VSPORGD:
1.	Ko gost pri tebi je doma... — Fr. Žgur.
2.	Za samostanskim obzidjem. — M. Gre-
goričeva.
3.	Ne bogatstvo ampak delo! — Kraševka.
4.	Materi. — Mara Tavčarjeva.
5.	Postajni preglednik. — A. S. Puškin.
6.	Knjiga za Tebe. — Marg. Birna.
7.	Dantova 600 letnica. — Marica.
8.	Car Petrova koča v Zaandamu. — Gra-
cijanova.
9.	Drobtine.

CENA 80 STOTINK
LETO 1. - ŠTEV, 8
Glasilo zavednega ženstva VELIKI SRPAN 1921
LETO I. — STEV. 8
mm zflvednesh eefistvfi
VELIKI SRPAN 1921.
FRAN ŽGUR.
KO GOST PRI TEBI JE DOMA....
Ko gost pri tebi je doma, daj kaplje mu iz kleti; Ko plamen vstaja v dnu srca, o svojem poj dekleti.
Če solnce preveč žge v oči, ti pride prav zavesa; če ljudska zlost kedaj golči, zatisni si ušesa!
Kak mimo tebe pride, hej, vsa g-lupost in kleveta! Klobuk po strani, pa naprej tako gre pot poeta!
M. GREGORIČEVA.
ZA SAMOSTANSKIM OBZIDJEM.
Meseca septembra, 1882.
Včeraj sem našel med skritimi spomini Almino pismo. Dve leti je minulo, kar ga je pisala njena bela nežna ročica, vendar ima zame še vedno ono mikavosl, ko da ga nisem čital še nikoli. Postalo mi je to pismo mahoma zanimivo, dasi je nedosledno, in zato karakteristično. Skoro glasno sem se zasmejal, ko sem ga vnovič prečital. Saj sem se moral sam sebi rogati z očitanjem : In ti, Gvido, si zašel sem za to zidovje namenoma radi Almine nedoslednosti ? Kolika budalost! Kako moremo zahtevati trajne logike in doslednega početja v življenju ženske ? Navadna ženska ne more biti logična niti v enem kratkem pismu. Čemu torej tolike zamere, tolikih žrtev, saj ženska greši, ne da bi se zavedala; vara nas nehotoma. Mi moški bi morali v občevanju z žensko ostajati vedno pri zavesti, da je ženska original, od katerega smemo pričakovati toinono in sprejemati posamezne dogodljalje brez presenečenja. Koliko nesrečnikov manj bi bilo mecl moškimi, ako bi vedno mislili, da imajo opravek le z razposajenim nepremišljenim otrokom, ko občujejo z žensko. Da, koliko tuge manj in koliko več vžitka...
Tako sem razmotrival včeraj, ko sem čital Almi-on pismo. In v tistem času je nekdo potrkal na vratca, da sem komaj utegnil skriti svoje spomine : Almina pisma, rokavico in pihalko, katero je na zadnjem plesu shranila Alma v mojem žepu. V mojo celico, je vstopil predstojnik sam. Bil sem zmeden in zato mi ni bil dobrodošel.
—	Sin moj, izustil je z božajočim glasom, ti mi že oboliš. Žal, da nimam ogledala, da vicliš, kako 'zgledaš. To pretirano samotarenje in ta nema molčečnost v tej revni stanici ti je le v škodo !
—	Nikar, oče ! Počutim se izvrstno! —
Bridko se je nasmehnil in mi z roko velel molčati.
— Samotno pritajeno življenje, zvezano z nepresla nim zamaknjenjem, je na vsak način zdravju škodljivo in zato te opozarjem, da izideš vsaj za kako uro na vrt. V somraku imajo vsi ostali bratje navado in dovoljenje, da se shajajo in razvedre.... Razvedre in pozabljajo, ako jim kaj teži dušo. Želim, da se jim pridružiš, da se razvedriš in pozabiš tudi ti, kar ti leži na duši....
Hotel sem se ga mahoma okleniti najprisrčneje okrog vratu in se zjokati na njegovih prsih. Toda nepo-padljiva sila mi je velela, da sem se vzdržal.
— Vaša želja je zame uteha, pater ! Še v tem hipu izstopim iz te stanice ! —
Odhajal s^m za njim po dolgem temnem koridorju. Ko se je pa predstojnik zaprl v svoje bivališče, sem stopal s počasnim korakom v cvetoči vrt, ki se je preširno prostiral krog starega samostanskega poslopja. Dolgo sem se izprehajal sani. Naposled sem obsedel na leseni klopici pod gostimi palmami. Krog mene je šuštelo protje in lahno so se pripogibale mladike druga k drugi, ko da si pripovedujejo skrivnostne bajke, ki so nastale iz kakega strtega življenja pod njimi.... Istočasno pa začujem za seboj počasne korake. Ozrem se in zapazim nedaleč od sebe visok lik. Bil je to sivolasi brat Renato, ki me je s svojo dolgo haljo spominjal majestetične postave sodnega zagovornika v ohlapni togi. Ko me je zagledal je obstal in zrl z dvignjenimi očmi v košato vejevje, kakor da vdihava balzamičen vonj, ali kakor da posluša prirodno glazbo in harmo-! i 'n koncert, vslecl katerega se je zazdela vsa okolica zavita v poezijo. Tihoma pa je morda mislil, kako bi me nagovoril. Naposled se mi približa.
L
—	Oprostite, tovariš, ako vam je moja prisotnost nadležna ! Zelo rad bi namreč poznal vzrok, ki vas sili. da se izogibate naši druščini !
—	Varate se, brat Renato ! Nobenega vzroka nimam. Ljubim pač samoto !
Ko sem ga pogledal, sem zapazil, da je izginila apatija z njegovega obraza in da je zabrlel v njegovih očeh žarek življenja, dasi zelo slabotno. S skoro osorno-tujim povdarkom mi je odvrnil.
—	Vi se prav nesramno lažete! V vaših letih se ne čisla samote. In kar se tiče nas, vaših sobratov, vemo, da smo vam zoperni !
Qsul sem predenj celo knjigo nasprotovanj, ugovorov in opravičevanj, da ga odvrnem od te misli toda on se mi je zlobno porogljivo zakrohotal.
—- Ne, ne ! Ne oporekajte ! Sem gotov z vami; kajti navzlic vsemu, da se zatajujete, se čutite navezanega na nekaj v svetu in tisti nekaj ljubite bolj, ko samegasebe. Mi pa smo vam vsi bitja brez življenja, o katerih menite, da niso zmožna postati rahločutna niti za trenotek. Ali zapomnite si, da smo bili tudi mi posvetni ljudje in da ni vedno okroževala naših usten pobožna guba, ampak je tudi iz naših lic odseval nekoč smehljaj sreče in veselja. O, bodite gotovi, da so bile nekdaj tudi v naših prsih strune, ki so prijetno bren-kale, dasi tega več ne kažemo !	1
Poslušal sem ga strme in sklepal : Evo, drugega, ki ni menih po poklicu. Nisem torej samo jaz. ki ponoči plaka v lastni, celici. Evo! Brat Renato, katerega sem smatral za resnega pretiranega klerika z ledenim srcem, je poznal najglobjo plast moje duše, kakor nisem poznal jaz njegove. Mahoma se mi je zazdel nekaj vzvišenega, ko da stojim reven obtoženec pred strogim sodnikom, ko da stojim boren učenec pred pedantnim učiteljem. Imponiral mi je brat Renato in jaz sem mu odvrnil odločno.
—	Ker ste zadeli, se izpovem ! Nisem bil preveč naklonjen nasproti vsem vam, a sedaj obžalujem. Raz-vidim. da sem se varal, da se tudi v samostanu lahko naleti na osebo, ki' bi čutila z nami. Vsaj, kar se tiče vas, se mi dozdeva, cla govorim s starim prijateljem.— ;
Poklonil se mi je ter stisnil roko.
—	Večkrat se varamo, večkrat! —
In ne samo z drugimi ljudmi, marveč i sami s seboj A prav zato pazite, cla tudi vi ne varate sebe, da si ne osleparite duše z največjo goljufijo. Prebridko bi bilo kesanje l
—• Oj, se motite ! V svojem srcu ne skrivam ničesar. Moje ravnanje je preprosto; nikakih želj ne gojim; nikako kesanje me ne bo upognilo !
—	Zopet se lažete, zopet! Ne samo vi, ampak j vsakdo izmed nas ima nekaj, kar v samostanu objo- i kuje in si prizadeva pozabiti. Vsakdo, da, a vaša bolest je najhujša, ker je najbolj sveža. Eh, ne ugovarjajte ! Priorja zamorete varati, priorja, da, mene nikoli !
ric, h- —
Čudil sem se njegovim resničnim izjavam in zopet dvomil, da bi poznal samodsebe tako temeljito mojo dušo. Vprašal sem se, ga-li ni poslal morda sam predstojnik, da me izkuša ? Toda, ko sem mu pobledal v trpeči obraz, me je ganil, kajti pristna iskrenost mu
je sevala iz oči. Umel sem, da se nimam bati ničesar od njega. In s tem trenutkom se je vnela med nama živahna govorica, vsled katere bi bil naju skrit poslu, šalec utegnil smatrati za davna prijatelja.
Sedaj njegovi, sedaj moji spomini so se spajali v izraze, ki sva jih spremljala zdajci s kakim slabotnim nasmeham, zdajci z grenko solzo, zdajci z globokim vzdihom.... Ura na zvoniku je udarila dvanajstkrat, a midva nisva še mislila na odhod. Najina prešlost' je bila na široko razprostrta pred nama obema. Tudi on je bil izmed onih, ki ljubijo le enkrat v življenju, in je zašel v samostan, da pozabi v samoti na svojo prvo ljubezen. In polagoma se je razodeval pred menoj mi-sterij, v katerem sem videl z vso skrivnostjo zavita vsa tista puščavniška bitja, vse te posvečene mladeniče in starčke.... Brat Renato je odgrnil mreno raz mojih oči. In tedaj sem spoznal, da vsa njih prešlost in versko navdušenje po večini sloni na kakem tragičnem do-godljaju, ki ga je doživelo njihovo življenje med svetom.
—	Kdor se ume v samostanu pretvarjati, ta izpolni svoje nejvečje dolžnosti, mi je rekel brat Renato.
Meni se je zdelo to pravilo zelo surovo in nelepo, vendar sem se dal prepričati, kako je neobhodno potrebno, ko mi je brat Renato opomnil porogljivo.
—	In tudi med načeli življenja je istotako. Povsod triumftra pretvarjanje, oziroma formalnost. —
Po kratkem presledku sva se začela pomenkovati o verskem prepričanju. In sicer sem bil jaz prvi, ki sem dejal.
