Ar ^ v ^
&«w#$
?^0V>V>
>°v%vv
&&&?.
%c^v<
Iz vsebine:
• Kako slovenski socialisti in komunisti ocenjujejo preklicano stavko
stran 2
$ Kovinarji in zdravstveni delavci so stavko le preložili
stran 3
Zvezni sindikat grozi

Pričakujemo, da bo »Neodvis-nost«
vendarle dala kaj od sebe
stran 5
Borna je tvoja
plača,
Slovenec
stran 6
Ima Novo mesto res urbanistično afero
stran 7
# Na Hrvaškem nova
pokrajina, na Slovenskem Avstrijci trkajo na odprta vrata in na Kosovu desetletje napačnih korakov
stran 8 in 9
otnost
Glasilo Svobodnih sindikatov Slovenije
Glavni urednik Franček Kavčič Odgovorni urednik Marjan Horvat
,
Ljubljana, 7. septembra 1990 številka 37, letnik 49, cena 10 dinarjev

I
I
stran 4	^
1

SN
ZAKAJ SMO SE ODLOČUJ ZA STAVKO_________________________________________________________________
—	V Zvezi svobodnih sindikatov Slovenije smo se za najavo splošne stavke delavcev v Republiki Sloveniji odločili 17. julija 1990, v času, ko je izvršni odbor Gospodarske zbornice Slovenije sklenil, da Gospodarska zbornica Slovenija ne bo podpisala splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo in ko vlada še ni pokazala nobene pripravljenosti za sklepanje splošne kolektivne pogodbe za negospodarstvo in družbene dejavnosti.
—	Odločitev o razglasitvi splošne stavke delavcev v Republiki Sloveniji je bila sprejeta na seji sveta Zveze svobodnili sindikatov Slovenije, na podlagi ocene razmer in razprave o težavnem socialnem položaju delavcev v Sloveniji, na temelju zahtev delavcev in članstva v sindikatih ter 1. kongresa Svobodnih sindikatov Slovenije, da bomo organizirali splošno stavko, če ne bo podpisana splošna kolektivna pogodba.
—	Iz programskih usmeritev Izvršnega sveta Skupščine Republike Slovenije za prenovo gospodarstva, politiko zaposlovanja, osebne dohodke, lastninjenje družbene lastnine, socialno politiko in družbene dejavnosti ni bilo videti primerne pozornosti gmotnemu in socialnemu položaju delavcev. To smo si razlagali kot odklonilen odnos vlade do nujno potrebnega socialnega programa in do zagotavljanja socialne varnosti in varstva delavcev. Grozili so verižni stečajni postopki in likvidacije podjetij. Najavljeni so bili ukrepi za zmanjševanje mnogih pravic delavcev iz delovnega razmerja.
—	Rast cen in zamrznitev osebnih dohodkov (zvezni zakon) postavlja delavce v socialno brezizhoden položaj in onemogoča uveljavljanje tarifnega dela splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo.
—	Najava splošne stavke delavcev v Republiki Sloveniji je hkrati pomenila podporo celodnevni splošni stavki v kovinski in elektroindustriji Slovenije in 12-urni stavki v zdravstvu in socialnem varstvu Slovenije, ki sta že bili najavljeni za 10. september 1990.
KAJ SMO DOSEGLI Z NAPOVEDJO SPLOŠNE STAVKE DELAVCEV V REPUBLIKI SLOVENIJI_________________________________________________________________
1.	Splošna kolektivna pogodba za gospodarstvo je bila podpisana 27. julija 1990 (deset dni po najavi splošne stavke), registrirana 16. avgusta 1990 in 24. avgusta 1990 objavljena v Uradnem listu Republike Slovenije.
Z zahtevami po uresničitvi splošne kolektivne pogodbe in zavračanjem stavke s strani drugih partnerjev in nekaterih strank je splošna kolektivna pogodba doživela polno priznanje in afirmacijo. Zato v sindikatih ocenjujemo, da so ustvarjene možnosti za njeno nemoteno uveljavljanje v praksi.
Na zahtevo Zveze svobodnih sindikatov Slovenije je v Zvezni skupščini v obravnavi zakon o uveljavljanju kolektivnih pogodb.
Partnerji v kolektivnem pogajanju podpirajo zahteve sindikatov za dosledno uveljavitev bruto sistema obračuna osebnih dohodkov. Nadaljujejo se pogajanja za kolektivne pogodbe posameznih dejavnosti v Sloveniji.
2.	Sekretariat za delo nam je posredoval osnutek splošne kolektivne pogodbe za družbene dejavnosti. S tem se uresničujejo zahteve delavcev in članov sindikata v družbenih dejavnostih za njihov enakopraven položaj z delavci v gospodarstvu.
3.	Predstavniki sekretariata za delo so na pogovoru zagotovili Zvezi svobodnih sindikatov Slovenije, da bodo resorni organi Izvršnega sveta Republike Slovenije do konca septembra 1990 pripravili socialni program. Izdelava socialnega programa je predvidena tudi v programskih izhodiščih dela Izvršnega sveta Skupščine Republike Slovenije.
4.	Tudi na podlagi naših zahtev pripravljajo v vladi nacionalne programe za posamezne družbene dejavnosti in sistemsko zakonodajo.
Ugodili so naši zahtevi, da se z letošnjim šolskim letom ne uvedejo individualni prispevki za izobraževanje, pri čemer je bil upoštevan težaven socialni in materialni položaj slovenskih delavcev.
5.	Uspeli smo, da v občinah selektivno povečujejo stanarine — ob upoštevanju dosežene ravni stanarin ter ekonomskega in socialnega položaja delavcev v posamezni občini.
6.	Ustavili so se verižni in stihijski stečaji podjetij, kar je tudi posledica naših zahtev. Zato podpiramo prizadevanja Izvršnega sveta Skupščine Republike Slovenije, da bi tudi v prihodnje pravočasno poiskali vse možne rešitve za preprečitev stečajev tistih podjetij, ki imajo razvojno, programsko in tržno perspektivo.
7.	Ostajajo pa tudi neuresničene zahteve. Zveza svobodnih sindikatov Slovenije in sindikati dejavnosti Slovenije bomo še naprej vztrajali pri njihovi uresničitvi.
Stavkovni odbor Zveze svobodnih sindikatov Slovenije ugotavlja, da smo uspeli z večino stavkovnih zahtev, da se ustvarjajo možnosti za dogovarjanje med vlado, zbornico in sindikati za demokratično reševanje problemov delavcev. Zato stavkovni odbor Zveze svobodnih sindikatov Slovenije
preklicuje za 10. september 1990 napovedano splošno stavko delavcev v Republiki Sloveniji.
Predsednik
stavkovnega odbora Zveze svobodnih sindikatov Slovenije
MIHA RAVNIK
I
I
Stavkati ali ne
Priznam, da o napovedani splošni stavki nisem imela mnenja, dokler se niso začela množiti obvestila strank in vlade v zvezi z njo; sedaj pa mislim, da je potrebna! Že sam ton teh sporočil in jasno povedano sporočilo vlade, da se s Svobodnimi sindikati ne bo pogovarjala, ker niso njeni, so vzrok za stavko! Nikjer po svetu si vlada ne more izbirati sindikalnih sogovornikov, pa naj gre za »socialno« ali »politično« stavko (kot da socialna vprašanja niso politika!) in če je kaj naredilo nameravano stavko politično, jo je prav takšno vladno stališče.
Argumenti proti stavki ne zvenijo posebno prepričljivo. Da gre za politično stavko? Prvič, če je neka stavka pripravljena in izvedena v skladu z zakonodajo - čeprav drži, da je naša zakonodaja še pomanjkljiva, vendar velja! - nima nihče pravice razsojati o motivih, ki so »zadaj«. Drugič, ta vlada ni bila izvoljena s stoodstotno večino, torej je logično, da sto odstotkov ljudi ne podpira njene politične opcije; kaj je slabega v tem, če se to javno pokaže? Sploh pa v stavko nihče ni prisiljen in za vlado je stehtanje njenega ugleda kvečjemu koristno. Drug argument, češ petinštirideset let niste stavkali, zdaj pa, je neumen; saj zato pa o preteklih petinštiridesetih letih nimamo dobrega mnenja! Drugačen sistem se ne bo ustvaril zgolj s tem, da v vladi sedijo ljudje iz različnih strank, drugačen sistem pomeni drugačno vedenje vseh. In demokracija, na katero se vsi tolikokrat sklicujemo, ne nastane z demokratičnimi volitvami; demokracija nastane s »splošno uporabo«, se pravi, z ravnanji vseh struktur. Da se v obdobjih gospodarske stagnacije ne stavka? S to pravljico bi lahko preprečili vsako stavko; kateri delodajalec ali pa vlada pa ni sposobna dokazati, da je zanj prav ta trenutek kritičen? Poleg tega pa socialni mir dokazano ni nujni pogoj za razcvet. Avstrija je, denimo, država, v kateri skoraj ne stavkajo; resje napredovala. Toda prav tako, celo bolj je napredovala Italija, v kateri mnogo stavkajo.
V Poljski, denimo, odkar vlada Solidarnost, ni stavk, pa dežela ni vzcvetela. Skratka, grožnje, da bi stavka ogrozila dober vladni program, so popolnoma »politične«. Da se ta vlada ne čuti odgovorno za težke razmere, saj je v sedlu komaj nekaj mesecev? Ta odgovor pa ni popolnoma pošten. Res je, v tem času vlada ni mogla spremeniti vsega; pa saj tega od nje ni nihče pričakoval. Lahko pa bi bila potegnila nekaj konkretnih potez, ki bi dajale vero; namesto tega je začela govoriti, da mora »popolnoma spremeniti sistem« in se tako ujela v staro zanko. Kolikokrat v pretekosti pa smo slišali, da je treba samo počakati, da bomo spremenili sistem, uveljavili ta ali oni sistemski zakon, pa bo naenkrat vse cvetelo? Stvar nikoli ni delovala in tisti, ki mislijo, da zgolj zato, ker so nekoč to govorili nepravi ljudje, zdaj pa to govorijo pravi, bodo kmalu spoznali, da živijo v bridki zmoti. Ne mislim, da spremembe sistema niso potrebne, nujne so; ampak papir sam po sebi ne prinese nič, praktična politika se dela vsak dan, s konkretnimi ukrepi, z »umazanimi« podrobnostmi. Te pa, kolikor jih je vlada pokazala doslej, ne zbujajo pretiranega zaupanja. Vlada se je šla pogajat z Markovičem o nabornikih, kar je hvalevredno; ni pa se šla pogajat o nekaterih zadevah v zvezi z gospodarstvom, čeprav se vedno sklicuje na to, da je zaradi »zveznih« rešitev nemočna. Vlada je imela korajžo, da je spravila skoz parlament nekaj zadev po hitrem postopku, recimo znameniti moratorij; prav, vsi se strinjamo, da je popravljanje krivic nujna naloga, če pa je stanje v gospodarstvu res tako katastrofalno, kot ga označuje, potem je prav gotovo vsak korak za rešitev še nujnejša naloga, saj sicer ne bo nikogar, ki bi sploh lahko popravljal krivice!
Težko rečem za druge panoge, toda nekoliko spremljam razmere v zdravstvu in menim, da imajo delavci na tem področju kar dosti vzrokov za stavko. Z znamenitim »razbremenjevalnim« manevrom jim je vlada zmanjšala sredstva, ne da bi na drugi strani, pri porabi ukrenila kar koli, razen priporočila, naj pač bolj smotrno gospodarijo. To pa pomeni, če stvar očistimo sprenevedanja, naj si zmanjšajo plače. Kakor koli namreč obračamo stvar, spreminjamo normative, način štetja in zaračunavanja storitev itd., ostaja dejstvo, da je strošek zdravstva sestavljen iz dveh postavk: iz plač zaposlenih v zdravstvu in stroškov za opremo, zdravila, sanitetni material.
Negospodarnosti v zdravstvu, ki brez dvoma so, niso tako preproste, da bi jih lahko odpravili z varčevanjem; so predvsem v ugodnostih, kijih uživajo pacienti: dostopnost, z drugimi besedami veliko število ambulant v raznih krajih, odprtost vseh oblik, do vrhunskih storitev, vključno z zdravljenjem v tujini za vse sloje, pa dejstvo, da nimamo razvitih nekaterih spremljevalnih dejavnosti, ki bi posrkale del pretežno »socialnih« primerov, ki pač obremenjujejo zdravstvene ustanove, ker jih preprosto na cesto ni mogoče postaviti, drugam pa ne morejo.
Zdravstvo je dejavnost, ki je v Sloveniji nedvomno najbližje od vseh - mislim tako družbene kot gospodarske - tistemu, kar običajno hrepeneče poimenujemo »Evropa«. Ne le da so naši zdravniki cenjeni tudi drugod po svetu, na mnogih področjih tudi naše ustanove prav nč ne zaostajajo za evropskim standardom. To pa je bilo v nemajhni meri doseženo z manj denarja kot drugod, na »etični« pogon, kot bi rekli v zdravstvu. Pametna oblast bi to izrabila, ne pa jemala kot dokaz, da je zdravstvu vendarle mogoče kaj odvzeti. Ne nazadnje: pred kratkim sem v časopisu prebrala, kako župan neke občine, v kateri zdravstveni dom nima denarja za plače, izjavlja, da je kar prav, če bodo naslednje tri mesece brez plač, ker so v prvi polovici leta zapravili preveč; z njimi pa se bo pogovarjal, ko bodo prišli prosit za ukrep družbenega varstva! Vseeno je, ali je takšno surovo definicijo res dobesedno izrekel predstavnik oblasti ali pa jo je zaostril sam novinar; v vsakem primeru kaže na pomanjkanje občutka. Je že res, da so tudi zdravstveni delavci samo ljudje, toda med tovarno čevljev in med zdravstveno ustanovo je vendarle neka razlika! Oblast, kakršnekoli barve je, je za zdravstveni dom vedno bolj odgovorna kot za tovarno in dejstvo, da zdravniki ne bodo dobili plač, je njen problem, pa če se ga skuša še tako otresti!
Če bodo stavkali delavci v zdravstvu - čeprav stavka v takšni iejavnosti praviloma nikoli ne more računati na velike simpatije vnosti, - bodo stavkali predvsem proti svetohlinskemu odnosu do h, ki jim pravi, češ, gospodarite racionalno, hkrati pa od njih eva, naj spoštujejo zakon in se vedejo »etično«, svoje »težavice«. ? na primer dejstvo, da nimajo denarja, pa naj rešujejo sami!
Marija Cigale
Odzvali so se takole:
Slovenski socialisti
Podpiramo vas, vendar premislite
Zapleti ob napovedani splošni stavki ZSSS žal preraščajo v politično merjenje
V ponedeljek, 3. septembra 1990 je »vlada v senci« svojo sejo skoraj v celoti namenila slabšanju položaja v slovenskem gospodarstvu. Ocenila je, da Markovičevi ukrepi prirejanja jugoslovanskega gospodarstva evropskim razmeram nekatere panoge brutalno in neodgovorno izpostavljajo tuji konkurenci j Potem ko so
moči med sindikalnimi organizacijami na Slovenskem.
Za slovenske socialiste je
zvezne vlade gospodarski prostor desetletja zapirale pred tujimi vplivi, hitimo zdaj v drugo skrajnost in cele panoge puščamo brez sleherne zaščite in pomoči. Zato bo slovensko vlado pozvala, naj se upre taki »tržni politiki« zvezne vlade in obenem izoblikuje smotrno zaščitno politiko slovenskega gospodar-
večji del zahtev ZSSS razumljiv in sprejemljiv, dvomimo pa, da je poziv k splošni stavki
stva. Cilj te politike mora biti izenačevanje naših pogojev gospodarjenja z evropskimi, vendar pa mora vlada z drugimi ukrepi na področju spodbujanja izvoza, monetarne in zaposlitvene politike pospešiti gospodarsko prestrukturiranje Slovenije. Od zvezne vlade naj zahteva petletni načrt selektivnega prilagajanja carinskih predpisov, da bi tako podjetjem omogočila srednjeročno proizvodno naravnanost.
»Vlada v senci« je tudi sklenila organizirati strokovni posvet o jugoslovanskih razsežnostih slovenskega gospodarstva in možnih posledicah različnih variant uveljavljanja slovenske suverenosti.
O napovedani splošni stavki pa je »vlada v senci« na pobudo ZKS-Stranke demokratične prenove sprejela tole
JAVNO IZJAVO:
Splošna stavka je no najmočnejših sredstev, ki jih imajo zaposleni na voljo, da opozorijo na prizadetost svojih interesov, zato jo je treba uporabljati skrajno varčno. Obe sprti strani, Zveza svobodnih sindikatov Slovenije in vlada, bi morali sesti za pogajalsko mizo in poskflšati konflikt preseči brez ustavljanja proizvodnje, ki je tako kot družbena produktivnost dela globoko pod ravnijo prejšnjih let. Ne dvomimo o legitimnosti nekaterih sindikalnih zahtev niti o naporih dela vlade pri reševanju težkega gospodarskega stanja, zato bi bila napovedana stavka prenagljena, dokler niso izčipane vse možnosti za dialog in sodelovanje. Vlado pozivamo, naj takoj ustanovi okroglo mizo za sindikalna vprašanja ter pripravi program ukrepov za zajezitev nenehnega poslabševa-nja položaja delavcev. Kot »vlada v senci« smo pripravljeni pri tem vsestransko sodelovati
Za »vlado v senci«
Emil Milan Pintar Ljubljana, 3. 9. 1990
ustrezen način in metoda za razreševanje nakopičenih težav v slovenskem gospodarstvu. Ambicije ZSSS po večji prisotnosti v slovenskem prostoru in po prekinjanju tradicije partijskih sindikatov se ne bi smele mešati z iskanjem najustreznejših metod za pomoč delavcem. S tem postaja delovanje ZSSS v resnici bolj politično kot pa sindikalno oziroma socialno solidarnostno. Spričo tega na ZSSS letijo očitki, da hoče s stavko zrušiti novo vlado in novo oblast. Pri tem pa je treba reči, da bo velika večina stavk na Slovenskem še dolgo časa naperjena prav proti vladam.
Vse dotlej, dokler delavci ne bodo imeli možnosti svojega nezadovoljstva usmeriti zoper konkretnee delodajalce.
Splošna stavka je nasploh, kot ena od metod sindikalnega delovanja, največkrat povezana s političnimi razmerami v določeni družbi. Socialisti zato menimo, da bi ZSSS lahko predlagala drugačne metode in načine za reševanje kritičnih razmer, posebej denimo v kovinarstvu, tekstilni industriji, tudi zdravstvu, šolstvu in drugod.
Splošna stavka je potemtakem po nepotrebnem dobila prizvok politične stavke. Res je namreč, da si bržkone nihče od tistih sindikalnih voditeljev, ki brezprizivno trdijo, da j je poziv ZSSS čisto politične narave, ne upa denimo k žele-zarjem na Ravne, ki imajo 3000 din in manj plače in jim reči, da je njihov obup in upor čisto politične narave? Stiska delavcev je tako nesporno življenjsko dejstvo, da ga ne more in ga ne bo prikrila nikakršna ideologija ali poziv k neki novi politični ali pač domovinski zavesti, lojalnosti do katerekoli vlade itd.
Neuspešna splošna stavka lahko največ škode povzroči tistim gospodarskim dejavnostim oz. podjetjem, v katerih bi bila »delna stavka povsem upravičena, nesporna, bržkone deležna podpore ne le socialistov, pač pa tudi drugih političnih subjektov na Slovenskem.
Ne strinjamo se niti z očitki zoper ZSS, češ da je kakršnakoli stavka v tem trenutku Slovenije nepotrebna in odveč, ker domovina bojda preprosto ne premore dovolj denarja. Taka argumentacija zoper stavke je za vsako sindikalno gibanje hudo sporna.
V končni posledici lahko tako razmišljanje privede do absurda, po katerem je smiselne stavkati samo v bogatih družbah, delavec v revnih družbah oziroma državah pa svoje stiske ne more izražati s stavko, ker je menda nesmiselna.
Pravica do stavke je splošna in temeljna človekova pravica in naj se ne ponovi čas, ko sta komunizem in samoupravna ideologija delavca prepričevala, da je stavka pravzaprav nesmiselna, ker stavka sam proti sebi.
Če smo povsem jasni: vztrajanje pri pozivu k splošni stavki bi lahko pomenilo hud poraz za celotno sindikalno gibanje, in to ne glede na ime, ki ga katero od sindikalnih gibanj nosi.
Socialistična stranka Slovenije
Troedinost
Za 10. september napovedana in preložena splošna stavka v Sloveniji v režiji dedičev povojnega sindikalnega organiziranja delavcev na ravni ozimnice in svinjskih polovic je dobila vse potrebne atribute nelegitimne politične stavke. V dvobojegramih z vlado, gospodarsko zbornico in drugimi (samozvanimi) sindikalnimi nasledniki se je namreč izkristalizirala bitka, v kateri je delavčevo preživetje zgolj strelivo, cilj pa politično obvladovanje ali (zlo)raba prvorazrednega bojevnika - nezadovoljnega državljana.
Balast argumentov ZA in PROTI splošni stavki ne more skriti omenjene ugotovitve, predstavlja pa uspešno kamuflažo za nesposobnost oziroma neodgovornost vseh, ki so več kot mesec dni sodelovali v »stavkovnem dialogu«. Pn tem ni izvzet nihče, ne vlada, ne gospodarska zbornica, ne svobodni sindikati, ne Neodvisnost. Izvršni greh pa je, da vsiljujejo v slovenski družbenogospodarski prostor ideološko namesto resnično sicialne mirovne pogodbe.
Razlog je preprost. Slovenija se na svojem političnem in gospodarskem razpotju srečuje z vsemi elementi, ki narekujejo državni (nacionalni) konsenz v bitki za gospodarsko preživetje, nima pa kvalificiranih pogodbenih strank za ta sporazum. Svetovne izkušnje, med njimi je ena izrazito plastičnih izraelska izpred treh let. ko so s pogodbo med delodajalci, sindikati in vlado obrzdali rušilna inflacijska gibanja v tej državi, namreč narekujejo to »troedinost«.
Bistvo problema je očitno. Slovenija danes nima kvalificiranih dveh pogodbenih strank, in sicer sindikatov in delodajalcev, kar je izrazit davek preteklemu razvoju, vse pa kaže, da tudi ni prave volje vlade, da bi vzpostavila ustrezne mehanizme, da bi prišlo vsaj do nekakšnih analognih rešitev. V tej luči je splošna stavka, napovedana za 10. september ali 12. december, prav toliko potrebna kot nepotrebna, prav toliko legitimna kot nelegitimna in socialna kot politična. Govoriti o škodljivosti ali koristnosti (nekaj)urnega delovnega mrtvila v naši republiki pa je popolnoma' neproduktivno, dokler edma že konstituirana pogodbena stranka - vlada - zavrača dialog na to temo. Time out do decembra je pravzaprav dobrodošel za poravnavo tega dolga. Račun za prelaganja nacionalne gospodarske pogodbe pa utegne priti že veliko prej.
Dejan Kovač (Dnevnikov komentar)
ZKS - SDP
Bi, če bi ostali nedolžni...
Vlada in kovinarji naredili korak naprej
Priznanje partnerstva
Stavkovni odbor je sklenil:____
V torek, 4. septembra, je bilo konec negotovosti o napovedani splošni stavki v kovinski in elektroindustriji Slovenije. Na seji stavkovnega odbora panožnega sindikata so namreč sklenili, da napovedano stavko preložijo na 12. december, da bi s tem »...dokazali svojo skrajno stropnost in pripravljenost na sodelovanje ter da bi porajoči demokratični oblasti pomagali iz gospodarskih in socialnih zadreg.«
Negotovosti torej ni več, ta ponedeljek bo za kovinarje spet normalen dan. Ostaja vprašanje, kdo je s to preložitvijo največ pridobil. Širše gledano je največ pridobilo slovensko gospodarstvo, ki se je izognilo dodatnim stroškom in šoku, če bi do napovedane ustanovitve dela res prišlo. S te strani je preložitev stavke zelo pametna poteza, saj bi že vsak rahel potres dodobra poškodoval slovensko gospodarstvo, ki stoji trenutno na zelo majavih temeljih. Po drugi strani pa se bojim, da bo položaj čez tri mesece še veliko slabši in bo čas za stavko bolj neprimeren, saj bo to pomenilo tudi razsutje tistih podjetij, ki bodo do takrat preživela.
S preložitvijo stavke je veliko dobila tudi vlada. Glede na odnos, ki ga je pokazala do zahtev sindikata kovinske in elektroindustrije ter ves trud, da stopijo v stik s stavkovnim odborom, je izkupiček maksimalen. Dovolj je bil le telefonski pogovor in pristanek na začetek pogajanj, na katerih pa so ugotovili, da sta si obe strani v bistvu enotni v svojih stališčih in da je le malo razhajanj. Če je tako, zakaj pa potem tak ignorantski odnos
Stavkovni odbor sindikata kovinske in elektroindustrije Slovenije je 4. septembra sklenil naslednje:
1.	Zavračamo ocene, da pripravljamo politično stavko, rušimo demokratično izvoljeno oblast in obujamo razredni boj.
Prepričani smo, da sindikat ne potrebuje politične stavke. Vse bolj pa je očitno, da jo potrebujejo nekateri strankarski krogi, za kar bodo morali pred delavci in volilci prevzeti v prihodnosti vso odgovornost.
2.	Videti je, da vlada resno preučuje naše stavkovne zahteve, da preprečuje stečaje, pripravlja socialni program, celovitejšo ekonomsko politiko in podobno.
3.	Stavkovni odbor sprejema pobudo Gospodarske zbornice Slovenije za preložitev stavke, s čemer bi ustvarili možnosti za uveljavitev zahtev sindikata.
Ugotavljamo, da je splošna kolektivna pogodba že podpisana, z ustreznimi strokovnimi združenji pri Gospodarski zbornici Slovenije pa potekajo pogajanja o panožni kolektivni pogodbi in njenem podpisu.
4.	Vlada in ustanove sistema pa v zadnjem času kljub temu do naših zahtev niso več ravnodušne: 4. septembra so nas predstavniki vlade obvestili, da pristajajo na pogajanja, ki so se
začela na predlog sekretarja Sekretariata za industrijo in gradbeništvo, Izidorja Rejca, 5. septembra 1990 ob 9. uri.
5.	Da bi člani Sindikata kovinske in elektroindustrije dokazali svojo skrajno strpnost in pripravljenost na sodelovanje in da bi porajajoči demokratični oblasti pomagali iz gospodarskih in socialnih zadreg prestavljamo splošno stavko delavcev kovinske in elektroindustrije na 12. december 1990.
6.	Delavcem v kovinski in elektroindustriji pa predlagamo, da se do 10. septembra letos sestanejo na zborih delavcev (delnih zborih, zborih delovnih ljudi), na katerih naj sindikalni zaupniki razložijo vzroke za preložitev celodnevne splošne stavke kovinske in elektroindustrije Slovenije.
7.	Stavkovni odbor bo v prihodnjih 90 dneh stori vse, da bodo pogajanja z vlado in vladnimi ustanovami učinkovita, o čemer bo članstvo sproti obveščal.
8.	Stavkovni odbor zavrača vse napade na vodstvo ZSSS, ker je le-to nudilo vso podporo splošni stavki kovinske in elektroindustrije Slovenije.
vse dotlej, ko so vsi pozivi naleteli na gluha ušesa in s strani vlade ni bilo niti najmanjšega odgovora? Odgovor je lahko le ta, da se vlada zaveda. svoje moči, da bo, ne glede na zahteve sindikata, lahko uveljavljala svoj prav. Zato si je poceni kupila mir za naslednjih sto dni.
Po vsem tem je videti, kot da je s preložitvijo stavke še največ izgubil sindikat. Pa ni tako. Sindikat je dobil tisto, za kar se mnogi potegujejo, to pa je uradno priznanje s strani vlade kot partnerja v pogajanjih. To pomeni, da ga bo morala upoštevati tudi vnaprej in bo odpadlo vsako zanikanje legitimnosti njihovega delo-
Univerzitetni klinični center v Ljubljani nasprotuje 12-urni stavki v zdravstvu kot tudi enourni splošni stavki vseh delavcev. Tako so na začetku septembra soglasno sklenili predstavniki sindikatov te osrednje zdravstvene ustanove v Sloveniji. UKC dokaj dobro posluje, medtem ko se preostalo zdravstvo bolj ali manj utaplja v rdečih številkah.
Ob koncu julija je namreč UKC podpisal dokaj dobro pogodbo z republiko, točneje z republiško upravo za zdravstveno varstvo. Pogodba rešuje likvidnostni položaj v UKC in mu omogoča normalno poslovanje do konca leta. Republika je s pogodbo obljubila, da bo do srede septembra poravnala dolg iz preteklosti: gre za 260 milijonov dinarjev in tekoče obresti. Zagotovljena bodo tudi .akontacijska sredstva do konca leta. Kot je ocenil predstavnik poslovodnega odbora, je to v zadnjih dveh letih najugodnejša pogodba za klinični center, čeprav bodo poslovno leto zaključili z izgubo.
Nekaj misli iz razprave, ki so se je udeležili poleg predstavnikov svobodnih sindikatov tudi drugi sindikati v zdravstvu, ki so pravzaprav imeli glavno besedo: Čas stavke je neprimeren, način organiziranja tudi, stavka je preuranjena. Sindikat ne izhaja iz potreb delavca, ampak hoče le vplivati nanj zaradi političnih ambicij. Delavci v, UKC ne vidimo jasnih ciljev, da bi se lahko karkoli izboljšalo. Stavko v zdravstvu bi morali organizirati pred desetimi leti, ne pa danes. Stavka je orožje, vendar z orožjem lahko streljamo v prazno in v tem primeru je tako. Predlagali so, da bi morali ponovno ugotavljati, koliko je zares članov v svobodnih sindikatih.
Mirne duše lahko zapišemo, da je UKC značilen primer, kako je stavka padla na delavski solidarnosti, ki jo je vlada spretno razbila in da je v prerekanjih za in proti njej šlo predvsem za merjenje političnih moči. Krajši konec pa bodo potegnili delavci, v zdravstvu pa predvsem
bolniki.
M. F.
vanja. Poleg tega so znotraj sindikata dosegli še kar solidno enotnost glede zahtev odločitve za stavko, saj je soglasje zanjo dalo več kot dve tretjini vseh delavcev in ne samo članov v panogi. Na drugi strani pa je bilo to pri-
pravljalno obdobje tudi dobra izkušnja, saj se je pokazalo, da v organizaciji še marsikaj škriplje. Naslednje tri mesece bo torej dovolj časa, da bodo vse te napake odpravili.
Robert Peklaj
Splošna stavka zaposlenih v zdravstvu in socialnem skrbstvu 10. 9. 1990 se odloži za nedoločen čas. Stavkovni odbor bo spremljal uresničevanje stavkovnih zahtev in razglasil datum splošne stavke, če ne bodo izpolnjeni pogoji za sklenitev in uveljavitev panožne kolektivne pogodbe in če ne bodo izpolnjeni roki za uresničitev tudi drugih stavkovnih zahtev, ki so navedeni v odgovoru vlade.
