastale na obmocju Maribora, je etnografski, medtem ko soavtor na podlagi fotografiranih ljudi in okolice sestavi zgodbo. Kako je prišlo do tega sodelovanja ter kako je potekalo vaše delo? Ob bibliotekarstvu in etnologiji, ki sem ju skušala strpati v svoj delovni ritem, se mi je zahotelo necesa, kar bi mi dalo možnost razmišljati in pisati tudi drugace. Povabljena sem bila, da zacnem pisati za mariborski Vecer. V povezavi z navdušenjem nad fotografijo in preteklostjo ter željo po malce bolj odprtem pisanju sem sestavila koncept pisanja o fotografijah. No, in teh zgodb za Vecer je bilo napisanih kar nekaj. V zgodbah sem skozi vidne podrobnosti skušala opisati tisto, kar je bilo videti na fotografijah. Ker so bile to fotografije, na katerih so neznani ljudje, se mi je odprla tudi možnost, da pišem o njih tako rekoc ugibanja, ki sem jih poskušala postaviti v kontekst, ki sem ga kot etnolo­ginja spoznala skozi prejšnje raziskave. V tem casu sem spoznala pisatelja in pesnika Petra Rezmana, in ko sva se pogovarjala, se je izkazalo, da je njegov pogled na nekate­re stvari zelo podoben mojemu, le da jih on ubeseduje kot pisatelj, jaz pa kot etnologinja. Izboru zgodb, ki sem jih napisala za Vecer, sva dodajala nadaljevanja in nastala je knjiga Maribor paralaksa, za katero je pravzaprav težko reci, ali je etnološka, ali literarna, ali oboje, ali nic od tega. Na kakšen nacin sicer pridobivate gradivo za svoje etnološko pisanje? Izjemno ljubo mi je prepletanje razlicnih virov. Zelo rada se poglobim v neko temo ali osebo, ki jo skušam raziskati, in potem skušam najti cim vec razlicnih virov, ki jo osvet­ljujejo tako ali drugace. Arhiv zelo redno uvršcam med tisto, kar postavim skoraj na zacetek raziskovanja. Pa ne nujno zaradi kronologije, temvec zato, da postavim mrežo vsega, kar lahko izvem, to pa v nadaljevanju prepletam z informacijami, pridobljenimi iz ostalih vrst gradiv. Tu­di knjižnica, kjer delam, ponuja kar nekaj možnosti in na voljo imam razlicne vire: od vizualnih in rokopisnih pa do slikovnega gradiva. Zanimive so tudi galerije in zaseb­ne zbirke. Seveda so izjemno pomembni ustni viri. Kako pristopiti k sogovornikom, no, to je bilo eno izmed po­membnejših vprašanj, s katerimi sem se ukvarjala na za­cetku raziskovanja dvorišc. Ugotovila sem, da mi pri tem lahko pomaga nekaj kazalnikov, ki jih še vedno s pridom uporabljam. Eden izmed takih je metoda, ki sem jo poime­novala »sindrom cvetocih pelargonij«, kar pomeni, da ko se pojavim v nekem okolju oziroma ko opazujem, kje bi lahko našla sogovornike, pogledam, kje cvetijo pelargo­nije ali pa kakšne druge rože. Zdi se mi namrec, da bom tam našla nekoga, ki je pogosto doma. Da gre za nekoga, ki se zanima za svoje okolje, in nekoga – kar praviloma potrebujem – ki že dalj casa živi tam in okolje bolje pozna. Moram reci, da tam, kjer so cvetoce pelargonije, vedno najdem nekoga, ki se tudi rad in dobro pogovarja. Kako velik pomen imajo etnologija in etnološke raziskave, ki v primeru z vaše strani raziskovanih stanovanj in dvorišc pripomorejo, da stvari zaživijo tudi v drugacni obliki? Posnet je bil dokumentarni film Mariborska dvorišca, zacel se je odvijati tudi celoletni program oživljanja Maribora, Živa dvorišca. Moj prispevek niti ni nacrtna akcija, aktivizem, prej neka podlaga, ki je, predvsem pri dvorišcih, sprožila zanimanje za te prostore. Postala je tema, ki je ljudi zacela zanimati, in jih pripravila, da so tudi sami zaceli vstopati na dvoriš­ca. Ampak tako film Mariborska dvorišca kot akcija Živa dvorišca so pravzaprav zavedanja, da ti prostori obstajajo, da so zanimivi, da se jih da izkoristiti. Ljudje, ki so sode­lovali pri tem, zlasti pri Živih dvorišcih in nato deloma tudi pri Mali tržnici, sicer niso moja generacija, a mi je bilo vedno v cast, da so me na nek nacin vzeli s seboj, ko so zaganjali projekte. Izredno všec mi je bilo prav to, da je bila moja raziskava povod za kar nekaj nadaljevanj v raz­licnih oblikah in da danes mogoce malce spreminja delcek vsakdanjih praks Mariborcanov. Hvala za pogovor. * Polona Zabret, študentka dodiplomskega študija etnologije in kulturne antropologije, Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo; polonca.zabret@gmail.com. Intervju Polona Zabret Jerneja Ferlež na domac.em dvoris.c.u (foto: Matjaž Wenzel, marec 2021). Intervju Polona Zabret Eno od mariborskih dvorišc (foto: Jerneja Ferlež). Društvene strani Manca Filak* Posnetek zaslona s skupnega plenarnega srecanja posveta Vidiki vizualne etnografije v Sloveniji, 15. 11. 2021 (foto: Manca Filak). DNEVI ETNOGRAFSKEGA FILMA V KARANTENI: Porocilo posveta Vidiki vizualne etnografije v Sloveniji 2020 in festivala Dnevi etnografskega filma 2021 Obdobje od marca 2020 do marca 2021 sta zaznamova­la dva dogodka »iz karantene«, ki sta se zaradi epidemije novega koronavirusa prestavila na spletno okolje. Prvi, posvet Vidiki vizualne etnografije v Sloveniji s filmskim programom, se je namesto marcevske edicije v Posavskem muzeju Brežice odvijal med 9. in 15. novembrom 2020 na spletni platformi Vimeo. Zanj so govorci in govorke vna­prej posneli predavanja z vizualnimi vsebinami, posnetki pa so bili – skupaj s filmskim programom – prosto dostop­ni za ogled v casu trajanja posveta, ki je bil podaljšan za teden dni. Na Vimeu smo si lahko v tem casu ogledali 12 videoreferatov in 12 filmskih enot. V vmesnih letih bienalnega mednarodnega festivala Dnevi etnografskega filma si prizadevamo za premislek o vpra­šanjih s podrocja vizualne etnografije, vizualnih raziskav in etnografskega filma. Posvet Vidiki vizualne etnografije je bil na ta nacin pregled razlicnih vidikov produkcije ter rabe filma in fotografije v etnologiji in antropologiji, tako v raziskovalnih ustanovah, v muzejih, arhivih, na univerzi in med ljubitelji, s konkretnim in metodološkim poudarkom. Sarah Lunacek (Filozofska fakulteta) je predstavila izkušn­jo snemanja in razlicne vidike reprezentacije tuareških po­rok v Nigru; podobno Manca Filak (ZRC SAZU) vizualno etnografijo obiranja tobaka v Bolgariji. O vlogi institucij je govorila Nadja Valentincic Furlan (SEM), ki je predstavi­la filmsko dedišcino Borisa Kuharja in nacin njegove re­prezentacije v Slovenskem etnografskem muzeju. O insti­tucionalnem pogledu na ljubiteljsko ustvarjalnost kot del slovenske filmske arhivske dedišcine v Arhivu Republike Slovenije je govorila Tatjana Rezec Stibilj (Slovenski film­ski Arhiv); podobno je Naško Križnar razmišljal o najdenih filmskih in videoposnetkih v etnologiji. Njuna referata je dopolnil Davor Lipej, ki je predstavil osebne izkušnje na podrocju ohranjanja dedišcine skozi filmski medij, in sicer v sodelovanju z lokalnim okoljem in prebivalci Kapel. Tri­je prispevki posveta so se osredinjali na uporabo filma in videa v pedagoških kontekstih. Marko Smole je predstavil etnološke delavnice Palcave šiše, Tihana Rubic (Filozofska fakulteta Zagreb), Tanja Kockovic Zaborski (Etnografski muzej Zagreb) in Matija Kralj pa so osvetlili svoj pogled na delavnico Pazi što jedeš Laboratorij v Istri. O kratkih filmih in problemih kratke forme na Poletni šoli vizualne etnografije v Ljubljani je govoril Miha Pece (ZRC SAZU). Raziskovalni pomen videogradiva in nacin njegove doku­mentarne obdelave na primeru iz Ukev v Kanalski dolini je premislila Mojca Ravnik; Špela Ledinek Lozej (ZRC SAZU) pa je predstavila etnografski film Mleko, kafe in sir in skozenj premislila vlogo kamere v raziskovalnem delu. O vlogi participatorne fotografije v raziskavah z otroki je govorila Barbara Turk Niskac (ZRC SAZU); podobno je o izzivih rabe fotografije v muzejih pri vkljucevanju pripad­nikov ranljivih skupin razmišljala Urša Valic. Posvet smo zaokrožili s skupnim plenarnim srecanjem vseh sodelujocih govorcev in govork na posvetu, ki nam je omogocil dodaten prostor za skupno refleksijo in razmislek o splošnih razisko­valnih trendih in vidikih v etnologiji in antropologiji. Tudi festival Dnevi etnografskega filma 2021 smo si v lan­skem letu sprva zamišljali v zavetju Slovenske kinoteke, ki je gostila zadnji dve ediciji festivala. Zaradi nepredvidl­jivih epidemioloških razmer smo bili primorani k spletni izvedbi festivala, in sicer med 3. in 6. marcem prek spletne platforme Vimeo. Spletni dogodek DEF je omogocil ogled filmov vecjemu krogu obcinstva v zavetju domacih »ki­nodvoran«, ogled vec filmov iz programa in avtonomno prilagajanje programa posameznikovim vsakdanjim ob­vezam. Na drugi strani je izgubil številne prednosti, kot je neposredna izkušnja gledanja filma in udeležbe ob pri­sotnosti avtorja na projekciji. Slednjo smo nadomestili s posnetimi spletnimi pogovori, kjer so sodelovali avtorji, clani žirije in drugi strokovnjaki s posamicnih podrocij. Število prijavljenih filmov iz leta v leto narašca, kar nakazuje, da se lahko slovenski festival s svojim pro- gramom primerja z vecjimi evropskimi festivali iz mreže Coordinating Anthropological Film Festivals in Europe (CAFFE), katere del je DEF. V letošnjem letu so bili na fes­tival prijavljeni 302 filmi, v sklopu katerih je žirija izbrala 20 razlicno dolgih filmov za koncni program. V postopku izbiranja filmov je sodelovalo pet clanov mednarodne žirije, in sicer Tihana Rubic (Filozofska fakulteta v Zagrebu); Nika Senica (magistrski študij vizualne antropologije v Munstru); Sarah Lunacek (Filozofska fakulteta v Ljubljani) ter Manca Filak in Miha Pece (ZRC SAZU). Pri izbiri sta prevladovala kriterija terenskega dela oz. (potencialno) daljše raziskave topik in antropološka senzibilnost – in ne le (a tudi) kako­vost produkcije ali dolocen pristop. Pri vecini prijavljenih filmov namrec še vedno prevladuje observacijska estetika, pogosto pa tudi delno poustvarjeni trenutki vsakdanjega ži­vljenja. Opazen je vpliv senzoricne oz. cutne antropologije, nekoliko manj pa je eksperimentiranja v formi. Statistika festivala v spletni obliki je bila nad pricakovanji, saj je bilo zabeleženih okoli 3000 predvajanj. V povprecju si je vsak gledalec oz. gledalka ogledal približno en ali dva filma na dan. Festival je bil v spletni obliki sicer veliko bolj mednaroden, a je bila kljub temu vecina ogledov iz Slovenije. Po številu ogledov so sledile Nizozemska, Hr­vaška, Francija, Nemcija itd. Ne glede na nezamenljivost neposredne izkušnje gledanja in srecanj v živo se zahva­ljujemo vsem sodelujocim (predavateljem na posvetu in avtorjem filmov) kot tudi clanom organizacije, Našku Kri­žnarju, Mihi Peceju, Sašu Kuharicu, Sarah Lunacek, Ti­hani Rubic in Niki Senica, ki so pomagali soustvariti oba dogodka in jih na novo premisliti tudi skozi spletno for­mo, ter seveda organizatorjem dogodka, to so Slovensko etnološko društvo, Posavski muzej Brežice in Inštitut za slovensko narodopisje pri ZRC SAZU. * Manca Filak, mag. etnologije in kulturne antropologije, asistentka – mlada raziskovalka, ZRC SAZU, Inštitut za slovensko narodopisje; manca.filak@zrc-sazu.si. Društvene strani Manca Filak Videogram iz etnografskega filma Imaginarni fantje / Unreal Boys Karla Anderssena (foto: Solomon Mekonen). Društvene strani Rok Mrvic* Posnetek zaslona z Etnološkega vecera, posvecenega zasl. prof. dr. Slavku Kremenšku, 21. 4. 2021 (foto: Saša Poljak Istenic). ZGODOVINA, MESTO IN NACIN ŽIVLJENJA V NOVI SLOVENSKI ETNOGRAFIJI: Etnološki vecer ob jubileju zasl. prof. dr. Vekoslava Kremenška Zoom, 21. 4. 