—	Verujete vi v obstanek boga ?
—	Seveda verujem ! Verujem namreč, ker je to potrebno 1
—	Torej ne verujete iz lastnega prepričanja ?
—	Kakor menih verujem, ker moram verjeti! Kakor človek pa premišljam. Ker obstaja Bag in celo pravičen m dobrotljiv, čemu nas pusti toliko trpeti? Ker obstaja bog, je torej pristranski, je saj z nekimi venomer prizanesljiv, z drugimi neprenehoma maščevalen. Ker si pa božanstva nikakor ne morem predoče-vati neidealnega, površnega, polovičnega in krivičnega, zato včasih dvomim !
Pogledal sem ga, ko da se hočem uveriti, je-li to res človek v meniški opravi, ki dvomi o obstanku boga?
Ob eui uri po polnoči sva se obrnila proti vrtnim dvercem. Ko sva se kmalu nato približala kapeli, je Renato pokleknil ter se prekrižal; meni pa pokimal naj ga posnemam. Uprl sem se rekši : Čemu pretvarjanji in formalnosti ? Ni nikogar, ki" bi naju videl! Prav zato se tudi čudim vašemu vedenju, ko ste vendar še pred kratkim izražati ideje neustrašenega materijalista ! —■
On pa se mi je kleče zaničljivo posmehnil:
— Najini posvetni pomenki so prejeli piko tam zunej v parku. V tem trenotku nisva več svobodomisle-ca, marveč meniha; svoje.j vesti na ljubo morava poki«" kati. Človek se pretvarja in ceni formalnost, ne-le da vara druge, da vara i samega sebe ! Pokleknite ! —
Nisem se mu več obotavljal. Ko sem pa izmolil češčenomarijo, sva stopicala proti celicam pobožno, meniha po poklicu....
Nadaljevanje.
ICRAŠEVKA :
NE BOGASTVO,
So nekatere tudi take, ki se zadovole s pičlo in jfetečno hrano doma, samo da zamorejo paradirati pred javnostjo.
In tako naletimo v svetu čestokrat na slučaje, ko je žena skromnega askultanta bogatejše oblečena, ko soproga odličnega odvetnika, ko naletimo na ženo navadnega prodajalca ali agenta z vso drugo nečimerno-stjO in razkošjem odeto, nego je soproga imovitega ve-letržca, ko zapazimo, da je žena priprostega delavca ali rokodelca oblečena, kakor bi komaj lahko bila žena inženirjeva i. t. d. i. t. d.
In kdo je temu kriv, ako ne ravno vzgoja, ki so jo deklice srkale, v kateri so se mladenke izvežbale in ; se kot žene uveljavljajo ?
In vendar nosi krivdo ne taki vzgoji vedno le ' mati ! Mati navadi deklico že v rani mladosti na ono nečimernost in napuh, ki prevladuje notranjost njene j Mere v poznejih letih.
In zopet se spominjam učiteljskih let, ko sem svojim učenkam (hčerkem težakov, delavcev, rokodelcev in jestvinčarjev) vsekdar, ko so mi prišle v šolo z dijamantom na levici, z briljantom v ušesih, in z biserno ali zlato ovratnico, svetovala in opozarjala naj mi nikar ne zahajajo v šolo z nakitom in naj dotični lišp1 j hranijo za pozneja leta.
Nekatere so razumele in nemudoma uvaževale moj migljaj, marsikatero učenko pa je mati poslala j 'drugega dne v šplo z dragocenejšim draguljem. Tocla I jaz sem kaznovala učenko in mater : konfiscirala sem | zlatenino in velela deklici, tla dobi njena mati nakit j nazaj, ko ga sama pride ponj.
In prišla je roditelj ica s srditim obrazom pred moj zafrkujoči jo obraz. No in potem si je marsikatera j izmed teh dala s par besedami dopovedati, da kinč ne spada v šolo, ker raztresa učenke med razlaganjem in j da ne smemo otroka že v zgodnji mladosti navajati k lišpanju in prevzetnosti, ker moramo imeti pred očmi . bodoča otrokova leta, ko si takega kinča ne bo moglo dekle morda nabaviti z lastnim denarjem in se potem poprime lahko vsakega nsepoštenega dejanja, da le nasiti svoj napuh in poželjenje. Mnoge pa so kajpada za-dirajoče odgovarjale, da so samo one gospodinje lastnih otrok in jih oblačijo poljubno po svojem ukusu in volji. Na slične proteste sem se odzvala navadno tako, da sem se približala k njihovim ušesom in z vso strupenostjo tiho siknila : Ali bi ne bilo bolje, da bi rajše svoji hčerki vsaj enkrat v tednu oprali srajčko.... ali da bi ji nabavili par zaprtih hlačk.... ali ji zakrpali krilce.... in ji še le potem nadevali zlatanino.... Omenila sem to mimogrede, ker so čestokrat matere same krive na nesreči svojih hčera : Mladenka se težko odvadi tega, česar jo je mati navadila v prvih letih in prav zato je med odraslim ženstvom toliko tatinskih služkinj, da otemnjujejo še dobro ime našim poštenim jugoslovanskim dekletom.
Prav zato je med odraslim mladim ženstvom toliko javnih in skrivnih zabredlih punčar, ki se niso udale pohoti zgolj iz požel jen ja po vživanju, marveč le da zadostijo svoji preširnosti. Utrjene že od mladih nog v lenobi in v brezdelju, ne vztrajajo v nikaken delu, ker
AMPAK DELO!
jih nobeno opravilo ne veseli, navdušuje in razvedri, Navajene pa so bile že v najmlajših letih na lišp in iz-preminjajočo modo, zato si ne upajo na ulico, ako ne zadostijo zahtevam svoje zunanjosti. Zato pa vidiš te, s čudnimi dišavami oparjene' kresnice, na raznih sa-inotnsih poteh, kakor v vrvežu velikometnih ulic, kako se ponujajo temu, samo da jim nabavi par najmodernejših čevljev, kako stopicajo za drugim, dokler jim ne pošlje dragocene kožuhovine, kako zalezujejo tretjega, da zadobe od njega najboljizzivajoče dragulje, kako ne izpuste četrtega, dokler ga niso oskuble za najelegant-nejšo obleko i. t. d.
Izmed onih slabo vzgojenih, toda z ozirom na ponos in čast poštenih ostalih deklet, pa je žal, nemala skupina takih, ki niso za nobeno važno delo in otsajajo kot večno breme nepremožnim staršen ali svaku ali nevesti. Opravljajo po hiši poselček, ki bi bil odpravljen tudi brez njih, ali pa se ukvarjajo ves teden bosonoge, skuštrane in razcefedrane, samo da se ob svojih priložnostih oblečejo v toilette, ki pripada komaj kneginji, kajti pritem ne pomislijo in ne razsojujejo, ako je oprema, ki si jo nadevajo, njihovemu stanu primerna. Ena sama skrb jim preveva možgane : dopasti moškemu ! -Ne pomislijo namreč, da pametni moški — navajeni od pamtiveka na priprotost lastne obleke - cenijo v prvi vrsti najbolj ono clekle, ki čisla priprostost ter umeje združevati lepo z dobrim in koristnim pa se dičiti in lišpati le o izrednih dneh in svečanostih in še tedaj le ako premore. Ne pomislijo, da moški cenijo žensko po njenem lastnem vedenju, po njenih lastnih ukrepih; ko pa zapazijo, kako si taaliona mladenka neprestano izmenjava obleko, obuvalo in nakit, se — čeprav so prvotno mislili o resnem zbližanju — takoj namuzajo in stopinjo za stopinjo ogibajo, ker se zboje razsipne in potratne soproge...
In dekleta pa tudi matere, ko zapazijo rnladeni-čevo ohlajenost, opreznost in ravnodušnost se, seveda, urno namrdnejo pa tihoma ali glasno drugadrugi siknejo : «Hm ! Sem se pa nadejala, da bo vendar kaj iz te moke !» — «Hm ! Bržkone me je smatral imovitim, ko je pa izvedel, da premoženja ni, se pa preračunjeno /Ogiblje, sebičnež!» Neeninedrugi ne švigne na um, da — ako ni bil kak izreden slučaj mladeničeve vzdržljivosti _ je bil le nepravilen način življenskega naziranja in družabnega pojmovanja, sicer prikupljive in mile mu mladenke.
Zategadelj, oj matere in vzgojiteljice, ki vam tiči na srcu blagor našega ženskega naraščaja, postopajte pametno, oprezno in odločno, ako hočete položiti v nedri naših jugoslovanskih vil tečno in hasljivo vzgoino seme ! Le z razumnim opominom in vzglednomilim poukom, le s preudarljivorazboritim načinom vzgojena mladež — da le iz dela in rodbinskim razmeram primernega živetja, odseva prava zadovoljnost — utegne občutiti privlačnost, sijaj in blaženost, ako jo prijazna usoda zvodi v bodočnosti v cvetličnjak brezskrbnosti, obsipajo« jo z bogastvom in razkošjem.
MARA TAVČARJEVA.
MATERI.
10. III. T921)
Kaj res ob uri polnočni vstajate mrtvi iz svojih grobov? Kaj res odbegnete v spanje, ko v zoro pozvanja glas vas zvonov?
Pridi, mati premila, poljubljam do dneva naj Tvoje rokč, v slovo me objemi, na srce prižemi, otri mi vse težke solze.
Odkar si umrla, noči so brez spanja, ko trkam na Tvoje gomile vrata in kličem in prosim, daj, rstani, vrni se - mati prezlata.
A. S. PUŠKIN.
POSTAJNI PREGLEDNIK.
Iz ruščine preveía M. Stpč.
Leta 1916, v majniku, se je naključilo, da sem se moral voziti skozi... gubernijo, ki je še dandanes brez vsake gostilne. Peljal sem se po uradnem poslu na poštnem vozu in plačal takso za dva konja. Za-raditega niso načelniki posamičnih postaj z menoj ceremonirali, ampak takorekoč mišli na roko. Pa preidimo k moji pripovesti.
Dan je bil vroč. A tri vrste (klm.) pred postajo X je postalo oblačno in kmalu potem se je vlila ploha, ki me je premočila do zadnje nitke.
Ob prihodu na postajo, je bila moja prva misel, preobleči se, druga pa izprositi si čaj.
„Ej, Dunja!" je zavpil preglednik, postavi urno samovar in pripravi slive!"
Po teh besedah je ustopila izza pregradke štirinajstletna deklica in takoj pobegla v shrambo. Njena divota me je kar porazila.
