LETO (ASO) XLV (39) Štev. (No.) 10-11 ESLOVENIA LIBRE \ BUENOS AIRES 27. inarca 1986 M. Jakopič: Velikonočna Težki so jerbasi; brhka dekleta k žegnu jih v vaško cerkev meso; pesem zvonov jim sanje razleta, kot mladec postaven z ljubečo roko. Bele stezice in znamenja bela, beli oblaki kot čolni neba; jadra, ki so se v vetru razpela, ko vigred poslala je hitrega sla. V zraku je sreča, v zraku zvonenje, čudno opojno diha pomlad, — v srcu, kot v vetru je hrepenenje, trka na okna, vre preko livad. Prve so češnje cvetove opojne že ponudile čebelam v poljub, sonce je vzelo bregove osojne, kakor mlad gruntar v popolni zakup. Nacionalizem V zadnjih časih se dogaja v domovini, da so ljudje začeli premišljevati o usodi svojega naroda; pričeli so se zavedati, da je „bratstvo in edinstvo“ jugoslovanskih narodov velika fraza, s katero lahko vladajoča plast — partija — opraviči vsak centralistični poseg v posamezne republike; v istem imenu lahko tudi nesvobodno časopisje napada vsak poskus naroda ali posamezne republike v okviru Jugoslavije, da začne malo bolj samosvojo politiko ali skuša dobiti kaj več za svoje narode. Po drugi strani pa to čutijo čedalje bolj tudi Slovenci in temu primerno nič več ne šepetajo svoje kritike proti „bratstvu in edinstvu“ za zaprtimi okni; ne! sedaj se že dvigajo glasovi javno, celo visoki partijski funkcionarji namigavajo stvari, o katerih včasih ni bilo niti misliti. Še več: sliši se tudi glas ljudstva, v skupnih manifestacijah in ob priložnosti, ko je težko ugotoviti početnika in ga individualizirati: najboljši zgled za to je bila lanska hokejska tekma med Crveno zvezdo in ljubljansko Olimpijo v hali Tivoli: med navijači je bilo slišati vzklike „Srbe na vrbe!“ To je sicer stara avstrijska fraza iz prve sve,-tovne vojske in tudi mladi navijači niso ravno merodajni, niti ni tàko pobalinstvo v čast nobenemu, vendar je le izraz „ljudstva“. In na isti tekmi so stotine navijačev prepevale novo pesem o Sloveniji, katere refren so spremenili v: „Slovenija, moja domovina, kako je bilo lepo, ko ni bilo južnjakov in Bosancev!" To je bil glas od spodaj. Kaj pa glasovi od zgoraj? Vinko Hafner, predsednik slovenskega parlamenta, je izjavil oktobra lani v nekem intervjuju, ki ga je objavilo tudi Delo: „Vprašujete, ali bi Slovenija lahko obstajala sama, ali bi se lahko oblikovala kot samostojna država?!... Prav tako obstaja pravica vsakega našega naroda do samoodločbe, vštevši tudi do odcepitve.... Morda bodo Slovenci... v neki daljni prihodnosti in v popolnoma drugačnih mednarodnih razmerah zares razmišljali o kakšnilh drugačnih možnostih." Tudi Josip Vidmar, najvišji slovenski režimski kulturnik, je ne- in unitarizem kako zavohal, kam veter vleče, in se tudi izjavil v intervjuju z Bojanom Štihom: „...ne moremo drugače, kakor vztrajati v svojem prepričanju, da smo Slovenci svoj narod, ki more izpolniti svojo zgodovinsko pot. Ne vem, kakšna bo ta pot, skoraj si ne morem misliti, da bi se raztopili v jugoslovanskem mor-jui...“ In tudi Vidmar se poteguje, da se ostvari stoletna želja o Zedi-mjeni Sloveniji, ki naj zajame vse Slovence tudi onstran meje. Zedinjena Slovenija! Danes jo u-radni režim zanika in želi, da se o njej me govori, kajti to je politični pojem in s tem, ko se skuša združiti Slovence, se nekako avtomatično postavlja Jugoslavijo v stran. Danes režim dopušča le govor o „e-notnem kulturnem prostoru“, to je o kulturnem sodelovanju Slovencev z obeh strani meja. Kakšno je to sodelovanje, nam kaže cenzura nad 'Celovškim zvonom in prepovedi Rebulovih knjig doma, da ne govorimo o emigrantskih. A posamezniki gredo dalje: beseda Zedinjena Slovenija se pojavlja kjerkoli, npr. v Delu, kjer zagovarja v daljšem članku potrebo po delovanju v njeno smeri sam univ. prof. Vasilij Melik. Bojan Štih pravi, da je geslo o Zedinjeni Sloveniji vendarle „temeljno geslo (slovenske) politične modrosti, akcije in dejanja!" Tudi znani in trenutno tnajvišje stoječi slovenski zgodovinar dr. Bogo Grafenauer trdi, da je Jugoslavija le plod trenutne politične odločitve in koristi, ne pa kaka zaveza za vse večne čase: „Za Jugoslavijo smo se odločili zato, ker smo videli v njej poroštvo svojega samostojnega nacionalnega življenja. Zato je tudi meja naše obveznosti 'do te skupnosti v skladu z uresničevanjem pravic tega pogoja za slovensko nacionalno življenje." (Danas, 8. X. 85) Torej: če ni pravih pogojev in pravic ni Jugoslavije! Im. da se povrnemo na preprostega človeka, pravi neki bralec Novega Nedeljskega v svojem pismu u-redništvu: „Naj se zdi nacionalizem 'še tako grda lastnost, je pa vseeno osnovna značilnost slehernega naroda!" O tem, kaj piše trenutno najbolj brana in najbolj' oporečniška slovenska revija Mladina, smo Že pisa- li in bomo še; vedno pove, kar misli, pa čeprav jo vsako toliko zaplenijo! To gre seveda drugim centralističnim in unitarističnim Jugoslovanom precej na živce; zato pa se zaletavajo na splošno v Slovence in v njihov „nacionalizem in šovinizem". Na primer: 17. novembra lani je Krsta Bijelič, odgovorni urednik Borbe iz Zagreba, objavil v Nedeljskem dnevniku dolg napad na Slovence, kako si upajo biti proti Jugoslaviji. Meče jim v obraz razne ideje, ki so se pojavljale v zadnjem času med Slovenci, in jih kaže kot vpliv „političnih zanesenjakov..., ki nesposobneži-primitivci hlepijo po ‘blaženem’ in ‘varnem’ okrilju matere NACIJE.“ Kam pelje ta pot slovenske samozavesti rin njej nasprotnega jugoslovanskega unitarizma? Morda en namig: kot vemo, je bil predlagan — in bo seveda izvoljen — za 'predsednika jugoslovanske vlade (Branko Mikulič, ki ga vsi poznajo kot moža trde roke; torej misli partija malo pritegniti vajeti. Tega se doma bojijo, saj' revija Mladina odkrito piše, da nas sedaj pod novim predsednikom čakajo težki časi. Ali bo partiji uspelo ali ne, je vprašanje. Pred seboj ima več problemov, ki jo mučijo: še ni miru zaradi pokola domobrancev, marčevska Nova revija je posvečena skoraj vsa problemu sprave, posebej narodne in človeške; Mladina se dela norca iz volitev — bolje presedanje na stolčkih; in končno stoji zadaj véliki problem ekonomije, ki je sprožil ves plaiz. In vse to naenkrat urediti se zdi nemogoče, če je jez enkrat odprt. .. TDml Mogoče ne veste» da... — da je Edvard Kardelj v zadnjem letu tsvojega življenja narekoval v magnetofon svoje spomine v srbohrvaščini in da so jih potem prevajali v slovenščino... — da novi prior v kartuzijanskem samostanu Pleterje na Dolenjskem — švicarski Nemec p. Höllenstein — tekoče govori slovensko in prizadeto sledi slovenski kulturi... Veselo alelujo ob prazniku Vstajenja in blagoslova polno veliko noč želi vsem sotrudnikom, naročnikom, raznašalcem, oglaševalcem, dobrotnikom, bralcem in prijateljem v Argentini, Sloveniji in po vsem svetu SVOBODNA SLOVENIJA SLOVENSKI NARODNI ODBOR želi vsem Slovencem v domovini, v zamejstvu in v zdomstvu milosti polni praznik Vstajenja, poroštvo našega vstajenjaSm tudi vstajenja slovenskega naroda iz sedanjih komunističnih sponu Za Slovenski narodni odbor: RUDOLF SMERSU predsednik OBLAST, KI PRINAŠA BOGASTVO IN KORUMPIRA Londonski „Times" v svoji številki za 24. januar t. 1. pod gornjim naslovom objavlja 'dokaj obširni članek svojega rednega sodelavca Bernarda Levina, v katerem je „glavni junak“ Josip Broz-Tito. O njem ima pisec, med drugim, to-le povdeati : „Titova vdova neuspešno zahteva svojo dediščino; Tito se je je iznebil nekaj let pred svojo smrtjo, brez dvoma z namenom, da na njenem mestu ustoliči nekaj bolj prijetnega in sodobnega, in jasno je, da sta se ločila zelo sprta, tako sprta, da ka-‘ že, da je vdova živela v razmerah, ki se niso mnogo razlikovale od hišnega zapora. 'Titove zakonske razmere se me ne tičejo; kar me je začudilo, ko sem bral o sporu zaradi Titovega premoženja, je bil spisek bogastev, ki si jih je nabral. Med temi so avtomobili, motorni čolni, konji, jahte, dragulji in zlatnina, slike, desetine vil, sadovnjaki, safarijski park in vinogradi. Vrednost tega premože- nja znaša milijone funtov. Brez dvoma lahko takoj uvidite, kam merim: kaj je Tito — ta plemeniti, nesebični, častni, za druge skrbeči, moralni, strogi, heroični in resnično socialističen človek delal z Uemi lulksuaaimi predmeti milijonskih vrednosti — brez ozira na to ali je za seboj pustil razočarano ali nerazočarano vdovo? Odgovora na to vprašanje ne more dati vsakdo, tisti pa, ki odgovor lahko dado, bodo z njim oklevali. Toda odgovor na to vprašanje •— čeprav bi mnogi mislili, da je ne-všečen — je gotovo zelo jasen in preprost: odgovor je ta, da ni ver-' jetno, da bi se množični morilci bali in izogibali kraje. Še več: kadar množični morilec ni del zasebnega sektorja, ampak despotski vladar cele države, lahko javno blagajno ropa •brez kazni, kajti nobena miš ne bo hotela lajati na mačko — ali celo priznati, da je sploh kakšna mačka, na katero bi mogla lajati.