III. LETNIK - 3. ŠTEVILKA MAJ 1978 UMETNIŠKA PRILOGA Vsem mladim iskrene čestitke za dan mladosti Družbenopolitične organizacije občine Ljubljana Moste-Polje Iz poeme Tovarišu Titu Naš dragi voditelj, maršal Josip Broz Tito! Pozdravi prisrčni do Tebe hitijo, z besedo in pesmijo vročo želijo, izraziti željo najlepšo 77 svojo in s cvetjem posuti življenjsko pot Tvojo. Že zgodaj si čutil krivice življenja, in v srcu koval si pot v nove zarje. Zato so 77 mnogi, premnogi sledili v trpljenju in boju, pravici naproti, k obzorju svobode, v upanju zore. Krvaveli so narodi, trpele so žrtve, da bratje vsi bi za vedno ostali, svobodno na zemlji rodovi živeli. So čustva zamrla, razum je prevladal, na čelu s Teboj so sovraga izgnali. Vse naše želje, vsa čustva, besede — vse, naj skupaj s premnogim Te cvetjem objame, hvaležnost zahvale naj vsakogar prevzame, da bo izrekel besade Ti znane: »Še mnogo pomladi bodi med nami!« STAŠO ŠTERGELJ OŠ Vide Pregarc Foto Jagr NASI LJUDJE IN NJIHOVA DELA Seja društva prijateljev Sovjetske zveze 25. marca 1941. leta je bila zadnja seja Društva prijateljev Sovjetske zveze. Kakor prejšnje, je bila tudi ta v dvoranici Glas-bene matice, v prvem nadstropju gostilne Pri Sokolu zraven mestnega magistrata. Na sejo je bila na predlog Komunistične partije Slovenije povabljena vsa desete-rica ožjega vodstva demokratičnega krila Sokola: inž. MiloŠ Brelih, Franjo in Lojze Lubej, Maks Nahlik, Dušan Podgornik, Zoran Polič, Janez Porenta, Rado Prelo-vec, Viktor Repič in Josip Rus; seje smo se razen Maksa Nahlika vsi tudi udeležili. Ko smo prišli zastcpniki Sokola, so bili drugi člani odbora že zbrani. Poznali smo samo dr. Aleša Beblerja, ki nam je odredil prostore za mizo. Kasneje smo zvedeli, da sta bila prisotna tudi Boris Ziherl in Tone Fajfar. Vseh nas je bilo kakih petindvajset, samih moških. Predstavniki Sokola smo zavzeli skoro vso daljšo stran mize, na naši desni, na vodstveni strani mize je se-del Bebler, nam nasproti, sredi druge strani mize, je sedel eleganten gospod, tajnik društva inž. črtomir Nagode. Sejo je začel Aleš Bebler. Opravičil je obolelega predsednika prof. dr. Franceta šturma. Mimogrede omenjam, da je bil prvi predsednik društva znanj rodoljub Ivan Hribar, nekdanji Ijubljanski župan in pokrajinski namestnik. Njegovi politični prijatelji iz vrst JNS so ga pregovorili, da je zahteval preimenovanje društva v Društvo prijateljev Rusije. Ker ni mogel uspeti, je odstopil kot predsednik, njegovo mesto pa je zavzel dr. France šturm. Bil pa je eden redkih Slovencev, ki ni mogel preboleti pri-hoda Italijanov v Ljubljano. Demonstra-tivno je s tromostovja skočil v Ljubljanico in utonil. Na dnevnem redu je bila edina točka, sklepanje društva o predlogu za pristop Jugoslavije k paktu o medsebojni pomoči s Sovjetsko zvezo. Bebler je poročal o tajni seji vlade, ki jo je vodil predsednik dr. D. Cvetkovič. Na sejo so bili v glavnem po-vabljeni le tisti člani vlade, o katerih je Cvetkovič računal, da ga bodo podprli pri edini točki dnevnega reda. Vendar je KPJ o tej seji prejela zaupno poročilo. Bebler je izvajal: »Cvetkovič je poročal, da stoji naša dr-žava pred usodno odločitvijo. Hitler