FREIENEMPLAR
Vn b. b.
■ttiiiiimiiiiiiiiiiiiHinHiiuiHiiiigiiiiiiiiiiiiniiiiiHi
JaUuiajtc tadio Hjubljana
KI ODDAJA ZA ZAMEJSKE SLOVENCE
VSAKO NEDELJO OB POL DVANAJSTI URI
111 ■■■imulBiiiiiiiiiiiiiHiiiiiiimiiiniiiiiiiiiiiiiiiiiHiii
LETNIK V
DUNAJ, V SOBOTO, 25. XI. 1950
ŠTEV. 89 (361)
Jugoslavija v prvih vrstah borcev
za svetovni mir
Na plenarnem sestanku nacionalnega komiteja Jugoslavije za obrambo miru je govoril generalni tajnik Miroslav Vidorovič o delu Nacionalnega komiteja Jugoslavije od kongresa do plenarnega sestanka.
V tej dobi je značilna krepitev napadalnih teženj novih pretendentov za svetovno gospodstvo. S tem so bili stvari miru zadani resni udarci, toda z aktivnim odgovorom proti vsem tistim težnjam, ki ogrožajo mir, je mogoče mir obvarovati.
Toda za obrambo miru ne zadošča težnja množic po miru, temveč se mora utrditi sistem mednarodne varnosti, ki bo mogel obdržati napadalne težnje in omogočiti pogoje enakopravnih odnosov med narodi in ki bo grajen na spoštovanju teženj in naporov vsakega naroda posebej, brez vsakršnega vmešavanja v notranji nacionalni razvoj.
Razvoj korejskega spopada je pokazal kvarne posledice politike interesnih sfer, politike vmešavanja v notranje življenje drugih narodov in gospodarsko izrabljanje drugih narodov. Danes je vsakomur jasno, da nosi za korejsko tragedijo največjo odgovornost Sovjetska zveza, ki je izkoristila plemenite težnje korejskega naroda po neodvisnosti in svobodi in jih izrabila za razširitev svoje hegemonije.
Taka politika voditeljev Sovjetske zveze, ki temelji na notranjem razvoju SZ, je prišla do vidnega izraza v odnosu do Jugoslavije in jugoslovanskih narodov. Ker Jugosla-; vija ni hotela prodati svoje svobode, je postala predmet napadalnega pritiska v takih oblikah, kakršnih ne pomni zgodovina mednarodnih odnosov.
Globoka predanost stvari miru jugoslovanskih narodov je našla dejansko potrditev tudi v delu jugoslovanske delegacije Združenih narodov. Nacionalni komite Jugoslavije pozdravlja in daje oporo vsem naporom jugoslovanske delegacije, ki so imeli za smoter krepitev orga-
Kljub ostremu mrazu in snežnim metežem v Severni Koreji čete OZN počasi napredujejo. Dne 21. I. m. je 7. ameriška divizija kot prva edini-ca oboroženih sil OZN dospela do mandžurske meje pri Hyesajinu severno Kapsana. Mesto Hyesajin deli reka Yalu v dva dela, katerih severni spada že k Mandžuriji, južni pa h Koreji. Ameriške čete so zasedle južni del mesta, brez da bi naletele na kakšen odpor.
Medtem pa se v Južni Koreji vedno bolj širi partizansko gibanje. Južnokorejske policijske čete, pomnožene z vojaškimi edinicami, mo«
nizacije Združenih narodov kot orodja za mir.
Kot odgovor na obrekovanje Jugoslavije je Nacionalni komite povabil miroljubna gibanja in posamezne borce za mir, naj obiščejo Jugoslavijo. Kominformslie države na ta poziv sploh niso odgovorile, prav tako niso odgovorili sovjetski javni delavci. Celoten kominformovski tisk je molče prešel preko poziva, zato pa je demokratično miroljubno javno mnenje sprejelo sklepe kongresa kot resnično akcijo za mir.
Kominformovske države so molče prezrle jugoslovanski poziv. Razlogi so vsem jasni. Zato pa tudi ju-
Kakor znano je šest zapadnih držav, med njimi kot prva Francija, nadalje Belgija, Italija, Nemčija in druge, sklenilo uresničiti tako imenovani Schumanov načrt, ki predvideva združitev jeklarske in premogovne industrije teh držav, Ker predvideva načrt enakost vseh dr-žav-članic, se mu je tudi Zapadna Nemčija z veseljem pridružila, ker bi se s lem tamkajšnji kapitalisti lahko znebili raznih omejitev in na veliko začeli izdelovati, če potrebno tudi topove. Glavno besedo bi seveda imela Francija, zato pa je svojo udeležbo odrekla Anglija, ker noče hiti šele druga za Francijo.
Po poročilih iz krogov belgijske in italijanske delegacije na zasedanju v Parizu pa je sklepati, da so za-
Vrba je šolsko okrožje trinajstih slovenskih vasi, od Loge vesi in žo« prač do Zg. jezerca in Drabosenj, ki ležijo na najnižjem korenu Kostanj. Iz vseh teh krajev hodijo otroci, majhni in najmanjši, v dolgih mar-
rajo prestati številne napade in so utrpele že znatne izgube.
Glavna skupščina OZN je prejšnji teden osnovala posebno komisijo za Korejo, ki je pred nekaj dnevi pričela z delom, začasno v Tokiju. Prihodnji teden pa se bo preselila v Korejo. Za začasnega predsednika je bil izvoljen filipinski zastopnik Bernabe Africa, za generalnega sekretarja pa grški zastopnik Gon« stantine Stavropoulos. Naloga te komisije je, da po navodilih Glavne skupščine OZN pripravlja enotno neodvisno in demokratično vlado za vso Korejo.
goslovanski komite za mir ne more molče mimo tega, da vodstvo svetovnega kongresa miru ni poslalo delegacije v Jugoslavijo, temveč še naprej sodeluje v vojnohujskaški propagandi proti Jugoslaviji. Drugače tudi ne more biti, kadar nekdo zlorablja težnje milijonov ljudi na svetu, zavaja svet ter prikriva napadalno politiko Sovjetske zveze.
Zgodovina in sedanji razvoj potrjuje, da se je vsaka taka politika prej ali slej končala z zlomom. Jugoslovanski narodi pa so lahko ponosni, da so v prvih vrstah borbe za uresničitev in izpolnitev plemenitih prizadevanj miroljubnega človeštva.
stopniki šestih držav tik pred zaključkom razgovorov naleteli na težkoče. Načrt namreč predvideva zmanjšanje proizvodnje nedonosnih belgijskih premogovnikov, zdaj pa belgijska vlada zahteva za to posebne garancije in kompenzacije ter zagotovitev mednarodne pomoči za novo opremo dotičnih premogovnikov.
Prav tako je izrazil svoje pomisleke italijanski zunanji minister Sforza ter dejal, da hi bila Italija prisiljena odkloniti podpis načrta, če bi prej ne bilo rešeno vprašanje premogovnikov v Alžiru, ki so po mnenju Sforze znaten pogoj za udeležbo Italije pri Schumanovem na-
ših, nekateri po več ko eno uro, vsak dan v moderno mesto tujskega prometa prejemat dobrine za svoje bodoče življenje.
Vrba, nekdaj majhna slovenska vasica, je postala v toku tujskeg^ prometa center nemške prominen-ce, ne samo glede tujcev — letoviščarjev, temveč in predvsem giede domačih hotelirjev in gostilničarjev ter mnogih podjetnikov, ki so okupirali s svojim kapitalom skoroda celotno obalo tega naj večjega koroškega jezera. Od teh priseljenih mogotcev je postala odvisna skorajda vsa slovenska kmečka okolica od §t. lija do Kostanj, kar je silno vplivalo na potek narodnega razvoja zlasti v severnih vaseh, ki so bile pod pritiskom germanizacije tudi iz severa. Vse te vasi od črešenj in Trešč do Šmartna na Dholici so se brez uspeha borile proti silnim obojestranskim pritiskom iz juga in od severa, ki se je ojačil zlasti v zadnjih tridesetih letih po prvi svetovni vojni in jim prizadel nepopravljivo na-
Stavka v ameriškem atomskem središču
V ameriškem središču za proizvodnjo atomske energije, Oak Rid-ge, je izbruhnila stavka tesarskih delavcev, ki je sindikat sicer ne odobrava, povzročila pa je, da novega objekta, ki ga gradijo, ne morejo dograditi.
Za novega rektorja ljubljanske univerze je bil izvoljen dr. Gorazd Kušej, redni profesor pravne fakultete. Oče novega rektorja ljubljanske univerze, vseučilišči profesor dr. Rado Kušej, je bil doma pri Hrastu v Libučah pri Pliberku. Za prorektorja je bil izvoljen Svetozar Ilešič, redni profesor prirodoslovno-matematične fakultete.
rodno 'škodo.
Narodna škoda, ki jo je prizadela našemu življu v. vrbskem okrožju fašistična strahovlada, je poglavje zase, o katerem danes ne bomo govorili. Pač pa smatramo za potrebno razgaliti tendence, ki izvirajo prav iz te polpretekle dobe in se skušajo uveljavljati kot tradicionalna linija koroških velenemških šovinistov. Nacistične metode, ki jih dandanes navidezno črti uradno avstrijsko javno mnenje, da bi z njimi ne kompromitiralo današnje politike vladajočih strank, so zapustile svoje sadove, ki se jih vesele vsi šovinistični predstavniki Maier - Kaibitschovega kova in one stare velenemške tradicije, ki si je že davno zadala cilj, uničiti slovenski živelj na splošno.
Na teh sadovih in posledicah nacističnega narodnega nasilja se skušajo danes utemeljevati vsi nadaljnji postopki proti koroškim Slovencem. Ti naj bi bili osnova za nadaljno raznarodovanje in uničevanje slovenskega življa. Ta dokaz prinašajo tudi šolske razmere v Vrbi.
Vrba je gospodarski center za-padnega Vrbskega jezera. Zakaj bi ne bila tudi šolski. Kljub temu, da je potreba in bi bile tudi možnosti ustanovitve ljudskih šol v Logi vesi in Zgornjem jezercu, je trdovratno stremljenje, potegniti vso okolico v nemški center in jo tako vključiti v nasilni proces „narayne asimilacije11, kakor velenemški šovinisti svojo načrtno pripravljeno germanizacijo radi imenujejo. §e več, šole, ki so obstojale do pred kratkim izven Vrbe (kot na primer v Dvoru nad Vrbo) so likvidirali, napravili iz njih stanovanjska poslopja za učitelje šole v Vrbi, otroke pa, (ki imajo'zdaj več kot eno uro dolgo pot ih) šolskega mesta), pritegnili v ljudsko šolo v Vrbo, da jih lažje „asimilirajo“; kajti kljub temu, da spada Vrba še v področje, za katero velja odredba za dvojezične šole, se ta odredba v Vrbi sploh ne izvaja. Slovenščina velja kot tuj jezik, ki ga sploh ne poučujejo.