“ Bolje zamolčati Konec afere v Idriji Kot smo že poročali, se je meseca septembra lani razvil v Idriji pretep med domačini Slovenci in priseljenci Bosanci. Začel se je kot navadno iz fantovskih prepirov, dobil pa je takoj' nacionalni prizvok, ko se je razširil. „Bosanci nas tepejo,“ „Udri po Bosancih“ itd., so bila bojna gesla Slovencev! Vlada se ni takoj znašla. Pretep je pretep, mora ga kaznovati; nacionalno sovraštvo je hudo kaznivo in Beograd je pritiskal; Slovenci pa so na splošno sprejeli ta dogodek kot junaštvo! Kaj storiti, da bo volk sit in koza cela? 18. februarja je bila izrečena sodba nad 21 obtoženimi. Državni tožilec je skušal vso zadevo potlačiti, da se o mjej kar najmanj piše in ŠE O PIKNIKU V „Svobodni Sloveniji“ (štev. 5) smo pod naslovom „Piknik v Škofji Loki“ objavili dopis tajnika Slovenskega narodnega odbora, dr. Petra Urbanca, ki ga je poslal ministrstvu za zunanje zadeve kanadske vlade v Ottavi. Na ta dopis je dr. Urbanc dne 24. januarja prejel naslednji odgovor : Spoštovani dr. Urbanc: Hvala Vam za Vaše pismo z dne 17. decembra 1985 v zvezi z lanskim piknikom 'Za slovenske emigrante v Škofji Loki ((Slovenija, Jugoslavija). V tej zadevi smo stopili v stik s kanadskim poslaništvom. Res je, da se j© zastopnik kanadskega poslaništva v Beogradu skupaj z zastopniki Avstralije, Zdru- debatira. „Ni bilo mogoče dokazati, da je idrijske dogodke spremljalo nasilje z nacionalističnim prizvokom,“ pravi Delo. To sicer ni res, saj je ljubljanska Mladina zelo zgovorno opisala ves potek pretepa, in je bilo jasno, da je bil poleg nacionalistični prizvok, tako pri enih kot pri drugih! Šest obtožencev so popolnoma oprostili, druge pa so obsodili zaradi „skupinskih pretepov in kršenja javnega miru“ le ma pogojne kazni zapora do štirih mesecev ali pa na denarne kazni do 40.000 din (100 avstralov). Jasno je, da komumistična oblast ni hotela drezati v osje gnezdo in je raje zaprla oči. Saj je tako vsak dan več protestov proti južnjakom in to javno ter celo v časopisih in revijaih. V ŠKOFJI LOKI Ženih držav Amerike in dveh latinskoameriških držav udeležil tega piknika. Njegov namen je bil sestati s© s kanadskimi državljani slovenskega rodu, ki so prisostvovali pikniku v Škofji' Loki. Mi upoštevamo Vašo prizadetost, da se je to slavje vršilo na kraju, kjer so bili med drugo svetovno vojno zapori, kjer so se vršila grozodejstva. V želji, da bi se sestal s kanadskimi državljani v Škofji Loki, ni zastopnik kanadskega poslaništva dal nobene sodbe o zgodovini tega kraja. S spoštovanjem, D. R. T. Fraser direktor ministrstva za zunanje zadeve v Kanadi Sitran 2 "Ubij Slovenca!" Tose MizerU fetali OVL3EN3A V ARCENTM Kanadski hokejist bi bil skoraj žrtev pobesnelih beograjskih (navijačev 'Sobivanje južnoslovanskih narodov pod skupno streho ni lahka reč. Včasih so rekli, da šport združuje narode, danes vidimo, da ta fraza ne velja več nikjer v svetu in res mi razumljivo, zakaj bi šport, ko stvari že tako stojijo, združeval ravno jugoslovanske .narode. Zgleda celo, da se čudni „bratski“ odnosi kažejo ravno na športnih srečanjih v svoji najbolj pravi podobi. 'Nerodna je ta reč še bolj zato, ker so vodilni športni funkcionarji skoraj praviloma nekje iz Beograda, ravno v športih, ki so v Sloveniji najbolj priljubljeni- Taki funkcionarji seveda pazijo na svoja moštva in gledajo, kako bi onemogočili slovenska. Saj malone ni vredno besed; vsakdo ve, da še nikoli niso imeli v Beogradu hokejistov. Zdaj jih sicer imajo, čeprav nekoliko nenavadnih imen: nekatera imena zvenijo angleško, druga češko, največ pa slovensko. Beograjski hokejski moštvi Crvena zvezda in Partizan sta hotela v hokeju postati „nekaj“. Njihovi hokejski mešetarji so prišli s polnimi mošnjami zlatnikov k slovenskima moštvoma Olimpiji in Jesenicam ter prenekatere najboljše hokejiste zvabili v Beograd. Nekaj so jih nakupili tudi v Kanadi, na češkem in še kod. Naj ne bo preveč čudno, če pišemo o hokeju; pač zategadelj pišemo, ker’ je na eni od hokejskih tekem v Beogradu prišlo do tragikomičnega pripetljaja, ki je grozil s tem, da bi Kanadčan skoraj postal žrtev srbskega besa na Slovence. Pri celjskem hokejskem klubu, ki Po dolgih 'letih so 12. februarja ZDA končno izročile Jugoslaviji 86 let starega Andrijo Artuko-viča, ki je bil notranji minister Nezavisne Države Hrvatske med drugo svetovno vojno. Jugoslovanske o-blasti so prvič zahtevale Artukovi-‘čevo izročitev pred 36 leti, vendar so Artukovičevi branilci zadevo zavlačevali vsa ta leta. V torek, 11. febr. pa je sodnik vrhovnega sodišča ZDA William Rehnquist zavrnil zadnjo možnost, da bi mogel Artuko-vič ostati v ZDA. Nato so ameriške oblasti ravnale precej neobičajno. Na skrivnosten način je bil Artukovič pripeljan na je tistikrat gostoval v Beogradu pač tudi igra nek tretjerazredni kanadski hokejist. Hokej pa vemo, da je „trd“ šport. Igralec beograjskega moštva, slovenske gore list, je zamahnil s palico proti celjskemu i-gralcu, listu kanadskih gora... Orkan gledalcev se je takrat razbesnel in začeli so vpiti „svojemu“ igralcu -.Slovencu: „Ubij Slovenca“! Mislili so sicer, naj ubije igralca slovenskega moštva. Ta igralec je bil, kot rečeno, Kanadčan in Ini vedel za srbsko sovraštvo do Slovencev. K sreči pa je bil „ubijalec“ Slovenec ■—eden tistih pač, ki so jih Beograjčani kupili za svoj klub. Po vpitju „ubij Slovenca“, je „ubijalec“ osramočen odnehal. Reč je na pogled tragikomična, kaže pa leglo velikosrbskega narodnostnega sovraštva. Ljubljanska policija preži predvsem na slovenske navijače, da ja ne bi s čimerkoli žalili narodnostnih čustev gostujočih moštev. In če se kljub temu kaj zgodi, beograjski športni funkcionarji za kak mesec zaprejo ljubljansko športno dvorano. Pa še marsikaj se zgodi — v Ljubljani, seve. Pogledati je treba samo letošnjo drugo številko ljubljanske Mladine, kjer lahko preberemo marsikaj tistega, kar smo mislili: marsikaj se zgodi na športnih prireditvah v Ljubljani. Samo nekaj misli k vsemu temu: Žrtev je vedno v psihološki prednosti pred napadalcem. Te psihološke prednosti Slovencev se v Beogradu očitno ne’ zavedajo. Tudi policijska gumijevka in gangsterski teror nad obiskovalci športnih prireditev v Ljubljani lahko le za kratko zatrejo bes, ki se je končno začel nabirati tudi pri Slovencih. Hotimir newyorsko letališče, kjer ga je čakalo jugoslovansko potniško letalo. Od New Yorku je bil pripeljan naravnost v Zagreb, kjer so ga odpeljali neznatno kam. Artukovič je sedaj v zelo slabem zdravstvenem stanju in so ga morali nositi iz letala in odpeljati v rešilnem avtu. Agencija Tanjug je objavila poročilo, v katerem je povedano, da bo lokalno sodišče v Zagrebu začelo redni sodni postopek zoper Artukoviča zaradi dejanj med drugo svetovno vojno. Kdaj se bo .začelo sojenje, ni bilo sporočeno. Kot notranji minister ustaške hrvaške države naj bi nosil Artukovič „Brez žalosti in slave“, kot to lepo označi tukajšnji izrek, je pretekla deseta obletnica vojaškega u-dara, ki je 24. marca 1976 strmoglavil peronistično vlado predsednice gospe Peronove in vzpostavil vojaški režim. Nikakih slavnosti, tudi ne obsojanja, če izvzamemo „matere Majskega trga“ in njih pohod od kongresa pa do Majskega trga. Razumljivo je to, saj večina naroda raje pozablja dogodke, ki jih ne bi smeli pozabljati, kajti le iz njih se moremo naučiti kar nam bo služilo, da v bodoče ne bomo ponavljali starih napak. KAMEN, LE TA RAMEN. . . Le zamujeni čas se nikdar ne vrne. Deset težkih let je preteklo za narod in državo, in čeprav bi lahko polemika o umestnosti ali neumestnosti tedanje vojaške poteze lahko trajala še nadaljnjih deset let, moremo odkrito govoriti le o tem zamujenem času. Politično Argentina ni napredovala. Gospodarsko se bori v še težjih okoliščinah kot tedaj', z zunanjim dolgom, ki nima primera ne