zahte-va, da pristopi k osi Rim—Berlin, Sovjet-ska zveza pa nam ponuja pakt o medse-bojni pomoči. Obe alternativi sta težki in zlovešči. Za Jugoslavijo pride seveda v poštev samo manjše zlo, pristop k osi. S tem bomo morali sicer sprejeti težko žrtev z odstopom znatnega dela našega terito-rija v južni Srbiji, v Vojvodini in v Prekmur-ju, zato pa bomo očuvali mir in zadržali red v ostali državi. Vendar je tudi ta žrtev ne-primerno lažja, če samo pomislimo na ne-pregledne in takojšnje posledice, če bi razdražili zdaj vsemogočni Rajh s kakrš- nimkoli aranžmajem s Sovjetsko zvezo. Ta predlog so navzoči ministri sprejeli z ve-čino brez vsake razprave. Trije so glaso-vali proti, nakar so takoj podali ostavko.« Na to Beblerjevo poročilo je, kakor bi ga pičil gad, razkačen skočil pokonci tajnik inž. Nagode in rekel: »To je nesramno klevetanje naše vlade. Najodločneje protestiram proti takemu neodgovornemu in zlonamememu prika-zovanju vlade v teh tako usodnih dneh. O stališču vlade v tem vprašanju sem najbo-Ije informiran in vem, da je za sodelovanje s Sovjetsko zvezo in za izmenjavo infor-macij z njo.« Popravil si je svoje poškrobane manše-te, ki so mu ušle iz rokavov. Proti izvajanju tajnika se je oglasil Josip Rus in naglasil, da se mu zdi Beblerjevo poročilo ne samo verjetno, temveč tudi lo-gično: »Po vsem, kar je znano vsej jugo-slovanski javnosti, pa tudi tujini, o korakih naše vlade zadnja tri leta, po sporazumih in obiskih, ki so jih opravili nosilci obeh koncev osi pri nas ter knez Pavle, dr. Sto-jadinovič in Cvetkovič v Italiji in v Rajhu, ni- Čestitke ob visokem življenjskem jubileju FRANJO LJUBEJ se je rodil leta 1898 v Gradovljah, zaselku na desnem bregu Save med Podgradom in Lazami. (Oče je bil tam železniški čuvaj, mati pa je go-spodinjila in vzgajala deset otrok.) V osnovno šolo je začel hoditi leta 1905 v Dol-skem (le 1.r.), nakar se je družina preselila v Ljubljano in tam je Franjo končal osnovno šolo, dva razreda gimnazije, prešel na učiteljišče, od 1916 do 1918 pa slu-žil vojsko. Leta 1919 je maturiral ter šel učit v Ljutomer. Tam je delal do leta 1933, ko je bil premeščen na rainistrstvo za telesno vzgojo v Beograd, od koder je bil do-deljen za tajnika pisarne v načelništvu zveze Šokola kr. Jugoslavije v Ljubljani. Leta 1935 (ko je bilo načelništvo prestavljeno v Beograd) je Lubej prevzel načelniš-tvo Ijubljanske sokolske župe. Leta 1937 je klerikalna stranka dosegla njegov od-pust \z ministrstva in nastopil je učiteljsko službo v Ljubljani. Diferenciacija v sokol-skih vrstah je demokratični del le-teh pripeljala do stikov s KPS. V sodelovanju z njo se je Lubej vključil — prek dela v Društvo prijateljev Sovjetske zveze — v organizi-rane priprave za ustanovitev Protiimperialistične, kasnejše Osvobodilne fronte. Junija 1941 je postal član plenuma OF in leta 1942 član IO OF. Vso vojno je bil tudi član IO mladinske OF, od leta 1942 pa tudi poverjenik za prosveto pri SNOS. Ude-ležil se je II. zasedanja AVNOJ v Jajcu. Dan prej je prav on sprožil idejo, da bi na tem zgodovinskem zasedanju podelili vrhovnemu komandantu čin maršala. kar je v imenu slovenske delegacije predlagal Josip Vidmar in bilo