Ne moremo se čuditi, da izvirajo iz takih načrtno ustvarjenih razmer posledice, ki so naravnost katastrofalne. Otroci zavednih slovenskih (Dalje na 2. strani)
Čete OZN dosegle mandžursko mejo
Nove težkoče ogrožajo Schumanov načrt
črtil.
Vrba v znamenju germanizacije
VSI NA PROSLAVO 150. LETNICE ROJSTVA NAJVEČJEGA	«
slovenskega pesnika FRANCETA PREŠERNA
ki bo v Glinjah v nedeljo, dne 3. decembra 1950 ob pol tretji uri popoldan.
Proslava bo združena s tekmovanjem za prehodni pokal SPZ. m
Vrba v znamenju germanizacije
staršev, ki se ne učijo niti ne slišijo v šoli svoje materinščine, se pogovarjajo med seboj v nemščini in celo mati, ki vpraša svojega otroka v slovenskem jeziku, dobi od njega nemški odgovor. §e več, otroci-šo-larji, ki poznajo vsled takega načrtnega vsiljevanja nemščine le spoštovanje do nemškega jezika, privadijo celo svoje mlajše brate in sestrice, ki še niso prestopile šolskega praga, občevanja v nemščini. Tak primer sem našel v Zgornjem jezer-cu in ko sem vprašal, kako je to mogoče, mi odgovori mati: to so posledice šole; dokler so bili še vsi otroci doma, nemško sploh niso znali. Nadalje mi pripoveduje, da je bilo v tem oziru še vedno nekoliko boljše, dokler so otroci obiskovali šolo v Dvoru, kjer so še poučevali slovenski jezik, čeprav ne v odgovarjajoči meri. Odkar pa so začeli hoditi v vrbsko šolo, kjer se sploh ne učijo več slovenščine, pa se včasih sama vprašuje, če so ti otroci še sploh njeni sinovi, ki jih je učila prve slovenske molitve in jim pela prve slovenske pesmi.
V drugem primeru pa srečaš družino, ki sicer ni več dosledno zavedna (kar je še pred nedavnim bila), vendar še govorijo vsi starejši člani med seboj v slovenščini. Otroci pa se pogovarjajo v nemškem jeziku, govorijo v tem tudi s starši in ti jim odgovarjajo v isti govorici. In če vprašaš starše, zakaj ne govore z otroci v materinščini in jim obraz-ložuješ, da bodo postali otroci vsled take nepozornosti s strani staršev nezvesti svojemu narodu, pa dobiš odgovor: nič ne de, bo jim vsaj boljše šlo, kakor nam, vsaj ne bodo tako trpeli, kakor smo morali trpeti mi. —
To je grozna slika ,,demokratične enakopravnosti" koroških Slovencev v novi ,,demokratični" in ,,revolucionarni" Avstriji, kakor jo je imenoval ob njenem porodu zvezni predsednik dr. Karl Renner. Kje na svetu bi bilo še mogoče slišati podobne izjave: morda nekje v črni Afriki, kjer vedno še žive kolonialni narodi kot brezpravni sužnji, ne pa v civilizirani Evropi 20. stoletja.
Ne zadostuje nam, da govoričijo avstrijski državni predstavniki pred
svetovnimi forumi o „vzornih“ ureditvah demokratičnih svoboščin narodnih manjšin v Avstriji, kakor je to zatrjeval zunanji minister dr. Gruber v Londonu in skušal prepričati svetovno javnost o „vzorni“ ureditvi šolskega vprašanja na Koroškem. Ne zadostuje nam, da jemljejo avstrijski predstavniki to „vzor-no ureditev‘(, ki je v posmeh vsaki podobi resnice, samo v usta in jo ob vseh mogočih priložnostih prezenfi-
rajo na papirju. Zahtevamo, da se pričnejo š'rokoustno razpihnjene uredbe tudi dejansko izvajati. Protestiramo proti govoričenju o ,,naravni asimilaciji", če prikazuje dejanska resničnost brutalno zatiranje naših najosnovnejših narodnih svoboščin. Zahtevamo, da se izvaja uredba o dvojezičnem šolstvu dejansko tudi v vseh šolah, ki so za to uredbo imenovane. To velja predvsem za Vrbo, ki jo obdaja slovenska okolica, ki ima vso pravico do slovenskega pouka v šoli, katero obiskujejo njeni otroci.
S kongresa v Varšavi
Prvotno bi moral biti kongres tako imenovanih pristašev svetovnega miru v Sheffieldu na Angleškem. Ta kongres so preložili v Varšavo, ker angleške oblasti mnogim delegatom niso dovolile vstopa v Anglijo.
V Sheffieldu, kjer je kongres imel pred preselitvijo v Varšavo eno tajno in eno javno sejo, so organizatorji kongresa posebno pazili, da ne bi delegati prišli v stik s povprečnimi državljani Anglije in da ne bi se kak predstavnik tiska dalje časa razgovarjal s predstavniki delegacij vzhodnoevropskih držav.
Kongres v Varšavi je pomenil samo informbirojevsko orodje z nalogo, da najde nov način za prikrivanje sovjetske hegemonistične politike, varanje množic in zlorabljanje miroljubnih teženj preprostega ljudstva v svetu.
Zastraševanje sveta z atomsko bombo, ki so jo izvajali pristaši sovjetske zunanje politike in propaganda, da zadostuje za ohranitev miru podpisati stockholmski poziv je ostala brez uspeha. Zastraševanje z atomsko nevarnostjo ni vrglo sveta v naročje Kominformi in hvalisanje z milijonskimi podpisi stockholmskega poziva je bilo le hvalisanje in pogosto sleparija, če so na primer objavili, da je v francoskem mestu lvry podpisalo poziv 46.000 prebivalcev, dočim šteje to mesto samo 42.000 prebivalcev.
Ta sredstva torej niso uspela, zato sedaj iščejo nova propagandna sredstva in drugi ,,kongres prista-
šev miru" v Varšavi je predstavil ta poizkus z novim nekoliko spremenjenim načinom.
Pred otvoritvijo zasedanja je poslal Zilliacus delegatom odprto pismo, v katerem je obsojal stališče tega gibanja do Jugoslavije in podrejanje njegovih voditeljev politiki Sovjetske zveze.
Plenarni sestanek Nacionalnega odbora Jugoslavije za obrambo miru je zavrnil očitke sovjetskega bloka o neki napadalnosti Jugoslavije in sporočil ,,Kongresu miru v Varšavi", da Jugoslavija, katere ozemlje so že nad tridesetkrat v zgodovini opustošile legije številnih napadalcev od Siska do Soluna, od Ljubljane do Zadra in Beograda, nima nobene težnje, da bi se vojskovala in hoče v miru premagati svojo zaostalost in siromaštvo, ki sla posledica šeststoletnih vojn.
John Rogge, ameriški delegat in vodilni član stranke Henrya Walla-cea, na katerega je Sovjetska zveza slavila mnogo upanja, je na kongresu obsodil politiko blokov in delitve sveta na vplivna področja. Izjavil je, da je vedno podpiral stališče Jugoslavije, ker je Jugoslavija vedno odklanjala, da bi se pridružila tako enemu, kakor drugemu bloku. Rog-gejeve besede so izzvale veliko pozornost. Ob koncu svojega govora je Rogge pozval Kitajsko, naj zavzame v svoji politiki enako neodvisno stališče kakor Jugoslavija in izrazil upanje, da bodo tudi druge države sledile temu zgledu.
Novi kongres ZDA v luči votivnih izidov
O letošnjih volitvah v Združenih državah Amerike smo sicer že poročali, toda zanimivo je pogledati razmerje, ki vlada v novem kongresu ZDA. Sedanji 82. kongres ZDA sc namreč precej razlikuje od prejšnjih. Demokratična stranka predsednika Trumana je zgubila precej glasov in s tem tudi sedežev v kongresu in senatu. Medtem ko je imela prej v kongresu 54 sedežev, jih ima zdaj samo še 49 napram 47 republikancev; in tudi to število baje še ni dokončno, ker mislijo v pokrajini Connecticut volivne rezultate ponovno pregledati in se lahko zgodi, da bo prišlo do izenačenja glasov. Tudi ^predstavniški zbornici so demokrati obdržali od prejšnjih 259 sedežev le še 234, republikanci pa so poleg dosedanjih 169 sedežev zasedli še nadaljnjih 31, torej jih imajo skupno 200.
ge slabše kot številčno razmerje pa je za demokrate politično razmerje. Pri senatskih volitvah so propadli številni voditelji demokratov, kakor Lucas (Illinois), My-ers (Pennsylvania) ,Tyding (Mary-land), medtem ko so voditelji republikanske stranke kot na primer Taft (Ohio) in drugi obdržali svoja mesta, če nadalje pomislimo, da je med demokratičnimi člani predstavniške zbornice več kot 90 južnih demokratov, ki se v številnih primerih priključijo republikancem, tedaj
spoznamo, kako dvomljiva je večina, ki podpira Trumanovo administracijo. Toda tega dejstva ne smemo preveč precenjevati, saj je znano, da je že dosedanji 81. kongres odrekel predsedniku v številnih primerih pokornost, zlasti pri njegovimi notranjepolitičnem programu reform ,,Fair Deala".
Zanimivo ji' pogledati tudi vzroke tega odklona na desno. Vsak posamezen vzrok morda ni popolnoma prepričljiv, vendar vsi vzroki skupaj kažejo, kateri motivi so vodili volivce. Najbolj zanimajo danes ameriškega človeka vprašanja zunanje politike, saj je dejstvo, da se danes ZDA vojskujejo v Aziji in da je velik del davčnega dohodka namenjen za Zapadno Evropo. Tako so la zunanjepolitična vprašanja dobila na ameriških tleh notranjepolitično lice. Pokazalo se je, da je uspela republikanska kampanja proti državnemu departementu. Volivci so dvomili, če so njih denar pravilno naložili, ali je bilo stališče predstavnikov ZDA napram prijateljem in sovražnikom dovolj trdno ter ali je bila pravilna Trumanova politika napram Kitajski, čeprav na primer demokrati ne nosijo vse odgovornosti za nepripravljenost ZDA ob pričetku korejskega spora, vendar vidimo lahko tudi v lem dejstvu vzrok za odklonilno stališče na volitvah. Veliko ljudi v ZDA tudi v primeru an-
glo-franooskega oklevanja v oboroževanju daje krivdo demokratom, češ da so premalo odločni proti Evropi.