„Je-li to tvoja hčerka?" sem vprašal preglednika.
„Hčerka, da", je odvrnil z zadovoljnostjo samo-ljubja. „Oh kako razumna in pripravna je, kakor njena ranjka mati!"
Nato je začel prepisovat mojo prehodnico, dočim sem si jaz ogledoval podobe.
Te so predstavljale vse prizore izgubljeneea sinu:
Prva je razodevala skrbnega očeta, Ivi graja neubogljivega sina, druga je jasno očrtala razuzdano obnašanje mladeniča, sedečega v krogu razposajenih žensk, tretja je predočevala zabredlega sina, ki pase svinje z očitno bolestjo in kesanjem na obrazu; končno sem motril sliko s povrnitvijo sinu k očetu. Pod sleherno podobo so bili nemški stihi....
Vse te slike vidim sedaj — ko to pišem — v duhu pred seboj, vidim vse, kar me je takrat okro-ževalo, vidim posteljo s pestrim zastorom, vrtne lončke z balzaminom, vidim gospodarja, petdesetletnega človeka, in vidim Dunjo! —
Dunja se je povrnila s samovarom. Mala koketka, ki je izpod čela pogledovala k meni, je videla, kakšen utis je napravila name in zato je sklonila še nižje svoje golobje oči.
Začel sem se pomenkovat z njo, a ona mi je odgovarjala brez vsake zadrege, kakor deklica, ki je že videla svet. Ko sem predložil njenemu očetu ko-
zarec punča, sem ponudil Dunji čašico čaja, a vsi trije smo pričeli razgovarjat, ko da smo večni znanci.
Vozniki so konje že zdavno zamenjali a meni se ni dalo razstati se s preglednikom in njegovo hčerko. - Naspolecl sem se vendarle poslovil; oče mi je poželel dobro pot a hčerka me je spremila do voza. Na pragu sem se ustavil in jo zaprosil dovoljenja, da jo poljubim in da dobim njen poljub. Nikogar ni bilo in Dunja je soglašala. - 0, mnogo po-ljubcev sem doživel v življenju! Vendar niti eden ni ostavil v meni toli dolgega, toli prijetnega spomina ko oni, ki mi ga je dala ta mladenka.
Prešlo je nekoliko let ln uradne razmere so me ponesle na isto pot. na isti kraj: In tedaj sem se domislil hčerke postajnega preglednika in vzradostil se, da jo zagledam znova.
Mahoma sem se spomnil, da je morda dotični preglednik bil v tem času premeščen drugam aii pa da se je Dunja omožila.
In tužnim predčuvstvom sem se približal postajališču X. Konji so obstali pred hišo.
Vstopil sem v izbo in takoj sem zapazil slike predočujoče povest izgubljenega sinu; tam je bila miza, postelja je stala na nekdanjem prostoru toda na oknu ni bilo cvetličnih lončkov in vse naokoli je ovajalo nebrižnost in malomarnost. Preglednik je spal. Vzbudil se je ob mojem prihodu in se dvignil. To je bil prav Simeon Viriu, ali kako se je postaral! Medtem, ko je on prepisoval mojo prehodnico, sem opazoval njegovo osivelost, njegovo neobrito lice in in zgrbljen hrbet ter se čudil kako so mogla tri, štiri leta izpremeniti čilega moža v onemoglega starčka.
„Si me li izpoznal?", sem ga povprašal, „mi smo stari znanci!"	J
„Morda", je odvrnil hladno. „Sedaj je pot podaljšana, mnogo jih vozi tu skozi in se ustavljajo pri meni!"
„Je-li zdrava tvoja Dunja?" sem pristavil. Starec se je načmeril „Ej, Bog vedi zanjo!" „Tako? Ona je torej omožena?"
Starec se je pretvarjal, ko da ne sliši mojega vprašanja in je začel s šepetom čitat moje listine.
No, jaz sem popustil z vprašanjem in velel po staviti čajni k.
Radovednost me je začela vznemirjat, vendar sem se nadejal, da bo punč razvezal jezik mojega starega znanca.
Nisem se varal: starček ni zavrnil ponujenega M ozarea in pri tem sem tudi zapazil, da je rum raz-Pršil njegovo turobo. Že po drugi časi je postal zgovoren, in tako sem kmalu izvedel povest, ki me je silno zanimala.
„Torej vi ste poznali mojo Dunjo?" je pričel. „O, kdo je ni poznal! Ah, Dunka, Dunka! Kakšna deklica je to bila. Vsak kdor je tod potoval, jo je
pohvalil, nihče je ni obsojal. Gospodje so jo obdarovali eni s petačo, drugi s srebrnjakom. Gospodje so se vedno ustavljali tukaj ali da so pojužinali, ali po-obedovali, samo da so jo mogli delj časa opazovati.
Včasih se je pripeljal nevoljen gospod ali naj je bil še tako slabo razpoložen, ko je zagledal Dunjo, je utihnil in se je z menoj milostljivo razgovar. jal. Oj, kako je šlo vse lepo in redno v hiši, kar je Dunja počela, vse je vzpevalo, ali oh, kar je enemu usojeno, to pač ne premine!"
Tako je začel nadrobno razodevati svoje gorje.
(Nadaljevanje)
MARG. BISNA PROSEN.
KNJIGA ZA TEBE.
(Poslov. Al Gradnik)
Tisto noč, ko sii bil daleč od mene, sen in sanje so se •umaknili od mojo postelje, bdela sem z odprtimi očmi v mraku.
Čula sem drhtenje listja, lahke stopinje mačke po podiu in videla sem zoro, kako polagoma prihaja.
Tedaj je zapel petelin in brnenje zvona se je dvignilo iz stolpa, ki gleda v dolino.
Koze so šle mimo po potu, vse se je budilo, ali radost je •ostala uspavana.
Ker, o Silvij, je - li dan brez tebe, dan ?
*	a *
Rekel si mi, in glas t)i je drhtel : «Želel bi, da zaklopinn «ti za vse in da ne vidim nič drugega, kakor tebe'.
Bodi torej slep do smrti. Hočem, da vrežem svoj obraz na dno tvojih ljubljenih oči in ti jih boš potem zaprl.
Tedaj, o Silvij, ne bom več ljubosumna na cvet, na drevo, na oblak, ki se na njih tvoj pogled zadržava očaran.
Ne boš vedel, da gre ženska mimo tebe, da ima mehke lase, bele roke,' srce, ki bi te moglo ljubiti.
Moja sl'ika bo živela, stoječa v zaprtem svetišču tvojih misli din svetlost njena bo prodirala do najtajnejšega, kar ima tvoja duša.
Nagni, se, Silvij, bliže, še bliže, da bi bilo tako, kakor sem rekla.
*	* *
Položi obe svoji roki na moje napete roke, hočem da čutim življenje tvojih prstov.
Zatopi svoje oči v moje oči in izlij v mene svoj pogled, ki me plili in kčpa obenem.
Je-li noč, ali je dan ? Nasloni prav rahlo svoja usta na moja usta da ne bi ničesar drugega več vedela, kakor da tvoj? erudi drobe moje grudi in da, v mojem divjem srcu, bije tvoje srce.
*	* 9
Poslušali in ničesar ne čuti. — Dhrteti in ne občutiti mraza. — Plašiti se od ničevega straha. — Čakati te, kadar ne Prideš.
*	• «
Ko se je mesec spenjal, težek in težen na razmajanem n«hu, mislila sem :
Ni več dovolj globokih besedi, da izrazijo našo ljubezen.
Ni več dovolj sladkih pesem, da govorč o njeni žalosti.
Ni reč dovolj jasnih vzklikov, da oznanijo njeno radost.
Ostala bom pred teboj z uravnano glavo, roke mirne, kolena iztegnjena.
In molčeča, te bom gledala.
• * *
Pajk tke blizu mene svojo mrežo od meglovStih niti, barve sna in barve vode.
Ta gibka čipka kakor belo bliščeče kolesce, to je lokava zanjka, na kteri se smrt ziblje. Nora muha se je zapletla v nji.
In zdaj umira.
Ti, ti s>i spletel na mojem potu velko mrež od tankega zlata, barve poletnih dni in plamenečih poldnevov, mrežoljubezni ople-teno s tvojo mladostjo.
Omamljena, padla sem v njo.
Zdaj žifvim.
* * •
Nocoj si bil vzel mojo glavo med svoje neodoljive prste in rekel si s stisnenimi zobmi : «Ne gani se I»
In az sem se ti predala, čelo obobročeno od ognjene krone, ki se je zoževala.
Zakaj nisi še bolj zabodel svojih nohtov ? Jaz ne bi bila zinila in bol, prihajajoča od tebe, bi bila šla sladko v moje meso
Tvoja želja mlada in omamna, more potrgati moje mišice, polomiti moje kosti in privesti me do smrtnega hropenja ; jaz sem tvoja stvar, Silvij, ne pusti ničesar od mene, ker se je moja volja odtisnila v privlačno vodo tvojih oči.
Kaj nisem bila to noč, pasivna in gola kraljica pod živo
krono tvojih sklopnjenih prstov ?
* * *
Tvoj glas mi je ljubši od najslajše pesmi. On govori v mem, filtrira se -v globinah mojega bitja, koje te obožava, on polzi nežno po moji misli in jo vzdružuje v očaranju.
Odhod prihaja, on, Silvij, s tvojih ust ali od moje ljubezni ?
Govori : moje oči se zaklopijo, ko to čujem, sreča poje v tvojih besedah, koprnenje stori, da drhte ko divji golobi, ki grulijo; govori rrlli, moje roke drhtijo.
Reci mi tiste ognjene besede, ki so zvezde in ki jih samo noč sluša med nama.; reci mi one besede hlada in nežnosti, od katerih drhtim in ki bi ubijale, če ne bi bile življenje.
Skloni se in govori, da izgine zemlja in da kraljuje okoli mene veliko nebo, kjer se dviguje jedini, karmonični tvoj glas, slajši od najmilejše pesmi.
* * *
Silvij, tvoje roke na mojih ustih so opojni cveti, ki me
opajajo in jaz jemljeru tvoje čvrste pršte med zobe kakor vejice jelšine, ki sem jih lomila smejoča se.
Ali ti preziraš to otročjo igro, ki ne pušča sledit in treaeš z glavo.
Veš-1'i, da mi želela, da te ugriznem za srce in da pij«ra dolgo tvoje življenje in ne dvignem čela ?
