o p i s i. Od Adrije. K najblažim čustaom, katera je vzprejelo človeško srce iz stvarnikove roke, prištevamo hvaležnost. Kako visoko čisla človeško to čustvo, kaže nam najbolje epitet, koji je nadelo nasprotnemu čustvu: črni nehvaležnosti. Zgodovina vseh časov in narodov nam ve povedati, da se je hvaležnost od nekdaj smatrala najlepšim čednostim. Kot tako jo je slavil uže Cicero, rekoč: »Če tudi želim imeti vse čednosti, vender ni ničesar, kar bi mi bilo ljubše nego biti in kazati se hvaležnega«. — Prirodnost hvaležnosti nam spričuje tudi živalstvo. Komu ni znana pripovestica o hvaležnem levu? Kdo ni še opazoval svojega zvestega psička, kako se izkuša kazati hvaležnega z dobrikanjem, cviljenjem itd. ? Kako surov raora biti človek, ki se da od živali osramotiti zarad svoje nelwaležnosti! Vzvišena in plemenita je torej naloga vzgojevanja. Da vzgojevalec vzbuja in razvija v mladem srci hvaležnost, povzdiguje človeka nad nelimno žival. Sicer pravi pregovor, da je nehvaležnost plačilo tega sveta, — in če kdo, občutimo mi učitelji nevšečnost tega pregovora, vender menim, da imamo tudi mi hvaležni biti in to v prvi vrsti svojim umrlim tovarišem, ki so nam v svojem življenji pomagali izvrSevati težavno nalogo vzgojevanja, in za to se nam ponuja najlepša priložnost prav sedaj ob prestopu v novo leto. Naše skromne moči nam ne dopuščajo zadoščevati tej dolžnosti s postavljanjem bogatega spomenika, a nekaj moremo vender storiti: spomniti se moremo vkupno svojih preminolih tovarišev ob sklepu leta, v kojem jih je Bog poklical v boljšo prihodnost ter vkupno zabeležiti njihova imena poznira potomcem v hvaležni spomin. Utnrlo je lani na Kranjskem 5 učiteljev in 3 učiteljice, insicer: Matija Japelj, učitelj V Senožečah, Kristij Lavrič, učitelj na Trebelnem, Jarnej Pirnat, nadučitelj v Prečini, Perd: Šarec, učitelj v T>>pli Rebri, Franc Vencajz, učitelj v Postojini; Marija Jiikliel, učiteljica v Idriji, Lojiza Kublar, učiteljica v nunskem samostunu v Škofji Loki iu M. Filomena Kraševec, učiteljica v uršulinskem samostaim v Ljubljani. Na Štajarskem nam je pobrala smrt tudi 5 učiteljcv in 2 učiteljici; ti so: Blaž Veranič, nadučitelj na Zgornji Polskavi, Josip Kokolj, učitelj v Št. Marjeti pri Kimskih toplicah, Josip Rojko, učitelj v Ulimji, Franc Maurus, podučitelj pri sv. Janži na Di\ Polji, Fr. Koceli, podučitelj na Židanem Mostu; Florijana Brus, podučiteljica v Zrefiah in Fani Zakrajšek, poduCiteljica v Šoštanji. Na Primorskem je umrl Ant. Hribar, voditelj c. kr. deške vadniee v Gorici. Naj v miru počivajo! Potemtakem bi bili lani izgubili 11 tovarišev in 5 tovarišic. Če primerjamo to številce mrtvecev se številom vseh slovenskih učiteljev in učiteljic (oknln 2000), moramo reči, da nam je bila smrt še precej mila. Seveda je veliko vprašanje, ali so ti podatki (posneti po »Učit. Tovariši«, »Popotniku« in »Popotnikovem koledarji«) tudi natančni. Skoraj bi rekel da ne, osobito še glede našega Primorja. Da bi se bila smrt pri nas zadovoljila le z jednim učiteljem, to mi je težko verjeti. — Kdaj doživimo primorski učitelji, da nam bode kak šolski list donašal redna sporočila o premešoenji učiteljev in razpisu učiteljskili služeb na Primorskem, kakor to čitamo v »Tovariši« za Kranjsko in v »Popotniku« za Štajarsko? — Gospodje okrajni šolski nadzorniki in zastopniki učiteljev v okrajnih šolskih svetih ganite se! Pri tej priliki spomnimo se še dveh mož, katera nam je zasula smrtna lopata v prešlem letu, mož, ki nista bila sicer naša tovariša, a bila sta naša učitelja