MAGDA SIMONIC-NOVAK 
RASTLINSTVO RATITOVCA 
Najvišji vrh loškega ozemlja Ratitovec se vzdiguje na južnem robu planote 
Jelovice in je vzhodni skrajnik Julijskih Alp. Ratitovec je skupno ime za 
vrsto vrhov, ki so nanizani v smeri vzhod-zahod. Nobeden od teh vrhov nima 
tega imena. Najvišji so vzhodni trije vrhovi, ki slikovito gospodujejo nad gor 
njim delom doline. To so Kosmati vrh, Gladki vrh in Altmauer (1641, 1666 
in 1672 m). Prva dva loči Razor, značilna ledeniška koritasta dolinica. Kosmati 
vrh je proti prevalu Vratca, proti planini Klom in proti Jelovici položen, na 
južno stran pa se z Rjavimi pečmi spušča v Razor. Tudi Gladki vrh ima proti 
Razoru majhno steno Divji rob. Gladki vrh je kopaist. Na vzhod se podaljšuje 
v pečevnati rob Goč, na zahod ga pa visok in širok preval veže z Altmaurom. 
Greben se vleče naprej na zahod proti Spodnjim Bohinjskim goram in je na 
selško stran sitrm in skrotjast, na jelovško stran pa iprecej položen in kotanjast. 
Gladki vrh in Altmauer se na severno stran spuščata v planino Pečano. 
Ratitovec je v glavnem zgrajen iz dachsteinskega apnenca, ki je močno 
zakrasel. Z apnenčastih strmin se vsipljejo melišča. Izpod dachsteinskih skla 
dov gledajo paleozojski peščenjaki, ki močneje preperevajo in niso prepustni 
za vodo, zato so iz njih izoblikovani položnejši bregovi z izviri, ki so ugodna 
podlaga rastlinstva in naselij Zabrda, Torke, Prtovča in Podlonka. Planotasti 
STvet Kosmatega vrha, planini Klom in Pečana ter severna pobočja Gladkega 
vrha in Altmaura imajo veliko vrtač, iz ruše gileda mnogo golih skal, prst 
je tod plitva, vode na površju ni, ker deževnica ali snežnica izginja v apnenec 
in se pokaže šele nad paleozojskimi peščenjaki ob vaseh. Pečana dobiva vodo 
iz kraške jame s snegom, planinska koča pod Gladkim vrhom ima kapnico. 
Le v kotanji vzhodno od Gladkega vrha so plitve mlake, kjer se deževnica 
zaustavlja na preperelini. 
O podnebju Ratitovca ni podatkov, ker ni v tem pogorju nobene meteoro 
loške postaje. Le iz Sorice (954 m) imamo za nekaj let meritve padavin. Z vi 
šino 1600 m spada Ratitovec v sredogorski, vrhovi pa že v visokogorski pas 
z značilnim gorsikim podnebjem. Poletne temperature se z višino nižajo, pozimi 
pa imajo južni bregovi, kjer sneg naglo skopni, milejše temperature kakor 
tesna Selška dolina, ki ima sonce le nekaj ur dnevno. Po množini padavin 
sklepam iz karte O. Reye »Razprostranjenost padavin na Slovenskem«, da 
znaša tod poprečno 2100 mm na leto. Višek padavin je v jesenskih, drugi višek 
v spomladanskih mesecih. Ratitovec stoji v prvi vrsti višjih vrhov, ob katere 
zadevajo vlažne zračne mase, ki prihajajo z juga. Za rastlinstvo je velikega 
pomena snežna odeja, ki ga varuje pred zmrznjenjem. Sneg leži navadno od 
druge polovice oktobra do druge polovice maja. Le južni bregovi so včasih 
kopni že aprila. Položnejši vrhovi in položnejši severni bregovi so dalj časa 
201 
pod snegom. Zlasti dolgo leži sneg v dnu Razora in v kotanjastem svetu proti 
planinama Pečani in Klomu. Na vrhove in položnejša severna pobočja znatno 
vplivajo severni vetrovi. Razor in južni bregovi so v zatišni legi. Pač pa imajo 
na prisojni strani na rastlinstvo precejšen vpliv južni vetrovi. Tam je tudi 
močnejše sončno obsevanje in manj vlažnosti. Vrhovi sami so pogosto v megli, 
celo takrat, ko nekaj sto metrov nižje sije sonce. 
Opisani dejavniki, predvsem nadmorska višina in z njo zvezane razmere 
ter kamninska podlaga in na njej nastala preperelina so odločilne za temeljite 
razlike v razvrstitvi rastlinskih vrst. Preiskala sem gorski svet nad naselji, 
to je od približno 1100 m navzgor do vrhov. Svoje ugotovitve podajam glede 
na rastišča, to je, kaj raste na alpskih tratah, na grušču in na skalah Ratitovca, 
kjer najdemo rastlinske vrste, ki so najbolj značilne za visoikogorski svet in 
najbolj zanimajo planinca. Gozd omenjam le na splošno, kakšen je in kje 
se razprostira po Ratitovcu. Ne naštevam pa vsega rastlinja, ki živi v gozdu, 
čeprav sem to proučila. Spis bi bil s tem preobsežen in vrste rastlin v gozdu 
so najbolj podobne tistim v dolinah in jih bralci verjetno najbolj poznajo. 