MARICA:
K DANTOVI 600 LETNICI
Dante Alighieri, italijanski pesnik, ki se je ove-kovečil s svojim nedosegljivo-veličastnim delom : «La Divina Commedia», se je rodil v Pirenci 1. 1265. Z ozi-rom na njegovo pokoljenje so životopisci različnega mnenja. Neki trdijo, da izhaja njegova rodovina iz prastare romanske obitelji: Anicia de Leoni, drugi iz gvo-fovske družine Tusculani, tretji so prepričanja, da je Dante kasni potomec starinskega rodu Prangipani iz Cacciaguida. Navzlic vsem trem raznovrstnim trditvam, je prišel italij. zgodovinar Salvini na sled, da imajo vsi zgoraj omenjeni životopisci prav, kajti toliko pleme Tuskulanov, kolikor ono Frangipanov (kateri poslednji so se razkropili v tri kolena: v beneške, furlanske m hrvaške), izhajajo iz prastare rodbine Anicia de Leoni.
Vendar, veleslavna rodbina Anicia de Leoni, se po svojih moških členih ni razplodila le v Tuskulane in Frangipane, marveč tudi v Aldighiere, ali kakor so se sami zaradi blagoglasja v poznejši dobi nazivljali -— Alighieri.
Potomec te plemenitaške rodovine je tudi Dante Alighieri. Potomci Danta so se v kasnejih letih preselili iz Firence v Verono, in baje niso do dandanes še izumrli njegovi daljni sorodniki, oziroma pravnuki njegove pravnukinje Sarego-Alighieri. —
Dante Alighieri, ta nedosežni velikan pesništva, je že v cletinski dobi izgubil svoja roditelja ter bil zategadelj prepuščen v varstvo in odgojo vitezu Brunetto Latini. Morda je baš to naključje pripomoglo, da se je v Dantovi ' duši razvilo do umetnosti, kar bi bilo morda poginilo že v kali ob drugačnih življenskih razmerah. Skrbnik ga je namreč že kot prav mladega dečka vodil povsod, kamorkoli je bil hram muz in poveličevalnica umetnosti.
V srednjem veku, torej še v dobi, ko je živel Dante Alighieri, je bila med, Romani neopustljiva šega, da so kaj radi praznovali prvi maj.
Toda oni ga niso poveličevali z izleti in izpreho-di — kakor je dandanes navada, vsaj po naših mestih — marveč so se shajali pri tem ali drugem prijatelju, preganjajoč si čas z godbo' petjem, deklamovanjem, plesom in drugimi vprizoritvami.
Enako je bilo 1. majnika 1274. K uglednemu meščanu Folco Portinari je bil povabljen tudi Brunetto Latini in ž njim seveda njegov varovanec devetletni Dante.
Tisti prvi majnik je bil Dantu usodepolen, kajti baš tega dne je v njem oživela kal, ki je v njegovi mladi duši razplodila nesmrtne vršiče.
K obitelji Portinari so bili namreč povebljeni še drugi prijatelji s svojimi sinovi in hčerami in dočim so se odrasli zabavali v prostrani dvorani, je bila stran-
ska, s cvetjem in raznimi igračami odičena izba. prirejena za neodraslo mladež.
Med to skupino je bil določen, seveda, tudi Dante. Sprva se je deček malo zmenil za raznovrstne igrače, s katerimi so se radostili njegovi pajdaši in enakoletne sovrstnice ter je le premišljal s kakim izgovorom naj bi se izmuznil v sosedno sobano, kjer so razpravljali o junakih in umetnikih.
Toda njegovo dolgočasje je urno izginilo, ko se je prikazala ne pragu otroške izbe domača gospodinji-ca, Folco Portinarova hčerka, osemletna Beatrice. Usto-pila je Bice z lahnim nasmeškom, ki je veljal mladim zbranim gostom kakor prijateljski pozdrav, ali Dante je ob tistem nasmešku mahoma pozabil na sosedno druščino odraslih. Začutil je v sebi nekaj neumevnega, doslej neobčutnega, kar mu je prijetno razvnemalo vso dušo in vsled česar se je hipoma zavedal, da je sposoben z umetniškim tonom izražati v milo zaokroženih besedah, kar vreje in kipi v njegovih prsih. In to je res dokazal v svojih nasledujih dneh ko je vezal veličastna speve, vlivajoč vanje vso čistost, idealnost, moč in velesilo nenadne in večne ljubezni do Beatrice.
Naslednjega dne je bil Dante nenavadno raztresen a uzrok njegove prve raztresenosti, je bila njegova prva ljubezen, ki je pognala v njegovi mladi duši prvi verz :
M ostra si si pia cente a chi la mira, Che da per gli occhi una dolcezza al core Che intender non la pud chi non la prova : E par che dalle sue lahbia si mova Uno spirto soave, e pien d'amore Che va dicendo all'anima sospira.
Tako je postala Bice Portinari Dantov genij ! — Dasiravno so dekličimi roditelji mislili, da je Dantovo oboževanje do njune prezale edinke le otročarija in le učinek prvega občudovanja, se vendar devet let kasneje niso protivili obljubiti mu jo za ženo, zlasti ker je bila tudi krasotica udana z vso dušo opojnožgo-lečemu trubadurju. Toda usocla je odločila drugače. Dante je kakor plemenitaš moral v vojno a ob času njegove odsotnosti so nenadne rodbinske zadeve prisilile Beatrico: da se je poročila z drugim. Ko se je čez dolgo leto dni Alighieri vrnil iz Campaldina in začul kruto vest, se je brez vseh očitkov samo bridko razjokal. Beatricina nevarna bolezen, ki jo je tlačila v postelji, mu je ljubljenko opravičevala, da ni pripisoval ni-kake krivde njeni nezvestobi. Bice ni niti okrevala, ampak hirala, hirala in s 24. letom umrla. Petindvajsetletni Dante je bil obupan in kakor obstreljen taval onemoglo okoli ali pa čepel v svoji izbici in beležil in bele-
žil,da bi si v lastno uteho vtisnil globoko tugo na perga-ment. Vse prizadevanje sorodnikov in prijateljev, da bi ga razvedrili, je bilo brezuspešno in zaman je bila celo dražba prestolonaslednika, ki je ravno v tisti dobi potoval s svojim očetom skozi Firence ter mu ponujal prijateljstvo in zaslombo, četudi ga preje nikoli ni videl ter ga poznal le — kakor množica drugih — po njegovih glasoditih sonetih.
Uničen je bil Dantu paradiž na zemlji, ali vničen ni bil človeštvu, kajti kakor doslej še nihče, je umel Dante opevati v svojem delu — v raju — ljubezen do Bice, pravo istinito ljubezen — 1' amor che muove sole e I' altre stelle....
Življenske razmere in družinske zadeve pa so tudi Danta, kljub vsej njegovi neizmerni izgubi, prisilile, da se je 1. 1292, torej že tri leta kasneje, poročil. S to novo dobo sicer Dante ni pozabil svojega vzora, vendar čeprav se Dante ni •čutil srečnega, čutil se je vsaj zadovoljnega z Gemmo Donati in njenimi in svojimi otroci.
L. 1297. torej v 32. letu svoje dobe, je bil Dante Alighieri zdravnik in ostal kot tak do 1. 1300. To leto pa mu je doneslo marsikaj nepričakovanega. L. 1300. ni razsajal namreč v Firenci le boj med Guelfi in Ghi-bellini, marveč tudi med posameznimi strankam, to je med takozvanimi Črni-mi in Beli-mi.
V teh homatijah je šel Dante posredovat k papežu, da bi le-ta pomiril razjarjene duhove. Vendar to je bilo že prekasno, kajti Carlo de Valois — ki ga poet v pesnitvi nazivlje oholega leva — je oblastno pozval v mesto Črne, cločim je naročil Bele izgnati. Med temi je bil Dante, ki je pravočasno sam pobegnil najprvo v Sieno, potem v Arezzo, naposled v Verono. Na njegovo srečo je tu gospodoval velikaš Cangrande della Scala, ki ga je sprejel s kraljevsko svečanostjo. S pomočjo tega gospoda je Dante brezkrbno prepotoval vso pokrajino od Verone clo Bologne in gori do Padove kamor so ga sijajno sprejeli velikaši Carrara. Pri njih je ostal delj časa in tako 1. 1307. lahko končal svoj «Pekel». Leto kasneje je odšel v Pariz študirat bogoslovje, za katero se je razgrel, ko je gostoval v samostanu St.. Croce del Corvo in sestavljal «Vice» ali kakor je pesnik sam izražal: di quel secondo regno ove 1'umano spirito si purga....
Nastopilo je I. 1310 in Luksenburžan je stopal z vojsko v Italijo. Te priložnosti so se pregnanci — in Dante ž njimi — tako razradostili, ko da se že vračajo v svoje domovje. In kakor hitro je Dante izvedel, da se je Nemec utaboril v Milanu, ga je imenom pregnancev zaprosil osvoboditve. Toda kralj ni prejel njegovega dopisa ker se je bil že napotil proti Brescii, Genovi in Pisi. Tri mesece kasneje se je Luksenburžan s pomočjo Ghibelinov vojskoval z Guelfi v Firenci in politični pregnanci in tako tudi Dante, so se vnovič veselili, da prestopijo prag rojstvenega kraja. Zaman ! Napadalec ni premagal tega mesta in pregnanci niso še mogli preko meje. Dante je v ti dobi prebival v mestu Lucca a ker so se njegove nade vnovič izjalovile se je napotil proti Veroni, saj je vedel kako ljub in dobrodošel gost bo ondotnim velikaškim rodbinam. L. 1317. je Firenca poročala slavnemu veleumu, da se sme povrniti v njeno obližje toda ne v njeno naročje;.dala mu je milostno
dovoljenje nastaniti se za mestnim obzidjem. Prvi del tega poročila je Dantu pretresel vse živce, a drugi mu je razdražil ponos in samoljubje tako, da čeprav je celih 17 let domotožno taval okoli kot pregnanec daleč ocl soproge in otrok, je posušil solze v očeh, je udaril po koprnenju v srcu ter sklenil da se od rojstvenega mesta še bolj oddalji.
In tako je 1. 1318 dospel v Videm, kamor ga je patrijarh Pagano della Torre a Valsassina sprejel z razprtimi rokami. Dante Alighieri mu je namreč zaradi svoje sloveče učenosti prirastel k srcu in zlasti zato, ker je poznal bogoslovje temeljiteje nego pravi ekle-zijastik ter je včasih s tolikim navdušenjem ražnjašnje-val patrijarhu svoj^nazore z ozirom na naj zamotan ej še probleme svetopisemskih znamenitosti, da ga je patrijarh kar težko pogrešal. Samoobsebi je torej umevno, da ga je ta cerkveni glavar jemal povsod s seboj, zlasti pa na letovišče v Tolmin. Blizu Tolmina je baje tudi groteskna jama, na katero je opozoril Danta in jo je njemu na čast, ker je Dante rad zahajal vanjo, imenoval Dantovo groto.