v marsikaterem pogledu; menim namreč naša umstvena orjaka Frana Erjavca in Frana Levstika. Oba imata poleg neiztnernih zaslug za naš narod še posebno važnost za nas slovenske učitelje. Erjavec je bil stopiv nekaj mesecev pred svojo smrtjo imcnovan členom izpraševalne komisije goviške. Kdor pozna novi pieclpis o izpitih učiteljske usposobljenosti in primerja njega zahteve iz ljudskošolske prakse se šolanjem naših srednješolskih profesorjev na vseučilišči, mora priznati, da ni prav tako lehko za profesorja izpraševati ljudskega učitelja o raetodičnem postopanji pri poučevanji v ljudski šoli. A prijatclj, ki je delal učiteljski izpit pod Erjavcem, pravil mi je večkrat, s kako bistroumnostjo, preglednostjo in gotovostjo mu je zastavljal ranjki Erjavec vprašanja o ljudskošolski praksi, drže se strogo postavnega predpisa. In to je bil prvi začetek! — Koliko bi nam bil ta mož še koristil! Levstik se sicer ni poskusil na tem polji, a pokazal nam je dovolj se svojimi otroško-krasnimi, nedosegljivimi pesmicami v »Vrtci« , s kakimi vzmožnostimi za zdravo pedagogiko in metodiko je razpolagal njegov orjaški duh; pokazal nam je, kako jo treba govoriti z nežno mladino; da nas razume, da gre poučna beseda iz srca v srce. Občudovanja in posnemanja vredna je tudi Levstika vzgledna skromnost, kakor tudi njega bistroumna, pravična in neizprosna razsodnost: dve poglavitni lastnosti, ki dičiti vsacega pravega pedagoga. Posebno pa je Levstik se zadnjo koristil našemu narodnemu slovstvu. Bilo je pred dobrim desetletjem in še prej, ko so je jel iz slovenskega pisateljstva javljati neki nevaren in pogubonosen izrodek; Levstik ga je krstil »slo- venski pisači«, kojim »ni bilo nič do prve pisateljske dolžnosti, katera neizprosna ukazuje: poprej se uči sam, o čemer hočeš potlej druge učiti v knjigali!« kojih knjižni proizvodi so bili nagneteni »duševnega uboštva, nekritičnosti, nezrelosti, vihravosti, nevednosti in prevzetnosti«. Tem pisačem je zagrmil Levstik mogočni svoj »quos ego« ter tako »zaprl zatvornice temu nečistemu curku v slovenskem slovstvu, ki je žugal pokončati mej nami ves napredek, pokopati vse narodno izobraževanje«. Ta zasluga Levstikova ostane slovenskemu narodu nepozabna, zarad nje zasluži Levstik v naši slovstveni zgodovini častni naslov zaslužnih starih Eimljanov »pater patriae«. Slava njegovemu spoininu! Iz Primorja, 20. jan. (»Popotnikov« koledar.) Zopet leži pred nami lična knjižica, II. letnik »Popotnikovega« koledarja. Vi, gospod urednik, naznanili ste uže to v 1. štev. »Učit. Tovariša« ob kratkem, a meni se zdi, da zasluži knjižica tudi malo oceno ter se tako opozorijo na njo tudi oni gg. tovariši, kateri si je niso še naročili. Nočem o tem reči, da bi bilo to delce Bog ve kak narastaj v našem slovstvu, a za nas slov. učitelje je važnejše, nego marsikaka druga knjiga slovenska. Eazcepljenost našega naroda na več pokrajin občutimo mi učitelji bolj kakor noben drugi stan. In kakor so voditolji naroda našega uže davno pripoznali to razcepljenost za glavno oviro narodnemu razvoju našemu, tako bi morali tudi mi enkrat sprevideti, da smo si sami krivi, ako si naš stan ni še pridobil onega spoštovanja, ki mu tiče zastran potrebnosti, važnosti in omike, da se v zborih naših narodnih zastopnikov čez naše prošnje za zboljšanje sramotne plače naše še vedno prehaja z lehko vestjo na dnevni red, in da smo v obče le m i tisti, katerim se vedno kaže s prstom na prazne denarnice. Aki bi bilo naše združenje zvezano s takimi težavami, kakor »zjedinjena