opravičila, vojaško so se oborožene sile sicer zresnile in postale bolj realistične, a se še vedno utapljajo v kompleksu Malvinske vojne bolj kot v kompleksu protigverilske borbe. Kulturno pod vojaki ni bilo napredovanja, sedaj pa kar drvimo po strmini 'navzdol, in temu moramo dodati še krizo v vzgoji. Moralne pa žanjemo tudi kar je bilo sejano že dolgo leti Le zamujeni čas. In v tem je morda vsa tragika preteklih desetih let. V tem oziru bi morda vojaštvu lažje opustili, kar je „slabega storilo“, kot vse kar je „dobrega opustilo“. In obsodba ne pade le na generale, admirale in brigadirje, ter njihove nižje podrejene, marveč tudi na vse civiliste (in ni jih bilo malo), ki so jih spremljali, podpirali in jim kazali pot s svojim svetovanjem, pa bili slabi svétniki. Narod ima danes pred seboj orjaško delo nadomestiti zamujeni čas. In na žalost opazujemo, da gre razvoj ravno obratno. Prevečkrat se znova „dobro opušča“ in trati čas. soodgovornost za množične pokole, v katerih naj bi bilo ubitih več kot 700.000 ljudi. Veliko teh naj bi izgubilo življenje v zloglasnem koncentracijskem taborišču Jasenovac. Med žrtvami je bilo tudi nekaj Slovencev. POLEMIKA NE STAVKA Nič niso pomagali vsi vladni napori, da bi OGT odpovedala, ai pa vsaj prestavila splošno stavko, napovedano za torek 25. t. m. Minister Barrionuevo je v svojem nagovoru skušal biti prepričljiv. A da prepriča sindikalne vodje bi potreboval kaj več kot le besede in obljube. Vendar ta stavka ni ne prva (je že peta splošna za obdobje demokratične vlade), in gotovo ne bo zadnja. Zato bi se niti ne splačalo kaj več o njej pisati, če ne bi bila izredno predstavna za tukajšnje politično o-kolje. V torek, in še pred torkom, se je kaj malo delalo, a zelo veliko govorilo. V tem je vsa tragika argentinske politike. In o čem se je govorilo; mlatili smo prazno slamo. Vlada je storila vse, da bi dokazala, da je stavka pravzaprav namenjena, da v srce zadene mlado demokracijo, OGT pa je poudarjala, da vlada ničesar ne stori na gospodarskem in socialnem področju, da jo je treba strezniti z močnim udarcem in s stavko prisiliti, da malo poskrbi za delovni narod. Da se vladni možje sami ne bi preveč blamirali, je na bojno polje stopila radikalna stranka. Njeni vodje so trdili, da stavka ni le protidemokratična, temveč da je to poosebljena „antidemokracija“. CGT pa je znova odgovarjala, da so vladni možje pač „veliki duhovniki demokracije“, v evangeljskem namigu na demokratične farizeje. Končno so se eni in drugi še znesli na mestne zidove ter tekmovali, kdo bo nanje nalepil več plakatov, ali tisti, ki so za stavko, ali tisti, ki so proti stavki. S tem se je seveda vrglo v smeti izredno veliko truda in denarja, ki bi ga marsikje bolj krvavo potrebovali. NAHITRO POGLEJMO Peronistična stranka počasi a korak za korakom ureja svoje notranje probleme. Obnoviteljska struja je imela svojo konvencijo v letovišču „Parque Norte“ ob reki, in tam je zmagalo umirjeno Vodstvo. Pravzaprav zadnji nesporazumi s starim vodstvom stranke so danes o-sredotočeni na dveh področjih: volitve v interveniranih provincah naj bi bile avgusta, uporne struje jih zahtevajo za junij; drugi problem je, kdo bo vodil te provincijske stranke do volitev, kajti to se bo morda poznalo pri volilnem re- ARTUKOVIĆ IZROČEN SFRJ Afro-azialska Evropa Štirideset let miru in blagostanja je v marsičem spremenilo našo staro Evropo. A ne vedno na boljše. Iz ruševin so zrasla ogromna mesta v stalnem razmahu. Po starih, ozkih ulicah je promet kaotičen: veliki avtobusi, preinapoljeni s turisti s celega sveta, se težko zibljejo po starodavnem kamnitem tlaku in nevarno tekmujejo z mestnim prometom v prerivanju skozi odprtine v srednjeveških zidovih. Po pločnikih se premika masa ljudi, ki se zatekajo v neštete trgovine in veleblagovnice. Povsod te zasleduje oglušujoča rock glasba. Le v častitljivih katedralah, bazilikah ali starih cerkvah najdeš nekaj miru in duševnega počitka, če imaš srečo, da te turisti tudi tam ne zasačijo. Široke avenije so postale deroče reke avtomobilov. Predmestja so spremenila svojo nekdanjo idilično sliko, ko so še obstajali parki in gozdiči za razvedrilo meščana in vrtovi za njegove vsakdanje življenjske potrebe. Meàta obdajajo neskončni stanovanjski bloki, 'povsod zgrajeni, po istem principu: čim Več za čim manj in tem bolj 'brezosebno. Nekdo ironično primerja ta simbol moderne masifikacije ,s srednjeveškimi zidovi. Vidovi so, akoravni zelo krhke vrste. A njihova funkcija je precej drugačna, čedalje bolj postajajo zatočišče pribežnikov iz revnega -Tretjega sveta in predstavljajo vedno večjo nevarnost za oble- gana mesta. Tam najdeš zastopnike vsega muslimanskega življa od severne Afrike do Malazijskih otokov. Iz preobljudenih in sestradanih monsunskih in afriških dežel si iščejo v Evropi znosnejše pogoje za življenje. S seboj vlačijo svoje revščino, svoje tisočletne navade in tudi svoje večne spore. To je naraven pojav v zgodovini. Narodi so se preseljevali, prostovoljno ali večkrat nasilno. Trenutno lahko zasledimo ta pojav tudi v južnem delu Severne Amerike, kjer nobeni ukrepi in nobena policijska o-blast ne morejo ustaviti masovnega vsakodnevnega prihoda ilegalnih pribežnikov iz Mehike in centralne Amerike. Polagoma spreminjajo lice vsega okolja, zlasti v velikih industrijskih centrih. V manjši meri se isto dogaja v severnem in jugo-zapadnem delu Argentine. Da ne govorimo o naseljevanju zdomcev z juga v naši Sloveniji! „Invazije" v Evropo iz afro-aziatskih dežel se je začela takoj po vojni. Uničena Evropa je želela čim prej zbrisati vojne rane in zopet postaviti na noge svoja razbita mesta in svoj industrijski uströj. Finančno pomoč je nudil Marshallov plan; manjkala je delovna sila, ki je večinoma zginila ha raznih 'bojiščih ali po 'koncentracijskih taboriščih. Evropa je našla poceni pridne roke v kronično obubožanih in demografsko prenapolnjenih sredozem- skih in afro-aziatskih deželah. Francija, Anglija in Nizozemska so izvabile iz svojih bivših kolonij na tisoče in tisoče ljudi. Zdomci so se naselili v industrijskih predelih najprej v začasne „bidonvilles“ in „slums“, kasneje v stanovanjske bloke'. Polagoma so zrasla na robu mest eksotična naselja v popolnem nasprotju z naravnim zgodovinskim okoljem in etnično značilnostjo. Število teh naselij se je stalno večalo z nenehnim prirastkom družin. Z rastočo ekonomsko krizo in brezposelnostjo — tudi zaradi pritoka mlade domače delovne sile — postaja prisotnost teh zdomcev vedno bolj odveč in nezaželena. Rasistični izbruhi so na dnevnem redu. Pariški bulvarji so bili zadnja leta večkrat okvir protestnih povork proti socialistični „rasistični“ vladi. Kaj storiti? Ali naj vlada zadovolji o-gorčene pariške delavce in pošlje vse črnce nazaj v Afriko in s tem zataji svoje raztrobentane socialistične principe? Brezposelnost je najprej zadela te uboge zdomce. Kot zgubljene črne ovce tavajo po francoski metropoli, se vsidrajo na kakšnem zgodovinskem trgu in ga spremenijo v črnski bazar. V -Londonu in večjih industrijskih mestih se ponavlja ista slika. Turisti, ki so poznali britansko pre-stolico v vsem njenem sijaju, se zdaj vračajo razočarani in zgražani. Malazijci in Pakistanci se mešajo z drogiranimi lokalnimi huligani n dajejo poseben južno-aziatški videz nekoč elegantni in ekskluzivni Oxford Street in Piccadilly Circus. Še bolj viden je ta pojav v Nemčiji, zlasti v zapadnem delu Berlina. Tukaj so Turki velik problem. Razmnožili so se brezmejno in vidiš jih povsod: po podzemskih postajah se podijo umazani in razcapani temnopolti otroci, po ulicah njihovi o-četje razpečavajo droge ali pa čakajo na priložnost lahkega zaslužka. Berlinčani opozarjajo turiste, naj v nočnih urah ne hodijo v nekatere predele mesta. Stari meščan je potožil, da v mestu ni več miru. Včasih si ga poišče na drugi strani „sramotnega zidu“! Vsiljuje se prispodoba božjih mlinov: nekoč ponosna centrala nacistične čistorasne blaznosti se je spremenila v razpadajoči babilonski stolp. Prisotnost afro-aziatskih zdomcev je postala vzrok glavobola županov večjih evropskih mest. Nekatere vlade so že izdale odločne ukrepe, da bi ustavile prihod tujih elefnentov. V Nemčijo ne prihajajo več vlaki, natrpani s turškimi družinami, kar je dajalo poseben videz železniškim postajam v Miinchenu ali Frankfurtu. Italija je