Gozd 
Naj obširnejši del Ratitovca prekriva gozd, ki mu prištevamo še zakrnelo 
bukovje in rušje. Ratitovec je visok prav toliko, da sega v območje zgornje 
gozdne meje. Na 500 do 600 m nižji Jelovici odlično uspevata smrekov in 
jelov gozd. Tukaj pa močan, mrzel veter ovira rast drevja in strnjen gozd ne 
dosega vrhov, pač pa na Gladkem vrhu zakrnelo bukovje raste skoraj do 
roba. Seveda je človek potisnil gozd še pod naravno zgornjo mejo, da je pri 
dobil pašne površine. Za tem sta še izpiranje in degradacija tal opravila svoje 
uničujoče delo. 
Na nekoliko nižjem Goču, to je vzhodnem grebenu Gladkega vrha, sega 
gozd točno do gre'bena. Severna stran je porasla s skrivenčenim, nizkim drev 
jem, ki v dno Razora prehaja v bukov gozd. Do roba samega pa segajo le 
nizke, zakrnele bukve, rušje in rododendron. 
Na južnih pobočjih so senožeti, kjer človek s košnjo uniči ves drevesni 
podmladek. Na dnu teh senožeti pa je strnjen, zdrav, lepo rasel smrekov 
gozd. Gozdna meja je ostra in ne opazimo nikakega naravnega prehoda. 
Senožet loči od gozda ostra črta. Nad Plenšakom in Jebnom sega gozd na 
vzhodnem delu tik do pod skal in ga skale ostro omejujejo. Na Podnu je nekaj 
starih posek, spremenjenih v pašnik. Nad Zgornjim Podnom, ob poti, ki jo 
domačini imenujejo »torkarske ride«, je strnjen gozd znatno nižje kot nad 
Plenšakom in Jebnom. Nad zgornjo gozdno mejo opazimo proti vrhu številne 
meliščne jarke, med katere se zajeda gozd v obliki jezikov. Do samih skal 
pridejo le redki jeziki gozda. Razume se, da čim bolj proti vrhu gremo, tem 
bolj je smreka nizka in skrivenčena. Majhni grebeni, ki se vlečejo v smeri 
proti vrhu, so v glavnem porasli s smreko, dočim so v jarkih, ki ločijo po 
samezne grebene med seboj, melišča. Ta melišča so deloma sam grušč, deloma 
pa 90 porasla z rododendronom, redkim brinjem, z rušo, ponekod pa še s 
posameznimi grmi ruševja. Nalivi in plazovi preprečujejo, da bi se jafki oziroima 
ozka melišča zarasla z drevjem. 
Na prisojni strani zahodnega grebena sega strnjen gozd do pod skal ozi 
roma do skrotja. Posamezne skupine smrek in macesnov pa segajo še visoko 
v skrotje omenjenega grebena. Na vsaki nekoliko širši polici kljubuje vetru 
202 
kakšna skupina smrek. Cim bolj visoko stojijo, tem manjše so. bolj skrivenčene 
in posamezne. Na položnejših mestih med Skalovjem pa segajo celo do široke 
police, ki se Vleče po vsem grebenu. V Altmauru je velik požar uničil del 
tega drevja; kompleiks, na katerem je divjal požar, se ostro loči od okolice. 
Podobno sliko koit južno pobočje kaže tudi strma vzhodna stran Kosma 
tega vrha. Strnjen gozd postaja navzgor redkejši, drevje pritlikavo in slabše 
vrste. Skale same so tudi precejšnja ovira nadaljnjemu širjenju gozda. Le 
posamezne smreke so si priborile mesto tik pod vrhom. Vrh sam je porasel 
z grmovjem. To je že pašno področje planine Klom. Drevje je na položnem 
zahodnem in severnem pobočju redko, vmes so travnate jase, precej pa je 
grmovja. Svet je kotanjast, kraški ter polagoma pada pro'ti Jelovici. Posejan 
je z redkim drevjem in posameznimi drevesi, ki kmalu preidejo v strnjen 
gozd. 
Zlato jabolko Lilium carniolicum Saii^operka Parnassia paiustris Alpska niastnica Pinguicula alpina 
Od Zgornje gozdne meje ima gozd možnost, da bi lahko segal v dolino, 
a že davno ga je človek izsekal z namenom, da bi si ustvaril polje in pašnike 
okoli svojih naselij. V Ratitovcu leže na prisojni strani, v zatišju pred mrzlimi 
vetrovi vasi Podlonk, Prtovč, Torka, Zabrdo in Zgornje Danje, razporejene 
v višinskem pasu do 1200 m, najvišje prvobitno zasnovane vasi na Slovenskem, 
ki se niso razvile iz planin. 
Na severni strani in severozahodni pa se spaja gozd z obširnimi jelov-
škimi gozdovi. 
Na Ratitovcu je gozd v glavnem mešan. Skoraj popolnoma čist bukov 
sestoj je v dnu Razora. Teren je tam razmeroma! položen, tla so humozna. 
Ker je svet le malo nagnjen, voda ne odnaša humusa. Kraj je odprt proti 
jugu in bukve so zaščitene pred mrzlo burjo. Razen tega imajo še dosti vlage. 
Na južnem pobočju Kosmatega vrha so melišča, ki padajo v Razor. Ta se ob 
sončni pripeki močno ogrevajo in izžarevajo toploto, kar tudi prija bukvi. 
Najbolj razširjen je mešan bukov gozd, primes sta predvsem smreka 
in jelka. Tak gozd je nad Prtovčem, po vsem vzhodnem pobočju, razen že 
omenjenega bukovega gozda, po južnem pobočju Goča, na Podnu in na Ko 
smatem vrhu. Močan vpliv ima na sestoj očitno človek, ki iz gospodarskih 
ozirov pospešuje gojitev smreke, ne glede na to, da so nekatera rastišča pri 
mernejša za bukev. Ker pa je smrekov les bolj cenjen, je morala bukev od 
stopiti mesto smreki. Sestoji mešanega bukovega gozda so zelo raznolični, 
tudi grmovje je bogato zastopano. 