Slovenija«, no, potem naj še bode, a ko v resnici z.ivisi le od nas in jedino od nas, ne vem uže, kako naj bi se nam reklo? In sedaj, ko se je v nas vender enkrat začelo bolje vzbujati čustvo za lastno čast, sedaj, ko so začeli naši vrli tovariši štajerski kazati tudi v dejanji navdušenost za naše združenje, sedaj, mislim, zasluži »Popotnikov« koledar še večo našo pozornost — kot nekak predhodnik naši zvezi. Z večine je letošnji koledar podoben lanskemu. Izostale so letos tiskovine za »urnike« in »imcnik« (učencev), »na občno željo«. To utegne kecL' pogrešati. A pomissliti je, da je s tako drobnjavo težko pogoditi prav celo večini učiteljev - odjemalcev, da o neučiteljih kar ne govorim, in letos je bilo to tem potrebnejše, ker je koledar izšel davno po pričetku šolskega leta. Za ta izostanek nas je pa gosp. izdajatelj odškodoval se >statistiko učiteljskih društev v slov. pokrajinah« in z »imenikom primernih knjig za šolarske knjižnice«. Času primernejšega berila bi nc bil mogel omisliti svojej knjižici. Posebno pa ugaja prvo našim sedanjim težnjam. Iz njega posnemljemo, da ima Štajerska 19 (in 3 nemška), Primorska 4 in Kranjska tudi le 4 učiteljska društva (»Slov. učit. društvo«, »_Jar. Šolo«, »Vdovsko učit. društvo« in »Pedagogiško društvo«). Te številke delajo čast vrlim štajerskim tovarišem. Kranjski kolege bi pa pri svojih ugodnih odnošajih imeli lehko kaj več učit. društev. — Šematizem je jako pomnožen in spopolnjen. Rojstveni letnici je pridejana še službena letnica. To je se ve da pri posamnem učitclji malenkost, a zvedeti to o tolikobrojnem osebji in s tako različnili strani, ni gotovo igrača. Prav tako so usovršeni podatki o izpraševalnih komisijah za ljudske in meščanske šole, da je imenu izpraševalca dodan tudi učni predmet, katerega izprašuje. S tem bode ustreženo učiteljskim začetnikom - neizprašoncem. Pomnožitev pa zadeva posebno naše Primorje. Pomnožen je imenik z nčitelji tržaškega mesta, lošinjskega, pazinskega in puljskega okraja. Izdajatelj ima prav, da je obrnil svojo pozornost temu najvažnejšemu delu svojega koledarja. Pravim: najvažnejšemu; kajti koledar ima svojo posebno veljavo le zaradi šematizma. A ravno šematizem je, ki dela izdajatelju največo preglavico, in letos menda bolj, nego lani, iz česar sledi — menim — tudi zakasnjenost v letošnjcm izdanji. Ni čuda! Za izdavanje knjig zadostuje v obče vzmožnost in marljivost pisateljeva, da o drugih potrebnostih ne govorim; za šematizme ste te lastnosti sami problematične veljave. Izdajatelju šemutizma je treba pridnih in veščih sporočevalcev. A teh navadno manjka. In to pomanjkanje zavira tudi koledarjevega izdajatelja. Sam tni je tožil, koliko dopisnic (s pridejanimi dopisnicami za odgovor) je pisal posamnim učiteljem prose jih kratkega sporočila, a prejel ni niti tega, niti odgovora. Sramota! Ali bi ne zaslužili taki ljudje, da bi se njihova imena objavila?! Ako bode slovensko učiteljstvo tako hvaležno možem, ki se ne boje ne troškov, ne truda za njegovo čast, potem bi človek res uže obupal nad našo bodočnostjo. Kedo se naj za nas še trudi, ako smo preleni podpirati ga le z dvema vrsticama! — Pa upajnio, da je število tacili nezavednežev vender le pičlo, in da se ogromna večina slovenskih učiteljev zaveda vzvišenega svojcga stanja v človeškej družbi ter hoče po svojih močeh podpirati vsako podjetje, ki bi mu blo v čast. Zatorej slovenski učitelji, naročajte se pridno na »Popotnikov« koledar! Da je koledar izšel še le po novem letu, utegne nekoliko zavirati njegovo razpečanje. Dobro