2021 V sredo, 21. aprila 2021, je Slovensko etnološko društvo (SED) v sodelovanju z Oddelkom za etnologijo in kultur­no antropologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubl­jani pripravilo praznovanje devetdesete obletnice rojstva profesorja Vekoslava Kremenška, ki je zavoljo epide­mioloških razmer potekala v obliki videokonferencnega srecanja. Vecer, posvecen visokemu življenjskemu jubileju slavljenca, so organizatorji naslovili Zgodovina, mesto in nacin življenja v novi slovenski etnografiji, s cimer so ga vsebinsko zamejili na tri temeljne raziskovalne teme, v okviru katerih je Kremenšek vpeljal nove pristope in kon­cepte ter pomembno prispeval k razvoju etnološke vede na Slovenskem. Dogodek je posebej zaznamovala najmlajša generacija raziskovalcev in raziskovalk, ki so jo s prispev­ki in razmisleki o lastnem raziskovalnem delu predstavljali Daša Licen, Blaž Bajic in Veronika Zavratnik. Uvodnemu pozdravu Alenke Cernelic Krošelj, ki je kot predsednica SED v imenu društva vošcila Slavku Kremen­šku, je sledila slavljenceva zahvala za izkazano pocastitev ob njegovem osebnem jubileju, pri cemer je izrazil veliko željo, da bi z zbranimi ob prvi priložnosti nazdravil tudi v živo. Besedo sta zatem prevzela moderatorja vecera Tanja Roženbergar in Miha Kozorog. Tanja Roženbergar je zbra­nim orisala življenjsko in karierno pot Slavka Kremenška, poudarila zlasti njegovo pedagoško in mentorsko delo, ob katerem so raziskovalno in osebnostno zorele generacije slovenskih etnologov in etnologinj, ter za namecek pre­brala nekaj spominov o Kremenšku in njegovem delu, ki so bili leta 1998 zbrani in objavljeni ob njegovi upokojitvi (glej Glasnik Slovenskega etnološkega društva 38/1–2, 1998, 30–33). Miha Kozorog je nato zbranim predstavil omenjeni raziskovalki in raziskovalca, ki so v osrednjem delu srecanja spregovorili o treh temeljnih epistemoloških konceptih etnološke vede, in sicer o zgodovini, družbenih razmerjih in nacinu življenja, napovedane teme prispev­kov pa je obenem kratko osvetlil v kontekstu Kremenško­vega dela: zgodovino ne kot zgolj vsakršno raziskovanje preteklosti, temvec ustrezno razumevanje okolišcin pre­ucevanih pojavov v nekem obdobju; mesto kot splošno priporocilo etnologiji za obravnavo družbenih razmerij in procesov ter neupoštevanih družbenih skupin v mestih in torej ne zgolj mest kot takih; ter nacin življenja kot sicer nadvse pogosto in raznoliko pojmovan in definiran kon­cept, ki je številnim omogocil pogoje za opazovanje in preucevanje vsakdanjih praks, vanj pa sodijo sicer banal­ne, a za bivanje temeljne stvari, ki jih je Kremenšek ozna­ceval kot »vsebine vsakdanjega življenja«. V zvezi s tem je Kozorog izpostavil profesorjev poziv, naj se etnologi in etnologinje pri raziskovanju ukvarjajo z ljudmi, ne pa s stvarmi, ter dodal, da se z ljudmi še vedno ukvarjajo, le da pri tem stvari obravnavajo kot dejavnike, ki imajo dokaj­šen vpliv na to, kako jih ljudje razumejo in uporabljajo. Med zgodovinjenjem etnologije in etnologiziranjem zgodovine Daša Licen je z vsebino prvega prispevka vecera odprla vprašanja, ki jih je na podlagi lastnih izkušenj in opažanj iz obdobja zadnjih šestih let namenila razmerju etnologije in zgodovinopisja. Sama je kot etnologinja, ki jo zanima habsburški Trst in tržaško mešcanstvo v obdobju pred 1. svetovno vojno, za svoje raziskave izbrala izrazito histo­riografski nacin zbiranja gradiva, kriticno branje izbranih virov pa je potekalo, kot sama pravi, v etnološkem duhu. Poudarila je, da za razliko od desetletij, v katerih je deloval Kremenšek, etnologija danes nima primarno historicnega znacaja, je pa kljub vsemu historicna veda, v kateri se je, zlasti v odnosu do zgodovinopisja, marsikaj spremenilo. Dandanes sta vedi navkljub interdisciplinarnim težnjam, ki ostajajo na deklarativni ravni, verjetno bolj narazen kot kdajkoli prej, zato si je raziskovalka v želji izlušciti naci­ne, s katerimi bi se strokovnjaki obeh ved lahko (ponovno) dokopali do boljšega interdisciplinarnega sodelovanja, za rdeco nit referata izbrala presecišca obeh disciplin. Pozor­nost je najprej usmerila k etnologiziranju zgodovine, torej k delom etnološkega raziskovanja, ki so zlasti v svetov­nem merilu zaznamovali zgodovinopisje. Pod prvo tocko je navedla vecjo mero demokraticnosti etnološkega pris­topa k empiricnemu gradivu, ki za razliko od konvencio­nalnih zgodovinopisnih pristopov vec pozornosti namen­ja razlicnim obrobnim skupinam in posameznikom; pod drugo je izpostavila osredinjenost etnološke vede na po­sameznika, torej na raven konkretnega in individualnega, od koder so znali številni strokovnjaki in strokovnjakinje raziskovano umešcati v širši kontekst, kar je slovenskemu zgodovinopisju velikokrat umanjkalo; pod tretjo tocko pa je poudarila pomen vecje previdnosti etnologije pri iskan­ju t. i. resnice in ostajanju na poti sledenja idealu objektiv­nosti, cemur zgodovinopisje rado podleže. V drugem delu prispevka je Daša Licen nanizala dele zgo­dovinopisja, ki bi jih etnologija morala odlocneje posvoji­ti, zacela pa je s pomenom diahrone razsežnosti etnološke­ga raziskovanja, ki ga je poudarjal že Kremenšek, in sicer mora tudi raziskovanje sedanjosti upoštevati zgodovinski kontekst in pri tem iskati ravnotežje med historicno kon­tekstualizacijo in interno logiko dolocene kulture. Razi­skovalka je opozorila, da lahko etnološko raziskovanje po drugi strani zaznamuje skrajno poenostavljen odnos s preteklostjo, ki se pod sintagmami tipa »dobri stari casi« vzpostavlja kot protipol sodobnemu in modernemu. Nada­lje je naslovila problematiko anahronizmov, ki po njenem mnenju predstavljajo precejšen izziv, saj se marsikdo med raziskovanjem zgodovine težko izogne prepoznavanju idej in doktrin, ki v obravnavanem obdobju še niso mo­gle obstajati. Ob tem je poudarila, da so enako mocna tudi prizadevanja po povzemanju historicnih akterjev ali sku­pnosti kot koherentnih in sistematicnih, s cimer se briše nekonsistentnosti in slika mišljenje kot staticno in enovito. Vse našteto velja za raziskovanje preteklosti na obmocju današnje Republike Slovenije, ki ga je nujno postaviti v kontekst nekdanjih politicnih entitet, v kontekst kulturnih, idejnih in ekonomskih tokov, s cimer bo mogoce prese­ci dominantne nacionalne okvire razumevanja družbe. Za konec je raziskovalka svoje misli sklenila s trditvijo, da raziskovalnim problemom ni mar za vnaprej dolocene disciplinarne delitve, in dodala, da vedi z upoštevanjem predstavljenih smernic ne bi nadaljevali medsebojnega oddaljevanja, temvec bi se, prav nasprotno, meje med do­brimi etnološkimi in zgodovinskimi raziskavami zabrisale. Senzorne metodologije v urbanih etnografskih raziskavah: primeri treh evropskih mest V drugem prispevku je Blaž Bajic spregovoril o novem metodološkem pristopu, ki ga v okviru projekta Sensotra v Sloveniji uvajajo univerze treh sodelujocih mest: Ljubl­jane, Turkuja na Finskem in Brightona v Angliji. Za boljše razumevanje pomena cutnih izkušenj in zaznav v okviru etnologije in antropologije je uvodoma predstavil britanski program t. i. urbane renesanse iz 90. let, v katerem gre po mnenju Monice Montserrat Degen za paradigmatski primer nacrtnega vpeljevanja odlicnosti oblikovanja v okviru pro­jektov revitalizacije urbanih obmocij. Tovrstnim nacrtom je implicitna predpostavka, da na oblikovanje mest vpliva­jo cutne izkušnje. Raziskovalec je predstavil okolišcine, ki so privedle do tovrstnih revitalizacijskih projektov: serija kriz v Veliki Britaniji je v 70. letih pripomogla k zatonu tradicionalnih industrijskih panog, cemur so v naslednjem desetletju sledile neoliberalne reforme in prestrukturiran­je gospodarstva, v casu katerega so laburisti med preho­dom od proizvodnje k storitvenim dejavnostim iznašli t. i. kulturne in kreativne industrije, ki so se selile na prazna industrijska obmocja mest. V 80. in v zacetku 90. let so v kulturnih politikah mest prevladovale ideje o kulturi in podobi mesta kot urbanega nalicja, ki mora biti vabljivo za turiste in investitorje. Izoblikoval se je kup receptur s sorodnim potekom: dejanska ali konstruirana kriza med ljudmi vzbudi strah pred poglabljanjem krize, kar v tekmi z drugimi mesti poveca željo po privabljanju kapitala. Izvaja se korenito preoblikovanje urbanega prostora, za katerega mestne oblasti prikrojujejo urbanisticne nacrte ter izrabl­jajo možnosti javno-zasebnih partnerstev in celo nasilja v obliki fizicne prisile. Mesta s tem na doživetveni ravni tekmujejo v ponudbi domnevno lepega in prijetnega okolja za delo in bivanje, kar navzven poteka v obliki znamcen­ja. Ob tem je raziskovalec izpostavil, da je akademski pre­mislek preoblikovanja postindustrijskih urbanih prostorov že od zacetka revitalizacije oz. gentrifikacije izpostavljal vizualne in varnostne ucinke. Kritike so usmerjene zlasti proti pretiranemu poudarjanju videza urbanega prostora ter trženju in znamcenju, ki naj bi vodila v množico vizualno podobnih krajev. Taki posegi v urbani prostor z odvzeman­jem krajev spomina cloveka pušcajo izkustveno praznega, mu odvzemajo obcutek moci, poudarjanje varnosti prostora pa privede do marginalizacije in odstranjevanja družbenih skupin. Našteto je privedlo do iskanja alternativnih rešitev, med katerimi raziskovalec izpostavi cutni urbanizem arhi­tekta Mirka Zardinija, ki predvideva urbanisticni razvoj z upoštevanjem celotne cutne sfere (torej ne zgolj vidna, temvec tudi slušna, vonjalna, tipna in okušalna estetizaci­ja vsakdanjega življenja) in približevanje idealu mesta kot kraja družabnosti, sožitja in udobja. Blaž Bajic je nadaljeval s pomembnima raziskovalnima vprašanjema: kako si predstavljene procese predstavlja­ti in kako jih preucevati? Kot odgovor je ponudil meto­do opazovanja z udeležbo, ki mora temeljiti na vkljucitvi vseh cutov, in dodal, da so se kot posebej prirocne izkazale casovno in prostorsko usmerjene metode, pri katerih se ra­ziskovalci z udeleženci raziskave sprehajajo po mestu in pogovarjajo o njihovih pogledih in drugih zaznavah, kar omogoca vec nacinov sedanjega in preteklega cutnega do­življanja. Preizkušena je bila tudi metoda cutno-biograf­skih sprehodov, ki obsega transgeneracijski trenutek, velik pomen za to metodo pa ima element poti, saj sodelujoca oseba doloci pot, ki je zanjo iz nekega razloga pomemb­na. Ob sprehajanju ta oseba karseda prosto pripoveduje o preteklih in sedanjih opažanjih, pri cemer je kljucno, da poskuša na krajih doživetij in spominov ubesediti svoje misli. Cutno dojemanje stalnosti krajev na eni strani in njihove spremenljivosti na drugi spodbujata spominjanje in pripovedovanje, obenem pa omogocata primerjavo ter ugotavljanje podobnosti in razhajanj med izkušnjami sta­rejše in mlajše osebe. K temu je raziskovalec dodal, da moramo biti pri kategorizaciji po družbenih skupinah ali generacijah z metodološko-analiticnega stališca previdni, saj te skupine, ne glede na definicijo, niso homogene. Pou­daril je, da je pomembneje upoštevati družbene dejavnike in se zavedati, da so cutno-biografske pripovedi nezvedl­jive na neke domnevno objektivne kategorije, zaradi cesar je za oblikovanje predstave o pocutju sodelujoce osebe velikega pomena refleksivna raba obcutkov raziskovalca ali raziskovalke. Potrebo po takem preucevanju mest je Blaž Bajic utemel­jil z dejavniki in razmerji onkraj naše neposredne izkušnje in nadzora, ki pogojujejo spremembe naših cutnih okolij, s cimer pa se ljudje soocamo na razlicne nacine. Kot glav­na dejavnika je v kontekstu predstavitve navedel kapital in kapitalizem ter zakljucil, da je naše pocetje in akademsko razmišljanje o njem zgodovinsko pogojeno, zaradi cesar je bistveno razmišljati o cutnih izkušnjah in praksah kot vzpo­stavljanju razmerij v specificnem zgodovinskem kontekstu. Banalni vidiki nacinov življenja: obutev in obuvanje Veronika Zavratnik je v zadnjem prispevku vecera spre­govorila o obutvi, natancneje allstarkah, ki so jo v najstni­štvu navduševale, kasneje pa so ji vzbudile raziskovalno zanimanje za materialno kulturo: kako so predmeti vklju­ceni v naš vsakdan, kako jih razumemo, kako z njimi rav­namo, kako in zakaj jih uporabljamo in ali je res, da nas predmeti tudi oblikujejo? Kasneje je želela ugotoviti, ali lahko skozi predmete razume širšo problematiko potrošni­štva oz. ali lahko osvetli vsaj katero od dimenzij te proble­matike, zakaj kupujemo vedno nove stvari, kako z njimi ravnamo, kako jih shranjujemo, kako jih odlagamo, ko jih ne potrebujemo vec, in kako jih popravljamo. Ob tem je izpostavila dve znacilnosti etnološkega ukvarjanja z mate­rialno kulturo, in sicer zavedanje, da brez upoštevanja ma­terialnega sveta zelo težko razumemo družbene pojave in same sebe ter da raziskave materialne kulture zaznamuje osredotocenost na ljudi, saj nas zanima družbeni kontekst raziskovanih predmetov. V razlicnih zgodovinskih obdobjih so se raziskovanju ma­terialne kulture namenjali razlicni poudarki. Na prelomu 19. in 20. stoletja so predmete razumeli kot znacilne pri­mere lokalnih materialnih kultur, zatem so jih v prihaja­jocih desetletjih