203 
Cist smrekov gozd najderno predvsem v višjih legah. Tako raste 
smreka v zgornjem delu južnega pobočja Goča, v višjih, strmih terenih nad 
Zgornjim Podnom (nad mešanim bukovim gozdom) ter na prisojnem pobočju 
Altmaura. Na strmih skrotnatih pobočjih je smreka nadmocna. Tudi na višjih 
južnih terenih smreka prevladuje nad bukvijo. V skalah na vzhodni strani 
Gladkega vrha raste sama smreka. Cist smrekov gozd je tudi v kotanjastem 
svetu na področju planine Klom. Višje ležeči hrbet, ki loči kotlino Kloma od 
doline, v kateri leži planina Pečana, je pokrit z lepo raščenim mešanim buko 
vim gozdom. Prav tako dobimo posamezne lepe bukve tudi na travnatem in 
z grmovjem poraslem zahodnem pobočju Kosmatega vrha. Kotlina planine 
Klom je polna manjših kotanj. V teh so le smreke in jelke, bukve ni, dočim 
smo videli, da so bližnji, le nekoliko više ležeči deli, porasli z mešanim bu 
kovim gozdom. Gre torej za tako imenovana mrazišča. V kotanjah sneg zelo 
dolgo leži. 
Kosmati vrh je v glavnem grmovnat. Na zahodnem pobočju rastejo posa 
mezne bukve in pa skupine smrek. Ločijo jih številne jase. Smreke prevla 
dujejo le ob robu, nad Razorom in Podlonkom. Na robu je namreč vpliv ostre 
burje močnejši. 
Skupine smrek so tudi ob robu planine Pečane, kolikor ni bil gozd izsekan 
zaradi paše. Posamezne smreke segajo tudi proti robu Ratitovčevega grebena. 
Na severnem pobočju Gladkega vrha pride bukovje skoraj čisto do roba. 
Ze pri prevalu Vratca bukev ni več tipična. Proti vrhu je vedno bolj grmov 
nata in razprostrta. Tla so zelo humozna, vlage drevju ne manjka. Pred pre 
hudim mrazom in burjo varujeta bukev razkrečena rast in pozimi snežna 
odeja. 
Alpska trata 
Alpska trata prekriva v večjih ploskvah Gladki vrh, plani svet okrog 
planinske koče, vrh grebena Goča, severno pobočje Altmaura, dno zgornjega 
dela Razora in dolinico, ki se odpira od Vratc proti planini Pečani. Na južni 
in jugovzhodni strani Goča prehaja alpska trata v strme senožeti, ki jih pre 
kinjajo skupine večjih skal in jih ločijo v več prog. Manjše površine alpske 
trate so na Zgornjem Podnu, na Kosmatem vrhu in jase na Klomu. Na se 
vernem pobočju Altmaura in zahodnem pobočju Gladkega vrha je svet sikalnat 
in poln kotanj, med njimi je mestoma po nekaj kvadratnih metrov trate. Med 
skalami pa rastejo vrbe, brinje, rododendron, sipek, sem in tja kakšna skri-
venčeha smreka, med tem grmičjem pa alpske steblike in visoke, ostre trave. 
V višini, kjer je ostro gorsko podnebje, zamorejo živeti le tiste rastlinske 
vrste, ki -so prilagojene na dolgo sneženo zimo in na trde poletne spremembe 
v kratki rastni dobi. Te prilagoditve so: pritlična rast, ki omogoča, da rastlina 
izkorišča talno toploto in ni toliko izpostavljena vetru ter prevelikemu izhla 
pevanju; večletni listi, ki so pripravljeni za presnavljanje, brž ko skopni sneg 
in jih zadenejo sončni žarki; utrjenost zoper mraz, ki rastlino hudo prizadeva 
kljub varovalni sneženi odeji; žive, nasičene barve cvetnih listov in močne 
vonjave cvetja, ki na daljavo vabijo maloštevilne opraševalce — čmrlje; 
zmožnost samolastne oprašitve, če medsebojno opraševanje odpove. 
Seidl takole navdušeno označuje alpske trate: »Alpske trate so pravo 
kraljestvo alpskega rastlinja. Na alpskih tratah je dosti manj trav kakor v 
dolinskih, zato pa več cvetic; po dolinskih tratah prevladuje primeroma majhno 
število rastlinskih vrst, le-te pa nastopajo z velikim številom posameznikov, 
204 
in v cvetju le-teh prevladuje večidel ali bela ali rumena barva — po alpskih 
pa nastopa iznenadno veliko rastlinskih vrst in le-te cveto v najrazličnejših 
barvah, ne da bi ta ali druga barva odločno prevladovala. Ta neizmerna obilica 
najraznovrstnejšega cvetja na primeroma majhnem prostoru, ki na alpskih 
tratah žari z nasičenimi barvami v opojni krasoti, ustvarja tisti mnogoslav-
Ijeni sijaj in blesk, ki odlikuje tamkajšnjo rastlinsko družbo. Če žarko alpsko 
sonce z jasnega neba obseva te veselično gizdavo okrašene trate, se vzhičeni 
vdajamo uživanju tega brezprimernega pogleda. Še bolj se nam stopnjuje str-
menje in spoznavamo, s kako dovršeno tehniko so se znale prirediti, da morejo 
kljubovati vsem neugodnostim svojega bivališča, hkrati pa izkoristiti vse ugod 
nosti, da izidejo iz borbe za bitek zmagovite in nastavijo za zmagoslavje krasno 
cvetje. (Rastlinstvo naših Alp, str. 148—149.) 