Drugo važno dejstvo pa je na področju notranje politike. To je korupcija, ki se precej širi v ZDA in o kateri časopisi dnevno prav na široko pišejo. Za to korupcijo stojijo številne organizacije, ki so pred 20 leti ovirale prohibicijo. Lahko se je dogodilo, da je proti korupciji dvignil ameriški volivec svoj glas. Prav tako pa je tudi dvig življenjskih stroškov prinesel opoziciji glasove.
Kljub izidu zadnjih volitev pa danes v ZDA ni pričakovati kakšne večje spremembe v dosedanji notranji in zunanji politiki. Vlada že d0” slej ni bila popolnoma sigurna \v kongresu, zdaj pa je pričakovati, da bo Truman v večji meri pritegnil republikance pri vodenju zunanje politike, zlasti še zaradi tega, ker sta bila izkušena senatorja Tydings in Thomas potolčena. Oba sta namreč bila izkušena člana zunanjepolitične komisije senata, ki ju bo Truman težko nadomestil iz svojih vrst.
Jasno je, da je izid volitev ponovno oživel republikanska upanja na predsedniško mesto, vendar pa na podlagi sedanjih rezultatov na noben način ne smemo delati zaključkov za predsedniške volitve 1. 1952. Tudi leta 1946 so dosegli republikanci uspeh pri ,,off term" — volitvah, vendar dve leti kasneje niso uspeli. Seveda pa je tudi mogoče, da bo morebitno nadaljevanje sedanjega političnega položaja v svetu vsaj delno vplivalo na prihodnje predsedniške volitve.
Kaj se dogaja v Češkoslovaški republiki?
List ,,Freie Tribune", neodvisen tednik za socialistično politiko, glasilo pripravljalnega odbora za ustanovitev neodvisne delavske stranke v Zapad. Nemčiji, ki izhaja v Diissel« dorfu, objavlja besedilo letaka, ki je bil razširjen v ČSR. Letak poudarja, da ,,najboljši tovariši vodijo borbo za socialistično in neodvisno Češkoslovaško" in da je ta tajna organizacija uspela organizirati celice v vsem partijskem aparatu ter da je pridobila tudi med člani če-škoslovaške diplomatske službe. —
Ameriški komisar na Bavarskem je sporočil, da so praške oblasti odstranile in odpoklicale češkoslovaškega konzula v Munchenu Steiner-ja. Bivši konzul pa je izročil svoj diplomatski potni list ameriškemu komisariatu in prosil za zatočišče v Za-padni Nemčiji. Njegovega naslednika Miclialika pa okupacijske oblasti ne bodo priznale toliko časa, dokler ne bo njegova misija zaprosila visoke zavezniške komisarje za akredi-tiranje. Omeniti je treba, da so odvzeli vse diplomatske pravice in imuniteto članom češkoslovaških in poljskih misij v Zapadni Nemčiji, ker te do sedaj še niso zaprosile zavezniško visoko komisijo za akre-ditiranje.
Vojno-gospodarski ukrepi v ZDA
Iz Nevv Yorka poročajo, da je ,,National Production Authority“, urad, ki nadzoruje industrijsko proizvodnjo in uporabo surovin, napovedal bližnjo prepoved uporabljati kobalt za civilno proizvodnjo. Uporabo bakra, 'niklja in laluminija v iste namene pa bodo omejili za 30 odstotkov. Omejitve stopijo v veljavo decembra in pomenijo znatno zmanjšanje proizvodnje trajnih potrošnik sredstev, kakor: hladilnikov, pralnih strojev, radioaparatov, televizijskih aparatov ild. Novi ukrep bo povzročil tudi omejitev v avtomobilski proizvodnji. Predstavniki radijske industrije izjavljajo, da pomeni prepoved uporabe kobalta, ki je potreben za izdelovanje cevi in drugih delov, zelo resno vprašanje za nadaljnjo proizvodnjo.
Izšla je tudi uredba, ki prepoveduje gradnjo in urejanje 44 različ' nih vrst' zabavišč in gledališč (ter celo kegljišč- Neka druga uredba je naložila industriji tovornih vagonov proizvodnjo 30.000 novih vozov v prvi polovici prihodnjega leta in ji dodelila za to potrebno jeklo.
llcatke vesti vz
JUGOSLAVIJE
Nemški dopisnik je obiskal nadškofa Stepinca in ugotovil, da z njim dobro ravnajo.
Nova motorna ladja „Rijeka“ je
prvič odplula na pot v Severno Ameriko.
Tovarna celuloze, ki je začela obratovati pred tremi meseci, že dela z vso zmogljivostjo. Tovarna v Pri-jedoru v Bosni je najmodernejša te vrste.
Napredne žene z Norveške so po
kongresu AEž Jugoslavije potovale po Jugoslaviji in izjavile, da jugoslovanski narodi posvečajo vse sile napredku svoje domovine, da so miroljubni, a pri tem pripravljeni odločno braniti svojo neodvisnost pred vsakim napadom.
Ekonomsko fakulteto je dobila univerza v Skoplju; to je že peta fakulteta mlade makedonske univerze.
Nova motorna ladja „Zadar“ je
prispela iz rotterdamske ladjedelnice v reško pristanišče. V nizozemski ladjedelnici izdelujejo zdaj še dve moderni ladji velike tonaže za Jugoslavijo: ,,Slovenija" in ,,Čma gora".
Največji generator v Jugoslaviji
izdeluje zagrebška tovarna ,,Rade Končar" za eno največjih hidrocen-tral v Zvorniku na Drini; njegova zmogljivost bo znašala 30.000 kilo« vatamperov.
Štev. 89 (361)
Stran 3
,,Slovenski vestnik1*, 25. XI. 1950
Fran Šaleški Finžgar:
Svarim je razposlal spretne mladeniče na ogledi. Naročil jim je, naj se na večer vrnejo in povedo, kje bi se sledila Hilbudijeva vojska. Prepričan je bil, da bo prekoračil Bizantinec Donavo pred zimo, da si nabere plena za ostrog. Zato je sklenil poizvedeti za njegov pohod in ga razbiti iz zasede. Naročil je vsem, naj pobrusijo s-ekire, priostre kopja in meče. Strelci so se morali vadili ves dan, da so prožili strelice na buče, ki so jih potaknili na kole.
Med mladeniči, ki so gli pozvedo-vat, je bil tudi najmlajši in edini še živi Svarunov sin Iztok. Nerad mu je dovolil oče. Slednjič se je vdal, ali mladec si je moral izbrati še tri tovariše. Vsi drugi so šli peš po dolinah, gozdovih in planjavah, samo Iztok je zasedel s tovariši iskre konjiče. Imeli so nalog, prodreti najdalje proti jugu, naravnost proti Donavi, kjer so vedeli, da je Hilli 11 tl i j e v tabor.
Mladeniči so jezdili počasi med š°' tori. Ko so prihajali mimo zadnje gruče borcev, so konji prhnili: kakor bi se spustili štirje črni vrani v prostrano polje, so planili jezdeci v daljavo in kmalu so se izgubile štiri črne lise in izginile v rjavih bilkah visoke Irave.
Iztok je divje jezdil. Hrepenenje ga je tiralo in drzen je bil, da bi bil planil skokoma pred samega Hilbu-dija, mu pomolil pest v lice ter zakričal: Stremo te! Prvikrat je čutil bojni pas okoli ledij, prvikrat, da mu ni iskalo oko zverjadi, ampak hlepelo, da bi zagletjalo blesteče šleme Bizantincev. Burno je plalo srce v prsih, čutil je mogočno silo v roikah; stisnil je tu pa tam povodce tako trdo, da je konj zaprhal, ukrivil vrat in se pognal v divjem skoku po dolini. Zdelo se mu je, da tako prijazno, tako polno svobode še ni nikoli sijalo sonce. Ali to svobodno sonce bi rad zasenčil Hilbudij, krščenih, njemu in njegovemu rodu, ki je prosto gonil čredo po daljnih stepah, ki je svoboden iskal plena, koder je hotel. Iztok se je trdno nadejal, da bodo mladci, ki jih popelje on v boj, pomendrali Bizantince in pregnali temni oblak, ki se je obesil pred jasno sonce njegovih dedov.
Konji so se oznojili, sonce je stalo visoko. Majhen potok, ob katerem so jahali, se je izlil iz soteske, porasle z gostim gozdom. Pred Iz-tokom se je širila gola planota, po kateri se je upogibala trudna jesenska trava.
Pridržal je konja in počakal spremljevalcev.
,,Razjahati moramo! če jezdimo po tej planoti, nas utegnejo zapaziti bizantinski ogleduhi. Potem je vse izgubljeno. Zato odvedimo konje v gozd, tam jih eden straži in napasi, drugi trije pa se prerinemo po travi in grmovju do onegale grička, ki se dviga iznad planote. Oče mi je rekel, da se vidi od ondod Donava in onkraj reke Hilbudijev ostrog.“
,,Iztok, daleč je grič. Komaj če do noči dospemo do njega.“
,,Moramo! Rado, ti čuvaj konje, dokler se ne vrnemo! če nas še ne bo, ko leže noč,nam jahaj nasproti; tuli kot volk, da se snidemo!“
Iztok je govoril kot poveljnik, ki ima oblast. Nihče, mu ni ugovarjal. Poskakali so s konj, Rado je prijel za uzde in zavil z živalmi v grič, da bi jih skril in na varnem napasel.
,,Ti greš na levo, ti na desno, jaz po sredi! Vrh griča se snidemo!
Hitro so se ločili. Brez steze in brez ceste je bila ravan. Visoka trava jo je krila, tu in tam se je razpenjalo grmičevje. Nikjer ni bilo
sledu konjskih kopit. 11 ilbudij že dolgo ni jahal tod. — Mladci so se zarili med travo in se plazili naprej previdno in hitro kakor mladi lisjaki. Komaj so bili nekaj sto korakov oddaljeni, že bi ne bil nihče razločil, da lazijo po travi človeška bitja. Včasih so popolnoma izginili, včasih se je zamajala visoka trava, kakor bi dahnil veter vanjo.
Iztok je ril silno hitro naprej. Pot mu je polzel po obrazu, pa se ni zmenil. Po plečih ga je često oprasnila bodeča veja; še začutil ni. Trgal je spotoma zelene bilke in sočne liste ter jih žvečil, da si je tolažil žejo. Dihal je globoko, nosnice so mu plale, kakor bi pihal mlad merjasec skozi dobravo.
F stavil se je pri samotnem drevesu, ki ga je bil polomil čez leto vihar. Zlezel je v njegove veje in sedel, da bi si za trenutek oddahnil. Oko mu je iskalo griča. Bil je že bliže, vendar je bila ravnina še kakor morje med njim in \hribcem, Ali pogum mli ni upadel. Oči so se mu svetile kakor sokolu; predrl bi bil rad s pogledom grič hi zazrl ši' roko reko in za njo Hilbudijev tabor.
