Pesem od potresa v Ljubljani.*)
1 isoČ,  osemsto  pet In devetdeset piše se let, Ko tresel se je svet. — O velikinoči — o polnoči — Dost' ljudij  se prebudi. Hitro gori vstajajo In urno luč napravljajo: „Bog nas var' nocoj to noč, Prišla ie nebeška moč!"
V Ljubljani so otroci vpili: „Kam nas boste umaknili? Tukaj  not ni za obstati? Nujte nas drugam kam  dejati!" Star'ši bitro so vstajali, Otroke svoje so pobrali: „Kam pa vendar hoč'mo  iti, Ker pred Bogom se ni skriti."
Vsi hribi in doline,
Gozdi  in planine,
In tud' mesta in vasi —
Potres, potres — o polnoči!
Ljubljana se je zazibala,
Kakor da b' na morju stala.
Oh,  Ljubljanci so zavpili:
„Večni Bog čez nas se  usmili!"
3-
V   Ljubljani  fantje  in  deklici In gospodje ino b'riČi Vpili so na glas:
„Bog se usmili nas!"
V   Ljubljani je bil res velik strah, Po celem mest' je neslo prah. Stolpi so se nagibali,
Dimniki pa dol padali. Oh, Ljubljanci so pa vpili: „Kam se bomo zdaj  umaknili?"
„Pojd'mo vendar ven na polje,
Morda bo  od zunaj  bolje;
Ce Ljubljana se zdrobi,
Bomo  ostali še živi."   —
Kako bolniki so v špitalu vpili:
„Boste kam drugam nas premaknili?
Tukaj ni več za obstati,
Nujte kam drugam nas dejati!"
„„Ne bomo vas drugam devali,
Tukaj  not'  boste  ostali,
Bog se bo  že  usmilil vas '),
Da bo nehal spet potres.""
6.
Ljubljanski grad se je tako tresel,
Kakor da b'  ga veter nesel.
Al' restantje so vpili,
(Pa tud'  norci  so tulili):
„Oh, odprite nam,
Da se umaknemo kam drugam!"
„„Ne bomo ne vam vrat odprli,
*) Ta prav narodna pesem nam je došla po dobroti našega sotrudnika in dobrega prijatelja gospoda I, St. Zložil jo je Martin Koler, cerkvenik pri podružnici sv. Martina v župniji zagraški na Dolenjskem, star 62 let. S tem, da jo objavljamo, nečemo vzbujati potresnih strahov, ki nimajo nikakega povoda. Zakaj, kolikor se da soditi po priiodnih pojavih, ne bo se kmalu ponavljal potres v naših krajih, v katerih se je zemlja polagoma, pa tudi stanovitno pomirila. Le narodnega duha in mišljenje ljudstva hočemo kazati, zaradi česar nam noben pameten človek ne more' zameriti.   —  Uredn
*) Ta rima je po tukajšnji govorici  pravilna — za knjigo seveda rti.