UDK 323(497.1): 323.22(497.4) M iroslav Stiplo všek* P r v a p r iz a d e v a n ja za a v t o n o m ijo S l o v e n ije v K r a lje v in i _____________________________ S r b o v, H r v a t o v in S l o v e n c e v POVZETEK Pri opredelitvi Slovencev za jugoslovansko državo je bil eden najpomembnejših dejavnikov pričakovanje in hotenje, da bodo v njej za razliko od skromnih možnosti prek deželnih avtonomij v avstroogrski monarhiji, čimbolj samostojno odločali o svojem političnem, gospodarskem in kul­ turnem razvoju. Po nastanku Države Slovencev, Hrvatov in Srbov 29. 10. 1918 ter Kraljevine SHS 1 . 12. 1918 sije zlasti najmočnejša Slovenska ljudska stranka (SLS), prizadevala uveljaviti čim večje pristojnosti slovenskih oblastnih organov. V Državi SHS so takšna prizadevanja za iz­ vršilno in zakonodajno samostojnost Narodne vlade za Slovenijo v odnosu do Narodnega viječa v Zagrebu uspela v tolikšni meri, daje imela Slovenija v njej dejansko federativni položaj. Po nastanku Kraljevine SHS pa se je kljub regentovi obljubi o ohranitvi avtonomnih organov do sprejetja ustave, začelo po oblikovanju osrednje vlade udejanjenje centralizma, ki je v Slove­ niji povzročilo večinski odpor. Najprej se je januarja in februarja 1919 razplamtel spopad okrog oblikovanja Deželne vlade za Slovenijo, ki seje šele po velikih slovenskih prizadevanjih povečala od štirih na šest resorjev. To je sicer od vseh pokrajinskih vlad največ, toda še vedno le polovica resorjev slovenske Narodne vlade. Še do hujšega konflikta z osrednjimi oblastmi pa je vzporedno prišlo ob zahtevah SLS in Ju­ goslovanske socialnodemokratske stranke (JSDS), da se oblikuje devetdesetčlanski pokrajinski zbor za Slovenijo, ki naj bi mu kot vrhovnemu predstavniškemu in zakonodajnemu organu Dežel­ na vlada odgovarjala za svoje delo do sprejetja ustave. Takega oporišča avtonomije centralistična osrednja vlada ob podpori slovenske liberalne Jugoslovanske demokratske stranke (JDS) ni dovo­ lila vzpostaviti in pristala je le na možnost, da se stranke sestajajo na posvetovalnih konferencah. Po propadu akcije za slovensko avtonomno parlamentarno predstavništvo se je spopad med centralisti in avtonomisti nadaljeval v Deželni vladi. Zlasti po zaslugi poverjenikov iz SLS in tudi JSDS je ta vlada do sklica konstituante, z izjemo krajšega obdobja na prelomu 1919/20, ko jo je vodila JDS, ves čas delovala pretežno avtonomno, zaradi česar je prihajalo do konfliktov z mi­ nistrstvi v Beogradu, ki jim je bila formalno podrejena. Spopadi glede državne ureditve so se zaostrili v razpravah o prvi jugoslovanski ustavi v za­ četku leta 1921. Tedaj je avtonomistični program oblikovala SLS, z avtonomistično izjavo pa so ga podprli slovenski kulturni delavci iz vseh treh idejnopolitični taborov. Poudarili so, da avtono­ mijo podpirajo ne glede na različne strankarske koristi in interese zato, ker "ustreza narodu in dr­ žavi", s čimer so opredelili jedro slovenskega narodnega vprašanja. Navedene akcije pomenijo za­ četek kontinuiranega slovenskega avtonomističnega gibanja, ki je bilo v primerjavi z močjo cen­ tralističnih sil prevladujoče v političnem življenju na Slovenskem ves čas obstoja prve Jugoslavi­ je- dr., upokojeni redni profesor, SI— 1230 Domžale, Vodopivčeva 8 PhD, Retired Full Professor, SI-1230 Domžale, Vodopivčeva 8 ABSTRACT FIRST EFFORTS FOR SLOVENIA'S AUTONOMY IN THE KINGDOM OF SERBS, CROATS AND SLOVENES One of the most important factors why the Slovenes opted for a Yugoslav country, was antici­ pation and the desire to be able to decide as independently as possible on their own political, eco­ nomic and cultural development, unlike the humble possibilities they had been given via pro­ vincial autonomies in the Austro-Hungarian monarchy. After the foundation of the State of Slo­ venes, Croats and Serbs on 29. 10. 1918 and the Kingdom of SCS on 1 . 12. 