bi bilo, da bi bil izšel precl novim letom. I)a, najbolje bi morda bilo, da bi izhajal uže septembra mescca. Takrat se prične po nekaterih krajih šolsko leto, in marsikateri učitelj si mora preskibeti ročni katalog, za katerega bi mu koledar dobro služil. Tembolj, ako bi imel tudi ti- skovine za imenik in urnike. Pa uže vem, kaj poreče g. izdajatelj da mu takrat še ni mogoče dobiti vseh potrebnih podatkov, katere prinaša šematizem o tekočem šolskem letu. Prav. Pa, ako bi imel šematizem podatke za prešlo šolsko leto ter bi za prihodnje leto prinesel premenjene le one podatke, ki se dajo določiti do konca julija? Iz Celovca. f Monsignor Andrej Einspieler je v 16. dan januvarja t. 1. o 9. uri zjutraj, v 75. letu svojega prezaslužnega življenja umrl. Družba sv. Mohorja žaluje za njim kot svojim očetom. Podrl so je ž njim najmočnejši steber mnogim dobrodelnim napravam in družbam; odstopil je z bojnega polja neprestrašeni boritelj za »vero, dom, cesarja«. S krvavečim srcem plakajo ne le Koroški, temveč vsi drugi Slovenci za svojim preblagim prvakom. Tudi slovensko učiteljstvo kliče na njegovem grobu kot svojemu velikemu prijatelju: Slava in hvaležnost njegovim visokim zaslugam! Iz Ribnice. Naš mnogospoštovani nadučitelj gosp. Josip Kaktelj je 16. pretee. m. mej sprehodom tako nesrečno padel, da si je nad dlanjo zlomil levo roko. Iz Netlike. (Zabvala.) Blagorodni gospod Fran Stajer, c. kr. notar v Metliki, blagovolil je nižeje podpisanemu podariti deset (10 gld.) goldinarjev v naknp raznega šolskega blaga ubogim učenccm tukajšnjo čveterorazrcdnice. — Za ta velikodušni dar se blagemu dobrotniku in šolskemu prijatelju v svojem in v imenu uboge šolsko mladine najprisrčneje zahvaljuje Andrej Šest, šolski Toditelj. Iz Šmartina pri Kranji. (Zahvala.) Slavno društvn »Narodna Šola« je naši šoli za uboge učence puslala razuega šolskega blaga, za katero se prisrčno zahvaljuje Mk. Stanonik, učitelj. Iz Krške«a. Vabilo h koncertu, kateri se priredi dne 5. februvarja t. 1. v prostorih »Bralnega društva« v Krškem na korist »Pedagogiškemu društvu«. — Spored: 1. A. Schuller: »Sirena«, overtura. 2. Nagovor. 3. A. Nedved: »Na goro«, mešani zbor. 4. A. Nedved: »Oblakom«, mešani čveterospev. 5. Deklamacija. 6. Flotow: »Marta«, potpuri. 7. G. Meverbeer: Arija iz opere »liobert«, sopran-snlo. 8. Iv. pl. Zajec: »Večer na Savi«, možki zbor. 9. F. Schubert: »Na morji«, bariton-solo, 10. A. Foerster: »Venec Vodnikovih pesnij«, mešani zbor. 11. V. Parma: »Pozdrav Gorenjskej« , valček po slovanskih napevih. 12. Ples. — Začetek točno ob 8. uri zvečer. — Vstopnina za osebo 80 kr. za obitelj 1 gld. 50 kr. Preplačila se hvaležno vzprejemajo. V Krškem, meseca januvarija 1888. Odbor. Iz Ljubljane. Kako so bile učiteljske peticije v VIII. seji v deželnem zboru kranjskem rešene. (Poročevalcc finančnega odseka gospod profesor Šuklje.) »Izročili so peticije učitelji litijskega, postojinskega in črnomaljskega okraja, potem bila je izročcna tudi prošnja ped. društva na Krškem, katera se je v nekem oziru obravnavala tudi v iinančnem odseku, dočim bode upravni odsek o večini njene vsebine imel poročati. V vseh peticijah na> liajamo skoraj ene in iste želje, da si lebko usojam poročati o teh peticijah sumarično. Učitelji imenovanih okiajev prosijo prvič, naj se jim v pokojnino všteje tudi provizorna službena doba, t. j. službena leta pred učiteljskim izpitom. Finančni odsek je bil tega mnenja, da tej prošnji ne gre pritrditi in sicer 1. zaradi tega ne, ker bi taka izprememba bila v nasprotji s §. 