poostrila svoje odločbe glede bivanja tujcev, zlasti Arabcev z Bližnjega Vzhoda. Španija in Francija imata tudi v načrtu Omejitvene ukrepe. Kljub krizi in ukrepom se nadaljuje dotok zdomcev v Evropo. Vsak četrtek ob 'šestih -zjutraj .pristane v Palermu -tunizijska ladja „VÜÖCI-RIA“, „a navi di nUiri", ladja črncev, kakor pravijo Sicilijanci. Pripelje okoli 500 .potnikov. Večinoma so trgovci-iz Tunizije in Alžira, ki prihajajo nakupovat blago; v .petek žulita tu. Pravzaprav se politični možje kaj hitro pobotajo. Problem pe-ronističnega razkola je v sindikatih, kjer stara garda (62 organizacij) in nova struja („petindvajseti“), ne najdejo skupne točke, niti način, da bi sploh civilizirano debatirali. Lopez Rega, bivši peronistični minister, ki je trenutno zaprt v Miami, predstavlja kaj trd oreh za vlado, pa tudi za opozicijo. Prav neznanka je, zakaj se je sploh predal (mnogi ne verjamejo v njegovo bolezen, drugi pa namigujejo, da so ječe včasih bolj varne kot svoboda). Zanimiva je „grožnja“ njegovega advokata, da bo objavil spomine Lopez Rega po njegovi smrti, če so ti spomini res verodostojni, potem marsikdo danes moli za dolgo življenje aretiranega bivšega ministra. Sodba vojakom v zvezi z Malvin-sko vojno se nagiba h koncu. Nekateri napovedujejo končno razsodbo za 2. april (obletnica začetka vojne), drugi pa trdijo, da bo razsodba znana kak teden, pozneje. Govori se tudi že o kaznih: osem, šestnajst, sedem let za glavne poveljnike. Od dveh do štirih let za srednje voditelje. Važno je to, da komur prisojena kazen presega dve leti zgubi tudi čast in čin, po vojaškem pravu. Tudi o tem se bo še pisalo. V vsem tem zmesu dogoodkov in ugibanj so Argentinci prav v jutru 25. marca dočakali veselo novico. Tukajšnji film „La historia oficial“ (Uradna zgodovina) je prejel nagrado („Oscar“) za najboljši tuji film. čestitamo! Omenimo le, da se filmski dogodek nanaša na polpreteklo zgodovino, ki še danes globoko loči argentinsko družbo. Da bi se to le kmalu premostilo, morda po zgledu filma, ki tudi tiste težke čase opisuje „brez sumničenja in brez jeze“. NOVICE IZ SLOVENIJE LJUBLJANA — Film Amadeus Miloša Forman je v Ljubljani v dveh kinodvoranah dosegel rekordno število gledalcev: na 246 predstavah si ga je ogledalo 102,.667 ljudi. LJUBLJANA — Elektrika ni šla tako v prodajo, kot so mislili pri elektrogospodarstvu. V tujino (Grčijo, Italijo, Švico in Avstrajo) so prodali 188,8 gigavatnih ur električne energije u-vozili pa 67,5. gigavatnih ur. V načrtu so imeli, da bodo izvozili 437 gigav ur elektrike. LJUBLJANA — Energetski razvoj za leto 2.000 je v zamudi, pravijo strokovnjaki. Z gradnjo hidroelektrarn na Savi in Muri še ni vse v redu: ponekod še niso odkupljena zemljišča ali tudi še ni razvidno, kje 'bo kaka elektrarna stala. zvečer se z isto ladjo vrnejo domov. A vedno jih nekaj ostane, brez dovoljenja za bivanje. Pripravljeni so sprejeti vsako delo za majhen denar. „Onorata società“ (mafia) jih porabi za delo na polju im ravna z njimi kot s sužnji. Po zadnjih uradnih podatkih živi na Siciliji več kot 30.000 inozemskih delavcev, v glavnem iz Maghrefoa. Druga ladja iz Tunizije pristane ob sobotah v Trapani. A še več jih pride po ilegalni poti; s čolni pristanejo ponoči na kakšni -samotni plaži. Med temi so zlasti razpečevalci mamil in teroristi. Ob prvi priliki se podjetnejši pomaknejo proti severu. Njihov cilj so velika mesta, kjer je možem večji zaslužek. Navadno se naselijo o-koli železniških postaj — ogromna poslopja jim nudijo brezplačno zasilno zatočišče. V bližini postavijo stojnice in prodajajo svojo poceni robo. V Rimu so zasedli Piazza Esedra in spremenili elegantne kolona-de v orientalski bazar. V glavnem so to mladi Arabci brez družin. Tu in tam vidiš otroka, ki mirno sedi na tleh pri vsej razmetani kramari-ji in žaloštno upira svoje velike črne oči v tuj svet, ki vrvi okrog njega. V teh očeh ra'zbereš vse otroške domotožje po daljni rojstni vasici, kjer ga vsi pozinajo in ,ga imajo vsi radi. Tukaj vidi le sovražne obraze? okoli sebe in marsikdo mu da brco kot nadležnemu -psu. žalostno se sprašuje, kdaj bo šla njihova karavana spet na -,pot in,ga,pri-' peljala nazaj domov. Nekateri so i-meli srečo, da so odprli lastno trgovino ali .gostilno, kjer lahko ,nu- Ivan Cankar Velika nedelja Iz tople, od rodovitne in blago-darne ljubezni spočite jesenske zemlje, iz mirno vzdramljene, otroškega pričakovanja polne noči je vzklilo preslavno jutro. Megle, ki so še leno dremale, so se vzdignile počasi znad rosne ravni, so se nato pognale oblakoma proti .nebu ter tam u-tonile v mladi luči. Tiho je vztrepetalo v čistem zraku, zaskrilo se je na pokošenih senožetih, v zlatem vejevju, jelš in topolov. Tako je nedeljsko sonce oznanilo svoje kraljevanje. Oznanilo ga je brez glasu. Od nikoder ni 'bilo ne pesmi, ne prazniške besede. Iz doline, s hribov in gričev so se pozdravljale in si odzdravljale bele cerkve; ali molčale so. Le z očmi, svetlimi, žalostnimi so se spogledovale, in zeblo jih je, čeprav so bile od gorkega sonca obžarjene. Po široki beli cesti, po stezah preko travnikov, po strmih klancih se vijo procesije vernih kristjanov. Veliko jih je, ker v potrtem svojem svojem srcu so željni molitve in tolažbe. Ali čudo za čudo: počasi gredo, tiho in nemo ; ne besede ni, komaj da je plaho šepetanje. Glave klonejo globoko, trudno klonejo životi; še tisti so starci, ki imajo mladostna lica. Gredo, gredo in si šepečejo naskrivaj : „Ti, kaj praviš, zakaj je umolknila Marija na hribu? Kaj je ni več?“ In orni drugi s prezeblimi usti se nagne k sosedu in mu reče skoraj' brez besed: „Mislim, da je Marija umrla, ker GORIŠKA in V konferenčni dvorani Palace Hotela v Gorici se je vršil šesti pokrajinski kongres Slovenske skupnosti za Gorico. Kongresa se je udeležilo pomembno število članov, somišljenikov, prijateljev in povabljenih gostov. Kongres SSk se je odvijal v dveh delih. V prvem delu so se zvrstili pozdravni nagovori številnih gostov, predstavnikov strank in javnih uprav ter poročila pokrajinskega tajnika. Drugi del pa je bil posvečen notranjemu strankinemu delovanju, poročilu, volitvam pokrajinskega sveta in predlogom za spremembe statuta. Po mnenju nekega goriške-ga poročevalca je ta „kongres goriške SSk pomemben mejnik v našem na-rodno-političnem življenju in bo dal stranki novega zagona“. glasu ni od nje, ki nas je vselej tako lepo pozdravila!“ 'Nobene besede več, tudi plaho šepetanje je utihnilo. Gruda molči, ta naša gruda, ki je prepevala kakor nobena nikjer in nikoli! Sladka, bratje, je bila njena pesem, saj ste jo slišali! Vse je bilo v nji, kar je v nas dobrega in lepega, vse, česar se v dnu srca sramujemo in veselimo; bila je tista brezmejna, čista materinska ljubezen, ki je pravo znamenje slovenske duše in slovenske zemlje. Ob lepem nedeljskem jutru, kadar so od holmov in hribov zapeli zvonovi, nam je bil korak lahek in prožen, lica so bila sveža, oči so gledale jasno in veselo, na ustnicah je bil smehljaj. In vsakemu je bilo takrat srce očiščeno, od jutranje rose o-prano, kakor da smo prihajali od spovedi in obhajila. Ob tej blagoslovljeni uri ni bilo nič zlega, nič temnega v nas; bili smo verni otroci te zemlje, svoje matere, vredni njene lepote; z njo smo prepevali in vriskali, z njo žalovali, govorili smo z njo zvesto in odkritosrčno, kakor govori otrok z materjo. 