Alpski kosmatinec Anemone alpina Alpski srobot Clematis alpina .-Mpski klinček Dianthus alpinus 
Okrog planinske koče in na Gladkem vrhu sestavljajo trato naslednje 
vrste: topolistna vrba (Slovenska imena po »Piskemik: Ključ za določanje«) 
(Salix retusa)*, divji klinček (Dianthus Silvester), gorska zlatica (Ranunculus 
montanus), bohinjski repnjak (Arabis vochinensis), planinsko in velecvetno 
sončece (Heliantkemum alpestre in grandiflorum), zlati petoprstnik (Potentilla 
aurea), navadna in blesteča plahtica (Alchemilla vulgaris in hibrida), bela, gor 
ska in črna detelja (Trifolium repens, raontanum in pratense), predivec (Li-
num catharticum), siljelistni jelenovec (Laserpitium peucedanoides), bavarski 
zali klobuček (Astrantia bavarica), pisana smetlika (Euphrasia picta), vreten-
časti ušivec (Pedicularis verticillata), pravi ranjak (Anthyllis vulneraria), alpska 
materina dušica (Thymus alpigenus), velecvetna črnoglavka (Prunella grandi-
flora), srčastolistna mračica (Globularia cordifolia), Clusijev, trebušasti, pa 
nonski in pomladni svišč ali zaispanček (Gentiana Clusii, utriculosa, panno-
nica in verna), Scheuchzerjeva zvončica (Campanula Scheuchzeri), Sieberjev 
repuš (Phytheuma Sieberi), mnogalična hudoletnica (Erigeron polymorphus), 
* Latinsko ime navedeno samo pri prvem imenovanju. 
205 
navadna majnica (Antennnaria dioca), kosmatica (Hieracium pilosella), zlati 
dimek (Crepis aurea), alpski planinšček (Hoinogvne alpina), norveški in Hope-
jev griževec (Gnaphalium norvegicum in Hoppeanum), navadna žiljka (Tofi-
eldia calyculata), poljska bekica (Luzula ca^npestris), čvrsti šaš (Carex firma) 
in orna murka (Nigritella nigra). Iz tal, ki so še mokra od tajajočega se snega, 
ob robu snežišča, brž poženeta najmanjši alpski zvonček (Soldanella minima) 
in nunka ali beli žafran (Crocns albiflorus). 
Zlati dimek Crepis aurea Latasta preobjeda Aconitiim paniculatuni Planinski pelin Achillea Clavenae 
Na severnem pobočju Altmaura proti planini Pečani pa najdemo še bolj 
pisano rastlinsko družbo, vmes tudi številne grme in tako imenovane alpske 
steblike. Naj omenim le nekatere vrste: alpska vrba (Salix alpina), alpska 
lanika (Thesium alpinum), živorodna dresen (Polygonum. viviparum), planinski 
slanozor (Heliosperma alpestre), toga smiljka (Cerastium strictum), planinski 
srobot (Clematis alpina), pogačica (Trollius europaeus), robata krčnica (Hype-
ricum maculatum), samoperka (Parnassia palustris), potočna sretena (Geum 
rivale), srčna moč (Potentilla erecta), predalpska grebenuša (Polygala alpestris), 
planinska mastnica (Pinguicula alpina), alpski šetraj (Calamintha alpina), 
retiški svišč (Gentiana rhaetica), kranjski osat (Cirsium carniolicum), sinjelistni, 
okrinkani in repinčasti turek (Carduus glaucus, personata in carduelis), kosma 
ta škržolica (Hieracium villosum) in zelenkasta čmerika (Veratrum Lobelianum). 
Grušč 
S strmih skal in sten se zaradi vremenskih sprememb, posebno zaradi 
zmrzovanja in segrevanja in zaradi snega, dežja in vetra krušijo večji in 
manjši kosi kamenja. Pod stenami se zbira grušč, ponekod v obliki melišč. 
Na Ratitovcu leži grušč v Razoru pod Divjim in pod Rdečim robom in na 
južnem pobočju pod sikalami in Skrotjem. 
206 
Tudi grušč skušajo zavzeti nekatere posebno odporne rastlinske vrste, 
predvsem takšne, ki imajo tako dolge korenine, da se morejo sproti reševati 
pred zasipanjem. 
V dnu melišč, kjer se zaustavljajo večji kosi grušča, rastejo skromni pri 
merki brina, rušja, bukve, gole, alpske in veledistne vrbe, planinskega nagnoja 
(Laburnum alpinum) in srobota, goli lepen (Adenostyles glabra), Hopejeva 
črnobina (Scrophularia Hoppii) in črnoga (Actaea spicata). 
Najdrobnejši grušč je v obrobnih delih melišč, že bolj ali manj ustaljen 
in preraščen z rastlinami, med katerimi je precej alpskih steblik. Tak je velik 
del grušča pod Divjim robom. Na njem so zasidrane tele vrste: alpska lanika, 
gozdni črnilec (Melampyrum silvaticum), latasta preobjeda (Aconitum panicu-
latum), velecvetno sončece, pravi ranjak, bavarski zali klobuček, avstrijski 
dežen (Heracleum austriacum), velika velestika (LigusticuTn Seguieri), cikla-
men, pisana smetlika, Jacquinov čišljak (Betonica Jacquinii), alpski šetraj, 
velecvetna čmoglavka, srednje grabljišče (Knautia intermedia), Scheuchzerjeva 
zvončica, koprivasta zvončica (Campanula trachelium), glavičasti repuš, 
kranjski osat, sinjelistni turek, goli lep>en, Triumfettijev glavinec, mnogolična 
hudoletnica, bodeča neža (Carlina acaulis), primožek ali volovec in trave — 
navadna smiljica (Koeleria pyramidata), pisana vilovina (Sesleria varia) in alp 
ska latovka (Poa alpina). 