odrinili v ozadje kot spremljevalne ele­mente terenskega dela, nato pa jim je stroka v 60. letih znova namenila vec pozornosti, zlasti v kontekstu struk­turalizma in semiotike, obenem pa je to podrocje bistve­no zaznamovalo delo Pierra Bourdieuja. V 80. letih so se raziskave usmerile v vsakdanje življenje in potrošništvo. Daniel Miller je med prvimi opozoril, da je vsakdanje predmete pomembno preucevati, ker nam povejo, kako živimo naša družbena življenja, in poudaril pomen celo­vitega konteksta rabe, kar je spodbudilo študije domacega okolja (denimo vrtov, domovanj, avtomobilov). Veronika Zavratnik izpostavi, da so imele te študije znaten vpliv na slovensko etnologijo. Pomembno je postalo upoštevati razmerja med clovekom in predmetom ter se zavedati, da predmeti v uporabi niso mrtvi in nedejavni, temvec da de­javno sodelujejo pri oblikovanju družbe in posameznikov ter njihovih družbenih in kulturnih vlog. Raziskovalka je s tem nakazala, da jo zanima obutev v uporabi – kot taka nam obutev dolocene stvari omogoca, druge onemogoca, v vsakem primeru pa pogojuje obcutenje sveta okoli nas. Dolocanje mesta v obutvenem imaginariju je opredelila s pomocjo treh perspektiv: s kratkim pogledom v preteklost, z materialnostjo cevlja in z njegovo uporabo. Na primeru allstark je pokazala, kako so prešle iz košarkarske sfere v sfero subkultur. Sogovorniki in sogovornice so razisko­valki zaupali, da allstarke povezujejo z uporništvom, pro­tikapitalizmom, hkrati pa je pomembna njihova material­na sestava: najstnici preprostost, veganki rastlinski izvor, tretji osebi pa prilagodljivost obutve stopalu. Zavratnik je v povezavi s prilagajanjem obutve stopalu izpostavila dva vidika – obutev in udobje ter obutev in spominjanje. Medtem ko nam je na eni strani v uhojeni obutvi prijetno, nam je ob izbiri dogodku neprimerne obutve lahko nepri­jetno, pri cemer nam dejavnik fizicnega udobja ne pomaga iz zadrege. V zvezi s tem je uvedla družbeno komponento udobja oz. sprošcenosti in v nadaljevanju dodala, da je za allstarke znacilna dvoslojna udobnost, zaradi cesar so tako pogosta obutvena izbira. Po drugi strani dejavniki, kot je denimo dovzetnost za vplive iz okolja ali prisotnost obutve v vsakdanjiku, omogocajo prepletanje družbenih in oseb­nih kontekstov v pripovedih o obutvi, kar daje vtis, da se v uporabljenem paru cevljev povežeta preteklost in seda­njost – to so lahko npr. spomini na prvi zobni aparat, izbiro študija ali poroko. Dodala je, da obutev hkrati pridobiva materialne sledi obrabe in sentimentalno vrednost, kar pri­pomore k temu, da para cevljev ne zavržemo, temvec shra­nimo za spomin. Raziskovalka je na koncu predstavitve povzela, da je obutev funkcionalna potrebšcina, ki varuje naša stopala, in ima obenem družbeno funkcijo izrednega pomena, zaradi cesar je neizbežno del naših razmišljanj o samih sebi in o svetu, ki nas obdaja. *** Vecer ni pripomogel le k oživitvi spominov na terensko delo, kongrese v tujini, profesorjev pedagoški zanos, s katerim je predaval, ali delo, ki ga je kot raziskovalec in sokrajan opravil v rodnem Kozjem, temvec je s ponovnim obiskom slavljencevih dosežkov in predstavitvijo prispev­kov mladih v etnologiji orisal kratek, a razgiban lok: od omenjenih prvih vpeljav posameznih konceptov v sloven­sko etnologijo do poudarka današnjega stanja, prilagoje­nega potrebam sodobne etnološke vede. Organizatorji so z izbranim vsebinskim programom dosegli, da so do izraza prišle smernice casa, ki razvoj etnoloških raziskav in pro­fesorjeve misli vodijo naprej. V znamenju pogleda, uprte­ga v prihodnost, je bilo tudi darilo, ki ga je Tanja Rožen­bergar na koncu predala slavljencu – zaveza, da se ob prvi priložnosti organizira simpozij, na katerem se bo mogoce obširneje posvetiti raziskovalnim temam, obravnavanim na tem jubilejnem srecanju. * Rok Mrvic, mag. slovenistike in rusistike, asistent – mladi raziskovalec, ZRC SAZU, Inštitut za slovensko narodopisje; rok.mrvic@zrc-sazu.si. Društvene strani Rok Mrvic Društvene strani Rok Mrvic Društvene strani Rok Mrvic Društvene strani Anja Serec Hodžar* »ZGODBE SI JEMLJEMO ZA SVOJE!« Etnološki vecer s Špelo Frlic Zoom, 26. 5. 2021 V knjižnici Glasnika SED je konec leta 2020 kot 54. po vrsti izšla monografija Špele Frlic »Zgodbe si jemljemo za svoje!«: Za 2 groša fantazije in sodobno pripovedovanje na Slovenskem. Posvecena je pripovedovanju v sodobnem urbanem prostoru. Avtorica se loteva pripovedovanja kot oblike javnega nastopa, ki prenaša tradicionalno gradivo, z aktualizacijo vsebine v sodobni cas in s pripovedoval­cevim pogledom na svet pa temu gradivu daje novo ži­vljenje. Pricujoce delo je pomemben doprinos k študijam sodobnih oblik tradicij v slovenskem prostoru. Pripovedovalska dejavnost se redkeje pojavlja v sodob­nem etnološkem raziskovanju, zato je Slovensko etnolo­ško društvo na izid knjige navezalo etnološki vecer, kjer je beseda tekla tudi o knjigi, vendar ne samo o njej. Po­govarjali sta se avtorica monografije mag. Špela Frlic in urednica mag. Anja Serec Hodžar. Maj 2021 je bil sicer v znamenju rahljanja epidemioloških ukrepov, cas prvih globljih vdihov in ponovnega druženja, vendar je bil to vseeno še cas previdnosti in spremenljivega vremena. Vse to je botrovalo odlocitvi, da tudi ta etnološki vecer poteka na daljavo, prek aplikacije Zoom, in olajša udeležbo tudi obcinstvu iz bolj oddaljenih krajev. Tako smo v sredo, 26. maja 2021, ob 19. uri posedli pred (dobesedno) male za­slone in si pripovedovali o pripovedovanju. Avtorica knjige se je uvodoma zahvalila Slovenskemu etnološkemu društvu, da ji je omogocilo izdajo. Ne samo za to, da je njeno delo izšlo, ampak tudi zato, ker je pri­povedništvo na Slovenskem s tem delom dobilo temelje, teoreticne in strokovne. Hkrati gre z opisom skupine Za 2 groša fantazije za opis nekega casa, ki ga ni vec, za spome­nik skupini, ki ne deluje vec, vendar njen duh živi naprej. Monografija pomeni zacetek dialoga o pripovedovanju, ki je globlji, osvetljuje pripovedovanje z vec vidikov, ga raz­iskuje, ne zgolj opisuje. Besedilo je nastalo na osnovi magistrskega dela Špele Fr­lic na podiplomskem študiju na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete v Ljubljani. Mentorica magistrskega dela je bila dr. Mirjam Mencej, ki je kot clanica uredniškega odbora Knjižnice Glasnika SED besedilo tudi predlagala za objavo. Avtorica se spominja njunega kakovostnega in plodnega sodelovanja že iz casa študija, pa tudi spodbujanja k izdaji besedila. Odlocitev za objavo namrec ni bila lahka, saj je bilo treba besedilo te­meljito pregnesti, posodobiti in dopolniti z novimi raziska­vami, ki so nastale v vmesnem casu. Težko je bilo pisati in objaviti besedilo o ljudeh, ki so tvoji prijatelji in sodelavci. Avtorica je sama pripovedovalka, aktualna programska vodja Pripovedovalskega festivala in aktivna udeleženka pripovedovalskega dogajanja danes. Kot pravi, gradi Pri­povedovalski festival prav na temeljih, ki so opisani v tej knjigi. Gre za plodovito združevanje prakticnega in teo­reticnega in zdi se ji, da bi knjigo težko napisal kdo drug, hkrati pa jo je tudi sama težko pisala, prav zaradi te dvojne vloge – raziskovalke in raziskovanke v eni osebi. Tudi pripovedovanje zahteva raziskavo, predpripravo zgod­be, iskanje konteksta. Že samo najti zgodbo, ki poslušalce pritegne, je proces, potem raziskujemo, s cim jo lahko pove­žemo, kdo jo je povedal, kdo, kdaj in kje jo je zapisal, kakš­ne so sorodne objave motivov … Raziskovanje pripovedo­vanja pa je drugacno in Frlicevi se zdi, da se ga sploh ne bi znala lotiti, ce tudi sama tega ne bi pocela. Dobro je vedela, kaj mora opazovati, pa tudi, kaj gre verjeti pripovedoval­cem, kaj so pa »zgodbe«. Ob raziskovanju je odkrila tudi nove smeri, ki jo zanimajo. Med drugim to, kako poslušamo – torej ne, kako pripovedovalec zgodbo pove, ampak kako jo poslušalec sliši. Pri tem pogreša metodologijo takih razis­kav. Kako se sploh lotiti raziskovanja poslušanja? Zdi se ji, da bi za poglobljene raziskave poslušalstva morala razviti novo metodologijo, in to je ena od raziskovalnih poti, ki bi jo v prihodnosti še zanimala. V slovenski pripovedovalski sceni je imela pomembno vlogo skupina Za 2 groša fantazije, ki se je oblikovala na Radiu Študent. Delovala je kot kolektiv, kar je v pripove­dovalskem svetu zelo pomembno, vendar redkost tudi v širšem evropskem prostoru. Delovala je v urbanem pros­toru (vsaj vecinoma), izhaja iz neodvisne radijske postaje, tudi sam Radio Študent je deloval kot skupnostni radio. Kolektiv je pomenil predvsem dinamiko oblikovanja po­sameznega pripovedovalca – zacetnik je v kolektivu dobil mentorja, ki ga je vzel pod svoje okrilje, se tako razvijal kot pripovedovalec in scasoma sam postal mentor novim mladim pripovedovalcem. V kolektivu gre v veliki meri za prenos izkušnje, odnosa, za skupinsko skrb za razvoj, s cimer se dviguje tudi kakovost celotne skupine. To zazna­muje tako skupino kot posameznika, ki se oblikuje znotraj nje. Ceprav skupina danes ne deluje vec, je med njenimi nekdanjimi clani še vedno živ obcutek pripadnosti. V tem lahko opazimo sorazmerje z nesnovno dedišcino – tudi in­teresna skupnost lahko doseže podobno dinamiko preno­sa vešcine ali znanja, kot jo imajo razlicne skupnosti kot nosilke nesnovne dedišcine, ne glede na to, da nastane­jo v urbanih okoljih v skupini posameznikov, ki nimajo skupnega lokalnega ali sorodstvenega izvora. Kot pou­darja avtorica, je k pripovedovalski skupnosti nujno treba šteti tudi poslušalstvo, sploh tisto stalno, ki so ga imeli v Klubu Gromka. Kljub prenehanju delovanja skupine pa se pripovedovanje razvija naprej. Obstaja pripovedovalska šola, ki jo vodi Ana Duša in kjer se vsako leto na novo izobrazi nekaj mladih pripovedovalcev, ki z dejavnostjo nadaljujejo na lokalnih ravneh. To so mladi ljudje, ki v pri­povedovanju prepoznajo nekaj vec, si pa potem mora vsak pripovedovalec zgraditi svojo pripovedovalsko zgodbo, se sam uveljaviti. Ko pogledamo na pripovedovalstvo v širšem evropskem prostoru, se sprva zdi, da je v tujini ta svet zelo velik, a ko pobližje spoznamo konkretno dogajanje, ugotovimo, da spet ne tako zelo. Festivale imajo v vecini držav, obstajajo tudi društva, ponekod krovna združenja in razlicni centri. Znacaj festivalov je odvisen od tega, kdo jih organizira in s kakšno mislijo. Nekateri so zelo usmerjeni v tradicijo in v predstavljanje »pristnosti«, kakor si jo zamišljajo, kar lahko izpade precej romantizirano in zaprto. Drugi so zelo odprti, kukajo v performativne vode, tudi teme so širše, vkljucujejo na primer resnicne zgodbe. Eden bolj znanih centrov je Scottish Storytelling Centre v Edinburghu, kjer imajo raznoliko dogajanje, od pripovedovanj do s tem povezane vrste drugih dogodkov. Spet drugod zahajajo v skoraj gledališke vode. Vsi doktorati v tujini, na katere je naletela avtorica, so na­stali izpod prstov pripovedovalcev. Napisanih je bilo tudi nekaj zanimivih knjig in študij, tako da je imela kar nekaj referencne tuje literature, tudi ameriške, ne zgolj evropske. Interes poteka tudi v obratni smeri, iz tujine namrec vec­krat dobi prošnje za opise in pojasnila, kako pripovedoval­ska dejavnost poteka pri nas. Poseben izziv pri izdaji knjige »Zgodbe si jemljemo za svoje!