Kar se nekaj zablešči P(>d gričem. Kakor bi svetel plamen švignil in hitro ugasnil. Iztok se vzpne skozi veje, zasenči z roko oči in gleda v daljavo.
Zabliskalo se je vnovič in spet in spet. Ni dolgo gledal, da je natančno razločil tri jezdece, ki so jahali, proti-njemu. Lesketali so se oklepi, svetili so se §lemi.
Iztok je zažvižgal kakor ptica ujeda, da je opozoril tovariša na nevarnost. Odzvala sta se mu. Pomudil se je še nekoliko v gostih vejah, jezdeci so se v hitrem diru gnali proti njemu. Srce mu je prvi trenutek vzplalo. Za pasom je imel samo kratek nož in pomislil je, kako ga razsekajo Bizantinci, če ga dobe. Dobro, da je trava polegla, da ne opazijo z lepa njegovega sledu. Legel je na trebuh in se kakor kača plazil potleh proti gostemu robidovju. Veliko, nizko grmovje je ležalo kakor zaplata sredi stepe. Zaril se je po vseh štirih v goščo. Vanjo ne pride nihče s konjem.
Srce mu je tolklo od neučaklji-vega hrepenenja. Zamislil si je že, da morda ugledajo njegovo sled, da
V JELENOV ŽLED
Iz Podstenic, požgane vasi sredi kočevskih bost, kjer je Gubčeva po akcijah v Suhi Krajini počivala pičel dan, je krenila preko prostranih gozdov na Kočevskem mimo Komolca in Starega loga, koder so se ji pridružile še Tomšičeva, Cankarjeva in šercerjeva brigada, na Rakitnico pri Ribnici.
Od tu so brigade začele z obkolje-vanjem Ribnice, dobro utrjene belogardistične postojanke.
Tik nad vasjo ob robu gozda gledajo v dolino cevi pušk in mitraljezov. Brigada je na položajih. Od žage Jelen dol, Rakitnice, mimo Dolenje vasi pa vse do Zadolj so postavljeni stražarji, katerih mrki pogled je uperjen v dolino pod njimi.
Tam spodaj je čuti ropotanje tankov, ki patruljirajo po cesti. V zraku se pojavijo letala. Krožijo... Gotovo so opazili dim iz naših kuhinj. Letajo tako nizko, da lahko vidiš liktorsko sekiro. Onstran na levi zalajajo brede. Med borci gre šepet: ,,Šercerji se tolčejo.“ Stražarji podvojijo čuječnost, kajti v njihovih rokah je življenje mnogih tovarišev. Tega dne ni bilo borb.
Že zjutraj je bila stroga pripravnost. Kurirji so mrzlično prenašali poročila od čete do čete. V zraku je visela neka napetost. V daljavi so nenadoma bruhnili topovi in že so zatulile granate nad glavami borcev.
Sovražno topništvo je začelo obstreljevati naše položaje. Takoj za tem so nad gozdom zakrožili avio-ni in bombardirali naša mitraljezna gnezda. Ozračje se je treslo od eksplozij. S ceste je prihajalo brnenje tankov. Kljub temu so borci hladno zagrabili za puške in čakali na napad. Iz doline se začenja kričanje, ki je prihajalo vse bliže. ,,Ogenj“, se glasi povelje in dobro namerjeni streli in rafali so ustavili bližajočo se drhal in jo kljub tankom pognali v dolino.
Na cesti se je sovražnik ustavil. Poskusil je z novim manevrom, vendar tudi napad z boka ni uspel in sovražnik se je z izgubami moral umakniti. Nad našimi položaji so spet zakrožili jekleni ptiči in jih obmetavali z bombami, iz postojank pa so topovi nenehno bruhali svoj ogenj. Borci so se zaklonih in čakali. Sovražnik je medtem poizkusil
zadnji juriš. S kričanjem so zdrveli proti našim položajem. Takrat pa je iz naših strojnic zaregljalo in smrt jo neusmiljeno kosila med fašisti. V jurišu so Gubci pognali to golazen daleč v dolino.
Junaško srce partizana je premagalo jeklo in vesela pesem se je razlivala preko doline. Brigada je zapustila te položaje in krenila proti Jelenovem žlebu.
Dolga kolona se vije po cesti v mesečno noč. Borci so utrujeni in lačni, vendar glasovi harmonike dvigajo njihov truden korak. Zmaga nad sovragom jih navdaja s ponosom in prešernostjo. Na čelu koraka Cankarjeva, za njo pa Gubčeva brigada.
Nenadni rafali zasekajo v noč. Sovražna zaseda! Komandanti Milan in Dragan z ostrimi povelji razporejajo ediniee. Komandant bataljona Gubčeve brigade. Petar Brajovič v sijajnem manevru udari Italijanom v hrbet ter v kratki, a ostri borbi zasede najvišjo koto, razbije italijansko predhodnico in s tem odloči izid borbe. Vrh griča, okoli katerega je peljala cesta, je bil trdno v rokah bataljona, ki je med tem časom dobil pomoč ter v močnem milraljez-nem ognju užgal na sovražnika. Fašisti so dajali srdit odpor. Borba je divjala od skale do skale, sredi grmovja in gostega drevja. Tekom te začetne borbe so naše ediniee sklenile popoln obroč, medtem ko sovražniku ni uspelo niti pravilno razporediti svojih sil. Z bombami si naši borci krčijo pot in potiskajo sovražnika proti cesti, ki je že od obeh strani zaprta z našimi težkimi bre-dami. Izza skale laja sovražnikova težka breda. Guban se kot mačka priplazi v njeno bližino in zabriše kragujevačko bombo v. njeno ognjeno žrelo. Težka breda je naša! Goban jo obrne in neusmiljeno žge po fašistih. Malo bolj desno se Saša bori z italijanskim mitraljezcem. Puška proti mitraljezu! Fašist neutrudljivo kosi okoli sebe. Saša sklene: ,,Ta mora biti moj!“ Počasi se plazi in medtem odvija bombo, skoči naprej, jo vrže, toda zgreši. Fašist strelja, da Saši lasje vihrajo po zraku. Saša vrže še eno bombo in mitraljez utihne. S ponosom zgrabi Saša za lahko bredo in zavrisne.
razjahajo in ga poiščejo v skrivališču. Segel je za pas po nož in natančno preudaril, kako bo planil nad prvega in mu zarinil rezilo v goltanec; druga dva se preplašila, vtem pa bo on že pri konjih, enega zasede v skoku in odvihra preko stepe. Tako se je vživel v to misel, da je vzbočil hrbet kakor mačka in hrepeneče čakal plena.
Že so se čula kopita. Zamolklo so donela po suhi ravnini. Vedno bliže so prihajali. Tu so! Iztok je videl skozi majhno liso v grmovju blestečo opravo, zahotelo se mu je boja in komaj komaj da se ni dvignil ter zakričal nanje.
Jezdeci pa so v lahnem diru šli mimo. Cul je pogovor, razločil ime Hilbudi j, sicer pa ni razumel ničesar, ker so govorili grški. Počasi so se oddaljevali udarci kopit. Iztok se je oprezno in neslišno dvigal v grmu, tako dolgo, da je prirasla njegova kodrasta glava skozenj, kakor bi se dvigala sončnica, in se ozrla za odhajajočim bleskom konjenikov.
,,Ce zavijejo v hrib in dobe naše konje!“
Te misli se je prestrašil. Kakor kip je stal sredi grma in ni se mu rodila pametna misel. Ali polagoma se je umiril. Konjiki so krenili na desno k potoku. Napojili so konje, prebredli vodo in se spustili na drugem kraju v klanec. Iztok se ni ganil, dokler niso izginili v goščo.
(Dalje na 4. strani)

Naši borci vedno močneje potiskajo sovražnika na cesto in v nenadnem jurišu poženejo fašiste V divji beg. Preplašeni črnosrajčniki drvijo kar v gručah na cesto, kjer jih kosijo hahljajoče se težke brede. Kolikor jih ni obležalo na poti, poskačejo v divjem strahu v edino smer, ki jim je še preostala prosta — v prepad.
Po najveličastnejši zmagi, kar jih pomni zgodovina partizanskih borb na Slovenskem, se je Gubčeva napotila, v Podpresko pri Loškem potoku, kjer je bila nekaj dni na ipočitku. Brigada je imela nalogo, transportirati vse ranjence iz Tomšičeve, gercerjeve ter Cankarjeve brigade, kakor tudi svoje lastne v bolnico sredi Kočevskega Roga.
To je ITi 1 eden najtežavnejših pohodov, kar jih je kdaj koli izvršila brigada od njene ustanovitve pa do italijanskega razpada. — Borci, izčrpani vsled neprestanih borb od napadov na Ribnico pa do Jelenovega žleba, so omagovali. Brigada je nosila ranjence ves dan in vso noč. Nebo je bilo oblačno in zdaj pa zdaj je rosilo. Skozi vejevje je zažvižgal hladen spomladanski veter, da so kapljice padale z dreves in orosile' lica izmučenih partizanov. Kolona z ranjenci, ki so jih nosili od komandanta bataljona pa do poslednjega borca, se je pomikala ves čas skozi prostrane in temne kočevske gozdove. Vsakdo je nosil s seboj zaplenjeno municijo iz Jelenovega žleba, svoje orožje, zaboj s saržerji, večina pa še ranjenca na nosilih ali pa kar na hrbtu. Tako težko obloženi so se borci, ki so prenašali ranjence, od prevelike utrujenosti menjavali vsakih pet minut.
Glad se je vsesal v onemogla telesa borcev in ranjencev, žeja je zamorila poslednje moči in slabo oblečena in napol raztrgana brigada je zadrgetala ob najmanjšem pišu sredi mrzlih kočevskih 'host. Brez besed je drsela kolona, le kdaj pa kdaj je zmotil to tišino pridušen vzdih ranjenca, ki ga je obdajala temina meglene spomladne noči. Trudna misel je vrtala v možganih vseh in odganjala pomisleke ter dvome, če ne bo morda tam nekje v soteski zaregljala strojnica in odprla nove rane, zasekala nove bolesti in odgrinjala nove grobove. Zvestoba za vsako ceno, je bil odgovor tem miračnim slutnjam, zvestoba do poslednjega diha in ranjenci so zaupali tem neizrečenim besedam tovarišev borcev.
ANTON INGOLIČ:
NED POHORSKIM OGLARJI
Obširni zeleni pohorski gozdovi ne dajejo zaslužka samo drvarjem, žagarjem, splavarjem, marveč tudi oglarjem, če boste hodili križem po Pohorju, boste opazili tudi tu in tam kako oglenico ali kopo. Posebno v visokih planinah, od koder tež" ko spravljajo les, pridno žgo oglje, oziroma kuhajo, kakor pravijo. Saj oglje je pač laže spraviti po razdrapanih klancih v dolino k trgovcem, kot les.