1918, particularly the strongest Slovenian People's Party (SLS) strove to enforce the highest jurisdictions possible for Slovenian authorities. In the State of SCS such efforts for the executive and legislative indepen­ dence of the National Government of Slovenia in relation to the National Council in Zagreb succeeded to such an extent that Slovenia actually held a federal position within it. After the foundation of the Kingdom of SCS, despite the regent's promise that the autonomous bodies would be kept until the adoption of a constitution, after the central government had been formed, centralism began to be introduced, which caused a majority resistance in Slovenia. First, in January and February of 1919, a conflict blazed regarding the formation of the Provincial Go­ vernment of Slovenia, which only increased from four to six departments as a result of grand Slo­ venian efforts. It was more than in other provincial governments, however, it only equaled half of the departments of the Slovenian National Government. An even greater conflict with the central authorities occured parallel with the demands of the SLS and the Yugoslav Social-Democratic Party (JSDS) for the formation of a ninety-member provincial assembly of Slovenia, which would become the supreme representative and legislative body, to which the Provincial Government would answer regarding its operation until the adopti­ on of a constitution. The establishment of such a base for autonomy was not permitted by the centralistic central government, with the support of the Slovenian liberal Yugoslav Democratic Party (JDS), and it only agreed to the possibility of parties meeting at consultative conferences. After the fall of the campaign for Slovenian autonomous parliamentary representation, the conflict between the centralists and the autonomists continued in the Provincial Government. Especially due to the commissioners from SLS and also from JSDS, this government operated more or less autonomously the entire time before the convening of the constituent assembly, with the exception of a shorter period between 1919/20, during which it was led by JDS; this is why it ca­ me into conflicts with the ministries in Belgrade, to which it was formally subordinate. Conflicts regarding the organisation of the state became tense during the debates on the first Yugoslav constitution in the beginning of 1921. At that time the autonomist programme was for­ med by SLS, which was supported by Slovenian cultural workers from all three political camps. They emphasised that they support the autonomy regardless of their different party gains and interests because it "suits the nation and the country"; with this they defined the core of the Slovenian national issue. The actions listed above signify the beginning of the continuous Slo­ venian autonomist movement, which was, in comparison with the power of the centralistic forces, predominant in the political life in Slovenia all throughout the existence of the first Yugoslavia. Pri opredelitvi Slovencev za jugoslovansko državo je bil eden najpomembnejših de­ javnikov pričakovanje in hotenje, da bodo v njej za razliko od skromnih možnosti prek deželnih avtonomij v avstroogrski monarhiji, čim bolj samostojno odločali o vseh po- glavitnih vidikih svojega nacionalnega razvoja. Zanjo so si prizadevali posebej zato, "da dosežejo in realizirajo v njej določena političnim kulturna, gospodarska in socialna stremljenja", skratka odločitev zanjo pomeni tudi, "da se Slovenci ne morejo zadovolje­ vati s kakršnokoli Jugoslavijo".1 To se je pokazalo že takoj po nastanku Države Sloven­ cev, Hrvatov in Srbov 29. oktobra 1918 ter Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev 1. decembra 1918, ko sije zlasti najmočnejši politični subjekt katoliška Slovenska ljudska stranka (SLS) prizadevala uveljaviti čim večje pristojnosti za slovenske oblastne organe. V Državi SHS so takšna prizadevanja za izvršilno in zakonodajno samostojnost slo­ venske Narodne vlade v odnosu do Narodnega viječa v Zagrebu uspela za skoraj vse zadeve v tolikšni meri, daje imela Slovenija v njej dejansko federativni položaj, če pa upoštevamo tudi njene posege na področju zunanje politike in vojske iz pristojnosti naj­ višjega državnega organa pa celo prvine konfederativnega statusa.2 Povsem nove razmere pa so nastale po prvodecembrskem oblikovanju Kraljevine SHS. Avtonomistični politiki so v Narodnem viječu sicer uspeli v navodilih za pogaja­ nja o združitvi svojo delegacijo zadolžiti, da naj izposluje za predustavno obdobje še nadaljnje izvajanje avtonomnih zadev prek pokrajinskih vlad, odgovornim pokrajinskim skupščinam. Regent Aleksander seje ob razglasitvi zedinjenja "popolnoma" strinjal, da ostanejo "v veljavi pod kontrolo državne vlade dosedanji avtonomni administrativni or­ gani, ki bodo za svoje uradovanje odgovarjali avtonomnim predstavništvom".3 Toda to najvišje zagotovilo o ohranitvi avtonomije v prehodnem obdobju se je kmalu izkazalo kot utvara. Centralistične sile so jih obšle in se lotile "obsežnih ukrepov, da bi oslabile vse oblike samostojnega organiziranja oblasti v posameznih jugoslovanskih deželah ter likvidirale njihov kakršnikoli avtonomni položaj