Avgust Senoa: Poveert iz vaškega življenja »Kakega zlodeja bom pa jaz?« je vprašal Janko. »Ti zdaj kar lepo tiho bodi! Drži se pred gosposko neumno in sladko, čakaj, da izvohaš, ko bodo začeli popisovati volilce. Tedaj pride za tebe čas. Reci tedaj gospodi, da si čul, kako hodijo po vasi ljudje iz mesta in da govorijo to in ono! Reci, da jih ne poznaš, ampak da paziš na nje! Rekli ti bodo, da agitiraj med ljudmi za staro gosposko, dali ti bodo denarja. Ti pa vzemi!« »Vzamem ga naj?« je zazijal župan. »Pa saj ti gospodje, ki zdaj vladajo, niso naši.« »Pa seveda ga vzemi! Pa reci, da je vse v redu, da je vse vdano stari gosposki in da bodo vsi do zadnjega glasovali za sedanje gospode, samo naj ti dajo tiskan list in poprašaj, katera je prava barva!« »In potlej? Aha!« se je spomnil Janko in nasmehnil, »zdaj vem.« »Potem pa vrag, hihi!« je zakikerikal Mikica, »moj slepi kanclist pa bo dobil svoj pašuš circumdederunt! Haha! Vrag te posodil, Luka, škoda, da gi tak capin, škoda, da te mati ni rodila za gospoda! Kakor si pameten, imel bi hišo sredi mesta in geno « »Molči, teslo!« se je otresel Luka. Sklonil je glavo, malo se je zamislil, čez čelo mu je švignila nejevolja. Potem je umo skočil na noge, pobral bankovce, foW ostanek vina vase, potisnil klobuk na glavo, rekel >lahko noč!« in odhitel v noč in temo. »Ha!« je zazdehal Mikica, vstal in pogledal Janka, »ali bi še?« »Hm!« je zabrundal Janko in si z laktom obrisal klobuk, »mislim, da ne bi.« »Saj imava denarja, e!« »Dosti je kapljice. Dolgo sva čakala Luko. Jutri se pri Ivančiču ženijo. Bo dela dosti.« »Vraga! Dobro, da vem. Lepa priložnost! Kjer je medu, tam so tudi mišL Tu bom napeljal niti, da fcašivam stari gosposki nrrtvaški prt.« »Pazi! Veš, da moram stiskati oči. Jaz sem —« »Ti si uraden čiovek! Ha! Ha! Ne boj se! Jaz bom samo od strani netil. Pojdiva!« Prijela sta se pod pazduho in se odmajala proti vasi, nad katero se je razprostiral mir in mrak. n. Nebo se je razjasnilo kakor steklo, sonce je veselo sijalo, kakor da se veseH pomladi in poletja, namesto da bi otožno očakovalo zimo; bilo je pač, kakor pravijo, babje leto. Zemlja je kazala v soncu suho orumenelo Mstje in druge ostanke minule bujne lepote, kakor goljufa zarjavela devica ljudi z mažami in rdečilom na svojem ovenelem licu. Še celo kak predrzen vrabec je zaprhutal in začivkal po Bmetišču. Bilo je proti pokbievu in na samo nedeljo. V jami zraven ceste, dobro skrit za robidjem, je sedel berač Luka in kadil iz kratke ilove pipice. Luka je bil malokdaj otožen. Navadno je gledal V svet brezskrbno kakor človek, ki mu med rebri samo kos mesa poskakuje, ki pa pravega srca nima; kajti žalostiti se more le človek, ki ima srce. Ne le enkrat ee je nasmejal kaki porednosti, da, celo hudobijL Ce je kdo kaj narobe naredil, je Luka navadno rekel: »Eh, pametna glava!«, če pa so tata na kraji ujeE, je pomigal z giavo in menil: »Prav mu je! Norec je! Ni se naučil pameti. Takih tepcev ni treba na svetu.