« je pomenilo transkribiranje pripovedi. Avtorica, urednici in lektorica so se trudile poenotiti zapise govor­jene besede, pa tudi nacina govorjenja, obrazne mimike in telesne igre pripovedovalca, delno tudi odzive obcinstva. Besedilo vsebuje nekaj povezav na videoposnetke, kjer si gledalec lahko ogleda tocno tiste nastope, ki so tran­skribirani. Avtorica je v tem delu pogrešala znanje take­ga zapisovanja, ne samo pri konkretni publikaciji, že pri magistrskem delu. Z uredniškega vidika je bilo predvsem pomembno, da besedilo ostane berljivo, zato je zapis sicer poenoten, vendar ostaja na ravni neprofesionalnega bralca foneticnih zapisov. Tisti, ki bere, torej ne more besedila prebrati na nacin, kot je bil povedan, vseeno pa lahko uja­me splošne znacilnosti govora in nekatere govorceve po­sebnosti. Avtorica ugotavlja, da svojih pripovedi nikoli ni transkribirala, pravi, da clovek samega sebe težko posluša, kaj šele, da bi transkribiral lastno govorjenje. V casu epidemije koronavirusa je dogajanje v živo popol­noma zastalo. Bilo je sicer nekaj poskusov pripovedovanj prek Zooma za ucence osnovnih šol, vendar za pripove­dovalce to ni bila prevec pozitivna izkušnja. Po eni strani so »vdrli« v najbolj zasebne koticke življenj teh otrok, saj so jih videli na posteljah v njihovih domovih, v otroških sobah, kar je bilo izredno nenavadno. Po drugi strani pa niso dobili nobenega osebnega odziva, niso imeli obcut­ka pozornosti, ali jih sploh kdo posluša, ni bilo telesnega stika, odpadle so predvsem tiste najbolj subtilne stvari – tocno tisto, kar raziskovalci pogrešamo pri pogovorih z in­formatorji prek spleta. Živa izkušnja in osebni pogovor sta mnogo vec kot zgolj zbiranje informacij. Nebesedni odzivi ljudi bistveno dopolnijo pogovor, pogosto lahko povedano postavijo v povsem drugacen kontekst. Skupina Za 2 groša fantazije je zaznamovala kar precej generacij, tudi prek zgošcenk, ki so bile priložene revijama Ciciban in Cicido, kar je pomenilo, da so prišle v vsako drugo slovensko gospodinjstvo, saj sta imeli reviji v tistem obdobju bistveno višje število narocnikov kot danes. Ob spominu na podobno dogajanje na podrocju pravljic, ko je Lutkovno gledališce Maribor pripravilo predstave na podlagi zbirke Zverinice iz Rezije, ki jo je uredil akade­mik Milko Maticetov, preko posnetkov teh predstav, ki jih je predvajala TV Slovenija, pa so se z njimi srecali otroci po vsej državi, lahko ugotovimo, da so množicni mediji pomembni za ohranjanje in predstavljanje dejavnosti in prenos znanja o tradicionalnih zgodbah. Množicni mediji in pametne naprave imajo pri tem zelo pozitivno vlogo, na kar se ob splošnem prepricanju o njihovih škodljivih vplivih na otroke pogosto pozablja. Ustrezna raba sodob­nih tehnologij ima lahko pozitiven ucinek na poznavanje preteklih znanj v prihodnosti. Tudi današnji pripovedoval­ci se lažje umešcajo v prostor, kjer ljudje že nekaj vedo o pravljicah in pripovedkah. Seveda je dobrodošla podpo­ra osrednjih kulturnih institucij. Cankarjev dom od vsega zacetka gosti Pripovedovalski festival, kar organizatorjem festivala omogoca lažje izvajanje in promocijo prireditve. S knjižno izdajo in etnološkim vecerom je tudi Slovensko etnološko društvo dodalo kamencek v mozaik pripovedo­valstva na Slovenskem. Clani društva so ob zacetni popot­nici predsednice Alenke Cernelic Krošelj in ob zakljucnem pogovoru, ki so ga spodbudila vprašanja poslušalcev, spo­znali raziskovanje v tej veji folkloristike, na pripovedoval­ske predstave pa bo treba še malo pocakati. * Anja Serec Hodžar, mag. etnologije in kulturne antropologije, višja strokovna sodelavka, ZRC SAZU, Glasbenonarodopisni inštitut; anjahodzar@gmail.com. Društvene strani Anja Serec Hodžar Društvene strani Marko Smole* Pletarski mojster Franci Žuk z ucenkami (foto: Sonja Smole Možina, avgust 2021). Snemanje osilniškega in pleškega govora na Placavem skednju za predstavitev enote v Registru nesnovne kulturne dedišcine; pogovarjata sta se Cvetka Vesel in Davorka Smole (foto: Igor Kastelic, avgust 2021). POLETNA RAZISKOVALNA DELAVNICA V OBMEJNEM OBMOCJU DOLINE ZGORNJE KOLPE IN CABRANKE 14.–21. avgust 2021 Tudi letos smo, kljub ponovnim omejitvam protikoronskih ukrepov, v casu od 14. do 21. avgusta 2021 uspeli izves­ti našo delavnico v obmejnem prostoru Slovenije in Hr­vaške, kjer se nam poleg soorganizatorjev Slovenskega et­nološkega društva in Etnološke zbirke Palcava šiša Plešce vsako leto pridružita tudi regionalna muzeja z obeh strani meje: Pokrajinski muzej Kocevje in Povijesni i pomorski muzej hrvatskog primorja z Reke. Letošnja tema raziskovanja je bila vezana na ljudsko pri­povedništvo in zgodbe, ki so si jih ljudje pripovedovali v prostoru od Osilnice in Hrvatskega do izvira Kolpe. To je naravno izjemen prostor ozke doline, kamor so domaci­ni umestili pripovedi o šratlickih, cuprnicah in vilah ali bejleh žjenah pa o veliki crni kaci, ki je požirala ljudi in jo še vedno lahko najdete nad izvirom, in o v drugo kaco zakletem dekletu, ki je odklonilo od matere dolocenega snubca, volih, ki so padli v globoko jamo in so njihovi jarmi priplavali iz izvira na cisto drugem koncu Dimovca, ki ga oklepa Kolpa ... V zaselkih nad izvirom tudi o rojeni­cah, vedeževanju v risu, stolcku Svete Lucije, vejdežih, o ljudeh, ki so se lahko sporazumevali s svetom umrlih, noc­nih pticih, ki so strašili pri šoli, živahnih obicajih mladine ob varovanju mrlica … Zbrali smo kakih 18 pripovedi, ki nam jih je povedal odlicni sogovornik Drago Tomac v Razlogah, in upamo, da jih s pomocjo študentk slovenisti­ke v letošnjem letu pripravimo za objavo z ustreznim za­pisom izgovorjave. Naša želja je, da se v naslednjem letu s pomocjo domacinov in Nacionalnega parka Risnjak, ki je bil tudi eden od letošnjih donatorjev, pripravi vodnik na izvir Kolpe. Nismo pa obiskovali le sicer mocno razseljenega obmocja proti izviru Kolpe. Oglasili smo se tudi na sosednjem Hri­bu in Krašicevici, ki sta bila s kakim ducatom zaselkov po­leg Razlog najbližja izviru. Žal zaradi razseljenosti nismo našli sogovornikov, ki bi poznali še kako zgodbo. V sredo nas je obiskala ekipa Slovenskega etnografskega muzeja, ki je na Palcavem skednju in v hiši posnela predstavitev naših prekomejnih govorov, ki so vpisani tako v slovenski kot hrvaški register nesnovne dedišcine. V petek pa smo si z župnikom Josipom Tomicem iz Plešc ogledali cerkve kar treh župnij na hrvaški strani, od Broda na Kolpi navzgor, in evidentirali dela, ki jih je v njih pustila slikarska in rez­barska delavnica Petra Rutarja iz Osilnice, sicer prišleka iz Cerkna. Njegovo prvo delo je bila prav oprema cerkve v Plešcih leta 1881, kjer se je tudi porocil z župnikovo kuha­rico, kasneje pa je s pomocniki slikarji, rezbarji in mizarji opremljal mnoge cerkve po dolini in naprej po Hrvaškem. Iz Palcave šiše bomo v okviru drugega projekta nadaljeva­li evidentiranje njegovih del še v brodmoraviškem okraju in do konca leta pripravili kratko predstavitev. Tudi letošnji raziskovalni teden so spremljale prireditve. Od uvodnega predavanja Marka Smoleta, na katerem je predstavil zadnji del knjige stavbne dedišcine, prek dvodnevne rokodelske delavnice pletarstva z leskovimi vitrami, ki jo je vodil mojster Franci Žuk iz Ribnice, pre­davanj Slavka Malnarja iz Trstja, ki je prestavil narecni primerjalni slovar cebranskega in idrijskega govora, Bar­bare Riman z Reke, ki je govorila o raziskovanju obmej­nega obmocja, pekovske delavnice z družino Kastelic iz Padovega, premiere dokumentarnega filma Rasima Kara­lica iz Delnic o obdelovalcih lesa v Gorskem kotarju - na­tancneje o dveh s Cabranskega. Prvi je umetnostni rezbar Marijan Leš iz Gerova, cigar ambiciozno zastavljen relief zadnje vecerje po Da Vincijevi predlogi smo lahko nekaj dni obcudovali v razstavnem prostoru Palcavega skedn­ja, drugi je tradicionalni izdelovalec lesenih posod Josip Lautar iz Kozjega Vrha nad Prezidom. Na petkov vecer so Osilnicani predstavili svojo knjigo o osilniški kulinariki, obicaje in pesmi, ki jih prepevajo, in ob tem pripravili tudi nekaj odlicnih jedi za pokušino. Sobota po zakljucku delavnice je namenjena druženju z domacini – pohodu na Sveto Goro, kjer po maši s plesom ob harmoniki obujamo spomine na nekdanje obredne in družabne plese, po katerih je bilo nekdaj to svetišce po­znano dalec naokoli. Popoldne sledi prireditev v Plešcih, ki je bila tokrat zaradi ukrepov proti širitvi korone zunaj, namenjena pa je bila odprtju razstave o Sveti Gori, ki smo jo pripravili v sodelovanju z reškim muzejem in Palcavo šišo. Želeli smo predstaviti svetišce in slavja nekdaj in v današnjem casu, a tudi prek pripovedi, ki so vezane na ta sveti kraj in nakazujejo njegovo kontinuiteto še dalec iz predkršcanskega obdobja. Tudi ena od zgodb o Petru Klepcu je vezana na Sveto Goro. Veseli smo, da so nas z glasbo ob odprtju razveselili clani pihalnega orkestra iz Cabra, ki bo kmalu praznoval 170-letnico, pa tudi domaca muzikanta Dinko iz Kuželja in Ive iz Podvrha. Hvala vsem obiskovalcem, v tednu dni smo jih našteli pri­bližno 350 in vec, in to kljub omejitvam na meji. Drugace bi jih bilo verjetno še vec. Hvala donatorjem, ki so poma­gali pri pokrivanju stroškov: Uradu vlade RS za Slovence v zamejstvu, obcini Osilnica, obcini Cabar, Nacionalnemu parku Risnjak, Slovenskemu kulturnemu društvu Gorski kotar, Marti Blaževic, ki je organizirala naš obisk Hriba, in vsem sodelujocim z njihovimi vsebinskimi prispevki. Veseli smo, da tudi na tak nacin povezujemo ne prav eno­stavno prehodno mejo, ki deli še vedno skupno kulturno obmocje doline. Delavnica je bila organizirana s pomocjo Slovenskega etnološkega društva iz projektov, ki jih so­financira Ministrstvo za kulturo RS, kot vedno pa je or­ganizacijo, prostore in še kaj donirala Palcava družina iz njihove šiše v Plešcih. Vsi, ki si želite ogledati razstavo o Sveti Gori in Palcavo šišo, o kateri se je letos pisalo kar v treh turisticnih vodnikih v Sloveniji, lepo vabljeni, da nas obišcete v jesenskem casu. * Marko Smole, mag. elektrotehniških znanosti, vodja DS za ljubitelje pri Slovenskem etnološkem društvu in lokalni turisticni vodnik v Loški dolini; smole.marko@gmail.com. Društvene strani Marko Smole Obiskovalci odprtja razstave Povijesnog i pomorskog muzeja hrvatskog primorja Rijeka in Etnološke zbirke Palcava šiša o Sveti Gori (foto: Sonja Smole Možina, avgust 2021). Zakljucek prireditve z muzikanti z obeh bregov doline – Dinkom iz hrvaškega Kuželja in Ivetom iz Podvrha nad Osilnico (foto: Sonja Smole Možina, avgust 2021). Društvene strani Ivica Križ in Zora Slivnik Pavlin* Hiša Janeza Trdine, v kateri je prebival 23 let, do svoje smrti, s spominsko plošco, ki jo je postavila Obcina Novo mesto (foto: Borut Križ). Murkova nagrajenka Ivica Križ in dr. Daniel Brkic pred Chalupo Jaromerško na Grmu (foto: Zora Slivnik Pavlin). DRUŠTVENA RAJŽA PO NOVEM MESTU 6. september 2021 Vsakoletno društveno »rajžo«, kot imenujemo strokovne ekskurzije ob Murkovanju, smo po nekaj letošnjih zaple­tih in lanskoletni pandemiji koronavirusa izpeljali šele letos v zacetku septembra, skorajda z enoletno zamudo. Vendar smo uspeli! Ekskurzija je bila odlicno pripravlje­na, z dobro udeležbo in še boljšim strokovnim vodenjem po Novem mestu, za kar se je treba zahvaliti mag. Ma­rinki Dražumeric, Dolenjskemu muzeju, Alenki Stražišar Lamovšek, Ivici Križ. Vecina nas Novo mesto pogosto obiskuje in mislimo, da ga poznamo, vendar sem zmeraj znova presenecena nad prijetnim mestnim utripom, nad spokojnostjo starih mestnih ulic, nad prelepo smaragdno zeleno Krko, ki se pocasi vije izpod mostov in se je ne mo­reš ne navelicati in ne nagledati, ter nad drugacnim vzduš­jem, kot ga poznamo v Ljubljani. Ekskurzijo je že lani tematsko zasnovala kolegica muzejska svetovalka Ivica Križ, Murkova nagrajenka za življenjsko delo za leto 2019, in jo razdelila na dva dela. Prvi del je bil voden sprehod po Novem mestu, kjer smo si ogledali zani­mivosti, povezane z njenim preucevanjem obrti, trgovanja, šeg in družabnega življenja Novega mesta v preteklosti ter z obujanjem spominov na življenje in delo Janeza Trdine. Drugi del pa je namenila obisku Grma (predela Novega me­sta) z ogledom nekdanje Mordaxove kapele, Chalupe Jaro­merške in gradu Grm pod strokovnim vodstvom kolegice konservatorke mag. Marinke Dražumeric in pastorja Evan­gelijske cerkve Dobrega pastirja dr. Daniela Brkica. Po zboru pred SEM, kjer so se nam poleg stalne zased­be pridružili lanskoletni Murkovi nagrajenci, nekaj clanic Društva Pevska skupina Cintare, novinar Matjaž Brojan in dr. Marija Klobcar, smo se z manjšim avtobusom odpeljali Murkovanju naproti v Novo mesto, kjer nas je ob priho­du pricakala kolegica Alenka Stražišar Lamovšek, etno­loginja, ki uspešno prevzema delo dosedanje kustodinje za etnologijo Ivice Križ, ki se je lani jeseni upokojila po 40-letnem delu v Dolenjskem muzeju. Popeljala nas je na muzejski vrt Dolenjskega muzeja, ki je bil tokratni gosti­telj Murkovanja 2020, kjer nas je cakala miza, obložena z domacimi dobrotami, in kavica kot jutranji pozdrav. Ob prijetnem druženju so nas nagovorile direktorica Do­lenjskega muzeja Jasna Dokl Osolnik, ki je tudi