L. 1320. se je Dante odzval vabilu patricijske rodbine Polenta ter se napotil v Ravenno. V tem mestu je Dante skončal svoj «Raj.» S tem je Dante doživel vso svojo slavo, saj je bilo docela dovršeno njegovo veličastno delo: «La Divina Commedia». Ocl vseh strani so mu odmevali taki slavospevi, da se je končno omehčala tudi trdovratna, šopirnostroga firenska gospoda ter mu s prevzetnim namignenjem podala dovoljenje: prestopiti prag roistvenega kraja. Ali kako usodno! Kmalu po zaključku onega dela, je nevarno obolel in izdihnil še predno je firenski sel sprave pripotoval s pergamentom do njega. In sicer je umrl v 56. letu svoje dobe, 1. 1321. v Ravenni.
Nepopisna turoba je legla nad Italija, ogromna bridkost pomešana s kesom, je objela Firence, dočim mu je Ravenna v bolestni dostojanstvenosti priredila carsko svečan pogreb.
Njegovo truplo počiva v kamniti krsti, ki je domačinu in tujcu v Ravenni še dandanes na ogled. V kasmeji dobi 1. 1482. pa mu je mesto Ravenna poklonilo ponosit mausuleum. Na stenah tega so vsekane podobe glavnih Dantovih prijateljev in dobrotnikov.
Pod krsto je pušica, ki hrani svetinje kardinala Luigi de Gonzaga in papeža Pija VI. Priložen je tudi pergament z opisom pogrebščine.
La Divina Commedia (nebeška vprizoritev) ki ji je priskrbel primerne slike Michelangelo, je razdeljena v sto spevov. Svetovni strokovnjaki primerjajo Alighie-ra samo s Homerjem. Kakor baje v Homeru, tako je tudi v Dantovem delu orisano natančno z umentiško dovršenostjo življenje tedanje dobe z ozirom na cerkveno in posvetno politiko.
«La Divina Commedia» združuje v sebi dramo, satiro in epopeo prehajajoč zdajci v himno, zdajci r alegorijo. Zastopano ni v tej gorostasnej sestavi zvez-doslovje, veda, kujiževnost in bogoslovje, marveč se vrste v njej najraznovrstnejši narodi. A poleg vsega označuje pesmiški velikan v svojem delu celo svo.io dobo : vse svoje bolesti, vse svoje upe in stremljenje. V svojem delu je Dante Alighieri junak, ki igra ves čas glavno ulogo.
GRACIJANOVA:
CAR PETROVA KOČA V ZAANDAMU.
Nek zaandaraski tesar, ki je delal v Moskvi, je namreč v pismu na očeta, poročal med drugim tudi to, kako se je — vsled opreznosti pred morebitnim turškim oboroževanjem — napotilo iz Rusije poslaništvo sestoje-če iz samih knezov in ruskega carja. Pripomnil je tudi, kar je izvedel iz ruskih časopisov, da visoka družba dospe v najkrajšem času na Nizozemsko, na kraljevski dvor. In k tej opazki je dostavil pisec važno vest, kako je car poseben ljubitelj morja in brodovja ter da se gotovo ne bo mudil le v prestolnici Haag, pač pa utegne kot neznanec priti celo v Zaandam. Za ta slučaj opozarja očeta in svoje rojake na znake zunanjosti, po katerih bi lahko takoj razločili carja : Car je zelo stasit in krepak, tuintam nekoliko stresne z glavo, na desnem licu ima malo bradavico, je črnih plamenečih oči in kadarkoli govori spremlja vedno svoj razgovor s premikanjem desnice.
Jedva je stari Holandec sporočil skrbni materi sinove pozdrave, takoj je s pismom v nedrih odkorakal k pripatelju v krčmo, kjer mu je ob okrepčevalnem po-žirku pripovedoval, kaj mu piše sin iz tujine. Kmalu za tem po se vrata odpro in v čumnato stopijo trije tesarji, ki so se pomenkovali med seboj v neumevni govorici.
Mož s pismom je mahoma kar obmolknil in motril s pozornostjo prišlece, kajti eden izmed njih je imel ravno one znake, ki mu jih je navadel sin. Še isti večer in nasleduje dni, se v Zaandamu ni besedičilo, ko o tem dogodku; toda videč kako domače in skromno se obnaša mladi Rus, so pripisovali podobnost telesnih znakov golemu slučaju. Vendar kmalu potem je nek drugi pripetljaj izzval, splošno pozornost. Nekega dne, povra-čajoč se iz tvornice, si je Peter nakupil sliv in povživajoč sladki sad naletek med potjo na druščino otročajev. In ker je nekaternikom poklonil par češpelj, so ga urno obkolili oni, ki jim ni dal ničesar: vendar, ker je Peter odnehal z obdarovanjem, so se ga lotili preganjat z lučanjem tako, da je moral pobegniti v krčmo. Toda paglavci so posedli na tla ter mu s kričavim žuganjem obetali, da ga počakajo. Ogorčen nad toliko razposajenostjo, je Peter poslal hlapca z dopisi-čem k mestnemu načelniku. To je tudi pomagalo, kajti kmalu potem je bilo pred gostilnico vse prazno. Na trgu pa je bil prilepljen oglas, ki je vseboval strogo kazen vsem staršem, katerih otroci bodo s svojo neotesanostjo prizadevali sitnobo in nadležnosti tujim delavcem, ki niso nikaki priprosti rokodelci, ampak inženirji, ki se želijo izvežbati v zaandamski obrti. Odslej ni bilo v Zaandamu nikogar več, ki bi bil dvomil, da v tesarja preoblečeni gospod ni car sam.
■ Odslej se Petru ni več pripetilo kaj neugodnega, vendar je bil tihoma nevoljen, ker si ni umel raztolma-čiti redkobesednosti preje zgovornih tovarišev, niti sramežljivega odmikanja holandskih deklet, ki ga — v svojih gostonagubanih krilcih, snežnobelih havbicah in lesenih cokljah — niso več na voglih pričakovale, da bi ga z nasmeškom in mežikanjem zapeljivo pozdravljale, ko se je vračal iz tvornice, do-čim je zapazil, da ko je stopal z rokodelci iz ladij, so čakale v pristanu goste
gruče ljudi, ki so zijale naravnost vanj in mu potem sledile do doma, tamkaj pa se tiščale pred okencem in durmi kukajoč v notrino.
Poizvedujoč pri hišnem gospodarju z ozirom na te nenavadne pripetljaje, ga je le-ta opozoril, da ljudstvo sluti v njem ruskega carja. To je skromno živečega Petra tako presenetilo in ozlovoljilo, da je kar čez noč izginil preko Zuiderskega morja v Amsterdam. Tu se je, seveda, preoblečem v tesarja vpisal takoj v ladjedelnico, kamor so ga videč njegov žilav život odmerili v oddelek težakov, in je moral med drugim prenašati tudi težke hlode.
Glavno korist je Petru prinesla Holandska s svojim praktičnim pomorskim znanjem; z ozirom na teoretično važnost morskih podvzetij pa je bil ruski car še v temi. Nizozemski strojniki in krmilarji so bili strokovnjaki, a niso ga mogli izučiti o pravem razmerju tegaalionega učinka, ki spada v dovršenost ladjegradi-teljstva.
Spoznal je, da so njega uspehi sicer znatni toda nepopolni in sklenil je odpomoči tudi temu. Pomenkujoč se o tem, je nekega dne izvedel, da pravo in najte-meljitejšo teorijo z ozirom na pomorsko potovanje in vsem. kar je s tem v stiku, je izumila le Angleška.
Odslej je bila Petru na umu le ta pokrajina in zato je kmalu splul na nasprotno obrežje. Takratni kralj Viljem ga je sprejel najgostoljubnejše in ko je čul kaj zlasti zanimlje visokega gosta, je priredil v njegovo čast morsko bojevanje «prijateljev» in «nasprotnikov». Car je vzhičenjem prisostvoval pomorski bitki ter občuduje angleško floto vzliknil laskavo: Ako bi ne bil ruski car, bi želel biti angleški admiral!
Na Angleškem je car skrbljivo proučeval vsa najrazličnejša rokodelstva, prehodil in proučil oxfordsko vseučilišče, posetil škofije angleške veroizpovedi, gledališče i. t. d. ostali čas pa je posvečal ladjam. Peter Veliki se je na Angleškem docela seznamil z evropskim življenjem. Predno pa se je poslovil od te priljubljene pokrajine, je najel za svojo domačijo množico mojstrov vseh strok. Zadovoljen nad tem, kar je videl in slišal na Angleškem, se je poslavljal od kralja z zahvalo in prisrčnostjo, ko da odnaša s seboj polovico posesti angleške zemlje. V slovo pa je dostavil Viljemu : Ako bi ne bil videl tvoje države, bi ostal po znanju samo tesar. Iz Britanije se je napotil s poslanstvom na druge dvore, med temi tudi na Dunaj, kamor se je sešel s cesarjem Leopoldom. Medtem je razglasil, da potrebuje za Rusijo raznovrstnih učenjakor : profesorjev, zdravnikov, inženirjev in juristov. In tako se mu je prijavilo obilo Nemcev. Francozor in Italijanov. Vzel pa je s seboj tudi mnogo holandskih strojnikov in mlinarjev, trdno uve-rjen, da se mu ta čin s časom tako plodovito obnese, da ne bo njegova domovina potrebovala več nikakega do-važanja iz tujine. Preden se je odločil za povrnitev v domačijo, je še enkrat splul protiZaandamu, da odpošilja v Azovsko morje dve novi jahti, ki jih je dal prirediti
med svojo odsotnostjo. Odšel pa je tjakaj tudi zato, da poveti v poslednje svoje nekdanje siromašno bivališče, ono leseno kajžico, ki je prehajala tekom let z roke v roko in bi morda dandanes trohnela v pozabljenosti, ako ni se rie našla pravočasno sentimentalna duža, kateri puhti mičnost in vrednost obstanka iz sleherne drobtine in neznatnosti. L. 1781. je namreč zopetni spomin na borni dom obnovil, veliki knez Pavel Petrovič. Le-ta, potujč s kneginjo Marijo Fedorovno po Evropi, je zašel v družbi avstrijskega cesarja Jožefa II. in švedskega kralja v slikoviti Zaandam.
Pohajajoč z nasipa na nasip, se je visokorodna gospoda domislila ruskega carja, Petra Velikega, in one koče, ki mu je bila prijetno, zakotje pod čegar siromašnim krovom je premišljal najvzišenejše ideje v prilog očetnjavi.
