Kritika temeljnih konceptov teorije konsociativne demokracije1
IGOR LUKŠIČ
Temeljne pojme koncepta smo osnovali na podlagi opredelitve konsociativne demokracije v vrhovnem delu konsociativizma (Lijphart, 1977). Konsociativna demokracija zagotavlja stabilnost v pluralnih družbah. Njena primarna razlikovalna značinost je sodelovanje elit, ki predstavljajo posamezne subkulture, oblikovane na osnovi družbenih in političnih cepitev. Za navedene temeljne pojme konsociativne demokracije bomo ugotavljali njihovo logično izpeljavo v empirijo in umeščenost empiričnega gradiva v teoretske pojme. Najprej lahko ugotovimo, da Lijphart ni razvijal lastnih pojmov niti lastnih postopkov za empirično preverjanje teorije. Tudi podatke je prevzemal od drugih avtorjev.
PLURALIZEM
Lijphartovo delo o nizozemski politiki akomodacije je v teoretskem izhodišču spopad s pluralistično teorijo .
Pojem pluralne družbe3 je uvedel J.S.Furnivall (1939)4- Pluralno družbo je opredelil kot družbo, "ki vsebuje dva ali več elementov ali družbenih ureditev, ki živijo druga ob drugi, celo brez mcSanja, v eni politični enoti" (Furnivall, 1939:446; po Rabushka & Shepsle, 1972:10). Pluralni družbi manjka konsenz in nima skupnih družbenih zahtev. V tropskih državah, ki so bile pod oblastjo Nizozemske, je opazil, da so vladajoči in vladani različnih ras in da živijo v popolnoma druga od druge ločenih skupnostih. V homogeni družbi izgradnja katedrale predstavlja javno dobro za vsakega državljana, v
' Članek jc predelano poglavje iz obsežnejšega raziskovalnega poročila 7. naslovom Teorija konsocialivnc dcmokracijc, v katerem avtor predstavlja razvoj teorije, njene glavne avtorje in pokate, da je teorija neveljavna. Kljub temu jc po mnenju avtorja veliko prispevala k odpravljanju vladajoče predstave, po kateri je demokracija samo tisto, kar se dogaja v Veliki Britaniji in v ZDA.
^ I.ijphart v opombi predstavlja svojo raziskavo o nizozemski politiki, ne kot preprosto "country study", temveč kot "ra/iirjen teoretski argument, osnovan na enem primeru, ki ima poseben pomen za pluralističnoteorijo" (lijphart, 1975:15).
Razvila so se še druga poimenovanja: segmentirani pluralizem (Ix>rwin, 1971), proporzdcmokratic in konkordanzdcmokralic (I^hmbruch, 1967), konsocitivna demokracija in politka akomodacije (lijphart, 1968) (Temeljna razlika med I.orwinovo in Lijphartovo opredelitvijo je v vključevanju kooperacije elit v definicijo. l.orwin jc vprašanje sodelovanja elit in njihove učinkovitosti pustil odprto, lijphart pa ju je postavil v dcfinicijo konsociativne demokracije.) vertikalni ali ideološki pluralizem fFogaity, 1957), superimposed segregation (Gusfield, 1962).
J.S.Furnivall (1939): Netherlands India. Cambridge: The University Press.
pluralni družbi pa npr. izgradnja kitajskega templja predstavlja javno slabo za muslimane in obratno. Tako je v pluralni družbi edini prostor skupnega srečevan ja trg. Pluralne družbe so nesposobne zagotoviti nacionalno enotnost zaradi spora med skupnostmi. Furnivall vidi edino povezovalno silo takšnih družb v zunanji nevarnosti, med katere v prvi vrsti spada kolonialna oblast.
Rabushka & Shepsle (1972:12) sta potegnila iz Furnivallove koncepcije dve implikaciji: 1.ločene skupnosti težijo h konfliktnemu vedenju in 2.sila, ne pa konsenz ohranja ureditev.
Smith je opozoril, da se vse družbe, ki vsebujejo kulturne razlike, politično ne obnašajo kot pluralne družbe.
Rabushka & Shepsle (1972:21) sta družbo opredelila kol pluralno v primeru, čc je "kulturno različna in čc so njeni kulturni oddelki organizirani v kohezivne politične oddelke." Definicija, ugotavljata avtorja, dovoljuje distinkcijo med pluralnostjo in pluralizmom, med različnostjo na družbeni ravni in politično organiziranostjo teh razlik. Avtorja ugotavljata, da je potrebna teorija političnega podjetništva, ki bi specificirala pogoje, pod katerimi politično podjetje lahko uspe v prevratu naravne skupnosti in se oblikuje v aktivno in antitetično politično skupnost (Rabushka & Shepsle, 1972:21).
Lorwin (1971:141) je uvedel pojem segmentirani pluralizem in ga opredelil kot "organizacijo družbenih gibanj, vzgojnega in komunikacijskega sistema, prostovoljnih organizacij in političnih strank vzdolž linij religioznih in ideoloških cepitev. Pluralističen je v pripoznanju različnosti religioznih, družbenoekonomskih in političnih pripadnosti; segmentiran je v institucionalizaciji večine drugih oblik združevanja vzdolž linij političnoreligioznih cepitev."
Avtorji največkrat sinonimno uporabljajo termine "globoko razdeljena", "pluralna", "vertikalna segmentacija" in "komunalna razdeljenost" . Družba je razdeljena na segmente, ki so utemeljeni na končnih identitetah z visoko politično relevantnostjo in ki vztrajajo določeno obdobje. Minimalni pogoj za takšno označitev družbe je obstoj meja med rivalskimi skupinami, ki so dovolj ostre, da je članstvo jasno in z nekaj izjemami nespremenljivo (Lustick, 1979:325).
Politični sistem je osnovan na segmentiranem pluralizmu, ko cepitve producirajo okvir šolam, komunikacijskim medijem, interesnim skupinam, prostočasnim združenjem in političnim strankam vzdolž segmentnih linij.
Lorwin (1971:143) je eksplicitno zavrnil možnost uporabe termina segmentirani pluralizem za stratificiranc pluralne družbe Severovzhodne Azije ali Karibov, s čimer se je ukvarjal John S. Furnivall. Lorwinu (1971:143) gre za "prostovoljne skupine, ki delujejo na različnih ravneh med posameznikom ali primarno skupino in državo in za solidarnosti in konflikte takšnih skupin pri nacionalni integraciji v sorazmerno odprtih zahodnih družbah".
Lorwin je kot primere svoje koncepcije navedel Nizozemsko, Belgijo, Lukscmburg, Švico in Avstrijo. Libanon je izpustil z utemeljitvijo, da obravnava samo moderne in demokratične države, Severno Irsko pa zato, ker ni niti država niti nacija (Lorwin, 1971:144).
^ M.G.Smith (1965): 'l"hc Plural Socicty in the British West Indies. Hcricclcy and 1 .<* Angeles: University of California. Npr. I.ustick, 1979:325; l.ijphart, 1977.
Tudi v drugih demokracijah, kot so Francija, Italija in Nemčija, obstaja segmentacija, "vendar ne predstavlja dominantne značilnosti njihovega političnega sistema" (Lorwin, 1971:144).
"Fragmentirane družbe so označene s prisotnostjo mnogo kulturno različnih skupnosti in z. nezmožnostjo katerekoli od njih, da bi ob nastopu neodvisnega statusa dominirala političnemu procesu" (Rabuschka & Shepsle, 1972:177). Politične stranke zastopajo interese enega samega plemena, religije, jezikovne skupine ali etične skupnosti. Večstrankarske koalicije jc težko oblikovati in jih ohranjati dalj časa. Posamezna stranka navadno ni dovolj močna, da bi osvojila večino in vladala, zato se pogosto dogaja, da demokracija pomeni samo pot v uvedbo avtoritarne vladavine. Tako so glavne značilnosti fragmentirane družbe: 1.mnoštvo etničnih skupin, 2.odsotnost učinkovitih posredniških institucij, npr. nacionalnih političnih strank, in 3. tendenca po avtoritarni vladavini militarističnih ali paramilitarističnih organizacij (Rabushka & Shepsle, 1972:178).
Razlika med pluralno družbo in fragmentirano družbo jc v tem, da gre pri pluralni družbi za nekaj skupin, ki živijo druga ob drugi, v fragmentirani družbi pa za veliko skupin, ki živijo segregirano življenje. Ta razlika se jc pokazala pomembna na primeru Libanona, ki ga Lijphart uvršča med pluralne družbe in med primere uspešnega delovanja konsociativnega modela do leta 1976, ko jc izbruhnila državljanska vojna. Libanonci se ne identificirajo z glavno religiozno vejo, zato jih jc zlasti s političnega stališča nepravilno deliti le na katolike in muslimane. Za Libanonce je predvsem pomembna sekta (Rabushka $ Shepsle, 1972:178). Pomembno jc tudi dejstvo, da so posamezne sekte tudi teritorialno koncentrirane in ločene druga od druge.
Rabushka & Shepsle (1972:217) na zaključku svoje analize ugotavljata, da v pluralnih družbah konfliktov ni mogoče reševati v demokratičnem okviru, kot kontra primer svoji ugotovitvi pa vendarle navajata Švico. Lijphartova analiza Nizozemske dcmokracijc ju ni prepričala, saj se jima zdi svobodna politična kompcticija preveč omejena s pravilom tajnosti. Po njunem mnenju je najprej treba postaviti vprašanje, ali elite na Nizozemskem "v svojih akomodacijskih manevrih pomembno kršijo, kar vsebuje običajen pojem demokracije" (Rabushka & Shepsle, 1972:216).
Večina dežel so pluralne družbe kot posledica kolonializma ali migracij. Po Enlocu (1973:33) se pluralna družba vzpostavi, "ko jc medetnični stik urejevan s stabilnimi pravili in pričakovanji, ki služijo interesom vseh dejavnikov, ne da bi uničeval njihove posebne etnične značilnosti". Pojem pluralne družbe tako nujno počiva na določeni stopnji stabilnosti.
