668 Slovenski glasnik. der Landeshauptstadt Laibach." Prvemu zvezku je pridejan 56 stranij obsezajoč, posebno vestno, točno in pregledno sestavljen register osob in krajev, o katerih govori knjiga G. Sumi si je s to knjigo pridobil o naši domovini stalno zaslugo in želimo iz vsega srca, da bi vrli g. izdajatelj v Slovencih našel več duševne in materijalne podpore. Ivan Sergejevie Targenev, preslavni pisatelj ruski (rojen 1818.), umrl je 4. septembra v Bougivalu na Francoskem. Obširen životopis njegov priobčimo v novoletni številki. Spisal nam ga je g. Kari Štrekelj. Češka književnost. — „Salonne biblioteke", katero ureja prof. Ferdinand Schulz, zalaga pa vseučiliški knjigar J. Otto v Pragi, izšli so v zadnjem času trije novi zvezki. XXVIII. zvezek prinaša pod naslovom: „Povidky Ferdinanda Schulze. Dil. I." dve povesti iz redaktorjevega peresa. Pisatelj je na dobrem glasu kot slovstveni zgodovinar, osobito ga poznajo Čehi že davno kot cenitelja lepe književnosti. Nekaj let sem je prestopil od teoretičnih naukov k praktičnemu delovanju na polji povestij in romanov. Ker pa je svoja dela izdajal le po časopisih, katerim se v Cehih obrača še menj pozornosti nego pri nas, ostalo je to njegovo delovanje več ali menj nepoznano. Ta omenjeni zvezek je razširil že zdaj in razširjal bo še bolj v bodoče njegovo ime, ker zasluži v resnici najlepše hvale. Vsebina mu je kratek roman „Dle pfirody" in povest „Jizda na ples". Prvo delo („Po prirodi") bilo je najprej priobčeno v ,,Osveti", drugo („Vožnja na ples") pa v „Kvetih". Osnova obeh pripovedek je zanimiva, dejanje dobro, posebno čvrsta pa je Schulzova karakteristika; njegove osobe so polne življenja, iz katerega so tako rekoč zajete. Vse diha zdrav realizem. Posebno se posrečujejo Schulzu samostanske osobe. To nam spri-čuje ne le roman „Dle pfirodv", nego tudi „Satinska babička", daljša povest, katero ravnokar prinaša „Osveta". O dragi povesti (,Jizda na ples") reči se mora vrhu tega, daje prepolna zdravega humora — XXIX. „Salonne biblioteke" je napolnil z novimi deli svojega pesniškega genija neumorni Jaroslav Vrch-licky, ali kakor se prav za prav kliče, Emil Frida, urednik „Svetozoru". Rekli smo „neumorni Vrchlicky" in ta prilog zaslužuje po vsej pravici. Samo letos je izdal naslednja večja dela: „Co život dal" („Kar je življenje dalo"), zbirko pesnij; „Stare zvesti", zbirko manjših pripovednih pesnij, katerim je zajel snov iz zgodovine in bajeslovja, potem tragedijo ,,'Drahomira", ki je izšla v 14. zvezku „Slovanskega divadla"; preložil jo je že na poljski jezik Miriam. Dalje je izdal žaloigro „Smrt Odysseova", ki je izšla v „Lumiru" in komedijo „Vsude Diogenove" („V sodu Dijogenovem") natisneno v „Kvetih". Pri tem pa nam ni pozabiti, daje Vrchlicky tudi jako priden prelagatelj. Po polnem opravičeno piše torej Jan Neruda v predgovoru k ^Starim zvestim" ki so izšle v 4. št. „Poetickih besed" in so trideseto pesnikovo delo: „Trideset pesniških del v desetih letih! Ta pravljična plodovitost, v kateri se je odlikoval Lopez de Vega ali tudi Calderon, prestane nam biti pravljična, ako vidimo, kako se razvija ravnokar pred našimi očmi; občudovanja vredna pa ostane tu in tam". Se ve, da bi brez dvojbe bolje bilo pesnikovim delom, ako jih ne bi tako rekoč iz rokava sipal. Dasi je namreč Vrchlicky, učeč se francoskim in italijanskim vzorom, povzdignil pojetični jezik in verz češki do dovršenosti, kakeršne še ni bilo videti, vender se tu in tam nahajajo stvari, katerim bi se bil gotovo ognil, ako bi ne bil tako naglo pisal. — Najnovejša pesnikova zbirka Slovenski glasnik. 