etnologi­nja, predsednica Slovenskega etnološkega društva Alenka Cernelic Krošelj, sedanja kustodinja za etnologijo Alenka Stražišar Lamovšek in Ivica Križ. Ivica je namenila nekaj besed Dolenjskemu muzeju ter svojemu delu. Spomnila se je tudi nekaterih svojih zaslužnih predhodnikov, ki so požrtvovalno delali v etnološkem kustodiatu: Danice Zu­pancic, Janeza Bogataja in Slavke Ložar. V lepem soncnem vremenu smo se dobro razpoloženi in opremljeni s fotoaparati odpravili vzdolž Muzejske ulice. Ustavili smo se ob nekdanji Kraljevi gostilni (Muzejska 3), kjer je v podstrešni sobi, s pogledom na Glavni trg, nekaj let stanoval Janez Trdina, ob hiši skladatelja in or­ganista Ignacija Hladnika s fresko Marije slikarja Antona Ceja in ob hiši, kjer je založnik in tiskar Ivan (Janez) Kra­jec tiskal ponatis Valvasorjeve Slave vojvodine Kranjske. Z Muzejske ulice smo pogled usmerili tudi na sedanjo no­vomeško tržnico, ki je bila po drugi vojni prestavljena z Glavnega trga, kjer je nekoc stala cerkev sv. Antona s ka­sneje prizidano kapelo sv. Florijana. Ogledali smo si tudi stavbo nekdanjega Narodnega doma (kasneje se je preime­noval v Sokolski dom, po vojni Dom JLA). To je bil tudi prvi Narodni dom na Slovenskem, v njem se je odvijalo kulturno in družabno življenje narodno zavednih prebival­cev mesta. V citalnico Doma je pogosto zahajal tudi Janez Trdina. Trenutno stavba sameva, obnovili so le ostrešje, drugo še caka na obnovo. Pot smo nadaljevali do nedavno prenovljenega Glavnega trga, kjer so bili nekdaj letni sejmi in tržni dnevi in kjer se je dogajalo vse javno življenje v mestu. Sedanja mestna hiša (Rotovž) je bila dograjena ravno v letu Trdinove smrti 1905. Z mnogimi prezidavami po potresih in požarih je Glavni trg obdržal srednjeveško zasnovo z lijakasto raz­širjenim zgornjim delom. V pritlicju trških stavb so bili razlicni trgovski in obrtni lokali ter uradi, ki so se z leti menjavali. Hiša, kjer je danes Gostišce na Trgu, ima zelo dolgo tradicijo slašcicarske dejavnosti. Tam je od 18. pa vse 19. stoletje delovala tudi medicarska in svecarska de­lavnica družin Stenovec in Germ. Z najnovejšimi arheološkimi raziskavami je ob sedanji pre­novi trga stroka prišla do številnih novih spoznanj o nase­ljenosti pred samo ustanovitvijo Novega mesta leta 1365. Z Glavnega trga smo pot nadaljevali po Vrhovcevi ulici (poimenovani po zgodovinarju prof. Ivanu Vrhovcu), kjer stojita dve zgradbi, ki sta povezani z Janezom Trdino. V nekdanji Tuckovi gostilni (nato Vasicevi, sedaj Škerljevi hiši; Vrhovceva 1) sta leta 1905 nastala edina znana portre­ta pisatelja, risba Ivana Vavpotica in fotografija Hinka Do­lenca. V bližini stoji tudi stanovanjska hiša, kjer je Trdina kratek cas bival v podstrešni sobi (Vrhovceva 3). Nato smo zavili na Streliško ulico, ki vodi k nekdanjemu mestnemu strelišcu, kjer stoji hiša, ki je bila last Trdinove druge žene, gostilnicarke Urše Jerman (Streliška 2). Tja se je preselil po njuni poroki leta 1882 ter tam živel in ustvarjal do svoje smrti leta 1905. Na hiši je spominska plošca, ki mu jo je po smrti v spomin postavila novomeška obcina. Od zadnjega Trdinovega prebivališca smo po ozki ulici zavili na Šolsko ulico, kjer se nam je odprl pogled na re­ko Krko. Ustavili smo se nad nekdanjim mestnim mlinom in strojarskimi stopami za creslovino (propadajoc mlin je bil pred leti podrt, zdaj stoji tu nova stavba) in nekdanjo usnjarno, ki je bila kasneje pecarski in keramicni obrat, nato pa nekaj casa loncarska delavnica ob Krki. Pot smo nadaljevali do kompleksa franciškanskega samostana in cerkve sv. Lenarta ter stare stavbe slovite novomeške gim­nazije, ustanovljene leta 1746, ki so jo sprva vodili franci­škani (Jenkova 1). V stavbi je danes glasbena šola. Od tu smo se vrnili na spodnji del Glavnega trga in se na­potili cez Kandijski most do stavbe nekdanje Windischer­jeve gostilne, enega od prizorišc novomeške pomladi, kjer se je leta 1920 odvijala prva pokrajinska umetniška razsta­va v Novem mestu. Že nekoliko utrujeni od hoje, toplega sonca in množice in­formacij, smo se z avtobusom odpeljali proti Grmu. Ker nam je na avtobusu zmanjkovalo prostora, jih je nekaj se­dlo tudi v novomeški brezplacni elektricni minibus Leon (ime je dobil po olimpioniku Leonu Štuklju), ki je poti­skan s prizorom z ene od novomeških situl, in se odpeljali po Trdinovi ulici na Grm. Tu sta nas pri nekdanji Mordaxovi kapeli, danes Evange­lijski cerkvi Dobrega pastirja in leseni Chalupi Jaromerški, pocakala in pozdravila kolegica konservatorka mag. Ma­rinka Dražumeric ter pastor dr. Daniel Brkic. Oba sta nam podala obširno razlago o zgodovini obeh stavb in prenovi v sodelovanju s konservatorsko stroko. Notranjost cerkve smo si ogledali ob ubranem petju pevk Cintar. Chalupo – leseno stavbo (Trdinova 27), ki je bila razsta­vljena na ceško-slovanski narodopisni razstavi v Pragi leta 1895 – je novomeški tiskar in založnik Ivan (Janez) Kra­jec kot zaveden Slovenec in panslavist po koncani razstavi kupil in jo ponovno postavil na Grmu poleg Mordaxove kapele. O tej razstavi je v takratnem tisku obširno porocal tudi dr. Matija Murko in ob tem podal prve smernice etno­loške stroke na Slovenskem. Po ogledu kapele smo se s kolegico Marinko odpravili na grad Grm (Skalickega 1), ki je bil od leta 1886 do 1990 sedež kmetijske šole, danes pa tu delujeta obmocni enoti Zavoda za varstvo kulturne dedišcine Slovenije in Zgodo­vinskega arhiva Ljubljana. Pri gradu, v prijetni senci viso­kih starih dreves, nas je pozdravil vodja novomeške enote Zavoda za varstvo kulturne dedišcine Slovenije Mitja Si­mic, nas seznanil z zgodovino parkovne ureditve okolice gradu in nas vodil po parku. Ob strokovnem vodstvu mag. Marinke Dražumeric, ki nam je odstrla nekaj zgodovine gradu, smo si ogledali sobo z barocnimi poslikavami in štukaturami v grajskem stolpu ter si nazdravili s cvickom v nekdanji vinski kleti šole, kjer je Marinka spregovorila o velikem pomenu kmetijske šole za Dolenjsko in tudi o zaslugah velikega strokovnjaka Bohuslava Skalickega, ki je postavil temelje sodobnega vinogradništva in kletarstva. S tem smo tudi zakljucili strokovni del »rajže« in se z av­tobusom odpravili na kosilo v gostišce na Loki. Ker nam je po kosilu in do podelitve nagrad ostalo še nekaj casa, smo se nekateri sprehodili ob prelepi Krki, drugi pa so od­šli do Dolenjskega muzeja in si ogledali trenutne razstave; tudi stalno arheološko razstavo pod vodstvom kustosa dr. Boruta Križa. Ob 17. uri je bila v galeriji Dolenjskega muzeja slavnostna podelitev Murkovih nagrad, priznanj in listin za leto 2020 z nastopom novomeške folklorne skupine Kres, ki letos praznuje 46-letnico delovanja. Predstavili so nam nekaj dolenjskih plesov ob petju ljudskih pesmi. Tako smo »lanskoletno« ekskurzijo zakljucili v prijetnem vzdušju, ob neskoncnih pogovorih kolegic in kolegov, ki vsakokratno srecanje izkoristimo za izmenjavo mnenj, po­govore o stroki in obujanje prijateljskih stikov. * Ivica Križ, univ. dipl. etnologinja in arheologinja, upokojena kustodinja za etnologijo v Dolenjskem muzeju; ivica.kriz@gmail.com. ** Zora Slivnik Pavlin, univ. dipl. etnologinja, vodja DS za strokovne sestanke in ekskurzije pri SED; zora.slivnik@gmail.com. Društvene strani Ivica Križ in Zora Slivnik Pavlin Vinska klet v gradu Grm, kjer nas je nagovoril Mitja Simic, vodja ZVKDS, OE Novo mesto (foto: Zora Slivnik Pavlin). Društvene strani Ivica Križ in Zora Slivnik Pavlin Društvene strani Marko Terseglav* MURKOVA NAGRADA, PRIZNANJE IN LISTINA ZA LETO 2020 Utemeljitve Komisije za Murkova priznanja Sestanek Komisije za Murkovo nagrado, priznanja in li­stine je bil 29. septembra 2021. Komisija je po preucitvi prispelih predlogov odlocila, da Murkovo nagrado podeli Irene Rožman Pišek, Murkovo priznanje Katji Hrobat Vir­loget, Murkovi listini pa Marti in Alojziju Repanšek ter Društvu rokodelcev – Rokodelski center Moravce. Murkovo nagrado prejme dr. Irene Rožman Pišek za izjemne znanstvenoraziskovalne dosežke na podrocju etnologije. Irene Rožman Pišek je leta 1993 diplomirala iz etnologi­je in sociologije. Po študiju je bila pripravnica v Posav­skem muzeju Brežice, muzejsko delo pa je spoznavala še v Dolenjskem muzeju v Novem Mestu in v Slovenskem etnografskem muzeju v Ljubljani. Po opravljenem pri­pravništvu se je zaposlila na Srednji šoli za gostinstvo in turizem. Med letoma 1995 in 2000 je bila zaposlena kot mlada raziskovalka na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani, kjer je bila leta 1998 izvoljena v naziv asistentke za etnologijo. Na Oddelku je leta 2002 doktorirala z disertacijo Spolno življenje in kultura rojstva na Dolenjskem: Od Trdinovih zapisov (1870) do 2. svetovne vojne. Leta 2001 je postala sodelavka Inštituta za medicinske vede pri ZRC SAZU, kjer je bila zaposlena dve leti. Svojo poklicno pot je nadal­jevala kot docentka in znanstvena sodelavka na Fakulteti za humanisticne študije Univerze na Primorskem v Kopru. Predavala je izbrane teme iz socialne zgodovine in demo­grafske procese, raziskovala pa je tudi šege in navade živl­jenjskega cikla in družinsko življenje. Prispevke in znanstvene razprave o spolnem življenju oz. številnih tabu temah v zvezi s spolnim življenjem, z nosecnostjo, babiškimi spomini, s porodom, kulturo rojstva, z rodnostjo v tradicionalnem okolju, rojstnih in mrliških šegah, o porocnih strategijah župljanov, zunajzakonski mladostniški rodnosti v 20. stoletju in o sklepanju zakonskih zvez ter o zdravilstvu in mitologiji je objavljala v slovenskih in tujih revijah in casnikih, v zbornikih in knjigah. Njena strokovna bibliografija pokaže sto zadetkov. Nagrajenka je leta 1996 raziskovala pustovanje oz. šelmarijo v Kostanjevi­ci na Krki, ki jo je zaokrožila v študiji Kostanjeviška šelma. O magijskih in religioznih tabujih je pisala v Traditiones, kjer je objavila edinstveno pricevanje o bajeslovnem bitju Telebi. Poleg tovrstnih tem je viden nagrajenkin prispevek v obravnavah življenja suhorobarskih in zdomarskih družin v Ribniški dolini v drugi polovici 20. stoletja, preucevan­ju rasti in gibanja prebivalstva v župniji Velike Brusnice ter analizah verodostojnosti zapisov v maticnih knjigah. Glavnina njenega raziskovalnega dela je potekala v župniji Velike Brusnice pri Novem Mestu, saj je tam izvedla ob­sežno anketo o rodnostnem vedenju, družinskem življenju in reproduktivnem zdravju. S kvantitativnimi (demograf­ska analiza) in kvalitativnimi metodami (intervjuji) je tri leta raziskovala gospodarsko, družbeno in kulturno ozadje populacijske dinamike v povezavi s porodno in obporodno kulturo ter reproduktivnim zdravjem žensk. Ceprav se je nagrajenka v svojem raziskovalnem delu posvetila skorajda vecini etnoloških in univerzalnih tem, je njena osrednja rdeca nit spolno življenje in kultura rojstva, ki jo je zaokrožila v monografiji Pec se je podrla (2004). Knjiga je pustila v domaci in tuji strokovni pa tudi širši jav­nosti mocan vtis in odtis. Gre namrec za celostno obravna­vo kulture rojstev na slovenskem podeželju v 20. stoletju in za prvo celovito raziskavo tega podrocja pri nas. Do ve­cine ugotovitev, spoznanj in sintez je nagrajenka prišla z demografskimi analizami in terenskim delom. Opravljeno raziskovalno delo Irene Rožman Pišek je znova potrdilo tu­di uspešnost in ustreznost etnološkega terenskega dela kot raziskovalne metode, kadar gre za celovit vpogled v nacin življenja ter slišanje in razumevanje življenjepisov in van­je vgrajenih podatkov. Avtorica je vse dobljene podatke umestila v delovanje »politicnih, družbenih in gospodarskih procesov, ki potekajo med makro in mikro družbenim okol­jem.« Osrednja tema raziskave o kulturi rojstev – rojevanje na domu – je umešcena v življenjski ritem, povezan z viri za preživetje, z bivanjsko ravnijo, s prehranjenostjo prebival­stva in z delitvijo dela med spoloma. Celota je dobila smisel »z razkrivanjem okolišcin, v katerih je posameznik zacel ži­veti, torej z odstrtim pogledom na celoten nacin življenja in mišljenja kmetov v preteklosti.