Lijphart najprej ugotavlja, da ima pojem pluralizma številne pomene . V svojem delu se je orientiral na tisti pomen, ki je v literaturi dobil ime sociološki pluralizem in teorija sociološkega pluralizma. Ta teorija se osredotoča na razmerje med družbenimi pogoji in političnim vedenjem. Lijphart navaja tri najpomembnejše trditve teorije sociološkega pluralizma o razmerju med družbeno strukturo in političnim vedenjem:
^ Halpem (1986:194) opozarja na nezdružljivost konccpta fragmentiranosti politične kulture s konceptom pluralne družbe, ki sta oba inkorporirana v teoriji konsociativne dcmokracijc.
^ Avtorja se sklicujeta na E. Shilsa, ki pravi, da ljudje morda vedo, da so Libanonci, toda to zanje ni tako pomembno kot dejstvo, da so maroniti, pravoslavci, suniti, šiiti ali karkoli drugega
^ Za ilustracijo Lijphartove trditve navajamo Connovo (1973:237-239) delitev pluralizma na vrednotni pluralizem, kulturni pluralizem, strukturni pluralizem (gre za decentralizacijo upravljanja) in družbeni pluralizem, ki predstavlja svobodo organiziranja, tekmovanje med njimi in njihovo neodvisnost od vlade.
1.	Trditev je pogosto zamolčana, implicitna predpostavka, ki pravi, da se "demokratična vlada sooča z resnimi ovirami v tako imenovanih "pluralnih družbah" (Lijphart, 1975:3). Od tu si Lijphart zastavlja eno temeljnih vprašanj: "S kolikšnim številom in s kako globokimi razlikami lahko demokracija obstaja, preden doseže nevarno področje nesoglasja, rcvolla in razkroja?" (Lijphart, 1975:4)
2.	Trditev pripisuje "velik pomen obstoju številnih sekundarnih skupin" (Lijphart, 1975:5) za demokracijo, v nasprotju z Rousseaujem in Madisonom, ki sta v delnih družbah (Rousseau) in frakcijah (Madison) videla nevarnost za demokracijo.
3.	Trditev jc zgrajena na ideji o prečnih pripadnostih , ki proizvajajo zmerno politično kulturo, zmanjšujejo politične konflikte in s tem zagotavljajo stabilno demokracijo.
Primer Nizozemske predstavlja paradoks znotraj tc pluralistične teorije. Nizozemsko družbo označuje pluralna struktura, vendar namesto prečne pripadnosti kot pravilo velja paralelna pripadnost združenjem in strankam. Takšna praksa ne zmanjšuje, temveč še zaostruje linije med različnimi skupinami. Paradoks jc v tem, da tudi takšna praksa v nasprotju s pričakovanjem pluralistične teorije zagotavlja stabilno demokracijo.
Lijphart na osnovi analize primera nizozemske politike ugotavlja, da nizozemska skušnja v osnovi ne zavrača pluralistične teorije'2, pač pa jo le dopolnjuje v naslednjih točkah:
1.	Negativno postavljena tretja zahteva pluralistične teorije, da so prečne delitve in prečne pripadnosti ugodne za stabilno demokracijo, da odsotnost prečnih pripadnosti vodi v nestabilnost, neučinkovitost in razkroj, jc "samozanikajoča se prerokba" (Lijphart, 1975:182).
2.	Točko Lijphart deli na dva tesno povezana dodatka: a/ obokajoče sodelovanje na ravni elit lahko nadomesti prečne pripadnosti na ravni množic, b/ v primeru, ko imajo različne skupine v družbi zelo divergentne interese in vrednote, sta vzajemna izolacija in samozadostost lahko bolj ugodni za stabilno demokracijo kot prekrivajoče se pripadnosti (Lijphart, 1975:184). Dežela v tem primeru potrebuje obzirno in razumno vodstvo.
Lijphart opozarja, da v primeru Nizozemske ne gre za apartheid, ker se uveljavlja doktrina "separate but equal", ne pa doktrina podrejenosti enega dela drugemu. Primer Nizozemske kaže, da separacija ne vodi nujno v nestabilnost in da ni nujno nepravična in neenakopravna do prizadetih segmentov.
V drugem delu je Lijphart (1977) uporabil dve definiciji pluralne družbe. Najprej si je sposodil Ecksteinov termin segmentalne cepitve, ki opisuje družbo, v kateri politične delitve zelo tesno sledijo linijam objektivnih družbenih razlikovanj, posebno tistim, ki zlasti izstopajo v družbi (Lijphart, 1977:3). Skupine, ki so organizirane ob teh cepitvah, pa Lijphart imenuje segmente. Pri opredeljevanju pluralne družbe v tretjem svetu se jc Lijphart oprl na Geertza, ki pravi, da jc temeljni okvir nezahodnih politik komunalne narave, ker jc politično obnašanje močno obarvano s komunalno identifikacijo (Lijphart,
Posamezniki, ki pripadajo različnim skupinam, sc družijo v združenjih in strankah, ne glede na pripadnost družbeni skupini. Primer je stranka, ki vključuje tako črnce, belce in rumcnce, angleško, špansko in kitajsko govoreče, katolike, muslimane in protestante itd.
Tudi na tem mestu moramo opozoriti na Lijphartovo ugotovitev o visoki stopnji prečnih cepitev na Nizatcmskem idr. deželah klasičnih primerih konsociativizma. Prečne cepitve jc Lijphart uvrstil celo med ugodne pogoje za konsociativno demokracijo. Več o tem glej v razdelku o ccpilvah.
Lijphart v zaključnem delu cclo pravi, da "politika akomodacije dovršeno ustreza kontekstu pluralistične teorije (tako dopolnjene) kot pravšnji alternativni model modelu pluralistične demokracije, osnovane na prečnih delitvah" (Lijphart,
1975:194).
1977:17). Kljub tem razlikam Lijphart zahcxlne in nezahodne družbe obravnava pod enotnim pojmom pluralna družba. Pojem pluralne družbe jc blizu Fumivallovi opredelitvi, od katere je Lijphart prevzel le tisti del, ki govori o izoliranosti skupin, samoidcntificiranih skozi religijo, jezik, kulturo in ideje, ki se nahajajo v okviru iste politične enote. Zapostavil je kohezijski dejavnik, ki ga predstavlja v Fumivallovi definiciji trg.
Lijphart (1977:3) opredeljuje pluralno družbo kot družbo, ki jc deljena na segmcntalnc cepitve. Potem pa ne odgovarja na vprašanje, kdaj je delitev cepitev in kdaj je cepitev scgmcntalna. Namesto tega našteva možne ccpitvcnc linije in opisuje organizacijo segmenta. Pluralnost družbe jc usodna za obstoj konsocialivnc dcmokracijc. Dcpluralizacija družbe jc razlaga, s katero Lijphart (1977:52) pojasnjuje prehod konsociativnega modela v kompetitivni model dcmokracijc. Pri tem pa ni jasno, kaj jc pluralna družba in kaj njeno nasprotje - homogena družba. Zaradi te zmede jc Stcincr
13
(1981:344) predlagal, naj se teorija razširi iz pluralih na ncpluralnc družbe .
Naslednji pojem pluralne družbe pa jc Lijphart (1977:105- 106) uvedel s tipologijo demokratičnih sistemov. Tipologija temelji na kriteriju pluralnosti/homogenosti družb in na kriteriju sodclovanja/nasprotništva elit. Tipologijo je v osnovi prevzel od Almonda, s tem da jc kriterij politične kulture nadomestil s strukturo družbe. Pluralna družba tako ustreza Almondovcmu terminu fragmentarne politične kulture, homogena struktura družbe pa terminu homogene politične kulture. Politična kultura je za Almonda vzorec usmerjenosti v politično akcijo, fragmentirana pa jc v deželah, kjer obstajajo zgodovinsko posredovane razlike v tej usmerjenosti. Delitev družbe na posamezne segmente je za Almonda primarno irclcvantna, pri Lijphartu pa iz prejšnje definicije vidimo, da stoji v samem jedru.
Za merjenje pluralnosti družb Lijphart (1977:18) napoveduje kriterij vrste ccpitcv in kriterij stopnje pluralnosti . Teh dveh kriterijev ni operacionaliziral. Pač pa jc kasneje ponudil mero obstoja velikih ccpitcv, ki jih v homogeni družbi ni. Temu jc dodal šc število in tip ccpitvc ter, kot ključni kriterij - stopnjo fragmcntacijc , ki jo jc prevzel od Račja in Tayiorja (1970:25). Ugotovil jc najvišjo stopnjo fragmcntacijc za Švico in Nizozemsko, nato za Belgijo in nazadnje za Avstrijo. Ob sklicevanju na Haugov indeks pluralizma pa jc vrstni red spremenil: Švica, Belgija, Nizozemska in Avstrija. Lijphartova merila ne merijo pluralnosti družb v skladu z definicijo, saj je iz obstoja razlik nemogoče sklepati na organizacijo teh razlik v posamezne ločene nasprotniške skupnosti. Ravno soobstoj skupnosti znotraj enotne države je temelj Lijphartovc opredelitve pluralizma.
13...	.	....
Lijphart (1984) jc to dejansko tudi storil, ko jc tipologijo zožil le na večinsko in konsenzualno demokracijo, slednji pa
pripisal značilnosti, ki jih jc razvil pod pojmom konsociativna demokracija. Pluralnost družb ni predpogoj konsenzualne
demokracije.
^ Jasneje jc Lijphart (1981 a) svoje stališče pojasnil po Steinerjcvi kritiki njegovega opredeljevanja pluralne družbe. S Steinerjcm se je strinjal, da pluralne družbe nima smisla ločevati od homogenih, ker gre dejansko za stopnje pluralnosti. Za določanje stopnje pluralnosti jc navedel (Lijphart, 1981 a:356) štiri kriterije:
1.	možnost natančne identifikacije segmentov,
2.	možnost identifikacije natančne velikosti segmentov,
3.	popolnost ustreznosti scgmcntalnih meja mejam v političnih, ekonomskih in družbenih organizacijah,
4.	majhna ali nikakršna sprememba v podpori strankam na volitvah.