Scheuchzerjeva zvončica Campanula Scheuchzerl Dlakavi sleč Rhododendron hirsutum Clusijev sviič Gentiana Clusii 
Gruščnata je tudi široka polica v steni Altmaura in Kremanta. Na njem 
rastejo: riga (Aconitum vulparia), robata krčnica, ozkolistno ciprje (Cham,ene-
rion angustifolium), alpsika lanika, smrdljioka (Geranium, Robertianum), velika 
velestika, Jacquinov čišljak, hribska i>erla (Asperula cynanchica), rumenkasta 
zvončica (Campanula thyrsoidea), lepki osat (Cirsium erisithales), volovec, 
repinčasti in okrinkani turek, šmarni križ (Senecio jacobaea), Triumfettijev 
glavinec, bodeča neža, zlato jabolko (Lilium carniolicum), navadna smiljica 
in mlahava bilnica (Festuca laxa). 
Najhujšim preizkušnjam so izpostavljene rastline v živem grušču, kjer 
še naletavajo kosi kamna in se grušč delno premika navzdol. Tam rastejo: 
praprot apnenka (Dyropteris Robertiana), gola vrba, ščitasta kislica (Rumex 
scutatiis), planinski slanozor, velesa (Dryas octopetala), srčastolistna mračica. 
207 
Jacquinov čišljak, alpski šetraj, tropernata spajka, trebušasta zvončica (Cam-
panula cochlearijolia), goli lepen, planinski pelin (Achillea clavenae) in trava 
mlahava bilnica. 
Skale 
Skale so le na prvi pogled videti gole in neporaščene. Od blizu pa nas raz 
veselijo s pisanim cvetjem. Naseljujejo jih posebne združbe rastlin, ki se zado 
voljujejo z malo prsti in malo vode po razpokah in špranjah. To so mesta, ki so 
za vse ostale rastline skrajno neugodna. Omenjene rastline se pogosto razraščajo 
v blazinice, zlasti če so mesta izredno slaba, to je, če je skala gladka in ima 
le ozjke špranje in plitve vdolbine. Tvorba blazinic jim omogoča, da zadržujejo 
čimveč prsti in vlage. 
Topolistna vrba Salix retusa Črna murka Nigritella nigra Alpska latovka Poa alpina 
Skale so na južnem pobočju Gladkega vrha in Altmaura, zlasti v vzhod 
nem grebenu Gladkega vrha, v Goču, dalje v Divjem robu (steni v Gladkem 
vrhu, ki pada v Razor) in v Rdečem robu (steni v Kosmatem vrhu). Večina 
teh skal ima sončno, suho lego. V njih živeče vrste so prilagojene na malo 
vode (Xerophita). Pozimi so skale brez snežne odeje ali pa jo imajo zelo malo 
in le kratek čas. Tako so rastlinice pozimi izpostavljene mrazu in vetru. 
Skoraj vse rastline, ki žive v skalah, cveto sredi poletja. Izjema so le 
Burserjev kreč (Saxifraga Burseriana), zimzeleno kurje zdravje (Draha aizo-
ides) in avrikelj (Primula auricula). Zgodaj spomladi, v prvih majskih dneh, 
ko v Razoru in na severnem pobočju leži še precej snega, je južno in vzhodno 
pobočje že kopno. Na vrhu je še vse mrtvo, akale pa so že v cvetju. Tedaj 
cvetijo zgoraj naštete tri vrste. Tudi v skalah Goča prevladujejo: avrikelj, 
Burserjev kreč, zimzeleno kurje zdravje in pisana vilovina. 
Na skalnatem južnem pobočju, kjer pelje pot s Podna k planinski koči 
na Gladkem vrhu, rastejo tele vrste: Hayekova lepnica (Silene Hayekiana), 
zimzeleno kurje zdravje, Kernerica (Kernera saxatilis)^ vrsta krečev — sinje 
zeleni, Burserjev, grozdnati, skorjasti in Hostov kreč (Saxifraga caesia, Burseri-
208 
ana, aizoon, incrustata in Hostii), avrikelj, srčastolistna mračica, planika ali 
očnica (Leontopodium alpinum), alpskcL nebina (Aster alpinus) in pisana vilo-
vina. Nižje rasteta tudi pomladansko resje in rododendron. V grušču med 
skalami je precej velese. Teren je v splošnem zelo suh. Na nekaterih vlažnih 
krajih najdemo alpsko mastnico. Ob dnu nekaterih večjih skal, kjer je nekoliko 
več prsti, sence in vlage, uspevajo praproti: planinska podlesnica, zelenica, 
bukovčica in alpska glistovndca (Nephrodium phegopteris in Villarsi), ob njih 
pa rumeni jetičnik in maholika popkoresa. 