Glede na to, da je vlada s sklepanjem različno ugodnih pogodb o financiranju dejavnosti v letu 1990 povzročila objektivno različen položaj organizacij v različnih regijah Republike Slovenije, bodo sindikalne organizacije v teh regijah za 10. 9. 1990 napovedano stavko lahko po lastni odločitvi izpeljale. Stavkovni odbor podpira izvedbo teh stavk.
Stavkovni odbor zahteva, naj 2. odstavek 24. b člena zveznega Zakona o temeljnih pravicah in pokojninskega in invalidskega zavarovanja v Republiki Sloveniji ne velja, saj onemogoča v pokojninski osnovi upoštevanje osebnega dohodka za nadurno delo, ki je posebni delovni pogoj, kot sta na primer v zdravstvu dežurstvo in stalna pripravljenost na delo. Vlada naj to zahtevo upošteva pri pripravi predloga Ustavnega zakona za izvedbo ustavnega amandmaja XCVII k Ustavi Slovenije. Predstavniki vlade so zagotovili, da bo zahteva upoštevana.
Stavkovni odbor na podlagi pozivov sindikalnih organizacij različnih regij Republike Slovenije zahteva, da vlada objavi podatke o uporabi sredstev, ki jih prebivalstvo odvaja od svojih osebnih dohodkov za zdravstveno varstvo.
Po pogajanjih s slovensko vlado
Stavka v zdravstvu preložena
Tudi v zdravstvu ne bo za 10. septembra napovedane splošne stavke. Preložena je za nedoločen čas. Tako je na tiskovni konferenci sporočil stavkovni odbor sindikata delavcev v zdravstvu in socialnem skrbstvu po pogajanjih, ki jih je imel za zaprtimi vrati s predsedniki slovenske vlade. Hkrati pa je stavkovni odbor prepustil sindikalnim organizacijam po različnih slovenskih regijah, da po lastni odločitvi stavko 10. septembra izpeljejo.
Svobodni Sindikati W Slovenije
Na tiskovni konferenci je bilo med drugimi vprašanji tudi tole ali je na takšno odločitev vplival tudi odklonilen odnos univerzitetnega kliničnega centra v Ljubljani, do stavke potem, ko je od vlade dobil 260 milijonov dinarjev. Dr. Jože Arzenšek, predsednik stavkovnega odbora, je odgovoril, da ni bilo tako in da se je odbor tako odločil le na temelju pogajanj s predstavniki vlade.
Vlada napovedala vrsto ukrepov
Na poziv stavkovnega odbora so se pogajanj udeležili podpredsednik republiške vlade Matija Malešič, republiška sekretarka za zdravstvo in socialno skrbstvo prof. dr. Katja Boh in njen namestnik prim. dr. Tone Košir. Pogajanja so se začela v sredo, 5. septembra, in sicer točno opoldne, ko je potekel rok za stavkovne zahteve. Vlada je napovedala ukrepe, ki bi lahko uresničili stavkovne zahteve zastran ureditve predpisov, s katerimi se ureja zdravstveno varstvo, na ta način pa bi se lahko izboljšal tudi položaj zaposlenih v tej dejavnosti.
Republiška vlada je tako stavkovnemu odboru sporočila, da je novi zakon o zdravstvenem varstvu v pripravi
- do konca septembra naj bi bil že izdelan njegov osnutek. Prav tako so že v delu standardi in normativi v zdravstvu. Predvidoma naj bi bilo to delo opravljeno do konca letošnjega oktobra. Hkrati pa so predstavniki vlade opozorili, da ni države, zlasti še razvite, ki ne bi tako ali drugače omejevala sredstev za zdravstvo, seveda do ravni, ki ga še zmore vzdrževati. Toda ob tem omejevanju sredstev za zdravstvo se omejujejo tudi pravice.
Predstavniki vlade so tudi povedali, da že poteka reorganizacija delovanja sekretariata za zdravstvo. Del tega sekretariata je po sili razmer tudi uprava za zdravstveno varstvo. V prehodnem obdobju, to je do sprejetja novega zakona, bo ta uprava delovala še naprej, vendar pa čim bolj racionalno. Ko pa bo zakon sprejet, jo bodo Organizirali podobno kot je zdaj Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje z izpostavami.
Nepokrite izgube v slovenskem zdravstvu iz lanskega leta in pa neporavnane obveznosti iz 1. polletja letošnjega leta bo obravnavala posebna delovna skupina, ki jo bodo sestavljali	predstavniki
uprave za zdravstveno varstvo, poslovne skupnosti za zdravstvo, republiškega sekretariata za finance, republi-
škega zavoda za družbeno planiranje in pa republiškega sekretariata za zdravstvo in socialno varstvo. Ta delovna skupina bo predlagala ustrezne rešitve in bo svoje delo opravila 7. septembra letos.
Že septembra kolektivna pogodba
Splošna kolektivna pogodba za družbene dejavnosti, ki bo sprejeta pred panožnimi pogodbami, je že v javni obravnavi. Po zagotovilih predlagatelja bo sprejeta že septembra letos.
Predstavniki vlade so tudi opozorili, da že podpisanih pogodb o financiranju programov zdravstvenega varstva ni mogoče preklicati na zahtevo sindikata ali druge - pravne - osebe, ki ni pogodbena stranka. Menijo namreč, da je v teh pogodbah še vedno toliko možnosti za rešitev perečih vprašanj, da so jih zdravstvene organizacije podpisale.
Prav tako so predstavniki vlade opozorili, da se plačilo nadomestila osebnega dohodka v času stavke po razlagi gospodarske zbornice - kot podpisnice kolektivne pogodbe - s strani plačnika dejavnosti ne prizna. Na koncu sd predlagali sindikatu, naj imenuje svojega predstavnika v komisijo, ki bo pripravljala novi zakon o zdravstvenem varstvu.
Takšna so bila pojasnila, odgovori in zagotovila predstavnikov vlade v pogajanjih s stavkovnim odborom, ki ima, kot je spomnil, za sabo 20.375 članov. Vlada je očitno prisluhnila tistim šestim stavkovnim zahtevam, ki'jih je
sindikat postavil kot pogoj, sicer bi 10. septembra med 8. in 20. uro razglasil splošno stavko v slovenskem zdravstvu.
Prosta presoja regij
Stavkovni odbor je na temelju teh pogovorov s predstavniki vlade sklenil, da splošno stavko zaposlenih v zdravstvu in socialnem skrbstvu predloži za nedoločen čas. V tem času bo stavkovni odbor spremljal uresničevanje stavkovnih zahtev in razglasil nov datum splošne stavke, če ne bodo izpolnjeni pogoji za sklenitev in uveljavitev panožne kolektivne pogodbe in če ne bodo izpolnjeni roki tudi za uresničitev drugih stavkovnih zahtev, tistih, ki so jih predstavniki vlade navedli v svojem odgovoru.
Ker je vlada s sklepanjem različno ugodnih pogodb o financiranju dejavnosti v letošnjem letu povzročila objektivno različen položaj zdravstvenih organizacij po različnih slovenskih regijah, bodo sindikalne organizacije po regijah lahko 10. septembra izpeljale stavko po lastni odločitvi. Stavkovni odbor podpira izpeljavo teh stavk. Znano je namreč, da so dokaj ugodne pogodbe z republiško upravo za zdravstvo podpisali v univerzitetnem kliničnem centru v Ljubljani, v celjski in kranjski bolnišnici.
Stavkovni odbor zahteva, naj 2. odstavek 24. b člena zveznega zakona o temeljnih pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja v naši republiki ne velja, saj onemogoča v pokojninski osnovi upoštevanje osebnega dohodka za nadurno delo. Predstavniki vlade so zagotovili, da bodo to zahtevo upoštevali.
Stavkovni odbor glede na pozive sindikalnih organizacij z različnih koncev Slovenije zahteva, naj vlada objavi podatke o uporabljanju sredstev, ki jih ljudje odvajajo od svojih osebnih dohodkov za zdravstveno varstvo.
Marija Frančeškin
Šolski sindikat ne poziva k stavki, zahteve pa podpira
Na odgovore oblasti čakalo predolgo
Iz sindikata delavcev v vzgoji, izobraževanju in znanosti sporočajo, da je konec avgusta njihov izvršni odbor ocenjeval trenutni splošni in gmotni položaj zaposlenih v vzgoji, šolstvu in znanstveno raziskovalni dejavnosti. Ugotovili so, da se položaj - zlasti v šolstvu - slabša. Zahtevajo, da izvršni svet republike Slovenije vendarle oblikuje predloge za sistemsko ureditev financiranja, uvedbo sistemizacije zaposlenih in sklenitev delovnih pogodb.
V tem sindikatu so že oblikovali predloge kolektivnih pogodb za vsa področja, razen visokega šolstva - predloge za urejanje delovnih razmerij in plač v kolektivnih pogodbah za vzgojnovarstvene organizacije, zavode za usposabljanje, delavske univerze ter seveda za osnovne in srednje šole. Zdi pa se jim, da na odgovore pristojnih oblasti že predolgo čakajo.
Člani izvršnega odbora sindikata delavcev v vzgoji, izobraževanju in znanosti zahtevajo takojšnje ukrepe za zmanjšanje razlik v plačah za enako delo zlasti za osnovne šole. Pričakujejo oziroma zahtevajo pa tudi odgovore na številne zahteve sindikata po ureditvi ustanov ter urejanju delovnih razmerij in plač zaposlenih v vrtcih in šolah. Za zakonsko ureditev razmer v raziskovalnih organizacijah pa sindikati pričakujejo predloge sekretariata za raziskovalno dejavnost in tehnologijo.
Opozarjajo tudi na presežke delavcev, ki se v šolstvu pojavljajo s spremembo vzgojno-izooraževalnih programov. Gre predvsem za obramboslovce in učitelje STM. Sindikat vztraja pri stališču, da ne more soglašati z enostransko prekinitvijo delovnih razmerij s temi delavci. Od oblasti zahtevajo celovit program za dokvalifikacijo, prekvalifikacijo in prerazporeditev teh delavcev.
Izvršni odbor je obravnaval tudi zahteve in poziv sveta
Republiški odbor sindikata delavcev gradbenih dejavnosti Slovenije je na razširjeni seji 5. septembra, v dvorani Družbenega doma za Bežigradom odločal o tem, ali se bodo delavci v tej dejavnosti pridružili splošni stavki, ki jo je za 10. september napovedal republiški svet Zveze svobodnih sindikatov Slovenije. Prav tako so obravnavali dokončen osnutek panožne kolektivne pogodbe in način organiziranosti sindikata v prihodnje.
Preden so se odločali za stavko ali proti njej, so poskušali pojasniti položaj gradbeništva v Sloveniji. Ugotovitev skoraj vseh razpravljalcev je bila, da je porazen in da bodo letos preživela le dobra podjetja. Teh pa je zelo malo, saj je imelo v prvih šestih mesecih izgubo kar 124 podjetij in sicer za dobrih pet odstotkov celotne izgube slovenskega gospodarstva. Posledica tega je, da akumulacije skoraj ni in da ima približno 80.000 delavcev v gradbeništvu povprečne osebne dohodke okoli 2.500
zveze SSS k enourni splošni stavki 10. septembra. Podpirajo opravičene zahteve sindikatov po večji socialni varnosti zaposlenih, uveljavitvi kolektivnih pogodb in ureditvi osebnih dohodkov s kolektivnimi pogodbami v družbenih dejavnostih.
Sodijo, da zahteve po nadaljnjih, enostranskih razbremenitvah gospodarstva v veljavnem sistemu financiranja prihajajo v nasprotje s potrebo po ureditvi razmer v družbenih dejavnostih. Vod-
V sredo dopoldne, še preden je bila znana odločitev slovenske vlade, da bo odpovedala obisk koroškega deželnega glavarja Haiderja v Ljubljani, so predstavniki Zveze slovenskih organizacij iz
dinarjev. Zato ne preseneča, da se je število zaposlenih glede na lani zmanjšalo za dobro desetino. Seveda pa se bo vprašanje prezaposlenosti zaostrilo že kmalu, saj se bliža mrtva sezona za gradbena dela. Takrat pa bo položaj v gradbenih podjetjih že kritičen.
Kljub temu pa so se predstavniki republiškega odbora s posameznih območij Slovenije večinoma izrekali proti stavki, saj naj bi bila ta ob nepravem času in tudi nekoristna. Le redki so opozarjali na to, da se položaj v panogi nikakor ne bo izboljšal kar sam in da bo kasnejši čas še veliko bolj neprimeren kot pa napovedani 10. september. Po dolgi razpravi so sodelujoči le sprejeli nekaj pomembnih sklepov. Tako so se z veliko večino odločili za to, da sicer podpirajo stavkovne zahteve RS ZSSS, vendar pa se napovedani splošni stavki ne bodo pridružili. Nadalje od vlade zahtevajo, naj do konca septembra odgovori na njihove
stvo sindikata vzgoje, izobraževanja in znanosti tudi meni, da enourna stavka v vrtcih, šolah in raziskovalnih organizacijah ne bi pripomogla k izboljšanju gospodarskih in družbenih razmer, zato svojih osnovnih organizacij ne poziva k splošni stavki.
Sindikat delavcev vzgoje, izobraževanja in znanosti bo kot samostojen in neodvisen sindikat sam opredelil konkretne zahteve v svoji dejavnosti in uveljavil stavko kot legitimno sredstvo za uveljav-
Celovca - predsednik ZSO inž. Feliks Wieser, tajnik ZSO dr. Marjan Sturm in dr. Jože Messner, predsednik iniciative za javno dvojezično šolo v Celovcu, spremljala pa jih je tudi predstav-
zahteve in jih začne tudi takoj uresničevati. Vso to dejavnost bo spremljal stavkovni odbor, ki se bo tudi pogajal z vlado, če do pogajanj seveda pride. Pri tem bodo zahtevali, naj v Sloveniji ponovno oživi stanovanjska zidava, saj bi tako prišli na svoj račun tudi gradbeniki. Tako grožnja s stavko ostaja, in če ne bo prišlo do občutnih izboljšanj, jo bodo izvedli čez približno tri mesece.
V nadaljevanju seje so razpravljali tudi o panožni kolektivni pogodbi, ki naj bi bila prav kmalu podpisana. Predlog te pogodbe so poslali vsem predsednikom sindikatov podjetij, članom republiškega in območnih odborov, ki naj bi svoje pripombe in ocene poslali do 15. septembra. Omenim naj le to, da je izhodiščni osebni dohodek 440 DEM, kolikor je tudi v splošni kolektivni pogodbi, ki je tudi že začela veljati. Ta znesek pa bo verjetno nekaterim podjetjem povzročil še veliko preglavic.
Robert Peklaj
Ijanje pravic oziroma zahtev svojih članov v primeru, ko jih ne bo mogoče uveljavljati v dialogu z oblastmi.
Ugotovili so, da je doslej v sindikat delavcev v vzgoji, izobraževanju in znanosti vstopilo več kot 15.000 zaposlenih v vrtcih, šolah in tudi posameznih raziskovalnih organizacijah. Septembra nameravajo postaviti območno organiziranost. Tudi prek vodstev republiških sindikalnih konferenc za posamezna področja svoje dejavnosti bodo pri republiških sekretariatih - za vzgojo in izobraževanje ter telesno kulturo, za zdravstvo in socialno varstvo ter za raziskovalno dejavnost in tehnologijo uveljavljali zahteve, ki so nastale v javni razpravi o osnutkih kolektivnih pogodb.
Do konca septembra nameravajo sklicati skupščino, na kateri bodo dogradili in spremenili svoj statut ter opravili nadomestne volitve. , v
niča nemško govorečih staršev Rosina Faschnig - izrazili svoj protest, ker jih slovenska vlada pred napovedanim obiskom koroškega deželnega glavarja v Ljubljani ni povabila na posvete.
Predstavili so tudi odprto pismo skupnosti staršev za javno dvojezično šolo v Celovcu slovenski vladi. V njem so opozorili na zavlačevanje pri ustanovitvi take šole, pri čemer je odigral deželni glavar pomembno vlogo, kljub drugačnim odločitvam avstrijskega ustavnega sodišča in avstrijske zvezne ministrice za šolstvo. Podobno vlogo je Haider odigral pri ustanavljanju dvojezične trgovske akademije v Celovcu, saj je odklonil odredbo zveznega ministrstva.
Veliko nezadovoljstvo Zveze slovenskih organizacij je zbudila tudi odločitev slovenske vlade, da se bo neposredno pogovarjala samo z enotnim, skupnim zastopstvom koroških Slovencev - KOKS (koordinacijski odbor koroških Slovencev). V njem imajo namreč večino predstavniki Narodnega sveta koroških Slovencev, v ZSO pa menijo, da slovenska vlada tako ne upošteva pluralistične strukture slovenske narodne skupnosti. Sodijo, da je to tudi daleč od predvolilnih obljub sedanje slovenske oblasti. Domnevno favoriziranost ene od obeh slovenskih organizacij na Koroškem (ZSO) pri stari oblasti naj bi sedaj po mnenju ZSO nadomestila druga, kar je daleč od pravih interesov slovenske narodne skupnosti na Koroškem.
Slika: Sašo Bernardi Igor Žitnik
Gradbeniki se ne pridružujejo splošni stavki
Zahteve da, stavka ne
Vlada ne upošteva pluralistične strukture koroških Slovencev
Ravnik odgovarja
Spoštovana gospa Alenka Kunaver, predsednica Zveze dijakov Slovenije, in gospod Andrej Poznič, predsednik Študentske organizacije Univerze v Ljubljani!
Z veseljem bom odgovoril na vprašanja, ki sta mi jih postavila v odprtem pismu 3. septembra v zvezi s splošno stavko delavcev v Sloveniji.
Na vprašanje, ali menim, da bodo učinki stavke pozitivni m kakšni bodo, bi rad povedal, da smo splošno stavko napovedali 17. junija na seji sveta ZSSS, ki je najvišji organ naše sindikalne organizacije, in to na zahtevo našega članstva in sindikatov dejavnosti. Sindikatov dejavnosti, ki tvorijo Zvezo svobodnih sindikatov Slovenije, v kateri je že prek 413.000 članov, je 20, vsak od njih ima svoj program in statut ter svoje vodstvo, člani teh vodstev pa so hkrati tudi člani sveta ZSSS.
Stavka je bila napovedana v razmerah, ko so podatki pokazali, da več kot polovica slovenskih družin komaj preživi od prvega do zadnjega v mesecu, 20 % družin pa »živi« pod eksistenčnim minimumom, ko ni bilo pripravljenosti za podpis splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo (ta je bila podpisana 27. julija), ko je imela vlada nejasen, pravzaprav odklonilen odnos do splošne kolektivne pogodbe za družbene dejavnosti, ko so bili stečaji in likvidacije podjetij vsakodnevni, ko programske usmeritve izvršnega sveta skupščine Republike Slovenije niso vsebovale jasnih rešitev za gospodarsko področje in niso namenjale ustrezne pozornosti gmotnemu in socialnemu položaju delavcev, niti opredeljevale odnosa do socialnega programa. Nasprotno: kazalo je na občutno zmanjšanje pravic delavcev in na spremembe zakonov, ki dosedaj urejajo to področje.
V napovedani stavki smo postavili sedem, javnosti že znanih zahtev, sindikata kovinske in elektroindustrije Slovenije ter zdravstva in socialnega skrbstva Slovenije pa še svoje, ki so značilne za njihovo dejavnost. Te zahteve niso »grožnja«, saj smo, tako kot je to v zahodnem svetu, po katerem se zelo radi zgledujemo, želeli sesti za pogajalsko mizo z vlado in dobiti odgovore na postavljene zahteve. Stavko v svobodnih sindikatih namreč jemljemo kot pravico delavcev in metodo pritiska na pogajalske partnerje, da bodo začeli hitreje in odločneje razreševati vprašanja, ki so povezana z delavcem in njegovim gmotnim ter socialnim položajem. Skladno s stavkovnimi pravili smo tudi sklenili, da se morajo delavci svobodno odločati za sodelovanje v stavki, in to so sindikati v delovnih kolektivih tudi storili.
Kakšni bodo učinki stavke? Težko jih je ocenjevati že sedaj, saj se bomo morali navaditi tudi na to, da vzrok za stavko ne bo vedno le zahteva delavcev za povišanje plač, ampak lahko tudi podpora delavcev »drugim« zahtevam sindikata. Učinek bo lahko pozitiven že, če se bodo začeli problemi delavcev razreševati. V času od napovedi stavke pa je prišlo do naslednjih premikov: podpisali smo splošno kolektivno pogodbo za gospodarstvo, dobili smo osnutek splošne kolektivne pogodbe za družbene dejavnosti, nadaljuje se delo pri panožnih kolektivnih pogodbah, zaustavljen je verižni proces stečajev in likvidacij podjetij, vlada je izjavila, da bo do konca septembra pripravila socialni program, pripravljajo se sistemske spremembe na področju gospodarstva, nacionalni programi za zdravstvo in šolstvo, pozornost vlade seje obrnila h gospodarskim problemom in njihovemu uresničevanju. Poleg pogajalskih odnosov z Gospodarsko zbornico Slovenije so končno pokazali pripravljenost za pogajanja in pogovore tudi vlada oziroma posamezni ministri. To so zaenkrat nekateri pozitivni učinki napovedane stavke, in če smo v Zvezi svobodnih sindikatov Slovenije in sindikatih dejavnosti razgibali slovensko jesen in s tem dosegli aktivnejši odnos vseh subjektov do naših zahtev, je to tudi uspeh.
Vprašanje, kdo naj bi delavcem izplačal višje mezde, če denarja ni, bom povezal s temle: ali smo za pogajalsko mizo poskušali vse, da bi bolje razdelili denar, ki ga imamo? Odgovoril bom tako, da bom citiral nekatere od stavkovnih zahtev: da se uveljavijo kolektivne pogodbe, ne da bi z zakoni omejevali izplačilo plač, da se razbremenjevanje gospodarstva pozna tudi neposredno pri višji neto plači, da se uresničijo predvolilne obljube, da se bo delovanje države močno pocenilo, itd. Za nas ni sprejemljivo stališče, ki ga je moč razbrati iz nekaterih pisem bralcev, da naj delavci stavkajo v dobrih razmerah, v slabih pa ne, ker ni denarja. Gre za to, da pravičneje razdelimo denar, ki ga imamo, in da cena dela končno že dobi primerno vrednost.
Proti komu naj se stavka, proti vladi ali proti delodajalcu (če je sploh mogoče ugotoviti, kdo je delodajalec)? Odgovor je: delavci stavkajo proti tistim, ki so najbolj pristojni in odgovorni za razrešitev problemov na področjih, povezanih z njihovimi zahtevami. Lahko torej stavkajo proti delodajalcu oziroma poslovodnim organom (in teh stavk je največ) ali pa proti vladi, ki vodi gospodarsko politiko in zanjo odgovarja in je v današnjem času tudi partner na področju družbenih dejavnosti.
Na naslednje vprašanje, ali menim, da sem zares sindikalni voditelj delavcev, včlanjenih v »moj« sindikat, odgovarjam: Omenil sem že, da Zvezo svobodnih sindikatov Slovenije sestavlja dvajset samostojnih sindikatov dejavnosti, zato do teh sindikatov dejavnosti in njihovih članov ni pošteno govoriti in pisati, da je to »moj« sindikat. Za predsednika sem bil izvoljen legitimno in na tajnih volitvah na kongresu, članstvo pa je lahko vedno ocenjevalo moje delo in mene osebno; takšne možnosti pa ima tudi sedaj, ob vsakem času in priložnosti.
In odgovor na zadnje vprašanje: Stavka v naši družbi še pred nekaj leti resnično ni imela domovinske pravice, kljub temu pa je bilo samo od leta 1985 naprej v Sloveniji prek 1000 stavk. Toda ker gre povsod razvoj naprej, smo pred tremi leti v takratni Zvezi sindikatov Slovenije začeli razpravo o stavkah. Na podlagi večmesečne razprave med članstvom smo sprejeli stavkovna pravila (sindikati dejavnosti so prav tako sprejeli svoja stavkovna pravila, prilagojena značilnostim njihove dejavnosti); za velik uspeh pa štejemo to, da je na podlagi naših zahtev v slovenski in jugoslovanski ustavi opredeljena pravica delavcev do stavke. In nazadnje: že več kot dve leti vodijo v podjetjih in ustanovah stavke sindikati.
Upam, da sem zadovoljivo odgovoril na vajina vprašanja.
Lep pozdrav!	mha Ravnik
predsednik S ZSSS
Iz votlega v pmzno
Slovenska vlada je privolila v zahtevo rejcev mlade pitane govedi in jim dovolila povečati cene od 18, 19 ali največ 20 dinrjev za kilogram na celih 25 dinarjev. Kaj je storila s tem?
Najprej ne gre prezreti politične razsežnosti omenjene vladne poteze, ob kateri se kar vsiljuje občutek, da je vlada popustila bolj pred svojimi volilci, ki so ji pomagali priti na oblast, kot pa rejcem živine. In smo tam, namreč pri ponovnem teptanju glavne prvine Demosove predvolilne propagande, po kateri naj bi se politika ne vmešavala v gospodarstvo. Dovoljen dvig cen rejcem mlade pitane govedi pa ni popolnoma nič drugega kot ravno to. Zakaj?
Stvar je zelo jasna. Vlada je dovolila dvig cen, ki pa jih ne bo plačal nihče drug kot kupec. Po pogovoru predsednika slovenske vlade Lojzeta Peterleta s predstavniki klavnic in mesne industrije o tem skoraj ne bi kazalo dvomiti.. Račun slednjih je preprost: ker se je dvignila cena vhodne surovine (pitancev), se mora to kajpak odraziti tudi na končni (višji) ceni mesa. Notranjih rezerv v maržah klavnice in mesna industrija da nima več, so rekli, kar z drugimi besedami pomeni, da je vlada spet prelila nekaj iz votlega v prazno. In ne gre se slepiti, klavci so imeli popolnoma prav, ko so vladi očitali, da se gre administrativno določanje cen in da pravzaprav počne natanko to, kar so njeni predstavniki svoje čase očitali svoji komunistični predhodnici. Da bi bilo ravnanje nove vlade res docela v skladu z nekdanjimi realsocialističnimi prijemi, manjka samo še njen ukrep (zakon), da slovenski klavničarji in mesni predelovalci ne smejo uvažati mesa od drugod.
Ker pa verjamemo, da je tej vladi vendarle še ostalo nekaj načelnosti, poštenja in osebnega ponosa, o takšnem ukrepu dvomimo. To pa pomeni, da bodo slovenski predelovalci mesa le-to uvažali, saj je to ceneje tako v Jugosla-viji kot v svetu. V takšno ravnanje jih bo pač prisilila čedalje manjša kupna moč slovenskega potrošnika. Če bi namreč kupovali meso od slovenskih rejcev pa bi tvegali, da ostanejo brez svojega zaslužka, ali pa da prodajajo meso po takšnih cenah, ki jih bo zmogel le manjši krog kupcev. To pa seveda ni smoter niti ene tržne ekonomije. Prav nasprotno, tržno gospodarstvo predvsem pomeni, da se splača delati in da se potrošniku ponudi blago po takšni ceni, ki jo zmore. Realno je torej pričakovati, da je slovenska vlada z omogočenim dvigom cen pitane govedi rejcem storila medvedjo uslugo, ker je že zdaj na dlani, da svojih dražjih pitancev ne bodo mogli prodati. Zadel jih bo torej bumerang, ki so ga sami zagnali, vlada pa jim je pri tem s svojim neznanjem reševanja gospodarskih zapletov izdatno '•pomagala«.
Prav v tem pa je zaznati tisto njeno nesposobnost, kar ji očita čedalje večje število kritikov. Kajti, če bi vlada h otela zavarovati domače rejce, bi lahko to storila samo tako, kot to počnejo vlade vseh držav v EGS, namreč s subvencijami. Če teh slovenska vlada v tem trenutku ne zmore, pa je že povsem drugo vprašanje, ki zadeva način njenega vladanja in vprašanje gospodarske suverenosti Slovenije,, čemur ta vlada po splošnem prepričanju posveča premalo skrbi.
Ivo Kuljaj
Zvezni sindikat o osebnih dohodkih
Sindikat spet grozi - sebi
Ante Markovič je preresen državnik, da bi svoj smisel za humor izkazal s sprejetjem zahtev po odpravi zakona o plačah.
Miljenec političnih iger v strankarskih bojih za oblast Ante Markovič se te dni lepo zabava z gledanjem ritualnih iger, začinjenih z grožnjo, da bo ta duhoviti teater odšel, če se ne vključi v predstavo. Podoba je precej smešna in tudi ton je v istem stilu: od Anteja Markoviča z vseh strani, tudi v imenu delavcev zahtevajo ukinitev zakona o plačah. Najglasnejše pri tem je zvezno sindikalno vodstvo, katerega učinek trimesečnega obstajanja je grožnja zvezni vladi s splošno stavko, če ne umakne inkriminiranega zakona. Ante Markovič je preresen državnik, da bi svoj smisel za humor izkazal z objavo, da bo to množično zahtevo upošteval ali ne. Zamislite si, da bi predsednik vlade po televiziji najavil, da odpravlja zakon o plačah! Naslednji dan bi se ta zakon še naprej uporabljal, ker to ni zakon Anteja Markoviča in niti zvezne vlade. Sprejela ga je skupščina SFRJ. vendar se je, kot kaže, v nervozni kampanji proti liderjem SFRJ pozabilo, kdo je njegov lastnik.
Ali je zveznemu parlamentu namerno ali po naključju prizaneseno, kar v njegovem imenu trpi Ante Markovič, tega ne vemo. Gotovo pa je, da bi ceno za ukinitev zakona plačali tisti, ki pri njej
Po seji stavkovnega odbora je bila v Domu sindikatov tiskovna konferenca, na kateri je Miha Ravnik s sodelavci pojasnil, zakaj v ponedeljek ne bo splošne stavke dela vcev Slovenije, nato pa odgovarjal na vprašanja novinarjev. (Slika: Sašo Bernardi)
vztrajajo. Največja žrtev lastne agresije bi bil gotovo sindikat, če bi delavci najprej njega vprašali, kje je denar za plače. Sploh ne bi bilo smešno, še posebej ne sindikatu, če bi moral članstvu pojasnjevati, da gospodarstvo v resnici nima pokritja niti za osebne dohodke. kakršni se izplačujejo sedaj, prav gotovo pa ne za tiste, vpisane v obveznice in delnice.
Res, vse bolj je razširjen pojav, da direktorji podjetij, ki jim ne gre dobro - ta pa so v večini - prikrivajo resnično finančno stanje tako, da polovico skupnih plač delavcev knjižijo v gotovini, polovico pa v vrednostnih papirjih. To je seveda protizakonito, ker v zakonu o osebnih dohodkih piše, da je treba polovico povečanega, ne pa skupnega zaslužka izplačati v delnicah ali obveznicah. Na primer: če je delavec julija prejel 4.000 dinarjev, v avgustu pa se mu je zaslužek povečal za 1.000 dinarjev, lahko v gotovini prejme 4.000 do 4.500 dinarjev, preostalo pa v papirjih. Toda v nekterih podjetjih delavcem od menda zasluženih 5.000 dinarjev v gotovini izplačujejo 2.500 dinarjev, in njihovo upravičeno ogorčenje je v prid napadu na Anteja Markoviča. Po drugi strani pa si direktorji pripisujejo poslovne uspehe, ker so, glej ga, delavcem dvignili plače, pa jim jih zakon brani izplačati.