^ Popolnoma fragmentirana skupnost nima ujemajočih se parov posameznikov, ker vsak posameznik pripada svoji lastni skupini. Popolnoma nefragmentirana skupnost pa nima ujemajočih se parov zato, ker vsi posamezniki pripadajo isti skupini. Indeks fragmentacije je tako enak količniku med številom mešanih parov in številom vseh parov.
***
Čeprav se Lijphart v prvi študiji neposredno ne sklicuje na Furnivalla, lahko sklepamo, da jc prevzel njegovo definicijo pluralne družbe, vendar ne v celoti. Izpustil jc trg kot edini kohezivni dejavnik pluralne družbe in preselil definicijo iz Indije v Evropo. V drugi študiji se nanj sklicuje, definicije pa ni spremenil. Tu je uporabil dve definicij pluralne družbe: eno za Evropo, drugo za tretji svet, obravnaval pa ju je kol eno samo. K tema dvema pa jc dodal še tretjo v tipologiji. Vse tri definicije jc sicer možno združiti na skupni imenovalec - obstoj razlik = pluralna družba - vendar jc to prešibak pojem, da bi lahko držal znanstveno moč teorije. Drugi element, ki ga Lijphart v definiciji ni tematiziral, jc Enloejeva trditev o tem, da jc pluralna družba nujno stabilna. Tretji element, ki je Lijphartu ušel iz pozornosti, pa izhaja iz razprave Rabushkc in Shepsla v zvezi z ločevanjem pluralnosti od pluralizma, družbene ravni od politične. Na osnovi tega lahko zaključimo, da Lijphart pri rehabilitaciji političnega tudi skozi pojem pluralnosti dela silo družbenemu.
CEPITVE
Koncept politične cepitve nosi s seboj problem semantične prtljage. V običajni rabi ima beseda cleavagc posebne povezave, ki zamejujejo njen pomen. Označuje specifično vrsto delitve, ki jc posebna zaradi njene oblike ali njenega vira. ' Zato jc treba zadržati razliko med splošnejšo politično delitvijo in posebno politično cepitvijo.
Prvo veliko vprašanje koncepta cepitev jc problem virov za politične ccpitve v družbeni strukturi.
Zuckcrman (1975:232) jc pokazal, da sta Marx in Weber z njunima konccptoma razreda postavila ključne zastavke za nadaljne preučevanje družbenih in političnih cepitev. Za Marxa jc razred tisti družbeni del, ki združuje ljudi, ki živijo v ekonomskih razmerah s skupnim načinom življenja, interesi in kulturo, ki se razlikuje od drugega razreda in ga postavlja v sovražen položaj v odnosu do njega. Pri tem jc za oblikovanje razreda ključnega pomena, da identiteta vodi v skupnost, nacionalno vez in politično organizacijo, siccr razred ne obstaja. Razreda brez razredne zavesti ni ali če rečemo z Dahrcndorfom (1967:25): "Razredi se ne konstituirajo, dokler ne sodelujejo v političnem konfliktu kot organizirane skupine..."
Weber jc zožil Marxovo opredelitev razreda na zgolj ekonomske skupine. Razredi so objektivni dejavnik, ki jih določa položaj v ekonomiji.
Lipsct in Rokkan (1967) uporabljata termin cepitev za označevanje konfliktnih skupin, utemeljenih na pcrccpcijah združenj, v nasprotju z drugimi takšnimi grupacijami med velikimi segmenti prebivalstva. Cepitve izvirajo iz družbene realnosti. Politizirajo se, ko postanejo issues17 in se povežejo s političnimi strankami. Njuna konccptualizacija
Cleavage ima naslednje slovarske pomene: cepljenje; cepljivost; razkol, razcepitcv; plastnost (Grad, Škerlj, Vitorovič, 1978). Slovarska definicija clcavagc pa jc naslednja: "Cepitev (split) vzdolž naravnih linij delitve (division)" (The Random House Dictionary of the English Language, College Edition, Random House, 1968, New York). V terminološkem slovarju je (»coffrcy Roberts cepitev opredelil kot "razmere delitve med člani politične skupine ali političnega sistema in s tem nasprotje konsenza" (poZuckcrman, 1975:236).
Problem, ki ga v politično diskusijo prinese konflikt med političnimi skupinami. V slovenskem jeziku nismo našli ustrezne besede za direkten prevod.
opredeljuje politično cepitev kot tip politične delitve, ki jc utemeljena na glavnih družbenih delitvah. Ukvarjala sta sc s problemi hierarhije ccpitcv, s specifikacijo povezav med ccpitvami in z oblikovanjem strank na njihovi osnovi ter z analizo vloge političnih strank pri zamrzovanju ccpitcv in izbora volilcev.
Rokkan jc navedene zastavitve razvijal naprej. Na primeru Norveške jc odkril šest faz prehoda družbenih ccpitcv v politične:
1.	začetna stopnja cepitvenih linij skozi takšen makroproccs, kot sta modernizacija in urbanizacija, industrializacija in sckularizacija,
2.	kristal izacija cepitvcnih linij v konfliktih glede javne politike,
3.	pojav zavezništev med političnimi akterji, ki so aktivno vpleteni v mobilizacijo podpore za eno vrsto politike nasproti drugi,
4.	izbira mobilizacijske strategije: delovati v prej ustanovljenem okviru politike ali ustanovili svoje organizacije?
5.	izbira arene za konfrontacijo mobiliziranih virov: agrcgacija glasov po tcritorijalncm načelu ali neposredna akcija (stavke, demonstracijo, sabotaže) po korporativnem načelu,
6.	dejanski rezultat usmerjenih naporov bodisi v obliki zakona ali v drugi obliki korporativnega dogovora o razporeditvi pravic in obveznosti (Rokkan, 1977:564).
Rokkan jc izdelal tudi tipologijo ccpitcv. V prvi tip jc uvrstil mobilizacijski proces v družbah z. nizko stopnjo diferenciacije. Podpora za volilne alternative prihaja na osnovi lokalnih zvez, sorodstvenih vezi, dolgotrajnih struktur (ccrkcv) in sekt. Drugi tip predstavlja pojav lokalnih društev, volilnih organizacij, članskih struktur. Te organizacije redko mobilizirajo ljudi samo na osnovi ene ccpitvcnc linije. Tretji tip predstavlja prvo stopnjo na poti k dvostopenjski povezavi med mobilizacijo na osnovi ene ccpitvcnc linije in mobilizacijo na osnovi prečenja cepitvcnih linij. Četrti in peti tip je Rokkan (1977:565) poimenoval kar z nizozemskim izrazom Vcrzuiling, ki predstavlja "stopnjo sinhronizacije med cepitvenospecifičnimi organizacijami, ki delujejo skozi korporativni kanal in strankarsko organizirano mobilizacijo za volilne dejavnosti". Za model strukturiranja množične politike v katerikoli pluralni družbi jc krucialna dimenzija ustreznost med organizacijskimi alternativami, ki so odprte v obeh kanalih.
Za potrebe primerjalne politologije je Rokkan izdelal skalo, na kateri jc mogoče primerjati organiziranost ccpitcv. Skala ima na eni strani ničelno povezavo med organizacijami na korporativni ravni in na ravni organizacij v volilnem kanalu: med vodstvi ni nobene povezave, ni pogajanj za podporo, ni segmcntacijc mobiliziranih ljudi na osnovi ccpitvcnc linije. Večja jc moč in stabilnost povezav, bolj se družba približuje organiziranemu vcrzuiling v strogem pomenu besede: sinhronizirana mreža dejavnikov prekriva širok spekter področij kolektivne dejavnosti. Proces kri stal izacijc cepitev lahko sprožijo kulturne agencije (ccrkcv, etnične skupnosti), organizirane stranke ali volilna mreža, ali pa dejavniki v ekonomiji (sindikati, kmečke organizacije). Od tega, katera skupina jc vodilna v procesu kristal izacijc, jc tudi odvisna perspektiva stabilnosti določene družbe.
Vcrzuiling povečuje družbeno distanco, kjer fizična distanca nc more več zagotavljati kulturnih različnosti. Zalo jc bila porinjenost v vcrzuiling poslcdica urbanizacije in sekularizacijc : ta dva procesa sta ogrozila identiteto posameznih etničnih, religioznih, rasnih in jezikovnih skupnosti (Rokkan, 1977:570).
'S Isto tezo zastopa Stciner (1974:21) pri razlagi enostrankarskega sistema v kantonu Appenzell Inner Rhoden.
Eckstcin (1966:33) je uvedel termin segmcntalna cepitev, ki predstavlja posebno vrsto politične delitve. Glavni značilnosti sta specifično nesoglasje glede posameznih politik ali issues in kulturna raznolikost, ki jc utemeljena na različnem načinu interpretacije političnega sveta.
Zuckcrman (1975:237) je ugotovil naslednje značilnosti koncipiranja političnih cepitev:
1.	temeljno nesoglasje med različnimi avtorji obstaja glede povezave med političnimi in družbenimi delitvami,
2.	med tistimi, ki povezujejo družbene in politične ccpitve, obstaja razlika med onimi, ki upoštevajo samo objektivne ccpitve, in tistimi, ki upoštevajo tudi subjcktivizacijo objektivnih cepitev,
3.	nadaljnc razlike pa so med avtorji, ki sodijo, da so
a)	družbene delitve nujen in zadosten pogoj za nastanek politične ccpitve,
b)	družbene delitve nujen toda nezadosten pogoj za nastanek političnih ccpitev in da
c)	družbene delitve niso niti nujen niti zadosten pogoj za nastanek političnih ccpitev.