56. drž. šol. zakona z dne 14. maja 1869. 1. — Ta §. določuje, da je vštevna le ona službena doba, katero je dotičnik dostal po svojem učiteljskem izpitu bodisi kot definitivno, bodisi kot provizorno nameščeni učitelj. Torej dež. zbor ni kompetenten predrugaoiti določil drž. šol. zakona; to pa se lehko uže naprej pove, da drž. zbor ne bode voljan, iz svoje inicijative prenarediti kaj v tem vprašanji in zaradi tega se lehko odkloni ta prošnja. Z druge strani je pa pomisliti, da bi s tem le škodovali šolstvu našemu in ravnali ne na korist, ampak v kvar našemu šolskemu interesu. Sedaj namreč se vštevajo le leta po učiteljskem izpitu. V interesu našega šolstva je gotovo, da so vsi učitelji kar hitro mogoče v istini postavno kvalifikovani, da irnnjo v istini svedočbe o vseh postavnih izpitili. Ker se sedaj doba pred izpitom ne všteva, je to nugib za učitelje, da kar hitro mogoče skrbe napraviti svoj izpit. To bi, ako vstrežeuio želji dutičnih peticij, odpadlo, in imeli bi mnogo starejih učiteljev brez učiteljskega izpita, kar bi le na kvar bilo našemu šolstvu. — Iz teli razlogov misli fmančni odsek, da ne gre pritrditi temu petitu in nasvetuje: Slavni zbor naj to točko učitolj.kih petieij odkloni. Druga želja uoiteljev meri na to, naj se sedanja 401etna službena doba skrajša na 3 5 let. Tudi temu finančni odsek ne more pritrditi, kajti razviditi je, da učitelji v primerno mladih lctih lehko pridejo do svojega učiteljskega izpita, torej do pravice glede pokojnine — učitelj počez rečeno lehko z 22. do 23. leti, učiteljce pa navadno še nekoliko prej. Ni torej povoda, da bi se službena doba, ki sedaj obscga 40 let, skrčila na 35 let. Učitelji postojinskega okraja zalitevajo 3., naj se drugače razvrstijo učiteljske plače na Krasu. Vsled večje draginje, ki obstoji na Krasu, mislijo namreč postojinski učitelji, da bi trebalo tako razvrstiti učiteljske službe na Krasu, da se uredi po številu razredov in da bi na pr. na vseli Kraških 4razrednicah ne samo nadučitelj, temveč tudi drugi in tretji učitelj bila v prvem plačilnem razredu, torej z letno plačo 600 gld. Finančni odsek ni bil tega mnenja, da bi se pritrdilo tej želji. On opozarja na to, da bi se s tem morala predrugačiti §§. 38. in 39. deželnega zakona z dne 29. marca 1879. 1. Istina je po mojem mnenji, da določba tega deželnega zakona ni ravno ideal, da je uvrstitev po golih odstotkih učiteljskega osobja nekako proveč mehanična. Z druge strani pa se mora priznavati, da bi se ta zgolj vnanji moment še mnogo bolj poostril, ako se ne bi gledalo na starost, ne na sposobnost, ne na kvalifikacijo dotičnega učitelja, temveč zgolj na faktum, ali službuje na enoali večrazredni šoli. Vsled tega je bil finančni odsek tega mnenja, da gre odkloniti tudi to prošnjo. Učitelji litijskega okraja prosijo dalje, naj se počitnice raztegnejo iz 6 tednov na 2 meseca. Tukaj je zopet opozarjati, da bi se temu petitu moralo ugovarjati ravno iz peda- gogičnega stališča. Uže na srednjih šolah se čujejo sodbe od skušenih pedagogov, da so 2mesečne počitnice predolge, da mladiua v tem času veliko preveč pozabi, kaj pa celo v ljudskih šolah! Potem je poudarjati, da za to ni pristojen ne deželni, ne državni zbor, ampak da to spada v eksekutivno področje, v katero segati deželnemu zboru ni mogoče. Prosilo se je dalje in sicer v vseh peticijah, naj se 51etnice odmerijo, ne kakor sedaj po minimalni plači, temveč po dejanskib plačah. — Tu sem pridenemo tudi prošnjo pedagogičnega društva Krškega, katero se izraža v istem smislu, kakor vse druge učiteljske peticije, s katerimi se je nam danes baviti. Glede tegaje moral flnančni odsek razjasniti najprej neko pomoto, v katerej se očividno nabajajo naši učitelji. Oni poudarjajo v svojih prošnjab, da je enako razmerje tudi v drugih kronovinah. Temu ni tako, temveč je razvidno iz dotičnih deželnih zakonov, da v vseh tistih kronovinah, kjer so ustanovljene petletnice, se odmerjajo le od najmanjše plače, ne pa od dejanske. Opozarjam zlasti na sosedne dežele, tako n. pr. na §. 