Pismo prijatelju.      Ksaver Meško
Prijatelj raoj, morda še misliš kdaj nazaj v mladostni najin solnčni raj, ko čestokrat ob oknu sva slonela — pred oknom lipa stara je dehtela, veselje srcu, vonju in očem . . . In govorila sva o tem in tem in zidala v oblake si gradove, kovala dan na dan načrte nove. Da vse doseževa, kar sva hotela, čutila v srcih sva in v rokah moč. — A brzo leta mlada so hitela, in kmalu šla sva v svet in šla pojoč. Ob potu je cvetel pri cvetu cvet, žarel v pomladnem solncu ves je svet, da se od bleska je očem žarilo. In srce se je v radosti bodrilo: »Naprej,  naprej! V sveta morja valove! Prijazne dalo bo nebo vetrove, kjer sreča je, tam najin bo pristan, življenje vse — en sam bo solnčen dan...«
Li pomniš še ? — Res, vse se ni spolnilo, kot sva sanjala v tistih lepih dneh, a vendar je krasno kot v raju bilo. V tolažbo mi je zdaj še v teh nočeh, ko se gorja morje čez me je zlilo. Kedar najhuje me sedanjost peče, v mladostne dni spomin se mi zateče, in gre če^ dušo tih in sladek mir — mladostna sreča mu je tajni vir.