Lijphart sodi med avtorje, ki menijo, da so družbene ccpitvc nujen in zadosten pogoj za nastanek politične ccpitvc. Družbene cepitve se avtomatsko pretvarjajo v politične, kjer dobijo podobo subkulturnih strank, združenj ali množičnih medijev. Še več: kjer so družbene ccpitve, obstaja tudi sovraštvo med temi skupinami ali subkulturami. To pa je problem, ki sta ga Rac in Taylor (1970:45 ) imenovala problem intenzivnosti ccpitev . Lijphart se s tem problemom ni ukvarjal, jc pa poenostavljeno predpostavil, da so med vsemi cepitvami enaka in enako sovražna razmerja. Prav tako Lijphart ni upošteval pojma kristalizacijc (Rac in Taylor, 1970:24) cepitev, ki vsebuje odkritje, da se vsaka cepitev ne dotakne vsakega individua v skupnosti. Zato jc treba upoštevati samo tiste individue, ki so vključeni v ccpitev. Takšno teoretsko izhodišče bi zahtevalo veliko bolj subtilne metodološke prijeme pri analizi družbenih cepitev, kot jih je uporabil Lijphart.
Več kritikov konsociativncga modela pogreša klasifikacijo cepitev in njihovo rangiranje po intenzivnosti. To bi nujno pripeljalo tudi do problema posredovanja ene cepitvene linije z drugo, razredne z religiozno cepitvijo, in obratno, kar bi bilo za razumevanje stabilnosti političnega sistema treba v vsaki posamezni državi še podrobno analizirati.
Najbolj obravnavan problem v zvezi s politično cepitvijo je odnos med politično cepitvijo in političnimi konflikti. Temeljna podmena vseh tovrstnih analiz je, da ima poseben način, ki deli člane družbe in jih po drugi strani združuje med seboj glede na politične rešitve, velike, neposredne in specifične poslcdicc za politične konflikte. Marx je predvideval politične konflikte kot posledico in sestavni del razrednega boja, kasneje pa so se avtorji osredotočili na problem kulturnih razlik. Rose in Urwin (1969-70:40-42) celo ugotavljata, da so razredne stranke veliko bolj nagnjene k pogajanjem kot religiozne stranke, ki preko konflikta med seboj povzročajo nestabilnost. Davno je bilo že spoznano, da obstoj cepitev, ki nimajo institucionalnih poti za upravljanje s konflikti, lahko pripelje politični sistem v Icgitimacijsko krizo.
Termin intenzivnost uporabljajo teoretiki konflikta in demokratične stabilnosti 7.a označevanje konflikta med skupinami in za označevanje pripadnosti skupini. Prečenje ccpitev naj bi zmanjševalo intenzivnost konflikta v skupnosti. Po mnenju Raca in ^ayloija sc intenzivnosti ne da meriti, lahko pa jo occnimo in prikažemo v ordinalni skali. Naj omenimo Kievcja (1981:317) in Graziana (1980:353).
Lijphart zagovarja tezo, da so politični konflikti avtomatski izraz obstoja družbenih in potem političnih cepitev. Zanemarjanje problema intenzivnosti ccpitcv mu onemogoča, da bi o tej relaciji oblikoval subtilncjše stališče.
Prečenje ccpitcv ublažujc konflikte, pri čemer jc jasno, da vprašanje ni v tem, ali prečenje obstaja ali ne, temveč jc vprašanje v tem, koliko se cepitve med seboj prečijo. Prečenje ccpitcv jc lahko določena le v odnosu do tistega dela skupnosti, ki ga kristalizirata obe cepitvi. Presek med dvema ccpitvama predstavlja razmerje med številom ljudi, ki so kristalizirani v vsaki cepitvi posebej, in številom ljudi, ki so kristalizirani v obeh ccpitvah hkrati.
Prečenje pomeni obseg, v katerem so individui iste skupine v neki ccpitvi razporejeni v druge skupine glede na druge ccpitve.
Problem prečenja jc povezan s problemom okrepitve ccpitcv. Čc so npr. vsi člani enega razreda tudi člani iste ene religije, člani drugega razreda pa prav tako vsi člani iste, druge, religije, govorimo o okrepitvi ccpitve.
Lijphart (1975:183) jc temeljno tezo oblikoval ravno na področju prečnih ccpitcv. Konsociativna demokracija s sodelovanjem elit nadomešča prečenje ccpitcv na ravni množic in s tem zagotavlja stabilnost demokracije. Iz tega bi lahko zaključili, da v deželah s konsociativno demokracijo ni prečnih ccpitcv. Dejansko pa prečenje ccpitcv dokazuje Lijphart sam in jih uvršča cclo med ugodne pogoje za konsociativno demokracijo (Lijphart, 1977:75-81).
Naslednje vprašanje je povezano z merjenjem ccpitcv. V literaturi so najpogosteje operacionalizacije ccpitcv speljane na ugotavljanje obnašanja volilccv ali na stališča ljudi. Lijphart uporablja kazalce iz popisa prebivalstva, ko gre za določanje religiozne pripadnosti ob pripombi, da družbene ccpitve ne sovpadajo čisto z vzorcem izražene pripadnosti. Za ugotavljanje razredne ccpitve pa uporablja kazalcc razrednih občutkov do določenega razreda in občutkov do razreda drugih narodov, merjenih z mnenjsko anketo. Na osnovi teh dveh kazalcev je ugotovil veliko stopnjo (eno največjih v Evropi) razredne ccpitve na Nizozemskem. Vsi ti kazalci so nezadostni za natančno analizo družbene strukture. Nemogoče je na osnovi izjav na popisu ali v anketi sklepati na strukturo družbe, če pod družbo nc razumemo samo skupka individuov ali celo njihovih predstav o njih samih. Za politično znanost in zlasti za teorijo o stabilnosti bi moralo bili v jedru vprašanje o dejavni družbeni strukturi. Delavski razred nc sestavljajo individui, ki mislijo, da so delavski razred, temveč ga konstituirajo šele empirično ugotovljive družbene in politične akcijc razreda. Prav tako religiozne skupnosti nc sestavljajo posamezniki, ki o sebi mislijo, da so člani neke skupnosti, temveč jc verska skupnost konstituirana na osnovi svoje empirično ugotovljive dejavnosti.
Čc bi dejansko obstajala ugotovljena stopnja ccpitve na razrede, potem ostaja nejasno, zakaj vsi razredi nimajo tudi svojih političnih organizacij23, medtem ko imata
21
Na Nizozemskem jc prečenje religiozne z razredno cepitvijo idealna, v ostalih treh primerih pa zelo visoka.(Podrobneje glej
Lijphart, 1977:79.)
Iz tega tudi vidimo, da jeza lijpharta razlika med delitvijo (division) in cepitvijo (cleavage), kot smo jo predhodno označili, nična in zato neuporabna.
^ Lijphart bi ob uporabi bolj prefinjenih kriterijev lahko ugotovil, da npr. katoliška stranka, kljub temu da ima med članstvom pripadnike vseh razredov, ni bila nikoli prijateljsko razpoložena do socialistične stranke, ki jc izrazito delavska. Identiteta stranke je bila nujno tudi antidelavska nc le antietalislična, kot se je vseskozi prikazovalo. Tako bi bila upoštevana trditev, da se modemi demokratični konflikt med različnimi skupinami izraža skozi stranke, ki predstavljajo demokratičen prevod razrednega boja (I.ipset, 1960:230). Seveda čc bi lijphart tako zastavil problem že na ravni ccpitve, potem sc mu nc bi izšla teorija o akomodaciji elit.
obe religiozni skupini vendarle svojo stranko. Nejasni so tudi kriteriji za obstoj blokov: dva religiozna in dva razredna. Razlaga, da se splošni blok deli po razrednem kriteriju zato, ker mu kohezije ne zagotavlja skupni religiozni pogled (Lijphart, 1975:23), jc preveč teološka, da bi lahko bila družboslovno relevantna.
Na tem mestu lahko zaključimo, da kazalci, ki jih uporablja Lijphart, merijo samo omejen del pojava cepitev, medtem ko so odločilne kvalitativne sestavine potisnjene v ozadje. Zato je tudi Daaldcrjcva (1966:67) zahteva po nadomestitvi deskriptivnega pristopa s kvalitativnimi študijami specifičnih ccpitev in njihove vloge za stabilnost ali učinkovito odločanje povsem na mestu.
Cepitve so kriterij, ki delijo člane skupnosti ali podskupnosti v skupine. Relevantne cepitve pa delijo člane skupnosti v skupine s pomembnimi političnimi razlikami v določenem času in prostoru. Rac in Taylor (1970:1) razvrščata ccpitvc v tri skupine: 1 • pripisane ali "lastnostnc", kot sta npr. rasa ali kasta,
2.	držostne ali mnenjske, kot sta npr. ideologija ali prcfcrcnca,
3.	vedenjske ali dejavnostne, ki se izražajo na volitvah ali v članstvu v organizacijah.
Lastnostnc ccpitvc določajo heterogenost ali homogenost skupnosti, mnenjske cepitve določajo obseg disenza ali konsenza v neki skupnosti, vedenjske cepitve pa določajo frakcionalizacijo ali kohezijo v skupnosti.
Lijphart seje omejil na merjenje mnenjskih ccpitev, dejavnostne pa je zapostavil.
***
Najprej lahko ugotovimo, da Lijphart sinonimno uporablja termina ccpitev (cleavage) in delitev (division), kar ni vsebinsko veljavno. Glede prehoda družbenih cepitev v politične jc njegovo stališče skupno še nekaterim avtorjem. Pri opredeljevanju prečenja ccpitev je ncprcciz.cn. Prečenje ccpitev je v nasprotju z definicijo konsociativne demokracije, dejansko pa ga Lijphart sam opaža v vseh državah -klasičnih primerih konsociativizma, in ga cclo uvršča med ugodne pogoje za konsociativno demokracijo. Cepitve niso razporejene glede na kvaliteto in kvantiteto, niso razporejene glede na intenzivnost in število pripadnikov. Konccptualizacija cepitev jc zato izrazito pomanjkljiva. Merjenje ccpitcv jc speljano samo na omejen del pojava.