sprejeto med sklepi II. zasedanja AVNOJ. Po vrnitvi na Rog je bil sprejet v KP. Na Rogu ter od decembra 1944 do nekaj dni pred osvoboditvijo na Doblički gori v Beli krajini se je Lubej inten-zivno vključil v uresničevanje sklepov II. zasedanja AVNOJ. Aprila leta 1945 ga je predsedstvo SNOS izvolilo za svojega sekretarja. V tej funkciji se je 5. maja udele-žil ustanovitve prve slovenske vlade v Ajdovščini, prispel 9. maja v osvobojeno Ljubljano in tu ga je januarja 1947 ustavodajna skupščina izvoltla za sekretarja prezidija Ijudske skupščine LR Slovenije. Bil je tudi narodni poslanec doma naro-dovza Ijutomerski okraj. Leta 1953 je bil s sprejetjem nove ustave upokojen, oprav-Ijal pa je in še opravlja pomembne družbene dolžnosti. Med drugim je bil član IO OF, kasneje SZDL, predsednik socialnega fonda OF Slovenije, predsednik telo-vadne zveze Slovenije (v sklopu fizkulturne zveze, sedanjega Partizana) itn. Sedaj je tudi član sveta republike. Že med vojnama je javno nastopal in v sokolskih glasilih objavljal idejne stro-kovne in organizacijske članke. Leta 1942 je sodeloval v ilegalni brošuri Sokol v borbi za svobodo. Kasneje je objavljal svoje prispevke predvsem v Ljudski pravici m Mladini ter govoril prek radijske postaje OF v Crnomlju. Po osvoboditvi je objav-Ijal spominske prispevke v različnih publikacijah in periodikah. Nekako zadnjih deset let piše daljše spominske tekste in dokončane ima tri rokopise- Moia mla-dost, V Prlekiji in Neka preteklost. Iz zadnjega, ki bo izšel še letos obiavljamo v sporazumu z avtorjem odlomek. kakor ni mogoče soglašati s trditvijo go-spoda tajnika.« Še enkrat se je oglasil inž. Nagode in podprl svojo trditev z navajanjem izjav naših odgovornih državnikov o nedvou-mnem stališču vlade — tako, kakor je trdil že prej. Konkretno je navedel tudi stališče bivšega (dr. Korošca) in novega prosvet-nega ministra. Taka trditev mi je bila le preveč neresna. Vprašal sem Nagodeta: »Kaj pa boste rekli, gospod tajnik, če vam dokažemo nasprotno?« Ne da bi pomislil in v svesti si svoje močne pozicije, je hitro odgovoril: »Potem bom odstopil kot tajnik. Sicer pa vidim tukaj celo vrsto meni neznanih go-spodov, o prisotnosti katerih bi moral biti kot tajnik društva najbrž obveščen,« se je obrnil proti Beblerju. Ta je odgovoril, da so to predstavniki demokratičnega krila So-kola, ki so kot novi člani odbora društva povabljeni na sejo na predlog Komuni-stične partije Slovenije. »Gospod tajnik naj mi oprosti, da nisem našel, kolikor sem jo tudi iskal, prilike, da bi vas o tem pre-dhodno obvestil. Sama seja pa se je za-čela v takem ozračju, da sem pozabil to storiti že na samem začetku. Prosim tudi druge člane odbora, da mi to oprostite in pripišete to mojo neljubo nekorektnost anonimni praksi, v katero so potisnjeni ne-kateri člani naše družbe.« Inž. Nagode se je začudil: »Predstavniki demokratičnega krila Sokola? O takem krilu jaz nič ne vem, pa sem tudi Sokol!