v odnosu do centralnih državnih orga­ nov", kar seje posebej kazalo tudi ob prvih slovenskih avtonomističnih zahtevah.4 Prvi velik centralistični uspeh sta bila sklepa predsedstva Narodnega viječa na seji 3. decembra o prenehanju njegove funkcije in glede delovanja sedanjih avtonomnih po­ krajinskih vlad do sklica konstituante za resorje, "ki ne bodo prešli v enotno pristojnost" osrednje vlade. Za zadeve, ki bodo ostale v njihovi pristojnosti naj bi ostale "zadnje pra­ vno oblastvo" ob pravici resornih ministrov, da jim dajejo "splošna navodila" in izvajajo nad njimi "generalno kontrolo", pri čemer je pomenil bistveno okrnitev avtonomizma na poti k udejanjenju centralizma v državni upravi odstop od oblikovanja pokrajinskih predstavništev, ki bi jim bile za svoje delovanje pokrajinske vlade odgovorne.5 To je pomenilo hudo razočaranje za prevladujoče privržence avtonomije Slovenije, kajti za centralizem seje opredelila le liberalna Jugoslovanska demokratska stranka (JDS). Ob oblikovanju novih pokrajinskih vlad in določitvi njihovih pristojnosti ter ob pri­ zadevanjih za oblikovanje pokrajinskih avtonomnih predstavništev se je začel spopad med Ljubljano in Beogradom takoj, ko so oblikovanju osrednje vlade 20. decembra 1918 sledili prvi ukrepi za uveljavitev centralistične ureditve. Tako kot druge pokrajin­ ske vlade, ki so dobile mandat od Narodnega viječa, je morala tudi Narodna vlada za 1 Fran Erjavec, Slovenci. Zemljepisni, zgodovinski, politični, kulturni, gospodarski in socialni pogled, Ljubljana 1923, 1. 2 Podrobneje glej Jurij Perovšek, Slovenska osamosvojitev v letu 1918. Študija o slovenski državnosti v Državi Slovencev, Hrvatov in Srbov, Ljubljana 1998. 3 Grada o stvaranju jugoslovenske države (1 .1.-20. XII. 1918), priredila dr. Dragoslav Jankovič in dr. Bog­ dan Križman, II. knjiga, Beograd 1964, 674-675 (cit. Grada). 4 Momčilo Zečevič, Na zgodovinski prelomnici. Slovenci v politiki jugoslovanske države 1918-1921, Ma­ ribor 1986, 184. 5 Grada II, 683-684. Slovenijo odstopiti 23. decembra,6 že naslednji dan pa jo je minister za notranje zadeve Svetozar Pribičević obvestil o vladnem sklepu, da bo "v izključno pristojnost" prevzela osem resorjev (za zunanjo politiko, vojaške zadeve, finance, železnice in pošto, prehra­ no in obnovo države, trgovino, obrt in industrijo, socialne zadeve ter za pripravo Usta­ vodajne skupščine in izenačenje zakonov) in da se pri imenovanju novih deželnih vlad zanje v njih ne bodo imenovali funkcionarji.7 K oje regent Aleksander 7. januarja 1919 tudi formalno ukinil vse dotedanje narodne vlade, je z ukazom določil, da bo imela tako kot druge pokrajinske vlade tudi Deželna vlada za Slovenijo le štiri resorje, za notranje zadeve, pravosodje, kmetijstvo in prosveto, kar je pomenilo v primerjavi z Narodno vla­ do njihovo zmanjšanje na tretjino. Za vodenje Deželne vlade je 24. januarja imenoval za predsednika dr. Janka Brejca iz SLS in za podpredsednika dr. Gregorja Žerjava iz JDS.8 Prvi predsednik je v kasnejših spominih zapisal, da so v Narodni vladi sicer pričakovali določene spremembe pri sestavi in pristojnostih, nikakor pa ne reorganizacije, ki bi po­ menila popolno izgubo skrbno zgrajene upravne avtonomije in "še večjo odvisnost od državne centrale, kakršna je bila prejšnja odvisnost od Dunaja". In dalje: "Po tej deklasi- fikaciji prejšnje, avtonomne vlade seje začela borba za njen delokrog in njeno kompe­ tenco in sploh borba proti desorganizujočim praktikam centralne vlade, ki so z vsakim dnem zanašale nove zmešnjave v našo vseskozi urejeno upravo". Zato seje po določitvi le štirih poverjeništev v ljubljanski vladi začel oster spopad z osrednjo vlado, posebej z notranjim ministrom Pribičevićem, k ije dobro poznal avtonomistične težnje v nekdanji Državi SHS. Ta je končno pristala na kompromis v tem pogledu, da je formalno ostala pri svoji odločitvi o štirih poverjeništvih, dovolila pa je ministroma za javna dela in so­ cialno politiko, da imenujeta svoja poverjenika v Deželni vladi za Slovenijo.9 Po ostrih protestih in posredovanjih je bila torej slovenska Deželna vlada razširjena na šest po­ verjeništev, kar je največ v primerjavi z drugimi deželnimi vladami, ministrstva, ki so prevzela neposredno vse pristojnosti za Slovenijo, pa so v Ljubljani kmalu ustanovila 13 različnih izpostav in uradov, s čimer seje začela upravna dvotimost.10 Imenovana De­ želna vlada, odgovorna osrednji vladi, kije postala pritožbena instanca za njene odloke, je v primerjavi z Narodno vlado izgubila značaj vrhovnega organa oblasti