27. štajerskega deželnega zakona z dne 4. februvaija 1870. 1., na §. 19. koroškega zakona z dne 17. jan. 1870. ]., na §. 30. goriškega in na §. 29. istrskega deželnega zakona. Povsod vidimo, da ravno tako računajo, da se te 51etnice v sosednih deželah ravno tako odmerijo, kakor pri nas. -— Potem pa je treba pomisliti tudi finančni efekt, katerega bi morala taka izprememba imeti. Deželno knjigovodstvo, katero je poprašal poročevalce, predno je se svojira nasvetom stopil pred flnančni odsek, izračunilo je, da bi bilo, ako se ustreže tej žolji, treba zvišati normalno-šolskega zaklada potiebščino za 4.190 gld. Ako mislimo, da potrebščina tega zaklada raste z vsakim letom, da smo od lanskega leta poskočili za 8.300 gld. in ako gremo do leta 1883. nazaj, poskočili smo skoraj za 48.000 gld., potem je razvidno, da deželni zbor sedaj ni v položaji, da bi tej prošnji mogel ustrcči. Zadnja želja, katera se nahaja v teh peticijah, meri na to, naj se dovoli stanarinska priklada onim učiteljem na večrazrednih ljudskih šolah, kateri nimajo prostega stanovanja, ali primerne stanarine. Finančni odsek je bil pač tega mnenja, da je položaj takih učiteljev v istini težaven, da je posebno učitelju — ne tako učiteljici težavno službovati s 400 — 450 gld. na leto v kakem trgu ali mestici in plačevati drago stanovanje, akoravno nima nobenili opravilnih doklad, čestokrat tudi nobenega stranskega zaslužka. Finančni odsek pa je moral gledati na denarni efekt in iz računov deželnega knjigovodstva je razvidno, da bi v tem slučaji, ako bi le po 40 gld. hoteli dati takim učiteljem stanarinske priklade, raorali zvišati kredit za naše ljudsko šolstvo zopet za 7.560 gld. To so številke, katere tako jasno govore, da jim v sedanjem položaji tudi finančni odsek ni mogel ugovarjati. Finančni odsek je bil torej tega mnenja, naj se za letos odkloni tudi ta terjatev ljudskih učiteljev. Zatn pa bode pri proračunu normalno - šolskega zaklada, pri oni točki, katera zadeva podpore, nasvetoval, ravno z ozirom na take učitelje neko večjo vsoto. Vsled tega in czirajoč se na navedene razloge nasvetuje finančni odsek, da se prošnje učiteljev litijskega, postojinskega in črnomaljskega okraja, ob enem pa tudi prošnja pedagogijskega društva na Krškem v kolikor pride v poštev pri tej priliki, odkloni«. — In to je obveljalo. — Po sklepu c. ki\ deželnega šolskega sveta z 20. in po sklepu c. kr. mestnega šolskega sveta z 21. pieteč. m. so se v soboto 21. preteč. m. tukajšnje srednje in vse druge javne in zasebne ljudske šole zaprle, dokler traje osepična epidemija. Tudi v ljubljanski okolici v Šiški, na Brezovici, na Dobrovi, v Šent-Vidu in v Šmartiiiem pod Šmarijno Goro je šolski pouk zaiadi osepnic prenehal. Listnica nredništva.G. A. R. v Ž.: Imenovana serija in br. nima dobitka. — Vae p. n. g. g. naročnike, ki kaj pozvedujejo o razpošiljanji in plačevanji našega lista, prosimo, naj se o tem zglašajo pri založništvu in upravništvu (v Milic-evi tiskarni), kajti uredništvo se ne peča z vnanjimi zadevaini.