V letošnjih počitnicah sem se ustavil na velikem kopišču, kjer sta stali dve kopi; iz ene se je kadilo, drugo pa sla dva moška šele delala. Ker je starejši videl, da me zanima njuno delo, je ljubeznivo odgovoril na moje vprašanje.
„Kuham za kmeta vrh planine. Njegovi so vsi ti gozdovi, kar vam jih obseže oko.“ Pokazal je daleč naokoli, kjer so se širili nepregledni smrekovi in bukovi gozdovi. „Ni lahko delo. že šest dni delava s sinom tole kopo, pa še ne bova gotova pred nedeljo. Bukve so nama drvarji sicer podrli, a razžagati sva si jih morala sama. Hlodi morajo biti dolgi po en meter. Zdaj je postavljena šele prva plast!"
Pristopil sem in si natančneje ogledal, kar sta že napravila.
menela, iz kope bi buknili plamen in v nekaj minutah spremenil oglje v pepel, če ne bi pazil. In vse delo bi bilo zaman."
,,Jaz sem pa mislil, da je treba kopo samo prižgati, potem pa se kuba sama!" sem dejal še bolj začuden.
,,Prav narobe je. šele zdaj se začne prava oglarjeva spretnost. Noč in dan je treba čuvati pri kopi. Lahko plamen izbruhne, lahko pa tudi ugasne. Da lahko vsak čas pregledam vso kopo, imam tale oder!"
Res, na drugi strani je bilo zabitih v zemljo nekaj visokih drogov, nanje so bili v višini kopinega vrha privezani drugi, ki so vodili na kopo.
,,Tule pa imam pripravljena drva, da jih zmečem v odprtino namesto zgorelih, tu pa zemljo, da hitro pokrijem dotično mesto. Ponoči spim kar v tejle kolibi!" Pokazal je na kolibo, napravljeno iz krajnikov, ki je stala na robu kopišča in za katero sem mislil, da ima v njej shra-
njeno orodje. ,,Ponoči moram večkrat s svetilko pregledati kopo, če je res vse v redu. Oglar mora bili pri kuhanju izredno pazljiv, sicer ne zasluži nič, ker mu lahko oglje zgori, ali pa bo, ko bo razdrl, imel še. polovico svežih drv. Saj imamo plačano od kilograma kuhanega oglja! Pa tudi paziti mora, da se mu ne zgodi, kakor se je staremu Jernejcu, Bog mu daj nebesa!"
,,Kako je bilo z njim?" sem povprašal in prisedel na kup drv, kamor je sedel že prej oglar in si tlačil pipo.
..Bilo je neke nedelje, že deset dni je kuhal visoko v planini, žive duše ni bilo k njemu. Bilo je vse v redu, pa je skočil v dolino, da si kupi kruha, moke in drugega. Pri ( tem se ga je malo navlekel. Ni čuda, deset dni ni pil drugega kakor vodo. Ko se je vrnil, je truden legel in zaspal. Zbudilo ga je glasno prasketanje. Plane pokonci in s strahom opazi, kako sikajo iz kope ognjeni zublji. Hitro spleza po lestvi na oder
in začne metati v ognjeno žrelo zemljo, da bi pogasil ogenj. A tedaj se ugrezne pod njim in pade naravnost v kopo, v sredo ognja. Ko so prihiteli čez nekaj ur sosedje, ki so opazili nenavadno visok plamen, so našli namesto oglja velik kup pepela in v njem zoglenelega in ožganega Jernejca."
Oglar je utihnil in se v mislih pomudil pri svojem znancu. Gozd okoli naju je pel svojo nerazumljivo in skrivnostno pesem.
,,Kako dolgo pa kuhate eno kopo?" ga zmotim v njegovih mislih.
,,Navadno štirinajst dni. Potem jo razderemo. Ko jo odpremo, je les v njej prav takšen, kakor ga vidite zdaj, drva stoje pokonci, seveda so zoglenela. A ko so nekaj časa na zraku, razpadejo v majhne kose. A še zdaj ni nevarnosti konec; čeprav oglje polivamo z vodo, se še vedno lahko vname. Ko se ohladi, ga spravimo v vreče in stehtamo, šele zdaj je naše delo pri koncu, in šele zdaj vidimo, koliko smo zaslužili!"
Ker ga je klical sin, sem se poslovil in zamišljen nadaljeval svojo pot.
Ko sem se nekaj dni pozneje preoblačil, sem se nehote spomnil oglarjev, živečih visoko v planinah, v samoti in pomanjkanju, lepo zlikane /rajce nisem bil več tako vesel kot prej.	(Odlomek)
Od daleč so se čule trombe.
O^LEPINHBai
Na sredi kope so stali trije visoki drogovi, ki so bili oddaljeni vsaksebi kakih trideset centimetrov, okoli njih pa so bila pokonci postavljena enako dolga bukova drva, lepo v krogu in tesno druga pri drugi. Premer prve plasti je znašal kakih pet metrov. Nekoliko stran sta imela velik kup hlodov, ki jih bosta še lužila v kopo.
„Tako, zdaj pa pride druga vrsta!" je dejal oglar in velel sinu, naj začne postavljati drugo vrsto in naj pazi, da ne bo zdrknilo med drogove kako drvo in zamašilo luknjo, ki mora segati od vrha do tal.
,,Na drugo vrsto pa pride glava. Tisti les bo zložen leže. Ko bo glava gotova, bova obložila kopo s smrekovimi vejami.Nato pa pride nanjo prst. To je zelo zamudno delo, prsti mora biti do dva pednja na debelo, kopa pa je visoka približno pet metrov, spodaj pa meri v obsegu petnajst! Šele tedaj je gotova in še' le zdaj lahko začnemo kuhati!"
,,A kje zakurite, če ie pokrita z zemljo," sem se začudil.
Oglar, bil je že star in vajen takšnih vprašanj, me je poučil:
„Vidite, tamkaj na vrhu med onimi tremi drogovi, ki edini gledajo iz kope, ostane za klobuk velika odprtina, ki sega kot dimnik do tal. Zaradi tega sem rekel prej Nacetu, naj pazi, da je ne bo zadelal z drvmi. Tam zgoraj začnem kuriti. Postavim si lestev na kopo in znosim na vrh trsk in suhih drv. Najprej zakurim zunaj pri luknji; ko se je napravil ogenj, pa ga zmečem v luknjo. Ogenj pade seveda na dno. Zdaj nalagam nanj tako dolgo, dokler m ves dimnik poln gorečih drv. Ko tako pride ogenj do vrha, zadelam luknjo z zemljo in splezam s kope. Ogenj v vsej dolžini luknje kmalu ugasne, ker nima dovolj zraka, zložen les pa začne tleti na vrhu, potem pa od zgoraj navzdol."
,,Kako, saj nima zraka, č® je za' mašena zgornja odprtina?" sem nejeverno skimaval z glavo.
,,Le poglejte, pa boste videli!"
Odpeljal me je k drugi kopi, kjer se jo oglje že kuhalo. Iz kope se je dvigal tu pa tam rahel dim.
„To sem prižgal pred tednom. Vidite, kako uhaja dim skozi zemljo in skozi njo prihaja tudi potreben zrak. Sicer pa napravim s palico luknje v zemljo. A preveč jih »e sme biti, ker bi prišlo preveč zraka, drva bi vzpla-
Lahko bi bil pozval sedaj tovariša, da bi se vrnili do konj in šli naglo domov javit, da bizantinska vojska ni daleč. Toda Iztoka je gnalo naprej. Morda za onim hribom tabori Hilbudij! Preštet bo njegove vrste, se vrnil in naznanil važno vest o vojski.
Vil se je kakor mačka in gnal dalje po najvišji travi, se skrival za grmičevje, se splazil po vseh štirih, pa spet bežal, kadar je bil dosti v zavetju.
Sonce je tonilo, ko je stal pred gričem ^— izmučen in truden, da so se mu tresle mišice na stegnih.
Če sta tovariša prišla?
Zaskovikal je.
Oglasilo se je prav blizu na desni in levi strani. Plezali so neslišno po strmi rebri in, še preden je izginilo sonce, so bili vrh griča. Poslušajo. Vse tiho. Nekaj ptičev se je splašilo z vej, daleč nekje je zakrun-cal divji prašič-
Uležejo se na zemljo in nastavijo uho na prst.
„Topot! Topot! Kopita!"
Vsi hkrati so izgovorili.
Iztok vstane in spleza za drevo.
,,Donava!"
Vzklikne skoraj glasno.
Pred seboj je videl prostrano ravnino. Oklepal jo je v soncu žareč okvir — široka reka. Tam za ognjenim okvirom, prav na mestu, kjer je ležala čez vodo dolga črna proga — most —, se je dvigal iz temne lise dim.
Tovariša sta se razveselila; kakor divja mačka sta se oglasila in začudila.
Iztok se je oziral, od kod klopotanje kopit. Še enkrat so se vneli sončni žarki in žareča ploskev je izginila. Prav takrat je tudi Iztok zapazil troje lučk, ki so se bližale hribu. V silnem skoku so se vračali jezdeci poizvedovalni in se drevili krog hribca v ravnino, da bi čim-prej dospeli v tabor.
Iztok je vesel in srečen zlezel z drevesa.
,,Če so konjiki ovohali naše gradišče?
„Strašno gonijo! Važna poročila neso. Vrnimo se!"
,,Počakajmo še in odpočijmo se
nekoliko! Mesec vzide. Rado nam privede konje naproti, morda še kaj čujemo in vidimo."
Mladci so legli v mah, vgriznili v kose ovčjega sira, si poiskali sladkih koreninic in tiho govorili junaške besede.
Naglo je legal mrak na zemljo.
Na vzhodu se je že dvigal mesec, še ves bled. Njegovo prepalo lice se je še balo sončnih žarkov, ki so jemali v rdečih plamenih slovo po nebu. Topot konj je že zdavnaj obmolknil.
,,Pojdimo! Svarim je naročil, da se vrnemo z nočjo," sta silila mladca.
Iztok pa ifi hotel. Z mladeniško svojeglavnostjo se je veselil, da zapoveduje — prvikrat v življenju. Zato se bi zmenil za očetovo naročilo. Hrepenel je po slavi in še važnejših novic bi bil rad prinesel v tabor.
„Ne gremo še. Če pride Rado s konji, počakajte me, jaz na pojez-dim za onimi tremi prav do mosta."
Tovariša sta osupnila.
,,Pomisli, Rizantinec ga straži! Ujamejo te."
Iztok se je na glas zasmejal, da sla se tovariša plašno ozrla.
,,Morana ti prizanesi! Iztok, ne tvegaj! Stribog naj popihne tvoj prešerni smeh Hilhudiju na uho! Besi naj dvignejo volkodlake v šumi, pa nam zaskočijo pot in nas zvodijo!"