v Sloveniji ter "zato v znatni meri prejšnji narodno-politični pomen, kar je sočasno pomenilo tudi po­ skus likvidacije temeljnih prvin slovenske državnosti doseženih" po prevratu 1918.1 1 Med posameznimi ministri in slovenskimi poverjeniki pa je že kmalu začelo prihajati do kompetenčnih incidentov.1 2 Zaradi odpora vladnemu diktatu glede sestave Deželne vlade za Slovenijo je ta za­ čela delovati šele 28. februarja 1919,13 pri čemer je treba poudariti, daje po zaslugi po­ verjenikov SLS in v začetku tudi Jugoslovanske socialnodemokratske stranke (JSDS) "v praktičnem življenju avtonomno pokrajinske zadeve v Sloveniji"14 opravljala še večino časa do začetka delovanja Ustavodajne skupščine. Po prvodecembrskem aktu se je v 6 Sejni zapisniki Narodne vlade Slovencev, Hrvatov in Srbov v Ljubljani in deželnih vlad za Slovenijo 1918-1921. Za objavo pripravil Peter Ribnikar. 1. del, Ljubljana 1998, 214. Skupaj so izšli trije deli te edicije virov, drugi leta 1998 in tretji leta 2002. Vsi zapisniki sej Narodne vlade in Deželne vlade za Slo­ venijo so ohranjeni v Arhivu Republike Slovenije v fondu 60. 7 Prav tam, 218-220. 8 Prav tam, 18-19; Zečevič, n.d., 186-187. 9 Janko Brejc, Od prevrata do ustave, Slovenci v desetletju 1918-1928, Ljubljana 1928, 165, 211-212. 10 Lovro Bogataj, Uprava v Sloveniji od prevrata 1918 so izvršitve vidovdanske ustave, Slovenci v de­ setletju 1918-1928, 384-385. 11 Zečevič, n.d., 186-187. 12 Brejc, n.d., 212-214. 13 Zapisniki 2., 5. 14 Zečevič, n.d., 187. Sloveniji začela krepiti vloga JDS, ki je vedno bolj očitno postajala opora beograjskih centralističnih krogov. Ti so svojo slovensko ekspozituro podpirali, kar se je pokazalo tudi pri kadrovski sestavi prve slovenske Deželne vlade, v kateri SLS - za razliko od Narodne vlade - ni imela večine.1 5 Boj za slovensko avtonomijo pa se ni razplamtel le okoli Deželne vlade, temveč se je vzporedno še posebej zaostril ob zahtevah za oblikovanje pokrajinskega zbora za Slovenijo, in to na dveh ravneh: proti centralističnim oblastem v Beogradu, v sloven­ skem okviru pa med avtonomističnim blokom SLS in JSDS ter centralistično JDS. "Centralistične sile in velikosrbski politični krogi so se upirali zlasti vzpostavitvi slo­ venske pokrajinske skupščine kot vrhovnega predstavniškega in zakonodajnega organa, ki bi mu Deželna vlada odgovarjala za svoje delo do sprejetja ustave", še posebej zato, ker so take zahteve postavljali tudi drugod, zlasti na Hrvaškem.16 Januarja in februarja 1919, ko seje reševala problematika razširitve pristojnosti De­ želne vlade in oblikovanja pokrajinskega zbora, vprašanje njunih medsebojnih odnosov in stopnje podrejenosti centralnim organom v Beogradu, so se medstrankarski odnosi hudo zaostrili, kajti odločalo seje o bodočem avtonomističnem ali centralističnem polo­ žaju Slovenije. Do prvih trenj je prišlo že v začetku leta, ko je JDS neuspešno poskušala preprečiti večino SLS v predvidenem devetdesetčlanskem pokrajinskem zboru.17 Vse tri politične stranke so volitve t.i. deželnih poslancev izvedle hkrati z volitvami poslancev Začasnega narodnega predstavništva v Beogradu na zborih svojih zaupnikov. Teje prva izvedla JDS, kije ob tem poudarila, da noče "pooblastil za naredbe" za pokrajinski zbor, in da ceni tudi delo v njem ob poudarku, da "smo prijatelji edinstvenosti in enotnosti dr­ žave" ter je zato posebej poudarila pomen oblikovanja osrednje vlade in bližnji začetek zasedanja državnega zbora oziroma Začasnega narodnega predstavništva. V prizadeva­ njih za uveljavitev demokracije je volitvam v obe parlamentarni predstavništvi posvetila največ pozornosti SLS z organiziranjem zborovanj strankinih zaupnikov v vseh nekda­ njih slovenskih deželah, poslance v pokrajinski zbor, ki naj bi bil za razliko od nekdan­ jih deželnih zborov "predstavništvo vsega slovenstva", pa so ponekod volili tudi na okrajnih zaupniških zborovanjih. Že do srede januarja 1919 so vse tri politične stranke izvolile svoje predstavnike v pokrajinski zbor, s čimer so bili izpolnjeni kadrovski po­ goji za njegov sklic, zaupniki SLS in JSDS pa so na zborovanjih poudarjali tudi avto­ nomistične temelje za njegovo delovanje. Na govorice, daje JDS začela v Beogradu intrigirati proti sklicu pokrajinskega zbora je socialnodemokratski časnik Naprej odgovoril z ostrim napadom na centralno vlado, ki ne ukrepa ustrezno za konsolidacijo razmer v državi in kot primer je navedel zavlače­ vanje problematike Deželne vlade za Slovenijo. Govori se, da hoče Beograd "strogo centralizacijo" in da se boji dati pokrajinam "preveč moči", Pribičevićevo delovanje za takojšnji upravni centralizem pa po Naprejevi oceni vodi v anarhijo. Časnik je poudaril: "Ali nimamo zato Korošca in Kramerja, da v zajedničkem ministrstvu povesta, da je vsaka uprava nemogoča, če ne dobi pokrajinska vlada zaenkrat še najširši delokrog?" Vsem - le Beogradu ne - je jasno, daje nujno tudi sklicanje državnega sveta in pokra­ jinskega zbora, kajti eden poglavitnih vzrokov za nezadovoljstvo z osrednjo vlado "je pomanjkanje javne tribune, s katere bi zastopniki ljudstva lahko tolmačili svoje zahteve in kontrolirali upravo". Njeno dosedanje delovanje "ne vzbuja dobrih nad za bodoč­ nost", Naprej pa je izrazil tudi dvom, da imata slovenska ministra pri tolmačenju nave­ 15 Bojan Balkovec, Prva slovenska vlada 1918-1821, Ljubljana 1992, 184. V tem delu je prikazano delo­ vanje Narodne vlade in vseh šestih Deželnih vlad za Slovenijo. 16 Zečevič, n.d., 188. 17 V pokrajinskem zboru so bili po dolgotrajnih pogajanjih mandati razdeljeni takole: SLS jih je dobila 47, JDS 27, JSDS 14 in Trst dva. denih zahtev "kaj teže". Z napadom na JDS kot orodje Pribičevićeve centralistične politike je v Sloveniji začela JSDS, ki je tej stranki in njenim beograjskim prijateljem očitala, da želijo prevzeti predsedstvo Deželne vlade ter na čelo avtonomnih pover­ jeništev postaviti uradnike. Socialni demokrati so liberalce tudi obtožili, da hočejo pri­ stojnosti pokrajinskega zbora - "če sploh bo" - omejiti le na pravico do sestajanja, o njegovi zakonodajni funkciji pa "ni govora". Te obtožbe so bile sicer skladne z interesi in hotenji SLS, ki pa je verjetno zaradi sodelovanja z JDS v osrednji vladi v začetku polemik posredovala pomirjevalno. Sredi februarja 1919 so se spopadi glede avtonomistične in centralistične ureditve v Sloveniji hudo zaostrili. Načelstvo JDS je pozvalo osrednjo vlado, naj skliče čimprej Začasno narodno predstavništvo, ki šele lahko določi pristojnosti pokrajinskih predstav­ ništev in tako ustvari pogoje za kasnejši začetek njihovega delovanja. Ob tem je pouda­ rilo, da bi njihovo izvajanje tudi zakonodajnih pravic pomenilo separatizem, ki bi ogro­ žal državno konsolidacijo in narodno enotnost. Sicer pa naj bi postale deželne vlade in deželni zbori nepotrebni, čim se bo z novo državno ureditvijo udejanila okrožna in okrajna samouprava. To novo jasno opredelitev liberalcev proti avtonomiji Slovenije, posebej proti po­ krajinskemu zboru, sta odločno obsodili SLS in JSDS ter poudarili, da nakazuje pot v skrajne strankarske boje. Obe stranki sta poudarili, da ni nikakršnih ovir za sklic dežel­ nih zborov, ki bi bil eden "najpomembnejših in najpotrebnejših ukrepov centralne vla­ de". Na stališče JDS, da bi bilo neustrezno sestajanje raznih pokrajinskih predstavništev, pa je Slovenec odgovoril, d aje še manj sprejemljivo delovanje deželnih vlad brez njih, kajti "v smislu pravega demokratizma je nujno potrebna za vsako vlado kontrolna in di- rektivna korporacija", ki je "ventil ljudskega mišljenja" in posrednik ljudskih potreb. Podtikanje o skritih političnih težnjah avtonomističnih privržencev "za lokalno politično promocijo" kot tudi opredelitev liberalcev za sklic le Začasnega narodnega predstav­ ništva pa posredno govorijo o njihovih "težnjah po politični premoči - drugod, na dru­ gem forumu!", torej v Beogradu. Naprej pa je v komentarju stališč JDS poudaril, da so se z njimi liberalci obrnili proti ljudstvu in ugotovil, da Deželna vlada nujno potrebuje takojšnjo oporo v pokrajinskem zboru. Poudaril je tudi, da socialni demokrati niso no­ beni separatisti, hočejo pa "čimprej videti zbrane ljudske zastopnike v Beogradu in Lju­ bljani". Glede na to, daje imela avtonomistična opredelitev v Sloveniji večinsko podporo in da ne bi ogrozila koalicijskega sodelovanja v slovenski Deželni vladi, je JDS nekoliko omilila svoja stališča. Zavrnila je krivdo za odložitev sklica pokrajinskega zbora in poudarila, d aje ta "onstran Kolpe" na Hrvaškem, pri stranki, ki je blizu SLS in ne njej, torej pri Hrvaški republikanski seljački stranki, ki hoče prek pokrajinskega zbora ustva­ riti "državo v državi". Strinjala seje, daje potreben čimprejšnji sklic pokrajinskega zbo­ ra z nalogami "kontrole, podpore in vzpodbude" za Deželno vlado, toda brez zakono­ dajnih pristojnosti nekdanjih deželnih zborov.18 Po teh razpravah je Deželna vlada na seji 17. februarja 1919 na predlog JSDS sogla­ sno sklenila poslati osrednji vladi zahtevo, da se skliče pokrajinsko in državno predstavništvo in posebej, da dovoli Deželni vladi sklic pokrajinskega zbora "kot svoj posvetovalni in kontrolni organ"- najkasneje do konca marca. 