Cvetlica na spomin
"Barica je često premišljala, kako je dobremu otroku težko, če roditeljema ne more tako pokazati hva.ležaosti, kakor bi rad.
Takšao dobro dete je bila tudi Barica.
Necega dne je čitala na učilaiške knjižice v vertu. Nje mili oče je bil pri njej, pazljivo jo poslušal ter časi tudi povprašal o prečitaaej stvari. Baš tedaj je čitala dolgo povest o Kristofu Kolumbu, kako je aašel Ameriko, ne pazeč, da je oče poleg nje — zadremal. Takoj prestane glasno čitati, naredi očetu z robcein nekoliko sence ia tibo odide, da ga ne bi vzbudila.
Prišedši do grede, ki je bila polna razaih. cvetic, ogleduje Barica vonjivo cvetje in se v tem hipu nečesa domisli.
Izbere si najlepšo cvetico, uterga jo tor z njo hitf v sobo, vzame kos pa-pirja in verloleponanj zapiše te besede: ,,Cvetličica na spomia dobremu očetu od ajegove Barice."
Potem cvetico spodaj zavije v ta papir, steče zopet nazaj, kjer je oče dremal, ter mu jo tiho prišije aa suknjo ia odide ne daleč pod jablaao, kamor sčde ia jame plesti.
K malu potem jo mati pokliče ia pošlje k sosedi vprašat, ali so uže kebli aabiti. Soseda jej reče iti iz vasf k svojemu možu, kjer je keble aabijal, da aabito posodo utegae s soboj domdv vzeti.
Barici je bilo žal, ker nij mogla videti, na kolikšno radost je utegnila očetu biti prišita C7etlica.
Stoperv za večera pride s kebli dom<5y. Oče jo takoj prime za roko, po-ljubi v čelo ia beseduje:
,,Barica, tvoja cvefcica mi je dražja od polne mošaje zlatnikov."
Tudi Barici so bile te očetove besede milejše od najlepše obleke, — ali kaj, ko sirota nij mogla najti besed, s katerimi bi očetu bila to povedala! Mirno mu poljubi roko in v istern bipci nje solza, vroča od veselja, kane na roko očetu, ki jo je začutil ia dete še serčaeje pritisail k persim.
Za aekaj mesecev pozaeje po okolici aastane liuda ia opasaa bolezea, ka-tero imeaujemo ,,osepaice."
česar sta se Baričiaa roditelja bala, to se je zgodilo. Barico prime huda vrociaa ter posled dveh daij je bila ubožica po vsem telesu pokrita z osepaicami, ia baš aeko aedeljo jutro, ko so Ijudje šli k pervej sv. maši, deklica v aa-rocaji preljube uiatere mej silaim jokom dobrega očeta — mirao v Gospodu zaspi.
— 172 —                                            I
Žalost ubogih roditeljev se ne dš, popisati.   Da nij bilo dobrih sosedov,      ™ kateri so njiju tolažili, še tist daa bi oba od bridkosti bila umerla.
Nij obteklo mnogo časa, ko tudi oče pokojne Barice opasno izboli. Pokli-čejo zdravnika, ali ta je žalostno mater slabo potolažil. Za nekaj dnij umre tudi oče. Nikogar nij ostavil razven objokane žene. V oporoko je tako zapisal: ,,vsa moja imovina bodi ženi; samo škatlica, katera je na polici poleg mojib. sta-rih knjig, naj se mi položi v kersto (trugo), a moje telo da se zakoplje tik Baričinega groba."
Vdova nij od prevelike žalosti mogla geniti. Omedlčla je, kakor bi tudi njej bilo takoj dušo izdehniti. Sosedje so iskali škatlice ter jo res našli na po-lici poleg starih očetovih. knjig. Odpr<5 jo ter dobodo v njej cvetlico z napisom: ,,Cvetličica na spomin dobremu očetu od njegove Barice." Ta cvetlica je bila uže res uvela a vendar skerbno v tej škatlici hranjena.
Zadnja želja se očetu izpolni. Dobil je v kersto cvetlico, pod katero je Barica bila sama podpisala svojo hvaležnost.
Vsa vas je še bridkeje plakala, ko je zvedela očetovo oporoko in slišala o Baričinej cvetlici.
Tik očetovega groba je tudi Baričin. Na obeh rast<5 cvetlice, in sosedje vsacemu, kedor pride, pripovedujo: ,,toso cvetlice hvaležne Barice, ki rastd dobremu očetu na spomin.
Ljud. Tomšič   .