« Nagrajenko poleg delavnosti in natancnosti zaznamujeta odprtost in vztrajnost, njeno pedagoško delo in terenske vaje pa pricajo o njenem zavzemanju za prenos znanja na mlajše generacije, zavedajoc se, kako pomembno je, da »tabuizirana« dedišcina ne ostane zapušcena, pozabljena in spregledana. Murkovo priznanje prejme izr. prof dr. Katja Hrobat Virloget za knjigo V tišini spomina: »Eksodus« in Istra. Arheologinja in etnologinja Katja Hrobat Virloget je preda­vateljica in predstojnica Oddelka za antropologijo in kultur­ne študije na Fakulteti za humanisticne študije Univerze na Primorskem. Njene raziskovalne teme so antropologija spo­mina, antropologija prostora, mitologija, nesnovna dedišcina in folklora. Idejno je zastavila aplikativni projekt interpreta­cije mitske krajine v Rodiku, za katerega je lansko leto pre­jela priznanje Prometej znanosti, ki ga podeljuje Slovenska znanstvena fundacija. V lokalnem in širšem mednarodnem prostoru pa se posveca preucevanju bolece preteklosti Istre, zlasti tamkajšnjega povojnega izseljevanja. To problemati­ko je zajela v odlicni knjigi V tišini spomina: »Eksodus« in Istra, za katero ji komisija podeljuje Murkovo priznanje. Knjiga na osnovi poglobljene etnografske raziskave relati­vizira v slovenskem zgodovinopisju prevladujoco trditev o prostovoljnosti migracij na obmocju slovenske Istre po le­tu 1945. Monografija skozi izkušnje in spomine razlicnih posameznikov preverja ustreznost te teze in se sprašuje o prostovoljnosti migracij iz obalnih mest in širše. Vpogled v zaodrje individualnih odlocitev za »prostovoljnost«, ki ga razkriva avtorica, namrec pokaže, kako je bila vsaka odloci­tev dejansko družbeno-zgodovinsko, politicno-ekonomsko in še kako drugace pogojena. Delo v veliki meri obravna­va prav najrazlicnejše razloge posameznikov za izselitev ali pa za nadaljnje bivanje posameznikov v obalnih obcinah po drugi svetovni vojni. Odlika dela, ki obravnava razlicna ob­dobja, izvorna okolja, osebne in družbene položaje, je prav preseganje strogih etnicnih oz. jezikovnih predznakov. Med najpomembnejše ugotovitve monografije sodi vpogled v po­gojenost prostovoljnosti, zakaj se je nekdo odlocil izseliti ali ostati in se tudi priseliti v Istro po letu 1945. Avtorica pri tem ne rekonstruira preteklosti, se pa sprašuje o selektivno­sti spominov glede na potrebe sedanjosti in o tem, zakaj so nekateri spomini glasni in vidni, drugi pa zamolcani. Pri tem je avtorica trcila ob vprašanja kolektivne cenzure: s cim v zvezi in predvsem v zvezi s katerimi skupinami oz. vprašanji so spomini zamolcani ter kaj to pove o sodobni in pretekli slovenski družbi in razmerjih v njej. Kot je opozoril tržaški psihoterapevt Pavel Fonda, raziskava odpira eno najbolj ne­znanih, a hkrati bolecih tem tega geografskega prostora ter postavlja nujni okvir za nekakšno skupinsko psihoterapijo, za intergeneracijsko katarzo in za preseganje kolektivnih travm. K temu in k empatiji je avtorica prispevala z oseb­nim slogom pisanja, ki so ga navdihnili sodobni francoski antropologi, saj ob interpretiranju zgodovine sproti opisuje procese raziskovanja in lastno doživljanje tematike. Pluralna obravnava in priznanja razlicnih perspektiv lahko vzpostavi­ta kulturno dedišcino kot platformo za srecevanje, posluša­nje in empatijo. Gre za izvirno znanstveno delo, ki prvic v slovenšcini v ta­kšnem obsegu in poglobljeno skozi pricevanja (in obenem ob bogati teoretski literaturi) predstavlja vecstranskost po­gledov na eksodus v Istri po drugi vojni. Delo je zanimivo tako domoznanstvu naklonjenim prebivalcem obravnava­nega podrocja kot širši znanstveni javnosti, ki jo zanimajo zgodovina, politika, migracije, antropologija in etnologija. Ima pa knjiga tudi širšo in pomembno izobraževalno in osvešcevalno vlogo med mlajšimi generacijami. Murkovo listino komisija podeljuje Marti in Alojziju Repanšku. Marta Repanšek se je kot upokojena pedagoška delavka za­cela intenzivno ukvarjati z zbiranjem in dokumentiranjem ustnega slovstva Mežiške doline in širše Koroške. Danes ima impresivno bibliografijo clankov in prispevkov z etno­loško in zgodovinsko tematiko. Leta 1991 je zacela zbirati in zapisovati koroške pripovedke ter izdala pomembno knjigo Bajže s Koroške, ki so izšle v koroškem narecju in so dožive­le širok sprejem. Nato je zacela zbirati etnografsko gradivo in tematiko razširila na vse, kar je med lokalnim prebival­stvom veljalo za zanimivo. Izbrano gradivo je objavila v kn­jigi Vecna ura in uredila še zbirko etnološko-zgodovinskih zapisov domacina o pomembnejšem dogajanju v Crni, ki je izšla pod naslovom Okrogle in robate storije izpod Pece. Alojz Repanšek je leta 1975 z nekaterimi domacini zacel zbirati predmete in orodja, povezana z rudarjenjem, in za­snoval današnjo zbirko. Vizionarsko jo je umestil v prostor nekdanje kovacnice. Zbirka, ki so jo odprli lata 1980 ob 350. obletnici rudarjenja na Koroškem, je še danes deloma na prostem ter pripomore k zgodovinskemu spominu kraja in njenih prebivalcev. Alojz Repanšek, ki je sodeloval tudi pri etnološki zbirki, ni le slucajnostni zbiralec; zbral je že okrog 20.000 fotografij, povezanih s Crno in okolico, ki jih je tudi arhiviral in opremil z vsemi potrebnimi podatki. Skupaj z ženo Marto sta pomagala pri organizaciji dela za raziskave, ki jih je na Koroškem izpeljala dr. Marija Ma­karovic. S svojim temeljitim delom sta zakonca Repanšek presegla lokalno in zgolj ljubiteljsko raven delovanja. Murkovo listino prejme tudi Društvo rokodelcev – Rokodelski center Moravce. Clani društva prihajajo iz Moravške doline in tudi iz drugih slovenskih krajev. Združujejo jih dejavnosti, kot so pletenje košar, slamnatih kit, izdelava jaslic, knjig, zapravljivckov, lesenih koles, mozaikov, sedlarskih in pasarskih izdelkov, vezilstvo, šiviljstvo itd. Pri delu jih žene ustvarjalna inova­tivnost, ki je povezana s tradicijo, iz katere crpajo. Predvsem se trudijo, da kulturna dedišcina ne bi potonila v pozabo, zato prirejajo številne delavnice in razstave ter v medijih predstavljajo svoje delo. Redno sodelujejo s Slovenskim etnografskim muzejem, vsako leto pa organizirajo tudi tra­dicionalni rokodelski dan na gradu Tuštanj. V svojem 24-let­nem delovanju so izdali vec zloženk in publikacij z name­nom širjenja znanja in zavesti o pomenu ohranjanja kulturne dedišcine. Trenutno pripravljajo 20 ucnih listov, ki bodo namenjeni mentoricam in mentorjem na osnovnih šolah in drugi zainteresirani javnosti. Clani društva imajo izredno pomembno vlogo pri ohranjanju dedišcine v lokalnem in šir­šem okolju. Nekateri moravški rokodelci so na strokovnem ocenjevanju domace in umetnostne obrti pri Obrtni zbornici Slovenije pridobili tudi pozitivno mnenje in lahko uporabl­jajo znak Rokodelstvo Art & Craft Slovenija. * Marko Terseglav, dr. literarnih ved, upokojeni znanstveni svetnik; marko.terseglav@gmail.com. Društvene strani Marko Terseglav Društvene strani Ivica Križ* NOVOMEŠKI POKLON JANEZU TRDINI Govor Murkove nagrajenke za leto 2019 Današnja slovesnost bi se morala zgoditi že 11. novembra 2020, pa so nam ukrepi zaradi pandemije covida-19 to pre­precili. Zato vas s še toliko vecjim veseljem pozdravljam v Novem mestu in vam želim prijetne trenutke na Murkovi slovesnosti ter na vecernem skupnem druženju z letošnji­mi nagrajenci na muzejskih vrtovih. Najprej pa moram seveda cestitati vsem lanskim nagra­jencem, predvsem svoji dragi kolegici doc. dr. Marjanci Klobcar, Murkovi nagrajenki za leto 2020, nato pa preje­mnikom Murkovih listin - pevski skupini Cintare in Ma­tjažu Brojanu. Leta 2020 je minilo 190 let od rojstva Janeza Trdine v Mengšu in 115 let od njegove smrti v Novem mestu, kjer je živel in ustvarjal skoraj 40 let, to je dobršen del svoje odrasle dobe. Tega leta je minilo tudi 40 let od posveto­vanja Janez Trdina – etnolog, ki ga je pripravil takratni Oddelek za etnologijo Filozofske fakultete v Ljubljani v sodelovanju z Obcinsko konferenco ZSMS in Dolenj­skim muzejem ob 150. obletnici Trdinovega rojstva in je potekalo v Dolenjskem muzeju. Stroka je poudarila velik pomen njegovega etnološko naravnanega preucevanja ži­vljenja Dolenjcev in Belokranjcev v že objavljenih delih in tudi neobjavljenih zapisih, takrat še v rokopisnih zvezkih in tipkanih prepisih, shranjenih v Narodni in univerzitetni knjižnici. Zato sem za nagovor ob današnji slovesnosti pripravila besedilo o tem, kako smo se Novomešcani poklonili delu in spominu na Janeza Trdino, profesorja, pisatelja in tudi prvega etnologa na Dolenjskem. Kratkemu uvodu o Trdi­novem življenju v Novem mestu se zato na tem mestu ne morem izogniti. Novo mesto je Trdina prvic obiskal leta 1858 zaradi velike želje, da v živo sreca muzo našega pesnika Franceta Pre­šerna Julijo Primic, poroceno Scheuchenstuel. Z družino je takrat živela na dvorcu Neuhof ali Novi Dvor v Kandiji. Tedaj ni niti slutil, da se bo cez manj kot deset let tudi sam za vedno preselil v Novo mesto. Star komaj 37 let se je po suspenzu in nato prisilni upokojitvi na reški gimnaziji zaradi svojih politicnih prepricanj jeseni leta 1867 skupaj z rojakom iz Mengša, gostilnicarjem Florijanom Virkom, z Reke preselil v Bršljin pri Novem mestu. V Virkovi go­stilni, ki je stala v neposredni bližini Langerjeve grašcine, je živel štiri leta. Nato pa se je preselil v Novo mesto, kjer je nekajkrat zamenjal stanovanje kot podnajemnik. Leta 1882 se je drugic porocil, tokrat z Uršulo Jerman, vdovo po gostilnicarju Jermanu, ob kateri je našel zadovoljstvo in lasten topel dom. Po ženini smrti leta 1890 je podedo­val hišo na sedanji Streliški ulici, vendar jo je že nekaj let pred smrtjo prodal in si izgovoril brezplacno stanovanje do smrti. Umrl je 14. julija zvecer leta 1905. Ob zbrani veliki množici ljudi so ga pokopali 16. julija na starem mestnem pokopališcu. Po opustitvi starega pokopališca so njegov grob v drugi polovici 30. let premestili na novo pokopali­šce v Locni. Priznanje njegovemu ustvarjanju je obcina Novo mesto izkazala mesec dni pred njegovo smrtjo, ko mu je na seji 7. junija 1905 dodelila castno mešcanstvo. Leta 1905 je postal tudi castni clan Slovenske matice in castni obcan Mengša. Preseneca nas, da je v Dolenjskih novicah izšla le majhna notica o njegovi smrti, v naslednji številki pa kratek sestavek o njegovem življenju in delu. Novomeška obcina je svojemu castnemu mešcanu pozneje postavila spominsko plošco na njegovo hišo v Streliški ulici, kjer je živel in ustvarjal zadnjih 23 let. Podružnica Slovenskega planinskega društva (SPD) v No­vem mestu pa mu je junija 1921 postavila spominsko plo­šco v Velikem Cerovcu, saj je v svojih Bajkah in povestih o Gorjancih proslavil Gorjance, Podgorje in Belo Krajino. Na pobudo profesorja Ferdinanda Seidla so v njegov spo­min leta 1923 najvišji vrh Gorjancev Vrh sv. Jere preime­novali v Trdinov vrh. Citiram besede Ferdinanda Seidla: Razširila se je želja, da bi se priljubljenemu Janezu Tr­dini postavil spomenik ob cesti na prevalu Gorjancev od novomeške na metliško stran. Temu nasproti sem izpro­žil misel, naj bi se glavni vrh Gorjancev preimenoval v Trdinov vrh, kar bo vidnejši, castnejši in trajnejši, predv­sem oz. cenejši spomenik. (Mušic 1961: 47) Ferdinand Seidl je nato v imenu SPD sklical narodni shod v gostilni pri Zajcu nasproti orožniške postaje Vinja vas. Ob veliki udeležbi so vsi glasovali za njegov predlog in nato so s prošnjami za preimenovanje na ustrezne organe uspeli. Profesor Seidl je zapisal: »Trdina ima sedaj spome­nik, ki je cenejši kakor vsak izklesani, pa vidnejši v dalja­vo še tem bolje in trajen za vse case« (Mušic 1961: 47). Leta 1929 je bila v Novem mestu zgrajena velika nova stavba, namenjena ljudski in mešcanski šoli. Po besedah Boga Komelja je bilo to najmodernejše šolsko poslopje v Sloveniji in eno najmodernejših v državi. Mešcanska šola je dobila naziv Državna mešcanska šola Janeza Trdine v Novem mestu, ki so ga po drugi svetovni vojni opustili. V Novem mestu so leta 1930 cesto, ki vodi od Kandij­skega mostu cez Grm proti Gotni vasi in naprej v Belo krajino, poimenovali Trdinova cesta, saj jo je pisatelj nic­kolikokrat prepešacil. Leta 1955 so jo preimenovali v Tr­dinovo ulico in skrajšali za polovico zaradi širitve tovarne IMV, zato pelje zdaj le do gradu Grm, naprej pa se razteza obsežno obmocje Renaultove tovarne Revoz. Pevsko društvo Gorjanci pa je leta 1932 odkrilo spominski keramicni reliefni portret Janeza