19 Osrednja vlada je z negativnim odgovorom taktizirala do končnega oblikovanja Deželne vlade za Slovenijo, 18 Politične stranke so svoja stališča o pokrajinskem zboru posredovale v svoji glasilih, SLS v Slovencu, JDS v Slovenskem narodu in JSDS v Napreju. Obširneje o tej razpravi glej M. Stiplovšek, Prizadevanja za oblikovanje slovenskega parlamenta od prevrata 29. oktobra 1918 do spomladi 1919, Slovenske misli o prihodnosti okrog leta 1918, Ljubljana 2000, 88-94, kjer so podrobno navedeni tudi vsi viri. 19 Zapisniki 1,372-373. 9 marca pa ji je sporočila, "da se pred konstituanto ne sme sklicati deželnega zbora", kar pa ne preprečuje sestajanje strank na posvetovalne konference.20 Dr. Brejc je poudaril, daje bil s tem "deželni zbor... pokopan".21 Spomladi 1919 je socialnodemokratski poverjenik Albin Prepeluh, k ije imel največ zaslug za tedanjo avtonomistično opredelitev JSDS in je tudi kasneje imel pomembno vlogo v slovenskem avtonomističnem gibanju, še večkrat neuspešno posredoval pri predsedniku in podpredsedniku Deželne vlade, naj se skliče demokratično izvoljeno predstavništvo. Menil je, "da bo 90 poklicanih ljudi iz vseh treh političnih taborov, raz­ nih stanov in poklicev, znalo via facti potegniti na sebe vse kompetence bivšega dežel­ nega zbora kranjskega in štajerskega, najbrže pa še več, in da bi se tako Slovenci mogli aktivneje uveljaviti na znotraj in navzven, zlasti pa glede Koroške",22 kjer so se zaradi vojaških neuspehov tedaj razmere hudo zaostrile. V takih razmerah in posebej zato, ker je bil morebitni sklic pokrajinskega zbora omejen le na posvetovalni strankarski posvet in torej ni pomenil uveljavitve avtonomistične zahteve SLS, se zanj ta stranka ni priza­ devala. Velika poprevratna akcija za udejanjenje slovenskega parlamentarizma kot opo­ re avtonomije Slovenije, je tako propadla zlasti po zaslugi beograjskih centralističnih krogov in slovenske JDS. Spopadi med avtonomističnimi in centralističnimi silami so se nato prenesli v De­ želno vlado za Slovenijo. Njen predsednik je bil najdlje dr. Brejc, ki si je skupaj s po­ verjeniki iz vrst SLS in do jeseni 1919 tudi iz JSDS prizadeval formalnopravno in prak­ tično okrepiti njene avtonomistične pristojnosti. Zato je prihajalo do ostrih kompetenč- nih sporov z osrednjo vlado in beograjsko časopisje je o slovenski Deželni vladi celo pi­ salo, da je odpadniška in se zgražalo zaradi protestov njenih poverjenikov proti pose­ gom ministrov v njihovo delovanje. Posamezni ministri so grozili, da bodo uporniško Deželno vlado disciplinirali z odtegnitvijo finančnih sredstev.23 Na drugi strani pa so centralistično politiko osrednje vlade odločno podpirali zlasti poverjeniki z JDS, "ki so rušili avtonomnost Deželne vlade, kjer je šlo". Slovenski liberalci, ki so vodili Deželno vlado krajši čas na prelomu 1919/20 in po volitvah v Ustavodajno skupščino do razpu­ sta z vidovdansko ustavo, pa so si jo prizadevali degradirati na uradniško raven; čedalje več odločanja so hoteli prenesti na beograjska ministrstva. Kljub hudim strankarskim nasprotjem, pa je Deželna vlada pretežni del svojega delovanja ne le zelo samostojno, temveč tudi uspešno reševala pereče gospodarske in socialne probleme, Dolgoročno pa je bila zlasti pomembna slovenizacija in razširitev mreže šolskih in kulturnih ustanov ter ustanovitev slovenske univerze leta 1919, ki so imele nato pomembno vlogo pri ohran­ janju in utrjevanju narodne identitete ob dejstvu, da Slovenija kot dežela in Slovenci kot narod niso uspeli uveljaviti avtonomističnih ustavnopravnih ciljev. Deželna vlada si je od jugoslovanske zasedbe Prekmurja avgusta 1919 prizadevala razširiti vse oblike svoje dejavnosti tudi na ta del slovenskega ozemlja, glede na senžermensko pogodbo pa je izvajala civilno oblast do plebiscita oktobra 1920 še v coni A na Koroškem. Po tradiciji Narodne vlade je vse pomembnejše naredbe in sklepe sprejemala na sejah. Deželna vladaje v obdobjih, ko je v njej prevladoval vpliv SLS, učinkovito izvajala svoje avtonomistične naloge, pomembne za ureditev in izboljšanje gospodarsko-so- cialnih in prosvetno-kultumih razmer v poprevratnem obdobju, pri čemer je bila uspe­ šnejša od deželnih vlad v drugih pokrajinah nekdanje Države SHS z le štirimi področji 20 Prav tam 2, 55. 21 Slovenec, št. 239, 21. 10. 1923. 22 Albin Prepeluh, Pripombe k naši prevratni dobi, Ljubljana 1938, 201-202. 