Zvezno sindikalno vodstvo do danes ni začelo razkrinkavati te zlorabe zakona niti pojava, da del zajamčenih osebnih dohodkov izplačujejo v delnicah ah obveznicah. Namesto da bi se odločili za akcijo, sindikat delavcem še naprej vztrajno zagotavlja, da jih bo varoval pred samovoljo delodajalcev. Namesto da bi konstruktivno, razumno presodil razmere v delitvi, si sindikat ponovno, in to po odločitvi izredne seje predsedstva sveta ZSSJ (23. avgusta), seka vejo, na kateri sedi. Ne le zato, ker ne bi imel odgovora na vprašanje kje so po ukinitvi zakona večje plače, ampak tudi zato, ker zavrača na krožniku ponujeno: predpis za razvoj delavskega delničarstva.
Zanimivo je, da je sam predsednik ZSSJ Moma Čolakovič na omenjeni seji dejal: »Namesto da bi vse moči usmerili v rešitev iz problema, izgubljamo dragoceni čas, sredstva in delovno energijo za vse veje medsebojne razprtije in nestrpnosti ki že sedaj lahko prerastejo v oborožene spopade med delavci. Sindikat temu ostro nasprotuje.« Neverjetno je, da nihče v sindikatu ne dojame, koliko svojega in delavskega dragocenega časa in energije ta organizacija zaman zapravlja. Trimesečni učinek dela zveznega sindikalnega vodstva priča, da le-to nima svojega razrednega programa in da se ima za od boga-dano organizacijo z nalogo, da prerazporeja oblast in pristojnosti v državi, tako kot je do pred kratkim poskušal CK ZKJ. Čolakovič namreč opozarja: »Vztrajati moramo, da se ustvarijo zakonske možnosti, da bo delavska lastnina, ustvarjena s solidarnostnimi sredstvi, neposredno skupno potrošnjo in lastnimi sredstvi delavcev, prenesena v upravljanje sindikata, katerega osovna naloga je skrb za delavca.« S tem je opozoril, da mora sindikatu nekdo nekaj podariti, da bo ta to upravljal. Ambicije z boljševističnim prizvokom so še jasnejše v poskusu sindikata, da bi z istimi vatli meril delo in plače članov zisa in delavcev. V istem stilu je Čolakovič vprašal: »Zakaj še vedno ni nobenega primera, da bi država odkupila delnice za tiste družbene organizacije in dejavnosti, ki ne morejo preiti v privatno last, delavce pa z zakonom prisiljujejo k delničarstvu?« Čolakovič je to vprašanje naslovil samo na zis in ga ob tem še vprašal, zakaj za odkup teh organizacij ne uporablja deviznih rezerv.
Vrhunec napačnega gledanja na stvarnost je predsedstvo sveta ZSSJ pokazalo v sklepih svoje izredne seje o položaju delavcev v gospodarski reformi in o političnih razmerah v državi. Ti sklepi odrejajo, kaj mora delati predsedstvo SFRJ, ZIS, skupščina SFRJ, in njihovi pristojni organi. Od njih sindikat zahteva, naj upora-
bijo vsa razpoložljiva sredstva, »da bi zaustavili brezumje in vse hitrejše drvenje cele države v katastrofo«. Posebej od skupščine in zisa zahteva, naj omogoči »delo, red in mir v državi« in vztraja, »da se ustvarijo možnosti, da bodo strankarske razprtije in liderski boji v funkciji uresničevanja gospodarske reforme«. S seje je bil poslan poziv vsem sindikalnim organizacijam in delavcem, naj od poslovodnih organov zahtevajo, naj se usmerijo k izdelavi in izpeljavi programa prestrukturiranja in izhoda iz ekonomskih težav. Se posebej je bila poslana zahteva vsem državnim organom in institucijam, naj ustvarijo možnosti za hitrejšo in uspešnejšo izpeljavo ekonomske reforme. Sebi je predsedstvo zadalo nalogo, da bo, če zis in skupščina do 10. septembra ne bosta sklenila odpraviti zakona o plačah, organiziralo splošno stavko ali bojkot.
To diktiranje nalog iz zveznega sindikalnega vrha zelo spominja na trzljaje nemoči CK ZKJ pred zadnjim kongresom te partije. Razlika je samo v tem, da je sindikat delavcem potreben v vseh sistemih, toda sindikat katerega učinek merimo po tem, kaj je naredil za delavce. Vprašanje je torej, kaj ZSSJ nudi delavcem. Moma Cola-kovič meni, da je zasluga sindikata popust, ki ga imajo delavci pri nakupu internih delnic, kar je zelo čudno glede na to, da fa isti sindikat nasprotuje internim delnicam.
Kar zadeva zvezno vlado, zakon o plačah zagovarja kot enega od instrumentov reguliranja količine denarja na tržišču. Načrtovana masa v znesku 20 milijard dinarjev mesečno je bila v juniju presežena za 4,5 milijarde, v juliju pa za 7,6 milijarde. Če bi se to nadaljevalo, pravi Blaže Marendič, zvezni minister za razvoj, bi se v potrošnjo mesečno prelilo povprečno 4 milijarde dinarjev, ki bi spodbudile inflacijo. Ni pa skrivnost, da so plače napihnjene na račun akumulacije in da daleč presegajo zaslužene ob delovni produktivnosti, ki je, merjena s fizičnim obsegom proizvodnje v prvih sedmih mesecih tega leta, padla za 11,7 odstotka.
Hkrati se je masa za osebne dohodke povečala gotovo za tretjino. Vse to z vidika stabilnega dinarja in minimalne rasti inflacije ekonomsko gotovo ni normalno.
Zvezna vlada torej ne verjame, da bo ustavno sodišče Jugoslavije te dni ugodilo zahtevi sindikata in zakon o plačah razglasilo za nelegitimnega.	Zoja Jovanov
Rastko Plohl, predsednik NSS
Pričakujemo, da bo »Neodvisnost« dala kaj od sebe, ne pa le pisarila po Časopisih
V soboto so se v Ločah pri Slovenjskih Konjicah zbrali delegati podružnic Neodvisnih sindikatov Slovenije (ptujskih) in govorili o nekaterih aktualnih vprašanjih sindikalnega vsakdanjika. S predsednikom NSS Rastkom Plohlom smo po zasedanju skupščine pripravili tale pogovor:
-	Na zasedanju skupščine so se delegati odločili, da Neodvisni sindikati Slovenije za zdaj še ne bodo podpisali splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo. Zakaj?
Plohl: »Sami ste lahko videli, da se je predsedstvo nagibalo k podpisu, če bi lahko uveljavili nekatere dopolnitve. Toda potlej smo se odločili, da se je bolje najprej tvorno vključiti v nadaljnja pogajanja in še posebej v oblikovanje panožnih kolektivnih pogodb.«
-	Nihče ni bil vnaprej proti splošni kolektivni pogodbi, saj vemo, da je v naši družbi prava zmeda, ko gre za delavčeve pravice bodisi iz delovnega razmerja ali pa samo za področje plač.
Plohl: »To je res. Zato je skupščina tudi predlagala, naj Neodvisni sindikati oblikujemo posebno delovno komisijo, ki bo sodelovala pri vseh pogajanjih in sodelovala z vsemi sindikati.
-	Ne glede na to, da niste podpisali kolektivne pogodbe, pa nas vendarle zanima, kako ocenjujete to, za jugoslovanske razmere pionirsko delo na področju oblikovanja Kolektivne pogodbe in pogajanja sploh.
Plohl: »Ne zanikamo vrednosti dela nobenega sindikata in zveze, ki kaj naredi za pravice delavcev. Če česa nismo opravili mi, potlej je dobro, da opravi kdo drug. Ko
so se Svobodni sindikati ukvarjali s kolektivno pogodbo, smo mi delali drugo. Računamo pa tudi na to, da bo Neodvisnost, konfederacija neodvisnih sindikatov, tudi dala kaj od sebe. ne le pisarila po časopisih.«
- Tudi razprava o podpori Svobodnim sindikatom za stavko oziroma proti njej je bila polemična.
Plohl: »Sedanje razmere v naši družbi so zelo spolitizirane. Kroži več resnic in »resnic« v politiki in družbi sploh. Vladi smo postavili svoje zahteve, med katerimi je najpomembnejša tista po redu v gospodarstvu in tudi na drugih področjih. Red zahtevamo na področju stečajev, smo proti množičnemu odpuščanju delavcev, vendar nimamo vseh instrumentov za varstvo nezaposlenih in začasno brezposelnih. Zahtevamo zamrznitev vseh postopkov, ki na različne načine zdaj uničujejo družbeno lastnino: prihaja do zlorab, prilaščanja te imovine na nepošten način. To vse omogoča sedanja zakonodaja. Vlada mora priti pred parlament z novimi ukrepi, s takšno zakonodajo, da bodo imeli vsi možnost za enakopraven vstop v tržno gospodarstvo. Zahtevamo, da se družbeno premoženje razdeli tudi delavcem glede na njihovo minulo delo. saj so to bogastvo oni ustvarjali, zdaj
pa naj bi kar naenkrat postali hlapci Jerneji, ki so štirideset let delali, in ostali brez vsega.
Zahtevamo tudi, da se v vseh primerih, v vseh podjetijih, ki jim grozi stečaj, preuči odgovornost vodilnih delavcev. Pri tem pa moramo upoštevati, da vodilni v podjetjih doslej niso bili klasični menedžerji, temveč so glede na naravo sistema in lastnine tudi skrbeli za delavce. Če vidijo zdaj edino rešitev v odpuščanju delavcev. v družbi pa za brezposelne ni poskrbljeno, potlej vodilni svojega dela ne opravljajo dobro. Zato za nas ni bistveno, kakšne barve je kakšen direktor, temveč, kako uspešno opravlja svojo delo.«
- Na sedanjem sindikalnem prizorišču srečujemo precej neenotnosti, precej podtikanj in še več šarlatanstva...
Plohl: »Da, šarlatanstva je precej. To pa zato. ker tudi delavci še ne vedo. katere so prave naloge sindikata in nasedajo politikan-stvu. Ko smo nastopili na sceni z našim sindikatom, nismo imeli namena rušiti ene organizacije in jo nadomestiti z drugo, monopolno. To bi pripeljalo delavce še v slabši položaj. Zdajšnje medsin-dikalne bitke nam niso všeč, kajti bijejo jih na ramenih delavcev. Sindikalna bitka mora biti, vendar na kakovostnih programih in dejanjih. Zdajšnja nesoglasja med sindikati niso nič drugega kot politizacija sindikalnega dela, prevlada interesov političnih strank, da bi povzročili razkol med de-
Rastko Plohl
lavci. odpravili solidarnost med njimi, kar je največja škoda za vse sindikalno gibanje. Treba je preprečiti vpliv vladne in kakršne koli druge strankarske politike na sindikate, potlej bo lahko prišlo do sporazuma tudi med sindikati.«
-	Provladni sindikati - Neodvisnost - ne skrivajo svojih političnih namer...
Plohl: »Dokazov za politično usmeritev Tomšičevih sindikatov in njihove vloge v okviru Demosa ni treba iskati z lučjo. Naš sindikat priznava vlado za zakonito.«
-	France Tomšič je bil najprej član vašega sindikata...
Plohl: »Bil je naš član. a je bil zaradi nekaterih nepravilnosti izključen.-'
-	Hotel pa vas je vključiti v konfederacijo Neovisnost?
Plohl: »Tomšič nas nima kam in ne za kaj vključevati, kajti bili smo pred njihovo konfederacijo. Ko je prišlo do razhajanj med njimi in nami, se je on zavzemal za močno, centralistično organizacijo, mi pa za konfederativni sistem. On se obrača po vetru; to, kar delajo in pripravljajo drugi, on prodaja za svoje. V Ločah pri Celju sva se sprla, ker sem mu očital, da dejansko dela proti sedanji vladi. Zahteval je, naj se kolektivna pogodba podpiše z vlado. Če bi sindikati tako ravnali, bi bila dejansko sedaj vlada na udaru. Tudi nekatere poteze dr. Kiovskega, naj da Markovičeva vlada vendarle svoje zakone o stavkah, kažejo na nesindikalno razmišljanje in prav neverjetno je. da dr. Kiovski, ki je prevedel konvencije, tako ravna.«
-	V svetu lahko vidimo, da različni sindikati ob temeljnih vprašanjih stopijo skupaj in se skupno zavzemejo za temeljne delavske pravice.
Plohl: »Prav to je bistvo sindikalnega pluralizma. Pri glavnih vprašanjih morajo različni sindikati sodelovati, kajti če se bojuje vsak sindikat samo za svoje članstvo, nobeden ne bo uspel. Zato tudi mi nismo nasprotovali podpisu kolektivne pogodbe in se proti temu. kar so dosegli pri tem Svobodni sindikati, ne bojujemo.«
-	Pripravljate tudi nekakšno »črno listo« direktorjev!?
Plohl: »Za črno listo smo se odločili zato, ker se je doslej prevečkrat dogajalo, da je nekdo zavozil tovarno, nato pa šel na drug odgovoren položaj ali pa za direktorja v drugo podjetje. Pripravljamo zelo natančna merila, po katerih bo kdo uvrščen na to listo. To bodo predvsem strokovni kriteriji, kar je zelo pomembno, saj se bomo tako otresli vpliva politične pripadnosti in bo veljala le uspešnost oziroma neuspešnost posameznika.«
-	To je normalno v normalnih razmerah. Zdaj, ko imata zvezna
in republiška vlada povsem v rokah vse vajeti gospodarjenja, se lahko vsak direktor skriva za neurejenimi gospodarskimi razmerami.
Plohl: »Eno so zakoni, ki urejajo gospodarjenje, drugo pa tisto, kar se dogaja v podjetjih. Tudi ko bomo imeli urejene razmere v ekonomskem sistemu, bo odgovornost direktorjev zelo velika in ni rečeno, da se stara praksa ne bo ponavljala.«
-	Na skupščini smo slišali, da ponekod v tovarnah onemogočajo delo vašega sindikata.
Plohl: »Nekaterim našim zaupnikom so poskušali preprečiti normalno opravljanje svojega dela. Nekatera vodstva niso dojela družbenih sprememb. Zato bomo uporabili vsa pravna sredstva, da bi jim preprečili njihove namere. Mislim, da gre za take primere predvsem tam, kjer vodilni niso perspektivni, kjer se bojijo sindikata.«
-	Najbrž Neodvisnost in Svobodni nimajo takšnih težav.
Plohl:	»Mi neradi sklepamo
kompromise z vodstvi podjetij-.Zahtevamo tisto za kar menimo, da je upravičeno. Spuščamo se tudi v slabosti pri gospodarjenju, v nepravilnosti, in jih hočemo odpraviti. Zato pride do odpora v vodstvih; odziv je pravzaprav razumljiv.
-	Ali ne bi bilo smotrno, če bi se v takih primerih več sindikatov združilo, ustanovilo nekakšen skupen koordinacijski odbor v podjetjih...
Plohl: »To smo ponekod že poskusili, vendar drugi niso vzdržali do konca.«
-	Delavska senotnost je pisala o številnih primerih, ki ste jih vi načeli, ko je šlo za šikaniranje delavcev, za odpuste ali denimo za privatizacijo v podjetjih z »nakupom« večinskega deleža delnic poslovodne strukture.
Plohl: Med Delavsko enotnostjo in posameznimi sindikalnimi podružnicami Svobodnih je velika razlika. Zahvaljujemo se vam za dosedanje sodelovanje.«
Marjan Horvat
Nesmiselne	Novi evangelij
grožnje zaradi plač	po Markoviču
Vse bolj se pojavljajo grožnje, da je treba plače še bolj zamrzniti, ker so previsoke in kot agregat povpraševanja silijo v povečevanje cen ter ogrožajo stabilizacijo. Druga plat medalje pa je, da se s plačami delavci (vsaj proizvodni) težko prebijejo iz meseca v mesec.
Ob sprejemu invervencijskega zakon o plačah smo predvidevali sedanje razmere in opozarjali nanje, saj v zakonu ni temeljnih kriterijev plač (rezultati). Višino osebnih dohodkov naj bi omejevali predvsem monetarno prelivanje in likvidnost. V sklopu vseh ukrepov pa se kljub številnim opozorilom o nujnosti razbremenjevanja gospodarstva in zmanjšanju proračunske porabe (ta realno narašča, plače pa ne) nič ne dogaja. Celo nasprotno, s konverzijo selektivnih kreditov in dodatnim povečevanjem teh posojil, namenjenih predvsem kmetijstvu (v SFRJ je izredno močan vpliv kmetijskega lobija) je v teh transakcijah Slovenija izpuščena. Res je, da se je, denarna masa dinarskih posojil v Sloveniji povečala, vendar zopet manj kot v jugoslovanskem prostoru. Res je tudi (kar moramo oceniti kot pozitiven in uspešen ukrep), da se je z razbremenjevanjem gospodarstva v Sloveniji likvidnosti položaj gospodarstva nekoliko izboljšal. Ce s tem primerjamo rast osebnih dohodkov v SFRJ in Sloveniji je logičen sklep glede na nizko povečanje mase sredstev za osebne dohodke
v Sloveniji in veliko povečanje v drugih delih SFRJ, da so plače posledica posojilne in denarne politike. Zato so osebni dogodki in njihovo gibanje bolj posledica ukrepov kreditne politike kot pa rezultatov dela in gospodarjenja. Ta sklep potrjuje tudi naslednja tabela o višini osebnih dohodkov.
Škarje plač se zožujejo, še ne dolgo od tega je bilo razmerje slovenske povprečne plače do pov-
Če želi podjetje povečati osebne dohodke za 10%, potem znaša obračunani osebni dohodek (4700 x 110) 5.170, kar je za 16% več od povprečja gospodarstva v obdobju december-maj. Zato se od povečanja osebnega dogodka (5.170-4.700) v znesku 470 dinarjev 50% obračuna v delnicah ali obveznicah, 235 dinarjev, razliko pa izplača v gotovini. Osebni dohodki kot strošek se povečajo za
	januar 1990	SFRJ = 100	junij 1990	SFRJ = 100
SFRJ	2.892	100,0	4.003	100,0
Slovenija	4.011	138,7	5.455	136,3
Hrvaška	2.767	95,7	5.113	127,7
BiH	2.260	78,1	3.248	81,1
Makedonija	2.634	91,1	2.875	71,8
Črna gora	1.991	68,8	2.614	65,3
Ožja Srbija	3.015	104,3	3.480	86,9
Vojvodina	2.822	97,6	3.952	98,7
Kosovo	1.678	58,0	2.854	71,2
prečja SFRJ 150%. Z gotovostjo lahko trdimo, čeprav se v krajšem zapisu vsega ne da razložiti, da je raven plač v Sloveniji rezultat mačehovskega in nerazumljivega odnosa do konvertibilnega izvoza z neustreznim tečajem.
Ponovno želimo opozoriti na neustrezne rešitve v intervencijskem zakonu o plačah. Vzemimo zelo poenostavljen primer. Če je plača v gospodarstvu Slovenije od decembra 1989 do maja 1990 znašala 4.462 dinarjev, je v našem primeru plača v podjetju za enako obdobje znašala 4.700 dinarjev.
10 %, izplačilo delavcem le za 5 %. Zaradi socialnih pritiskov in če ni rezultatov kot dejavnika višine osebnih dohodkov, se stroški povečujejo nad izplačili, kar v podjetju lahko povzroči izgubo, nerealni obračun. Posledice so na dlani. To je pritisk na cene, novi val inflacije. To je bistveno večje zlo pd kolektivnih pogodb, ki vnašajo red in nujno povezavo plač z rezultati. Kvarni vplivi se ne rešujejo z omejitvami že sedaj mi-zernih plač, temveč z odpravo vzrokov za takšne razmere.
Brane Mišič
Znano je, da politiki vselej obljubljajo lepšo prihodnost ob čedalje slabši sedanjosti. Balkanski narodi imamo najbrž najbolj inventivno politično oMast, licenc za številne izume, ki jih patentiramo, pa žal ne moremo prodati.
Če je za druge narode značilna tehnična, je za naše družbenoekonomska in politična inventivnost.
Tudi sedanja vlada piše - kot vse dosedanje novi evangelij delničarstva po Markoviču. Predsednik ZIS obljublja lepšo prihodnost prihodnjim rodovom, na sedanjega pa podobno kot prejšnja oblast, pozablja.
Med Titovim evangelijem samoupravljanja in Markovičevim delničarstva z zornega kota delavca ni bistvene razlike. Na začetku petdesetih let je prišla komunistična partija na idejo, da tovarne izroči delavcem in uresniči najvišjo civilizacijsko vrednoto. Tovarne so resda pripadle delavcem, toda ti jih niso smeli prodati naprej, ampak so imeli neodtujljivo pravico delati v njih in upravljati tako »s svojim delom ter rezultati svojega dela«. Ker delavci niso znali upravljati, je s tovarnami v njihovem imenu upravljala država.
Štirideset let smo bili prepričani, da je bila to epohalna ideja, na koncu pa se je izkazalo, da je bil to le poskus, ki ni potrdil pričakovanj.
Delavsko delničarstvo
Sedanja oblast zatrjuje, da je zamisel o kapitalizmu in delničarstvu najuspešnejša civilizacijska oblika gospodarskega življenja in da jo je za to potrebno dosledno in čimprej uresničiti v praksi. To pa je mogoče le, če pridejo »delavske tovarne« spet v roke delavcev.
Komunisti so enkrat tovarne delavcem že izročili, potem ko so jih prisilno odvzeli nekdanjim lastnikom.
Od delavcev zanje niso zahtevali denarja, ker so pač prodajali tuje. So pa si za izročeno darilo zadržali preužitek. Sedanja oblast prodaja delavcem »podarjene tovarne« in zahteva, da jih delavci kot kupci plačajo s svojim denarjem iz osebnega dohodka.
»Njihove tovarne jim namesto plače v denarju prisilno izdajajo delnice, kot dokaz, da tovarna odslej dejansko pripada njim kot lastnikom. Na zelo iznajdljiv način od delavcev izterjano kupnino pa bo država uporabila za svoje potrebe.
Delavci kot delničarji in »dejanski lastniki« praviloma kupujejo zadolženo tovarno, torej z dolgovi vred. S kupnino, ki so jo delavci vplačali, je država pripravljena pomagati tovarni, ki je v krizi, vendar za to zahteva svoj delež pri upravljanju in dobičku ter imenovanje direktorja. Saj
poznamo zahtevo: Če Janez ne bo direktor, ne damo denarja. Komunisti tega sicer niso javno izrekli, so pa tovarno v primeru, ko so delavci želeli imenovati za direktorja svojega človeka, delavcem odvzeli s pomočjo samoupravnih oblik reorganizacije.
Ko sem pred leti delal v tovarni, sem bil prepričan, da je to tudi moja tovarna, kakor je bilo zapisano v ustavi. Sedaj pa me je novi Markovičev evangelij opozoril, da sem ustavo bral narobe in da imam šele sedaj možnost postati lastnik svoje tovarne, tako da državi plačam interno delnico. Le-te morem odtujiti, podobno kot nisem mogel odtujiti svojih samoupravnih pravic, s katerimi sta upravljali država in partija. Sedaj bom torej mali delničar tovarne, s katero pa bo upravljala še vedno država kot veliki delničar na podlagi delniških pravic. Če je šel prej dobiček državi, bo enako tudi odslej - le na drugačni osnovi delničarstva.
Sedanja politična oblast nas kot prodajalka nove ideje in izdelka pač prepričuje, da je nakup delnic z odtegovanjem od plač epohalna iznajdba in da bomo postali lastniki velikega premoženja. Saj to je menda naravna želja vsakogar.
Pri nakupu nam daje tudi do 40 odstotkov popusta vrednosti delnic. Enkratna priložnost, ni kaj-
Kot običajno pa imam, kadar prodajalec veliko obljublja in svoje blago prodaja po znižani ceni, slab občutek. Nenazadnje prodaja blago, za katerega sem bil prepričan, da je že bilo moje in zato se jezim tudi nase. Vam, spoštovani bralci, pa pri prisilnem nakupu delnic v vašem podjetju z delom vaše plače želim boljše občutke. Deja Vu (Že videno).
Dr. Šime Ivanjko, Večer
Dr. Egon Žižmond
Borna je tvoja plača, Slovenec
S tem člankom želimo predstaviti izsledke primerjave kupne moči povprečnih slovenskih čistih osebnih dohodkov s kupno močjo povprečnih avstrijskih ali italijanskih neto zaslužkov. Primerjava je bila narejena aprila letos. Na osnovi indeksov cen na drobno in nominalnih plač od aprila do julija lahko ocenimo kupno moč slovenskih plač v juliju 1990. Ker je bila prav takšna raziskava narejena tudi junija 1989, lahko naredimo tudi primerjavo kupnih moči med obema časovnima presekoma.
Najprej nekaj metodoloških pojasnil. Analiza je opravljena v dveh fazah. V prvi je bila narejena primerjava cen na drobno med Slovenijo, Avstrijo in Italijo z metodo cenovnih paritet. Cenovna pariteta je razmerje med ceno nekega izdelka ali storitve (x) v deželi A v valuti (a) in ceno istega izdelka ali storitve (x) v deželi B v valuti (b). Rezultat predstavlja vrednost valute dežele A (din), izražene v valuti dežele b (šiling ali lira) prek blaga x. Izračunane cenovne paritete se sicer od blaga do blaga razlikujejo agregatne cenovne paritete za posamezne po-trošne Skupine ali za ves vzorec pa smo izračunali s ponderiranjem. Pri tem smo uporabili ponderacij-ski sistem za izračunavanje indeksov rasti cen na drobno, ki ga uporablja Zavod Republike Slovenije za statistiko. Vzorec blaga in storitev je aprila letos predstavljal 83,2% (primerjava z Avstrijo) oz. 85,6% (primerjava z Italijo) vzorca, ki ga zagotavlja Zavod Republike Slovenije za statistiko. Z agregiranjem cenovnih paritet posamičnih vrst blaga ali storitev smo dobili agregatno cenovno pariteto celotnega vzorca, ki predstavlja agregatni devizni tečaj. Le-ta izraža medsebojno razmerje notranje kupne moči posameznih valut. Razumljivo je, da tako izračunani devizni tečaj odstopa od uradnega deviznega tečaja, ker so osnova za njegov izračun le cene na drobno, ne pa tudi drugi dejavniki, ki vplivajo na oblikovanje uradnega tečaja.
Na drugi stopnji so izračun ali relativne kupne moči povprečnih neto zaslužkov. V ospredju primerjave po tej metodi so relativne razlike med ravnmi povprečnih neto zaslužkov in razlike v ravneh blagovnih cen. Povprečne čiste osebne dohodke v Sloveniji smo delili s povprečnimi neto plačami v Avstriji (ali Italiji), dobljeni koeficient pa delili z že izračunano povprečno cenovno pariteto ali povprečnim paritetnim tečajem celotnega vzorca.
Pripominjamo, da smo primerjali le kupno moč čistih osebnih dohodkov. Primerjava zato ne upošteva storitev in ugodnosti družbenega standarda (zdravstvo, šolstvo, socialno varstvo, otroško varstvo, pokojninski sistem ipd.), različnega obsega popoldanske (sive) ekonomije, različne sestave prebivalstva (poldelavci, polkmetje) in iz nje izvirajočega različnega obsega naturalne proizvodnje in podobnega, kar je treba upoštevati pri tolmačenju rezultatov.
Ker so osebni dohodki, ki so na voljo za porabo v mesecu primerjave cen, izplačani za delo v pred-
hodnem mesecu, so v naslednjih tabelah navedeni osebni dohodki ali zaslužki, ki so bili izplačani za delo en mesec pred mesecem, ki je naveden v tabelah. Poleg njih navajamo nekaj variant primerjave cen, osebnih dohodkov, kupne moči prebivalstva in notranje kupne moči denarja v zadnjih dveh letih. Ravni v tabeli so izračunane takole (po točkah):
1.	Povprečni čisti osebni dohodki v Sloveniji v dinarjih maja 1989 in junija 1990 (vir: Zavod Republike Slovenije za statistiko).
2.	Ocenjeni povprečni neto zaslužki v Avstriji (vir: Oesterreichisches Zahlenspiegel, Centralni statistični urad, Dunaj) oz. Italiji (vir: ISTAT, Rim) v istih mesecih.
3.	Povprečna cenovna pariteta, izračunana na osnovi vzorca IEDP, junija 1989 ali julija 1990.
4.	Raven drobnoprodajnih cen v Sloveniji je razmerje med povprečno cenovno pariteto in uradnim deviznim tečajem. Splošna raven drobnoprodajnih cen v Avstriji ali Italiji je enaka 100.
5.	Raven povprečnega osebnega dohodka (nominalno) je izračunana s pomočjo uradnega deviznega tečaja. Raven plač v Avstriji ali Italiji je enaka 100.
6.	Raven povprečnega osebnega dohodka v Sloveniji po notranji kupni moči (5:4). Notranja kupna moč povprečne avstrijske ali italijanske plače je enaka 100.
7.	Raven kupne moči povprečne avstrijske ali italijanske plače v Sloveniji v jprimerjavi z njegovo kupno močjo v domicilni deželi (Avstrija ali Italija) je enaka 100.
8.	Raven kupne moči povprečne avstrijske ali italijanske plače v Slovenije v primerjavi z notranjo kupno povprečnega slovenskega osebnega dohodka. Kupna moč povprečnega slovenskega osebnega dohodka v Sloveniji je enaka 100.
KRUHEK NAŠ VSAKDANJI
TABELA 1: KUPNA MOČ POVPREČNEGA OSEBNEGA DOHODKA, RAZPOLOŽLJIVEGA ZA PORABO V MESECU PRIMERJAVE CEN (primerjava z Avstrijo)
	junij	julij
	1989	1990
1. Povprečni čisti OD v Sloveniji v din	402,3816 ‘i	5.455
2. Povprečni neto zaslužek v Avstriji v ATS (ocena)	14.430	15.180
3. Povprečna cenovna pariteta celotnega vzorca (din/ATS)	0,0759 »	0,994»
4.	Raven drobnoprodajnih cen v Sloveniji (uradni tečaj)
5.	Raven povprečnega osebnega dohodka v Sloveniji (uradni tečaj)
6.	Raven kupne moči povprečnega OD v Sloveniji
(notranja kupna moč povprečnega avstrijskega zaslužka = 100)
7.	Raven kupne moči povprečne avstrijske plače v Sloveniji v primerjavi z njeno kupno močjo v Avstriji
8.	Raven kupne moči povprečne avstrijske plače v Sloveniji v primerjavi
70
26
37
142
385
100
36
36
100
278
11 Denominirano TABELA 2: KUPNA MOČ POVPREČNEGA OSEBNEGA DOHODKA, RAZPOLOŽLJIVEGA ZA PORABO V MESECU PRIMERJAVE CEN (primerjava z Italijo)		
	junij 1989	julij 1990
1.	Povprečni čisti OD v Sloveniji v din 2.	Povprečni neto zaslužek v Italiji v ITL (ocena) 3.	Povprečna cenovna pariteta celotnega vzorca (din/100 ITL)	402,3816 o 1.336.900 0,0807 »	5.455 1.412.100 1,0500
Raven drobnoprodajnih cen v Sloveniji (uradni tečaj)
Raven povprečnega osebnega dohodka v Sloveniji (uradni tečaj)
Raven kupne moči povprečnega OD v Sloveniji
(notranja kupna moč povprečnega italijanskega zaslužka = 100)
Raven kupne moči povprečne italijanske plače v Sloveniji v primerjavi z njeno kupno močjo v Italiji
Raven kupne moči povprečne italijanske plače v Sloveniji v primerjavi s kupno močjo povprečnega slovenskega osebnega dohodka
76
28
37
132
357
110
37
33
90
270
v Denominirano
Povprečni mesečni čisti osebni dohodek je bil torej v absolutnem smislu (preračunan z uradnim deviznim tečajem) v Sloveniji:
-	junija lani na ravni 26%, julija letos pa na ravni 36% povprečnega avstrijskega mesečnega neto zaslužka,
-	junija 1989 na ravni 28 %, julija 1990 pa na ravni 37% povprečnega italijanskega mesečnega neto zaslužka.