O posetu teh oseb so mnogo pisali takratni ho-
landski časopisi in tako je vzbudila priprosta zaandam-ska koča zopetno vseobče zanimanj"
L. 1812. je prestopil njen prag Napoleon I., 1. 1818. pa nizozemski kralj Viljem. Svoje najjačje zanimanje pa so izražali v prvi vrsto vsi Petrovi nasledniki, ki pokoreč se pobožni misiji podvzetnega prednika, so se odzivljali rade volje, akopram morda brez nadarjenosti, proučevanju poljubnega rokodelstva (zanji car Nikolaj, je bil n. pr. izurjen v kovaštvu), ki jih utegne ob morebitnem prognanstvu zaščititi V toliko, da s porogljivostjo preženejo sleherno zlobno nakano svojih nasprotnikov, zavračajoč jih samozavestno: «Tudi v potu svojega obraza si zaslužim lahko svoj kruh !»
Žalibog da — v marsičem si nasprotujoči — dan-1 današnji boljševizem ni upošteval tega gesla pri svojem I poslednjem vladarju....
	DROBTINE	
		
a) Gospodinjstvo:
LEKARNA.
Ce se koža odrgne ali oguli, vzamemo prah za posipanje ran, ki ga dobimo v lekarni, posipljrtmo rano, denemo na to nekoliko obvozine tenčiice (gaze) in obvežemo. Obveze ni Ireba pogosto menjati.
Ce se kdo vreže, očistimo okolico rane ~z bencinom ali alkoholom, položimo na rano jodoformovo tenöico (gaze;), nanjo pa vato in obvežemo. Majhne obveze lahko pritrdimo zelo praktično tako, da namažemo robove obvezine tenčiice s. t. zv. elastičnim kolodijem.
Na gnojne ran,-?, če ne dajejo veliko gnoja, devljemo bor-vazelin. Ce pa iz rane teče, devljemo gori octovo kislo glino (essigsaure Tonerde) in obvezo večkrat na dan premenimo.
Lahke opekline posipljemo takoj z ogljikovo kislim natro-nom ali pa devljemo obkladke z alkoholom, tudi lahko mažemo z mlekom lanenim oljem, olivnim oljem ali rumenjakom.
Rane od opeklin je najboljše takoj naazati z borvazelinoni in potem n.a to posipati z dermatolom. V nobeni domači lekarni naj bi tudi ne manjkala drja. Bardelebna bizmutova obveza za.' opekline.
Ozebline mažemo večkrat z »ruskim balzamon proti ozeblinam,« tudi segrčt petrolej je zelo dober. Če se pa ozebline raz-pokajo jo mažemo z borvazelinom ali pa z mazilom za ozebline, K: ga dobimo v lekarni.
Tvore (ture), bnls in »črva« na prstu obvezujemo z octovo kislo glino in kopljemo v vodi, ki smo ji pridelali; mazanega mila. (Schmierseife). Tu je pač najboljše, da gremo üimprejei k zdravniku.
fle imamo ianice v ustih, izpirajmo usta z mlačno hora-ksovo vodo. Noževa špica na kozarec voda zadostuje.
KUHINJA:
Nikjer in nikdar ne moreš tako fahko in tako naglo presoditi, koliko razume gospodinja v gospodinjstvu in ali izpolnjujejo posli svoje dolžnosti, kakor če stopiš v kuhinjo samo za kratek hip. Kuhinja ob ra-
zličnem dnevnem času, to je zrcalo, iz katerega odsevajo vse vrline in vse slabe lastnosti kuharice.
Tudi v kuhinji ne zadošča, da bi delal človek samo z rokami, treba je tudi — glave. Delaj ves dan, da te bo oblival pot, tekaj semintja, vse ne pomaga nič, če si ne znaš dela prav urediti in razvrstiti, če ne znaš sproti, brez napora in brez posebne in izdatne izgube časa pospravljati.
Res, prav malo časa izgubiš, če postavljaš, vse, kar potrebuješ pri kuhanju (mlin za kavo, čaše, lonce, krožnike, steklenice z.oljem in jesihom, posodico s sladkorjem i. dr.), vedno takoj po uporabi kolikor mogoče zopet na svoje mesto, namesto da bi puščala vse v kuhinji na mizi, na omari in po stolih, kjer nastane mahoma velik nered in nevarna gneča.
Umazanega perila, ki sem ga prinesla zjutraj iz sobe, tudi ne vržem morda po tleh po kuhinji ali predsobi, nego ga nesem takoj na določeni kraj. Če bi tega ne storila, bi morala dvakrat sklanjati se ia dvakrat grabiti perilo na kup. Zatorej storim vse naenkrat, ker si prihranim s tem napor in čas ter si tudi kuhinje ne navlečem. — Cunje za prah, krtače za čevlje polagam takoj nazaj na svoje mesto, kakor hitro jih ne rabim več. — Metle, smetiščnice, omela ne puščam v veži ali v predsobi, marveč nosim sproti vse tja, kamor spada. — Če se umivam, ne puščam umazane vode v umivalniku, nego izpraznim takoj umivalnik, ga umijem in postavim na določeno mesto. — Posodo od zajutrka mora pomiti služkinja z j u t r a j, nikdar pa ne šele po obedu. Isto velja za večer. Če se kdaj primeri, da zjutraj, res ni mogoče umazane posode takoj pomiti, jo zložim vsaj v veliko skledo ali .škaf, ki ga potem pokrijem s čedno cunjo, da mi ne delajo stvari napotja in se ne pasejo muhe po umazani posodi. Nože in vilice, ki sem jih rabila, polagam v kak lonec, žlice pa v skledico. Posebno namizno orodje treba hitro očediti, ker sicer rado zarjavi.
Za vse to potrebujem skoraj toliko časa, kakor če bi puščala in postavljala posodje in orodje sredi kuhinje in po mizah, zdaj sem, zdaj tja. Poleg tega pa
imam še kuhinjo vedno lepo v redu in vse takoj pri rokah, da me ne preseneti neljubo kak nepričakovan obisk.	i
Tla, mize in klopi ohranim mnogo lažje snažne, če pazim, da jih ne zamažem po nepotrebnem, kakor pa če jih pomivam vedno nanovo. Zato pa ne mečem olupkov krompirja, repe, jabolk i. dr. po tleh in tudi ne po golih mizah, nego imam za odpadke zelja, ohrotva, kolerabe ter za različne olupke mal zabojček ali košarico ali pa vsaj debelo cunjo ali papir, ki ga položim predse in lupim nanj. Vse te odpadke nesem t a k o j v zaboj za smeti ali jih mečem vsaj v sme-tiščnico. Nikdar po jih ne stresam na tla, ker bi jih morala potem še enkrat pobirati, pometati in pospravljati.
Dopoldne, ko se pripravljam za kuhanje, pogrnem kuhinjsko mizo s papirjem ali starim nerabnim prtom, da ne pomažem mize. — Črnih loncev in koz ne postavljam nikdar na golo mizo in tudi ne na tla Tudi pazim skrbno, da ne pokapljem tal z mastjo ter da jih ne polijem s kakršnokoli tekočino...
Nisem delala vedno tako, a izkušnje se me izučile, da je tako zame in za hišo najboljše.
Tudi moram še pripomniti, da tisto vihranje in tisto beganje po kuhinji, ki je v navadi pri nekaterih služkinjah, prav nic ne pospečuje dela, nego povzroič dostikrat le škodo. Kaj pomaga, če teka dekla z mrzlično naglico semintja, če se pa vsak hip zaleti kam, ter vedno kaj pohodi, razbije ali polije ? Če meče lonce, pokrovce, krožnike, žlice in vilice semtertja, da se vse pokvari, okruši in opraska ? Taka služkinja naredi mnogo škode ; vse zamaže sproti in dela vrhutega še hrup in ropot, da ne najdeš pred njim v vsem stanovanju 'miru. Tudi v tem oziru je treba torej hoditi srednjo pot ter delati vse premišljeno, temeljito, natančno, mirno, a vztrajno in po gotovem redu, ki je vsak dan in vsak teden enak.	Ivanka Smrekarjeva.
JEDILNI RECEPTI.
Pomarančni liker. Olupi 8 pomaranč, in sicer prav tanko, da uporabljaš samo fine rumene olupke. Na to nalij lfter čistega špirita in postavi steklenico na gorko, morda vr.hu ognjišča. Pomni pa, da moraš steklenico vsak dan stresti, da se tekočina premeša. Po preteku 1 4 dni kahaj ure sladkorja po okusu z litrom vode, in ko so ta sladkor shladi:, mu primešaj precejeni špirit. I Tako parediš tudi lahko limonov liker.
Sirovi žličniki. Umešaj dobro 10 dek surovega masla, malo soli, 2 veliki jajci ali pa tri majhna. Odrgni trem zemljam skorjo, zreži jih potem na kocke in jih zmešaj s pripravljenim umešanim surovim maslom dn jajci,. Prideni še pol kilograma sladkega sira in malo muškatovega oreška. Devlji po žlici to testo v slano vrelo vodo in kuhaj žličnike 6-10 minut. Zabeli jih s surovim maslom, v katerem zarumeni drobtine.
Pečena karfijola. Dem; kuhano karfijolo v školjke ali kake posodice; umešaj za jajce surovega masla, 3 rumenjake, malo kisle smetane, nastrganega parmezanskega. sira in malo soli, prideni sneg treh beljakov, nakopiči to vrhu karfljole in peci1 vse skupaj 55-20 minut v pečici.
čebula spomladi radi kali in postane zato skoraj narabna. Da se to ne bo zgodilo, deni čebulo v mrežo in jo obesi za 3-4 dni — kakor meso — v dim; vendar ne sme biii dim prehud. Dim nič ne škodduje okusu čebule, pač pa jo ohrani več mesecev lepo trdo in zdravo.
Izvrsten rum. Primešaj enemu litru najboljšega špirita 10 dek Jamajka-rum-eseiica. Dalje zarumeni nekaj koscev sladkorja; ko je sladkor rujav, prillij pol litra vode, zavri to in ko jg. ohlajeno, prilij rumu. Ta rum je posebno dober, e ga pustiš par tednov, preden ga uporabljaš.
b) Razno:
NEPRIJETNA MUZIKA.