23 Brejc, n.d., 214; Momčilo Zečevič, Slovenska ljudska stranka in jugoslovansko zedinjenje 1917-1921. Od majniške deklaracije do vidovdanske ustave, Maribor 1972, 325. delovanja.24 Na drugi strani pa so bili rezultati na področjih, ki sojih neposredno urejala ministrstva in njihovi uradi v Ljubljani, skromni, kar je povzročilo v Sloveniji vedno širši odpor proti negativnim posledicam centralističnih posegov v njeno upravljanje. To je v svojem avtonomističnem programu za volitve v Ustavodajno skupščino in nato še v ustavnem predlogu v polni meri upoštevala SLS, ki so ji slovenski volivci dali največ glasov, na drugi strani pa centralistično JDS ni podprla niti desetina. Svoja stališča do državne ureditve so morale politične stranke jasno opredeliti v Us­ tavodajni skupščini v razpravi o prvi jugoslovanski ustavi. Od slovenskih političnih strank je v svojem ustavnem predlogu februarja 1921 avtonomistične temelje državne ureditve podrobno oblikovala SLS v okviru poslanskega Jugoslovanskega kluba, in si­ cer je za vsako od šestih pokrajin v državi, posebna bi bila tudi Slovenija, predvidevala kot najvišji telesi pokrajinsko skupščino z zakonodajnimi pristojnostmi in pokrajinsko vlado kot najvišjim izvršilnim organom za 12 samoupravnih področij 25 Za avtonomi­ zem seje od slovenskih političnih strank opredelila le še Narodno socialistična stranka, vse druge štiri JDS, JSDS ter novi stranki Samostojna kmetijska stranka iz liberalnega tabora in Komunistična stranka pa so podprle centralistično državno ureditev. Toda težnje za slovensko narodnopolitično samostojnost so dobile izjemno pomem­ bno podporo z Izjavo 43 pomembnih slovenskih kulturnih in znanstvenih delavcev iz vseh treh idejnopolitičnih taborov, ki so glede na posebnosti dotedanjega in možnosti bodočega razvoja posameznih gospodarsko-kulturnih enot v državi zahtevali "avtono­ mijo slovenskega, že itak dovolj razkosanega ozemlja in sicer v takem obsegu, ki bi ne slabil moč države, ampak jo krepil, dajajoč razmah individualnim silam edinic."26 Po ostrih napadih centralističnih strank liberalnega tabora na Izjavo, ki da pomeni podporo SLS oziroma njenim interesom, pogojenimi z avtonomijo Slovenije, so njeni podpisniki ponovno poudarili, da se zavzemajo zanjo in zahtevajo "naj deli država eksekutivno in legislativno oblast s posameznimi edinicami". Takšno stališče zagovarjajo ne glede na strankarske simpatije ali antipatije, ker "stranke prihajajo in odhajajo, a narod in država ostajata". To so podkrepili z dejstvom, da seje po vojni število strank, ki predstavljajo slovenstvo - ene s centralističnim in druge z avtonomističnim programom -, podvojilo. Ob tem, ko se "brez pridržka" zavzemajo za avtonomijo, se ne sprašujejo, "kateri stranki v trenutku morebiti to koristi ali škoduje. Naše politično prepričanje je, da ustreza naro­ du in državi".27 S tem so jasno pokazali svoje politično prepričanje, da mora osrednje vprašanje ustavnopravnega položaja Slovenije v jugoslovanski državi preseči strankar­ ske interese. Avtonomistična izjava je torej opredelila jedro slovenskega narodnega vprašanja ter povzročila ločitev duhov, ki ni temeljila na svetovnonazorskih, temveč na narodnopolitičnih načelih. Povzročila je začetek kontinuiranega "slovenskega avtonomi­ stičnega gibanja, ki ni bilo samo politično, ampak tudi kulturno...", spopad med katoli­ cizmom in liberalizmom pa se je "prenesel z izrazito ideološke na bolj pragmatično po­ litično raven".28 Vidovdanska ustava, sprejeta proti volji večine slovenskih poslancev, je le s t.i. oblastnimi samoupravami skromno omilila centalizem, njihove hudo omejene 24 v Arhivu Republike Slovenije (fond 60) je poleg zapisnikov Deželne vlade do ukinitve 9. 7. 1921 ohra­ njenega tudi nekaj gradiva njenih poverjeništev. Dragocen vir o njeni uredbodajni dejavnosti pa je Uradni list Deželne vlad za Slovenijo (1919-1921). Podrobneje pa je delovanje Deželne vlade obdelal B. Balko­ vec v navedenem delu, tehten pa je tudi obsežen omenjeni memoarski prispevek Janka Brejca. 25 Jurij Perovšek, Programi političnih strank, organizacij in združenj na Slovenskem v času Kraljevine SHS (1918-1929), Ljubljana 1998, dok. 18, 78-79 (cit. Perovšek, Programi). 26 Naši zapiski, februar 1921, št. 2, 25-26. 27 Prav tam, št. 3, 15. 3. 1921, 71-72. 