« »Potem pa ste, gospod tajnik, slabše in-formirani kakor povprečni Slovenec, ki bere časopise, in slabše, kakor Ijubljanska škofija,« je ironično pripomnil Zoran Polič. »No, na dan z vaškimi dokazi,« je ves poten zahteval Nagode. Iz žepa sem potegnil tiskano okrožnico ministrstva prosvete, ki smo jo prejšnjega dne dobili osebno in zaupno proti podpisu vsi uslužbenci tega resora. Vzel sem jo s seboj, da bi jo pokazal svojim sodelavcem, saj je posebno med učiteljstvom sprožila val ogorčenja. Še sanjalo se mi ni, da bo prav ta okrožnica tukaj že na prvi seji odi-grala tako važno vlogo. V okrožnici nalaga ministrstvo kot službeno dolžnost, da se v svojem področju borijo proti rastočemu vplivu Sovjetske zveze, ki pod krinko slo-vanstva zavaja naše Ijudstvo. Prebral sem jo v celoti in jo potem pomolil Nagodetu: »Ali priznate, da ni falzifikat?« Okoli mize sem videl samo sijoče obraze. Nagode je preletel dokument in odvrnil: »Da, avtentična je!« »Ali je s tem donesen protidokaz vašim trditvam?« »Žal je, odlagam mesto tajnika.« Ves poten si je otiral obraz. »No, no, tako resno pa spet ni bilo miš-Ijeno,« smo slišali pripombo. »Čakajte, gospodje,« je povzel Bebler. »Mislim, da stvar le ni tako nedolžna. Sli-šali ste moje poročilo iz verodostojnega vira in nenavadno ostro reagiranje go-spoda tajnika, ki mora imeti svoj vzrok. Saj bi me skoro pozval na dvoboj. Trdi, da je najbolje informiran član društva v tem vprašanju. Res je, da je v stalnih stikih z vodstvom svoje stranke, s člani vlade, pa tudi s sovjetskim veleposlanikom, kamor hodi tudi po svoji iniciativi na pogoste po-govore z legitimacijo tajnika našega druš-tva. Zato mislim, da moramo skrbno pre- TLAKOVANI SONČNI KLANEC tresti njegovo izjavo o odstopu s tajniškega mesta. Njegov nastop in njegova nepra-vilna ocena o stališču vlade v tem vpraša-nju sta lahko posledica samo dveh mož-nosti: da je to storil iz naivnosti ali pa iz na-merno napačnega prikazovanja stvari. Naše društvo, sedaj poudarjam to jaz. v teh usodnih dneh, ne. urah, ne more imeti na tako odgovornem mestu ne naivnega. •e manj pa neizkušenega človeka. Obe lastnosti bi nam bili pri našem nadaljnjem delu škodljivi. če ne celo nevarni. Zato mi-slim in predlagam, da vzamemo njegovo odstopno izjavo na znanje. Se strinjate, gospodje?« »Strinjamo se.'< so pritrdili menda vsi navzoči. »Se strinjate. gospod Nagode?« »Seveda se, saj nisem otrok. saj sem sam odstopil. Izjavljam samo, da je vaša ocena motivov mojega stališča napačna \n nepravična. Sem pač žrtev nedoumljivega spleta dogodkov.« »Za razgledanega opazovalca političnih dogodkov ni tu ničesar nedoumljivega. Nasprotno, vse je zelo jasno, pa še logično povrhu,« je pribil Dušan Podgornik. S sejo smo nadaljevali in na Beblerjev predlog soglasno sklenili od vlade zahte-vati, da podpiše pakt o medsebojni po-moči s Sovjetsko zvezo in da društvo v tej FOTO S. G. zvezi naredi vse potrebne korake. Za to je glasoval tudi Nagode. Ob koncu seje je predsedujoči sporočil, da bo novi lajnik izvoljen na prihodnji seji. Te seje pa ni bilo, preprečil jo je fašistični napad na Jugoslavijo. Zapuščajoč lokal se nam je Bebler zah-valil za nenadno. tako učinkovito pomoč. Smeje smo mu odgovorili, da je to samo prvi prispevek Sokolov v sodelovanju. »Da, res, tako, tako!