Na južnem pobočju Altmaura se kakih 100 do 150 m pod vrhom vleče 
široka polica, ki se nadaljuje uro hoda daleč proti zahodu. V skalah te police 
rastejo: praprot zelenica, Hayekova lepnica, planinski slanozor, maholika pop 
koresa, divji klinček, kemerica, velecvetno sončece, ostra in črnikasta homulica 
(Sedum acre in atratuvi), skorjasti, grozdnati in Hostov kreč, alpski petoprstnik, 
triglavska roža, nizka krhlika, skalna prerast (Bupleurum petraeum), pomla 
dansko resje, rumeni jetičnik, ciklamen, srčastolistna mračica, alpska mate 
rina dušica, hribska perla, skalna spajka (Valeriana saxatilis), Scheuchzerjeva 
in trebušasta zvončica, planika, pisana vilovina, alpska latovka, navadna smi-
Ijica, mlahava bilnica in pokončna stoklasa (Bromus erectus). 
Velesa Dryas octopetaia Najmanjši alpski zvonček Soldaneila minima Triglavska roža Potentilla nitida 
Zelo podobne so skale v Rdečem robu, steni Kosmatega vrha. Stena je 
obrnjena na jug in ima precej sonca. Rastline so iste. 
Divji rab, stena v Gladkem vrhu, pa ni tako zelo suha in sončna. Obrnjena 
je na jugovzhod. V njenih skalah najdemo: divji klinček, planinski slanozor, 
Hayekovo lepnico, kuštravo panešpljo (Cotoneaster tomentosa), skorjasti in 
grozdnati kreč, nizko krhliko, skalnato prerast, rumeni jetičnik, alpsko materino 
dušico, skalno špajko, alpsko nebino, planiko in kosmato škržolico. 
Razširjenost redkejših vrst 
Burserjev kreč (Saxifraga Burseriana) je sicer bolj redka rastlina, 
na Ratitovcu pa raste v večji množini po skalah vzhodnega in južnega gre 
bena in okrog planinske koče. Na južnem pobočju ob poti s Podna na vrh 
sega zelo globoko. Lepo uspeva celo na Zgornjem podnu v višini 1100 m na 
skali, ki se je nekoč zavalila z Goča. Cvetočo sem našla 12. 5. in 26. 5. 1954 in 
10. 5. 1955. Obe leti se je vegetacija zakasnila, tako da lahko računamo, da 
normalno cvetd že konec aprila in v začetiku maja. To je pa čas, ko botaniki 
14 Loški razgledi 209 
manj hodijo v gore kot poleti. Pozneje pa je teže opazna. Verjetno je zato 
znana tudi z manj nahajališč. Našla sem jo tudi na prevalu Vrh Bače. 
Navadna mastnica (Pinguicula vulgaris) raste ob poti »čez pru-
čico«, ki gre s Prtovča v Razor, na poseki, ki jo namaka studenec. Izven obrav 
navanega ozemlja pa raste ob cesti, ki pelje s Češnjice na Prtovč. Zlasti na 
drugem meatu je zelo številna. 
Velika velestika (Ligusticum Seguieri): Pod prevalom Vratca 
na koncu Razora sem naletela na več grmov te velestike. Določil prof. dr. E. 
Mayer. Raste pa tudi na melišču pod steno Rdeči rob, prav tako v Razoru 
in na južni strani Ratitovca na zaraslem melišču pod Kremantom. 
Grozdnati kreč Saxifraga alzoon Avrikelj Primula auricula Planika Leontopodium alpinum 
Rastline narisal Fr. Planine 
Kranjski o sat (Cirsium carniolicum) raste raztreseno na Altmauru 
med alpsikimi steblikami srednjim grabljiščem, Jacquinovim čišljakom, zelen 
kasto čmeriko, potočno sreteno, robato 'krčnico in svečniko-m. Našla sem ga 
tudi na zaraslem melišču pod Divjim robom na vzhodni strani Gladkega vrha 
v družbi z rigo, bodečo nežo, Jacquinovim čišljakom, bavarsikim zalim klo 
bučkom, primožkom, velikonočnico, velecvetno črnoglavko, golim lepenom, 
Triumfettijevim glavincem in rdečim črniloem. 
Triglavska roža (Potentilla nitida): Blazinice tega petoprstnika, ki 
ima slovensko ime po očaku Triglavu, so me presenetile na južni strani Alt-
maura. Rastejo na prisojnih skalah v družbi z alpskim petoprstnikom, nizko 
krhliko, topolistno vrbo, Scheuchzerjevo zvončico, skalno špajko, Hayekovo 
lepnico, srčastolistno mračico in skorjastim krečem. 
Kuštrava panešplja (Cotoneaster tomentosa) je zastopana z nekaj 
grmiči pod Divjim robom v Gladkem vrhu. 
210 
Sklep 
Ratitovec stoji na prehodu med floristično raziskanima vrhoma Cmc 
prstjo, ki se vzdiguje v južnem grebenu Julijskih Alp, in Poreznom, izrazitim 
stožcem predgorja, ter med gozdnato planoto Jelovico. 
Geološka osnova je na Ratitovcu v glavnem enaka kot v Julijskih Alpah 
in na Jelovici, to je dachsteinski apnenec. Na podlagi tega ne moremo pri-
čaikovati florističnih razlik. Enako lahko trdimo o alpskem predgorju, čeprav 
je Porezen iz plosčastih apnencev, Blegoš pa iz glavnega dolomita. Ti dve 
kamnini spadata med »apnence« v širšem smislu in sta enako bazični kam 
nini. Nimata pa strmih sten, temveč dajeta obema vrhovoma bolj oble oblike, 
kar je poleg osamljenosti in manjše nadmorske višine glavna osnova za flori-
stične in vegetacijske razlike. 
Poudarek mojega proučevanja je bil na višjem, alpskem pasu in pro 
učevanje ni seglo v nižje dele, zato pa tudi podrobnejša primerjava z Jelovico 
nima pravega pomena. 
