Nekaj k pouku srbohrvaščine. V »Učit. Tov.« je zagovarjal g. Jederlinič svojo »Drugo čitanko« zelo mirno, preudarno. Njegovi premisi, da sta slovenščina in srbohrvaščina en jezik in dve narečji, menda nihče ne bo ugovarjal — kali? Kako lahko se«n razumel srbohrvaške pisatelje še kot gimnazijec! Ta lahkota mi je utrdila misel o skupnosti obeh narečij. Koncem lanskega šolskega leta smo dobili prijazno povabilo, naj sestavimo razredniki podrobne učne načrte. Pa smo jih! Pred sestavo takega načrta sem se vprašal glede srbohrvaščine: Kakšno načelo naj me vodi? Kaj hočem doseči? — Odgovor ni bil težak: Velja načelo skupnosti spričo primeroma malih \iiferenc med obema narečjima. (Saj se razfikujejo mnoga druga narečja enega in tistega jezika še bolj in jih pisatelji tudi rabijo!) Ker so razlike malenkostne, bom rabil — v glavnem! — pri pouku čitanko pa besednjak — tako pač, kakor sem se sam naučil nekdaj. Kaj pa hočem doseči? Čim več potrebnega znanja, v teh par urah. Učenci iz predmeta ne bodo delali izpita, tudi ne bomo iz njih ustvarjali filologov! Predvsem hočem še: dokazati jim, da je to lahak predmet in da se ga je možno naučiti toliko kolikor ga bodo rabili, bodisi kot vojaki ali v mnogobrojnih rudnikih ali kot uradniki itd., vzbuditi v njih veselje do lepe knjige in s tem pospešiti bratsko vzajemnost. — Sigurno pa je, da jim s pustimi vežbenicami ubijam veselje! — Komodno je sicer imeti vse kar na krožniku, čemu pa potem še izobrazba samega sebe. Učitelj bo potem le še avtomat, ki bo znal za silo čitati. In nivo? Če koga še zanima, kako učim — v V. razredu! — ta predmet, naslednje: akcentu, kot eni izmed bistvenih diferenc, polagam največjo pazljivost pri čitanju (in govorjenju brez knjige); neznane besede in rekla zapišemo; zatem odgovarjajo na vprašanja. ki jih dosedaj še stavim sam; pripovedovanje brez vprašantj; no, nazadnje še nekaj slovnice, n. pr. vokativ, akuzativ. perfekt, kakšen aorist. Vedno v stavkih! — Po možnosti bodo pozneje učenci sami stavili vprašanja na podlagi čtiva, nazadnje pa prosta. Spisje prav tako! G. Jedrliniču — neznancu — pa gre zahvala, da smo dobili za višje organizirane osnovne šole novo čitanko, ki jo bodo rabile znabiti tudi srednje. Ali naj ostanemo vedno na enem mestu!? Ernest Šušteršič.