Trdine, vzidan v steno zvo­nika cerkve sv. Miklavža na Gorjancih, delo Novomešcana Ferda Avsca (enega od udeležencev novomeške pomladi). V središcu Novega mesta je po drugi vojni delovala tudi gostilna z imenom Trdinov hram. Trdinove nagrade so v Novem mestu prvic podelili leta 1954 in jih z nekaj prekinitvami podeljujejo še danes. Ob povojni prenovi mestnega jedra po nacrtih novomeške­ga rojaka arhitekta Marjana Mušica sta bila pred mestno hišo leta 1955 postavljena doprsna portreta v bronu Janeza Trdine in Dragotina Ketteja, deli akademskega kiparja Ja­koba Savinška. Dolenjska založba pa je leta 1960 izdala biografski roman o Janezu Trdini z naslovom Izobcenec, ki ga je napisala pisateljica Ilka Vašte (tudi rojena v Novem mestu). Trdinova pot, ki sta jo leta 1967 trasirali Planinsko društvo Novo mesto in Turisticno društvo Novo mesto, je vec kot 150 kilometrov dolga krožna pohodna pot z zacetkom in koncem v Novem mestu in se vije po Dolenjski, po krajih, ki jih je prehodil tudi Trdina po svoji preselitvi v Novo mesto. Trdinova ucna pot pa obsega le majhen del Trdi­nove poti. Odprli so jo leta 2011, zacne in konca se pri Planinskem domu pri Gospodicni na Gorjancih in je opre­mljena z informativnimi tablami. Trdinovo ime nosi tudi nekdanji Dom JLA, zgrajen leta 1977. Od leta 1997 je namenjen kulturi in preimenovan v Kulturni center Janeza Trdine. Dne 29. maja 1980, ob 150. obletnici Trdinovega rojstva, je potekalo strokovno posvetovanje v Dolenjskem muzeju z naslovom Janez Trdina – etnolog, kar sem omenila že v uvodu. Jeseni leta 1980 sem se zaposlila v Dolenjskem muzeju in etnolog Janez Bogataj, takrat asistent na oddel­ku za etnologijo, me je prosil za izbor slikovnih prilog za zbornik, ki je izšel po posvetovanju. Poseben novomeški likovni hommage Trdini pa predsta­vlja monumentalna keramicna stenska kompozicija v avli novozgrajene stavbe SDK, zdaj Financne uprave RS, ki jo je avtor, umetnik Tomaž Kržišnik, posvetil Trdinovim Bajkam in povestim o Gorjancih in je nastala leta 1986. Leta 2005 je pri založbi Goga v sodelovanju z Založbo ZRC SAZU ob Trdinovi 175. obletnici rojstva in 100. obletnici smrti izšla jubilejna monografija z naslovom Janez Trdina med zgodovino, narodopisjem in literaturo, uredil jo je Novomešcan dr. Marijan Dovic. Založba Goga je leta 2005 izdala tudi Gorjanske bajke, jubilejno bibliofilsko izdajo z izborom devetih najlepših besedil iz Trdinovih Bajk in povesti o Gorjancih v sloven­skem in angleškem jeziku ter opremljeno z reprodukcijami fotografij Boruta Peterlina iz serije Gorjanske bajke, ki je nastala leta 2002. Tega leta je bil v Novem mestu posnet tudi celovecerni do­kumentarno-igrani film Trdinov ravs, ki ga je režiral Filip Robar Dorin, posnel pa Studio Vrtinec iz Novega mesta. Trdino je igral Novomešcan Janez Pezelj. V prenovljeni Knjižnici Mirana Jarca so enega od prire­ditvenih prostorov za javnost poimenovali Trdinova cital­nica. Knjižnica Mirana Jarca namrec hrani bogato doku­mentarno gradivo, povezano s pisateljem Janezom Trdino. Knjižnica od leta 2015 organizira tudi Trdinov literarni po­hod na Gorjance. Po letu 2000 pa pravljicni svet Trdinovih Bajk in povesti o Gorjancih v svojih predstavah oživlja tako v obliki lutk kot kamišibaj gledališca Taus Teater iz Novega mesta s Ta­tjano Grabrijan na celu. Ob tem pregledu poklona Novega mesta Janezu Trdini so njegovi junaki gorjanskih bajk na Dolenjskem živi še danes, enako kot pomlajevalni studenec Gospodicna na Gorjancih. Moje prvo srecanje s Trdinovimi bajkami in povestmi se­ga v moje osnovnošolsko obdobje. A v spomin se mi je posebej vtisnila govorna vaja pri uri slovenskega jezika na temo ene od Trdinovih crtic iz narodnega življenja, ki sem jo imela kot dijakinja na Šubicevi gimnaziji v Ljubljani pri profesorju Joži Mahnicu, poznejšem ravnatelju Slovanske knjižnice. Tudi sama sem se kot kustosinja v Dolenjskem muzeju, kot pred menoj že Janez Bogataj, ob prihodu v muzej za­kopala v branje pretipkanih beležnic Janeza Trdine, ki jih v tipkanih prepisih hrani tudi Dolenjski muzej, izvirne ro­kopise pa NUK. Leta 1987 so nato pri založbi Krt izšli tudi v tiskani obliki pod naslovom Podobe prednikov. Janez Trdina me je nato spremljal skozi vse moje poklic­no udejstvovanje. Vsakic, ko sem zacenjala preucevanje neke teme, sem skrbno pregledovala tudi njegove zapise. Pravzaprav noben raziskovalec življenja Dolenjcev niti v prihodnje ne bo mogel mimo njegovih zapisov kot dra­gocenih virov za obdobje zadnje tretjine 19. stoletja, ne glede na to, ali se z njegovimi vcasih ostrimi opazkami in opombami strinja ali ne. Tako sem svoje poklicno srecanje s Trdino zacela leta 1980 z izborom slikovnih prilog za knjigo Janez Trdina – etno­log in svojo poklicno pot tudi koncala z izborom slikovnih prilog za knjigo dr. Janeza Bogataja Z Janezom Trdino za dolenjsko mizo, ki je izšla pri založbi Goga leta 2020. Literatura in viri MUŠIC, Marjan: Ferdo Seidl o svojem življenju in delu: V jubi­lejnem letu Seidlovega vzornika Charlesa Darwina priredil Mar­jan Mušic. Kronika: casopis za slovensko krajevno zgodovino 9/1, 1961, 36–54. * Ivica Križ, univ. dipl. etnologinja in arheologinja, upokojena kustodinja za etnologijo v Dolenjskem muzeju; ivica.kriz@gmail.com. Društvene strani Ivica Križ Murkova nagrajenka Ivica Križ med slavnostnim govorom v Dolenjskem muzeju (foto: Zora Slivnik Pavlin, 6. 9. 2021). Društvene strani Ivica Križ Razno POZIV K ODDAJI PRISPEVKOV ZA TEMATSKO ŠTEVILKO O TURIZMU Turizem je bil v zadnjem casu deležen velike pozorno­sti, predvsem zaradi upada dejavnosti kot posledice pandemije. Tudi sicer so teme s podrocja turizma za­dnjih nekaj let polnile casopise in spletne strani me­dijev, zlasti družbenih omrežij. V zadnjih 70 letih se je turizem razvil v pomembno gospodarsko panogo, ki je na globalni ravni pred pandemijo predstavljala vsa­ko deseto zaposlitev. Turizmu pa so raziskovalci svojo pozornost posvecali še pred eksplozijo ekonomske ra­sti. Velik del znanosti je turizem dolgo casa prouceval predvsem z ekonomskega vidika, v 70. in 80. letih 20. stoletja pa je turizem kot polje raziskovanja odkrila tudi antropologija, ki je pomembno prispevala k oblikovanju turizma kot samostojne znanstvene discipline (glej Burns 2004). Pionirsko delo na podrocju antropološkega raz- iskovanja pri nas je opravila Irena Weber, pomemben pri­spevek k razvoju pa so doprinesle še številne študije, ki so se ukvarjale s turizmom z vidika lokalnosti in marginal­nosti, mobilnosti, razvoja, avanturizma, t. i. backpackerjev, romanj, vikendaštva, uporabe dedišcine, pa tudi prostora, prehranske kulture idr. (med njimi Bajuk Sencar, Fakin Bajec, Gacnik, Kozorog, Kravanja, Mlekuž, Poljak Istenic, Repic, Vranješ in Weber). V precepu disciplinskih polj pa se turizem v zadnjih desetih letih vse bolj samozavestno uveljavlja kot samostojna znanstvena disciplina s svojimi metodami raziskovanja in temeljnimi teorijami (Rangus in Brumen 2016). Zadnjih 30 let so prakse in pojmovanje turizma v slovenski družbi doživeli velike spremembe. Price smo bili spremin­janjem meja in polj sprejemljivega vedenja, uveljavljanju prostega casa v razlicnih okoljih, transformaciji dojemanja turizma iz domene dela in poklica v domeno življenjskega sloga (lifestyle) ter vplivom turizma na prostorsko nacr­tovanje. Pandemija pa je sodobni mobilni družbi prinesla nove izzive in pod vprašaj postavila nekatere temeljne ka­tegorije turizma: stik kot dotik na osebni ravni in stik kot del kolektivnega dogajanja v obliki srecevanj in dogodkov; prostor in dojemanje pokrajin v razmerju med korporeal­nim in virtualnim; razdalja in oddaljenost med fizicnim in kulturnim prostorom; okus ob vecjem poudarku na zdravi, lokalno pridelani, doma pripravljeni hrani. S pojavom dru­gacnih oblik preživljanja prostega casa, kot so staycation, dela (workation) in izobraževanja (schoolcation), se izrisu­jejo nove meje in prehodi med obicajnim in neobicajnim. Aktualnost situacije, hkrati pa tudi obeleževanje naziva Slovenija – Evropska gastronomska regija 2021 sta nas spodbudila, da naslednjo številko Glasnika namenimo pre­vetritvam pogledov na turizem. Ob znanstvenih prispevkih vabimo tudi muzealce in druge strokovnjake, ki delujejo v etnologiji, turizmu, na podrocju razlicnih vrst dedišcine in popularne kulture, da nam pošljejo strokovne clanke ali porocila o razvijanju turizma na lokalni ravni, sodelovanju s turisticnim sektorjem, obeleževanju Slovenije – Evrop­ske gastronomske regije 2021 ali podobnih dejavnostih, ki osvetljujejo vlogo etnologije oz. dedišcinskih ustanov v turizmu. Gostujoca urednika številke bosta doc. dr. Boštjan Kravan­ja z Oddelka za etnologijo in kulturno antropologijo Filo­zofske fakultete Univerze v Ljubljani (bostjan.kravanja@ff.uni-lj.si) in doc. dr. Marjetka Rangus s Fakultete za tu­rizem Univerze v Mariboru (marjetka.rangus@um.si). Po­vzetke sprejemata do 15. 12. 2021, rok za oddajo prispev­kov pa je 17. 1. 2022. Razno NAVODILA AVTORJEM Glasnik SED je strokovno-znanstvena revija, ki objavlja izvir­ne znanstvene, strokovne in poljudne prispevke s podrocja etnologije, kulturne in socialne antropologije, muzeologije in sorodnih ved ter prispevke ljubiteljev etnološke vede. Uredni­štvo prosi vse avtorje, da pri pisanju, oblikovanju in oddaji svojih prispevkov upoštevajo naslednja navodila. Uredništvo sprejema izvirne prispevke (prva objava) izkljucno v slovenskem jeziku. Besedila v elektronski obliki po­šiljajte na naslova urednikov: Saša Poljak Istenic (sasa.poljak@zrc-sazu.si) in Daša Licen (dasa.licen@zrc-sazu.si). Dolžina besedila je odvisna od dogovora z urednikoma, pravilo­ma pa naj bi znanstveni clanki obsegali do najvec 60.000 znakov s presledki. Clanek mora imeti naslednjo strukturo: • naslov v slovenšcini in anglešcini • izvlecek v slovenšcini in anglešcini (do 600 znakov s presledki); • kljucne besede (do šest) v slovenšcini in anglešcini; • vsebinske opombe (tekoce, pod crto); • literatura in viri (loceno; glej navodila spodaj); • povzetek v angleškem jeziku (do 2.500 znakov s presledki); • ilustrativno gradivo oziroma priloge, opremljene s potrebnimi podatki. Na koncu prispevka navedite podatke o avtorju (ime in priimek, izobrazba, naziv oziroma poklic, ustanova, kjer ste zaposleni oziroma kjer študirate; e-naslov ali službeni/domaci naslov, ce elektronske pošte ne uporabljate). Dopišite še rub­riko Glasnika SED, kamor po vašem mnenju sodi prispevek, in predlagajte tipologijo clanka. Uredništvo poskrbi za slovensko in angleško lekturo, za prevo­de v anglešcino pa so zadolženi avtorji. Strokovni clanki nimajo izvlecka, povzetka in kljucnih besed in naj ne presegajo 30.000 znakov s presledki. Opremljeni naj bodo s podatki o avtorju prispevka, z navedbo uporabljene lite­rature in virov ter s slikovnim gradivom. Poljudni clanki, porocila, knjižna porocila in ocene razstav ali filmov naj ne presegajo 15.000 znakov s pre- sledki, opremljeni naj bodo s podatki o avtorju prispevka in mo­rebitnim slikovnim gradivom. Za vsebino prispevkov odgovarjajo avtorji. Prispevki v rubriki Razglabljanja so razvršceni po veljavni Tipologiji doku­mentov/del za vodenje bibliografij v sistemu COBISS; tipologija se doloci po predlogu avtorja, recenzentov in uredništva. Vse prispevke anonimno recenzirajo uredniški odbor in zunanji re­cenzenti; recenzije se hranijo v arhivu SED. Avtorice in avtorje prosimo, da pri objavi gradiva upoštevajo av­torske pravice drugih avtorjev in z objavo v Glasniku SED ne kršijo avtorskih pravic. Za objavo kakršnegakoli gradiva iz dru­gih publikacij in arhivov je avtor prispevka dolžan sam zagotoviti dovoljenje za objavo v Glasniku SED. OBLIKOVANJE BESEDILA: Prispevki naj bodo napisani z urejevalnikom besedil MS Word ali Open Office, v naboru znakov Times New Roman in v veli­kosti 12 pik. Besedilo strukturirajte v poglavja in po potrebi tudi v podpoglavja. Citati, krajši od treh vrstic, naj bodo postavljeni tekoce v bese­dilu med »dvojna narekovaja«; ko gre za navedbo znotraj citata, uporabite 'enojni narekovaj'. Citati, daljši od treh vrstic, naj bodo oblikovani v novem odstavku, brez narekovajev in z zamikom, da se locijo od drugega besedila. Ce gre za izjavo sogovornika, besedilo postavite ležece; kadar je del izjave ali citata izpušcen, to oznacite z […], ce pa citat dopolnjujete s svojimi besedami, te postavite v oglati oklepaj: [etnologijo]. Opombe: sprotne, velikost 10 pt. SLIKOVNO GRADIVO: Fotografije, skice, risbe, grafi ipd. naj imajo locljivost najmanj 300 dpi, format pa .jpg ali .tif. Avtorji jih pošljejo kot prilogo, v bese­dilu pa oznacijo želeno mesto postavitve. Podnapis k sliki naj bo v obliki: Slika zaporedna številka: Naslov slike (foto: avtor, datum). Slika 1: Murkovanje v Trbovljah (foto: Ivanka Pockar, 11. 