« Spomnil se je naše izjave o značaju našega sodelovanja s Partijo. Razšli smo se v veri, da smo raz-krinkali vohljača, odslranili s političnega odra nevarnega kameleona. Pa ga še nismo. Inženir Nagode je šel seveda takoj po seji poročat svojim gospodarjem v kazino, kaj se je pravkar zgodilo. Ze naslednje jutro je član Sokola Moste, Janez Tonja, eden ožjih zaupnikov stranke JNS. opozo-ril Dušana Podgornika v poštni hranilnici, kjer sta bila oba v službi, naj se ne igramo, ker se podajamo na področje, ki bi znalo biti za nas usodno. Res je bilo. malo tudi zanj.Biljesicertajnikenodnevnebegunske vlade maja leta 1945, toda zmagovita re-volucija ga je kot malo odgovornega skoro prezrla; Dušan, Janez in Lojze pa so bili žrtve akcije prav iz te sredine. IZ ŠOLSKIH KLOPI IN Z DELOVNIH MEST Zbudila sem se in ker je bilo zunaj že dokaj svetlo, sem sklepala, da je že pozno. Vstalasem in pogledala na uro. Presenetili so me kazalci, ki so kazali, da je še zgodaj. Stopila sem k oknu in odgrnila temne za-vese. Zunaj se je belil sneg. Torej od tu svetloba! Bela Ljubljana ohranja tradici-jo... Sneg mi je raztegnil usta v nasmeh. Potem sem se spomnila plundre po ulicah in nesramnega kepanja sošolcev. Vendar sem še zrla v snežinke. — Kar v pižami sem slonela ob oknu. Glavo sem obmila kvišku, s pogledom ujela eno izmed belih vil in jo spremljala kakor dolgo je bilo mo-goče. Ko sem si ravno izbrala novo sne-žinko, da bi jo spremljala do cilja, sem se zdrznila. Z žvižgom me je hotel priklicati Boris. Odprla sem okno in ga pobarala: »Greš v šolo?« »Ja, saj vidiš!« je odvrnil zaspani Boris. Nadaljeval je: »Pa ti? Imaš popoldne pouk al' špricaš?« »Beda!« sem bila nevljudna. »Jaz pa špricam!« »Ah, oprosti!« je rekel Boris in cepetal z nogami, ker ga je zeblo. Tudi mene je mra-zilo: »Zebe me!« »Mene tudi. No, pa adijo, moram naprej, da ne zamudim!« Pomahal je. Med zapiranjem okna sem tudi jaz po-mahala. Stopila sem k radiu in nekaj časa iskala »val 202«, potem pa sem se spo-mnila, da se dopoldne na valu 202 ne začne tako zgodaj. Umila sem se že, pospravila, dopoldne na valu 202 se je že zdavnaj začelo, treba je bilo iti v šolo, a sneg je še vedno naletaval. Zunaj sem si odprla dežnik, ki je v tem trenutku izgubil to ime, kajti snežilo je. Z roko sem podrsala po bližnjem avtu in str-nila sneg, ki mi je ostal v roki, v trdo kepo. Malo sem ga odgriznila in ga topila v ustih, vendar ne zaradi žeje. Kepo sem vrgla v zrak; potem, ko sem umaknila dežnik — snežnik, in ko je že skoraj padla na tla, sem jo brcnila. Ko sem šla mimo grma, ki se je šibil pod težko snega, si nisem mogla kaj, da ne bi pocukala ene izmed vej. Sneg se je usipal na tla ali vsaj na nižje veje. Skoraj ves čas, ko smo bili v šoli, je sne-žilo. Belina me je rahlo navdajala z grozo. Domov sem šla kos poti s Spominko; potem, ko je ona zavila v hišo, kjer stanuje, sva ostali z Darjo sami. Darja je začela: »Zatrapana sem v tvojega sošolca!« »Je to Hvasto?« sem jo vprašala. »Ne,« je bila kratka, a nisem silila vanjo. Že sva zavili na Zaloško, ko sem rekla: »Zatreskana sem v istega kot li!« »Sovražim sneg!« je siknila Darja. »Enako!« sem ji potrdila. Obstali sva na križišču, kjer bi se morali ločiti. »Darja, ne zameriš...?« sem vprašala prijateljico. »Kaj?« je bila nestrpna. Nadaljevala sem: »Tisto, za tistega...