669 pa je imenovani XXIX. zv. ,,Salonne biblioteke", ki ima naslov: „Sfinks, Basne Jaroslava Vrchlickeho". Knjiga ima te oddelke: ,,Otazka bez odpovedi" (»Vprašanje brez odgovora"), prelepa apostrofa ,.Sestre" pesnikove pesni, — neme, kamenene sfinge; ,,Hlasy se zficenin" („Glasovi z razvalin"), obsezajo večinoma starovečne motive; ,,Basnikovy glossy k hieroglyfum papyrosu v Esne" („Pesni-kove glose hijeroglifom papirosa vEsni"); ,,Dno čiše" („Dno čase"), pesni razmišljajoče, vzrasle na italskih tleh, ko je pesnik bival v Livornu; ,,Pfi objeveni nove pyramidy vMeydunu" („Ko se je odkrila nova piramida v Meydunu"); „Pod štitem" („Pod ščitom") in naposled: „Jas na vvchode a Hymna Lazarova" („Svit na vzhodu in Lazarova himna"). Te pesni so večinoma lirične in kontemplativnega značaja. Pečajo se, kakor je že iz naslova spoznati, s temnim, skrivnostnim vprašanjem 0 človeškem življenji in bitji. Pesniku zastavlja življenje celo vrsto vprašanj in metafiziških ugank, katere mu je rešiti. Kakor v odprti knjigi leži tu pred nami ves trud človeške duše, kako razgrniti to ontološko skrivnost; tu vidimo težnje, tožbe, sanje te nepokojne človeške duše. Najlepša iz vseh je pač „Ne nesmiš zmlknout bourna moje pisni" (^Umolkniti ne smeš mi, burna pesen moja").— Ker smo že pri Vrchlickem in „Salonni biblioteki", povemo naj še, da je prvi del pesnikove zbirke „Mythy" izšel v drugi izdaji. Posebno zanimiv je ta zvezek zavoljo tega, ker nahajamo v njem tri pesni, katerim je snov vzeta iz življenja češkega naroda, kar se pri Vrchlickem le preredkoma dogaja. Te tri pesni: „Šarka", „Legenda o sv. Prokopu", „Križ Božetechuv" („Božetehov križ"), odlikujejo se z navadno epično silo, živim koloritom in krasno dikcijo. —¦ XXX. zvezek „Salonne biblioteke" ima izborno vsebino. Podaja nam zbirko pesnij, z naslovom: „Basne Otokara Mokreho^. Pesnik Otokar Mokry se je mudil lani tudi po Slovenskem in spisal v „ Slovanskem sborniku" lep članek o našem prekarnem stanji; tudi je objavil v 5. zvezku letošnjih „Kvetov" arabesko „Ipav-skym udolim" („Po ipavski dolini"). Zbirka njegovih pesnij ima naslednje dele: „Basen uvodni" (,, Uvodna pesen"), „Pohadky" (»Pravljice", 9 pesnij), „Italske zvuky" (nItalskiglasovi", 15pesnij); „Ruznemotivy"(„Raznimotivi", 17 pesnij)in „Jihočeske melodie" („ Jugočeske melodije", 6 pesnij). Te pesni so večinoma lirične, vender se v zbirki najde pesnij, v katerih kaže Mokry veliko nadarjenost tudi za epično poezijo, n. pr. v pesni:,,Zlata koruna", „Husuv kamen" ali tudi „6 července 1415" („6. dan Husove smrti"). Oblika mu je priprosta ali dovršena, reč (dikcija) blagoglasna, nežna in skrbno izbrana. Iz južnih stranij „Italskih glasov" vede nas pesnik na sever v domovino svojo na južno Cesko. O tej priliki spomni se tudi slovenske zemlje in častitljive Tatre. Vse pesni dihajo vročo ljubezen do domovine, svobode, bližnjega. — V Ottovi ,,lacini biblioteki" je izšlo novo delo pripovednika Jakuba Arbesa, katero ima naslov: „Messiaš". Ta roman se odlikuje z risanjem značajev in nam podaje mnogo zanimivih epizod. Poseben mojster je Arbes v opisanji plemenitašev in mesta Prage ter njenih zgodovinskih spomenikov. Novi grobovi. Danes nam je zopet omeniti nekaj bridkih izgub, ki so zadele književnost slovansko, bridkih pravim, ker je v denašnji dobi vsak le nekoliko spreten delavec neprecenljiv. Posebno Cehom je pobrala smrt več nenadomestnih mož. 20. julija je umrl v Litomyšli A. V. Šmilovsky (pseudon. za Šmi- 1 a u e r), ki se prišteva prvim pesnikom in novelistom češkim. Porodivši se v