«Jugoslavija» z dne 21. julija t. 1. priobčuje sledečo neljubo zanimivost;	• i
Kakor je znano, je dr. Rybar o Božiču 1. 1918, na zahtevo tržaških Slovencev in Hrvatov in na poziv takratne jugoslovanske vlade, zapustil brez dovoljenja laške okupacijske obiastu Trst in je prišel po noči skozi laške obmejne straže v Jugoslavijo, da se kot jugoslovanski delegat udeleži mirovne konference. Rybareva soproga je takrat ostala v Trstu in je vkljub žalostnim razmeram tam vztrajala do poletja 1. 1920. Dne 13. julija 1920 1. pa so faši-stovske druhali ne samo zažgale Narodni dom, temveč so uničile tudi pisarno dr Rybara in sporočili njegovi soprogi, da pridejo tudi stanovanje razdejat. Vso noč, ko je v najbližji bližini gorel J Narodni dom in so sfanatizirane fašistovske tolpe iskale in uničevale pisarne :in stanovanja uglednejših tržaških Jugoslovanov, ie ! Rybareva soproga bedela v svojem stanovanju, v strahu, da ; vderejo vsak hip fašisti in opravijo tudi tam svoje vandalsko j delo.
Po teh dogodkih ni hotel dr. Rybar več izpostavljati svojo družino fašistovski nevarnosti. Poklical jo je v Jugoslavijo. Toda , kam ? V Ljubljani ni bilo niti ene sobe proste. Pustil je torej pohištvo v Trstu in spravil družino na Bled, v edini kraj na Slovenskem, kjer so bila še prazna stanovanja.
Upal je seveda, da. to le za malo časa in da se zanj vendar najde kako slanovanje v Ljubljani, in to tem bolj, ker se je med tem dal vpisati, v ljubljansko odvetniško listo. Bilo je namreč jasno, da bi laške oblasti, zlasti pa fašisti onemogočili nadaljnjo bivanje v Trstu možu, ki je ravno proti Italiji zastopal jugoslovanske interese na pariški konferenci skozi več nego poldrugo leto. Ni mu preostalo drugega nego ostati v državi, kateri je žnsto-val svoje ekzistencijo v Trstu in ji posvetil takoj od njenega postanka vse svoje moči. No v Ljubljani; v kateri se odpirajo vsak mesec nove banke in agencije in najdejo ne samo poslovne prostore, temveč tudi stanovanja za mnogoštevilne uradnike, ni za dr. Rybara niti toliko prostora, da bi mogel odpreti svojo pisarno in sii služiti kruh.
Skoraj že eno leto prosi on zaman za take prostore. Ves ta čas mora s svojo. družino živeti na Bledu, kar je samoobsebi združeno z velikimi stroški; ves čas mora plačevali v lirah skla-diščnino v Trstu ¡in se bati, da mu je fašisti ne iztaknejo in se-žgejo; ves čas mora zunaj družine vzdrževati tri si.nore na visokih šolah (in sicer na Dunaju, ker je življenje v žita in živine polni Jugoslaviji neprimerno dražje nego v revni Avstriji !)
Kar je pa najhujše, je to, da dr. Rybar ne pride do stanovanja, ne morda radi tega, ker ga rti, temveč za to, ker mu ga veleplemeniti poverjenik za socijalno skrb, g. Ribnikar, noče dati! In to g. Ribnikar z znano svojo ljubeznjivo brutalnostjo tudi vsakemu pove. Tako je nekemu prijatelju dr. Rybara, ki je zanj interveniral, odgovoril, naj gre dr. Rybar v Trst, a ko ga je prijatelj opozoril, da riskira ta v tem slučaju svojo glavo, izrazil se je Ribnikar tako ljubeznjivo, da dotični prijatelj dr. Rvbara tega niti reči ni hotel. Tudi drugim osebam, ki so zanj intervenirali, je Ribnikar kratko malo izjavil, da za dr. Rybara v Ljubljani stanovanja ni in ne bo. Za časa Rybareve odstolnosti v Rimu je njegova soproga izvedela za primerno stanovanje. Prišla je v
Ljubljano, se sporazumela s hišnim lastnikom in se obrnila na stanovanjski urad. Tam so jo sicer vljudno sprejeli in obljubili svojo podporo a ob enem opoziroli, naj si še drugič preskrbi pro-tekcijo, ker se ne ve, kako bo ukrenila višja instanca. Dr. Rybar da ima v Ljubljani «sovražnike» Notabene nima višja instanca pri prvem reševanju ničesar ukrepati, temveč šele v drugi, instanci reševati pritožbe; proti vsakemu zakonskemu predpisu pa nastopa g. Ribnikar vže v prvi instanci in razpolaga s stanovanji, kakor da je to njegova pravica.
Stanovanjski urad je poznal svojega poverenika. Te dni je dr. Rybar dobil odlok, s katerim se mu naznanja, da se oddaja stanovanja ne .odobruje. Ob enem pa se mu žuga z globo 60.000 k oz. 6 mesecev zapora, ako bi se brez dovoljenja vselil. Naposled se mu sporoča, da bo s stanovanjem razpolagala nova stanovanjska oblast, ki pa, kakor znano, niti še ni ustrojena. Ko je pa vsled smrti dr. Oražna njegovo iz pet sob obstoječe stanovanje stalo na razpolaganje, in se je dr. Rybar že drugi dan zanje potegoval, odgovoril je stanovanjski urad, da je poverjenišlvo isto le' oddalo. Takrat je torej g. poverjenik brez sosveta in brev terna pretiloga vže ponoči razpolagal čez prazno stanovanje in se požvižgal na vse uredbe in piodpise.
Strankarska strast je našega ljubeznjivega poverjenika, tako zaslepila, da vporablja svojo uradno oblast v to, da dr. Rybar, ki je danes vrhu vsega tudi pripadnik občine, ljubljanske in odvetnik v Ljubljanj, onemogoči naselitev v našem mestu in izvrševanje odvetniškega poklica, kateremu se mora la primorski politik zopet posvetiti, ako hoče vzdrževati sebe iu svojo mnogoštevilno družino.
Da ne bi dr. Rybar gojil nado, da mu bo morda prihodnja stanovanjska oblast, dodelila od njega, najeto stanovanje, opozarja ga. omenjeni odlok, da v zmislu člena 20 stanovanjske uredbe pridejo pred vsem v poštev državni nameščenci. Stanovanjski urad si dovoljuje tu celo nepravilno citiranje one uredbe, samo da zamore dr. Rybara izključiti. Navedeni člen ne govori namreč o državnih nameščencih, temveč o osebah, katerih bivanje v dčtičnem kraju je v državnem interesu (torej tudi nenameščenci). Zdi se nam, da je delovanje dr. Rybara, ki zastopa našo državo v velevažnih vprašanjih na mednarodnih konferencah in ki si more za te konference potrebni materijal preskrbeti pač v mestih in ne v naših, sicer tako krasnih planinah, vsaj toliko v državnem interesu, kakor poslovanje marsikakega našega državnega nameščenca, četudi v IV, činovnem razredu.
Tudi je zelo čudno, da se je oglasita socijalna skrb za državne nameščence baš sedaj, ko želi to stanovanje imeti (lr. Rybar, da je trdnovratno molčala, dokler je tam stanoval Nemec.
Res grozna ironija usode ! Možu, ki je celo svoje življenje posvetil borbi za slovensko in jugoslovansko idejo, ki je tej ideji naposled žrtvoval svojo dotedanjo dobro pozicijo in riskiral, da ga Lahi, če bi ga bili zasačili pri prekoračenju demarkacijske črte, odpodjejo v Sardinijo, ki je potem mladi jugoslovanski državi posvetil vse svoje sile in jo zastopal pred inozemstvom, temu možu odreka primeren prostor v glavnem mestu Slovenije jugoslovanska vlada po človeku, žalibog slovenskego rojstva, ki ima edino to zaslugo, da se je, brez vsake predizobrazbe, edino le z brezobzirnim rabljenjem svojih komolcev, znal preriniti od štantov ljubljanskih branjevk v prve vrste državnih funkejonariev in zasesti mesto, ki je po njegovi osebi diskretditirano in profanirano.
Dolgo smo se obotavljali objaviti ta nečuveni škandal, posebno tudi iz skrbi, da ne bi Lahi izvedeli, kako postopa Jugoslavija. z možem, ki jim je veljal za enega najzraziteiših ped-slaviteljev slovenskega odpora proti njihovi pobler"""*! in bi je ravno sedaj zopet v Rimu nastopal kot voditelj naše delegacije na prevažnih mednarodnih posvetovanijih; no videči, da so, kakor smo izvedeli celo pritožbe na ministerstvo za, soc. skrb ostale
brezuspešne, odločili smo obvestiti slov. javnost, da se vsaj izve, kako socijalna skrb postopa z možem, ki mu je radi delovanja v prid Jugoslavije zaprta pot ožjo njegovo primorsko domovino.
Stvar slovenske javnosti je sedaj, da najodločneje protestira proti takemu postopanju in s svojo odločno obsodbo napravi končno red v tej zadevi, ki meče tako žalostno iuč na našo strankarsko politično moralo.
POSLEDNJI" ZRINJSKL
Marsikdo bržkone misli, da je veleznana hrvatska roclovina Zrinjski, ki je živela v XV. stoletju že davno izumrla. Ali temu ni tako! Njen zadnji potomec je umrl komaj v svetovni vojni in sicer kot italijanski častnik na Oslariji pri Gorici. V kakem sorodstvenem kolenu je bil le-ta z gori omenjeno rodbino, naj povem v sledečem: Kmalu potem, ko je Zrinjski Peter II. 1. 1493. .padel v boju, se je njegov sin Martin podal v Benetke ter ustopil v vojaško službo takratne beneške ljudovjade. In Benečani so ga vpisali pod imenom Conte de Sdrigna, nobilis Croata, et alta prosapia.
V	tisti dobi so se Benečani morali čestokrat boriti napram Turkom; ravno tadaj so le-ti zasedli otok Kefalonijo. Zato so Benečani sklenili, da pošljejo tjakaj četo pod kakim neustrašenim poveljnikom.
In izbrali so ravno Martina Zrinjskega, ki si je otok tudi junaško osvojil.
V	zasluženje so ga postavili za poglavarja vseh jonskih otokov. Martin se je torej popolnem preselil s svojo družino v Kefalonijo; toda, on je preživel na novi zemlji samo deseterico let. Nasledoval mu je najprvo najstareiši sin Aleksander, potem drugi sin Martin; po smrti tega vnuk Luka in tako je ^prehajalo nasledstvo od roda do roda nadalje. Ker so spadali k naiimovitejšim in velikaškim rodovinam jonskih otokov, so obvladali tudi najeastnejše službe, kakor poveljniki, župani, itd., vsled česar so si pridobili celo vrsto nevošljivcev.