'Praznik, poln pesmi in veselja, je bil na nebu, ma planinah, na polju in senožeti, na belih cestah, kolovozih in klancih; in bil je najlepši v naših srcih. Milost božja, kaj1 se je primerilo v teh silnih časih! Gruda molči, ta naša gruda, ki je nekoč tako veselo in glasno prepevala z nami! Ne gane se; nobena prošnja, noben klic je ne Vzdrami. Tudi nebesa molče; v vsej svetlobi svoji so ledena in PRIMORSKA Združenje cerkvenih zborov je sklenilo, da znova začne z orglarsko šolo v Gorici. Pok. prof. Mirko Filej je po drugi svetovni vojni prvi poskusil z orglarsko šolo v tem primorskem mestu. Iz te šole je izšla skupina organistov in zborovodij. Z leti je pobuda zamrla; deloma je orglarsko šolo nadomestila glasbena šola. Vendar le deloma, ker tovrstna šola ni usmerjena v to, da bi pripravljala organista za službo pri cerkveni liturgiji. Ta vrzel v verskem in kulturnem življenju na Goriškem se čedalje bolj občuti. Združenje cerkvenih zborov se bo z vso vnemo posvetilo tej akciji, tako da se bo zastavljena zamisel o obnovi orgelske šole v Gorici uspešno izpeljala in uresničila. dijo domačo hrano in domače vzdušje svojim rojakom. Ko jim to uspe, navadno pokličejo k sebi svojo številno družino in s časom spremenijo lice okolja, v katerem živijo. Včasih obravnavajo med seboj prastare rivalitete in spore. Lastniki številnih hotelov okoli postaj zaskrbljeni in preplašeni opazujejo, kako jih njihovi tradicionalni klienti zapuščajo. V nadi, da pride čim prej do denarja, se marsikateri zdomec zaposli kot razpečevalec mamil pri kakšnem „mafiosu“. Ta jih pošilja k svojim klientom v bogata mesta na isever. Drugi vir dohodkov je pomoč in zatočišče, ki ga lahko nekdo nudi teroristom v imenu solidarnosti do palestinskih sobratov. Da bo slika popolna, naj omenimo še arabsko „VIP“ invazijo. Ob času hude petrolejske krize je Evropa za vzdrževanje svoje razbrzdane opulence z navdušenjem spremljala slehernega afro-aziatskega potentata, ki jo je namakal is petrolejem. Obsipavali so šejke z denarjem in zlatom. Ko so ti zopet napolnili svoje že stoletja prazne skrinje, so začeli kupovati luksuzne hotele na Rivieri, palače obubožanih rimskih plemičev, gradove propadlih lordov in najlepše vile na Lemanskem jezeru. Vrinili so se tudi partnerji v velika nemška in italijanska podjetja. Res ti petrodolarski gospodje ne motijo spanja pohlepnih Evropejcev. A povezanost z njimi — lahko bi rekli podložnost — ima zelo neprijetne posledice. Nedavni poziv predsednika Reagana, da ,naj se ameriški zavezniki v Evropi pridružijo ZDA v kazenski akciji proti Libiji, ki daje pomoč teroristom, je naletel na hladen sprejem. Za tem oklevanjem prav gotovo ne tiči zavzetost do palestinskega problema, kakor bi prav rade dokazale razne socialistične vlade. Le goli interesi. Ni ravno naključje, da sta Nemčija in Italija najboljša partnerja Libije. Evropska skupnost uvaža iz Libije v celoti za 8.000 milijonov dolarjev blaga —- v glavnem petrolej' -—, izvaža pa za 4.000 milijonov dolarjev. K sreči so ti negativni pojavi o-mejeni le na velike industrijske1 centre. Ni vsa Evropa v dekadenci. Tudi ni vsa mladina podlegla mamilom, lahkoživju ali terorizmu. Pravkar objavljena anketa med dvajsetletniki v Nemčiji dokazuje, da mladina odklanja uporniška masovna gibanja in se vrača k tradicionalnim idealom sožitja. Intelektualna levica, največji krivec tolike moralne zmede v povojni Evropi, je umolknila. Popoln, neuspeh socializma v Franciji jo je1 dokončno pokopal. Polagoma nastaja zavest po potrebi evropske skupnosti. Upamo, da ne kot velika tržnica za podpiranje opulentne družbe, ki se pogreza v nečastno impotenco; tudi ne kot zanimiv muzej in arheološko sprehajališče ža ameriške in japonske turiste, temveč kot enota, ki je našla zgubljeno lestvico pravih vrednot in se’ zaveda svoje edinstvene vloge kot ustvarjatelj im čuvaj zapadne1 krščanske kulture. Taka Evropa bi učinkovala kot magnet na zatirane narode za Železno zaveso. dr. Nataša Krečič Viktorju Korošcu neprijazna. Gozd ne šumi več, tiho je polje, škrjanci so obnemeli. Ta vesoljna tišina je vsa prežeta z brezmočno žalostjo; življenje ne sope več, vse je okamenelo, mrtvo. 'Oj, saj ni nedelja; veliki petek je, dan trpljenja, kesanja in bridkosti! Nemi kleče kristjani v tihi temni cerkvi, trkajo se na prsi, čela jim klonejo do mokrih tal. In blede ust-iniče šepečejo trepetaje tiste velike, čeznaturne ljubezni polne besede: „Odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo!“ Pritajena, šepetajoča je ta molitev, ali vendar je glasna, kajti ne zvona ni, ne orgelj, niti ne ministrantovega zvončka. Zato ne, ker je Veliki petek za vernike in za nevernike od vzhoda do zahoda. V drugič je bil križan Kristus; obsojeni od farizejev, bičani in križani so bili z njim kristjani, njegovi otroci. Ko se je zgodilo to strašno poveličanje ma Golgoti, se je nebo stemnilo, se je zemlja stresla v prisilni grozi. In v to grozo v to noč, je vri-skaje planilo novo, svetlejše sonce, zagrinjalo stare zaveze se je pretrgalo od vrha do ta] in evangelij je nastopil svojo pot, da nese odrešenje od naroda do naroda. Velikega petka je bilo treba za veliko nedeljo; smrti Boga samega je bilo treba, da je zazvonilo in zapelo ponižanemu človeku veličastno vstajenje. ZDA UMRL JE ANDREJ PERČIČ Moč slovenskega naroda je slonela in še sloni na vernih, narodno zavednih in delavnih možeh in ženah. V času komunistične revolucije se je pokazalo, da je vsa Slovenija posejana s takimi značajnimi delavci. Eden izmed takih je bil tudi Andrej Perčič, ki je dne 9. februarja 1986 umrl v Minmeapoli-su (Minnesota, Združene države A-merike). Rojen je bil 22. maja 1904 na Povijah pri Trsteniku na Gorenjskem. Dovršil je kmetijsko šolo na Grmu, iz katere je izšlo mnogo zavednih naših fantov. Poročil se je in bil oče sedmih otrok, ki so vsi v Združenih državah. Pred petimi leti mu je umrla žena ga. Pavla. Med komunistično revolucijo so ga partizani mobilizirali, pa jim je ušel in se pridružil gorenjskim do- Pod tem naslovom je bariloški tednik „Prensa Bariloche“ objavil 29i februarja celostransko poročilo o jubileju SPD, ki so ga krasile slike Skalce, križa na Ca-pilli, pokojnega Jermana in Bertonclja pri plezanju na Slovenski zvonik. Objavljamo prevod članka, ki kaže, kako so Slovenci v Bariločah znani: Dejansko se je ustanovilo Slovensko planinsko društvo 1. 1951 na .nekem izletu na vrh Capille mladih slovenskih ljubiteljev gora; tedaj sta dva mlada gornika, Frank Jerman in Tonček Pangerc, zasnovala idejo, da se ustanovi društvo, ki naj skrbi za gorniške dejavnosti. Ideja se je hitro uresničevala, saj sta bila Jerman in Pangerc gonilna ■sila te iniciative in so se njune navdušenosti kmalu nalezli vsi ostali mladi gorniki, 'n res je društvo kmalu pričelo z delom. Uradno .se je pričelo 22. februarja 1951 v najeti (hišici na cesti Anasagasti 351; tam se je sestalo 12 mladih ljudi in so izvolili odbor, kateremu je predsedoval Jerman. Na tem sestanku so' obravnavali manjše zadeve, kot nakup prve pomoči, izboljšanje plezalne tehnike, kje kupiti opremo — ki je ni bilo dobiti v deželi — in druge take zadeve. Neposredno zatem so pričeli organizirati izlete, plezanja na Lopez in Catedral ; vendar je vse prevevala želja, da ostvarijo nekaj novega, saj sta bila že preplezana Tro-inador in vrh Catedrala, ki so jih imeli tiste čase za najtežja v okolišu. Šele leta 1952 so se začeli vrhunski vzponi in važne smeri. 13. februarja sta po nekaj poskusih Dinko V spomin dr. 16. novembra lami je umrl v 86. letu starosti v Ljubljani dr. Viktor Korošec, redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti, profesor pravne fakultete, na kateri je predaval dolgo vrsto let rimsko pravo, v zadmjih letih tudi na filozofski fakulteti zgodovino države in pravo v antiki in tudi pravno proučevanje zgodovine arkadijskih, hetitskih in sumerijskih narodov. Rodil se je v Kranju, kjer je tudi končal gimnazijo, se vpisal v bogoslovje in pozneje prestopil na pravkar ustanovljeno pravno fakulteto ljubljanske univerze. Kot akademik se je mnogo udejstvoval v katoliških akademskih društvih, kjer se je zlasti odlikoval v debatah študijskih tečajev pri sv. Joštu in drugod, ki jih je deloma tudi sam organiziral. Zaradi svojega izrednega talenta v poznavanju antičnih in modernih jezikov so ga profesorji poslali v Nemčijo (Leipzig) za izpopolnitev v rimskem pravu k svetovno znanemu profesorju Koschakar-ju, ki ga je uvedel tudi v orientalistiko. Pod njegovim vodstvom je kmalu postal znan znanstvenemu svetu in kmalu osvojili mesto med vodilnimi raziskovalci pravne zgodovine starega orienta. Ko se je specializiral tudi v Münchenu in Lon- mobrancem ter je imel na skrbi propagandno delo za vso Gorenjsko. Eden izmed bratov je bil ob vetrinjski tragediji vrnjen in ubit, ena sestra, ki je bila mati treh otrok, p« je bila mučena in ubita blizu svojega, doma. Rajni Perčig je leta 1945 bežal na Koroško im se nato preselil v Združene države Amerike, kjer je v prvih letih delal v rudniku v Minnesoti, kjer je obolel na pljučih in na posledicah te bolezni sedaj umrl. Bil je ves čas v Minnesoti eden izmed vodilnih naših mož, član načelstva Slovenske ljudske stranke, vodja Društva slovenskih protikomunističnih borcev v Minnesoti, zvest domobranski ideji, izredno zaveden Slovenec, reden naročnik domala