« »Neeeee...«je zateglo zavmila moj ne-smiselni stavek. »Kljub vsemu, oprosti!« sem poskušala to temo zaključiti. »Je že v redu,« je rekla lahkotno Darja. Čeprav nisva govorili določeno, sva se povsem razumeli. »Ta prekleti sneg!« je zopet siknila Darja, jaz pa sem jo vprašala: »Se ti ne zdi, da hoče zakriti, pokriti vse, kar je na svetu grdega? Zagovornik nedolžnosti...« Darja mi je počasi prikimavala. Ločili sva se, se nasmehnili v pozdrav; še sem rekla: »Jutri se vidiva v šoli!« Zaprla sem dežnik. Mogoče sem upala, da bo sneg, ki je padal vedno gosteje, po-kril tudi vse grdo v meni. Zagovornik ne-dožnosti.... MAJDA OŠ Vide Pregarc Hodil po zemlji sem nasi in pil nje prelesti Pod to Župančičevo pesnlško iz-povedjo domovini so se letos zbrali osnovnošolski pevskl zbori naše občine in počastlli VIII. kongres ZKS ter 100-letnlco roj-stva velikega pevca. Objavljamo slike vseh nastopa-jočih zborov. Otroški zbor osnovne šole Vide Pregarc foto Hvastija Otroški zbor osnovne šole Polje foto Hvastlja Otroški zbor osnovne šole Adolfa Jakhta KAM? pojdite po desni strani levega pasu desne ceste in nato pri prvem levem ovinku zavijte desno proti levemu vogalu desne hlše kjer boste v levem spodnjem kotu našli desna vrata ki se pomotoma odpirajo v levo nato pojdite po desni strani levega stopnišča in na vrhu desne stopnice zavijte v levo tam so vrata skozi katera morate vstopiti NARAVNOST v nerazumljivo nagnjenost človeka h KOMPLICIRANJU. DUŠAN Žiko foto Hvastija \ Iskalec... Zaradi Ijubega miru je hotel postati kipar... umetnost zaradi umetnosti... Mlečne smrti, rastoče po marmornatih pečinah, so vabile izgubljenca. Polmesečniku so se odprle oči, ko /e začutil križ sredi morsko grenkih solz. Prodajalec je ponujal dišečo sol. Zapeljivka se /e izluščila iz mehkega vetra. Zaradi prijateljstva je strgala svojo masko. Za njo so zagnali sramotni žig, ker ni hotela pometati ulice. Brizgajoča slana tekočina je poskakovala za njo, dokler ni izginila za ovinkom. SONJA DOBNIKAR VI. gimnazija Pijana se /e opotekala po cesti... in se režala mimoidočim. Vreščala je moderno melodijo in se otepala nadležnega psa. Udarila me je z zaničevalnim pogledom in šla... SONJA DOBNIKAR VI. gimnazija Otroški zbor osnovne šole Vide Pregarc foto Hvastlja Ste komunist? Seveda! Z zanimanjem sem sledila VIII. kon-gresu ZKS. Bila sem vesela, ker so se ude-ležili tudi mladi Ijudje, delavci, študentje. Morda bom tudi jaz kdaj med njimi, sem pomislila. Želja, da bi o komunistih zvedela kaj več, se mi je uresničila v nedeljo, ko sem se odpeljala z vlakom na Golnik. Prisedla sem k priletnemu moškemu, ki se mi je dobrodušno nasmehnil, jaz pa sem mu vrnila smehljaj. »Kam, dekle?« »Na Golnik grem, obiskat teto. Tam je v bolnišnici.« »Torej imava skupno pot! Tudi jaz grem tja, obiskat ženo,« mi je odvrnil. Zelo je prijazen, sem pomislila. Zakaj ga ne bi kaj vprašala? »Dedek, ste doživeli vojno?« »Sem, hčerka, sem!« Bojeval sern se v Bosni. Doživelsem3.,4.,5.,in6. ofenzivo. Tam je bil pravi pekel. Na Neretvi sem bil celo ranjen. V nogo,« je še dodal in se za-mislil. »Zelo mi je žal!« sem mu odvrnila ža-lostno. »Ah, kaj bi tisto! Pa ti? Kam hodiš v šolo?