Dvig ravni slovenskih osebnih dohodkov je predvsem rezultat tako rekoč zamrznjenega tečaja dinarja od decembra lani. Izračun notranje kupne moči povprečnih zaslužkov (s prej opisano metodo, torej z upoštevanjem povprečne cenovne paritete celotnega vzorca) pa kaže, da je zaposleni Slovenec s svojim povprečnim neto osebnim dohodkom junija 1989 lahko kupil 37%, julija letos pa 36% ali 33% dobrin v primerjavi z nakupi, ki sta jih zmogla zaposleni Avstrijec ali Italijan s povprečnim avstrijskim ali italijanskim neto zaslužkom doma (torej v Avstriji ali Italiji).
Kljub zmanjšanju razlike v absolutnih vrednostih povprečnih čistih zaslužkov se je zaradi dviga cen na drobno notranja kupna moč povprečnega slovenskega čistega osebnega dohodka v primerjavi z notranjo kupno močjo avstrijskega ali italijanskega zaslužka zmanjšala.
Dosedanje raziskave so pokazale, da je imel vse do letos avstrijski ali italijanski zaslužek v Sloveniji mnogo višjo kupno moč kot doma. Za slovenski zaslužek je veljalo nasprotno: na tujem je bila njegova Tcupna moč še bistveno nižja kot doma. Tabeli kažeta znatno spremenjena cenovna razmerja in razmerja kupne moči povprečnih neto zaslužkov julija letos. Te spremembe so posledica sorazmerno zamrznjenega dinarskega tečaja avstrijskega šilinga in italijanske lire (od decembra lani do julija letos se je dinarski tečaj šilinga povečal za 13,4%, lire pa za 14,9 %) in mnogo hitrejše rasti cen na drobno (v istem obdobju v Sloveniji za 68,2%).
Primerjave v tabelah kažejo v juniju 1989 nizko splošno raven cen v Sloveniji in še mnogo nižje realne osebne dohodke. Ugotovitev o nizki ravni realnega osebnega dohodka še posebej velja v primeru, ko skušamo ovrednotiti njegovo kupno moč v tujini-Tako je lahko Slovenec v juniju 1989 s svojim povprečnim osebnim dohodkom kupil v Avstriji za 30%, v Italiji pa za 24 % manj dobrin kot doma. Hkrati je lahko Avstrijec s svojo povprečno plačo nabavil v Sloveniji 3,85-krat več, Italijan pa 3,57-krat vec kot slovenski kupec. Nakupi slovenskega prebivalstva pri sosedih torej v juniju lani niso bili cenovno privlačni, nasprotno pa je veljalo za tujce: cenovna privlačnost slovenske ponudbe je bila zelo visoka, saj je lahko Avstrijec v Sloveniji s svojo povprečno plačo kupil 42 % več, Italijan pa 32 % več dobrin kot doma-
Povsem drugačna razmerja pa so bila julija letos-Raven cen se je za analizirani vzorec v Sloveni]’ v povprečju izenačila z avstrijsko in je bila celo višja od italijanske zato je Slovenec s svojim povprečnim osebnim dohodkom lahko kupil v Avstriji toliko kot doma, v Italiji pa celo za 10% več kot doma. Avstrijec je lahko s svojo povprečno plačo v Sloveniji kupil le še 2,78-krat (lani 3,85 krat), Italijan pa 2,7-krat (lani 3,57 krat) več kot slovenski kupec. Cenovna privlačnost nakupov v tujini se je torej za slovenske kupce povečala (še posebno, če upoštevamo možnost povračila davka na dodano vrednost v Avstriji za večje nakupe, ki so postali običajni), cenovna privlačnost slovenske ponudbe pa se je za tujce močno zmanjšala. Avstrijec je namreč lahko s svojo povprečno plačo v Sloveniji nakupil toliko kot doma, Italijan pa celo za 10% manj kot doma.
Zato seveda ne presenečajo dolge vrste naših kupcev na mejah, kakor tudi ne zmanjšano povpraševanje tujcev pri nas. Slovenija je s tem izgubila bistveno prednost, ki jo je nekoč imela kot cenen cilj potovanj in nakupov.
Dr. Egon Žižmond, Institut za ekonomsko diagnozo in prognozo (IEDP), Maribor
O obisku predsednika svetovne banke v Jugoslaviji
Zgovorna podpora Markovičevemu programu
Prvi obisk predsednika Svetovne banke za obnovo in razvoj Barberja Conabla s sodelavci v naši državi in pogovori s predsednikom zvezne vlade Antejem Markovičem so potrdili tisto, kar že nekaj časa vemo: Svetovna banka kot razvojna ustanova odločno podpira Markovičev program ekonomskih reform in ugodno ocenjuje njegove začetne uspehe (zlom hiperinflacije, povečevanje deviznih rezerv, liberalizacija uvoza in ustvarjanje plačilnobilančnega presežka). Najpomembneje pa je, da je Svetovna banka od leta 1949 do zdaj odobrila naši državi okoli pet milijard dolarjev različnih posojil in ji bo tudi v prihodnje finančno pomagala. V zadnjih nekaj letih je sicer nudila Jugoslaviji le okoli sto milijonov dolarjev posojil na leto, toda ta finančna pomoč se je v zadnjih dveh letih povečala na okoli 700 milijonov dolarjev. S to pomočjo naj bi - kot je Barber Conable poudaril na dobro obiskani novinarski konferenci v Ljubljani - laže krotili inflacijo, ustvarili temelje za sturktumo prilagajanje gospodarstva, omogočali gospodarsko in industrijsko rast in predvsem izboljšali kakovost življenja ljudi.
Čeprav predsednik Sve-
tovne bankejni hotel komentirati političnih razmer v Jugoslaviji, pa je jasno povedal, da bo nadaljnja finančna pomoč naši državi odločilno odvisna od tega, kako pogumno in odgovorno bomo izpolnjevali program ekonomskih reform. Ce se bomo izkazali, bo Svetovna banka odobravala posojila podjetjem. ki se bodo vključila v prestrukturiranje, bankam, ki se bodo morale prav tako prilagoditi tržnemu načinu gospodarjenja z denarjem, na pomoč pa lahko računajo tudi posamezni sektorji (kmetijstvo, transport, energija). Skratka, Svetovna banka je pripravljena pomagati financirati tiste projekte, ki bodo sledili tržni filozofiji in ki bodo temeljili na zasebni lastnini. Zdaj je namreč še vedno tako, da okoli 90% družbenega	proizvoda
ustvarja družbeni sektor, tako pa ob pomanjkanju konkurence ni mogoče povečati ekonomske učinkovitosti na mi-kro in makro ravni.
Kot je bilo moč razumeti Barberja Conabla in sodelavce, nam Svetovna banka ne bo pomagala Uveljavljati gospodarske prenove le s posojili, ampak tudi drugače, z nudenjem tehnične pomoči, lajšanjem prenosa tehnologije in podobno. Vsestranske pomoči
bodo deležna zlasti tista majhna in srednjevelika podjetja, ki se bodo znala agresivno zavzemati za tržne deleže zlasti na svetovnem trgu. To vlogo bo opravljala zlasti Mednarodna finančna korporacija (International Finance Corporation - IFC), ki nam je v zadnjih dvajsetih letih odobrila okoli 345 milijonov dolarjev posujil ZS financiranje 28 naložb, v prihodnjih letih pa naj bi finančno podpirala zlasti mešana podjetja, skupna vlaganja naših in tujih podjetij in podobno. Pričakujemo lahko, da se bo tako med drugim povečala gibljivost delovne sile na juggoslovan-skem trgu in seveda donosnost novih naložb, ki edina lahko omogoči odpiranje novih delovnih mest.
Delovni obisk v naši republiki in pogovori s predstavniki slovenske vlade so pokazali, da imajo vodilni v Svetovni banki za zdaj zadržan odnos do teženj republike Slovenije in drugih republik po direktnem kreditiranju posameznih »republiških« projektov. Takšno kreditiranje namreč ni v skladu z ustanovno listino Svetovne banke, ki za vsako odobreno posojilo zahteva od zvezne vlade jamstvo in tako bo tudi v prihodnje. Načrtovano kreditiranje cest-
Barber Conable
nega omrežja v Sloveniji pa vendarle daje nekaj upanja, da bo Svetovna banka bolj kot doslej financirala konkretne projekte v tistih delih države, za katere bo posebej zainteresirana, čeprav bo jamstvo zvezne vlade (države) še vedno potrebno. Lahko se zgodi, da bo zaradi morebitnih nesoglasij o prednostnem vrstnem redu financiranja projektov po republikah in pokrajinah prišlo do počasnejšega črpanja kreditov, to pa bo v škodo vse države in njenega gospodarstva.	*
To z drugimi besedami pomeni, da tudi slovenska agencija za prestrukturiranje ne more računati na neposredna posojila Republiki Sloveniji, ampak se bo morala o pomenu delovanja te agencije z Markovičevo vlado pogovarjati slovenska vlada. Za Ljubljansko banko d.d. pa so gostje v Ljubljani priznali, da je v Sloveniji močna finančna institucija, ki pa bo morala v novih tržnih razmerah delovati drugače kot doslej. Predvsem se bo morala reorganizirati in se otresti sedanje
(pre)velike odvisnosti od nekaterih velikih družbenih podjetij in si zagotoviti »zdrav« kapital za financiranje razvoja majhnih in velikih podjetij.
Obisk Barberja Conabla je pokazal, da Svetovna banka ni edina mednarodna finančna ustanova, ki nam lahko pomaga pri premagovanju sedanje pereče gospodarske in razvojne krize. Po besedah predstavnikov Svetovne banke bomo morali pritegniti k nrisncirsnju konkretnih projektov tudi druge multilateralne institucije, ki jih bomo morali prepričati, da z gospodarskimi reformami tokrat mislimo resno. Če nam bodo verjeli in če jih ne bomo razočarali, bo njihova pomoč izdatna, v nasprotnem primeru pa se nam verjetno ne obeta nič dobrega. Tudi zalivska kriza in dražja nafta bosta vplivala na naše notranje gospodarske razmere, toda morali se bomo tudi temu prilagoditi in potegniti prave poteze. Zavedati se pač moramo, da bomo lahko kakovost našega življenja bistveno izboljšali le, če nam bo uspela gospodarska reforma V nasprotnem primeru bo seveda uničujoča stagnacija gospodarske rasti naredila svoje...
Emil Lah
Zakaj Alojz Gazvoda iz Šentjošta ne dobi lokacijskega dovoljenja za svojo žago
Novomeška urfjanistična (nes)pamet
Potem ko sc je po komunističnih orgijah tudi v Novem mestu rodila mlada demokratična oblast, so tisoči (tisti, ki so volili zanjo in oni, ki so bili proti njej) upali na bolje, na prijaznejši in polnejši vsakdanjik. In kaj se je zgodilo? Odgovor je kaj klavrn: nič. Res, oblast se je že menjala, ena kuta je zamenjala drugo, vsakdanjik izmozganega Podgorca pa je le še težji.
Prav zato zgodba Alojza Gazvoda iz Šentjošta pod Gorjanci, kjer so med vojno klali oboji, rdeči in beli, ni samo njegova, temveč je resnica vseh tistih, ki morajo in ki hočejo živeti bolje. In kar takoj lahko zapišem, da še dolgo ne bodo živeli bolje.
Takšne misli so me obhajale, ko sem na novomeškem zavodu za družbeno planiranje poslušal modre in učene misli njegovega novopečenega direktorja Bojana Mikca in še zlasti njegovega pomočnika Dušana Grando.
Zgodbo Alojza Gazvoda, o kateri sem v Delavski enotnosti pisal pred časom, seveda že poznate. Alojz, ki bi rad ponovno postavil od boljševikov razrušeno kmetijo, si je umislil novo žago, pri čemer pa je trčil na filozofijo socialistične zakonodaje in z njo zasvojene birokrate. Četudi se je v Novem mestu oblast menjala, ves ta balast ostaja še naprej in po svoje kroji usodo ljudi. Drugega pač človek, ki je prisiljen debelo uro poslušati neumnosti, da se mu od njih ježijo lasje na glavi, pač ob vsem tem ne more reči. Pa pojdimo lepo po vrsti.
Najprej je Bojan Mikec povedal, da so oni »ta problem pojerbali«. Človek bi ob tem pomislil, da zdaj »oni« nanj tudi drugače gledajo. Vendar ne. Do pičice enako je bilo vse kot v starih »dobrih« časih.
Začeli smo s kronologijo. Gazvodi je lokacijsko dokumentacijo izdelal novomeški razvojno raziskovalni center. Nared je bila maja leta 1988, ko je zavod, ki mu zdaj načeluje Mikec, opravil tudi prvo lokacijsko presojo. Julija 1988 je Gazvoda naslovil na zavod prošnjo za izdajo »izjave o potrditvi te lokacijske dokumentacije«. Granda je bil didaktičen. »Zavod daje soglasje, lokacijsko dovoljenje pa izdaja sekretariat za urbanizem in varstvo okolja. Odločilno je stališče zavoda, ki nameravano gradnjo pretehta z vidika prostora, družbenega plana (sic!), k čemur je treba pridati če soglasja tehle dejavnikov: elektra, komunale, PTT, sisa za gozdarstvo, KS, pri čemer je mišljeno soglasje sosedov, komiteja za
družbeni razvoj občine... Gazvodi sta gradnjo spodbijala KS Stopiče in sis za gozdarstvo.«
Ušel mi je nasmeh in deležen sem bil ostrega Gradinega pogleda, češ »kaj se smeješ, butelj, ko se ne spoznaš na stvari«. Ampak meni je šlo na smeh le zaradi golega dejstva, da ti mora dati soglasje za postavitev žage tudi sis za gozdarstvo. Bog se nas usmili.
Enajstega avgusta leta 1988 je zavod opravil ogled predvidene lokacije za gradnjo, žage, in glej čudo: urbanisti so na svoje veliko začudenje ugotovili, da je objekt že postavljen in to na črno (kakšna podgorska predrznost!) in da odstopa od gabaritov, ki so bili opredeljeni v lokacijski dokumentaciji. Po Mikčevih besedah naj bi šel zavod Gazvodi na roke in je ponovno zahteval oziroma prosil za soglasje k (zdaj že očitno) lokakcijski legalizaciji tega objekta. Bil je menda zbor krajanov v Šentjoštu, na katerem je po mojem poizvedovanju govoril predvsem en sosed in sicer arhitekt Kastelic. No. kakor koli je že bilo, KS je zapisniško ugotovila, da bi bila žaga moteča zaradi hrupa, prahu in prometa. Po vsem tem zavodu ni preostalo drugega, kot da je ponovno zavrnil Gazvo-dovo prošnjo.
Šentjošt v primežu družbenih planerjev
In kaj zdaj1! Odgovor obeh pristojnih mož je bil kratek: nobenih možnosti ni, da bi dobil Gazvoda lokacijsko dovoljenje. Granda je takšno stališče zavoda tudi dodatno utemeljeval. Načel je vpra-
šanje umeščanja takšne dejavnosti sredi vasi. Na vprašanje, kam naj bi torej Gazvoda umestil svojo žago, je odvrnil, da ima kmet iz Šentjošta svoje parcele tudi na robih okoliških gozdov in da bi tam bilo mogoče graditi kaj podobnega. Ko sem ga pobaral, če se mu kaj sveti o investicijskih stroških takšne lokacije, je seveda le skomignil z rameni. Toda bolj zanimiv je bil nadaljnji pogovor. Granndo sem namreč vprašal, ali imajo na njihovem zavodu mogoče izdelan urbanistični načrt za kaj podobnega v Šentjoštu, če mogoče predvidevajo lokacije za gradnjo takšnih objektov. Priznal je, da nimajo in da Šentjošt za kaj takšnega sploh ni predviden.
In za kaj je potem takem v njegovih možganih predvidena ta vas'5 Takoj sem dobil odgovor: za trgovine, za mirno obrt, mogoče avtomehanično delavnico! Na vprašanje, ah ve. koliko hiš in duš ima Šentjošt in kdo bi kupoval v tamkajšnjih trgovinah, se mu seveda niti sanjalo ni. Na direktno
vprašanje, ali je bil v Šentjoštu, ali si je ogledal sporno Gazvodovo žago, pa je priznal, da ni bil. Je mogoče še kaj bolj tipičnega za popolnega birokrata? Sapo pa mu je zaprlo, ko sem skladno njegovi logiki pripomnil, ali ne bi bilo dobro morebiti v Šentjoštu postaviti tudi center za atomsko fiziko. V absurdnem položaju, v katerem se je znašel, na to ni rekel nobene.
Fantastično zabavno je tudi bilo, ko smo začeli, razglabljati o Grandovi trditvi (strokovni, seveda!), da takšnih objektov, kot je Gazvodova žaga. ni moč umeščati sredi takšnih vasi. kot je Šentjošt. Ko sem mu povedal, da je objekt zgrajen tako, da do sosedov njen hrup praktično ne more seči. da o prahu ne more biti govora, ker ima za žaganje Gazvoda posebno komoro in ker lesne odpadke ljudje skupaj z lesom odpeljejo domov. se je obesil na promet. Tu mu je pomagal tudi Mikec, ki je ugotovil, da ta cesta res ni primerna za takšen promet. Pa sem jim zastavil najbolj enostavno vprašanje. Če že govorita o, povečanem
prometu, ki naj bi ga povzročila Gazvodova žaga, .ali sploh vesta, kakšna je njena zmogljivost. Bi bilo zaradi nje vsak dan na cesti 50 tovornjakov ali morebiti kvečjemu le dva traktorja’’ Občinska urbanistična pamet je skupaj z vso sposobnostjo družbenega planiranja le debelo gledala. Kot da še nikoli na novomeškem zavodu za družbeno planiranje ne bi razmišljali o čem podobnem. Ubogo Novo mesto in tvoja občina. ki ti tvoj razvoj planirajo takšni modreci!
Ko sem ju končno vprašal za njuno mnenje, od česa naj bi potem takem živeli Podgorci, ki jih v novomeških tovarnah razglašajo za tehnološke in ekonomske presežke, je začel Granda modrovat,! nekaj o tem, kako imajo pri njih markiranih vrsto nekdanjih objektov, ki bi se jih dalo revitalizi-rati. Seveda ni povedal, kateri so ti .objekti, toda kolikor sam poznam te kraje, bi šlo kvečjemu lahko za kak opuščen vodni mlin, za kak dotrajani hram ali morebiti sušilnico za sadje.
Center za atomsko tiziko
Spet smo se vrnili h Gazvodi. Glede na njuna trda stališča okoli sosedov, ki jim kali mir Gazvodova žaga, sem ju tebi nič meni nič vprašal, ali so Granda in njegovi kolegi spraševali kaj za soglasje Krkinih sosedov ob postavitvi njene znamenite čistilne naprave, katere smrad mora trpeti vsa Ločna. Ali pa na primer, kako je bilo kaj s sosedi, ki so jim poskakovale hiše zaradi detonacij na Grmu, kjer je gradil in se širil IMV.
Granda je spet debelo pogledal in začel modro razlagati, kako za prvi primer (se pravi za Gazvodovo žago) velja urbanistični red do konca letošnjega leta, medtem ko vprašanje Krke spada med vprašanja razvoja industrijskih kompleksov, širjenja industrije sredi stanovanjskih naselij itd., itd. Krkina čistilna naprava da je poglavje zase, kar naj bi veljalo tudi za IMV. Zdaj sem seveda jaz debelo gledal, ker nisem popolnoma nič razumel. Pač, razumel sem zgolj to, da se novomeški zavod za družbeno planiranje upa lotiti nekega Gazvoda in ga obravnavati z njim lastnega strogega in omejenega urbanističnega zornega kota, niti po naključju pa ga ni bilo in ga še danes ni, ko gre za povsem nesprejemljive in katastrofalne posege v prostor, ki pa jih izvajajo malo močnejši od Gazvode. Ali pa se morebiti motim in na novomeškem zavodu še vedno prevladuje logika širjenja socialistične industrije, v kateri so vasi V bližini industrijskih centrov predvidena zgolj kot spalna naselja. Toda, za boga milega, kaj ima s tem opraviti družbeno planiranje leta 1990, ko se vse napenjamo, da bi nekako ulovili rep Evrope? Kaj je hotel reči s tem Granda, ko je dejal, da Šentjošt ni predviden za razvoj. Je šlo zgolj za lapsus linguae ali pa ta človek nima niti predstave o pojmu življenja, kaj šele njegovega planiranja? In končno: je potem takem kaj čudnega, če je spričo takšnih znanstvenikov danes Novo mesto primer popolne urbanistične zgrešenosti, da ne rečem še kaj hujšega. Kdaj bo prišel čas, ko se jim bo končno nekdo le postavil po robu in s tem dokazal, da pri menjanju oblasti ni šlo zgolj za menjanje stolčkov, o čemer smo iz dneva v dan vsi bolj prepričani?
Ivo Kutjaj
Hrvaško-srbski spor
Koliko je sedanja hrvaška oblast kriva za položaj, ko je praktično izgubila jurisdikcijo nad Kninsko krajino?
Nobenega dvoma ni, da so sedanji srbski nemiri na Hrvaškem, po praktični odpravi avtonomnih pokrajin Kosova in Vojvodine, prva bojna črta Miloševičeve politike, da Jugoslavijo dokončno spremeni v Srboslaviio OZircm« da si najprej ustvari srbske avtonomne pokrajine na Hrvaškem in v BiH kot »sestavnem delu zahodne Srbije«, kot že dalj časa govorita četniški vojvoda Vojislav Šešelj in prvak srbske nacionalne obnove Vuk Draškovič. Za hrvaške razmere pa je problem nemara že v tem, ker srbsko prebivalstvo pomeni komaj 12 odstotkov vseh ali 530.000, večina med njimi pa srbstvo in hrva-štvo jemlje kot izraz bogastva za skupno življenje po sodobnih evropskih merilih in ne sovraštva po znanem kosovskem receptu. Pa vendar so danes na Hrvaškem razmere dokaj kaotične, vzrok za to pa ni samo pri vaških, ruralnih Srbih v Kninski krajini, znanem središču četniškega gibanja na Hrvaškem, ki pa je bilo v davnih časih tudi zibelka hrvaške državnosti in suverenosti. Prav v Kninski krajini so kronali hrvaške vladarje, sedaj pa praktično od 17. avgusta hrvaška oblast nima praktično nobene oblasti nad temi kraji.
Ker je prav v enajstih hrvaških občinah z večinskim srbskim prebivalstvom, ki pa mimogrede sestavljajo komaj slabo petino vseh Srbov na Hrvaškem, stari Hrvaško-srbski spor najbolj potisnjen na rob oboroženega spopada, do popolnega absurda, je mogoče kvečjemu o njem razpravljati v mejah iracionalnega, nerazumnega, kar pa seveda ne pelje nikamor. Govori namreč o takšni frustraciji kninskih Srbov, ki so hrvaškemu gospodarstvu s cestnimi barikadami, ustrahovanjem domačih in tujih potnikov po kninskih cestah in cestah južne Like prizadejali neizmerljivo gospodarsko škodo, da o škodi medčloveških odnosov niti ne razmišljamo. Zato omenimo samo križev pot splitskih romarjev na ljubljanski katoliški seminar, ki so jih v noči od nedelje do ponedeljka, od 2. do 3. september, v kninskem Kosovu ustavili in maltretirali oboroženi Srbi bolj ali manj iz lastnega strahu, bolje rečeno fikcije, da se z avtobusi vračajo iz Splita zagrebški poli-caji-specialci, ki so na evropskem prvenstvu v atletiki opravljali varnostno službo.
Takole od daleč je videti, da gre za nevarno igro z orožjem v rokah norcev, ki so pobegnili iz kake norišnice, vodi pa jih psihiater Jovan Baškovič, ki se očitno bolj znajde v svojem poklicu kot v politiki. Srbi v Kninski krajini so vznemirjeni že, če nad ali pod oblaki zagledajo kakšen helikopter ali letalo, bodisi da se na cestah proti Kninu pelje kakšna manjša kolona avtobusov. Toda, ali je prav za vse, kar se dogaja v Kninu, kot središču srbske vstaje na Hrvaškem, krivda pri prizadetih, se pravi, ali se je zares moralo zgoditi to, kot se dogaja?
Hrvaške Srbe na podeželju so že ob Miloševičevem vzponu v srbski politiki prek svojih mitingov, zlasti v Kninu, torej v bivšem režimu, vsem dali vedeti, da se njihova državnost veže na Ju-
goslavijo po srbskem receptu, na državo brez republiških mej, in na staro boljševiško, komunistično ideologijo. Njun padec je tudi med preprostimi ljudmi izzval vznemjH“pi^"j; BCVa liivaska oblast v režiji Tudmanove HDZ pa se ni potrudila, da bi popolnoma prazen prostor za politično delovanje med Srbi zapolnila z dialogom o vseh vprašanjih, ki zadevajo položaj srbskega naroda na Hrvaškem. Pač pa so takoj, do volitev nepomembno srbsko demokratsko stranko akademika Jovana Baškoviča s sedežem v Kninu, povzdignili v enakopravnega partnerja, kot edinega legitimnega predstavnika Srbov na Hrvaškem, ki je zelo dobro izrabil priložnost ne samo na Hrvaškem, temveč v BiH in Vojvodini z ustanavljanjem svojih podružnic. Bazen tega se je nova oblast raje postavljala v krajih in med ljudskimi množicami, kjer razen aplavza ni bilo slišati niti enega žvižga. In očitno pod takim vtisom so pohiteli s spremembami republiške ustave, v kateri so na zasedanju hrvaškega sabora 25. julija socialistične simbole zamenjali s hrvaškimi: zgodovinski grb, hrvaška zastava s tem grbom, spremenjeno ime republike, uvajanje predsedniškega sistema itd.
Čeprav take spremembe ne bi smele vznemirjati nobenega prebivalca Hrvaške, prav tako tudi ne Srbov, ki so po ustavi ostali še zmeraj politični narod na Hrvaškem - prvi člen ustave govori, da je hrvaška država hrvaškega in srbskega naroda - so se Srbi prav isti dan, ko je bil hrvaški sabor, zbrali v vasi vstaje hrvaškega in srbskega naroda, v Srbu, v Liki, in ustanovili nekakšno srbsko vlado na Hrvaškem in se dogovorili za izvedbo referenduma o srbski avtonomiji, ki nima ne ustavne ne zakonske podlage. Ob tem pa je hrvaška oblast naredila drugo pomembno napako, ob prvi, ki ji lahko pripišemo zaradi prevelike hitrosti pri zamenjavi državnih simbolov, se pravi, da je napovedala »z vsemi ustavnimi in zakonskimi sredstvi« zatreti, onemogočiti srbski referendum. In ko so v noči od 16. na 17. avgust začeli ra-zoroževati rezervne milični-ške enote v Benkovcu in drugih občinah srbske vstaje, so Srbi na poziv Baškovičeve stranke prijeli za orožje, z barikadami zaprli vse ceste, ki peljejo po kninski krajini in Liki ter tako hrvaški oblasti odvzeli jurisdikcijo na njihovem območju. Začelo se je ustavljanje, pregledovanje in ustrahovanje domačih in tujih potnikov, ki z redkimi presledki traja vse do današnjih dni. Vmes je bilo izredno zasedanje sabora (24. avgusta), na katerem so sprejeli resolucijo o varstvu ustavne in demokratične ureditve in o nacionalnih pravicah na Hrvaškem, ki pa jo za zdaj uresničujejo samo Hrvati.
V resoluciji so zapisali, da so povsem enake nacionalne pravice vseh prebivalcev Hrvaške eden izmed temeljnih pogojev za delovanje hrvaške demokracije. Pa tudi to, da je paralelno delovanje nekakšnih organov oblasti kot v kninski krajini, posebej pa oboroženih skupin »ogrožanje miru na Hrvaškem in v dr-
žavi« in je zategadelj, kot pravijo v 9. členu resolucije, prepovedano. Toda kljub pozivu oblasti, naj uporniki vrnejo ukradeno orožij £ - si ga nabrali na policijskih postajah v kninski krajini in južni
Liki, in da se jim v takem primeru ni treba bati kazni za te pregrehe, kljub pozivu, da je treba sesti zp -»0 jn 0 vseh odprtih zadevah razpravljati ter se dogovoriti, kako bi po možnih poteh uredili položaj
Srbov na Hrvaškem (predsednik Hrvaške Tudman pravi, da lahko Srbi dobijo tudi lastno televizijo in univerzo, če si ju želijo), je ostalo samo pri tem.
Vse doslej se je hrvaška oblast, stara tri mesece, zavedala, da bi represivno posredovanje proti upornikom lahko pomenilo ne samo njen konec, temveč konec hrvaške demokracije. Vprašanje pa je, kako dolgo bo tako kaotično stanje moč prenašati, kajti najbolj strupene puščice so začele leteti iz vrst drugih hrvaških strank, ki niso na oblasti, ki Tudmanu in sodelavcem očitajo kozmetične posege v ustavi, nacisljcvunje sladkosti življenja nekdanjih oblastnikov (vse državniške vile in osebna vozila sedaj bolj uporabljajo kot prej, v nos jim gre
tudi darilo hrvaških zdomcev iz ZB Nemčije, ki so Tudmanu podarili blindirani BMW, vreden okoli 350.000 zahodno-nemških mark) in zavračanje zunajparlamentarne opozicije, da bi sodelovala v političnem življenju Hrvaške. Srbski nemiri dajejo tudi moč tako imenovanemu desnemu krilu HDZ, ki od vsega začetka Miloševičeve in druge srbske provokacije odgovarja s hrvaškimi, kakor je pred volitvami izjavil dr. Šime Djodan, ki je napovedal, da se bo Hrvaška zastava kmalu vila na vrhu (srbske) Bomanije. Predsednik Bepublike Hrvaške dr. Franjo Tuaman je take pritiske tudi predvideval. Zato je z zadnjimi kadrovskimi spremembami v hrvaški vladi in saboru opravil zasuk na levo tako, da ga sedaj bolj kot levica na hrvaški politični sceni graja desnica, ki mu je prek razpadlega hrvaškega nacionalnega bloka hrvaških strank tudi omogočila, da je njegova stranka v saboru zasedla 58 odstotkov vseh poslanskih sedežev. Vendar pa, če je res, da je politika umetnost možnega in da imajo pravzaprav vsi, razen pregretih Srbov isti cilj, se pravi suvereno Hrvaško svobodnih posameznikov, potem je edina pot v dialogu med Srbi in Hrvati.