STABILNOST
Koncept politične stabilnosti je eden od značilnih ilustracij konfuznosti, ki obstaja na področju političnih znanosti. To velja tako za formulacijo konccpta, kot za njegovo operacionalizacijo in merjenje. Večina avtorjev uporablja bchavioralni pristop v tem smislu, da koncept stabilnosti opredeljujejo in ga merijo z reproduktibilnimi in verifikabilnimi tehnikami. Hurwitz (1973:449) navaja pet različnih pristopov politični stabilnosti:
1.	politična stabilnost kot odsotnost nasilja,
2.	politična stabilnost kot obstojnost/trajanje vlade,
3.	politična stabilnost kot obstoj legitimne ustavne ureditve,
4.	politična stabilnost kol odsotnost strukturalnih sprememb in
5.	politična stabilnost kot mnogovrstna družbena značilnost.
1.	Najbolj običajno razumevanje politične stabilnosti gradi na odsotnosti notranjega civilnega konflikta in nasilnega obnašanja. Empirični pokazatelji pa so naslednji: stavke, uboji, gverilska vojna, število mrtvih v političnih nemirih, demonstracije, velike vladne krize, nemiri, čistke.
2.	Po tem pristopu jc politična stabilnost dežele A večja od politične stabilnosti dežele B v primeru, če jc poprečno trajanje vlade v deželi A daljše od trajanja vlade v deželi B. Najznačilnejši primeri poliLičnc nestabilnosti po tem kriteriju so francoska četrta republika, Italija in Finska. Ta pristop jc najbolj razumljiv in najlažje kvanti fikabilen.
3.	Pri tem pristopu avtorji ugotavljajo legitimnost obstoječe ureditve, kar pomeni, da ugotavljajo sprejemljivost outputov sistema za ljudi. Temeljni kriterij pa jc sprejemanje demokratičnih pravil igre.
4.	Po tem pristopu je sistem stabilen, če v daljšem obdobju ni doživel temeljite strukturne spremembe. Ta kriterij meri predvsem na revolucionarne spremembe, ima pa težave npr. s francoskimi levitvami, zlasti s prehodom iz četrte v peto republiko.
5.	Ta pristop poskuša preseči enodimcnzionalnost prejšnjih pristopov tako, da združuje vse in jih na nek način sintetizira. Eckstein (1966:239:40) jc izdelal naslednje kriterije politične stabilnosti:
a)	Vztrajanje modela - ne zgolj trajanje vlade, temveč vztrajanje modela v smislu, da se je zmožen prilagoditi na spremenjene pogoje za realizacijo političnih aspiracij in ohranjanje zaupanja.
b)	Legitimnost - ne le odsotnost ostrega nesoglasja, temveč tudi prisotnost pozitivnega sprejemanja in podpore.
c)	Učinkovito odločanje, ki ni merjeno s stališča ene ideologije, temveč se meri ob učinkovitosti cclotne akcijc.
d)	Avtentičnost, ki zahteva, da so demokratične strukture dejansko centri moči, ne pa le fasada nedemokratičnih struktur.
Lijphartov pristop sodi v peto skupino, ker kombinira več pokazateljev politične stabilnosti. Stabilna demokracija je zanj tista demokracija, v kateri "so zmožnosti sistema dovolj velike za sprejemanje zahtev, ki so postavljene predenj" (Lijphart, 1975:71). To zahteva več kot vzdrževanje stabilnega reda: problemi se morajo reševati. Vendar pa Lijphart meri zdravje in ne stabilnosti demokracije. Zdrava demokracija jc tista, ki jo "označuje postopno mirno spreminjanje ali dinamična stabilnost" (Lijphart, 1975:71). Lijphart za merjenje zdravja sistema uporablja pozitivne in negativne pokazatelje. Pozitivna sta stabilnost vlad in ustavna kontinuiteta, negativni pa so odsotnost revolucije, nasilja in drugih znakov resnega nezadovoljstva.
Najprej lahko ugotovimo, da so njegovi indikatorji stabilnosti političnega sistema med zahtevnejšimi v primerjalni politologiji, vendar niso na ravni Ecksteincvih.
^ Kljub temu lahko na osnovi njegovih trditev, da konsociativna demokracija zagotavlja stabilnost demokracije, uvrstimo njegov koncept zdrave demokracije med liste pristope, ki se ukvarjajo s stabilnostjo političnih sistemov.
Zlasti slednji Eckstainov pokazatelj - avtentičnost (ki ustreza tretjemu Hurwitzovcmu kriteriju), bi spravil pod vprašaj zaključek o stabilnosti sistema na Nizozemskem, saj so demokratične strukture predvsem fasada nedemokratičnih in celo nevoljenih struktur.
Lijphart ni dokaz.al niti ni poskušal dokazati, da jc bila nizozemska demokracija stabilna v obdobju, ko so elite vodile politiko akomodacijc. Pač pa prikazuje stabilnost od uvedbe dcmokracijc leta 1848, preko delavskega štrajka leta 1903. Zato ni jasnega kontrasta med nestabilnostjo pred letom 1917 in stabilnostjo dcmokracijc v obdobju 1917-1967, kar onemogoča jasno sodbo o tem, ali konsociativna demokracija dejansko prispeva k stabilnosti sistema ali ne.
Drugi problem jc vezan na interpretacijo kazalca vladna stabilnost. Kljub obsežnim vladnim krizam v obdobju od 1878 (Zakaj si jc izbral to leto za izhodišče, Lijphart nc pojasnjuje.) do 1963, saj je bilo 34 vladnih kriz, Lijphart (1975:76) trdi, da to ni pokazatelj nestabilnosti sistema, ker da to sploh niso bile prave vladne krize. S takšno razlago se nc moremo strinjati, zato jc po naši sodbi tako opredeljena stabilnost političnega sistema na Nizozemskem nepopolna. Če pa k temu prištejemo še podatek, da jc najdaljša vladna kriza, ki je bila leta 1956, trajala kar štiri mcscce, potem jc jasno, da tudi politika akomodacijc ali konsociativna demokracija nista čarobna formula
zagotavljanje stabilnosti političnega sistema, kar jc temeljna teza konsociativne teorije.
Dodatni problemi se odpirajo na ravni ocenjevanja posameznega političnega sistema •n vrednotenja posameznih kazalccv. Koliko jc lahko največ smrtnih žrtev v političnih nemirih, da bo sistem še stabilen, kako dolgo smejo trajati vladne krize, da bo sistem stabilen, kako dolgo morajo v poprečju obstajati vlade, da bo sistem še stabilen itd.; ali število smrtnih žrtev odtehta trajanje vlade in revolucijo, ali jc močnejši kriterij kontinuiteta ustave ali število smrtnih žrtev v nemirih itd. Teh problemov teorija konsociativizma nc rešuje, niti si jih nc zastavlja, čeprav je po definiciji teorija stabilnosti političnega sistema. Zalo so ocene o stabilnosti bolj poljubne kot znanstveno utemeljene in empirično dosledno podkrepljene.
Lijphart (1977:4) jc v drugem delu stabilnost opredelil kot multidimcnz.ijski koncept, ki vključuje ohranjanje sistema, civilni red, legitimnost in učinkovitost. V interpretaciji teh sestavin pa se jc Lijphart osredotočil le na en pokazatelj vseh elementov stabilnosti -"stopnja dejanskega in potencialnega civilncga nasilja" (Lijphart, 1977:4). S tem je svoj pristop iz monografske študije o Nizozemski še bolj osušil. Poleg tega ta pokazatelj ni dovolj operacionaliziran, da bi lahko služil merjenju stabilnosti. Lijphart ni opredelil niti dejansko niti potencialno civilno nasilje. Veljavnost konstrukta jc z izboljšano konccptualizacijo stabilnosti in z bistveno poslabšano operacionalizacijo empiričnih kazalccv šc bolj vprašljiva.
V tej študiji jc Lijphart stabilnost enostavno predpostavil in je ni dokazoval v nobeni °d držav klasičnih primerov.
Politična stabilnost jc tudi funkcija ekonomskega (kot dela družbene (rc)produkcijc) razvoja/stagnacije. Sredina šestdesetih let jc pretresla svet, nc le Nizozemsko. Končalo sc je povojno obdobje prosperitete in gladkega teka. Zakaj sc jc leta 1966 hkrati končala velika koalicija v Avstriji, na Nizozemskem in v Urugvaju in se vzpostavila velika koalicija v ZRN itd. Duh časa, ki jc bil tedaj na delu, sc gotovo ni oziral na takšen partikularizem, kot jc bila t.i. konsociativna demokracija.
OBNAŠANJE ELIT
Lijphartov prispevek pluralizmu jc v tezi, da izostanek prečnih ccpitev, kar naj bi vodilo v ncastabilnost, lahko nadomesti sodelovanje elit. Obnašanje elite jc tudi ključni element teorije konsociativne demokracije. Če se elite obnašajo koalicijsko v pluralni družbi in s tem zagotavjajo stabilnost, šele obstaja konsociativna demokracija (Lijphart, 1977:5). Lijphart jc v glavnem stavil na svobodno odločitev elit, kako se bodo obnašale. Kot ključno kategorijo obnašanja elit jc opredelil duh akomodacijc (Lijphart, 1975:103). Schcndclcn (1984:37) ugotavlja, da jc bolj kol duh akomodacijc ' potrebna objektivna potreba po sodelovanju elit. Daaldcr (1987:262,275) pa ugotavlja, da so bile nizozemske elite tradicionalno mojstrske v pogajanjih na terenu politike. Zato jim ni bilo potrebno izumljati nikakršne politike akomodacijc in koalicijskega obnašanja v začetku 19.st., temveč so samo našle ustrezen način, da so se prilagodile naraščajoči segmental izaci j i družbe.
