LISTEK. Na Golgati. (Poljska narodna legenda — Prevel Fr. Kr.) Ko je visel Erist na križu, je stal blizn njega siv, alep goalar ter igral Božjemn S;ou pesmico za pesmico. Iz hvaležnosti ga je vzel Ijubi Izveličar z njegovimi gosli v nebesa. da ondi celo večnost spremlja 8 svojim igranjem petje angeljsko. Ia do danasnjega dne je s'epi godec v raju varuh vseh goslarjev, ki pod njegovim varstvom kakor on vrse to plemeoito umetnost. Edo je bil oni s'epec? Eo je bil Erist se mladeaič 16 let, je nekega y ečera korakal po samotni poti. Tiba cesta je ležala že daleč za njim in mesec je sipal svoj čarni sijaj po zemlji. V misli zatopljea aaenkrat zaalisi Izveličar pritajeno petje. Postoji in poslnša. Petje je bilo tako ganljivo in otožno, da je vzbnjalo sočntje. Bilo je toliko bolesti, toliko tožbe in obupa v otožnem glasn, ki je donel v večerni tihoti, da je bilo Izveličarjevo arce silno ganjeno. Sklenil je poiskati nesre^nega človeka, ki je aa tako bolestea način tožil nebn svojo bol; saj je Jezus že od nekdaj imel največje veselje pomagati in tolažiti. Na robn bližjega gozda, pod lipo, je atal mož. Njegova obleka je bila razcapana, Djegov obraz bled in upadel, ajegova postava majhna in snha. Eo je začul bližajoče se korake, je prenebal 8 petjem. Jezos je pristopil k njemn in mu r mesečnini pogledal v obraz. Neizmerno sočutje je začntil do nbožca, ko je pod nagnbanim moževim čelom zapazil namestn oči dve jami, nad katerima so se zaprle trepalnice. Slepec zato ni videl Izveličarja, a čutil je bližino tujca ter je pazljivo poslnsil. nEdo si, ljnbi, nbogi mož?" vpraša Izveličar. S2ivim od milosčine . . . Ljndem po.icm pesmi za košček krnha, a nihče več noče poslnšati mojega petja ... S psi me odženo proč in norčujejo se iz moje slepote . . . A tudi petje ini je težko, če sem lačen." nNe znaš igrati na nobecem godalu?1" vpraša Jezns 8očntao. nNe, Dikdar se nisem udl, a je škoda, ker bi bil morda tako poprej dobil poslušalcev ter kak denar v dar." nMeaiš, da bi te potem poprej kdo pcslušal?" pristnvi Jezus zamišljen. Slepee pokima in tiho nadaljnje: nMorda bi bila moja molitev, spremljana od godbe, tndi ljnbemn Bogn dopadljivejša in bi tudi pri ajemu poprej dobil nsmiljenja". „0 tem si ne delaj skrbi ... Naš nebeški oče ne pozabi nobene svoje stvari, najmanj pa onih, ki zaupljivo zidajo na njegovo dobroto in vsemcgočnoBt. Tndi tebe je že uslisal m ti v tvoji neareči svoje božje pomoči ne bo odrekel. Ne dvomiš na tem?1* nGospod, verajem, daBog tndi slepcn lahko pomaga, akp je njegova volja, a jezen je na ljudi in težko ga je potolažiti. Že dolgo molim k Njemu in vsaki večer pojem njemn v čast, in vendar moja prosnja ni uslišana." nGoToris pregrešno, nesrečnež! Bog je dobrotljiv oče, ki vse svoje otroke enako ljubi, ia je pripravljen z v vsako pomoč. Sam na sebi bos to izkusil, a tvoja vera mora biti močna in neomahljiva". nNe vem, kdo si, gospod, ker te ne vidim. a ko te siišira govoriti, se mi zdi, da si angelj z sebea, tako globoko segajo tvoje besede v mojo dušo .. . 0 da, verujem, kar mi govoris." nTorej poslnsaj! Odslej bos godel za Boga in ljudi; ti bodo radi poslušali tvojo godbo in ti ne boš več trpel pomanjkaDJa. Počakaj en trenotek." Jezns potegae iz žepa mal aožiček, s katerim je navaduo delal v Jožefovi delavnici, odreže ko8 lesa iz lipe ter začne rezljati, sedeč na deblu. Rezljal je tanke deščice ter nekaj malih vijakov, in to pritrdil »kupaj, dokler ni iz tega nastala čulna, podolgas;a škatljica. Potem stopi v gosčo, v kateri je ob Bvetli mesečuiai dolgo časa nekaj iskal. Slednjič ge vrne 8 sopom čndnih niti. Niso bile podobne ne piedivn ne bombažu. Počasi je ovijal nitke okoli malih vijakov, potem pa je nekaj drngih pritrdil na dolgo, tanko palico. Eo je bilo to dovrseno, je Jezua zadovoljno pogledal na končano delo. Z milim nasmebom se obrne Jezns k slepcn, ki |e cel čas molče stai v bližini. ,Prijatelj, napravil sem ti godalo, na katerega te takoj nančim igrati." nEako pa se imeauje godalo?'1 nNima imena, ker ga ljudje še ne poznajo, ti pa ga imennj gosli." nVeliki Bog, kako se bodo Ijudje čadili!" Jezns vzame palčico v desnico, v lerici drži godalo ter ga pritisne pod brado. Počasi in aa lahko je potegnil z nitkami, pritrjenimi na palčico po strnnah. Presrečen, poln občndovanja zajeclja alepec: „0 Bog, kako to čudo^ito doni — —1" Štrme je poglušal aebeško godbo, ki se mu je zdela, da igrajo angeli. Donela je tako milo, srce pretresnjoče, kakor tiha tožba, slovesno ko molitev. Slepi mož pade na kolena, vroče aolz<5 se mu vlijo po licih, roke pa sklepa 7 gorečo molitev. Eo 80 zvoki utihaili, se je Izveliearju iskreco zahvalil za izkazano dobroto. Sedaj je bil gotov, da bodo ljudje z veseljem poslusali njegovo igranje ter mu dajali obilno milosčino. Jezus mn je podal godalo in ga nčil igrati. Od sreče ves iz sebe je slepec sledil navodilom božjrga mojstra in kmaln je tndi on izvabljal goslim čndovite melodije. Sam ni mogel umeti, da se je tej nmetnosti tako bitro prinčil. BS temi goali pojdi tedaj 7 87et, prijatelj", je dejal JezuB, Bin igraj ljudcm 7 bolesti in veselju. S svojim igranjem bos ganil marsikatero srce, tebi pa bodo te goali zvest prijatelj, ki bo dvigal tvojo dušo." „0 goapod, kako aaj ti dokažem svojo hvaležnost?" vpraša slepec z glasom, tresočim se od gifljenja. Izveličar ga gleda a pogledom neskončae ljubezni in reče potem milo: BAko želia to storiti, zapomai si sledeče: BČe iz7es nekoč, da Sin Marijin umirajoč visi na križu, vzemi gvoje gosli ia pridi, da mu kaj zagodeš aa Golgati!11