Med alpskima ozemljema Črne prsti in Ratitovca je nižje ozemlje z vege 
tacijskim značajem Jelovice in torej ni sklenjene floristične povezave med 
obema. Tako je Ratitovec zadnji osamljeni otok alpskih trat, sikalovja in me-
lišč, česar v predgorju ne najdemo več. Vendar pa te tri vegetacijske enote 
niso več popolnoma tipično alpske, ker se čuti moČEm vpliv južnih elementov, 
posebno zaradi manjše nadmorske višine in oddaljenosti od strnjenega visokega 
gorovja. Posledica teh dveh pojavov je večja sušnost in večja toplota, posebno 
na južnih pobočjih, kjer je glavni del alpskega področja. Zato nastopajo tukaj 
poleg alpskih tudi termofilni predstavniki, ki zahtevajo več toplote, kot so 
npr. mali jesen (Fraxinus ornus), robida, velestika in drugi. Izmed alpskih 
predstavnikov pa pogrešamo večino tistih alpskih vrst, ki ljubijo vlago. Ti 
so omejeni le na tista manjša področja, kjer dalj časa leži sneg: najmanjši in 
navadni alpski zvonček (Soldanella minima in alpina), bohinjski repnjak (Ara-
bis vochinensis), gorska zlatica (Ranunculus montanus), alpski planinšček (Ho-
mogyne alpina), planinska najstnica (Pinguicula alpina), Clusijev in panonski 
svišč (Gentiana Clusii in pannonica), Sieberjev repuš (Phyteuma Sieberi), 
predalpska grebenuša (Polygdla alpestris), navadna in blesteča plahtica (Alche-
milla vulgaris in hybrida). Prevladujejo pa alpski kserofiti, vrste, ki uspevajo 
na suhih rastiščih: sinje zeleni, Hostov, grozdnati in Burserjev kreč (Saxijraga 
caesia, Hostii, aizoon in Burseriana), kosmata škržolica (Hieracium villosum), 
zimzeleno kurje zdravje (Draba aizoides), planika (Leontopodium alpinum), 
triglavska roža (Potentilla nitida), nizika krhlika (Rhaw.nus pumila) in ker-
nerica (Kernera sazatilis). 
Ratitovec kot geografski in klimatski prehod med Julijskimi Alpami in 
njihovimi predgorji je hvaležno področje za mešanje aipskih in ilirskih flor-
nih elementov. Alpski elementi, ki jih najdemo na Ratitovcu, so razen v pred 
njem odstavku naštetih še: Hayekova lepnica (Silene Hayekiana), toga smiljka 
(Cerastium strictum), Scheuchzerjeva zvončica (Campanula Scheuchzeri) in 
skalna špajka (Valeriana saxatilis). Pogrešamo pa vrste Cojzova vijolica (Viola 
Zoysii), julijski lan (Linum julicum), Sternbergov klinček (Dianthus Sternbergii) 
in številne druge, kar lahko razlagamo z majhno nadmorsko višino. Ta se po 
sebno pozna na grušču, kamor vdira že bukev. Pogrešamo predvsem visoko 
gorskih pionirjev rastlinstva: madronščico (Linaria), mošnjak (Thlaspi), mak 
(Papaver) in grobeljnik (Alyssum). Najbolj pa nam pade v oči, da ruševja kot 
"• 211 
tipične vegetacijske enote pravzaprav ni, ker je pomešano z bukvijo in rodo-
dendronom in je močno utesnjeno z ene strani od gozda, z druge pa od alpske 
trate. 
Kakor vidimo, visokogorskih vrst ni mnogo, a s tem še ni rečeno, da bi 
bilo področje floristično revno. Primanjkljaj alpskih vrst bogato krijejo šte 
vilni ilirski in južni florni elementi, kakor npr.: čemaž (Allium ursinum), tr 
pežna srebrenka (Lunaria rediviva), pižmica (Adoxa moschatellina), brstična 
konopnica (Dentaria bulbifera), dišeča perla (Asperula odorata), velecvetni 
popčki (Omphalodes verna), gomoljasti gabez (Symphytum tuherosum), tevje 
(Hacquetia epipactis), deveterolistna konopnica (Cardamine enneaphylos), votli 
in čvrsti petelinček (Corydalis cava in solida) ter trpežni golšec (Mercurialis 
perennis). 
Posebej naj omenim najdbe velike velestike (Ligusticum Seguieri), ki je 
približala nahajališče na Cmi prsti njegovemu strnjenemu rastišču. 
Nekateri florni elementi, ki povezujejo Črno prst in Porezen, pa na Rati-
tovcu popolnoma manjkajo. To sta npr. kratkodlaikava popkoresa (Moehringia 
villosa) in alpska možina (Eryngium alpinum). 
Floristično je Ratitovec zelo raznolik, kar se je dalo že pričakovati zaradi 
njegove prehodne karasteristike tako v geografskem pogledu ikot v pogledu 
na njegovo nadmorsko višino. Kot vsem prehodom pa tudi temu manjkajo ne 
kateri ekstremni predstavniki tako alpske kot ilirske flore. 
Tiskani viri: 
Aichinger E.: Vegetationskunde der Karawanken, Jena 1907 •— Andrejka R.: 
V kraljestvu Ratitovca (PV 1925, 1928, 1935) — Fritsch: Excursionsflora, Wien u. 