Glavni problem je seveda ta, da danes pregrete glave na ozemlju srbske vstaje na Hrvaškem razen nekakšne imaginarne srbske pokrajine na Hrvaškem nočejo slišati ničesar. Zato pa tudi ni mogoče predvideti, kaj se bo iz vsega tega izcimilo.
Peter Potočnik
Avstrijski protest proti krški jedrski elektrarni
na odprta vrata
Zadnje čase naši avstrijski sosedje, ki so mesec dni pred parlamentarnimi volitvami, kar dosti hodijo okrog krške nuklearke. No, avstrijska poslanka Zelenih Marielis Flem-ming je na začetku avgusta stopila celo v njeno kontrolno sobo. Minuli ponedeljek pa je koroška bolj militantna skupina za nekaj minut z verigo za bolj slabega psa zaklenila dovozno cesto k našemu jedrskemu prvencu. Z žabnicami so se nanjo priklenili tudi nekateri protestniki.
Skupina okoli 24 ljudi je prispela v Posavje s Springer-jevim avtobusom že v nedeljo . popoldne. Proglašajo se za državljansko skupino Alpe-Ja-dran brez jedrskih naprav, neodvisnih celo od avstrijskih Zelenih. Tokrat je bil med
njimi tudi socialistični poslanec v koroškem deželnem zboru Peter Kaiser in štajerski zvezni poslanec Andreas Wabl, predvsem pa številni avstrijski novinarji in snemalci.
Policija ni zaprla nikogar
Avstrijci prireditve niso prijavili, temveč s predhodnimi lepaki le oznanili, da nameravajo zasesti dovozno cesto k jedrski elektrarni. No. pred hotelom Sremič v Krškem so pripravili tiskovno konferenco, s pripombo na ciklostiranem vabilu, da če jim jo bo policija dovolila. Policajev ni bilo, pač pa je bilo ob udeležbi še naših novinarjev toliko sedme sile, kot protestnikov. Kljub jezikovnim težavam je bilo razbrati, da zahte-
vajo zaprtje jedrske centrale takoj, še pred predvidenim vseslovenskim referendumom, da si prizadevajo tudi za avstrijsko pomoč za ta naš korak. Štajerski poslanec je to pripravljenost nato v pogovoru še poglobil glede na slovenske dobre odnose z Avstrijo in povabil na svojo vinsko cesto proti mariborskemu koncu.
Avstrijci seveda zgolj s to konferenco niso bili zadovoljni, zato so oznanili premik k elektrarni. Policija jim je nato dovolila prevoz le do predzadnjega križišča pred njo. Protestniki so krenili do zadnjega križišča peš. Tu se je nato vse skupaj začelo kot na kakšni naši vaji NNNP. Iz modre škatlice je nekdo začel
- Ob strani dogodkov v Krškem je bil tudi dr. Borut Sommereger, tiskovni predstavnik avstrijskega zveznega poslanca in koroškega Slovenca Karla Smolleja. Tudi nekaj drugih celovških novinarjev je naši policiji priznalo profesionalnost in umirjenost. Protestniki so imeli s seboj celo zdravnika, odvetnika pa, ki so ga na naši strani tudi najeli, pa ni bilo na spregled. Navsezadnje, nikogar niso zaprli, kar bi se zanesljjivo primerilo nam, če bi s kakšnimi verigami opletali okrog kakšne avstrijske tovarne.
Blokada dovozne ceste h krški jedrski elektrarni je privabila več novinarjev kot protestnikov. No, vse se je končalo na moč galantno, nihče pa ni čutil potresa, čeprav so Brežičani bezali iz hiš. Slika: A. Ž.
razvijati nekakšno verižico, smelejši protestniki, vključno z obema poslancema, ko so se nato priklenili nanjo. Seveda so razvili tudi več transparentov. Policaj jih je mimo opozoril, da za to nimajo dovoljenja. Iz jedrske elektrarne je pripeljal bel kombi, vendar ni bil policijski, temveč od Televizije Slovenije z Borutom Mencingerjem na čelu. Ker se tudi po policistovem opozorilu v nemščini niso odpeli, so pristopili pomočniki. S kleščami so verige potrgali in protestnike odnesli na rob ceste, saj se je bližala menjava izmen v elektrarni.
Neenotnost protestnikov
Nekaj Avstrijcev se je ponovno presedlo na sredino ceste, novo opozorilo miličnikov, češ, če bodo tako nadaljevali, jih bodo morali zapreti do razsodbe sodnika za prekrške, je povzročilo pravo diferenciacijo med njimi. Precej so glasovali. Izkazalo se je, da jih kar nekaj ni za nadaljevanje akcije. Poslanec Kaiser ima največ zaslug za tak razplet, rekoč, da so cilj dosegli,
Jugoslavija
njihovo gospodarstvo in kako škodljivi, tako rekoč pogubni, so bili policijski posegi srbskih oblasti na Kosovu.
Seveda je vse doslej omenjeno le skromen poskus, da bi pokazali, kako slojevite in zapletene so razmere v pokrajini. Stavka Albancev ima tako politična kot socialna obeležja in navsezadnje pravzaprav niti ni pomembno ali je bolj političen ali bolj socialen. Pomanjkanje politične svobode in pomanjkanje ekonomske gotovosti Albancev na Kosovu je namreč povsem primerljivo. Da socialna beda na KOSOVU ni še hujša, gre zahvala predvsem še močnim družinskim vezem Albanskih družin, ki ostajajo trdne tudi potem, ko se posamezni njeni člani s trebuhom
drugih krajev Jugoslavije, postaja pravzaprav še edini vir za preživetje številnega kosovskega prebivalstva.
Vodstvo neodvisnega kosovskega sindikata, ki je pripravilo stavko, je z odzivom prebivalstva zadovoljno in jo označuje za uspeh. Srbske oblasti pa poskušajo sebe in svet prepričati, kako so Albanci s stavko samo potrdili svojo že večletno nedelavnost in kako je življenje na Kosovu mogoče povsem normalno organizirati tudi brez njih. Samo od sebe se seveda postavlja vprašanje, zakaj potem ne odpustijo kar vseh delavcev albanske narodnosti, ne pa, tako kot to počno zdaj, predvsem Albance na vodilnih mestih, delavce pa v večini primerov kaz-
Število Albancev, ki bo ostalo brez dela zaradi udeležbe v ponedeljkovi splošni stavki je za zdaj še nemogoče ugotoviti, ker postopki proti njim tečejo in podatki o tem še nekaj časa ne bodo kompletirani - če bo to sploh kdaj mogoče - že zdaj pa je jasno, da so se srbske oblasti odločile z delovnih mest spraviti predvsem intelektualce, vodilne delavce, tehnike, inženirje itd., skratka vse, ki s svojo izobrazbo in vplivom v okolju, v katerem delajo, predstavljajo »resno nevarnost za uspešno udejanjanje srbskih ukrepov za normalizacijo stanja v pokrajini«.
Kosovo
Štiriindvajseturna splošna stavka Albancev na Kosovu tretjega septembra pomeni le enega od vidnih vrhov dogodkov, ki to našo južno pokrajino in njeno prebivalstvo pretresajo že vse tja od leta 1981, ko so množični nemiri mladih, ki so sc spremenili v krvave obračune policije z demonstranti, opozorili, da na Kosovu ni vse tako, kot je želela prikazati uradna politika. Takrat se je, kot vemo, govorilo o albanskem iredentizmu in separatizmu, o Albancih, ki bi želeli odcepitev pokrajine, razbitje Jugoslavije in podobno. Takrat še vladajoča boljševistična politika države je zamudila priložnost, ko bi lahko uvidela, da so problemi Kosova predvsem problemi neprimernega razvoja pokrajine, ki se politično artikulirajo tako, kot so se pač pokazali v zahteve po večji samostojnosti, odcepitvi in podobnem.
in - vstal. Vstal je tudi štajerski zvezni poslanec in jel dajati izjavo za avstrijsko televizijo pred velikim zelenim napisom: »Štajerec proti atomski energiji!« Ostali »revolucionarni« del je še ostal ob cesti, dokler ni svojega mnenja povedal vsak posebej. Slednjič so sklenili, da je najbolje napotiti se nazaj v hotel. Policaj jim je vrnil razrezane dele verige in ključavnice. Stavim, da bodo končali v kakšnem vinogradu za priročnejše napenjanje žic.
Neopazno preživeli potres
Sam Vuk Draškovič je po znanih kninskih dogodkih vstajo svojih somišljenikov označil za opereto. V takem stilu je minil tudi ta krški protest. Pustimo ob strani, da smo po teh kninskih dogodkih Slovenci kar alergični na izraz blokada, četudi proti jedrski elektrarni. Zeleni Slovenije in vseh treh posavskih občin so že pred to blokado objavili stališče, da je v tem trenutku tak način protesta odveč. V zanosu akcije, poziranj in dajanj izjav, verjetno pa tudi zavoljo tega, ker smo bili vsi na prostem, nismo čutili pravega potresa, kot je prvi v poročilih ob 15. uri sporočil radio Zagreb. Ob 12.48 naj bi se pri Zagrebački gori zatreslo 4,5 po Richterju (observatorij na Golovcu mu je pripisal dve desetinki manj), isti zagrebški radio je tudi povedal, da se je ob tem v Brežicah podrl nek dimnik. Iz krške jedrske centrale so precej pohiteli s sporočilom. da je bil potres tako šibak, da ga še naprave v kontrolni sobi niso zaznale. Pa smo pri tem, o čemer je svaril že dr. Vlado Ribarič. Namreč, da je treba namestiti sistem potresnega opozarjanja, sicer se bo še naprej dogajalo, da bo prebivalstvo potres čutilo, naprave pa ne. Zato bo, tudi do zaprtja te jedrske elektrarne, potrebno okrepiti strokovno delo. To je seveda bolj mučno mukotrpno, in, žal, tudi manj atraktivno za televizijske kamere.
Alfred Železnik
Natančnejše analize omenjenih dogodkov (na primer Branka Horvata Kosovsko vprašanje) pokažejo, da so bile zahteve stavkajočih v začetku predvsem socialne narave in da so se šele kasneje med transparenti pojavile tudi gesla, po katerih so vsaki organizirani dejavnosti Albancev na Kosovu prilepili etiketo separatizma ali celo terorizma.
Devet let neprimernih političnih ukrepov v pokrajini, ki so po Miloševičevi osvojitvi oblasti v Srbiji postali še bolj nevarni, kot so bili dotedaj, so odnose tako zapletli, da ni več mogoče jasno razločevati socialnega od političnega. Res je, da so Albanci želeli s stavko opozoriti svet in srbske oblasti na obče nezadovoljstvo z razpustitvijo kosovske skupščine petega julija letos in popolno ukinitev pokrajinske avtonomije. Res pa je tudi, da so vsi dosedanji ukrepi srbskih oblasti v pokrajini samo še zaostrovali gospodarske in s tem socialne razmere. Če je bilo ob znanem štirinajstmeseč-nem sojenju Azemu Vllasiju, Bur-hanu Kavaji, Azizu Abrashiju in drugim vodilnim delavcem v ru-darsko-metalurškem kombinatu Trepča še mogoče dvomiti o trditvah, da sojenje pomeni pravzaprav načrten napad na jedro kosovskega gospodarstva, pa je to po razpustitvi kosovske skupščine, ko je delo izgubilo že več kot petnajst tisoč delavcev, menda postalo jasno tudi najbolj politično nerazgledanim posameznikom. Seveda pod pogojem, da v vsaki dejavnosti Albancev ne vidijo zarote albanskih separatistov, Vati-
Dr. Hajrulah Gorani, vodja zveze neodvisnih sindikatov Kosova, ki so ga srbske oblasti »zaradi širjenja lažnih vesti in vznemirjanje javnosti« 24. avgusta obsodile na šestdeset dni zapora, je bil obsojen šele potem, ko je predsednik sodišča zamenjal ekipo sodnikov. V prvem »poskusu« je bila večina sodnikov, ki je odločala o njegovi krivdi namreč albanske narodnosti in odločili so sc, da na podlagi predlaganega gradiva sodba ni osnovana. Predsednik sodišča je tako odločitev takoj proglasil za neveljavno, sestavil novo skupino sodnikov, seveda srbske narodnosti, in Hajru-laha Goranija so lahko še isti trenutek zaprli. Seveda, še preden je sodba postala pravnomočna.
nujejo le z milejšimi disciplinskimi ukrepi, odvzemom ene dnevnice in podobnim. Seveda je jasno, da gre pri tem le za politično licemerje srbskih oblasti, ki bi tako želele dokazati svojo premoč, ki pa se bo, kot smo že omenili, prav kmalu sesula v nič. Bo neizbežen padec srbske oblasti na Kosovu lahko potekal mimo, brez novih prelivanj krvi, pa je vprašanje, na katerega bi vsak dobronamerno misleč želel pozitiven odgovor, a se za zdaj kaj takega zdi skoraj nemogoče.
Miloš Ekar
zdravih temeljev, kot jih ni imelo pravzaprav gospodarstvo vse države. Da pa vse težave ne izvirajo le od tod, so pokazale znane zahteve Slovenije in Hrvaške po spremembah v načinu plačevanja gospodarskega razvoja Kosova prek znanega zveznega sklada za razvoj manj razvitih in Kosova. 2olčm napadi, ki so prihajali iz zveze in republik, ki so imele pravico ta denar uporabljati, so očitno kazale, kako velika je odvisnost posameznih republiških oligarhij, pa tudi zvezne, od tega denarja in kako močno bi jih pomanjkanje teh sredstev lahko ogrozilo. Srbija s krčevitimi in vse bolj nasilnimi ukrepi in odpiranjem novih kriznih žarišč - Kninska krajina - želi seveda stare razmere obdržati čini dlje. saj se bo v trenutku, ko bo sedanje srbsko vodstvo moralo predati krmilo novim strankam, ki jih kljub vsemu nasilju tudi nad lastnim prebivalstvom niti srbske oblasti ne morejo zadržati, se bo pokazalo. na kako trhlih nogah stoji
Humoreska
Kaj počnemo v senci?
Emil Milan Pintar iz stranke demokratične prenove je postal vodja prve slovenske stranke v senci. Nemudoma smo ga poiskali in ga našli seveda v senci, kajti kljub poznemu poletju je v senčici prijetneje kot na soncu.
-	Kako ste se odločili za mesto vodje opozicijske vlade?
■•Tako je naneslo«.
-	Prej je kazalo, da bo prvi šef opozicijske vlade Janez Kocijančič...
■On se je sklenil čisto posvetiti svojemu letalskemu podjetju Adriji Aincagsu -
-	Ste torej imeli njega v mislih, ko ste na televiziji dejali, da ni res. da bi bila večina direktorjev partijcev, ker da jih je večina izstopila iz partije oziroma stranke demokratične prenove?
■Saj Kocijančič ni izstopil iz partije. Zato nisem mislil njega,-
-	No, kaj bo vaša vlada počela?
■	Pomagali bomo vladi na soncu, pri čemer pa jo bomo kritizirali, ampak konstruktivno, če naših pripomb ne bo upoštevala.«
-	In kaj zamerite sedanji vladi?
■Da rešuje obrobne probleme, razne sprave, deklaracije suverenosti in podobno, zanemarja pa gospodarstvo, ki vse bolj tone in da ni dosledna v boju proti Markovičevim ukrepom, ki slovensko gospodarstvo izmozgavajo,-
-	Mogoče pa si vlada želi s spravami prepričati naše bele zdomce, da bi investirali denar v Slovenijo?
■Saj tudi naši izseljenci niso neumni, da bi investirali denar v Slovenijo, ko pa ga večino požre zveza -
-	Torej bi morala Slovenija čim prej postati suverena, ah še natančneje morala bi se ločiti od Jugoslavije...
■	Že. Že. Ampak prej bi morala krepiti svoje gospodarstvo,-
-	Torej je sedanja vlada v začaranem krogu?
■Ne morem pomagati. Saj hoče vladati. In priznam, da je ta hip biti bolje vlada v senci.«
-	Kako se financirate?
■	Predlagali smo parlamentu, naj nas plačuje. Pa večina ni nič kaj pripravljena dati denar,-
-	Gre za veliko denarja?
-	Oh, za malenkost. Če bi se recimo v Zurich nekaj ministrov peljalo z redno linijo namesto s posebnim letalom, bi mi z razliko v tej ceni lahko delali vse leto,-
-	Oh. zdaj pa razumem tovariša Tita...
■	Kako? Kakšno zvezo pa ima on s tem?-
-	Spomnim se, da je na eno prvih neuvrščenih poti v Indijo in Burmo odpotoval z Galebom, spremljali pa so ga oba naša rušilca in obe korveti, skratka, skoraj vse naše vojno ladjevje, m to kar za dober mesec. Očitno je tovariš Tito namenoma porabil ta denar za potovanje, ker bi ga sicer lahko pobrala vlada v senci in se z njim financirala kakšnih sto petdeset let.
■Ja, ampak takrat ni bilo vlade v senci«.
-	Saj, saj' Denar je bilo treba pravočasno in smotrno porabiti, da se ne bi kdo spomnil in jo ustanovil.«
Bogo Sajovic
Marsikje so srbske oblasti uresničile svoje grožnje, da bodo privatnikom, ki v ponedeljek ne bodo delali, zaprli lokale. Vse, ki so jih inšpektorji ali miličniki popisali, zdaj kaznujejo s po 3.000 dinarji globe in enoletno prepovedjo dela. Prizadeti menda v večini primerov kazni ne plačujejo, saj menijo, da so že s prepovedjo dovolj prizadeti. Kot ironično zanimivost velja omeniti, da so v Kosovem Polju, kjer poleg Albancev živi še največ srbskega prebivalstva, dodatne ključavnice na vrata zaprtih albanskih trgovinic, delavnic in podobno, postavljali tudi prebivalci srbske narodnosti sami. »To so sovražniki države in proti njim je treba ustrezno ukrepati,« so novinarju prištinskega radia utemeljevali svoje »samozaščitno« početje.
Še slabše se je godilo štirim zdravnikom zdravstvenega doma v Uroševcu, ki jih je policija še na delovnem mestu, kamor so jih prišli iskat, pretepla, potem uklonjene odpeljala na postajo milice in jih tam zadržala do enajstih zvečer, ko so proti njim začeli sodni postopek. Zaključili so ga ob enih zjutraj. Sodnikom, ki delajo tudi ponoči, je res treba priznati veliko zagnanost za pravico in resnico. Na šestdeset dni zapora so bili obsojeni zaradi »motenja javnega reda in miru«.
kana, muslimanskega sveta in za kruhom podajajo v širni svet Amerike.	N r:i v,,,,,,■■.,r^. ,.
V razmerah, ko vse večje število Kosovsko gospodarstvo tudi Albancev doma ostaja brez dela, pred letom 1981 ni imelo ravno pa pomoč sorodnikov iz tujine ali
Vprašanje:
Kakšni so pogoji za dokup delovne dobe presežnim delavcem na podlagi 33. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS št. 14/90)?
Odgovor:
Skupščina Skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja v RS je v Uradnjem listu RS št. 18 z dne 11. maja 1990 objavila Sklep o obsegu in načinu plačila prispevkov za dokup zavarovalne dobe za delavce, katerih delo ni več potrebno.
Po tem sklepu lahko zavarovalno dobo uveljavijo zavarovanci, katerih delo v organizaciji oziroma pri delodajalcu ni več potrebno na podlagi kriterijev za ugotavljanje presežkov delavcev v skladu s kolektivno pogodbo. To pomeni, da ni mogoč dokup delovne dobe brez potrdila oziroma dokazila organizacije oziroma družbenopolitične skupnosti, da delavčevo delo ni več potrebno. Prav tako je potrebno zahtevi za dokup priložiti dokazilo o zagotovljenih sredstvih za dokup.
Na podlagi zbranih podatkov skupnost zastonj pripravi sklep o številu dokupljenih let ter o višini in roku za plačilo prispevka. Prispevek je treba plačati v enem znesku v 15 dneh od sprejema sklepa, sicer zapade. V tem primeru je mogoče ponovno vložiti zahtevo, vendar stroške postopka ponovne odmere prispevka nosi zavarovanec sam. Dokupljena zavarovalna doba se vpiše v delovno knjižico potem, ko je bil prispevek plačan.
Možen je dokup največ 5 let zavarovalne dobe, vendar samo toliko let, kolikor posameznik potrebuje, da izpolni pogoje za upokojitev.
Moški lahko dokupi zaravo-valno dobo, če:
-	ima najmanj 35 let pokojninske dobe ne glede na starost,
-	ima najmanj 15 let pokojninske dobe in najmanj 65 let starosti,
-	ima najmanj 10 let pokojninske dobe in najmanj 65 let starosti,
-	ima najmanj 30 let pokojninske dobe in najmanj 55 let starosti (predčasna upokojitev),
-	je delovni invalid, ki dela skrajšani delovni čas in je star 60 let ter mu manjka do izpolnitve pogojev za pridobitev invalidske pokojnine največ 5 let zavarovalne dobe,
-	je delovni invalid, star najmanj 50 let, ki bi lahko delo opravljal samo po predhodni prekvalifikaciji oziroma dokvalifikaciji, če mu do izpolnitve pogojev za pridobitev invalidske poko-jine manjka največ 5 let zavarovalne dobe.
Ženska lahko dokupi zavarovalno dobo, če:
-	ima najmanj 30 let pokojninske dobe ne glede na starost,
-	ima najmanj 15 let pokojninske dobe in najmanj 55 let starosti,
-	ima najmanj 10 let pokojninske dobe in najmanj 60 let starosti,
-	ima najmanj 25 let pokojninske dobe in najmanj 50 let starosti, (predčasna pokojnina),
- je delovna invalidka, ki dela skrajšani čas in je stara najmanj 55 let pa ji manjka največ 5 let zavarovalne dobe za izpolnitev pogojev za pridobitev invalidske pokojnine,
-	je delovna invalidka, stara najmanj 45 let, ki bi delo lahko opravljala samo po predhodni prekvalifikaciji oziroma dokvalifikaciji, če ji do izpolnitve pogojev za pridobitev invalidske pokojnine manjka največ 5 let zavarovalne dobe.
Višina prispevka za dokup zavarovalne dobe se določi individualno za vsakega posameznika na podlagi dveh izračunov njegove pokojnine na dan izdaje sklepa, kjer se enkrat upošteva dokupljena leta, drugič pa ne. Ta zneska se po objavljeni formuli odšteva, sešteva in množi z objavljenimi količniki. Cena dokupa zavarovalne dobe je ekonomska in zato ni nizka. Lučka Bbhm
Ljubljana, 7. septembra 1990
Mariborski sindikati ustanovili svojo trgovino in poskrbeli za hranilništvo
Mi tako, dragi pa kakor hočejo
izognili kar precejšnjim stroškom. Če odštejemo še posrednike, smo izračunali, da bomo našim članom lahko prodajali kar izdelke za 30 do 50 odstotkov ceneje kot v trgovini. Pa še zagonskega kapitala za zdaj ne bomo potrebovali.
Kasneje, ko bomo imeli svoje trgovine, bomo lahko izbiro izdelkov bistveno razširili. Naša dejavnost bo zelo široka. Tudi uvažali bomo lahko.
Ko že govorimo o naši družbi SINTEO, n?.] povem, da je ustanovitelj in lastnik Občinski sindikalni svet Ma-
loma, letošnjo ozimnico zamudili. Poskušamo le najti najugodnejše ponudnike - proizvajalce in jih povezati s sindikati v podjetjih.
Drugo fazo, ko bomo imeli svoje trgovine, bomo realizirali predvidoma spomladi. Partnerja praktično že imamo. Ves sistem pa smo zastavili tako, da posebnega zagonskega kapitala ne bomo potrebovali. Kako? Tega še ne bomo povedali. To je naša poslovna skrivnost. Ja, če bi na ravni Zveze sedli skupaj, potem, pOtcI" ps.
Za zdaj pa kaže, da Zveza
Franc Štelcer
S sklepom, ki so ga sprejeli na seji občinskega sindikalnega sveta Svobodnih sindikatov Maribor 29. avgusta, so ustanovili družbo z omejeno odgovornostjo SINTRO, ki bo skrbela, da bodo člani sindikata kupovali nekatere artikle bistveno ceneje in pod ugodnejšimi pogoji.
»Obljuba dela dolg,« je začel v. d. direktorja družbe SINTRO (sindikalna trgovina) Vlado Haas. »Sindikat se je že doslej ukvarjal tudi z organizacijo cenejših nakupov, predvsem ozimnic. Šlo pa je to bolj tako, kot so se v posameznih organizacijah znašli oziroma koliko so bili nasilni posamezni ponudniki. Naš namen pa je, vsaj na začetku, poiskati najboljše ponudnike, spodriniti posrednike in razbremeniti sindikalne predsednike oziroma tiste, ki so se v sindikatu s tem ukvarjali. Glavno pa je bistveno znižati cene.
Dolgo smo raziskovali možnosti in razčlenjevali cene proizvajalcev in zaslužke posrednikov. Iskali smo možnosti in oblike organiziranja, da bi čim bolj skrajšali in seveda pocenili pot od proizvajalca do našega člana. Vse skupaj ni
tako enostavno, kot si predstavljajo nekateri, ki so predlagali nekakšne sindikalne zadruge. Zadruga je namreč oblika organiziranja, kjer med drugim vsi člani tudi s svojim premoženjem jamčijo za vse morebitne izgube. Po mojem tisti, ki zatrjujejo, da imajo zadruge, nimajo v resnici nič.«
Pa še nekaj je, kar Mariborčane moti in najbrž tudi druge. Vsak občinski svet, pa tudi sindikat podjetja, je prisiljen iskati sam svojo obliko podobne organizacije. Marsikje se zaletavajo v levo in desno ob iskanju najboljše rešitve. Ogromno dela in zgrešenih prijemov je samo zaradi tega, ker Zveza ne zna organizirati posvetovanja oziroma srečanja vseh tistih, ki se s tem ukvarjajo. Tako se dogaja, da si »izposojajo« in kot svoje razglašajo ideje drugih.
»Kar precej dela smo imeli, da smo preučili zakonodajo, da se ne bi pojavili kot kakšni divji mešetarji oziroma šver-carji. Teh je že sedaj vse polno. Navezati je bilo treba tudi stike s partnerji, kot so proizvajalci, in tisti, ki imajo skladiščne prostore. Za odpiranje trgovin pa je treba še veliko več: kvalificirane ljudi,
Vlado Haas
prostore in skladišča in to vse v skladu s sanitarnimi predpisi. Na začetku se bomo zato omejili na posredništvo. Nikakršnih novih ljudi ne bomo potrebovali, saj imamo občinski svet in sindikalne aktiviste po podjetjih. S tem se bomo
ribor. Ima sedemčlansko skupščino in v. d. direktorja. Registracija na sodišču pravkar poteka in v nekako šestdesetih dneh bomo imeli tudi vse potrebne dokumente.
No, prav zaradi dolgotrajnega postopka bomo, vsaj de-
v Ljubljani ni zainteresirana ali pa imajo drugega dela preveč, da ne rečem česa drugega.«
Seveda se je na njihovo akcijo že odzvala trgovina. Zaveda se, da se s sindikalnimi trgovinami ruši njihov mono-
'h.
Svobodni Sindikati Slovenije W
pol. Zato sindikatu že ponujajo dodatne popuste, vendar še zdaleč ne take, kot jih bo po izračunu lahko dosegla sindikalna trgovina. Ne vemo, morda pa se nekateri trgovci že zavedajo, da s takim sistemom, ki ima kup posrednikov, ne bo šlo več naprej.
V posredni ali neposredni povezavi s sindikalno trgovino je tudi ustanavljanje sindikalne hranilnice. Tudi na to se v Mariboru že pripravljajo. Izbrali so svojo pot. Pot, ki jim jo narekujejo pač dane možnosti. O tem je pripovedoval Franc Štelcer, predsednik Občinskega sveta SvODOuIllh sindikatov Maribor.
»Gre za organizirano zbiranje in plasma prostih denarnih sredstev. Koncept, ki ga ponujajo na Zvezi v Ljubljani, po našem, ne temelji na disperziji. Mariborčani, na primer, naj bi samo zbirali denar, od njega pa neposredno ne bi imeli koristi. Za tak koncept nismo.
Da bi imeli svojo hranilnico, se nam ne splača oziroma je trenutno neizvedljivo. Potrebovali bi namreč kapital, strokovni kader, da o prostorih ne govorimo. O tem sicer razmišljamo, vendar nekje v končni fazi.
Najbolj izvedljiva je zdaj neka druga oblika. V Mariboru je pred nedavnim nastala Štajerska hranilnica. Tudi naš sindikat je z vplačilom ustanoviteljskega deleža postal priključeni član hranilnice.
Za vodstvo Štajerske hranilnice smo s 63.000 člani v Mariboru seveda zanimivi in upam, da bodo na skupščini, ki bo v drugi polovici decembra, tudi sprejeli naše pogoje. Ti pa so v glavnem povezani z našo trgovino in ugodnejšimi možnostmi za kreditiranje nakupov v njej.
Načrtujemo pa tudi svojo ekspozituro v okviru Štajerske hranilnice.«
Taka rešitev je za mariborske delavce trenutno prav gotovo najbolj sprejemljiva, seveda dokler v Sloveniji ne bomo našli oblike oziroma hranilniško posojilne organizacije, ki bi ustrezala vsem.
A. A.
V Slikoplastu-Termoplastu imajo izgube in nizke osebne dohodke
Veliki žrejo male
Najpogostejši vzrok za propad podjetij in slab položaj slovenskega gospodarstva so neporavnani dolgovi iz preteklosti in izguba, ki se iz dneva v dan veča. V večini primerov so za to kriva podjetja sama oziroma njihovo nesposobno vodstvo. Mednje bi lahko gotovo šteli tudi Slikopleks-Ter-moplast iz Ljubljane, vendar je njihov položaj za malenkost drugačen. To podjetje, ki se ukvarja z zaključnimi gradbenimi deli in izdeluje predmete iz trde plastike, je zabredlo v dolgove in slab finančni položaj zaradi mačehovskega in nekorektnega poslovnega odnosa njihovega velikega brata SCT. Ševeda pa je svoj delež pristavilo tudi slabo in celo škodljivo poslovanje nekdanjega vodstva podjetja.