To relacijo jc obravnaval tudi Zukcrman (1975:243-47), ki jc razdelil družbo na elito in množico. Nato jc uvedel spremenljivki za obnašanje elit: koopertivno in nekooperativno obnašanje in spremenljivki za obnašanje množic: nasilno in nenasilno. Ugotovil jc, da so konflikti množic povezani s konflikti elit v kompleksni interakciji, ki jo jc poenostavljeno prikazal v štirih točkah.
1.	Ncnasilnost množic se pojavlja v razmerah sodelovanja elit, ko elite skrbijo za učinkovito doseganje političnih ciljev in ko gre za nestrukturno politično ccpitev določenega tipa.
2.	Nasilnost množic sc pojavlja v razmerah ncsodelovanja elit, ko elite poskušajo doseči strukturne spremembe režima in ko gre /.a strukturne ccpitvc določenega tipa.
3.	Sodelovanje med elitami sc pojavlja v razmerah nenasilnega obnašanja množic in ko gre za strukturne politične ccpitvc določenega tipa.
4.	Ncsodclovanjc elit sc pojavlja v razmerah nasilja množic in ko elite poskušajo spremeniti režim ter ko gre za strukturne politične ccpitvc določenega tipa ali v razmerah nenasilja množic, ko poskušajo elite nadzorovati vladno pozicijo in ko gre za nestrukturne politične ccpitvc.
Tudi Oblcr, Steincr, Dicrickx (1977:42) v zaključku primerjalne analize ugotavljajo, da jc vseobsegajoča vloga elit, ki jc v modelu pripisana elitam, pretiravanje in poenostavljanje. To dejstvo sc izkazuje zlasti v primeru, ko jc konflikt med subkulturami zelo globok in ostajajo elite s svojo akomodacijsko pripravljenostjo nemočne.
Kicve (1981) jc pokazal, da jc delovanje elit posredovano vsaj še z razredno in kulturno strukturo družbe, tako da nikakor ne more nastopati kot neodvisna razlagalna variabla stabilnosti sistema.
25
Tu moramo ločili vlogo elit nasploh, kot je opredeljena v klasičnih clitističnih ver/.ijah demokracije, od obnašanja elit. Vloga elit jc v vsakem sistemu ključna za ohranjanje in stabilnost sistema (npr. Cemy, 1972:454), v pluralnih družbah pa samo ([koalicijsko) obnašanje elit zagotavlja stabilnost sistema.
1 Daudt (v Schcndclcn, 1985:164) meni, da duh akomodacijc na Nizozemskem ni nikoli obstajal, saj so sc predstavniki blokov vedno smatrali za tckmovalcc, ne pa za sodelavce. 77
Razlikovanje med strukturnimi in nestruktumimi političnimi cepitvami sta uvedla Allardt in Pcsonen (1967:325-66). Strukturne politične ccpitvc izhajajo iz družbenih ccpitev in sc z njimi prekrivajo, nestrukturne politične ccpitvc pa nimajo takšne osnove.
Na osnovi navedenih ugotovitev lahko zaključimo, daje sodelovanje elit določeno z obnašanjem množic in s tipom ccpitcv. Lijphart jc prvo rclacijo sprevidel, drugo pa spregledal. Kljub temu jc mestu elit in njihovi dobrovoljnosti namenil ključno mesto.
Naslednje vprašanje jc, ali elite dejansko blažijo sovraštvo med ccpitvami. Lijphart (1975:104) meni, da so elite vojno med bloki kontinuirano preprečevale in uspele zagotavljati mirno kocksistcnco na Nizozemskem. Številni avtorji ugotavljajo, da jc Lijphart pretiraval v opisih sovražnosti med posameznimi bloki. V Švici nikoli ni bilo takšnega subkulturncga konflikta, kot ga predpostavlja konsociativni model. Stcincr (1969:295) trdi, da je Švica ena od demokracij, ki jc uredila temeljne politične konflikte že davno v svoji zgodovini z minimalno stopnjo nasilja. Barry (1975:486) razlaga nizko stopnjo sovražnosti med subkulturami v Švici z odsotnostjo razloga za sovraštvo. Subkulture nimajo nezdružljivih aspiracij, ki bi za izpolnitev ciljcv cnc subkulturc ogrozile blagostanje, kulturno preživetje ali družbeno spoštovanje druge. Halpcrn (1986:186) dvomi tudi v primer Nizozemske. Po njegovem mnenju je Lijphartov opis sovražnosti med subkulturami na Nizozemskem pretirano dramatičen, ker bloki niso nikakršni rivali, niti sc niso vkopali drug proti drugemu. Diskusije o vzgoji, volilni pravici in delu niso izolirale subkultur in jih postavile kol rivalc, temveč jc ravno nasprotno stočišče vseh teh zahtev in rešitev ustvarilo križni pritisk z oblikovanjem zvez med subkulturami in z. delitvami znotraj subkultur. Ker je sovražnost med subkulturami nedokazana, tudi nc more biti razlog za kooperativno delovanje elit. To pa postavlja pod vprašaj temeljno postavko konsociativizma, da stabilnost političnega sistema v pluralni družbi zagotavljajo elite s kooperativnim vedenjem.
Sticlbold (1974:150) jc na primeru Avstrije pokazal, da elite ni mogoče obravnavati kot enotne kategorije. Elito jc razdelil na tri ravni: vrhovna, tehnokratska in strankarska elita. Vsaka od teh elit sc svojstveno obnaša. Vrhovna elita prakticira koalicijsko in nasprotniško obnašanje, tehnokratska elita sc obnaša samo pogajalsko, strankarska elita pa sc obnaša predvsem nasprotniško. V Avstriji nasprotniško obnašanje elit že dolgo nima več korenin v sovraštvu med bloki, pač pa jc to rivalstvo vzpostavljeno vedno s strani elit v volilnem boju.
Lijphart jc kol edino merilo sodelovanja elit prestavil obstoj velike koalicije. Sam obstoj koalicije nc more meriti dejanskega sodelovanja elit, šc zlasti nc ob upoštevanju tajnosti kot principa konsociativne politike.
Jc pa žc opredelitev velike koalicije zelo difuzna in neuporabna. "Bistvena značilnost velike koalicije ni toliko kakršna koli institucionalna ureditev kot participacija voditeljev vseh pomembnih segmentov pri vladanju pluralne družbe" (Lijphart, 1977:31). Temeljni kriterij velike koalicije jc po tej opredelitvi sodelovanje v vladanju pluralni družbi. Tega Lijphart nikjer ni podrobneje opredelil. Tako lahko tudi sklepamo, da jc vladanje pluralni družbi že vodenje segmenta v pluralni družbi. Čc vsaka elita v svojem segmentu uspe zagotovili svoje vladanje, jo lahko že smatramo kot participicnta pri vladanju pluralne družbe. Sodclavanjc elit bi sc tako dogajalo brez fizičnega stika med elitami različnih blokov.
Scholtcn (1980:332) opozarja, da jc dcfinicija velike koalicijc tako obsežna, da se zastavlja vprašanje, kaj ni več vključeno v konccpl velike koalicijc. Po njegovem mnenju bi lahko o veliki koaliciji v Lijphartovcm smislu govorili tudi v primeru Velike Britanije in ZDA, saj tudi tam poteka participacija nevladne stranke v primeru pomembnih vladnih odločitev.
Pojem velike koalicije pa se Sc zaplete, če upoštevamo empirične primere, ki jih jc Lijphart navajal kot velike koalicijc. Na Nizozemskem jc Družbeni in ekonomski svet, tipično korporativni organ, krona konsociativne demokracije (Lijphart, 1975:113). Ta organ sc je ukvarjal samo z ekonomsko in socialno politiko. Po Lijphartovi opredelitvi velike koalicijc jc to že tudi celokupno vladanje pluralni družbi.
Naslednja težava nastopi pri soočanju opredelitve z dejanskimi primeri. V primeru Nizozemske in Belgije Halpcrn (1986:187-88) ugotavlja, da se vlada oblikuje na način vlada-versus-opozicija, na nasprotniški način, saj jc sestava vlade delo koalicije, ker večstrankarski sistem ne prinese večine. K temu sklepu ga navaja Lijphartova (1975:113) primarna umestitev velike koalicije ne v parlament, temveč v Družbeni in ekonomski svet (SER). Družbeni in ekonomski svet pa je sestavljen iz predstavnikov delavcev, dclodajalccv in vlade, nc pa iz predstavnikov posameznih subkultur. Zato jc tu treba pritrditi Scholtcnu (1980:347), ki pravi, da je nepravilno trdili, da jc bil SER ustanovljen, da bi olajšal relacije med stebri (pillars).
Primer Švicc je povsem drugačen. Vlada sc sestavlja po vsakih volitvah glede na proporcionalno število glasov posameznih strank, pri tem pa jc poskrbljeno za proporcionalno zastopanost posameznih subkultur v vladi. Vendar ta tip velike koalicije ne igra tiste vloge, ki ji jo pripisuje model: diplomacija na vrhu med elitami rivalskih blokov. Člani vlade delujejo kot enotno telo in po volitvah ne sprejemajo naročil ali ukazov od svoje stranke.
Velika koalicija, kot jo opredeljuje Lijphart, je vladala le v Avstriji, v vseh treh drugih primerih pa o veliki koaliciji nc moremo govoriti. Tudi ob upoštevanju Lijphartovcga merila sodelovanja elit lahko zaključimo, da jc empirija v nasprotju z opredelitvijo konccpta velike koalicije.
Velika koalicija jc v nasprotju s skladom vedenja v politični znanosti, saj sc velika koalicija opredeljuje vedno glede na vladno dejavnost. Lijphart jc s svojo opredelitvijo poskusil to zamejitev preseči, vendar mu to ni uspelo, saj je ustvaril konccpt, ki lahko požre vsakršno koopcracijsko prakso elit. Zaradi odsotnosti razlikovalne moči jc njegova opredelitev nepotrebna in nična.