Leipzig 1922 — Hegi G.: Alpenflora, 1922 — Hegi G.: Illustrierte Flora Mitteleuropas, 
1906—1931 — Kossmat F.: Geolog^ische Karte Bischoflack und Idria, 1910 — Mapa 
katastrske občine Sv. Križ — Mayer E.: Kritični prispevki k flori slovenskega ozem 
lja, III (Biološki vestnik 1954) — Mayer E.: Seznam praprotnic in cvetnic sloven 
skega ozemlja, Ljubljana 1952 — Melik A.: Slovenija — Alpski svet, Ljubljana 1954 
— Piskernik A.: Ključ za določevanje cvetnic in praprotnic, 1951 — Petkovšek V.: 
Nekatere nove in redke vrste rastlin na Slovenskem (Biološki vestnik 1952) — Po 
datki Hidrometeorološkega zavoda (Mesečna in letna množina padavin v Sorici v 
letih 1925 do 1940) — Reya O.: Letni tok padavin na Slovenskem (Geografski vestnik 
1929, 1930) — Reya O.: Najnižje in najvišje temperature v Sloveniji (Geografski 
vestnik 1939) — Reya O.: Karta razprostranjenosti srednjih letnih padavin na Slo 
venskem (Geografski vestnik 1940) — Reva O.: Padavine na Slovenskem (Geografski 
vestnik 1939) — Seidl F.: Rastlinstvo naših Alp, Ljubljana 1918 — Topografska karta 
Vojno-geogr. inštituta v Beogradu, 1:25.000 — Wraber M.: Pragozdovi (Biološki 
vestnik 1952). 
Zusammenfassung 
DIE PFLANZENWELT DES RATITOVEC 
Die Verfasserin erforschte die Flora des Ratitovec (1666 m), der sich oberhalb 
des Selcatales erhebt. Er ist der auCerste siidostliche Bergkamm der Julischen Alpen 
mit mehreren Gipfeln. Bearbeitet wurde die obere Gebirgszone oberhalb der Dorf-
siedlungen, die hier noch in rund 1100 m Seehohe liegen. Diese Zone bedecken Wald, 
Schotter, Alpenwiesen und Felsen. Genau werden die Pflanzengattungen angefiihrt, 
die auf dem Schotter, den Alpenwiesen und in der Felsregion gedeihen. 
212 
Der Ratitovec befindet sich im Ubergangsgebiet z\vischen den floristisch schon 
erfoi-schten Gipfeln der Cma prst, die sich im siidlichen Kamm der Julischen Alpen 
erhebt, dem markanten Kegel des Porezen im julischen Vorland und dem Wald-
plateau Jelovica. Zwischen den alpinen Gebieten der Črna prst und des Ratitovec 
liegt niedrigeres Gebiet mit der auch fijr die Jelovica charakteristischen Vegetation, 
so daB zwischen beiden Gipfeln keine geschlossene floristische Verbindung besteht. 
Der Ratitovec ist somit die letzte isolierte Insel alpiner Wiesen, Felsen und Schutt-
halden, w'ie es solche in den Vorbergen nirgends mehr gibt. Trotzdem sind diese 
drei Vegetationseinheiten nicht zu Giinze tvpisch alpin, \veil sich ein starker Ein-
fluB siidlicher Elemente bemerkbar macht, besonders in bezug auf die niedrigere 
Seehohe und auf die Entfernung vom geschlossenen Hochgebirge. Eine Folge dieser 
beiden Erscheinungen ist die groBere Trockenheit und hohere Warme, besonders 
auf den siidlichen Hangen, die den Hauptteil des alpinen Gebietes ausmachen. Des-
halb treten hier neben alpinen auch thermophile Vertreter auf, die eine groBere 
Warme beanspruchen, z. B. Fraxinus ornus und andere. Unter den alpinen Vertretern 
vermissen wir aber den groBeren Teil jener Alpenarten, die die Feuchtigkeit lieben. 
Diese sind nur auf wenige kleinere Gebiete beschrankt, in denen der Schnee langer 
liegen bleibt. Andererseits herrschen alpine Xerophyten vor, Arten, die auf trocke-
nem Boden gedeihen. 
Der Ratitovec ist als geographisches und klimatisches Ubergangsgebiet zwischen 
den Julischen Alpen und ihren Vorbergen ein dankbares Mischungsgebiet alpiner 
und illyrischer Florenelemente. Von den alpinen Elementen vermissen •vvir doch 
einige Arten, z. B. Viola Zoysii, was sich aus der geringen Seehohe erklaren laBt. 
Die letztere macht sich besonders am Schotter bemerkbar, in den schon die Buche 
eindringt. Auffallig ist auch die Tatsache, daB es das Krummholz als typische Vege-
tationselnheit eigentlich nicht gibt, da es mit Buchen und Rhododendron gemischt 
ist und einerseits vom Walde, anderseits von Alpenwiesen stark eingeengt wird. 
Aus alledem ist ersichtlich, daB es nicht viele hochalpine Arten gibt, doch ist 
damit nicht gesagt, daB das GelDiet floristisch arm ware. Den Minderbetrag an alpi 
nen Arten ersetzen reiche illyrische und siidliche Florenelemente. 
Floristisch ist der Ratitovec von groBer Verschiedenartigkeit, \vas schon wegen 
scines tJbergangscharakters sowohl in geographischer Hinsicht als auch in bezug auf 
seine Meereshohe zu erwarten war. Wie ahnlichen Ubergangen fehlen auch diesem 
einige extreme Vertreter sowohl der alpinen als auch der illyrischen Flora. 
Besonders er\vahnt sei der Fund von Ligusticum Seguieri, durch den die Fund-
stelle auf der Črna prst seinem geschlossenen Bereich naher geruckt worden ist. 
213