Položaj podjetja je bil porazen
Direktor podjetja Djuro Celin, ki je na to mesto prišel na začetku leta, je takole opisal položaj v podjetju: »Preden sem nastopil to delovno mesto, sem pripravil program rešitve podjetja. Celoten vodstveni kader je ta program sprejel, saj sem se v njem zavzemal za to, da bi podjetje ohranili in ne bi odpuščali delavcev. Skratka, osnovna na-
loga programa je bila izogniti se stečaju podjetja in s tem novim brezposelnim, tudi na račun nizkih osebnih dohodkov ali pa, v skrajnem primeru, prodaje premoženja.«
Ker je bil edini kandidat za to delovno mesto in ker je ponujal možnost za rešitev, so ga sprejeli. Kot kaže, pa takrat ni vedel, da je položaj v podjetju še veliko slabši, kot so mu prikazali v prvih stikih z njim. Zelo stara struktura delavcev (med 40 in 60 let je kar 64 odstotkov zaposlenih) z nizko izobrazbo in trdno vkoreni-njenimi delovnimi navadami je seveda novo vodstvo in nove ukrepe sprejela z nezaupanjem in nejevero, kljub temu pa svojega nestrinjanja in nezadovoljstva ni nikoli javno in glasno izrazila. Celo nasprotno, kljub izredno nizkim osebnim dohodkom (povprečje med 3.000 in 3.500 din) so delavci pridno opravljali svoje naloge in dosegali predvidene normative. Seveda pa to delo ni moglo rešiti podjetja izgub. Čeprav se je število delavcev s 147 na začetku leta zmanjšalo na 126, torej za 15 odstotkov, kar pomeni, da so letošnji načrt izpolnili že v prvih osmih mesecih, je denarja za plače zmanjkalo že takoj, ko je prišel novi direktor. Velika lanska izguba, denar, ki
je bil direktorju obljubljen s strani prejšnjega vodstva, da bo prišel ta mesec, je bil v resnici izplačan že prejšnje leto, tako da je podjetje naenkrat ostalo brez prihodka. Z najetjem izredno dragega bančnega posojila so to krizo le nekako prebrodili. Delavci pa so tiho trpeli in delali, saj je bilo dela dovolj.
Pretrganje stikov z SCT - rešitev za podjetje
»Prejšnje vodstvo je proti koncu delovanja v tem podjetju sklenilo nekaj pogodb, ki so zelo škodovale podjetju. Nekaj takšnih so lani sklenili z SCT po nespremenljivih cenah, delati pa smo začeli šele letos. SCT nam razlik v ceni nikakor noče priznati, vemo pa, kakšna je bila inflacija še konec prejšnjega in na začetku letošnjega leta. Poleg tega nam SCT pošilja v podpis anekse k pogodbi, s katerimi naj bi se tem razlikam odrekli. V nasprotnem primeru, če teh aneksov ne podpišemo, ne dobimo niti s pogodbo predvidenega denarja. Seveda na to nismo pristali in smo vse te pogodbe ter anekse predali sodišču. Tako sedaj terjamo po sodni SCT za 2,5 milijona din, vendar naša sodišča delajo počasi, naše podjetje pa za-
radi tega propada.« Tako je Djuro Celin opisal glavni vzrok za to, da se podjetje nikakor ne more izkopati iz rdečih številk. Zato je bil njegov prvi ukrep, da je zmanjšal število poslovnih stikov z SCT, saj je bilo v preteklosti skoraj 60 odstotkov poslov vezano nanj, plačeval pa ni skoraj nič. Prejšnje vodstvo namreč ni zagotovilo dovolj dela in so nato sprejeli tako neugodne pogoje SCT, samo da so imeli delo. Razširili so tudi svojo dejavnost, saj so začeli izdelovati predmete iz trde plastike, pridobili so tudi zunanjetrgovinsko dovoljenje, tako da se bodo lahko ukvarjali s trgovino in uvozom. Postali bodo konkurenčni tudi v tujini, zmanjšali bodo stroške, saj odpade posrednik med kup cem in njimi. Z racionalizacijo delovnih in poslovnih prostorov so lahko oddali nekaj neizkoriščenih prostorov ter s tem dobili še nekaj dodat-
nega denarja. Poleg tega so nove pogodbe sklenjene s podjetji, ki se pogodb držijo, zato upajo, da bodo za delo, ki ga imajo zdaj skoraj čez glavo, tudi dobili zasluženo plačilo.
Zdaj je slabo, vendar bo bolje
Vseh 126 delavcev resnično živi in dela v slabih razmerah. To priznava tudi direktor: »V teh osmih mesecih nismo imeli, kljub izredno slabemu položaju, niti en dan blokiran žiro račun. Seveda pa so račun za to plačali delavci s svojimi nizkimi osebnimi dohodki. Upam, da je tega konec, čeprav velikega izboljšanja še ne bo tako kmalu. Že za avgust bomo dvignili vrednost točke za 15 odstotkov, da vsaj malo omilimo pomanjkanje denarja in da delavci ne izgubijo še tisto malo volje, ki so jo imeli za reševanje podjetja iz težke krize.«
In kakšna prihodnost čaka podjetje? Dejali smo že, da imajo dela dovolj, saj je bil in je še vedno Slikoplesk-Termo-plast znan kot kakovosten in hiter izvajalec zaključnih gradbenih del po vsej Sloveniji. Prav tako pričakujejo, da bo sodišče ugodno rešilo njihove pritožbe glede pogodb s SCT, saj bi se že s tem skoraj rešili izgub. Nadejajo se tudi uspehov z delom v tujini, kjer pa bodo morali še bolj znižati svoje stroške in postati konkurenčni.
Kje je odgovornost
Tudi v Slikoplesku-Termo-plastu je za izgubo podjetja krivo nekdanje vodstvo, ki pa za to, kot vedno doslej, ni prav nič odgovarjalo. Bivši direktor je namreč kljub odpovednem roku sklepal pogodbe naprej, ne da bi ga kdo od drugih vodstvenih delavcev pri tem početju ustavil ali vsaj opozoril. Po podpisu teh pogodb je podjetje lepo zapustil, odšel v tujino, delavce pa prepustil, da plačujejo njegove grehe. Ampak o tem smo že velikokrat pisali, položaj pa ostaja nespremenjen. Direktorji so dobili pravice, njihove dolžnosti pa so še vedno izredno majhne.
Ali bo novemu vodstvu v Slikoplesku-Termoplastu uspelo izpolniti načrte in ali bodo delavci še naprej lahko stiskali pasove z upanjem na boljše čase? Upajmo, da se jim bodo vsa ta odrekanja kasneje bogato poplačala, saj bi to pomenilo, da se je pri življenju obdržalo še eno podjetje in da je nekaj več kot sto delavcev ostalo zaposlenih in koristnih
za našo družbo! n , _ n i > ■ Robert Pekla]
Predsednik sindikata podjetja Slikoplesk-Termoplast Janez Remškar: »Položaj podjetja je zelo težak, kar seveda še najbolj občutimo delavci. Izjemno nizke plače vzbujajo med delavci nezadovoljstvo, čeprav moram priznati, da večje stavke ali izražanja nezadovoljstva doslej še ni bilo. Po nekaterih kazalcih delavci še vedno, kljub omenjenim nizkim plačam, dosegajo norme. Vendar bi tudi za stoodstotno preseženo normo (kar seveda praktično ni možno!), delavec dobil le med 4.000 do 5.000 dinarjev. To kaže, kako nizke osnovne plače imamo.
Prihodnost našega podjetja je težko predvideti. Čeprav je na začetku direktor imel vso zaupanje delavcev, ga počasi izgublja, saj se naša agonija vleče že predolgo. Srečo imamo, da smo delavci potrpežljivi in da verjamemo v boljšo prihodnost, saj tako ne gre več naprej. Čeprav so vzroki za naše stanje predvsem zunanji, pa upam, da nam bo uspelo pripeljati naše podjetje spet med zdrava podjetja in da leto 1990, ko praznujemo 45-let-nico, ne bo za nas usodno.«

Ivan Svetlik
Ivan Svetlik se je rodil leta 1950 v Srednji Kanomlji pri Idriji. Študiral je sociologijo, se izpopolnjeval v Veliki Britaniji in na Švedskem ler leta 1983 postal doktor socioloških znanosti. Raziskuje v okviru Inštituta za sociologijo predvsem vprašanja kadrov, dela, zaposlovanja in družbenih dejavnosti. Bil je predsednik Slovenskega sociološkega društva. Objavil je precej strokovnih člankov in poljudnih sestavkov. Je avtor oziroma soavtor več knjig, kot so Brezposelnost in zaposlovanje, Tokovi zaposlovanja in Neformalno delo
-	Kakšen je pomen trga delovne sile?
»Razprava o trgu postaja res vse bolj pomembna tema in upanje, čeprav se to ne dogaja prvič,« pravi naš sobesednik. Priče smo novemu razvojnemu krogu, ki je v marsičem podoben tistemu pred dvajsetimi leti. Pomembna razlika med njima pa je, da je bil prvi precej bolj sad razsodnosti in daljnovidnosti ljudi, ki so se zavzemali za tržno gospodarstvo, in da je sedanji rezultat poraznih gospodarskih razmer in zunanjih pritiskov.
Po toči je sicer prepozno zvoniti, pa vendar ne morem mimo ugotovitve, da se po skoraj četrt stoletja volontari-stičnih poskusov v marsičem vračamo na izhodiščno točko, od ravni plač do ustroja ekonomskega in političnega sistema.
Ni naključje, da je prišla razprava o trgu delovne sile zadnja na vrsto. Zdi se, da ta instrument prihaja v socialno, ekonomsko in politično areno z veliko dvomov in nasprotovanja. Prav mogoče je, da se bodo v prihodnje ravno ob njem lomila kopja. V sedemdesetih letih je bil izraz delovna sila na spisku ideološko skrajno vprašljivih besed. Tisti, ki so ga ožigosali, gotovo niso nikoli niti resno brali niti razumeli Manca. Ekonomisti so se izogibali tej temi. Razprave o trgu delovne sile, ki smo jih začeli v začetku osemdesetih let, so bile sprejete z nezaupanjem. Ovir za uvajanje trga delovne sile je precej.
Pomembno težavo vidim v tem, da ljudje kratkomalo niso navajeni živeti s trgom, še najmanj pa s trgom delovne sile. Namesto zdrave konkurence za delovna mesta, ki bi jih ljudje zasedali na podlagi svojih sposobnosti in delovnih rezultatov, je uveljavljeno zaposlovanje in napredovanje na podlagi zvez in poznanstev. Zaposlitev je varna in ni odvisna od dela. Nesposobni in ljudje s privilegiji ne bodo pripravljeni sprejeti izzivov trga.
Trg delovne sile bo povečal njene pretoke. Več ljudi se bo znašlo v težavah, ker bodo izgubili delo ali pa ga bodo težko našli. Na to pa niso pripravljena niti podjetja niti službe za zaposlovanje.«
-	Koliko trg delovne sile pri nas že obstaja, v kakšnih oblikah? Katere so njegove posebnosti in katere stične točke z inštitucijami razvitih držav? Kdo uravnava razvoj, alokacijo, uporabo, nagrajevanje delovne sile pri nas, kdo v drugih državah? Ali je institucija trga dovolj, ali so potrebne zunanje, neekonomske korekcije? Na katerih področjih regulacije je trg delovne sile nenadomestljiv, čeprav seveda ne absolutno popoln instrument?
»Za Jugoslavijo bi lahko trdili, da med trgom delovne sile, državo in samoupravlja-
njem ni bila dosežena nujno potrebna funkcionalna diferenciacija oziroma diferenciacija področij, na katerih so se ti instrumenti uporabljali. Vsi so se pojavljali od ravni podjetja do globalne ravni in od reguliranja razvoja do določanja vrednosti delovni sili. Povrhu vsega trg delovne sile ni bil formalno oziroma institucionalno priznan, zato je deloval pod površjem oziroma v ozadju formalnih inštitucij. Posledica tega je bila, da so omenjeni regulacijski mehanizmi delovali drug mimo drugega ali celo drug drugega blokirali. Lep primer za to je bilo urejanje osebnih dohodkov v naših organizacijah.
Tudi v razvitih državah trg delovne sile ni edini instrument za njeno regulacijo. Vendar pa nikjer ni izgubil funkcije osnovnega regulacijskega mehanizma. Državna intervencija (predvsem v obliki aktivne politike zaposlovanja) in vpliv sindikatov na globalni in mezzo ravni ter participa-tivne oblike na mikro ravni predstavljajo predvsem korektivne mehanizme. Uporabljajo jih za odpravljanje cikličnih tržnih nihanj, za pospeševanje srečevanja med ponudbo in povpraševanjem po delovni sili, za odpravljanje socialnih posledic delovanja trga, za odpravljanje strukturnih neskladij, ki jim trg delovne sile ni kos ali pa se nanje prepočasi odziva, za mobilizacijo delovnega potenciala, ki ga ne zagotavlja trg in podobno. Če trdimo, da je trg delovne sile nujen instrument za njeno uravnavanje, tega ne delamo zgolj zato, ker bi se slepo zgledovali po razvitih deželah. Upoštevati moramo ekonomske in socialne razloge, ki govorijo v prid temu mehanizmu. To so: racionalna alokacija delovne sile, ki je ne more nadomestiti nobeno doslej znano planiranje. Gre namreč za samodejno prilagajanje hotenj posameznikov na eni in proizvodnih enot na drugi strani. Nadomestiti bi ga bilo mogoče le s podobnim planiranjem, ki pa je časovno in stroškovno tako zahtevno, da ne more slediti spreminjajočim se okoliščinam na strani ponudbe in povpraševanja po delovni sili, in plani zastarijo, še preden so izdelani. Najlepši dokaz za to je propadel poskus, da bi za potrebe usmerjenega izobraževanja izdelali plane, v skladu s katerimi bi v vsak program vpisali natančno tolikšno število dijakov, kot bi potrebovali, na primer, inženirjev čez osem do deset let.
Trg delovne sile omogoča ekonomiziranje z najpomembnejšim proizvodnim dejavnikom, tc jez delovno silo kot delom oziroma znanjem, kar je pogoj za uspeh vsakega podjetja na trgu oziroma vsake ekonomije v mednarodni menjavi. Iluzija, da lahko delavci svobodno in poljubno delijo ustvarjeni doho-
dek, se ob soočenju s trgom razblini. Trg šele pokaže pravo vrednost delovne sile. Trg delovne sile zagotavlja organizacijam avtonomijo pri poslovnih in kadrovskih odločitvah, posameznikom pa prav tako avtonomijo in osebno svobodo. Demokratično planiranje, pri katerem bi posamezniki lahko dejansko odločali o svojem položaju, je mogoče v zelo omejenem obsegu. Dosedanji poskusi planiranja na tem področju spremljajo nekatere grenke izkušnje, kot so: podržavljanje delovne sile v času Stalina, obvezno zaposlovanje v večini vzhodnoevropskih držav, pa tudi precej nasilno usmerjanje v nekatere izobraževalne programe pri nas. Prisilno delo za posameznika najbrž nima nobene prednosti pred brezposelnostjo.
Nič manj ni vzrokov, ki govorijo v prid temu, da trg delovne sile ni zadosten instrument za njeno regulacijo.
Trg delovne sile je povezan s trgom blaga in storitev, oba pa ciklično nihata. Posledice tega so občasno pomanjkanje delovne sile, ki prizadene proizvodne enote, in občasni presežki delovne sile, ki prizadenejo posameznike z brezposelnostjo. Gre za takoimenovane ekonomske presežke delovne sile. Kot korekcijski faktor je že od Keynesa naprej uveljavljena anticiklična regulacija, ki jo je v šestdesetih letih povzela tudi aktivna politika zaposlovanja. Ta regulacija je pretežno v rokah države. Najbolj značilen primer je planiranje presežkov na regionalni ravni, kar pomeni, da se predstavniki sindikatov, delodajalcev in državne administracije na podlagi analiz služb za zaposlovanje dogovorijo o ukrepih za odpravljanje neskladij na trgu delovne sile, ki naj bi jih na nekaterih območjih uveljavljali naslednje leto ali dve. Anticiklični ukrepi so na primer tako imenovana državna dela, ki jih začnejo izvajati v času recesije in so namenjena predvsem brezposelnim. V razmerju med ponudbo in povpraševanjem po delovni sili se vse bolj pojavljajo tako imenovana strukturna neskladja, ki so rezultat krajših tehnoloških in vse daljših izobraževalnih krogov. Zato podjetja povprašujejo po povsem drugačni delovni sili, kot jo ponujajo delavci, ki so morda celo brezposelni. Teh neskladij trg delovne sile s svojim mehanizmom dvigovanja in zniževanja cene delovni sili sploh ne more odpraviti ali pa jih odpravlja z veliko zamudo, tako da med tem časom pride že do povsem drugih neskladij, ki so pogostokrat posledica neuravnovešenih odzivov na prejšnja. Do neskladij med ponudbo in povpraševanjem pa prihaja tudi zaradi socialnih in kulturnih razlogov, in omejujejo regionalno mobilnost delovne sile. Ko se tem
vzokom pridružijo še nekateri politično administrativni, je trg delovne sile povsem brez moči. Ta vprašanja po eni strani rešuje država z aktivno politiko zaposlovanja in izobraževalno politiko. Postavlja splošne izobraževalne programe za pridobitev izobrazbe, ki so osnova za delo z raznovrstnimi ideologijami. Hkrati pa skrbi za razvoj izobraževanja za delo, ki na podlagi splošne in kvalitetne pre-dizobrazbe usposablja in pre-usposablja delavce za spreminjajoča se konkretna opravila. Poleg tega država s svojimi ukrepi pospešuje regionalno mobilnost kapitala in deloma delovne sile. Na drugi strani pa se s temi problemi spoprijemajo podjetja, ki za vzdrževanje in razvoj svojih specifičnih tehnologij sama vse več investirajo v znanje in usposabljanje svojih delavcev, saj se le tako lahko pravočasno
odzivajo na spreminjajoče se zahteve trga.
Trg delovne sile, na katerem ravno tako prihaja do konkurence kot na trgu dobrin in storitev, izloča šibkejše oziroma težje prilagodljive skupine prebivalstva in jim grozi z revščino in socialno izolacijo. Zato jih varuje država s svojimi socialnimi programi oziroma programi aktivne politike zaposlovanja: zavarovanje za primer brezposelnosti, javna dela, izobraževanje in prekvalifikacije, programi socialne vključenosti in podobno.«
- Kaj je treba spremeniti v jugoslovanski stvarnosti, da bi se trg delovne sile lahko uveljavil tudi pri nas?
»Spremembe so potrebne na dveh ravneh. Najprej na ravni podjetja: Opustiti je treba zagotavljanje varnosti zaposlitev na ravni tozda oziroma delovne organizacije. Organizacija, ki se modernizira ali ima tehnološke ziroma ekonomske presežke delovne sile iz drugih razlogov, ne more nositi odgovornosti za zaposlovanje teh presežkov. To ustavi njen tehnološki razvoj in prilagajanje tržnim razmeram, hkrati pa močno povečuje podzapo-slenost. Presežke lahko izkaže šele, ko gre v likvidacijo, h kateri so morda ravno ti presežki precej pripomogli. Varnost zaposlitve je potrebno zagotavljati širše, na primer na regionalni ravni. To bo zmanjševalo podzaposlenost, povečalo ekonomsko učinkovitost in ji medorganizacijsko mobilnosti delovne sile.
Ta ukrep je realen pod pogojem dinamizacije ustanav-
ljanja novih in propadanja neuspešnih proizvodnih enot. Pogoj za prvo je pluralizacija oblik lastnine, ki so enako obravnavani s strani ekonomske politike, in spodbujanje podjetništva, pogoj za drugo pa je trg dobrin in storitev ter opustitev socializacije izgub. Ravno v socializaciji izgub je najbrž iskati glavni vzrok za neuspeh samoupravnega modela, saj s tem krog odgovornosti za upravljanje z družbenimi sredstvi ni sklenjen. Manjkajo sankcije. Šele s tem bi imel jugoslovanski kooperativni model podjetja možnosti za uspeh. Temeljil bi na skupinski lastnini in partici-pativnih odnosih navznoter ter na tržnih razmerjih, vklju-ujoč trg delovne sile v odnosih
med podjetji. Kadrovanje na vseh ravneh v organizaciji je njena avtonomna zadeva. To še posebej velja za najvišje vodstvene ravni, na katere bi morali sprejemati tudi na podlagi strokovnih meril, da bi tako lahko črpali svojo moč iz strokovnega znanja, ki bi jim omogočalo mobilizacijo vseh proizvodnih tvorcev in ekonomski uspeh, ne pa iz podpore političnega okolja.
Odpraviti je treba moč veta, ki je dana delovnemu kolektivu pri odločanju o plači za vsako posamezno delovno mesto. To povzroča trajno pomanjkanje nekaterih vrst delavcev in tudi previsoke plače nekaterim močnim skupinam. Delovni kolektiv bi moral odločati o splošni politiki nagrajevanja. Se bolje pa bi bilo, če bi to politiko vodili neodvisni sindikati, ki bi pri tem upoštevali tudi razmere na trgu delovne sile.
Ker imamo na eni strani dobro organiziran menedžment kod reprezentanta povpraševanja na trgu delovne sile, na drugi strani pa dokaj razpršen delovni kolektiv kot reprezentanta ponudbe, bi o razmerje moči uravnotežili s krepitvijo sindikalne organizacije.
Te poteze bodo vodile v seg-mentacijo internega trga delovne sile v delovnih organizacijah na primarni in sekundarni segment, pri čemer bodo za delavce na primarnem segmentu v vseh pogledih (izobraževanje, usposabljanje, delovne razmere, nagrade, varnost zaposlitve itd.) skrbela podjetja sama, delavci na sekundarnem segmentu pa bodo morali biti deležni podpore okolja.
Na globalni ravni:
Predvsem bi morali razviti program in ukrepe, ki so v razvitih državah znani kot aktivna politika zaposlovanja. To pomeni razvoj strokovnih služb za zaposlovanje, razvoj programov izobraževanja za delo, za prekvalifikacije in prezaposlovanje, razvoj z časnih delovnih programe ,, programov za zaposlovanje : ; trgu delovne sile najbolj ogi Ženih skupin in podobnih. To pomeni tudi združevanje bi stveno večjih sredstev za ce namene. Medtem ko so ta sredstva v razvitih deželah na ravni do treh odstotkov družbenega proizvoda, je pri nas ta odstotek vsaj desetkrat nižji. S tem bi pomagali delovnim organizacijam, da pridejo do ustreznih kadrov in se rešijo odvečnih, povečali bi mobilnost delovne sile in ublaž socialne probleme.
Na regionalni ravni bi morali okrepiti oziroma razviti kratkoročno planiranje kadrov in na podlagi predvidenih neskladij uporabiti navedene ukrepe.
Ob posebnem sistemu izobraževanja za delo bi morali dvigniti raven splošnega in strokovnega izobraževanja. Izobraževanje za delo bi moralo biti zvezano z večjimi podjetji, gospodarskimi združenji ali delavskimi univerzami. Zdi se, da bodo ravno od vlaganj v izobraževanje in od ustreznosti izobraževalnega sistema bistveno odvisni delovanje trga delovne sile ter gospodarski in tehnološki razvoj.
Krepiti je treba neodvisno sindikalno organizacijo, ki bi se na vseh ravneh pojavljala kot stalen partner v pogajanjih o plačah in programih aktivne politike zaposlovanja, skupaj z gospodarskimi združenji, državno upravo in službami za zaposlovanje.
Nujno je ločiti politične organizacije od države in oboje od gospodarstva. Brez tega ni možnosti niti za delovanje trga delovne sile niti za uspešnost drugih naštetih ukrepov.«
Bogomil Ferfila
Borza dela
Republiški sekretariat za delo Republiški zavod za zaposlovanje
Enota Ljubljana, Parmova 32, tel. (061) 321-041
Poklic	OD Naziv delovne organizacije
Kuharska pomočnica	4.600 Dom učencev Ivan Cankar, Poljanska cesta, Ljubljana
Vzdrževalec dvigal	4.020 Tobačna tovarna Ljubljana, Tobačna ul.
D. i. etek. - koordinator	12.000 Smelt, gradnja industrijskih objektov. Titova 184, Ljubljana
Vodja proizvodnje	8.069 Tobačna tovarna, Ljubljana, Tobačna ul.
Republ. inšp. za cest. pr, •' -V-' ... -	r;.’	;S- .■.>	. 8.000 Republiški sekretariat za promet in zveze, Ljubljana, Prešernova c.
Direktor prod. kozmet. i.	14.000 Lek, enota Kozmetika, Ljubljana, Verovškova ul.	
Direktor trženja prog. kozmet. 14.000 Lek, enota Kozmetika, Ljubljana, Verovškova ul.	
Samost, svet. za cest. prom. -d. eco.	7.300 Republiški sekretariat za promet in zveze, Ljubljana, Prešernova c.
Samost, propag. za progr. kozmet. - d. eco.	8.000 Lek, enota Kozmetika, Ljubljana, Verovškova ul.
Akad. gl. dirig. - asistent-stažist - pr. dirigir.	6.000 Univerza EK, Akademija za glasbo, Stari trg, Ljubljana
Akad. gl. dirig. - visokošolski učit. za dirig.	14.500 Univerza EK, Akademija za glasbo, Stari trg, Ljubljana
Zdravnik - vodja skupine Libija	16.000 Smelt, gradnja industrijskih objektov, Titova 184, Ljubljana
Kurir - nabavni referent	2.400 Pacuki d. o. o. Trg oktobrske revolucije 15, Ljubljana
Gradbeni delavec	3.500 Skubic Srečko - zidarstvo, VVolfova 10 A, Ljubljana
Ključavničar	4.000 Emona, Industrija plastične in kmetijske opreme, Kamnik, Pod hribom
Vodja vzdrževanja	7.832 Dom starejših občanov Ljubljana Vič-Rudnik, Cesta na Bokalce
Elektrotehnik - monter	4.000 IMP - Dvigalo, Industrija dvigalnih naprav, Pot k sejmišču, Ljubljana
Medicinska sestra	7.397 Dom starejših občanov Ljubljana Vič-Rudnik, Cesta na Bokalce
Medicinska sestra	7.397 Dom starejših občanov Ljubljana Vič-Rudnik, Cesta na Bokalce
Pomoč, direktorja - ekon. za anl. plan	11.000 Uniles d. o. o. Ljubljana, Titova c.
Vodja finan. rač. sekt.	12.000 Obrtna zadruga Železopromet Ljubljana, Podmilščakova ul.
Učitelj razred, p. v PB	6.000 OŠ Danile Kumar, Ljubljana, Godeževa ul.
Učitelj razred, p. v PB	6.000 OŠ Danile Kumar, Ljubljana, Godeževa ul.
Učitelj telesne vzgoje	6.740 OŠ Nove Fužine II, Leninov trg 1, Ljubljana
Delovni terapevt	8.500 Dom starejših občanov Ljubljana Moste-Polje, Ob sotočju
Sam. komercialist -d. i. strojništva d. i. metalurg	8.972 Tehnoimpex, Izvoz-uvoz, Kersnikova ul., Ljubljana
Pom. živil, delavec	4.100 Kolinska, Ljubljana, Viška c.
Mesar - sekač	5.000 Mercator-Savica, Ljubljana, Oražnova ul.
Pripravnik	6.024 Vzgojno-varstvena organizacija Najdihojca, Ljubljana, Gorazdova ul.
Tajnica - ekon. za anl. plan	5.000 Energoplan, Ljubljana, Poljanska 15
Višji upravni delavec	7.880 Občina Ljubljana Center, Adamič Lundrovo nabrežje, Ljubljana
Učitelj flavte in blok flavte	6.000 Glasbena šola Franc Šturm, Šiška-Bežigrad, Celovška c., Ljubljana
PU angleškega jezika	6.420 OŠ Narodnega heroja Maksa Pečarja, Črnuška c., Ljubljana
Glavna sestra zavoda	8.000 Zavod SRS za transfuzijo krvi, Ljubljana, Šlajmerjeva ul.
Pripravnik - d. eco.	4.000 Metalka, Dalmatinova ul., Ljubljana
Prof. sloven. jezika	7.000 Srednja elektrotehniška šola, Vegova ul., Ljubljana
Predstojnik - zdr. spe. transf.	9.000 Zavod za transfuzijo krvi, Ljubljana, Šlajmerjeva ul.
Enota Kočevje, Ribnica, Grosuplje tel. (061) 321-041
Pomožni živilski delavec	5.000 Trend Form, Višnja gora, C. Dolenjskega odreda 21
Obdelovalec lesa	3.000 Slovenijales LIK Kočevje, Novomeška c.
Pripravnik - lesar šir. prof.	3.000 Slovenijales. LIK Kočevje, Novomeška c.
Prodajalec - blagajnik	6.000 Trend Form, Višnja gora, C. Dolenjskega odreda 21
Prodajalec - blagajnik	6.000 Trend Form, Višnja gora, C. Dolenjskega odreda 21
Prodajalec - blagajnik	6.000 Trend Form. Višnja gora, C. Dolenjskega odreda 21
Direktor - i. lesarstva	5.000 Slovenijales LIK Kočevje, Novomeška c.
Učitelj slov. jezika	5.500 OŠ Zbora odposlancev Kočevje, Trg zbora odposlancev
Natakarski pomočnik	2.600 Gostinsko podjetje Hotel Pugled, Trg zbora odposlancev Kočevje
Učitelj razred, pouka	5.900 OŠ Josip Jurčič, tozd OŠ Stična, C. 2. grupe odredov
Učitelj tehnične in likov vz.	5.900 OŠ Josip Jurčič, tozd OŠ Stična, C, 2. grupe odredov
Enota Litija, Zagorje, Trbovlje, Hrastnik tel. (061) 321-041
Poklic	OD Naziv delovne organizacije
Strugar	3.500 Strojna tovarna Trbovlje, Vodenska c.
Pripravnik elektroteh. energ.	4.000 Podjetje za PTT promet Trbovlje, Trg revolucije
Gradbeni tehnik	6.000 GIP Gradmetal Litija, Ljubljanska c.
Enota Koper tel. (061) 321-041	
Delavec brez poklica	3.600 Grafika, delovna organizacija grafične dej., II. Bistrica, Vodnikova ul. 13
Pomožni delavec	2.800 Vojna pošta 7640, Ilirska Bistrica
Grafični teh. pripravnik	3.000 Grafika, delovna organizacija grafične dej., II. Bistrica, Vodnikova ul. 13
Medicinski tehnik	4.000 Vojna pošta 7640, Ilirska Bistrica
Vodja fin. službe	8.000 Grafika, delovna organizacija grafične dej., II. Bistrica, Vodnikova ul. 13
D. i. grafičarstva	14.000 Grafika, delovna organizacija grafične dej., II. Bistrica, Vodnikova ul. 13
D. eco. za anl. plan	14.000 Grafika, delovna organizacija grafične dej., II. Bistrica, Vodnikova ul. 13
D. eco. - pripravnik	14.000 Grafika, delovna organizacija grafične dej., II. Bistrica, Vodnikova ul. 13
Pomožni delavec	5.590 Nogometni klub Izola, Cankarjev drevored
Ekon. t. za rač.	6.000 Steklo Izola, tozd Zidar Izola, Pittonijeva ul. 20
Org. šport. rek.	10.500 Nogometni klub Izola, Cankarjev drevored
Inž. strojništva	10.000 Ferrotehna Izola, Polje 21
Pravnik	12.000 Ferrotehna Izola, Polje 21
Vzgoj. pred. otrok - prip.	3.780 Vzgojno varstvena organizacija Izola, Ul. oktobrske rev. 11
Vzgoj. pred. otrok - prip.	3.780 Vzgojno varstvena organizacija Izola, Ul. oktobrske rev. 11
	
	
Borca sindikalnega turizma	
BORZNO SPOROČILO ŠTEVILKA 18
Borzna sporočila sprejema Borza sindikalnega turizma, Ljubljana, Dalmatinova 4, telefon 061/326-982, 322-975, hišna centrala 061/310-033 ali telefaks 061/317-298.