Ali upoštevajoč hrabrost, značaj in ugled rodbine Zrinjski, so Benečani vselej strogo kaznovali zločince, ki so prirejali Zrinjskim različno škodo, kakor tatvino in požig.
L. 1654. je Aleksander Zrinjski bil beneški namestnik na otoku Itaka.
Isto čest je ravzemal 1. 1707. Jvan I. in leto 1731. Zrinjski Jvan II.
Poveljnik jonskim otokom pa je bil leto 1797. Spiridion Zrinjski.
V	tem letu pa so jonski otoki padli pod fran-cozko oblast, vendar le za kratko dobo; dve leti kasneje jih je namreč podjarmila turško-ruska mornarica iu čez otoke je zagospodoval ruski car Pavel II.
Le-ta je zopet vzpostavil Spiridijona poveljnikom, ki je kot tak ostal do 1. 1803.
Leto kasneje so otoki prešli pod angleško vlado, ki pa je tudi Zrinjskim pripoznala njihovo velemoč s tem, da je po smrti Spiridijona prepustila gosdod-stvo nad otoki njegovemu sinu Iliji.
Vnuk tega Ilije se je tudi imenoval Ilija. Ta pa je bil izvoljen za itak konzula in upravitelja na Krtu še v najnovejšem času, saj je umrl še le pred par leti. Poročen je bil s hčerjo turškega državnika, Marijo, ki še živi in s katero je imel tri hčerke in sina Gjura Stanislava.
Gjuro Stanislav Zrinjski je bil ob vojni napovedi doktor socialnih znanosti in dasi je bil ital. podanik, je bil vendar navdušen za hrvatski narod in ponosen na pleme, h kateremu je pripadal.
Kot italijanski podanik pa je ob vojni napovedi 1. 1915 moral pod orožje a bil tako nesrečen, da je že po nekolikih mesecih padel na oslavskem hribu pri Gorici. Pokopan je v Steverjanu.
Mati, g'oriomenjena grofica Marija, je priroma-la iz Krfa na njegov grob ter mu postavila spomenik z latinskim napisom, ki izraža, da je grof Gjuro Stanislav, Zrinjski bil zadnji potomec stare velikaške rodbine Subič - Zrinjski.
Slavni rod Zrinjskih je torej izumrl šele 1915.
KNJIŽEVNO POROČILO :
Književno poročilo. V lelu 1921. so izšle i z vir ne knji-g e sledečih .pisateljev in pesnikov Slovencev :
Novačan : Veleja, Stare Josip: Lisjakova hči. Bevk: Malčkom in palčkom. Zprec: Pomenki. Golia: Pesmi o zlatolaskah. Waschte lika: Pravljice. Feigel: Tik za fronto.
Prevodi: Cika J. (Gradnik): Kalamandmja. Vurnik: Slika Doriana Gray. Zupančič Oton: Shakespeare. Dr. Prijatelj: Revizor. Fran Albreht : Farovška kuharica.
Uredili zbrane spise: Fr. Levstikove — Erjavec ,in Flere. Jenkove — dr. Glonar.
Ženske knjige v Italiji : Ada. N e g r i je izdala knjigo «Stella Matutina», Milan 192J. v kateri posega v prav žensko nežnostjo v globniio skrivnosti dekliške dobe, (Duhovite ženske se zaljubijo kasno, ker se njihov duh osredotoči v lastni notranjosti.) Knjiga je polna prehodov iz zumanjega sveta v notranji.
M a r c e 11 a C a e c i 1 i a «1 salmi dell'anima», ljubezenske
pesmi.
Oie lia M»a z z o n i je izdala zbirko liričnih pesmi «Verso la face», v katerih se odlikujejo «Bog», «Dež na morju», «Pajek», ' «Prošnja na smrti.
Margherita Sarafati je v svojih globokih pesmih «I vivi e l'ombra» samo mati, ženska, strast in hrepenenje.
V Nemčiji so se izkazale : Else L a s k e r Schüler, roj. v Egiptu, hodila v šolo do 11. leta ter odšla nato po sveta. V berli-i nski kavami je preživela 10 let v dražbi plesalcev, kiparjev, slikarjev in poetov. Njeni prvi proizvodi so bili objavljen/i v modernih umetniških revijak. Znani so njeni «Gesammelte Werke in 10 Bänden, Berlin».
Ricarda Huch, stroge in izbrane pesmi «Alte u. neue Gedichte» Leipzig. Njena pot je popolnoma različna od Laskerine.
Lu In von Strauss u. To r n e y, «Reif steht didl Saat», pesnica modernih balad.
...........................................„...........C..../
ODGOVORI NA VPRAŠANJA:
G. K. Volčič v Komna : Poročala som vam z dopisnico...
Savomira : Hvala ! Prihodnič gotovo ! Pozdravite tetko !
Gospa N. Št. Provzročila sem Vam torej islo pomoto, kakor* Vi na razglednici! Zahvaljujem za naklonjenost., ki jo gojite za, Jadranko; ker jo umevate ter si dobro tolmačite moj namen znjo, zato vam je dobrodošla. Kako že pravi oni nauk v Svetem pismu : Četudi ne zadovoljuje sedemstotih, a koristi samo sedmin, je trud! poplašan.... Ako ¡ni všeč bedaslopuhlim goskam in kritiško namišljenim škržakom, mi je malo mari !
Na Vaše zadnje vprašanje odgovarjam : 1) Jugoslovensba žena; Zagreb, Pantovčak 9. Stane 50 K.
2) Zena; Novi Sad — 120 K.
3) Vesna; Ljubljana — 30 K. Torej vse v preoddaljcni Jugoslaviji!
G. K. J. Veliki dol: Iskrena hvala !Oprostite, da Vaiii ne utegnem odgovoriti s pismom!
Gosp. G. v Herpeljah: Za denar potom postnih položnic Vam ni treba dostavljati poštnine.
iiar. Čitalnica v Kanalu: Žal, ne morem več ustreči oni želji, ako pa vendarle zasledim kje ono številko, jo doposljeni !
UREDNIŠKA LISTNICA
Zorka v Ajdovščini : Beseda pamet v onem reku ne pomeni pameti, ampak spomin; tisti pregovor j>a ni ázvirnonaá, pač pa poslovenjen liz srbščine ali ruščine. In Slovenci bi morali prevesti pregovor «Dolgi volosi, korolkaja pamjat», z besedami : dolgi lasje, kratek spomin ! Ker naši moški drugače pravijo, store to le iz draženja in ¡nagajivasti ali pa iz.... nevednosti !
Milena v Kanalu : Res je, res ! Večina jugoslov. častnikov v Jugoslaviji se je lani in predlani oženila z Nemkami ! Pa niikar ne tuguj jugoslov. dekle ! «Državne koristi kobacajo preko srca», zato pa bode naš jugoslov. narod v bodočem kristalno rodoljubno-zvost in brez črviivih lodpadnikov....
Ančka iz Kopra : Pravilno je ime «Pasja vas' in ne Vila Dekani ! Poslednje i,me so iznašli isterski cikorijaši. StarejSi in drugi zavedni ljudje pravijo še dandanes : Sem iz Pasjevasi ali Grem v Pasjo vas !
Irma iz Trsta : Nekoč sta Sv. Jakobska in škedenjska cerkev res imeli zastavo sv. Cirila in Metodia ! čenru je ob letošnji birmi poleg drugih v škedenjski cerkvi niso razobesili, mi je uganjka; morda iz strahopetnosli, da je škof fašist, morda pa. iz narodne zaspanosti. Sktdenj, kakor veste, stoji na griču in solnce bije vanj ves dan in od vseli strani. No, in kdor je ves dan na sohičcu.... zadremlje !
Kaplančič z Vipavske doline : Največe semenišče misijonarjev ima Pariz; lansko leto je štelo 1300 bogosiovcev ! — Da ! Tudli na Alaski so veroučitelji in sicer je 100 protest, misijonarjev, 2 katoliška duhovnika, 18 jezuitov, 10 frančiškanov in 40 redovnic ! — Ne ! Na Grenlandiji ni niti enega katoličana ! —- E, kajpada ! Lani n pr. so Ameitikanci Združenih držav poklonili misijonarjem 3 milijone dolarjev. — I zakaj ne ? Saj se tiska na Kitajskem za katolike 23 katoliških časnikov in sicer 12 v ksi-tajščinii, 2 v angleščini, 2 v portugalščini, 5 v francoščini in 1 v latinščini.
Mímica v Sežani : Izgubila ste stavo ! «Cič ne da nič» ne pomeni, da možakar iz Čičarije ničesar ne da, .ampak, da čič, čičanje ali sedenje nič ne zaleže 1
Zdenka z Voloske : Jaz ne rabim «odgovorilnega zakaj.>, ker mii je zopern, ker mi diši po italijanskem «perché» in ker ima naša slovenščina dovolj lepših in pravilnejših besed, n pr. kajti, ker i. t. d.
Radovedna Celjanka : Sramota goriali doli, istina pa je vendarle ! Jugoslov. zastopnik se je na oni zgodovinsko važni listini, kakoršna je original rapalske pogodbe, podpisal s spačenko «Vessnitcb». Pa pustimo ga v nliru, saj se itak bržkone v grobu obrača. Amen !
Goričanka ! Psovka «gaglioffo», ki jo je bil nek fašist v rimski zbornici zalučal v obraz našemu zastopniku Dr. Wiilfanu, znači v slovenščini goljuf pa tudi prekajenec, premetenec, zvijačnež.
Evgen v Istri : V slovenščini stojita dva samoglasnika rekdokedaj skupaj. V navedenih slučajih izgovarjate pač lahko napol «u» pišite pa «v» ! N. pr. : Evropa, Avstrija, Edvard, Evgen, mevža,
5TAB. TIP. S. SPAZZAL . TRIESTE.
JADRANKA seca'
izhaja v trstu 1. vsakega me-. - izdaja jo samostojen
Izobraževalni ženski krožek. — letna naročnina
iznaša 10 l, za jugoslavijo 60 k. — posamezna številka stane 80 stotink, v jugoslaviji 5 k. — uredništvo in uprava je v trstu, via scorcola 492, i. — urednica je marica stepančičeva (gregorlc).
IVAN KER2E
ima v lastni zalogi najraznovrstnejše
kuhinjske in druge H sne potrebščine
iz aluminija, steklovine, lesa in emailirane prsti.
Trst, Trg sv. Ivana štev. 1.
ANDREJ VATOVEG
trgovina Min. delikates in kolonljaln. blaga
v ulici XXX Otfobre st. 10
(nasproti Ljubljanski banki) kupuje in prodaja raznovrstne kmetske pridelke ter se priporoča cenj. bralkam Jadranke za obilen obisk.