11. 2018). NAVAJANE VIROV IN LITERATURE: Citiranje med besedilom: Pri pisanju uporabljamo oklepajski nacin navajanja virov in literature: (priimek avtorja, leto izdaje dela in strani), npr. (Klob- car 2014: 22). Ko v oklepaju navajamo vec zaporednih strani, uporabimo sticni pomišljaj: (Knific 2013: 96–97, 100–103). Ko navajamo vec avtorjev, reference razvrstimo po letnicah pub­likacije in jih locimo s podpicjem: (Ahlin 2013; Junge 2015; Ba­bic 2018). Dela istega avtorja z istim letom publikacije oznacite s crkami a, b, c: (Šmitek 1998: 54, 2013a, 2013b: 58). Ob vec kot treh avtorjih med besedilom (ne pa tudi v seznamu literature) navajamo le prvega: (Križnar idr. 2014), pri dveh ali treh pa na­vedemo vse: (Strle in Marolt 2014; Smole, Beno in Pungartnik 2013). Delo brez avtorja: (B. n. a. 2015: 22); delo brez letnice: (Priimek b. n. l.: 22); delo brez strani: (Priimek 2015: b. n. s.). Zakone ipd. navajamo s kratico in letnico objave (npr. ZON 1999 za Zakon o ohranjanju narave, ki je bil objavljen v Uradnem listu 13. julija 1999) oz. s prvo besedo in letnico (npr. Pravilnik 2016). Pri neposrednem citiranju vira v besedilu oklepajski navedek vedno vstavimo pred piko. Le pri daljših, izdvojenih citatih okle­pajski navedek postavimo za piko. Kadar navajamo delo enega avtorja po drugem – (npr. Fink po Simettinger 2014) – v seznamu literature navedemo le vir, ki smo ga dejansko uporabili. Navajanje v seznamu uporabljenih del: V seznamu virov in literature ne locujemo. Citirana dela so raz­porejena po abecednem vrstnem redu priimkov avtorjev. Nave­demo le reference, na katere smo se sklicevali v besedilu. Tuje kraje izdaj, kadar je to mogoce, poslovenite: Wien – Dunaj, Klagenfurt – Celovec ipd. Razno Primeri navajanja literature Monografija: PRIIMEK, Ime: Naslov: Podnaslov. Kraj izida: Založba, leto izida. HAGE, Ghassan: Against paranoid nationalism: Searching for hope in a shrinking society. Sydney: Pluto Press, 2003. PRIIMEK, Ime, Ime Priimek in Ime Priimek: Naslov: Podnaslov. Kraj izida: Založba, leto izida. MATURANA, Humberto R. in Francisco J. Varela: Drevo spo­znanja. Ljubljana: Studia Humanitatis, 2005. Tudi pri vec kot treh avtorjih se v seznamu navajajo vsi avtorji. Zbornik kot celota: PRIIMEK, Ime (ur.): Naslov: Podnaslov. Kraj izida: Založba, leto izida. REPIC, Jaka in Jože Hudales (ur.): Antropološki vidiki nacinov življenja v mestih. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fa­kultete, 2012. Poglavje iz zbornika: PRIIMEK, Ime: Naslov poglavja: Podnaslov poglavja. V: Ime Pri- imek in Ime Priimek (ur.), Naslov zbornika: Podnaslov zbornika. Kraj izida: Založba, leto izida, strani. PRINCIC, Jože: Pogled v zgodovino slovenskega podjetništva. V: Jurij Fikfak in Jože Princic (ur.), Biti direktor v casu socia­lizma: Med idejami in praksami. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2008, 21–46. Periodicne publikacije: PRIIMEK, Ime: Naslov clanka: Podnaslov clanka. Ime publikaci­je letnik/številka, leto izida, strani. KUNEJ, Drago: Med kodami skrita zvocna dedišcina Sloven­cev. Glasnik SED 54/1–2, 2014, 22–28. Navajanje revije, ki je dostopna samo na spletu: LAMBEK, Mi­chael: The value of (performative) acts. Hau, Journal of Ethno­graphic Theory 3/2, 2013, 141–160; http://www.haujournal.org/index.php/hau/article/view/hau3.2.009, 10. 5. 2015. Tematska številka periodicne publikacije: PRIIMEK, Ime (ur.): Naslov tematske številke: Podnaslov temat­ske številke. Ime publikacije letnik/številka, leto izida. SIMONIC, Peter (ur.): Solidarnost in vzajemnost v casu recesije: Razumevanje starih in novih vrednosti in vrednot v poznem ka­pitalizmu. Ars & Humanitas 8/1, 2014. Clanek iz tematske številke periodicne publikacije: PRIIMEK, Ime: Naslov clanka: Podnaslov clanka. V: Ime Pri- imek (ur.), Naslov tematske številke: Podnaslov tematske števil­ke. Ime publikacije letnik/številka, leto izida, strani. VODOPIVEC, Nina: Družbene solidarnosti v casu socialisticnih tovarn in individualizacije družbe. V: Peter Simonic (ur.), Solidar­nost in vzajemnost v casu recesije: Razumevanje starih in novih vrednosti in vrednot v poznem kapitalizmu. Ars & Humanitas 8/1, 2014, 136–150. Doktorske disertacije, diplomska dela in druge ne­objavljene študije: PRIIMEK, Ime: Naslov disertacije: Podnaslov disertacije. Dok­torska disertacija. Kraj: Naziv študijske ustanove, leto. KUŽNIK, Lea: Interaktivno ucno okolje in muzeji za otroke: Te­oretski model in zasnova. Doktorska disertacija. Ljubljana: Uni­verza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo, 2006. Primeri navajanja virov Casopisni viri: PRIIMEK, Ime: Naslov clanka: Podnaslov clanka. Ime casopisa, datum (mesec z besedo), stran(i). ŽIBRET, Andreja: Za prireditve na podeželju od obcine manj denarja. Delo, 30. april 2015, 10. Ustni viri: PRIIMEK, Ime, intervju, kraj, datum. NOVAK, Janez, intervju, Ljubljana, 15. 5. 2015. Kadar želimo ohraniti anonimnost vira, navedemo zgolj psevdo­nim, npr. JANEZ, intervju, Ljubljana, 15. 5. 2015. Arhivski viri: Ime in signatura arhivskega fonda – Ime arhiva, arhivska enota, ime in/ali signatura ali paginacija dokumenta. AS 730 – Arhiv Republike Slovenije, Fond Gospostvo Dol, fasc. 43, pg. 1332. GNI DAT 32 – Glasbenonarodopisni inštitut ZRC SAZU, Zbirka terenskih posnetkov, DAT 32, Orešje, 20. 3. 1997. Zakoni in pravni akti: KRATICA – polno ime, ime publikacije, številka publikacije, da­tum objave (mesec z besedo) Ce akt ni oznacen s kratico, zapišemo prvo besedo njegovega imena z velikimi crkami. ZON – Zakon o ohranjanju narave, Uradni list RS 56, 13. julij 1999. PRAVILNIK o urejanju in oddaji zemljišc Mestne obcine Ljub- ljana za potrebe vrtickarstva, Uradni list RS 19, 11. marec 2016. Spletni viri: Literaturo, ki je dostopna v elektronski obliki (spletne znanstve­ne revije ipd.), navajamo po navodilih za literaturo; kot spletni vir navajamo predvsem razlicne spletne strani, ki jih med besedi­lom citiramo kot (Spletni vir 1). Spletni vir zaporedna številka: Ime podstrani ali prispevka oziro­ma opis spletne strani in, ce je relevanten, datum objave; naslov spletne strani, datum pregleda spletne strani. Spletni vir 1: Arhiv Glasnikov SED; http://www.sed-drustvo.si/publikacije/glasnik-sed/glasniki, 7. 5. 2015. Spletni vir 2: MURŠIC, Rajko: Drugacnost bogati, 30. 9. 2014; https://transyuformator.wordpress.com/2014/09/30/ rajko-mursic-drugacnost-bogati/, 8. 5. 2015. Za avtorsko delo, objavljeno v Glasniku SED, vse moral­ne avtorske pravice pripadajo avtorju, materialne avtorske pravice, pravice reproduciranja in distribuiranja v Sloveniji in v drugih državah pa avtor brezplacno, enkrat za vselej, za vse primere, za neomejene naklade in za vse medije (tudi za splet) neizkljucno prenese na izdajatelja. Razno ZAHTEVA ZA POPRAVEK Slovensko etnološko društvo je od Ministrstva za kulturo 19. 10. 2021 prejelo zahtevo za objavo demantija. Glede na Zakon o medijih sklepamo, da ministrstvo želi popravek (in ne demanti) clanka, na katerega se sklicuje. Ceprav je od njegove objave minilo že vec kot tri mesece, ki jih kot rok za zahtevo popravka doloca omenjeni zakon, zahtevo objavljamo, in sicer nelektorirano v obliki, kot smo jo prejeli. Zahteva za demanti Spoštovani, zahtevamo demanti navedb v publikaciji Glasnik SED, izdajatelja Slovensko etnološko društvo. V zadnji številki Glasnik SED, št. 61/1 2021, str. 120-122 je objavljen v poglavju Muzejske strani, prispevek z naslovom »Cemu služijo muzeji in galerije danes – javnosti ali samovolji ministra za kulturo?«, avtorice Tine Ivnik. V prispevku so navedene netocnosti, ki zavajajo javnost in posledicno negativno vpli­vajo na javno podobo državnega muzeja Slovenski etnografski muzej in Ministrstva za kulturo. V prispevku avtorica predstavlja postopek imenovanja direktorja državnega muzeja subjektivno, enostransko in brez preverjanja dejstev ali pravnih podlag. Opozarjamo na sledece zavajanje. Direktorica javnega zavoda Slovenski etnografski muzej ni bila ZAMENJANA, temvec ji je POTEKEL mandat in s tem tudi sklenjena pogodba o zaposlitvi za dolocen cas v javnem zavodu Slovenski etnografski muzej. Nadalje navajanje mnenja Sveta zavoda Slo­venskega etnografskega muzeja, citat: »kot najprimernejšo kandidatko predlagala prejšnjo direktorico SEM« ne drži, saj Svet zavoda tega v svoje mnenje ni zapisal. Prav tako ni pravnih podlag, v katerih bi bilo zapisano, da mora imeti direktor javnega zavoda Slovenski etno­grafski muzej »etnološko izobrazbo«. Prednostne naloge direktorja v javnem zavodu so organizacija dela, skrb za zagotavljanje sredstev za delovanje in odgovornost za zakonitost poslovanja javnega zavoda. Za izvajanje strokovnih nalog javne službe skrbijo stalno zaposleni strokovnjaki v muzejih – kustosi, konservatorji-restavratorji in drugi strokovni delavci. Drugih enostranskih interpretacij in subjektivnih mnenj, zapisanih v prispevku ne komentiramo. Cudi nas, da je uredništvo te strokovne publikacije, ki se zaradi dosedanje kakovosti prispevkov tudi sofinancira iz sredstev državnega proracuna, sprejelo v objavo prispevek z nepreverjenimi navedbami. Služba za odnose z javnostmi Ministrstvo za kulturo Pojasnilo uredništva Clanek, na katerega se sklicuje Ministrstvo za kulturo, je porocilo o javnem posvetu Cemu služijo muzeji in galerije danes – javnosti ali samovolji ministra za kulturo?. Avtorica Tina Ivnik je v njem korektno povzela besede sodelujocih, kot dokazujejo tudi prispevki s posveta, ki jih objavljamo v rubriki Muzejske dileme v tej številki Glasnika Slovenskega etnološkega društva. Beseda »zamenjava« je uporabljena v pomenu »narediti, da kdo drug dobi, prevzame opravilo, mesto kake osebe« (SSKJ 2014) in ne namiguje, da ministrstvo ni ravnalo v skladu z zakonom oz. ustaljenimi postopki. Ostale navedbe, na katere se sklicuje Ministrstvo, izhajajo iz ugotovitev etnoloških institucij, ki so jih predstavile v pismu ministru za kulturo ob imenovanju direktorja Slovenskega etnografskega muzeja. Pismo je bilo ministru poslano 13. oktobra 2020 in je objavljeno v Glasniku SED 60/2, 2020, str. 175–176. Ne institucije ne uredništvo odziva, iz katerega bi sklepali, da objavljene ugotovitve ne ustrezajo dejanskemu stanju, nis(m)o prejeli, zato nasprotujemo diskreditaciji avtorice in uredništva. Uredniški odbor Glasnika Slovenskega etnološkega društva Cena posamezne številke | Price per Issue: 10 EUR Letna narocnina | Yearly Subscription: 20 EUR Transakcijski racun SED | SED Transaction Account Number: 02083-0016028646 NLB, d. d. Distributer | Distribution: BUCA d. o. o. Glasnik SED je indeksiran v bazah podatkov | Glasnik SED is entered into the following data bases: Anthropological Index Online (AIO RAI) http://aio.anthropology.org.uk Anthropological Literature http://hcl.harvard.edu/tozzer/al.html European Reference Index for the Humanities and Social Sciences (ERIH) https://dbh.nsd.uib.no/publiseringskanaler/erihplus/ Scopus http://www.scopus.com/ Ebsco http://www.ebsco.com/ Revijo subvencionirata Javna agencija za raziskovalno dejavnost RS in Ministrstvo za kulturo RS. Revija je vpisana v evidenco javnih glasil, ki jo vodi Ministrstvo za kulturo RS pod zaporedno št. 550. | The Bulletin is subsidized by the Slovenian Research Agency and the Slovene Ministry of Culture. The Bulletin has been entered in the record of public printed media at the Slovene Ministry of Culture under the number 550. Fotografija na naslovnici | Front Cover Photo: Na dvorišcu med garažami. Maribor, 1998. Foto: Jerneja Ferlež. | In the yard between garages. Maribor, 1998. Photo: Jerneja Ferlež. Izšlo | Published: Ljubljana, november 2021 | November 2021