A.	POČITNIŠKE ZMOGLJIVOSTI, KI JIH NUDIMO DRUGIM
1.	Garsonjera v Stinici
Termin in cena:
od 5. 9.1990 dalje	najemnina 170 din na dan
2.	Počitniške prikolice
a)	Stella Maris Umag - 1 prikolica za 4 osebe
1 prikolica za 5 oseb
b)	Krk - Baška - 1 prikolica za 5 oseb
Termin: od 10. do 20. 9.
Cena najema prikolice je 100 din na dan.
Mogoč dogovor za uporabo prikolic tudi po 20. 9. 1990.
Poklic	OD Naziv delovne organizacije
Vzgoj. pred. otrok - prip.	3.780 Vzgojno varstvena organizacija Izola, Ul. oktobrske rev. 11
Vratar	3.500 Rdeči križ Slovenije, republiški odbor, Ljubljana, Mirje 19
Ključavničar	4.000 Srednja kovinarska in prometna šola Koper, Izolska vrata 2
Strugar	1.900 Tov. kovinske galanterije Ljubljana, tozd Šmarje
Delovodja - elektr. teh.	6.100 Elektro Primorska Nova Gorica, tozd Elektro Koper, Ul. 15. maja 5
Pom. direkt. komerc. fin. z.	10.000 Komunalni servis Koper, Goriška ul. 6
Pom. direkt. za teh. posle	10.000 Komunalni servis Koper, Goriška ul. 6
PRU ital. jezika	6.000 Srednja kovinarska in prometna šola, Koper, Izolska vrata 2
Pedagog, šol svetovalna dela	3.500 OŠ Ivan Babič-Jager, Marezige
PRU tel. vzgoje	6.000 Srednja kovinarska in prometna šola, Koper, Izolska vrata 2
Pom. gostinska dela	2.700 Redek Bojan Bar Baron, Portorož, Letališče Sečovlje
Čiščenje prost. čist. oken	1.600 Matična knjižnica Piran, Tartinijev trg 1
Snažilka	2.800 Srednja pomorska in prometna šola Piran, Pot pomorščakov 4
Pomivalka posode	4.000 Pozd Gostišče na Klancu, Seča
Varuhinja	4.530 Vzgojno varstvena organizacija z italijanskim jezikom Piran, Vojkova ul. 1
Varuhinja	2.270 Vzgojno varstvena organizacija z italijanskim jezikom Piran, Vojkova ul. 1
Vzgojitelj	5.800 Vzgojno varstvena organizacija z italijanskim jezikom Piran, Vojkova ul. 1
Vzgojitelj	5.800 Vzgojno varstvena organizacija z italijanskim jezikom Piran, Vojkova ul. 1
Vzgojitelj	5.800 Vzgojno varstvena organizacija z italijanskim jezikom Piran, Vojkova ul. 1
Vzgojitelj	2.800 Vzgojno varstvena organizacija z italijanskim jezikom Piran, Vojkova ul. 1
Vzgojitelj	5.800 Vzgojno varstvena organizacija z italijanskim jezikom Piran, Vojkova ul. 1
Konfekc. modelar	3.000 Krojaška delavnica Pivka, Postojnska c. 2
Direktor - učit. raz. pouka	10.000 Delavska univerza Postojna, Ljubljanska c. 2
Čistilka	2.500 SGP Kraški zidar Sežana, tozd Marmor Sežana, Ul. Ivana Turšiča
B.	POČITNIŠKE ZMOGLJIVOSTI, KI JIH POTREBUJEMO
Potrebujemo počitniške zmogljivosti v Termah Čatež, dve hišici po 15. 9. 1990.
Ponudbe pošljite na borzo sindikalnega turizma.
C.	PRODAMO POČITNIŠKO HIŠO.
Počitniški dom Pješčana uvala - Pula: 50 ležišč, možnost za pripravo hrane, komunalno urejeno, tik ob morju.
Ponudbe pošljite na borzo sindikalnega turizma.
D.	NAKUP POČITNIŠKIH ZMOGLJIVOSTI
1.	Garsonjero ali apartma kupimo na otokih v Kvamerju, po možnosti v Novalji na Pagu.
2.	Počitniški dom ali ustrezno število apartmajev oziroma bungalovov kupimo v slovenskem primorju ali v Istri s skupno 45 do 50 ležišči v dvo- ali triposteljnih sobah kategorije B.
Počitniški dom naj bo opremljen za penzionske storitve.
PONUDBE POŠLJITE NA BORZO SINDIKALNEGA TURIZMA.
Tudi v prihodnje bomo z vami sodelovali:
Doro Hvalica Irena Prusnik
Metod Zalar - vaš borzni agent
Odbor za ustanovitev počitniške skupnosti počitniških zmogljivosti v Termah Čatež ponovno objavlja pristopno izjavo. Pristopne izjave pošljite na BORZO SINDIKALNEGA TURIZMA do 25. septembra 1990.
-----------------------------------------------
PRISTOPNA IZJAVA
Pooblaščena oseba lastnika počitniške hišice v Termah Čatež izjavljam, da pristopamo k ustanovitvi Počitniške skupnosti Terme Čatež.
Ime in naslov podjetja, organizacije------------------------—-----
Imamo naslednje počitniške zmogljivosti (vrsta objekta, številka oziroma ime):
Soglasje o vstopu v Počitniško skupnost Terme Čatež je sprejel dne ______________organ upravljanja oziroma lastnik podjetja.
V
dne
Podpis
Nemška sindikalna zveza (DGB)
STAVKA IN IZPRTJE
Zakaj stavke
Za preživetje so morali delavci sklepati delovna razmerja. Medtem ko ima delavec le svojo delovno silo, gospodari delodajalec z napravami in stroji. Vendar je novo vrednost mogoče ustvarjati le s človekovim delom. Nova vrednost je last delodajalca, ki navsezadnje odloča o višini mezde, o delovnih razmerah, o cenah in delovnem mestu.
Vsak zase bi si delavci težko priborili zadosten delež ustvarjene vrednosti in bi težko uveljavljali svoje upravičene interese. Zato so se povezali v sindikate. Pogled v zgodovino pokaže, da so le požrtvovalnost in boj delavskih organizacij, grožnja s stavko in stavka, ki je edino orožje zaposlenega delavca, prinesla ugodnosti, ki so bile podlaga za kasnejšo zakonsko ureditev. To velja tako za uvedbo 8-urnega delovnega tedna, predpise o varstvu pri delu, nadomestila v času bolezni, odpovedne roke in pravice starejših delavcev, varstvo mladine in zakon o poklicnem izobraževanju. Danes sindikati poleg zahtev za boljši gmotni in družbeni standard delavcev, ob uvajanju novih tehnologij, postavljajo za glavno zahtevo tudi ohranjanje delovnih mest, zahteve, da se ne smejo razbijati tarifne
pogodbe na majhne plačilne skupine, zahteve po uvajanju krajšega tedenskega, letnega in življenjskega delovnega časa, da bi tako ohranili možnost za zaposlitev več delavcev in zmanjšali delovni pritisk na delavca, izzivajo silovit odpor delodajalcev. Noben delavec ne stavka iz veselja do stavke. Stavka je skrajno in tudi najučinkovitejše sredstvo za uveljavitev upravičenih zahtev sindikatov.
Izprtje: nasprotovanje družbenemu napredku
Izprtje je sredstvo za preprečevanje delavskega boja. Danes s tem ni mogoče razbiti sindikalnega gibanja, vendar ga vedno znova poskušajo odločilno prizadeti. Na dan je prišel seznam ukrepov, s katerimi želijo delodajalci doseči centralno usmerjanje tarifne politike. Seznam predvideva izprtje kot sredstvo za oslabitev sindikatov. Število delavcev, ki so
Kovinska industrija Grafična industrija Grafična industrija Kovinska industrija
zaradi izprtja ob stavkah v zadnjih nekaj letih stali pred vrati tovarn, je bilo trikrat tolikšno kot število stavkajočih.
Stroški sindikatov, ki so jih imeli s stavko, so ogrozili obstoj organizacije.
• Stroški tritedenske stavke 80.000 članov sindikata kovinarjev v Baden VVurtten-bergu so znašali več kot 46 milijonov DEM. Sindikat kovinarjev ustvari letno 40 milijonov DEM presežkov dohodkov. To pomeni, da je samo tritedenska stavka manj kot tri odstotke članov na samo enem tarifnem območju stala več kot je letni ostanek dohodka. Izprtje kot protiukrep delodajalcev bi sindikat kovinarjev stalo nadaljnjih 84 milijonov DEM. Skupni stroški stavke bi tako znesli več kot 130 milijonov DEM, kar je več kot triletni ostanek dohodka. Stavka in izprtje v jeklarski industriji v letu 1978/79 bi sindikat kovinarjev obremenilo z nadaljnjimi 120 milijoni DEM, kar so nadaljna triletna razpoložljiva sredstva.
	št. stavkajočih	št. izprtih
1971	120.000	300.000
1976	16.000	90.000
1978	2.300	32.000
1978	80.000	200.000
• Še najugodnejša so razmerja pri sindikatu grafične industrije. Leta 1977 je temu sindikatu ostalo okoli 1,8 milijona DEM. Delavski boj v letu 1976 ga je zaradi stoodstotnega izprtja delavcev stal 33 milijonov DEM. Čeprav je stavka trajala dalj časa kot izprtje je zaradi večjega števila izprtih delavcev izprtje povzročilo sindikatu približno enake stroške kot stavka. Delavski boj v letu 1978 je stal sindikat grafične industrije skorajda 15 milijonov DEM. Enainosemdeset odstotkov vsote je moral sindikat plačati kot nadomestilo izpr-tim delavcem. Samo v dveh spopadih z delodajalci je torej sindikat grafične industrije porabil vse svoje premoženje.
Finančna obremenitev sindikatov, ki morajo plačati nadomestilo stavkajočim in tudi izprtim delavcem, je posledica tako imenovane teorije podjetniškega tveganja. Delodajalec sme po tej teoriji zaradi izpada proizvodnje ustaviti plačo zaposlenim. Sindikat mora zato vsem svojim članom, ki so prizadeti, plačati nadomestilo za izpadlo plačo.
Stavka je demokratično sredstvo
Ko pride do stavke, ne stavkajo poklicni sindikalni vodje. Stavka ni ukrep radikalne manjšine ali posameznih ekstremistov.
V	nasprotju z izprtjem je pri stavki potrebno pridobiti najširšo demokratično odločitev delavcev. Če absolutna večina prizadetih sindikalnih članov ni za stavko, je že vnaprej obsojena na neuspeh.
Iz statutarnega določila sindikata kovinarjev izhaja:
- 22. člen statuta sindikata kovinarjev:
1.	O vsaki prekinitvi dela mora odločati predsedstvo.
2.	Pred vsako odločitvijo o prekinitvi dela mora predsedstvo obravnavati pogoje za poslovanja industrijske panoge, in pri tem upoštevati tudi splošne gospodarske razmere...
Zahtevo po prekinitvi dela lahko predsedstvo odkloni, če že poteka stavka na drugem mestu. Zahteva po prekinitvi dela se zavrne, če zanjo ni tajno glasovalo najmanj 75 odstotkov članov sindikata, ki jih bo stavka prizadela...
Vsak posamezni član sindikata ima torej možnost odločati o tem, ali bo stavkal ali ne. Če nastopi v času stavke nova okoliščina, na primer, da pride do novega izida pogajanj, morajo člani z glasovanjem ponovno odločati o tem, ali stavka preneha. Dejansko stavkovno dogajanje je torej postavljeno tako, da se morajo delavci vsakodnevno bojevati za vzpostavitev stavkovne fronte, medtem ko delodajalec na podlagi moči, ki mu jo daje lastnina, sam odloči o izprtju delavcev.
Ni bolj demokratične zadeve kot je stavka. Izprtje je v primerjavi s stavko enostransko uveljavljanje moči podjetnika.
DGB. 11 kongres 1978:
Stavka je obramba pred samovoljo delodajalca in odrejanjem plač, je bitka za poklicni in družbeni status delavca. Izprtje je reakcionarni poskus uničiti stavko kot obrambno sredstvo in izigrati tarifno avtonomijo.
Izprtje nima pravne podlage
V	ustavi nista neposredno omenjeni ne
stavka ne izprtje. Tretji odstavek 9. člena se glasi: »Vsakdo in vsi poklici imajo pravico ustanavljati svoja združenja za varstvo in izboljšanje delovnih in ekonomskih razmer.
Z dogovori ni mogoče omejevati ali prepovedati te pravice. Vsi ukrepi proti tej pravici so zunaj zakona.«
Dodatek je stavek ob dopolnilih ustave iz leta 1968: »Ukrepi iz 12.a in 35. člena, 2. in 3. odstavek iz 87. člena, 4. odstavek in 91. člen se ne smejo uporabljati proti boju delavcev za ohranitev in izboljšanje delovnih in ekonomskih razmer, ki jih vodijo združenja iz 1. stavka.«
Deveti člen, 3. odstavek, 3. stavek ustave pojasnjuje, da se ukrepi za uvedbo izrednega stanja ne smejo uporabljati ob delavskem boju. Kdor trdi, da je s tem dana pravica delodajalcem do izprtja delavcev, zanika namen zakonodajalca, ki z zakoni o izrednem stanju v letu 1968 ni imel namena posegati na področje delovnih sporov in dajati pooblastil delodajalcem. Pravica do stavke je zagotovljena tudi v času izrednih razmer. Pisci ustave so leta 1949 v parlamentarnem svetu soglašali, da mora biti zagotovljena pravica do stavke. Če danes v ustavi ni izrecnega jamstva za stavke, je to posledica nesoglasja pri opredeljevanju posameznih vprašanj, kot je, na primer, pravica do stavke v državnih službah ali vprašanje politične stavke. O kakršni koli pravici delodajalcev do izprtja ni nihče razmišljal. Krščansko-demokratski poslanec Kaufmann se je ob sprejemanju 9. člena ustave izrekel proti temu, da se uporabi beseda »prekinitev dela«. S pojmom prekinitev dela se namreč lahko razume tudi prekinitev s strani delodajalcev. Zahteval je uporabo besede »stavka«.
Iz konteksta ustave izhaja, da je izprtje kršitev nedotakljivosti človekove časti (1. čle-nustave). Izprtje je poskus delodajalcev, da z odvzemom edine materialne podlage delavcu vsilijo svojo voljo, da bi povečali svoj dobiček. Izprtje je v izrazitem nasprotju z idejo socialne države (20. člen ustave).
Mnenje poslancev parlamentarnega sveta je odražalo vrednostne predstave prebivalstva v tistem času. Odnos do tega vprašanja pa je opredeljen tudi v ustavah zveznih dežel, ki so nastale pred zvezno ustavo (Hessen, Bremen, Rheinland-Pfalz, Saarland), ki vsebujejo izredno zagotovilo pravice do stavke-,pravice do izprtja pa ne. V hessenski ustavi je izprtje celo izrecno prepovedano (29. člen, 5. odstavek). Določila deželnih ustav so v celoti veljavna, čeprav zvezna ustava v 31. členu pravi, da je zvezna zakonodaja nadrejena deželni. 142. člen namreč določa, da ne glede na določila 31. člena zvezne ustave, veljajo vsa določila deželnih ustav, če v smislu členov 1 do 8 zvezne ustave zagotavljajo temeljne državljanske pravice.
V mednarodnem pravu je v Mednarodnem paktu o gospodarskih, socialnih in kulturnih pravicah vsebovana »pravica do dela« in izrecno zagotovljena pravica do stavke. Pravica do izprtja delavcev ni omejena. Tudi Evropska socialna listina izrecno zagotavlja pravico do stavke, ne pa do izprtja.
Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin zagotavlja pravico do združevanja in izrecno navaja pra-
vico, da delavci za varstvo svojih interesov ustanavljajo sindikate in se v njih včlanjujejo.
Ne v ustavi ne v zakonih ni omenjena pravica do izprtja delavcev. Izprtja so »dogovori«, ukrepi, s katerimi se omejuje ali preprečuje pravica do združevanja (9. člen, drugi odstavek zvezne ustave) in so kot taka protizakonito dejanje.
Izprtje se utemeljuje s sodniško odločitvijo
Delodajalci se torej ne morejo sklicevati na ustavo, ko ob stavkah zapirajo tovarne, zatorej uporabljajo pravosodje.
Medtem ko se zvezno ustavno sodišče v svoji odločitvi z 19. 2. 1975 ni izreklo o dopustnosti izprtja, temveč je vprašanje pustilo nerešeno, je stavko uzakonilo zvezno delovno sodišče. Delovno sodišče je z dvema temeljnima odločitvama iz let 1955 in 1971 ustanovilo kvazi stavkovno zakonodajo. Podlaga za obe odločitvi pa niso bili veliki spori v industriji, temveč nepomembni spori. Enkrat je sodišče razsojalo o zahtevah pletilcev mrež in v drugem primeru o zahtevah krupejev v neki igralnici. V obeh primerih je izprtje prizadelo delavce v enem podjetju, ko je del delavcev tega podjetja stavkal.
V svoji odločitvi je 28. 1. 1955 zvezno delovno sodišče označilo delovne spore za »ne-zaželjene«, vendar za »V določenih mejah dovoljene«.'Omejilo je svobodo stavke le na sindikalno organizirano stavko za urejanje delovnih in ekonomskih zahtev. Stavke morajo upoštevati družbeno okolje in ne smejo kršiti »moralnih meril«. S temi splošnimi določili se da v posameznih primerih stavke močno okrniti. Sodišče je označilo izprtje za zakonito in ga utemeljilo s pravico uporabe »enakih orožij«. Orožju delavcev - stavki, se kot enakovredno orožje delodajalcev nasproti postavlja izprtje. S stavko se razveljavi delovno razmerje, z izprtjem pa se delovno razmerje prekine, lahko pa tudi le razveljavi. V svoji odločitvi z dne 21. 4. 1971 je zvezno delovno sodišče podredilo delovne spore »načelu sorazmernosti«. To pomeni, da je sredstvo boja lahko uporabljeno le v razmerju do predvidenega cilja in se lahko uporabi le kot zadnja možnost, ki pa jo je potrebno uporabljati po merilih postnega boja in ne zato, da bi uničili nasprotnika. Upošteva naj celo »skupno blaginjo« - karkoli ta pojem že pomeni. Povsem normalno protiorožje stavki naj bi torej bilo izprtje delavcev, s katerim delodajalec suspendira člane delavskih svetov in drugih predstavništev delavcev, vključno s člani nadzornih odborov, če so med zaposlenimi v podjetju. Suspendirajo se invalidi, ženske, ki jih v primeru materinstva varuje zakon. Vse te posebne skupine lahko prizadene suspenz, čeprav jim ni moč izreči trajne prekinitve delovnega razmerja.
Zvezno delovno sodišče je torej ob uporabi 9. člena, tretjega odstavka zvezne ustave, razlagalo stvari, ki s tem členom ustave nimajo nobene zveze.
Dejstva proti legendam
Prevladujoča »pravna znanost« se je dolgo časa opirala na odločitve zveznega delovnega sodišča. Vrsta pravnih mnenj se je ute-
meljevala na teh temeljnih podmenah, ki so jih delovni spori ovrgli. Trdijo, da se mora delodajalec braniti predvsem v primeru tako imenovanih »osredotočenih stavk«. Sindikat ne sme z izbiro še posebej pomembnega proizvodnega obrata izvesti »uničujoče« stavke. Delodajalec mora kot protisredstvo imeti možnost za izprtja. Vendar v dosedanji zgodovini Zvezne republike Nemčije še nikomur ni uspelo navesti vsaj enega podjetja, ki bi propadlo zaradi stavke delavcev. Vedno znova pa se poskušajo opravičevati izprtja kot nujen protiukrep v primeru vseh osredotočenih stavk.
Medtem je bila narejena obsežna raziskava, s katero so dokazali, da je založba Suddeutsche Verlag, ki jo navajajo kot žrtev uničujoče stavke, kljub tritedenski stavki, ki jo je organiziral sindikat grafične in papirne industrije, uspela v prvih osmih mesecih leta 1978 povečati promet za 7 milijonov DEM. V času stavke naj bi časopis Suddeutsche Zeitung (SZ9 izgubil 460 oglasnih strani. Že v štirih tednih po končani stavki je časopis nadomestil 400 oglasnih strani. Junija 1978 je Suddeutsche Zeitung imela že 105 oglasnih strani več kot leto poprej. Rast celotne naklade je bila v obdobju po stavki pozitivna: s 316.734 izvodi je časopis dosegel svojo najvišjo naklado doslej.
Ne drži tudi trditev, da je Suddeutsche Zeitung nadoknadil svoje izgube samo zato, ker so druge založbe ob stavki ustavile svojo proizvodnjo ter izprle delavce. Tako ni prišlo do porušenja konkurence na tržišču.
Tudi v primerih, ko delodajalci niso na stavko odgovorili z izprtjem, je podjetjem praviloma uspelo nadomestiti izgube v dohodku v relativno kratkem času. Na splošno pa sindikati, ki so predvsem zainteresirani za ohranitev delovnih mest, že pred napovedjo stavke proučijo, ali podjetje lahko prenese posledice stavke. Podjetja običajno lahko s politiko cen prevalijo morebitne finančne posleldice stavke na kupca in to tudi uspešno delajo.
Delovni spor je boj za eksistenco delavcev. Delavec nikoli ne bo hotel uničiti »svojega« podjetja. Nasprotno, v nasprotju z delodajalcem je delavec odvisen od svojega dela. Prav v zadnjih tarifnih sporih v tiskarski industfiji ter tudi v železarski in kovinski so se zaposleni in njihovi sindikati bojevali proti odpravljanju delovnih mest ter za dolgoročno odpiranje novih.
Če se je med leti 1970 in 1977 število delovnih mest v industriji zmanjšalo za 1,2 milijona, se ni zmanjšalo zaradi stavk. Delovna mesta so po sklepih delodajalcev odpravili zaradi racionalizacije proizvodnje in poslovanja.
Delavec ni za odpravo in uničenje delovnih mest. Resničnost je drugačna od legend, na katerih še vedno temeljijo sodniške odločitve.
Delodajalci niso brez obrambe
Delodajalci se pred nevarnostjo finančne katastrofe varujejo s članstvom v združenjih delodajalcev. Tako imenovana stavkovna pomoč se izraža že v tem, da se druga podjetja obvezujejo, da ob stavki ne bodo prevzemala naročil, ki jih sicer prevzema podjetje, v kate-
rem je stavkal. Razen tega se podjetja v primeru, ko zaradi stavke ne bi mogla izpolniti naročil ali dobavnih rokov, varujejo pred posledicami s tako imenovanimi stavkovnimi klavzulami v večini splošnih pravil o poslovanju, ter s tem morebitno škodo prevalijo na kupce. Združenja delodajalcev dajejo podjetjem, v katerih sindikat organizira stavko, tudi finančno pomoč, s katero nadomestijo fiksne stroške. To možnost so uporabila predvsem tiskarska podjetja med stavko leta 1976 ter na ta račun iz socialnih skladov delodajalskih združenj pokrila 90 odstotkov fiksnih stroškov. Medtem ko delodajalec lahko v veliki meri nadomesti izpad dohodka zaradi stavke, so delavci osebno prizadeti. Sprijazniti se morajo z občutnim izpadom lastnega dohodka, ki ga glede na visoke življenjske stroške težko prenesejo. S sindikalno podporo v času stavke ne nadomestijo dohodka v celoti.
Ne moremo govoriti o »enakih orožjih«
Delodajalci imajo dovolj, da se zavarujejo pred posledicami stavke. Že'dejstvo, da lahko vzdržijo stavko, je učinkovita obramba, če govorimo o »enakih orožjih« v delovnih sporih - tega sicer ni mogoče izvajati iz veljavne zakonodaje, potem bo treba' upoštevati vse dejavnike, ki lahko vplivajo na izid stavke. Na strani delodajalcev je njihova družbena moč. Tudi mnenje sredstev obveščanja je praviloma na njihovi strani.
Sredstva javnega obveščanja so v zadnjem času veliko bolj kot kdaj koli že napovedala izide stavke, še preden so se dejansko pogajanja o plačah in delovnih mestih začela. Sindikati so soočeni s strnjeno fronto stališč raz ličnih znanstvenikov, raziskovalnih inštitutov ter svetom strokovnjakov, ki so bolj ali manj na strani delodjalcev. Celo komentator za-hodnonemškega radia je ob stavki kovinske industrije zagotovil, da je dnevni tisk enotno napovedal »novinarsko vojno sindikatu kovinarjev«.
Združenja delodajalcev in podjetniška združenja so kadrovsko in finančno veliko močnejša od sindikatov. Samo časopisi podjetniških združenj trikratno presegajo naklado celotnega sindikalnega tiska. Čeprav so podatki o dohodkih in izdatkih podjetniških združenj dobro varovana skrivnost, so znane številke za leto 1968. Njihov letni proračun je bil dvakrat večji od proračuna Zveze nemških sindikatov in proračuna vseh sindikatov skupaj. Podjetniške organizacije so zaposlovale 120.000 ljudi, medtem ko so sindikati z Zvezo nemških sindikatov imeli 9000 zaposlenih.
Ko govorijo o »sindikalnem premoženju«, pozabijo, da je sestavljeno iz najrazličnejših delov. Nemški sindikati v Zvezi nemških sindikatov so široka demokratična organizacija 7,75-milijonskega članstva, ki daje neprimerno večji delež svojega premoženja za vzdrževanje svoje organizacije, za šolanje in za varstvo svojih članov kot delodajalci. Tako imenovano premoženje sindikatov, sindikalni domovi, šole počitniški domovi, se ne dajo prodati, ne da bi to prizadelo sindikate.
Nedopustno je tudi nenehno zahtevati, da se dohodek podjetij, katerih ustanovitelji so sindikati, uporablja za plačilo stroškov ob de-
lovnih sporih. Ta podjetja imajo specifično nalogo koristiti delavcem. Njihova naloga ni, da bi iz njihovega dohodka pokrivali finančna bremena stavk. To tudi ne bi bilo dopustno z vidika davčnih predpisov.
Izprtje delavcev ob stavki utrjuje že tako velikansko premoč delodajalcev. O enakosti orožij v delovnih sporih bo mogoče govoriti le v primeru, da bo izključena možnost izprtja delavcev s strani delodajalcev.
Izprtje kot sredstvo boja v Evropi
Pogled v zahodnoevropske države pove, da v nobeni od teh držav izprtje nima takšne vloge kot v Zvezni republiki Nemčiji.
V	Italiji in Franciji je izprtje delavcev prepovedano. Če ga delodajalec uporabi kot odziv na pravno neoporečno stavko, je to kršitev pogodbe in ima za posledico, da mora delodajalec delavcem izplačati plačo za ves čas prekinitve. Delodajalci lahko zaprejo podjetje samo v izjemnih primerih, kot je tako imenovana »tehnična brezposelnost« in to le za prehodno obdobje. Vendar v tem primeru ne gre za izprtje, temveč primere, ko delodajalec dejansko ne more več zaposlovati določenih delavcev.
V	Veliki Britaniji in na Nizozemskem ni nikakršne pravne podlage za izprtje delavcev.
V obeh deželah mora delodajalec, če zapre tovarno, delavcem izplačati polno plačo. Izprtje zato v teh deželah nima učinka. V skandinavskih deželah sicer na papirju obstaja možnost, da delodajalec uporabi izprtje, vendar delodajalci tega skorajda ne počno. Vsaj podatkov o izprtju ni (Danska). Glede na izredno nizko število izprtih delavcev v skandinavskih deželah izprtju ne gre pripisovati večjega omena.
Zvezna republika Nemčija je v primerjavi z najpomembnejšimi zahodnoevropskimi deželami še vedno zaostala država, če izhajamo iz njene prakse v delovnih sporih. Tudi zaradi približevanja napredka, ki ga terja pogodba o ustanovitvi Evropske skupnosti, se je potrebno popolnoma odpovedati izprtju kot sredstvu v delovnih sporih.
»Prevladujoče mnenje« proti izprtju
Na kongresu sindikata kovinarjev na temo »Stavka in izprtje« leta 1975 je nekaj pravnikov zanikalo upravičenost izprtja. V delovnem sporu, ki ga je vodil sindikat kovinarjev v kovinski industriji na območju Baden-VVurtten-berga v letu 1978, je 30.000 zaposlenih individualno vložilo tožbo proti delodajalcem, ki so zaprli vrata tovarn. V tiskarski in papirni industriji je prav tako 7.000 postopkov pred delovnimi sodišči.
Številne zbornice delovnih sodišč so se v sodnih postopkih, ko so sindikati tožili delodajalce, že izrekle proti izprtju. To so storile ne glede na tako imenovano »prevladujoče mnenje«, ki naj bi bilo naklonjeno delodajalcem in pri tem dobile podporo številnih pravnikov in sodnikov.
Če bi resnično upoštevali javno mnenje v ZRN, bi izprtja že zdavnaj prepovedali. Ob raziskavah javnega mnenja se je 78 odstotkov vprašanih izreklo za pravico do stavke in
le 38 odstotkov za pravico delodajalcev do izprtja delavcev v delovnih sporih.
Izprtja pa ni mogoče obravnavati le v sodnih dvoranah. Potrebno je doseči širši družbeni konsenz o tem vprašanju. Potrebna je politična mobilizacija javnosti za prepoved izprtja.
Deželno vodstvo Zveze nemških sindikatov v Severnem Porenju - VVestfaliji je leta 1978 začelo akcijo pod geslom »Preprečimo brezposelnost - preprečimo izprtja«. Vrhunec akcije je predstavljalo zborovanje okrog 4.000 udeležencev v Dortmundu. Kot primer lahko
navedemo tudi akcije sindikata kovinarjev: 12. 12. 1978 je v 34 mestih ZRN protestiralo več kot 145.000 delavcev in nameščencev proti izprtjem v železarski in jeklarski industriji. Nadaljnja prizadevanja so potekala v organizaciji sindikata tiskarske in papirne industrije pod geslom »prepovejmo izprtje« v deželah Rheinland-Pfalz in Posarje, kjer so zbrali številne popise proti izprtju.
Številni sindikati v Zvezi nemških sindikatov so organiziali solidarnostne akcije. Ideja solidarnosti med posameznimi sindikati v delovnih sporih, ki ogrožajo posamezen sindi-
kat, je vsebovana v stavkovnih pravilih Zveze nemških sindikatov in je bila izrecno sprejeta v resoluciji 232 na zadnjem rednem kongresu zveze.
Izprtje je instrument delodajalčeve samovolje, ki nima podlage v ustavi. Če želimo zagotoviti svobodno delovanje sindikatov, ki ga navaja ustava, je treba izprtja prepovedati. Izprtje nima pravne podlage. Sodišča, zlasti zvezno delovno sodišče, morajo proučiti svoja stališča do družbenih dogajanj in spremeniti svoje odločitve o delovnh sporih v smislu družbenega napredka.
Pravkar izšlo!