« me je vprašal. »V Polje, v osmi razred, kasneje pa bom hodila v gimnazijo. Seveda, če me bodo sprejeli!« »Tam sem že bil. Lep kraj. Sicer pa je pri nas veliko lepih krajev.« »Ste komunist?« »Seveda! V partijo so me sprejeli leta 1938. Že leta 1941 sem odšel v partizane. Kot minerja so me pošiljali povsod po Ju-goslaviji. Bil sem na I. zasedanju AVNOJ v Bihaču potem pa sem se z minerji poma-knil proti Neretvi, kjer smo minirali most. Veš, sprva se mi je Titova odločitev zdela zgrešena, toda kasneje, ko smo prišli iz obroča skoraj nepoškodovani, sem bil po-nosen, da sem tudi jaz sodeloval v tej bitki, čeprav z ranjeno nogo.« »Kakšen občutek ste imeli, ko so vas sprejeli v partijo!« »Veš, hčerka, bil sem zelo ponosen. Z rokami bi lahko zlomil verige zavojevanih in zatiranih narodov, z enim zamahom rok pa uničil Hitlerja in nacizem. Vojno zelo so-vražim. Kaj ni lepše takole sedeti na soncu in sanjati o lepoti in Ijubezni in življenju. Ko bi le vedela, kaj je življenje? Sicer pa, pri-spela sva.« S čudnimi občutki sem mu pomagala z vlaka. Z vso močjo sem zadihala sveži zrak. Mož se je oprijel moje roke in počasi sva stopala v hrib. »Kako lepo je življenje!« je zamrmral. »Res. Za to se je splačalo bojevati, sem po-mislila. »No, pa pccdravljena. Upam, da te bom še kdaj videl. Mogoče tudi v vrstah komunistov.« S solznimi očmi sem sledila možu, ki se je vzpenjal po stopnicah. Oh, ta prekleta vojna! semzamrmralainsteklakteti, kimeježečakala na dvorišču. STOJANKA ŠOBAT OŠ POLJE Mlajši mladinski zbor osnovne šole Karla Destovnika-Kajuha foto TOM Mlajši mladinski zbor osnovne šole Adolfa Jakhla foto TOM Mlajši mladinski zbor osnovne šole Polje foto Hvastija PERO POPOV Avtor se je rodil 1.1940 v Uljmi pri Vršcu (Banat). Po poklicu je tran-sportni delavec in dela v HP Kolin-ska. Pesniti je začel 1.1972 in od tedaj je objavljal dela v mnogih glasilih po vsej Jugoslaviji. Izdal je tudi tri pe-sniške zbirke: Boravak na zemlji (1976), Melanholično potovanje (1977) in Otiči (1977). Izbrane pesmi so iz 1. njegove zbirke. Mladinski zbor osnovne šole Vide Pregarc foto Hvastija Mladinski zbor osnovne šole Ketteja in Murna foto Hvastija IMA MESTA ZA SVE NAS ima mesta za sve nas i dobre volje prema svakom i veliko srce koje prašta da bi ostali Ijudi sa Ijudima moramo biti ima mesta za vse nas isunca i hrane i prostora i ruku koje teže jedne drugima kad bi svi imali iste blage oči jer svi smo deo istog jata ranjavaju nas godine i nesreče volim što se produžavam u name- rama u vašim rečima u vašim Ijubavima dok sam živeo u vašim gradovima radovao se vašim radostima ima mesta za sve nas isnova i pejzaža i mogučnosti da otputujemo negde da volimo ima mesta za svu lepotu kroz Ijude ZA SVELJUDE NIKO niko nam ne može vratiti detinjstvo ni Ijubavi naše ni otete predele mome oku ni snagu da sve to zaboravimo GLAVA SRCE nikade ne razume SRCE uvek više može više ume Harmonikarski orkester glasbene šole Moste-Polje (KUD Vide Pregarc) foto TOM 7 Tudi oni so prispevali svoj delček Le malo je manjkalo, pa bl si morala vse-blno za tak sestavek Izmislltl. Tako dolgo je namreč oče premlšljeval, kaj naj mi pove o svoji plonlrskl zgodovlni, še