vseh slovenskih publikacij. Stalno je gmotno podpiral enega ali več bogoslovcev v misijonih. Zares prava slovenska korenina! Do- Bertoncelj in Frenk Jerman dosegla vrh Campatila in ga krstila za Slovenski zvonik. Nato so preplezali gore v bližini Bolsona, vse tri vrhove Tres picos (od katerega sta pred leti zavzela enega Otto Meiling in dr. Neumayer). Istega leta so z velikim navdušenjem, ki je karakteriziral to novo društvo, postavili prvi križ na Capilli ; a je bil slabo zgrajen, niso upoštevali tudi patagonskih viharjev in ni bil aerodinamičen. „V tistih letih smo imeli veliko moči in navdušenja, mislili smo pa bolj malo,“ se spominja eden od sopostav-ljalcev. čez( deset let so postavili drugi križ, 'ki je bil sestavljen iz železnih cevi in zaradi svoje aerodinamike odporen proti vsakemu vetru. Kot je- videti, je bilo leto 1952 važno za delovanje društva, saj se je tedaj tudi začelo delo na „slovenski stezi“, ki vodi na catedralska jezera. Najbolj navdušen in delaven je bil Toinček Pangerc, ki je pozneje umrl skupaj s Heribertom Sclimollom . pri ekspediciji _ Ciuha Andino Bariloche na vrh Paine1; pa obeh se zato imenujeta obe jezerei v osrčju Catedrala. Leta 1953 je steza dosegla spodnje jezerce, leta 1954 se ponesreči Tonček, vendar se navkljub smrti tega nepogrešljvega andinista delo nadaljuje in se pripravi zavetišče Pod skalco, ki je naslednje leto končano. Leto 1955 je bilo važino: Club Andino Bariloche da vzpodbudo, da se prične graditi zavetišče Frey (ob donUj se je vrnil v Leipzig, kjer se je habilitiral za univerzitetnega profesorja rimskega prava, katerega je potepi dolga leta predaval na ljubljanski univerzi, zlasti tudi kot u-vod v moderno civilno pravo. Odločilno za njegov vzpon je bilo uvajanje v proučevanje orientalskih prav, pisanih pretežno v klinopisih. Kot strokovnjak v tej panogi orientalistike se je redno udeleževal zadevnih svetovnih kongresov, kjer je tudi sodeloval s svojimi predavanji. Od leta 1958 je bil tudi na njegov predlog ustanovljen na ljubljanski univerzi Institut za pravo starega o-rienta. Sodeloval je pri slovenskih kakor tudi mednarodnih pravnih revijah in izdal posebni knjigi v nemščini O hetitskih državnih pogodbah. Kot svetovno priznan strokovnjak je na povabilo leidenske založbe E. Brili sestavil priročnik „Handbuch der Orientalistik“, v katerem so obdelana vsa klinopisna prava. Za to delo je prejel leta 1965 Kidričevo nagrado. Odslej so dela prof. Korošca izhajala v vseh svetovnih jezikih, v slovenščino pa je prevedel on sam najpomembnejše dosežke svojega raziskavanja in tudi tujih znanstvenikov na tem področju. Njegov omenjeni Priročnik predstavlja sintezo vsega klinopisnega prava, ki je bilo doslej znano. Kot tak je postal član mednarodnih znanstvenih društev v tej stroki, imenovan je bil za rednega člana Slovenske akademije znanosti in u-metnosti ter postal načelnik pravne sekcije Terminološke komisije SA ZU-ja. Bil je odlikovan z redom Dela z rdečo zastavo in z redom zaslug za narod z zlato zvezdo. Leta 1980 mu je bil podeljen častni naslov „Zaslužni profesor univerze“ in leta 1985 je dobil majvišjo slovensko Prešernovo nagrado. Poudarimo, da je profesor Korošec vse svoje življenje ostal otroško veren, pobožen ter karitativen, saj je vso svojo lansko Prešernovo nagrado razdelil v dobrodelne namene. „'Svobodna Slovenija“ se s ponosom spominja tega velikega slovenskega znanstvenika, kar pa moremo posredovati bralcem šele sedaj z zamudo zaradi poštne stavke. td bri Bog naj' mu nakloni večni mir in pokoj. Svojcem pa izražamo globoko sožalje! SmR jezeru Tonček), ki je danes eno od najbolj obiskanih koč navdušenih gornikov. Slovenci so bili prvi, ki so dali iniciativo pri odpiranju o-srednjega Catedrala; naj navedemo samo še besede dr. Neumayerja o tem delu: „Prej je blo vse lepše!“ Frenk Jerman Bil je delaven človek in je dosegel nekaj izrednega: bil je športnik, lepo skrbel za družino im dosegel veliko! Jerman je bil predsednik SPD, trener argentinske ekipe za smuški tek, trener vojakov in še povrh udeleženec raznih Olimpiad. Bil je tudi plezalec: Preplezal je Tronador, Slovenski zvonik, Tumov vrh in še druge vrhove. Dvajset let je bil argentinski državni prvak v smuškem teku — od 1949 do 1969 — ter je skupaj s Fle-retom in Pertilom pionir te stroke; tudi je on načrtal stezo na Catedra-lu za teke. Poleg tega je predstavljal Argentino v FIS kot delegat za smuške teke. Njegov namen je bil tudi zgraditi smuško skakalnico in je to tudi izvedel skupaj s Fleretom in Pertilom, neločljivimi prijatelji. Od tedaj je preteklo 35 let; vemo, da si je pri otvoritvenem skoku Jerman zlomil nogo. Dinko Bertoncelj V petdesetih letih je bil nedvomno najboljši argentinski plezalec, kot pravijo izvedenci. Bil je član prve argentinske ekspedicije na Dhaulaghiri (8167 m) v Nepalu; to je bila težka smer preko „hruške“, ki so jo premagali šele čez 30 let Japonci leta 1982, potem ko so bile zavrnjene mnoge odprave. ® SLOVENIJA V SVETU 35 LET SLOVENSKEGA PLANINSKEGA DRLŠTVA Strut 4 S TOB O D N A S. L O Y B N I J A 1 ' .»i' .. i. lili"— ii 'i. if- '" V jjedeljo, 16. marca 1986, |e bil ' 39. redni letrii občni zbor društva ZEDINJENA SLOVENIJA. Po sv. maši v cerkvi Marije Pomagaj, katero je daroval za vse žive in mrtve Člane cjruštva dr. Alojzij Starc, so iSe člani zbrali v zgornji dvorani Slovenske hiše. Predsednik Lojze Rezelj je ob 11. uri pričel oibčni zbor, pozdravil navzoče in ugotovil, da je bil občni zbor pravilno sklican itn da je po čl. 16 društvenih pravil eno uro po sklicani sklepčen ob vsaki udeležbi. Po molitvi za pokojne člane društva je predlagal naj Se pošljejo pozdravna pisma predsedniku republike dr. Radiu Alfansinu, primasu Argentine kardinalu dr- J. Carlosu Aram-buruju in predsedniku Slovenskega narodnega odbora g. Rudolfu Smersuju, kar so navzoči odobrili z a-plavzom. Nato se je še spomnil prejšnji teden. umrlega delegata slovenskih dušnih pastirjev msgr. Antona Oreharja, kakor sledi: Predno začnemo letošnji občni zbor, naj se v osmini smrti inašega častnega člana msgr. Antona Oreharja hvaležno poklonimo njegovemu spominu! Vemo in bridko čutimo, da je za inašo slovensko skupnost ta izguba nenadomestljiva. Vedno bo ostal živ v naših srcih njegov spomin, njegov zgled, njegov nauk. Skupaj zmolimo za pokoj njegove duše. Potem je predsednik L. Rezelj prešel na dnevni red občnega zbora: 1. Za overovatelja zapisnika občnega zbora sta bila izvoljena člana Tone Bidovec in Alojzij Sedej ; za preštevalce glasov pa Marjan Šušteršič im Anton Rode. 2. Zapisnik prejšnjega občnega zbora je bil soglasno odobren na podlagi podpisov lanskoletnih ove-rovateljev. 3. Poročila: Na vprašanje, ali se razpravlja o vsakem poročilu posebej, ali o vseh skupaj, je bilo sklenjeno, da se debatira o vseh poročilih skupaj. Sledila so poročila posameznih odbornikov; počenši s poročilom tajnika Stanka Jerebiča: Občni zbor Tajniško poročilo Tajniško poročilo je zaradi odsotnosti tajnika prebral Emil Cof, kakor sledi: V pričetku leta je imelo društvo 882 članov. Med letom je pristopilo 53 članov. Umrlo je 13 članov in članic, in sicer: Mali Alojzij, Jereb Lojzka, Zazula Ivan, Hribar Janez, Poglajen Terezija, bivši predsednik društva Horvat Alojzij, Zupan Herman st., Pahor Justina, Albreht Jože, Lavrič Angela, Arnšek Ana, Kržišnik Ivanka in Zabukovec Franc. En član pa je izstopil. Tako je imelo društvo 31. decembra 1985 skupaj 921 članov in članic. Upravni svet je imel lansko leto 7 sej, izvršni odbor 6 in medorga-nizacijski svet 5 sej. Pisarna je redno delovala od ponedeljka do petka od 16. do 20. ure; ravno tako tudi knjižnica. V teku leta smo prejeli 4i pisem in odposlali 379 dopisov. V teku leta smo kupili 139 slovenskih knjig, večinoma naročene v Sloveniji, v skupni vrednosti A 603.90. Svojcem v teku leta umrlih članov so bile izplačane odgovarjajoče posmrtnine, razen 2, ki sta bila v zaostanku s članarino več kot 3 mesece. Blagajniško poročilo Zaradi odsotnosti blagajničarke je prebral bilanco in poročilo o dohodkih in izdatki Emil Cof: V letu 1985 je bilo A 12.515.210 dohodkov, v kateri so vključeni A 4.083.500 za šolsko kolonijo v kordobskih hribih in A 3.401.279 za gradnjo in vzdrževanje Slovenske pristave v Castelarju. Izdatki so bili sledeči: Zedinjena Slovenija: uprava, vzdrževanje in razne podpore A 4.116.735, šolska