Tovariš, ki je tako govoril, je nehote segel z roko za vrat, kamor mu je bila obesila mati tri mogočne merjaščeve okle, da bi ga čuvali pred uroki in besi.
Iztok se je prevalil vznak in na licu je obsvetila medla mesečina smeh, poln dvoma. ,,Morana — besi — volkodlaki —“ so šepetale ustnice. Da bi mu ti mogli škodovati? Vera očetov... pa vendar ... Zakaj se jih ne hoji Hilbudij?... Zaklopi! je oči, na čelo si je položil sklenjene roke in molil z vročim vzdihom k Svetovitu; naj ga potolaži on, ki hkrati zre na vse štiri vetrove, ki vidi v temni noči in gleda v jasno sonce, pa se mu ne skalijo oči...
,,Tra-tra-tra!“
Vsi trije planejo na noge.
Vnovič: ,,Tri-tra-tri-tra..."
Iztok je bil v trenutku vrhu drevesa. Napenjal je sokolje oči, zapičil jih je v črno liso za Donavo, kjer je prej videl dim. Mesec je razžaril okolico. Zazrl je v motni luči, da se vsipljejo z onega vzvišenega prostora svetlikajoče se lučke. Vedno več — proti reki se zibljejo.
,,Hilbudij prihaja z vojsko!"
Iztok je planil z drevesa, v divjem teku so se zapodili po bregu in skakoma bežali naravnost proti griču, kjer so bili konji.
„Da bi prišel Rado!" je siknil Iztok in se pognal čez grm.
,,Čuj, volk je zatulil!"
,,Rado prihaja. Blizu je že! Hitro proti njemu!"
Vsi trije so se drevili s podvojeno silo v smeri, od koder so čuli volčje tuljenje. Oglasil se je zdaj pa zdaj kdo izmed njih, volk se jim je odzival, bliže in bliže so prihajali drug drugemu. Kmalu so začuti hrzanje konj in šum trave. Oddihali so se in šli korakoma. Od daleč so že videli čene sence, ki so se hitro gugale po ravnini.
Iztok se je ustavil.
,,Tovariši! Ne skušajte se z mojim konjem! Veste, da je najboljši, kar jih je v taboru. Do jutra lahko prijezdite v gradišče, jaz pa moram biti prej tam, da se hitro dvignejo bojevniki in grema nad Hilbudija!"
Komaj jim je to sporočil, že so zahrzali konji tik pred njimi. Iztok je planil kakor ptica na svojega vranca. Ta se je vzpel in obrnil na zadnjih nogah, ko je začutil gospodarjevo roko na brzdah. Zavihrala je griva in kakor misel sta zletela preko poljan. Nekaj krati je konjič ponehaval v skoku, kakor bi vpraševal, čemu ta pogon. Ali Iztok go jo stisnil s koleni, dft je globoko zahropel, povodci so se nategnili in tedaj je žival razumela, da ta ježa ni šaia, da je treba planiti na življenje in smrt. —
Kakor bi pal iz oblaka, je treščil Iztok na sredo Svarunovega taborišča.
,,Hilbudij! Hilbudij prihaja!"
Divje je zakričal, vsi Šotori so se prebudili, završalo in zašumelo je med vojščaki, rogovi so zatrobili. Iztokov vranec pa je zatrepetal in se s krčevitimi utripi zgrudil ob ognju; iz nozdrvi mu je brizgnila vroča kri.
(Pod svobodnim soncem, odlomek)
Psinja ves. Sorodnikom in mnogoštevilnim prijateljem in znancem, ki so dne 22. novembra iskreno in odkrito čestitali tov. Floriju Lapu-šu iz Psinje vesi in njegovi ženi. Mariji k 25. obletnici njune poroke, se pridružuje tudi ,,Slovenski vestnik". Tov. Lapušu, čevljarju in malemu posestniku je življenje izpolnjeno z delom, z delom zase in svojo družino, v nič manjši meri pa z delom za svoje ljudstvo. Sadovi njegovega dela segajo daleč preko mej njegove domače vasi. Kot malo komu je njemu vodilo od rane mladosti: Dolžan ni samo, kar veleva mu stan, kar more, to mož je storiti dolžan. Komaj se je vrnil po prvi svetovni vojni iz ruskega ujetništva,, ga vidimo v prvih vrstah pro-svetagev v domači vasi v globoki zavesti, da je izobrazba sila, ki je hrbtenica malega naroda, še več, svoboden duh in svobodno prepričanje more imeti le gospodarsko neodvisno ljudstvo. Zato se je tov. Lapuš oprijel z vso požrtvovalnostjo in razumevanjem zadružnega dela. Najprej v domači zadrugi in preko nje v Zadružni zvezi. Na neštetih gospodarskih, prosvetnih in političnih se-slankih v Celovcu pred in po vojni je zastavil svojo preudarno in vplivno besedo in besedam so vedno sledila tudi dejanja.
Med drugo svetovno vojno so se hoteli fašistični nasilneži znebiti tudi tov. Lapuša in njegove družine. Pregnali so ga iz domačije, ker jim je bil njegov značajni lik v napotje. Po vrnitvi iz izseljenstva spet ni mislil samo nase, temveč je z vso ljubeznijo poprijel za delo v slovenskem narodnem življenju. Svoje bogate izkušnje zastavlja tudi danes kot predsednik Zveze slovenskih zadrug in kot član Izvršnega odbora Demokratične fronte delovnega ljudstva v borbi za ohranitev, utrditev in napredek slovenskega ljudstva na Koroškem.
Zaradi tega združujemo naše čestitke z iskreno željo naj bo jubilantoma naklonjenih še mnogo, mnogo srečnih let, tov Lapušu pa obilo uspeha pri njegovem plodo-nosnem delu v korist slovenske skupnosti.
Železna Kapla—Lobnik. V železni Kapli sta dve občini in sicer občina Železna Kapla in Bela. K obči-
ni Bela spadajo skoraj vse grape. Te so: Remšenik, Bela sama, Lepena, Obirska, Korte in od Osenikove žage naprej tudi Lobnik. Vsak človek, ne samo domačin Kaplčan, temveč tudi vsak tujec mora, če si ogleda Kaplo, ugotoviti, da tukaj nekaj ni v redu. Kapla sama, ki šteje nad 1300 prebivalcev, ima od železniške postaje pa do gradu grofa Tli ir-na približno 2 km asfaltirano cesto. Vsekakor je to napredek za železno Kaplo, kateremu se čudi marsikdo. če na greš od železniške postaje po asfaltirani cesti do glavnega trga in tik ob konzumu zaviješ v Lobnik, potem pa se moraš ustaviti in se spet začudiš, ali je mogoče: samo 300 m od asfaltirane ceste v Lobnik, pa že stojiš na blatni cesti, katere se še psi izogibajo in 'šče-jo stranske poti. In to naj bo ,,cesta" v Lobnik. Domačin je primoran, da se še nekako znajde, ker je to edina pot za domačine v železno Kaplo in domov. Kljub temu, da je la pot na zemljevidu označena kot ,,cesta", se mora tujec vprašati, če res pelje takšna cesta v Lobnik.
Da, tako je! Do danes je Občina oziroma so občinski.odborniki še zelo malo napravili in niso prišli od besed k dejanjem. Mnogo so že govorili o tem, da bodo cesto v Lobnik popravili. Bile so lepe besede in bučne obljube pred volitvami, da so lažje lovili glasove. Lobničani ugotavljamo to zanemarjenost iz dveh pogledov. Ali sedanjega stanja ceste v Lobnik sploh ne poznajo, ali se pa tisti, ki so po zadnjih volitvah prevzeli dolžnosti, sploh ne zavedajo, da je poprava ceste za Lobni-čane življenjskega pomena. Mogoče pa niso v stanu, da bi se pri višjih instancah uveljavili, ko se izgovarjajo, da občina nima denarja. Zakaj pa je bil denar za popravo cest v Belo in Obirskc? če ni bilo denarja, kako so cesto popravili? O kakšnem prostovoljnem delu gotovo ni bilo govora. Denar je torej bil in ceste so popravljene. Popravili so jih seveda zaradi tega, ker po teh cestah danes prevažajo les grofa Thurna in tovarne v Rebrci. Lobnik in les, ki raste na tej zemlji, pa je do danes še v rokah ljudi, ki sami obdelujejo zemljo, ki sami sekajo ies in ki ga tudi sami vozijo v Železno Kaplo. In zaradi tega odgovorni po vsej verjetnosti smatrajo, da
ni potrebno, da bi popravili cesto, ali pa je občina mnenja, da naj jo Lobničani sami popravijo. Nadalje, če je bil denar, da so od železniške postaje pa do gradu grofa Thurna cesto asfaltirali, potem smo Lobničani še bolj upravičeni, da zahtevamo od občine popravo naše ceste.
Kdo trni zaradi teh nevzdržnih razmer? Vsi, ki to cesto uporabljajo, prav posebno pa še kmetje, ko morajo po zimi prevažati les, ki so ga prodali in ki ga prodajajo vsako zimo, da morejo sploh še obstojati. Kdor pa pozna prevoz lesa po Lobniku v železno Kaplo, mora potrditi, da so vozniki večkrat v smrtni nevarnosti. Tu ne trpi samo človek, temveč tudi živina, ki je večkrat na kolenih kakor na nogah. Težje bo izravnati naravno strmino a z lahkoto bi se dalo odstraniti kamenje, ki ovira ravno pot. Večkrat je pot v Lobnik podobna hudourniku, ker mnogokrat zamenjaš pot s potokom, posebno v jeseni in spomladi.
Dolžnost vseh občinskih odbornikov je, da se za cesto vsaj enkrat pobrigajo. Sedaj, je čas, da bi izvedli predpriprave, če je imela občina denar za popravo ostalih cest, potem ga bo dobila tudi za to, ker je potreba nujna. Odveč bi bilo navajati še druge primere. Pričakujemo in zahtevamo, da bo občina storila svojo dolžnost, da bomo imeli enkrat pošteno cesto. Zahtevamo pa tudi, da se pobriga za izdatna sredstva iz javnih fondov, ker tudi mi moramo plačevati davke.
Reka pri gt. Jakobu. V nedeljo, 19. novembra, smo pokopali na št. jakobskem pokopališču Mučičevega očeta, Simona Ledererja. Mačičev oče je bil kmet, ki je z ljubeznijo in skrbno gospodaril na svojem posestvu in skrbel za svojo številno družino, ženo in osem otrok. Eden izmed sinov je padel v vojni. Njegovo družinsko življenje je bilo vzorno in je potekalo v najlepšem soglasju in je s svojo ženo svoje otroke lepo vzgojil. Na njegovi zadnji poti ga je spremljala velika množica ljudi. Mir mu in pokoj, preostalim pa naše sožalje!