« Jeziti ae je znal in še kako, divjati je znal in gorje mu, ki bi mu ob taki priliki prišel v pest! V mestu so ga vsri smatraH za berača. Ljudje so mu dajali bolj iz navade kakor iz usmiljenja. Tako je marsikak groš nabral v svojo klofeto. Nihče ni vprašal, kaj Luka prav za prav dela, vsak je mislll, 4a pač moli. Kdo bi tudi spraševal? L jud je so ga že dolgo let bili vajeni, poznali so ga še kot dečka, potem kot mladeniča, nazadnje moža, vedno je tril berač. Luka je bil Zagrebčan. Tu je, živeti mora, pobiti ga ne smeš, kaj bi torej brez potrebe spraševal? Ali je bil dober? Ali je bil hudoben? Ali more biti tak človek dober? Za hudobnega pa ga smeš spoznati le tedaj, ee ga sodnija zaradi kakega greha prime. Nihqe ne vprašuje po njegovem srcu. Ljudje gredo mimo njega kakor mimo trnovega grma, in če komu slučajno oko obvisi na njem, se človek pač spomni, da so na svetu tudi muhe, krti in črvi, zakaj bi ne bili še taki reveži! Danes je bil Luka čudno žalosten, nlkoli nisi videl na njem takega obraza. Navadno se je takole sončil kakor kuščar ji in martinčki, ko je sedel v jami zraven ceste in ipočasi pihal dim iz pipice. Pogosto je tako sedel, gledal v zrak, včasih se je veselo nasmejal, kakor da mu je šinfla pametna misel v glavo. Ni se ogibal ljudi, niti menil se ni zanje, ki so šli mimo njega, šŁ celo tako je bilo, kakor da se ponaša s svojimi capami. Danes je strmel predse s srepim pogledom, le zdaj pa zdaj je poškilil izpod očesa in se zazrl za belhn obročem dima, M se je veselo dvigal v zralr. Rekel bi, da je bil tem belim obročem nevoščljiv. Žalost, M je legla na te njegove surove poteze, je nekako blažila otožno lice, le včasih so mu mišice v licu čudno vzdrgetale, kakor da jih krči obup. Jutro je bilo tako lepo in jasno, mehka toplota se je razprostirala okoli, sonce je bilo danes vse sijajno, vsaka hiša, vsak grm, vsaka stvarea je drhtela v jesenskem zlatu, samo njegove cunje so bile v tem soncu še bolj odurne, še bolj grde; bilo mu je, kakor da visijo na njem ko srajca iz svioca, ki ga sti^ka k tlom; bilo mu je, da je nesrečnejši od onega črva, ki se pred njim po zemlji zvija. ,SkcxJa, da si tak capin, škoda, da te mati ni rodila za! gospoda! Kakor si pameten, imel bi hišo sredi mešta in ženo —.' Te b^sede so mu greble po možganih kakor krt. Nikoli ni čul takih besed. Zdaj jih je čul, zdaj so mu vžgaje glavo. Toda kdo jih je rekel? Mikica, izvržek, ki je njemu — beraču — služil za denar, izgubljen ničvrednež, ki je živel od goljufije, človek, ki mu usoda v začetku življenja ni postregla s kamnom namesto s kruhom, pijanec, ki se je po svoji krivdi zvalil v Wato tega sveta — ta ga zasmehuje! Luka se je skoraj sramoval. A on? Kaj je on? Zakaj je na svetu? Kako je prišel na svet? Padel je na svet, kakor pade na svet zmo toče. Mestni stražnik je nekega jutra našel na ulici golega novorojenčka, ga pobral in odnesel v mestno hišo. To je bilJon. Ker pa mora imeti vsako Ijudsko bitje ime iz kctledarja, so ga krstili za Luka in, ker je več Lukežev na svetu in mu niso vedeli ne za očeta ne za matert ne za dom, so mu mestni gospodje nadeli priimek »Nepoznanič«. Vse to mu je povedal stari mestni kastelan, ki je predlaaiskim umrl. Kaka sreča, ko bi bil nezakonskil Nezakonski otrok nima očeta, ima pa mater, M ga greje z rokami, ki mu da vsak grižljaj kruha od srca. Pa niti tega! Niti tega! Prvo suho skorjo, ki se je je spominjal — a pomnil je vse od svojega petega leta — so mu vrgli pred noge, kakor se vrže psu kost. Prve besede, ki jih je.razumed iz človeškib. ust, so bile kletev na njegai na njegovo mater. Najprej so ga dali v rejo zadirčni starM, ki je stanovala v zakajeni kamri. Bog si ga vej, kako ga je pretepala, kako je v povojih stradal! Luka se tega seveda ne spaminja, a bržkone je molčal. (Dalje sledd)