kolonija v kordobskih A 4.127.388; Slovenska pristava v Castelarju: gradnja in vzdrževanje A 3.401.279. Torej je bil prebitek poslovne dobe A 869.808. Poročilo prosvetnega referenta Prosvetni referent Miha Gaser je podal naslednje poročilo: Minula poslovna doba se je pričela s tradicionalnim praznovanjem Slovenskega dneva, ki se je vršil kot običajno na belo nedeljo, 14. aprila 1985. Leto 1985 je bilo posebno važno za našo slovensko izseljensko skupnost, saj smo obhajali 40-letni-co zdomstva in življenja v svobodi. Tudi Siovenski dan je potekal v tem. duhu. Težo priprave je nosila srenja Hladnikovega doma v Slovenski vasi v Lanusu. Vsem požrtvovalnim odbornikom, neštetim skritim delavcem, cerkvenemu pevskemu zboru, ki ga je vodil Ivan Melé, mladinskemu pevskemu zboru pod vodstvom Andreja Jana, moškemu zboru pod vodstvom Jožeta Malovrha, najlepša hvala za sodelovanje. Enako tudi arhitektu Klemencu ter vsem o-stalim nastopajočim. Posebno zahvalo smo dolžni dr. Marku Kremžarju za slavnostni govor ter Andreju Rotu in dr. Andreju Finku, ki sta pripravila celotno besedilo za akademijo. Da je prireditev lepo u-spela ima veliko zaslugo dr. Stane Žužek, ki je kot tedanji kulturni referent Društva Zedinjena Slovenija zasnoval in izpeljal kulturni program. V začetku meseca junija smo počastili spomin naših padlih, ki so dali svoja življenja za obstoj krščanske omike, demokratične družbe in končno tudi za obstoj našega naroda. V soboto 1. junija zvečer smo se pred spomenikom v Slovenski hiši poklonili žrtvam revolucije. Pokojni msgr. Orehar je zmolil molitve za pokoj njihovih duš. Med polaganjem venca pa nas je Slovenski' komorni zbor pod vodstvom ge. Anke Gaser-jeve s petjem Gallusove skladbe „Glejte, kako umira pravični“ pozval k premišljevanju tragične u-sode naših mož in fantov. Nato se je v dvorani vršila spominska proslava. Besedilo pesnika Tineta Debeljaka ml. je pod veščim vodstvom režiserja Frida Beznika uprizorila skupina požrtvovalnih fantov in deklet. Sceno je izdelal arhitekt Franci Klemenc. Slavnostni govornik dr. Milan Komar pa je iz filozofskega stališča utemeljil potrebo organiziranja domobranstva v tragičnih letih vojne in komunistične revolucije. Domobranstvo je bilo izraz samoobrambe pred nasiljem ter moč, ki je skušala zajeziti komunistično poplavo materializma in diktatorsko krutost, s katero so hoteli zamoriti slovensko demokratično dušo. V nedeljo, 2. junija, je Zedinjena Slovenija priredila mogočno manifestacijo. Pričela se je s slovesno sveto mašo v buenosaireški stolnici, katero je daroval msgr. Orehar. S petjem je slovesnost povzdignil Slovenski pevski zbor Gallus pod vodstvom Anke Savelli-Gaserjeve, solistične vložke pa sta odpela naša o-perna pevca Bernarda in Marko Fink. Iz stolnice se je razvil mogočen sprevod narodnih noš in vseh ostalih udeležencev po ulici Florida do trga Generala San Martina. Med potjo so mladi razdeljevali mimoidočim spominsko brošuro v kasteljan-ščini. V popolni zbranosti smo položili venec pred spomenik generalu San Martinu, na kar je dr. Andrej Fink imel slavnostni govor. Končno :so vsi zbrani navdušeno zapeli domobransko pesem Moja domovina. Tudi nedeljska slovesnost je bila zamisel dr. Staneta žužka. Najlepša hvala za njegov trud, ki je rodil bogat sad, zahvala pa tudi vsem ostalim, ki so pripomogli, da nam bosta ta dva dneva vedno v spominu. Dne 17. novembra 1985 je naše društvo skupaj z dušnimi pastirji organiziralo proslavo tisočstoletni-ce smrti moravskega nadškofa sv. Metoda. Sodelujočim mladinskim zborom iz Castelarja, Ramos Mejije in San Justa ter njihovim dirigentom Anki Gaserjevi ter Tinetu in Andreju Selanu, prisrčna zahvala. Zgodovinski oris slovanskih apostol/ Sv. Cirila im Metoda ter njune borbe za uveljavo domačega jezika v društva Zedinjena Slovenija službi božji je mojstrsko podal v svojem govoru dr. Marko Kreiiižar. Igralci pristavske skupnosti so podali odlomke iz odrskih del Sveta Ciril in Metod, Naša apostola in Kralj Svetopolk, v katerih je bdo nakazano trpljenje in borba svetih bratov. Gospodu govorniku in igralcem iskrena zahvala. V teh dneh se že pripravljamo za letošnji iSlovenski dan, ki bo v nedeljo, 6. aprila v Našem domu v San Justu. Sodelovali bodo vsi slovenski Domovi iz Velikega Buenos Airesa in Mendoze. 'Na predvečer bo slovenska mladina iz Mendoze v režiji Rudija Hir-scheggerja uprizorila igro „Magdi-na žrtev“ in sicer v dvorani Slomškovega doma. V pripravi je tudi spominska proslava, ki bo v nedeljo 1. junija. Poročilo mladinskega referenta Milan Magister ml. je poročal: Na področju mladinskega referata se je delo izvršilo v dveh glavnih točkah : 1) Organiziranje rediteljstva za junijsko sv. mašo v buenosaireški katedrali v spomin padlim med revolucijo v Sloveniji ter za nadaljnji sprevod po Floridi do trga San Martin. Medtem je mladina delila mimoidočim letake, na katerih je bila razložena na kratko usoda slovenskega naroda. 2) Podelitev glavnega pokala mladinskim organizacijam. Ta pokal je prenosni in ostane v Domu, ki si ga trikrat osvoji. Ker je pokal lansko leto ostal v Slomškovem domu, je bilo treba novega. Zedinjena Slovenija se je ponudila, da za to poskrbi. Pokal je zamisel in delo akad. kiparja Franceta Ahčina. Podal ga je na centralnem Mladinskem dnevu predsednik 2S Lojze Rezelj. Poročilo Srednješolskega tečaja ravn. M. Bajuka je podal profesor tega tečaja Tine Debeljak ml. Leta 1985 je Slovenski srednješolski tečaj ravn. Marka Bajuka praznoval svojo 25-letnico, kar ga je ustanovil dr. Marko Kremžar. Vsa ta leta je dobro izvrševal svoj namen, t. j. dajati dopolnilno slovensko gimnazijsko izobrazbo. Ravnatelj je bil lani prof. Tomaž Debevec, podravinateljica Miriam Jereb, tajnica Marjana Marnova in knjižničarka dr. Nataša Krečičeva. Profesorjev je bilo 18, ki so učili 152 dijakov (60 dijakov in 92 dijakinj), od katerih je bilo v 1. letniku 32; v 2. let. 29; v 3. let. 28; v 4. let. 32; in v petem letniku 31. Program je bil v bistvu enak lanskemu. Med letom je bilo 18 šolskih dni — vsako drugo soboto — po 5 šolskih ur vsak. Izveden je bil sestanek s starši ter posebej s starši prvošolcev. Dijaki so imeli tudi izlet v kopališče Sloge. Deloval je svet staršev, k; mu je predsedovala Julka Vidmarjeva. Starši so tudi pripravili Rast XIV, maturitetni izlet v Bariloče, ki ga je vodil Franci Cukjati. Abiturienti so izdali svoj almanah Nova obzorja. Za konec leta je tečaj priredil spominsko proslavo ob 25-letnici skupaj z razdelitvijo nagrad in spričeval. Ob tej priložnosti je predsednik Zedinjene Slovenije Lojze Rezelj razdelil med vse sedanje in bivše profesorje tečaja — 52 jih je bilo — v zahvalo za njih brezplačen trud, posebno plaketo našega škofa in šolnika A. M. Slomška, delo akad. kiparja Franceta Ahčina. Istočasno je vodstvo tečaja izdalo tudi spominsko brošuro Srebrni jubilej srednješolcev ob Srebrni reki, kjer so podani načelni članki, programi posameznih predmetov, statistika in imena abiturientov. Za leto 1986 je bila izvoljena za ravnateljico dr. Katica Cukjati. Tečaj ima 3 odseke: v Slovenski vasi v Lanusu, ki posluje že 20 let. Vodi ga lic. Dušan Šušteršič, ima 8 profesorjev, 26 dijakov. Odsek v Ba-riločah vodi dr. V. Arko, ima 3 profesorje in 6 dijakov. Odsek v Men-dozi leta 1985 ni posloval. Poročilo šolskega referenta je podal France Vitrih in bo priobčeno v prihodnji številki Svobodne Slovenije. Poročilo predsednika Nato je predsednik Alojzij Rezelj predal predsedništvo občnega zbora 1. podpredsedniku lic. Marjanu Schiffrerju jn prebral svoje poročilo; Potekla je prva poslovna doba sedanjega odbora Zedinjene Slovenije, kateremu predsedujem in zato sem dolžan podati članstvu kratko poročilo o opravljenem delu. Slišati ste že poročila odbornikov, kateri so vestno izpolnili naloženo jim nalogo, za kar se vsakemu posebej tukaj javno zahvalim. Zahvala gre tudi vodju naše pisarne gospodu Emilu Cofu in gospodični Miji Markež. Takoj po prevzemu vodstva Zedinjene Slovenije, smo si na prvi seji razdelili delavna področja in vsak od odbornikov je z veliko odgovornostjo prijel za delo. Osebno sem si nadejal predvsem tri glavne naloge in sicer preučiti možnost, kako naj naše osrednje predstavniško društvo in (njega vodstva v pluralistični obliki obstaja z včlanjenjem vseh svobodnih Slovencev v Argentini potom slovenskih