Hodiše. Pri nas se pred letošnjo zimo kar po vrsti ženijo. Začel je mladi Erbočnik z Gore in sledili so mu kar štirje pari. Nazadnje se je
V A B I L a
Slovensko prosvetno društvo ,,Gorjanci" v Kotmari vesi bo priredilo v soboto, dne 25. novembra 1950, ob 20. uri, pri Plajerju dve veseli igri. Nastopil bo tudi mešani pevski zbor. Prijatelji zdrave zabave pridite polnoštevilno!
,	Odbor
oženil Pibrov gtefi, ki si je izbral svojo ženo v znani Falančnikovi družim in sicer hčerko Štefko. Oba sta naša pevca in prosvetna delavca. Zato so poročno slavje prav posebno povzdignili pevci Slovenskega prosvetnega društva ,,Zvezda", ki so prepevali prav lepo v. gostoljubni Falančnikovi hiši, kjer so prav po domače obhajali svatovščino. Istočasno sta praznovala svojo srebrno poroko Falančnikov oče in mati. čestitamo in upamo, da bosta mlada m^voporočenca tudi v bodoče ohranila zvestobo in delavnost v doma-čeM prosvetnem društvu!
Borovlje
Puškarji so letos zelo zaposleni in prav zadnji čas slišimo, da bodo precej pušk izvažali. Država bo s tem dobila dragocene devize iz inozemstva. Tako na primer je večje naročilo za Ameriko, če bo mogoče spraviti za iste potrebni material skupaj. Tudi Portugalska je naročila precej pušk, za katere bomo menda uvažali kavo. Prav tako.
Puškarska zadruga, pri kateri je zaposlenih več kol 100 puškarjev, je letos napravila izlet v Podjuno. Ob tej priložnosti so bili odlikovani delavci, ki so mnogo let zaposleni pri podjetju. Eden od njih je obhajal svoj 50 letni jubilej, štirje so ž'1 iO let zaposleni in precej jih je, ki imajo 25 službenih let. V znak zvestobe je podjetje nekaterim podarilo lepe ure ali pa nekaj v gotovini.
V strokovni šoli za puškarstvo v Borovljah je letos 72 učencev, gola obstoji že preko 70 let in je letos število učencev najvišje, golo so povečali in so kljub temu zasedeni vsi prostori. —
Tudi pri žični tovarni, ali kakor jo sedaj imenujejo ,,Kestag“ se obratuje dobro. Z novimi stroji proizvajajo precej več blaga kot v prejšnjih letih. Posebno močno zaposlen je oddelek za žeblje, ki jih izvažajo v inozemstvo. Velik del jih izvažajo preko morja in preko oceana. Tudi ta izvoz bo nesel devize, ki jih potrebujemo.
Vladimir Nazor:	*
POKOJNINA
3ametača Jožine
Ob mojem prihodu so se zdrznili in zmedli. Vsi so skočili na noge, razen J ožine. Ženska je planila kakor zver, pripravljena na skok in beg; debeluhar se je. namrdnil. Enooki pa je zinil in me ddbelo pogledal s svojim edinim očesom. Pri priči se je znašel: z roko je pomiril žensko, s pogledom debeluharja in pohitel k meni.
— Gospod! Dobrodošli! Vidite, vse se je zgodilo, kakor sem vam bil rekel. .1 ožina je tu. In jaz tudi. Reven starček sem, toda mož beseda. To vam bo potrdil tudi gospodar Ju-rek, ki je vzel tole smetišče v zakup,
__ je dejal in pokazal na debelu-
harja. — Midva se že dolgo poznava.' To pot me že vtretje sprejema med svoje osebje. Od časa ho časa pridem k njemu, da se nadiham malce svobodnega zraka. In vidite, ni zavrnil tudi J ožine, zaradi katerega ste v takih skrbeh. Jožina, pridi bliže!
Stari pometač Pa je bil že zraven mene. Molče me je gledal in njegove žalostne oM so postale prav take kakor takrat, ko sva skupaj skrbela za sirotka gtefeka na Med-vedščaku. Videl sem, da me je spoznal, da se spominja tega in onega. Z roko sem segel v žep, a postal je ves mračen, prestregel mojo kretnjo in dejal:
— Ne gospod, nočem. Nisem še berač.
— Vem. Toda nekaj sem ti prinesel, — sem dejal, potegnil iz žepa njegovo staro pipico in mu jo pokazal.
Ho! — je vzkliknil ves blazen.
Tudi tobaka sem mu dal in počakal, da je natlačil pipico. Prižgal sem žveplenko.
— Ho! Ho! je godrnjal, oči pa so se mu smejale. Starček je nekam oživel; ni se več odmaknil od mene.
Led je bil prebit. Tudi gospodar Jurek me ni več tako postrani gle-
dal. Enookemu se je zopet razvezal jezik:
— Dobrovnik starčkov in sirot, dovolite, da vam predstavim tole žensko. Pametna je, čeprav ji včasih kaj udari v glavo, ker ima slabe živce. To je desna roka gospodarja Jureka; noge ga težko nosijo, zato pa ona teka zanj; delavce išče, po večini otroke; nadzira razporejanje gradiva; k trgovcem odhaja in v tovarne, da proda na enem mestu železje, na drugem cunje, pločevino, lepenko. In kako zalo je napravljena! Sama si kroji in šiva; vse, kar zavržejo mestne gospe in pride semkaj do nas, porabi. Včasih najde [udi košček ličila. Kadar vse na sebi popolnoma uredi, je prava dama. Ne kličemo je več Karolina, ampak Svetska dama. Eh, ko bi jo videli nekdaj, takrat, ko je bila glavna atrakcija Kožarske ulice, pa so fantje iz mesta letali k njej kakor čebele na med!
— Kaj ste bili pa vi prej? — sem ga vprašal.
— Zasebni uradnik, trgovski me« šetar, naplačevalee, strežaj, razna-šalec časopisov, potem pa — na mojo nesrečo, ker sem takrat ostal brez desnega očesa — sem bil...
ge je hotel govoriti o sebi, toda z
vedno večjo bahavostjo v glasu, ko ga je Svetska dama prekinila. Raženj je bila snela z ognja, položila prašička na kos pločevine in ga z nožem razrezala.
— Fertig! Prosim, gospodje!
In vsi trije so planili k njej. Pometač je s pipcem, ki ga je našel na smetišču, zašilil paličico in jo zabodel v kos pečenke.
— Stoj, Jožina! — sem zavpil. — Ne jej mesa crknjenega prašička!
Stari pometač je odrevenel, odprl usta in ni več gledal v pečenko, ampak mene; Enooki in gospodar Jurek se nista zmenila za to, toda Karolina je zardela, stisnila pesti, zakrivila usta in vzrojila:
— Kaj? Jaz sem prašička pregledala, odrezala, kar ni bilo dobro in ga očistila. Kdo pa ste in kaj iščete tukaj? Sit in dobro oblečen ste, pa nadlegujete lačne, pregledujete grižljaj, k> jim ga niste dali. Dobrotnik ! Jožin zaščitnik! He, poznam take ljudi! Na dnu srca nas prezirate. Kaj smo mi za vas? Gnoj in človeški odpadki, ki jih meče mesto sem na svoje smetišče. In še tu nam ne daste miru.
— Otroke vabite sem in onemogle starčke, da bi delali za vas, — sem ji dejal.
Državni proračun za kmetijstvo ni v znamenju pripravljenosti za pomoč kmečkemu ljudstvu
Ministrstvo za kmetijstvo in gozdarstvo bo po proračunu, ki ga je predložil državnemu zboru za leto 1951 finančni minister dr. Margare-tha, imelo na razpolago za pomoč in podpore kmetijstvu naslednje vsote:
56 milijonov za regulacijska dela, 60 milijonov za gozdarstvo (od tega 35 milijonov za zagradnje hudournikov in gradnje v obrambo pred plazovi), 25 milijonov za gnojišča in gnojnične jame, za elektrifikacijo, za opremo kmetijstva s stroji, napravo potov in podobno. Nadaljnjih 5 milijonov je namenjenih izenačenju prevoznih stroškov gorskim kmetom, 12 milijonov za naseljevanje po doslej neobdelanih zemljiščih, 7 milijonov za utrditev posestev (Be-sitzfestigungsmittel), 23 milijonov za živinorejo in mlekarstvo, 2.75 milijona za zboljšanje planin in paš' nikov, 7 milijonov za poljedelstvo in pridelovanje krme. Gozdnim delavcem bo za gradnjo stanovanj dodeljenih 14 milijonov šilingov; kmetijskim in goznim zveznim zavodom pa je namenjena dotacija 45.5 milijona šilingov.
Skupna vsota znaša torej 257.25 milijona šilingov. Celotna postavka „Kmetijstvo in gozdarstvo" v proračunu pa znaša 319.4 milijona šilingov. Iz tega sledi, da po proračunu
Pomočniki kmeta v boju proti koloradskemu hrošču
V	državah, ki se že leta borijo proti uničevalcu krompirišč — koloradskemu hrošču —, so strokovnjaki in praktiki prišli do ugotovitve, da so fazani, jerebice in prepelice nevarni nasprotniki koloradskega hrošča- Ugotovili so, da se te ptice skoraj izključno hranijo s semeni poljskega plevela in z drobnimi poljskimi škodljivci — žuželkami. Ker so fazani in jerebice zelo požrešni, je prav za prav njihova pomoč kmetu in za povečanje ljudske prehrane zelo pomembna. Po poročilu nekega nemškega lovskega časopisa so našli v golši jerebice, ki so jo pri košnji usmrtili, nič manj kot 80 koloradskih hroščev.
V	Franciji, Nemčiji, Sloveniji in Madžarski so zaradi gornjih dognanj pričeli te tri vrste ptic posebno gojiti. Nižjeavstrijska deželna vlada je tudi odredila popolno zaščito jerebic, kar se pravi, da je jerebice kot lovske ptice prepovedano streljati.
znaša perzonalna potrošnja ministrstva za kmetijstvo in gozdarstvo mesečno več kut 5 milijonov šilingov.
Bežen pregled teh postavk sam pove, da tudi v letu 1951 vlada ne bo pomagala kmetijstvu tam, kjer je izdatna pomoč najbolj potrebna:
pri dvigu donosnosti kmečkih go-
(Teorija
Splošno mnenje je, in to poudarja tudi običajna vsakdanja šolska znanost, da detelji in lucerni ne smemo gnojiti z gnojnico in dušičnimi umetnimi gnojili, ker vse me-tuljnice in stročnice dobivajo dušik potom posebnih koreninskih bakterij iz zraka.