28 Fran Erjavec, Avtonomistična izjava slov. kulturnih delavcev leta 1921 (Iz spominov), Zgodovinski zbor­ nik, Buenos Aires 1958, 1-3; Ervin Dolenc, Avtonomistična izjava kulturnih delavcev, Slovenska kronika XX. stoletja 1900-1941, Ljubljana 1995, 258. pristojnosti pa so dejansko pomenile, da se je ohranil "centralizem tudi na ravni samou­ pravnega izvajanja oblasti".29 Takšna določila glede samouprav za banovine je vsebo­ vala tudi oktroirana septembrska ustava iz leta 1931.30 Prizadevanja za razširitev pristojnosti Deželne vlade za Slovenijo in poskus obliko­ vanja slovenskega pokrajinskega zbora v predustavnem obdobju pomenijo začetek av­ tonomističnega gibanja, ki je v dvajsetih in tridesetih letih postalo prevladujoča stalnica v političnem življenju na Slovenskem. V avtonomistično gibanje so se občasno vključe­ vale različne stranke in organizacije tudi iz liberalnega in socialističnega tabora, ki so pomembno prispevale k širitvi njegove podpore in k bogatitvi avtonomističnih državno- pravnih programov.31 Toda samo SLS, k ije svoj avtonomistični program še radikalizi­ rala v federativnega, zlasti s programom Kaj hočemo v začetku leta 1923 za parlamen­ tarne volitve, s Slovensko deklaracijo oziroma punktacijami konec leta 1932 in z zahte­ vo za oblikovanje Banovine Slovenije s širokimi izvršilnimi pristojnostmi in zakonodaj­ nim banovinskim zborom leta 1939, je bila stranka, ki jo je Beograd zaradi volilnih us­ pehov oziroma množične podpore priznal za vodilni politični subjekt v Sloveniji, je imela tudi možnost, daje tudi udejanila nekatere vidike slovenske avtonomije. To ji je kot vladni stranki uspelo dvakrat, konec dvajsetih let prek samouprav ljubljanske in ma­ riborske oblasti in v drugi polovici tridesetih let prek banske uprave in banskega sveta Dravske banovine. Privilegije režimske stranke je SLS v obdobju 1927-1929 izrabila za takšno razširitev pristojnosti slovenskih oblastnih samouprav, da so ju opredelili celo kot "državo v državi". Nobena druga oblastna samouprava v državi ni uspela doseči tak­ šnih kompetenc in tudi oblikovati tako visokih proračunov za svoje delovanje kot ljub­ ljanski in mariborski oblastni samoupravni organi. V teh letih so z usklajenim delovan­ jem uspeli precej izboljšati gmotno stanje in organiziranost pomembnih gospodarsko- socialnih in prosvetno-kultumih dejavnosti in ustanov v Sloveniji, oblastni skupščini pa sta tudi s sicer omejeno zakonodajno dejavnostjo uveljavljali nekatere vidike sloven­ skega parlamentarizma.32 V obdobju 1935-1941 pa sije SLS kot sestavni del režimske Jugoslovanske radikalne zajednice uspešno prizadevala za dokaj avtonomno delovanje banske uprave Dravske banovine in uveljavitev banskega sveta kot "slovenskega gospo­ darskega parlamenta", toda poglavitne zahteve po oblikovanju banovine Slovenije po hrvaškem zgledu ni uspela izbojevati, kar je bil velik poraz zanjo in hud udarec za slo­ venski narod. Škodljivost skrajnega centralizma za razvoj Slovenije pa so morali priznati tudi slo­ venski liberalci, ki so v prvi polovici dvajsetih in tridesetih let opravljali oblastne funk­ cije v Sloveniji in sodelovali v osrednji vladi. V banskem svetu Dravske banovine so ob koncu drugega obdobja svoje oblastne dominacije v Sloveniji leta 1935 poudarili, da le banovinske oblasti s širokimi pristojnostmi lahko rešujejo pereče razvojne probleme Slovenije, česar od Beograda ni mogoče pričakovati.33 V obdobjih uveljavljanja nekate­ 29 Jurij Perovšek, Unitaristični in centralistični značaj vidovdanske ustave, Prispevki za novejšo zgodovino, 33, 1993, št. 1-2, 17-26. 30 Službeni list kr. banske uprave Dravske banovine, št. 53, 10. 9. 1931. 31 Podrobneje glej Perovšek, Programi, in Janko Prunk, Slovenski narodni programi. Narodni programi v slovenski politični misli od 1848 do 1945, Ljubljana 2000,192-258. 32 M. Stiplovšek, Slovenski parlamentarizem 1927-1929. Avtonomistična prizadevanja skupščin ljubljanske in mariborske oblasti za ekonosko-socialni in prosvetno-kultumi razvoj Slovenije ter za udejanjenje par- lamentazirma, Ljubljana 2000. 33 M. Stiplovšek, Banski svet Dravske banovine 1930-1935. Prizadevanja banskega sveta za omilitev gos- podarsko-socialne krize in razvoj prosvetno-kultumih dejavnosti v Sloveniji ter za razširitev samo­ upravnih in upravnih pristojnosti banovine, Ljubljana 2006; isti, Prizadevanja ljubljanske in mariborske oblastne skupščine ter banskega sveta Dravske banovine za udejanjenje slovenskega parlamentarizma v prvi Jugoslaviji, Zgodovinski časopis, 62,2008, 1-2, 151-176. rih vidikov avtonomističnega odločanja slovenskih oblastnih organov v prvi Jugoslaviji, čeprav gaje SLS izrabila za svojo oblastno dominacijo in tudi nekatere strankarske ko­ risti, se je pokazalo, da le prek najširše avtonomije oziroma federacije lahko Slovenija skrbi za svoj gospodarsko-socialni in prosvetno-kulturni napredek.