S tem pa pade tudi njegova tipologija demokratičnih sistemov, ki jc zgrajena na kriteriju obnašanja elit kot neodvisne spremenljivke. Ni namreč jasno, kaj je koalicijsko in kaj nasprotniško obnašanje, kakšna je razlika med njima in kako jo lahko empirično preverimo. Halpcrn (1986:193) meni, da Lijphart v tipologiji predlaga napačno dihotomijo. Prvič ni ponudil kriterija za klasifikacijo mešanih oblik obnašanja elit, drugič pa ni ponudil kriterijev za razlikovanje obeh tipov obnašanja. V večstrankarskih sistemih kompromis vsebuje tudi tekmovanje, ravno tako pa majoritanizem goji kompromis.
***
Na osnovi teh ugotovitev lahko zaključimo, da jc obnašanju elit Lijphart pripisal preveliko težo, da ga ni mogoče obravnavali kot neodvisno variablo pri razlagi stabilosti političnega sistema, da ni uporabil pravih meril za obnašanje elit in da operacionalizacija koalicijskega obnašanja v veliki koaliciji ni veljavna.
DEMOKRA T1ČN0ST KONSOCIA T1VNE DEMOKRACIJE
Konccpt konsociativnc dcmokracijc naj bi bil tudi konccpt dcmokracijc. Vendar to ni . Konsociativna teorija jc predvsem teorija stabilnosti političnega sistema v pluralnih družbah in šele na koncu postavlja tej stabilnosti minimalne demokratične kriterije . Nobeden od konsociativistov se ni ukvarjal s problemom dcmokracijc, zato lahko upravičeno smatramo, da je za konsociativno teorijo to bolj ali manj irclcvantcn problem. S problemom dcmokracijc seje ukvarjal lc Lijphart, ko je odgovarjal na očitke nedemokratičnosti konsociativnc teorije.
Lijphart je v analizi nizozemske politike demokracijo opredelil kot "sistem vladanja, v katerem imajo ljudje možnost izbirati lastne voditelje" (Lijphart, 1975:71). V drugem delu, kjer jc razvil teorijo konsociativnc dcmokracijc, pa je demokracijo opredelil kot "sinonim tistemu, kar Dahl imenuje 'poliarhija'. To ni sistem vladanja, ki bi popolnoma utelešal vse demokratične ideale, temveč sistem, ki sc jim približuje do razumne stopnje" (Lijphart, 1977:4). Najprej lahko ugotovimo, da med tema dvema definicijama obstaja velika razlika: v Dahlovcm konccptu so volitve samo eden od elementov poliarhije. Prva opredelitev dcmokracijc jc zelo ozka in v novejši politologiji lahko služi le za enega izmed kriterijev pri določanju demokratičnosti političnega sistema. Poleg tega jc Lijphart pustil odprto možnost, da politične stranke popolnoma nadzorujejo rekrutiranje kandidatov za volitve, da so v mcdvolilncm razdobju razmerja med volilci in izvoljenimi neobvezna, minimalna ali celo nc obstajajo in da jc politika elit polna tajnosti in imuna na ljudski nadzor. Za mnoge vodilne teoretike dcmokracijc so te možnosti komajda ali pa nezdružljive z demokracijo, v kolikor jo gledamo v paru s konccptom avtoritarne in totalitarne vladavine.
Dahlova opredelitev poliarhije in ugodnih pogojev za poliarhijo pa ima v politični znanosti vidno mesto, poleg tega pa sc v mnogih točkah prekriva s konsociativno demokracijo.3' Vendar pa van Schcndclcn (1984:32, 39) opozarja, da konccpt poliarhije "ni kaj prida kompalibilen z idejo akomodacijc elit", saj v poliarhiji dogovarjanje elit nima pomembnega mesta, medtem ko je v konsociativni demokraciji bistveno. Scholtcn (1980:342) se sprašuje, če jc Nizozemska sploh bila kdaj poliarhija. Druga točka neujemanja je tudi obstoj alternativnih virov informiranja, ki na Nizozemskem obstajajo samo, če se elite blokov s tem strinjajo32. Prav tako je težko uvrstiti Švico z referendumsko demokracijo med poliarhije. Iz teh opozoril lahko sklepamo, da jc bil Lijphart pozoren samo na mnogooblastno strukturo poliarhije, nc pa na njena demokratična pravila igre.
28
Konsociativna demokracija nc vključuje demokratičnih mehanizmov, katerih potential za ustvarjanje enotnosti jc postal zelo dvomljiv, in skupaj s korporativizmom poskuša vzpostaviti nadomestni konsenz skozi neformalni proces pogajanj med predstavniki strateških skupin znotraj javnega in privatnega sektorja (Hucglin, 1985:101).
"Čeprav jc veliko število teh pravil napadalnih do demokratičnih občutkov, jih opravičuje z argumentom, da predstavljajo imperativ za preučevanje spopadov (Scholtcn, 1987:7).
primer: D.Tompson, The democratic Citizen, Cambridge UP, Cambridge, 1970; J. Roland Pcnnock, Democratic Political Theory, Princeton UP, Princctor 1971.
To kaže že primerjava ugodnih pogojev za konsociativno demokracijo (Lijphart, 1977:53-103) z ugodnimi pogoji za poliarhijo (Dahl,1971:203). Drugi kazalec pa je prekrivanje Dahlove in I.ijphartove razvrstitve sodobnih poliartiij ^Dahl.l 971:248) oz. konsociativnih demokracij (Lijphart.l 984).
lijphart (1975:159-61) sam navaja primer ukinitve neodvisne televizijske posujc, ki je rušila monopol elit na informiranje.
Naslednji problem sc postavi tedaj, ko sc z obema koncepcijama dcmokracijc nc strinjamo, ker sta premalo ambiciozna. Oba zapostavljata participacijo ljudi kot temeljni pogoj dcmokracijc , saj velja ravno participacija za enega zahtevnejših kriterijev dcmokracijc .
Hucglin (1985:101, 109) jc ugotovil, da jc konsociativizcm globoko vključen v sheme clitistične in ccntripctalnc politike, zato je predlagal, naj z naslonitvijo na anarhistično tradicijo, zlasti federalni anarhizem, reaktivira svoj antietatistični značaj. Gre mu predvsem za čimprejšnjo vzpostavitev učinkovitega nadzora različnih družbenih segmentov nad njihovimi lastnimi zadevami.
Lijphart sc jc problema demokratičnosti v svojem modelu zavedal že pri prvi konceptualizaciji. Ta problem jc obravnaval pod naslovom kvaliteta demokracije. Tedaj je zapisal, da "sprijaznjenost, pasivnost in odsotnost interesa predstavljajo nasprotje tradicionalnim demokratičnim državljanskim vrednotam" (Lijphart, 1975:177). Sprašuje se tudi, koliko jc Nizozemska resnično demokratična. Kritika nizozemske demokracije ima predvsem dva močna argumenta: l.na volitvah volilccm niso predstavljene jasne alternative, 2. odgovornost za preteklo politiko vlade ne more biti ugotovljena in izvedena, ker nc obstaja ja.šna linija med vlado in opozicijo.
Lijphart najprej navaja primere, ki jasno ilustrirajo očitke. Pove tudi, da blokovski voditelji izvajajo neke vrste avtokratsko oblast znotraj lastne sfere (Lijphart, 1975:179) in ugotavlja, da so očitki povsem na mestu. "Toda ali jc pošteno meriti kvaliteto nizozemske dcmokracijc s standardom idealnega modcla?"(Lijphart, 1975:179). S tem jc Lijphart pokazal, da jc zanj pomembna predvsem stabilna demokracija in nc demokracija. Stabilna demokracija pa mora ustrezati minimalnemu kriteriju demokratičnosti, ki se ji podreja celotna teorija dcmokracijc. Po Lijphartovem mnenju jc konsociativne tipe neupravičeno razglasiti za ncdcmokracijo - totalitarizem. Lijphart sc sklicujc tudi na Eckstcina, ki trdi, da morajo vse dcmokracijc imeti "zdrave elemente avtorilarizma, ker morajo predstavniške vlade tako vladati kot predstavljati - ustrezali morajo dvema pogojema, ki očilno nista enostavno združljiva" (Lijphart, 1975:179- 80). Lijphartov zaključek razmisleka o kvaliteti dcmokracijc na Nizozemskem jc jasen: nizozemska demokracija nc odstopa veliko od demokratskega ideala: "ima univerzalne volitve, večinsko pravilo in pravico za vse"(Lijphart, 1975:180). Vsebuje pa še pomemben element dcmokracijc: zaščito manjšin, od katerih nobena ni predmet sistematične diskriminacije. Tako jc kljub zanikanju primernosti merjenja ob idealnem modelu dcmoracijc Lijphart nanj pristal in ponovno potrdil listo, kar sta ugotavljala že Tocquevilc , pa ponovno Sartori , vsak za svoj čas: da glede pojma dcmokracijc vlada velika konfuzija.
Tudi v remek delu konsociativizma Lijphart ni mogel mimo številnih tudi novih krilik v zvezi z demokratičnostjo konsociativne dcmokracijc. Priznava, da jc konsociativna demokracija "manj demokratična od britanskega modela vlada-versus-opozicija", ker velika koalicija nujno pomeni hkrati "relativno majhno in šibko opozicijo ali celo odsotnost kakršnekoli formalne opozicijc v Icgislaturi" (Lijphart, 1977:47). Tu
33
Dahl (npr 19X2) jc to pomanjkljivost svojega kooccpu poliaihije odpravil s kasnejšo usmeritvijo v ekonomsko in jwrticipativno demokracijo.
Primer: Carole Patcman: Participation and Democratic Theory, Cambridge Univcristy Press, I.ondon 1970. Alexis deTocqueville. Democracy in Amcrica. Oxford University Press, I^ndon 1961. ^ Giovanni Sartori. TheTheorry of Democracy Revisited. Chatham Mouse Publishers, Chatham, New Yersy 1987, str.3.
Lijphart implicitno podaja žc tretjo definicijo dcmokracijc, saj iz njegove izhodiščne opredelitve dcmokracijc ni mogoče razvrščati dcmokracij na bolj ali manj demokratične, še najmanj po kriteriju obstoja opozicije.