zlastl, ker sem mu strogo zabičala, da mora biti vse resnič-no. Ne misllm, da bl si hotel blvši plonlr — moj oče — IzmlSljati, vendar tema je takšna, da je možno prav vse. Oče mi je dal častno plonirsko, da ne bo nlčesar izmlšljenega. Prl tem je najbrž že Imel nekaj težav, kajtl na obrazu je imel ob pripovedovanju nekaterih svojlh dogodlvščin tako svečan Izraz, da se zares ne čudlm, če je pionlrska organlzaclja Izila Iz vojne tako slavna. Končno pa često poslušam o junaštvih svojega deda, kl je bil pravl partlzan. Zakaj ne bl nekollko skoz prste pogledala tudl očetu, kl je bil takrat le pionlr. I Nekdanji pionir pripoveduje 1 Ob začetku vojne je bil oče star devet let. Že po mesecu dni okupacije je bil izgnan — skupaj z drugimi člani družine. Vsa štiri leta ni imel doma. Iz kraja v kraj ga je vodila pot, ni bilo hrane, videl je mnoge boje, občutil bombardira-nja in kaj vse bi lahko še naštela. Vem, da je po-stal pionir leta 1943 po kapitulaciji Italije. Sovra-žil je Nemce in Italijane in kot pionir delal prav vse tisto, kar so imeli pionirji za nalogo. V šolo nekaj časa ni hodil, saj je ni bilo. Sredi leta 1944 pa je prišel v Belo krajino v Semič, kjer je takrat že bilo osvobojeno ozemlje. Opisala bom, kako je začel obiskovati pravo partizansko šolo — gimnazijo v Semiču in naj ne bo zamere, če bo opis takšen, kot mi je povedal oče. Šola se je imenovala Gimnazija. Seveda pa bi jo danes že na zunaj z začudenjem gledali. Na steni je bil napis Gostilna in v gostilniški sobi je bil pouk. Gostilnišk&mize in stoli so bili za klopi. Ker ni bilo polic in predalov, tudi ni bilo možnosti prepisovanja — pravi oče. Pa še. da bi bilo to sicer včasih potrebno, saj prej dolgo časa ni hodil v šolo in ni ločil samostalnika od osebka, glagola od povedka in poldnevnika in poldneva. V razredu, če lahko lemu tako rečem, tudi ni bilo table. Profesorji so pisali kar na vrata, krede ni bilo in jo je izdeloval sproti prav moj oče. A prizna, da je sestavine pozabil. Spominja se le, da je vlival nekakšen mavec ali apno, in da se je v veliko veselje vseh učencev in nervoz profe-sorja matematike kreda med pisanjem drobila. Njegov razrednik je bil partizanski profesor to-variš Mihelič. Poučeval je matematiko, prirodo-pis in risanje. Bil je zelo strog, imel je škornje in uniformo. Za desnim škornjem je imel vedno za-taknjeno žlico. Včasih jo je med poukom poteg-nil ven in jo, kot pravi oče, zamišljeno in zaskrb-Ijeno brisal. Če je skoz Semič šla partizanska brigada, so bili vsi učenci na oknih, profesor pa je stekel ven, da ugotovi, katera brigada je in izve kaj novic od partizanov. Malo ga je tudi zanimalo, kaj bo v kotlu, saj je vsaka brigada imela tudi ku-hinjo. Knjig ni bilo, zvezkov tudi ne, pisali so, kakor je kdo vedel in znal, na razne papirje. Pravi zve-zek je bil redkost. Tudi drugi profesorji so bili imenitni, oče se jih spominja kot pravih staršev, čeprav so bili stro-gi. Ravnatelj šole se je pisal Zavrl in ob neki hajki, ko so Belo krajino novembra 1944 napadli domobranci in Nemci, je vsa šola skupaj s pro-fesorji »krepko« bežala. Po hajki pa se je zopet vse nadaljevalo, kot da se ni nič zgodilo. Potem NAŠA SKUPNOST - 25. MAJ