SPLOŠNA KOLEKTIVNA POGODBA ZA GOSPODARSTVO
s komentarjem in
SINDIKALNO VARSTVO DELAVSKIH PRAVIC v novi knjigi-priročniku za
delo sindikalnih zaupnikov
Vsebina:
•	splošna kolektivna pogodba za gospodarstvo
•	komentar
•	zasnova celovitega sindikalnega varstva delavskih pravic, pravila in navodila za delo sindikalnih zaupnikov, pregled zakonskih odločb o vlogi sindikata pri uveljavljanju in varstvu delavskih pravic.
Cena 25,00 din
Naročila pošljita na naslov: ČZP Enotnost, Ljubljana, Dalmatinova 4, tolofon 321-255, 310-033.

NAROČILNICA
Pri ČZP Enotnosti, Ljubljana, Dalmatinova 4, nepreklicno naročamo -izvodov priročnika
SPLOŠNA KOLEKTIVNA POGODBA ZA GOSPODARSTVO s komentarjem m SINDIKALNO VARSTVO
DELAVSKIH PRAVIC po ceni 25,00 din. Naročeno pošljite na naslov:
Ulica, poštna št., kraj: Naročeno dne: ----
Račun bomo plačali v zakonitem roku.
Podpis naročnika
Ljubljana, 7, septembra 1990
Delavska enotnost 15
LADISLAV ČRNOLOGAR
tehnološki presežek rdečelasa lisica in še kaj
Ladislav Črtiologar je delavec jeseniške železarne in že /desetletje znan kot pisatelj povesti in romanov. Pred prvim majem je pri Književni zadrugi Jesenice izšla knjiga z dolgim in nekoliko nenavadnim naslovom. Ta pa napove, da je knjiga izsek iz žive in za marsikoga krute sedanjosti. Tako kot v prejšnjih knjigah (Na gredi, Na drugem bregu, Razstreljeni bog) najdemo tudi v Tehnološkem presežku prvine ljubezenske zgodbe in kriminalnega romana, tako da bo Povest zanimivo branje tudi za nezahtevne bralce, ki jih zanimajo moralni in socialni problemi, privlačijo pa napete zgodbe.
Jeseniški bralci se bodo lahko zabavali z ugibanjem in sklepanjem stav, koga je imel pisec za model pri oblikovanju glavnih in strabskih likov.
Zaprl je vrata za seboj in sedel v avto. Odpeljal se je na sedež podjetja. Tehničnega direktorja ni našel, a je zato na kadrovskem oddelku uredil vse glede službe v Jelju. Zdaj res ni imel druge izbire. Imel je otroka in otrok potrebuje dom in za dom je potreben denar in denar Prinaša samo zaposlitev.
Odpeljal se je proti Jelju. Šele zdaj mu je zakrulilo v želodcu in spomnil se je, da ta dan še ničesar ni pojedel. Kljub temu se ni ustavil, kajti proti Jelju ga je vlekla neustavljiva sila. Želel je videti svojega otroka.
Stara stoenka se je vsa stresla na makadamski cesti, ki se je začela vzpenjati proti Jelju, in
za seboj puščala oblak prahu. Nekje na pol poti so, malo pred avtomobilom, skočile na cesto tri srne in izginile v bližnji podrasti. Kdaj je že zadnjič videl srno v živo? Zavedal se je, da se približuje naravi, ki je človek še ni onesnažil z lovom za minljivimi dobrinami. Popustil je plin in prestavil v nižjo prestavo, da bi se lahko izognil še kakšnemu nepredvidenemu srečanju. V avto je začel vdirati ostrejši in čistejši planinski zrak, ki ga je takoj zaznal, saj je prihajal iz mesta, nasičenega s smogom.
Jelje zanj ni bilo popolnoma neznana vas. Čez njo so vodili živino v planino tudi iz njihove vasi, ki je ležala nižje, v eni izmed dolin, ki so se zajedale v mogočno gorovje. Ko je bil še mlad in je živel doma, je bil dan, ko je odšla živina v planino na pašo, velik dogodek. Mladež jo je pomagala gnati prav do planine, kjer jo je sprejel pastir.
Zagledal je dolino in vas v njej. Še vedno je bilo vse tako, kot se je spominjal. Videti je bilo, da se v vseh letih, ko se je povsod pospešeno gradilo in obnavljalo, v Jelju ni naredilo nič novega. Ob cesti je zagledal moškega, ki je čistil hudourni kanal.
Ustavil je in ga vprašal, kje bi našel Jasno Podrekar. Moški je pokazal osamljeno kmetijo čez reko. Janez se je zahvalil in odpeljal naprej. Prvikrat je pomislil, da je tako domovanje nenavadno za žensko s položajem, kakršnega je imela Jasna. Vse več je bilo kmečkih otrok, ki so študirali, po študiju pa so se naselili v mestu. Tega Jasna ni naredila.
Srce mu je spet zatrepetalo ob misli, da je tam v tisti domačiji majhna deklica njegove krvi. Niti za hip ni podvomil, da ne bi bil njen oče. Socialna delavka je samo potrdila tisto, kar je nekje globoko v sebi ves čas vedel, a ni mogel ničesar storiti.
Zapeljal je na dvorišče Podrekarjevine, kjer se je v planinski zrak začel mešati vonj po kmetiji, ki je povsod enak, vonj po domačnosti, ki ga je nekaj časa tako pogrešal in potem že skoraj pozabil.
Zagledal je Jasno in ob njej Milana Ravnika. Ni si mogel misliti, kaj bi on lahko tu iskal. Ugibal je, če se morda z Jasno dobro razumeta ali sta si celo kaj več, ko sta si že po položaju blizu. Lahko pa da je tu samo iz poslovnih razlogov. Končno je bilo čisto vseeno, a čutil je nelagodje, še sam ni vedel zakaj.
Svobodni Sindikati Slovenije
Ustavil je avto, izstopil in pozdravil ter kar naravnost naznanil Ravniku, da sprejema ponujeno delo. Zakaj se je tako hitro odločil, mu ni hotel pojasniti, češ, njegove osebne.stvari so samo njegove, ne namerava jih obešati na veliki vaški zvon. Počakal je, da se je Ravnik odpeljal in potem vprašal Jasno:
»Kie ie?«
»Kdo?«
Jasna ni razumela, po kom sprašuje. Še v sanjah si ni predstavljala, da bi bil Janez lahko dekličin oče, oče deklice, ki se ji je prikupila na prvi pogled.
»Katica!« je Janez spravil iz sebe in glas se mu je zatresel.
»Kaj ste vi... Vi ste njen oče!
»Ja! Ste presenečeni?« je vprašal Janez.
»Res sem. Pridite, tu v hiši je. Sprašuje po vas. Socialna delavka ji je vse razložila in kar dobro je sprejela.«
Šla je pred njim v hišo in skozi vrata na desni strani.
Katica je sedela na stolu, podloženim z debelo blazino, da je dosegla tipkovnico pred temnim zaslonom računalnika. Vneto je pritiskala na slonokoščene tipke in vodila malega zelenega možica, ki je na zaslonu skakal kot obseden. Tako je bila zavzeta z igro, da sploh ni slišala njunega prihoda.
»Kati!« jo je poklicala Jasna.
Katica je nerada odmaknila roki s tipkovnice, ker ji je možic ušel, in se obrnila.
Janez je prvič od blizu gledal svojega otroka. Imela je temnorjave lase kot on, lepo počesane nazaj in spete, da ji niso zakrivali okroglih ličk. Najbolj pa so ga pritegnile njene prav tako temnorjave očke, ki so ga široko razprte gledale in ocenjevale. V Janezu se je začela širiti neka toplota, mu silila v glavo in mu meglila oči, da so postajale vlažne.
Ne, solz mu ni izvabljala nežnost ob pogledu na svojega otroka, pred katerim je prvič stal, ampak sočutje do malega bitja, ki so ga čustva tako trdo preizkušala malo pa tudi samopomi-lovanje, ki ga je vsega prevzelo - pomilovanje nad nerazumljivo krutostjo usode, ki se je poigrala z njima. Še nikoli ni občutil česa podobnega, ker je bil vedno trd in nepopustljiv do samega sebe, vedno pripravljen boriti se. Tokrat je bilo nekaj močnejše od njega in ga zlomilo. Solz ni mogel več zadrževati, niti jih ni poskušal skrivati. Razširil je roke in Katica mu je brez besed planila v naročje, vsa solzna, ker je jokal njen pravi, veliki očka.
V Jasni, ki je stala za njima, se je oglasila mehka, nepoznana struna. Zavedala se je, da je može sram, če jih drugi vidijo jokati, pa tudi oče in hčerka morata ob prvem snidenju ostati sama, da si bosta lahko več povedala. Zato je odšla in potihoma zaprla vrata za seboj.
»Kaj pa je s tabo, da si vsa objokana?« jo je vprašala mama, ko je videla, da si otira solze. Jasna ji je povedala o srečanju očeta in hčerke.
»Takšno je pač življenje. Pa misliš, da jo bo zdaj odpeljal, je ne bo pustil pri nas?« je zaskrbelo mamo.
»Verjetno bo ostala pri nas, ker bo tudi sam prišel v Jelje, na tisto opuščeno gradbišče tam čez. Kam naj da dekletce? V baraki je ne more imeti.
»Je še sam?«
»Ja, sam je. Videti je, da so ga ženske razočarale.«
»Kakšen človek je?«
»Mama, preveč pošten za naš čas in to ga tepe.«
»Čudno se sliši. No, če bo tu blizu, bomo tudi njemu lahko pomagali.
»Seveda, če bo pustil. Samosvoj človek je in potreben bo čas, da bo spet zaupal v ljudi in uvidel, da niso vsi slabi. Glavno je, da bo Katica ostala na Podrekarjevini in prinesla malo življenja v to puščobo. Zdaj se pa polotiva kosila. Enega imamo več pri hiši.«

Peter, ki mu je družba plačevala obveznosti, za katere je od drugih pobirala denar, je imel zmeraj hujše težave s svojo ustvarjalnostjo. Že dolgo ni ničesar pametnega napisal. Pravzaprav je bilo vse, kar je pisal, tistih nekaj vsakomesečnih prispevkov za lokalni časopis, včasih pa kakšno ostro polemiko v osrednjo mladinsko revijo. Kazalo je, da je to dovolj, da si ohrani status svobodnega umetnika. Zadostovalo je, da je poslal naslove svojih »del«, ki jih pristojni niti približno niso poiskali, da bi jih prebrali. Taka »ustvarjalnost« mu je občasno prinesla celo kakšno štipendijo. Tako se je nekako prebijal iz dneva v dan. Seveda pa se je dobro zavedal, da je vse to daleč od literature.
Njegova nemoč se je začela takrat, ko je pustil še kar solidno delo. Ni bil namreč samo umetnik, za kar se je v sebi vedno imel, bil je tudi strojni tehnik. Delo v tovarni ga je dolgočasilo, bilo je zgolj veriga, ki je utesnjevala duha, čeprav je v prostem času ustvaril marsikaj dobrega. Vedel je, da resnično angažiranost povzroča samo prava stiska in osebna prizadetost, to pa je bilo zdaj daleč od njega. Nič več ga ni vzdramilo. Tudi javni očitki tistih, ob katere se je preveč obregnil, da je delomrznež in da živi na račun delavskih žuljev, so šli mimo, ne da bi ga prizadeli.
Ob Janezovem primeru, kjer je našel kost za glodanje, je v glasilo delovnih organizacij napisal nekaj člankov. Med delavstvom so zbudili zanimanje, ker se je vsak zavedal, da je naslednji lahko na vrsti, saj so nekdanja zaščitenost in tabuji začeli padati drug za drugim. Ustavna pravica, ki je vsakomur zagotavljala pravico do dela, je vse bolj postajala papirnati akt. Nekoč pa urednik ni hotel več objaviti njegovega prispevka. Zaslutil je, da je vmes posegla višja sila. Napotil se je v uredništvo.
Urednik je bil razgledan človek, čeprav je do uredniškega mesta prišel zgolj s politično šolo. Tokrat je bil odločen, da z Janezovim primerom naredi konec.
Nadaljevanje prihodnjič
Delavska enotnost	MATI	GLMEST0 FR DE PARTMAJA LOT-ET-GAR0NNE	TRI- KOTNIK	TRENJE	EMIL N0LDE	ITAU. PEVKA, KI POJE Z AL BANOM	»ZELENO ZLATO«	JAP. LUKA NA OTOKU KIUŠU	GORA V SOSEŠČINI TRIGLAVA	KRAUE- VIČIZ MAHA8- HARATE	Delavska enotnost	URŠKO KELTSKO PLEMENA PODROČJU ALP	LJUBU. OPERNA PEVKA	SILVO TERŠEK
GORA V PENIN-SKIH Alpah											RUMEN0- KUUNA PTICA			
VEDA 0 POLJEDELSTVU											ŽENSKI PEV. GLAS OPREMA ZA BRZDANJE KONJA			
NEKO IZRAELSKA DRŽAVNICA IGOLDAj					ŽELEZAR HIŠNI BOG PRI ST. RIMLJANIH									BELOUŠKI PODOBNA NESTRUPENA KAČA
4 RIMSKI KRALJ. K! JE DAL ZGRADITI 0STI0				ORIENT. RIŽOTA MINI DIRKALNI AVTO						EMBLEM HRVAŠKI IGRALEC (ANTUN)				
AVTOR KRIŽANKE R.N0C	DANSKI OTOK	POSLEDICA ZAŽIGA POLITIČNI VODITEU						INTKA IME TREH PERGAMS KRALJEV						
MESTNI DEL HAMBURGA							ATOL V TUAM0TU LETOVIŠČE V Črni gori					RADO BORDON PRETNAR IGOR		
LESK0VAC			PREMOŽENJE. DENAR TRENER KOPRSKIH NOGOMETAŠEV								DVOJICA VULKANSKI IZMEČEK			
AM LETOVIŠČE OB REKI HUDSON									GLAVNA ZAGREBŠKA ULICA GR. ČRKA					
Delavska enotnost	NEM. IGRALKA (KARIN) IGRALKA DEREK				POLJSKI VODITELJ (LECH) HEKTAR							ERAK NINA OSKAR NEDBAL		
FRANC KEMIK (MARCELINI										ZVER IZ DRUŽINE PSOV				
TALIS0VA 0RANŽADA				MOHCE r'C LETOVIŠČE V ŠVICI						SMUČARKA ZAVADLAV				
NAGRADNA KRIŽANKA ST. 37
Rešitev nagradne križanke pošljite do 18. septembra na naslov: DELAVSKA ENOTNOST, Dalmatinova 4, 61000 Ljubljana, s pripisom na ovojnici: NAGRADNA KRIŽANKA ŠT. 37. Nagrade so: 500,00, 300,00 in 100,00 dinarjev
Rešitev nagradne križanke št. 35
SKRADIN, ANKA, ARALIJA, RAOS, LIKON, DRAJNA, BOŽIDAR JAKAC, ASEN, IME, BADEN, OKLA, RAJON, ANANA, DAIMLER, IST, TC, ODKOPAVANJE, AARE, LEAN, LEGA, RAKLA, MR, VI, AD, ENESCU, ps, REZIDENCA, TIL, EKSKRECIJA, ALEJA, SIR, AMARANT, URAN
Izžrebani reševalci nagradne križanke št. 35
1.	Dušica Smolič, VVZ »Čebelica«, 61330 Kočevje,
2.	Lovro Koršič, Regentova 8, 66330 Piran,
3.	Tereza Horvat, Celovška 103/51, 61000 Ljubljana
Nagrade bomo poslali po pošti.
—Delavska enotnost—
List je bil ustanovljen 20. novembra 1942.
•	Izdaja ČZP Enotnost - delovna organizacija v ustanavljanju, 61000 Ljubljana, Dalmatinova 4, poštni predal 479
•	Začasni poslovodni organ in glavni urednik: Franček Kavčič, telefon 313-942,311-956
•	Odgovorni urednik: Marjan Horvat, telefon 313-942, 311-956
•	Člani uredništva: Andrej Agnič (posebne naloge, fotografija), Sašo Bernardi (fotografija), Brane Bombač (oblikovalec), Ciril Brajer (reportaže in samoupravni odnosti), Marija Frančeškin (socialna politika in varstvo okolja), Ivo Kuljaj (ekonomska ureditev), Damjan Križnik (urednik - reportaže), Remigij Noč (urednik - drobno gospodarstvo, delavci v samostojnem osebnem delu), Boris Rugelj (komentator urednik - družbenoekonomski odnosi, delitev) Sonja Seljak (redaktorica - lektorica), Janez Sever (posebne naloge), Andrej Ulaga (turizem, rekreacija, šport in oddih), Igor Žitnik (znanost, kultura in izobraževanje), Jožica Anžel (tajnica) telefon 311-956, H.c. 310-033
•	Naročnina: 321-255
•	Posamezna številka Delavske enotnosti 10 dinarjev
•	Rokopisov in nenaročenih fotografij ne vračamo
•	Poštnina plačana v gotovini
9 Tisk Tiskarna Ljudske pravice, Kopi*arjeva 2
•	Žiro račun: 50101-603-46834
•	Časopisni svet: Albert Vodovnik (predsednik). Meta Benčič, Franc Berginc, Andrej Coklin, Ivo Grilc, Vlado Haas, Ivo Janžekovič, Niko Klavžar, Rajko Lesjak, Mira Maljuna, Slavko Peklar in Nada Serajnik
16 Delavska enotnost
Ljubljana, 7. septembra 1990
iha Ravnik je bil menda Titov, Kardeljev, Dolančev in Kraigherjev. Vsi portretisti očitno hote pozabljajo, zanemarjajo, morda pa ne gre v njihov kontekst, daje bil tudi Kučanov. Je bil ali ne, je bil ali ne Titov, Dolančev in še od koga in koliko je bil samosvoj, ne glede na to, kar je delal, glede na funkcije, ki jih je imel to ni za analitike njegovega življenja niti po naključju pomembno. Bil je direktor, partijski funkcionar in najhuje, kar se mu je lahko zgodilo, je to, da je menda prej partijski sindikat, v katerem je vendarle 90. odstotkov (za številke ne jamčim) nepartijcev, spremenil skupaj z vsemi drugimi, nekdanjimi, sedanjimi in še kakšnimi različnim strankam pripadajočimi ljudmi v Zvezo svobodnih sindikatov Slovenije. Ne bomo izbirali citatov iz njegove partijske poti, tudi iz sindikalne ne bomo, kajti vsakemu dovoljujemo, da skladno s spremembami v družbi spreminja svojo misel, morda celo svojo politično držo in svoje presojanje razmer, v katerih se giblje in živi.
Ravnik ni retorik, ni demagog, še manj eklektik, kajti življenje gaje naučilo od bohinjskega konca do Nove Gorice, Beograda in Ljubljane, da se je težko prebijati skozenj. Morda prav zaradi te življenjske izkušnje, za marsikoga, zaostaja njegov korak, zaradi previdnosti ne pretirava v izjavah in ne nazadnje: Ravnik nikdar ni bil vodja: noče biti Pučnik ne Kučan. Noče biti Tomšič ne Plohl. Hoče biti Ravnik, in dokler veljajo nekatera demokratična pravila v svobodnih sindikatih, tudi predsednik sveta Svobodnih sindikatov.
To mu zamerijo. Tisti, ki bi radi ludistično spreminjali družbene razmere, tisti, ki so prišli na oblast, pa so menda Ravnika našli kot »ostanek«
Pripravlja: Damjan Križnik
RAVNIK-
med nami
Kaj šele bo
Pri pravih Slovencih so se sicer »trhle« delnice nove slovenske vlade v senci E. M Pinterja precej dvignile, ko so izvedeli, da so se njeni člani na vinskem sejmu izkazali, kot se za Kranjce spodobi. Naj se ve, da ga še znamo s.... pa četudi smo le v senci! Po demantiju Pintarja. češ da vlade v senci na Gospodarskem razstavišču sploh ni bilo, so »senčniki« izgubili precej referenc v pomembnem delu slovenske javnosti. Na srečo to ni bila njihova zadnja priložnost: septembrski festival na Kodeljevem jim ponuja priložnost, da bodo spet kotirali kot se spodobi.
Kaj šele bo. ko bodo izdelali tudi dober program vlade v senci...
NEGATIVEC TEDNA Nič ni nič, ampak
starega režima, komunistične izpostave v svobodnih sindikatih in bržkone gre najbolj na živce ljudem, ki	_ IIfklfSI |
vedo, da je Ravnik, ne glede na njegov položaj, ki ga je kdajkoli imel, tega ni izkoriščal, precej drugače kot vsi drugi vazali bivše komunistične oblasti, današnji pa mu zamerijo tudi zato, ker mu lahko očitajo samo, daje predsednik sveta Svobodnih sindikatov Slovenije. Nesposobne primerjave!?
Kolikor poznamo Ravnika, mu ni bilo lahko, ko je moral vodstvu Svobodnih sindikatov Slovenije predlagati, naj 10. septembra ne bi bilo splošne stavke. Nikdar ni bil ogret za skrajna sredstva. In zategadelj, ker tako ravna, bržkone tudi marsikateri iz vodstva sindikatov dejavnosti ne more »preživeti«, da so bila njegova opozorila o resnosti splošne stavke utemeljena. Nekako pod prisilo, pa vendarle zato, da se »njegov sindikat« prizna kot dostojen in potreben partner v pogajanjih z delodajalci (oh, kako težko gredo Ravniku iz ust besede o delodajalcih, navkljub spremembi režima, in vendarle resnici, da so delavci dejanski lastniki proizvajalnih sredstev), vlado in tudi vodstvi političnih strank. Pisma, ugovori, protesti in blatenja, ki smo jim bili priče na Ravnikov rovaš v minulih tednih, dokazujejo značilno slovensko zavist, morda bolje pregovor, kije povezan s tistim, kaj se zgodi, če sosedu crkne krava. Tipična balkanska navada. Če toni, pa jo avtorji spisov nosijo, bog vedi zakaj, v svojem srcu, trdem kot kamen in brez človeškega dostojanstva.
Marjan Horvat
ODGOVOR NA PISMO
G. tov. Hvalica!
Le kje ste bili zadnjih 45 let? Se vam je zdelo res vse tako krasno?
Delavsko enotnost prebiram (do nedavna, ker mi je bilo to »mus«, zdaj pa iz navade, čeprav se mi vedno bolj »gravža« in sem v podjetju že dosegel, da so odpovedali vse izvode razen enega, toliko da vemo, kaj nakladate) že dobrih 20 let pa se ne spomnim, da bi v preteklosti ob bisteno večjih »kiksih« tako tvezili kot tvezite sedaj. Prav zanima me, kdo vas plačuje? Sprašujem se tudi, od česa sploh še živi Delavska enotnost, saj ob očitni pristranski (SPD-jevski) vsebini verjetno zelo izgublja bralce. Na srečo zdaj ni več »predpisanih« časopisov in nam takih pristrankosti ni več obvezno brati. Ste res tako zanič novinar, da se morate tako nizkotno prodajati? Dvomim! Zamislite se malo in razprite malo svoje plašnice. Vaše sedanje pisanje me spominja na gospo Pla-vevsko in podobne srbske pisune. Glede na res lep jezik (slovenski), ki ga uporabljate (v nasprotju z mnogimi novinarji ste res pismeni) vas je škodo za tako klečeplazenje.
Za konec: prav vsak vaš članek, ki ga spravite na prvo stran DE, me razjezi, k temu pisanju pa me je spravil tisti v 35 št., ki sploh ni bil najhujši, očitno pa je bil kaplja čez rob.
Pozdrav, Matej Drobnič
Spoštovani gospod Drobnič!
Kako sva si podobna, gospod Drobnič, mene tudi največkrat pripravi do pisanja jeza. In ko kane čez rob, napišem, kar si domišljam, da bom tako pomagal drugim razbistriti duha. Vaš namen gotovo ni bil manj utopičen.
Vsako pismo pričakuje odgovor, še posebno, če ga kar razganja od napihnjenih vprašanj in ognjevitih trditev.
Če vcrašate mene
Ko smo že na vzhodni meji, velja opozoriti še na naslednji »oglas« iz »Dolenjca«:
Za člane svobodnih sindikatov Slovenije, ki kupujejo v prodajalnah Dolenjske, in sicer živila v marketih Šentjernej, Žužemberk, Straža, Bršljin in Drska ter konfekcijo in tekstil v prodajalnah Tekstil in Kekec na Glavnem trgu v Novem mestu in Marketu v Žužemberku, je občinski sindikalni svet Novo mesto organiziral prodajo s popustom, ki znaša 3 odstotke pri nakupu živil nad 400 dinarjev in 6 odstotkov pri nakupu konfekcije v vrednosti nad 1.000 dinarjev. Popust lahko uveljavljajo vsi člani SSS, ki lahko svoje članstvo dokažejo z izkaznico ali začasnim potrdilom, ki ga izda predsednik sindikata podjetja. Pozor: ne eno ne drugo ni prenosljivo na drugo osebo!
Pa nak še kdo reče, da SSS ne skrbijo za svoje članstvo...
Kje da sem bil zadnjih 45 let? Na robu središča. V središču nikoli, ker nisem bil član partije.
Če se mi je zdelo res tako krasno? Da, bilo je čudovito. Ta čas je vse moje dosedanje življenje. Tri leta starega so me osvobodili fašistov, petletnega nacistov in kolaboracionistov, nekaj let kasneje zavezniških kapitalistov in hkrati informbi-rojevskih stalinistov, vmes nekajkrat domačih nacionalistov, pred nedavnim sem se pomagal osvoboditi komunistov in trudim se, da bi se čimprej rešil klerikalcev in revanšistov. Moje življenje je skratka ena sama svoboda.
Čisto zares, saj nikoli nisem bral ničesar, ker je bilo »mus«, vedno se mi je »gravžala« že misel na to, pa ljudje tudi. če so to počeli. Raje sem »tvezil« svoje in po svoje, pa ne v »predpisanih« časopisih, zato me pač niste zaznali.
Kdo me plačuje? Za svoje »klečeplazenje« »SPD-jevske vsebine« v avtorski mnenjski rubriki, ki jo pišem, mi Delavska enotnost, če sem na naslovnici, plača 200 din za prispevek. Sem pač »tako zanič novinar, da se moram tako nizkotno prodajati?«
Predvsem, to sem dolžan priznati v obrambo ta pravih, nisem novinar, pa tudi plašnic ne nosim, saj se nimam česa bati, razen morda človeške omejenosti.
In nenazadnje, vesel sem, ker vam je všeč moj jezik. Da me je pa za takšno pisanje »škoda«? No, da, vzel sem si čas, saj se, če vprašate mene, spodobi na pismo odgovoriti.
Lep pozdrav!
Doro Hvalica
Ni hudič...
Solze žalosti ali sreče?
V rubriki Karies, v kateri Primorske novice dajejo v zobe »znamenite« Primorce, smo za vas prebrali tudi tole »cvetko«:
»Po dolgoletni sindikalni karieri se je od poklicnega ukvarjanja z delavskimi dušami poslovil Ciril Mezek, predsednik obalnih sindikatov. Delavci, brez panike: odslej je zaposlen v valdoltrski ortopedski bolnišnici, kjer bo lahko poskrbel tudi za vaše telesno stanje. Pričakujemo lahko torej pokončne in vzravnane delavske hrbtenice.«
Kako je ta vest odjeknila na Primorskem, še nismo izvedeli. Smo pa v Domu sindikatov opazili nekaj objokanih ljudi. Ali so točili solze sreče ali žalosti, bomo še preverili...
Smo ze šampioni
K obilici sindikatov, ki rastejo kot gobe po dežju, bodo svoje pristavili tudi športniki, natančneje košarkarji. KZS namreč pripravlja prvi občni zbor trenerjev moških in ženskih ekip v republiški košarkarski ligi, na katerem bodo razpravljali tudi o ustanovitvi sindikata košarkarskih trenerjev Slovenije.
Tako lahko mirno stavimo, da bo slovenska košarka spet med prvimi na svetu (ali pa vsaj v Jugoslaviji), pa čeprav le zaradi omenjenega sindikata.
Zdaj se ve, kdo je
kriv
Na sejo odbora sindikata delavcev tekstilne industrije za Belo Krajino, na kateri naj bi ocenili včlanjevanje in dobili informacije o bodoči organiziranosti in delovanju sindikata v dolenjski regiji, je prišlo nenavadno veliko predsednikov ali poverjenikov, ni pa bilo niti enega izmed povabljenih sindikalnih funkcionarjev - ne iz republike ne iz regije. Pa bi imeli kaj slišati, saj je na sestanku - kot beremo v Dolenjskem listu - padlo kar precej hudih besed. »Stari sindikat so odpravili, novega pri nas ni. To je tako, kot bi porušili cerkev, ne da bi vedeli, kam bomo potem hodili k maši.« Sindikalna poverjenika iz Betine Konfekcije in viniškega Novoteksa sta zaradi vsega tega celo zagrozila, da bosta prva izstopila iz SSS.
Sice so pa na tem »propadlem« sestanku v prvi vrsti zahtevali, naj ima Metlika svojega stalnega sindikalnega funkcionarja, na katerega se bodo lahko vsi obračali, ne pa nekakšne »potujoče« sindikaliste, zadolžene za posamezne dejavnosti v regiji. »Če sindikat v regiji prenese toliko zaposlenih, ni hudič, da ne bi tudi enega v Metliki!« so na koncu udarili po mizi.
Potem pa vse tiho je bilo...
Minister za Slovence po svetu dr. Janez Dular
se na nedavni tiskovni konferenci Zveze slovenskih organizacij na Koroškem in Iniciative za javno dvojezično šolo v Celovcu ni pretirano proslavil. Usmeritev tiskovne konference je ocenil kot »ne preveč modro potezo in nadaljevanje razdvajanja in razdora med slovensko narodno skupnostjo na Koroškem in slovensko vlado«. Ocenil je, da na hitro sklicana konferenca in zahteve po nujnem srečanju predstavnikov ZSO s predsednikom slovenske vlade dr. Peterletom tik pred (napovedanim) obiskom koroškega deželnega glavarja Haiderja v Ljubljani, niso pametne. Pri tem je prezrl, da slovenska vlada »kot edini gremij za uravnavanje stikov« s koroškimi Slovenci priznava samo koordinacijski odbor koroških Slovencev. Ta pa zanika politično identiteto obeh osrednjih slovenskih organizacij na Koroškem, njegova sestava pa očitno favorizira, menda doslej podcenjevano organizacijo, Narodni svet koroških Slovencev. Tako je minister, ki sicer sodi, da Slovenci, ki volijo avstrijske stranke, niso pravi Slovenci, ali so vsaj dvomljivi, mimo prezre pluralizem narodnostne strukture slovenske narodne skupnosti.
Mimogrede: Narodni svet koroških Slovencev nikoli ni javno podprl zahtev po dvojezičnem šolstvu na Koroškem, slovenska vlada pa ga je povzdignila v zastopnika interesov koroških Slovencev, saj ji očitno ideološko bolj ustreza. In še to: ZSO ne zahteva pogovora s Peterletom na vrat na nos, marveč vsaj dva meseca moleduje zanj.
LIPE SVEDER: TOLAŽBA
/ r?	\ AJo VA / VA LB	/	//	
Jr	/ /	Vi /1 / %	L
w		im
/	Wk Ojj 1	id1
		M