Konsociativna demokracija nima v ospredju posameznika, državljana, temveč skupino, segment. Segmcntalna izolacija je lahko tudi ovira za uveljavljanje enakopravnosti med posameznimi državljani. Konsociativna demokracija zato stoji med britanskim modelom in modelom mednarodne politike.
Lijphart tudi ugotavlja, da konsociativna demokracija ne ustreza tretjemu geslu dcmokracijc - bratstvu, saj nc pomeni pozitivnega miru, temveč le negativni mir. Vendar zagotavlja negativni mir v razmerah, ko jc edini ta možen.
Konsociativna demokracija vsebuje "strukturalno prevlado elit" (Nordlingcr, 1972) in pasivno vlogo ncclitnih skupin. Lijphart najprej zatrjuje, da konsociativni model ni nckompatibilen s participacijo državljanov v segmentnih organizacijah, zlasti v prostovoljnih asociacijah. Nato pa opozarja, da "clitizcm konsociativnc dcmokracijc nc smemo primerjati s teoretskim - in naivnim - idealom enake oblasti in participacije državljanov, temveč s stopnjo prevlade elit , ki jc pravilo v demokratičnih ureditvah vseh vrst" (Lijphart, 1977:50). Takšna primerjava pokaže razlike, nc pa očitanega velikega kontrasta med demokracijo in konsociativno demokracijo.
Lijphart svoje tipologije dcmokracij ni razvil iz dcfinicijc dcmokracijc kot poliarhije, temveč iz Almondove tipologije zahodnih dcmokracij. S tem pa jc vpeljal novo nepreizprašano definicijo demokracije.
Najbolj zgovoren jc prehod konsociativnc dcmokracijc v konscnz.ualno demokracijo (Lijphart, 1981 in 1984). Konccpti so zato, da ustrezajo novim idejam avtorja, nc zato da bi gradili znanstveno veljavno teorijo.
***
Na osnovi tega lahko zaključimo, da se Lijphart pojmu dcmokracijc ni posebej posvečal, zato si ga jc moral priložnostno izposojati pri drugih avtorjih kot dano reč. Difuznost, ki sicer velja glede pojma dcmokracijc, jc temeljna poteza tudi Lijphartovc rabe tega pojma. Lijphart uporablja več definicij demokracije, ki sc zrcducirajo na eno samo minimalistično opredelitev pojma dcmokracijc. Temeljni kriterij za demokratičnost konsociativnc dcmokracijc jc negativno naravnan - predvsem jc pomembno, da politični sistemi niso v ccloti avtoritarni. Rabe pojma si zato niso v nasprotju. Edino nasprotje je vezano na uporabo koncepta poliarhije kot osnove za pojem demokracije v primeru konsociativnc demokracije. Konsociativna demokracija, kot jc definirana, ustreza minimalistični opredelitvi dcmokracijc.
Lijphart ni oblikoval kazalccv za merjenje demokratičnosti. Pojem dcmokracijc jc samo occnjcval, pri tem pa jc kot ključni kriterij upošteval stabilnost. Demokratičnosti ni meril ob njej lastnih indikatorjih, temveč ob njej vzporedne pokazatelje. Stabilen sistem je lahko tudi avlokratski, totalitaren, zato kriterij stabilnosti ni uporaben za occno demokratičnosti sistema. Ker ni oblikoval kriterijev za occno ali meril za merjenje demokratičnosti, jc lahko uvrstil v isto kategorijo švicarski sistem z referendumsko 37
Mosca jc leta 1880 trdil, da "niso volilci tisti, ki volijo poslanca, temveč jc, praviloma, poslancc tisti, ki sc sam izvoli od volilccv..." (Gactano Mosca, Tcorica Dei Govcmi c Del Govemo Pariamcntarc, v: Zuckerman, 1975:248).
demokracijo in avstrijski sistem s protizakonitim kartclom elit. Ocena demokratičnosti jc zaradi velike stopnje subjektivnosti sporna.
REFERENCE:
Allardt, F.ric and Pcrtti Pcsoncn (1967): Ocavagcs in Finnish Politics, v: Lipset & Rokkan (1967)
Almond, Gabriel A. (1956): Comprative Political Systems, Journal of Politics, zv. 18, št.3.
Bany, Brian (1975): The Consociational Model and Its Dangers, European Journal of Political Research, št. 3.
Ccmy, P.G. (1972): Cleavage, Aggregation, and Change in French Politics, British Journal of Political
Science,7.v.2.
Conn, Paul It. (1973): Social Pluralism and Democracy, American Journal of Political Science, 17(maj)2. Daaldcr, Hans (1966): Netherlands: Opposition in a Segmented Society, v: Dahl, Robert A. (cd.) Political Oposition in Western Democracies, Yale University Press, New Haven, 1966.
Daalder, Hans (1987): The Dutch Party System: From Segmentation to Polarization - And Then?, v: Hans Daaldcr (ur.): Party Systems in Denmark, Austria, Switzerland, the Netherlands, and Belgium; St.Martin's Press, New York, 1987.
Dahl, Robert A. (1971): Polyarchy. Participation and Oposition, Yale University Press, New Haven and I>ondon.
Dahrcndorf, Ralf (1967): Class and Class Conflict in Industrial Society, Standfort University Press, Stanford. Eckstein, Harry (1966): Devision and Cohesion in Democracy. A Study of Norway, Princeton University Press, Princeton, New Jersey.
Enloe, Cynthia H. (1973): Ethnic Conflict and Political Development, Little, Brown & Company, Canada. Graziano, I.uigi (1980): The Historic Compromise and Consociational Democracy, International Political Science Review, sir. 345-348.
Halpem, Sue M. (1986): The Disorderly Universe of Consociational Democracy, West European Politics, zv. 9.Š1.2.
Hueglin, Thomas O. (1985): Yet the Age of Anarchism?, Publius, pomlad.
Hurwitz, I-eon (1973): Contemporary Approaches to Political Stability, Comparative Politics, zv. 5, St.3. Kieve, Ronald A. (1981): Pillars of Sand. A Marxist Critique of Consociational Democracy in the Netherlands, Comparative Politics, zv. 13, št.3.
Lehmbruch, Gerhard (1967): Proporzdcmokratic: Politischcs System and polilisehe Kultur in dcr Schweiz und Ostcrreich, Mohr, Tiibingcn.
Lijphart, Arcnd (1975): The Politics of Accommodation. Pluralism and Democracy in the Netherlands. Second edition, Revised, University of California Press, Berkeley, I^os Angeles, London (prvič izšlo 1968). Lijphart, Arend (1977): Democracy in Plural Societies. A Comparative Exploration, Yale University Press, New Haven and London.
Lijphart, Arcnd (1981): Intorduction: The Belgian Example of Cultural Coexistence in Comparative Perspective, v: Lijphart (cd.): Conflict and Coexistence in Belgium. The Dynamics of a Culturally Divided Socicty, Institut of International Studies, University of California, Berkeley.
Lijphart, Arcnd (1981a): Consociational Theory. Problems and Prospects, Comparative Politics, zv.13, št.l. Lijphart, Arcnd (1984): Democracies. Patterns of Majoritarian and Consensus Government in Twenty-One Countries, Yale University Press, New Haven in Ixxidon.
Lipset, Seymour Martin (I960): Political Man: The Social Bases of Politics, Doublcday, Gardcncity. Lipset, Seymour Martin in Stein Rokkan (ur.)(1967): Cleavage Structures, Party Systems and Voter Alignments: Crosnational Perspectives, Free Press, New York. Lorwin, Val (1971): Segmented Pluralism, Comparative Politics, zv. 3, št.2.
Lustick, Ian (1979): Stability in Deeply Divided Societies: Consociational ism versus Control, World Politics, zv.31,št.3.
Oblcr Jeffrey, Jurg Stcincr, Guido Dicrickx (1977): Dccision-Making in Smaller Democracies: The Consociational "Burden", Sage, Beverly Hills and London.
Že od Aristotela sem je ena ključnih znakov demokracije ravno zakonitost in participacija večine (revnih) ljudi pri oblasti.
Rabushka, Alvin and Shepsle, Kenneth A. (1972): Politics in Plural Societies: Theory of Democratic Instability, Charles H. Merili Publishing Company, Columbus, Ohio.
Rae, Douglas W.; Taylor, MichacI (1970): The Analysis of Political Cleavages, Yale University Pres, New Haven.
Rokkan, Stein (1977): Towards Generalized Concept of Ver/.uiling, Political Studies, zv.25,5l.4.
Rose, Richard in Derek W. Urwin (1969): Social Cohesion, Political Parties and Strains on Regims,
Comparative Political Studies, zv.2.
Van Schcldclcn, M.C.P. (1984): The views of Arcnd Lijphart and collcctcd criticisms, Acta politica, zv. 19, 5t.l.
Scholtcn, Ilja (1987): Preface, v: Scholtcn (ur.) (1987): Political Stability and Nco-Corporalism. Corporatist Integration and Societal Cleavages in Western Kurope, Sage, Lonodn, Beverly Hills, Newbury Park New Delhi.
Scholtcn, Ilja (1980): Docs Consociativism Exist? A Critique of the Dutch Experience, v: Rose (ur.): Electoral Participation, Sage, London/Beverly Hills.
Stciner, Jurg (1974): Amicable Agreement versus Majority Rule: Conflict Resolution in Switzerland, University of North Carolina Press, Chapel Hill.
Sticfbold, Rodney. P (1974): Segmented Pluralism and Consocialional Democracy in Austria: Problems and Change, v: Ilcislcr, 1974.
Urwin, Derek W. (1970): Social Cleavages and Political Parties in Belgium: Problems of Institutionalization, Political Studies, zv. 17, Jt.3.
Zuckcrman, Alan (1975): Political Cleavage: a Conceptual and Theoretical Analysis, British Journal of Political Scicncc, zv.5, St.2.