Te dni sem bil pri sicer naprednemu posestniku Kurniku v Goreče-vesi, ter se zanimal, kaj delajo zdaj, ko že vsepovsod leži sneg in ni mogoče več tako na polje in v gozd kot prej. ,,Gnojnico razvažamo". ,,Kam pa"? povzamem. ,,Na travnike in na lucerno," mi odgovorijo.
Ko nato obrazložim, da je uspeh gnojnice, razvožene sedaj po snegu, le polovičen ali še to ne, mi odvr-
spodarstev potom podpor k nakupu semenja visokoproduktivnih sort in umetnih gnojil, za tekočo gospodarsko pospeševalno službo na vasi in za pocenitev kmečkega dela.
Zakaj imamo Kmetijsko ministrstvo in zakaj Kmetijske zbornice? Ge merodajni v njih ne vidijo svoje naloge v tem, da bi poskrbeli za izdatno pomoč malim in srednjim kmetom, potem bi bil skrajni čas, jih zamenjati z ljudmi, ki ne poznajo samo današnje kmečke težave, temveč ki so pripravljeni napraviti vse, da se jim iz teh težav pomaga.
in praksa)
nejo, da so pač jame polne. V takem primeru je odpomoč seveda težka. Kjer imajo kompostni kup, v zimskem času dajejo gnojnico lahko in z uspehom tudi na tega.
Ko pa sem odločno odsvetoval, da bi dali gnojnico tudi na lucerno, je ugovarjala vsa družina s staro materjo vred. Gnojnica da baje silno poživi rast, da je z gnojnico namočena lucerna kar za dve pedi višja itd. — Kako je to razumeti in kaj je na stvari?
Ni izključno, da posebni dodatek dušika v obliki gnojnice k lucerni enkratno znatno zboljša tudi rast. Toda upoštevati je treba, da gnojnica in dušik sploh istočasno še mnogo bolj pospeši rast raznih plevelnih
Uvoz koruze zmanjšan za 50 odstotkov
Uvoz koruze v Avstrijo je zmanjšan za 50 odstotkov. Kmetijsko ministrstvo in kmetijske zbornice se sicer trudijo, da bi dosegle zvišanje uvoza koruze in s tem odpomogle silnemu pomanjkanju krmil za pitanje svinj, vendar je po mnenju merodajnih krogov dvomljivo, če bo v zvezi z mednarodno situacijo zvišanje uvoza koruze mogoče.
Kako usodne so za domače kmetijstvo in celotno prehrano posledic ce pomanjkanja krmil, kaže dejstvo, da stojijo domači prašičjerejci z do polovice pitanimi prašiči tukaj, katere navzlic glavni §ezoni ne morejo postaviti na trg. Posledica tega je, da pitajo z domačim žitom, ja ce-1 lo s krušnim.
Če se sedaj obdolžuje kmete, da sabotirajo oddajo krušnega žita, potem je to pristranost, kajti glavno krivdo za to nosi oblast s svojo ne-načrtnostjo, ki je povzročila nastali položaj.
trav, ki so za lucerno pravi strup, in raznih zelišč, ki tudi pomagajo s svoje strani lucerno dušiti. Samo če je lucernišče že večletno in ga mislimo skoraj preorati, bi kazalo navoziti nanj gnojnice. V tem primeru ne škoduje, če se razbohotijo na račun lucerne trave in zelišča: saj bomo itak kmalu vse skupaj preorali.
Nekaj pa bi vam sicer le še zaupal. Da se je lucerna po gnojnici pri Kurniku tako močno poživila, ni toliko pripisovati gnojničnemu dušiku, marveč kaliju, katerega rabijo detelje in lucerna posebno obilno in katerega je tudi v gnojnici obilno. Vsekakor pa je vedno bolje, dati gnojnico, če jo moramo na vsak način že zdaj pozimi izvažati, na travnike kot k lucerni. Lucerni dajmo raje vsako drugo leto približno 600 kg tomaževe žlindre in vsako leto 200 do 300 kg kalijeve soli na 1 ha, pa s tem ne bomo tvegali nevarnosti, da bi pospeševali rast trav, ki bi kaj kmalu začele dušiti lucerno. S lem umetnim gnojenjem bi edino močno okrepili lucerno, ki bi nam dala znatno več pridelka in bi nam ostala par let dalj pri dobri rasti in pri življenju. Umetni (ne naravni) dušik v obliki apnenega amonijevega solitra pa bi po priporočilu avstrijskega poljedelskega veščaka inž-Hauer-ja dali eventuelno lucerni le v primeru povsem nove zasetve oz. nove uvedbe za pospešitev rasti v prvi razvojni dobi. Dali bi v tem primeru kakih 100 do 150 kg solitra na 1 ha.
Vernik
RAZPIS
Pokrajinski odbor Slovenske kmečke zveze priredi v času od 11. do 13. decembra 1950 pri Vazarju v Spodnjih Vinarah pri §t. Vidu v Podjuni
Tridnevni sadjarski tečaj
Tečaj je namenjen za praktično in teoretično izvežbanje kmečkih fantov in mladih gospodarjev iz Podjune v najvažnejših vprašanjih sadjarstva, kakor:
Izbira lege, zemlje in sort pri ureditvi sadovnjaka, sajenje in gnojenje sadnega drevja, rez in vzgoja krone,
redčenje, čiščenje in snaženje sadovnjakov.
Pričetek tečaja je v ponedeljek, 11. decembra ob 9. uri. Za prenočišče in prehrano tečajnikov iz oddaljenejših krajev je preskrbljeno. Nadaljevanje tečaja bo v januarju (pomlajevanje in škropljenje) in na spoindad (cepljenje in precepljanje).
Vse interesente opozarjamo, da svojo udeležbo prijavijo sekretariatu Slovenske kmečke zveze v Celovcu, 8. Maistrasse 47
najpozneje do 1. decembra t. I.
Gnojnico in dušična umetna gnojila na lucerno?

§e bolj se je razvnela.
— Otroke? Saj njihove matere so presrečne, da jim otroci zaslužijo kak dinarček; vi jim ga ne bi dali. In tale Jožina! Poglejte ga: za nobeno rabo ni več; miru je potreben in nege. čudim se gospodarju, da se je dogovarjal s tem Enookim in ga pripeljal sem. Pokojnina! Hm, prazna beseda...
— Molči! Nobene besede več! — je zaklical Jurek, ko je nehal žvečiti pečenko, in zopet uprl vame svoje drobne lokave oči.
— Ogleduh! Detektiv! — je na vse grlo zavpila name Karolina; Enooki pa je skočil, jo usekal z roko čez obraz; obmolknila je, sedla na tla in histerično zajokala, podrhtevajoč po vsem telesu.
Enooki se je začel sukati okoli mene:	.
— Gospod, ne zamerite. Dobra in pridna je tale ženska, toda včasih ima take napade; kmalu bo kakor jagnje. Gospodar bo prinesel iz bajte malo vina? Rad bi proslavil mojo vrnitev. Prašiček je pa sijajen, ali ne, Jožina? Gospod, nič ne skrbite radi naših želodcev; železni so.
Marsikaj mi je bilo že jasno; pometaču sem dejal, naj se dvigne in
stopi za menoj. Gospodar Jurek je takoj pretrgal svoj molk. Dejal mi je, da nista za Jožino ne ubožnica, ne tista oddaljena vas Verbok, kjer ga bodo sedaj vsi, pa tudi nečak, mogoče kar grdo sprejeli. Tukaj naj ostane starec, pri njem; saj se je že privadil. Le to bi bilo dobro, če bi jaz posredoval, da pride Jožina čim prej do svoje pokojnine.
— Da, — sem dejal, da vam bo urejal smeti, spal na slami v vlažni koči in jedel odpadke z mestne tržnice in trohnobo crknjenih živali, njegova pokojnina pa v vaš žep. Jožina, greva!
Toda gospodar in Enooki sta se temu uprla; vedno predrznejša sta postajala:
— Kdo pa ste? S kakšno pravico? Ne moremo ga prepustiti komur koli. Tu živimo kakor v lastni hiši-
Nisem popustil; vedno ostreje smo se prepirali, na lepem pa je nekdo planil med nas. Prikazal se je deček in sporočil: ,,Policija! Preiskava!" Gospodar Jurek je obmolknil, sedel na prag, na videz miren! Enooki in Karolina sta planila: ona se je zagnala in skrila v šibje ob vodi, ki je bilo zasuto s smetimi, on pa je skočil za neko bajto. Prišli so
trije policaji in pripeljali nekaj dečkov, ki sem jih bil videl na smetiščih.
— Dober dan! Kaj je zopet novega? — je nekam brezskrbno vprašal gospodar. — Vidim, da ste ujeli mlečnozobce, ki tako radi brskajo po mojih smetiščih.
— Nikar se ne delaj, podganar! Ne lisiči! — mu je odgovoril starejši stražnik. — Kje je Enooki? Slišiš: Enooki! Tisti, ki je zdaj v ubožnici, zdaj na smetiščih.
— Enooki! Kdo bi to vedel? Pride, gre, pa se zopet vrne. Saj ga poznate.
— Toda tudi tebe poznamo. Kje je Karolina? Tudi z njo bi se rad nekaj pomenil.
— Naša Svetska dama! Najbrže bo v mestu, poslovno. Mene se ona ne tiče; nisem se oženil z njo.
— Hm! Kdo so pa ti tvoji novi gostje? — je dejal stražnik in premeril od nog do glave mene in Jožino. Gospod, izkaznico, prosim!
Pogledal me je in dejal:
— Prav. Toda kako ste zašli semkaj ?
— Da bi ,se sestal s temle starčkom.
— Ga poznate?
— Že dolgo. To je nekdanji
mestni pometač Joža Smrečnik iz Verboka.
— Preiščite ga, — je dejal straž' nik tovarišu.
Toda v Jožinem žepu ni bilo nič drugega kakor pipica, kos suhega kruha in blatna cunja.
— Kje stanuješ? Kaj delaš? S čim se preživljaš? Kako si prispel sem? — ga je začel spraševati stražnik. Rekel sem mu, naj pusti starca v miru; jaz da skrbim zanj, pa zanj tudi odgovarjam.
— Pojdiva, Jožina! — sem dejal starcu.
— Ne, ne! — je vzkliknil straž' nik. — Berača ali pa potepuha, ki nima nobenega pisanja,pri sebi, mo' ramo odpeljati na policijo, vi, go' spod, nas pa lahko spremite, — to tudi zahtevam od vas; stražnica ni daleč.
(Dalje)
Izdajatelj, lastnik ln založnik lista: Dr. Franc Petek, Velikovec. Uredništvo in uprava: Ce' lovec, Gasometergasse 10, telefon 1624/4. Za vsebino odgovarja:	Rado Janežič. Tiska
Robitschek & Co., Wien VIII., Hernalsergflrt«1 20. — Dopisi naj se pošiljajo na naslov: Kla‘ genlurt 2, Postschliefifach 17.