Domov. Napro-šena sta bila strokovnjaka gospoda Božo Fink in prvi podpredsednik Zedinjene Slovenije lic. Marjan Schiffrer, da pripravita osnutek te zamisli, katerega bom ob koncu tudi predlagal občnemu zboru v premislek iln debata, da se bo morda do prihodnjega občnega zbora uresničila zamisel in tudi dobila dokončno oblino. Druga naloga je bila navezati stike s predstavniki obeh borčevskih organizacij iki na skupnih prijateljskih snidenjih iskati možnosti združitve. Z veseljem Jahko poročam, da je do teh sestankov na pobudo Zedinjene Slovenije tudi prišlo in da so razgovori v polnem teku. Kosično še tretja naloga, storiti vse, da bo naša skupnost tesno povezana med seboj in da dajemo mladim zgled sTožnosti med nami. Tu ima predvsem velike zasluge med-organizacijski svet, katerega predstavljajo zastopniki vseh slovenskih Domov. Enotno in organizirano delo po Domovih naj druži vse Slovence v Argentini in naj tudi od predstavnikov Domov prihajajo predlogi za sestavo vodstva našega osrednjega društva. Zato tudi že danes 'napovedujem, da bo sedanji odbor Zedinjene Slovenije izpolnil dobo dveh let, kot to predvideva pravilnik in naj se že v teku leta predlaga in izbere sposobne člane Zedinjene Slovenije za prihodnje vodstvo naše predstavniške organizacije. Prepričan sem, da intenzivno delo vsakega odbora v dobi dveh let mnogo doprinese našim skupnim naporom. Delo za slovenstvo na tujem mora biti najprijetnejše breme vsakega rojaka, posebno še tistim, ki so za vodstvo sposobni. Združeni bomo kazali pot mladini, (nergačem in omahovalcem in dokazali svetu, da „narod naš umreti noče“ in da se zavedamo, da smo vredni nosilci naših slovenskih izročil in ponosni potomci naših junakov, kateri so darovali življenje na oltar domovine, da bo končno zasijal dan vsem Slovencem itn to naj bo dan Zedinjene Slovenije. Končno apeliram na vse navzoče in sploh vse člane našega društva, da nas do konca poslovne dobe podprete s predlogi in pomočjo pri našem delu, nas tudi opozarjate na morebitne storjene napake in tako sodelujete pri naših skupnih naporih. Težkim časom gremo naproti, a ne omahujmo. Bodimo med seboj složni, bodimo tolerantni, bodimo odprti. Prepričan sem, da bo ta pot pritegnila vse, ki še stojijo ob strani, jih navdušila in se nam bodo pridružili z zavestjo, da tudi oni lahko doprinesejo svoj delež za slovensko skupnost v Argentini. Poročilo nadzornega odbora Potem je L. Rezelj zopet prevzel predsedstvo občnega zbora in prosil predsednika nadzornega odbora arh. Jureta Vombergarja naj poda svoje poročilo, ki se glasi; Pregledal sem potrdila za dohodke in izdatke in sem ugotovil, da so bila pravilno izstavljena in vključena v knjigovodstvo. Tako tudi priča poročilo odgovornega knjigovodje, ki je bilanco pripravil im. podpisal. Priporočam torej, da se predložena dokumentacija odobri s priznanjem vsem, ki so delo zgledno in požrtvovalno opravili. Vsa poročila so bila soglasno sprejeta. V debati je predsednik Slovenskega narodnega odbora Rudolf Smersu pohvalil delo Zedinjene Slovenije za pomirjevanje med nami in še posebej med borci. Poudaril je, da je to silno važno delo in rezultati se poznajo; potrebno pa je, da se s tem delom nadaljuje. Milan Magister st. je predlagal naj se v poročilu o delu v šolah vedno omeni, da je vse delo v šolah neplačano; profesorji in učitelji poučujejo iz idealizma in ljubezni do slovenstva. Na postavljeno vprašanje je poročal Tine Debeljak ml., da je v zadnjih letih okoli 150 dijakov v srednješolskem tečaju (največ jih je bilo pred leti 205), glede uspeha pa je omenil, da so dobri učenci tako dobri kot oni v Ljubljani, slabi učenci pa so slabši kot oni pred 10 leti. Potrebno bi bilo, da tudi starši podprejo delo šole in doma čim več govorijo, posebno z otroki, v pravilni slovenščini. To potrebo je podprl tudi dr. Savelli. Tudi Maksimilijan Osojnik je pozdravil ta predlog in predlagal naj bi v Svobodni Sloveniji odprli kotiček, kjer bi matere razpravljale o svojiih problemih, med drugimi tudi o vzgoji otrok. France Vitrih je poročal, da so po krajevnih šolah redni roditeljski sestanki; pred 3. leti pa je bil pripravljen tečaj za starše. Pripravljen je bil profesor in material za predavanja, ni pa bilo staršev. Marjan Loboda je omenil špecialni problem tečaja za nove u-čitelje, ker se bližamo nevarnosti, da ti ne bodo strokovno in ideološko dovolj usposobljeni. K temu vprašanji je pripomnil Milan Magister, da se pripravlja katoliški shod, na katerem bo med drugimi vključen tudi ta problem. V odsotnosti blagajničarke je poročal Emil Cof: Na podlagi pooblastila 33. rednega letnega občnega zbora 23. marca 1980 je bilo na seji upravnega sveta 16. januarja 1986 sklenjeno: članarina za leto 1986, v veljavi od 1. januarja 1986 je mesečno za samske A 0.50 za samske in za družine A 0.75 mesečno. Posmrtnina, ki jo je pod že preje določenimi pogoji treba izplačevati od 1. januarja 1986; A 40 za vsak smrti primer. Oboje „ad referendum“ občnega zbora. Sklep upravnega sveta je bil soglasno potrjen. SLUČAJNOSTI : Najprej je predsednik A. Rezelj prebral pismo „Društva za zaščito beguncev“ (Asociación de protec-ción del refugiado) s katerim slovenski skupnosti izraža sožalje ob smrti msgr. Antona Oreharja, ustanovnega člana tega društva. Nato je poročal o pripravah za reorganizacijo društva v smislu, da bi se preko slovenskih Domov povečalo število članov Zedinjene Slovenije. Prosil je za sodelovanje, da bi tako mogli na občnem zboru prihodnje leto o tem že končno veljavno sklepati. Dr. Savelli je poudaril, da je potrebno, da Zedinjena Slovenija stalno trka na Domove; prizna, da to ni lahko, ni pa nemogoče. Marjan Loboda je predlagal naj občni zbor podeli upravnemu svetu mandat za nadaljnje delo v tem smislu. Alojzij Sedej je predlagal, naj bi se več poročalo o delu medorgani-zacijskega sveta v Svobodni Sloveniji. Ker ni bilo nadaljnjih predlogov, je predsednik A. Rezelj ob 12.30 u-ri zaključil zbor. Svoji k svojim! Zakaj bi svoje prihranke nalagali drugod, ko pa vam SLOGA nudi iste ali večje obresti, brez stroškov, brez omejitev, pa še lepe socialne podpore od A 100.- do A 500.-? Zakaj bi kupovali predmete za dom in druge reči na obroke, kjer vam računajo zelo visoke obresti, ko pa v SLOGI lahko dobite mnogo cenejše in ugodnejše posojilo? Pomislite in odločite te! KREDITNA ZADRUGA IN MUTUAL SLOGA Že več ko 30 let v službi slovenskega človeka v Argentini. Glavna pisarna: Bmé. Mitre 97 - Ramos Mejia - Tel. 658-6574 in 654-6438. Podružnice: San Martin - Slovenski dom; Slovenska vas, Lands - Hladnikov dom; Castelar-Morón - Slovenska Pri stava. Tudi vam se izplača delati z nami! Za informacije smo vam na uslugo osebno ali po telefonu. V SLOGI JE MOČ! ■ ■■»■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■«■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■»■■■■■■■■■■■■■■■■■«■■■■■«■■■■'■■■■■•Mai m M a ; Blagoslova polne praznike vstajenja Gospodovega S ’ želi vsem Slovencem : C AC E S s. r. I. a •}. ■ , SLOVENSKO KERAMIČNO PODJETJE a a a a ' a a Pedro Molina 132-42 Guaymallén - Villa Nueva Mtìrtdoza Blagoslovljene velikonočne praznike voščita vsem rojakom a a a Marjan in Helena Loboda J ZAVAROVANJA a a a Sarmiento 385 - 1. nadstr. pis. 10 T. E. 312-2127 (1041) Capital vtavavavavavata« ROJAKOM V ARGENTINI IN PO SVETU blagoslovljeno Veliko noč ! Oblak Imos. S. A. j ALMAFUERTE 3868 SAN JUSTO Slovenci v Argentini Rojstvi: V družini Janka Teliča in ge. Marije Roze roj. Roncoli se je 28. februarja 1986 rodil sinček, ki bo pri krstu dobil ime Ivan Martin. — V družini Marjana Teliča in ge. Magde roj. Peternel pa se je 3. marca 1986 rodil prvorojenec, ki bo pri krstu dobil ime Marjan. Staršem iskrene čestitke! Novi diplomanti: Na državni univerzi v San Luisu je dne 7. marca Helenca Havelka z odličnim uspehom končala študije in dobila naslov „Licencia-da en Ciencias de la, Educación“. Na Katoliški univerzi v Buenos Airesu pa je končal študije Martin Osterc in prejel naslov: „Licenciado en Administration de Empresas“. Na tehnološki univerzi v Buenos /esu je dokončal 7. marca študije - ranci Medic in postal inženir. Na agronomni fakulteti buenosaire-ške državne univerze je doštudiral Andrej Rant in dobil naslov inženirja a-gronomije. Diplomantom čestitamo! Novice Iz Slovenije PIRAN — Tovarna morske soli ima že izdelan dokončen načrt, manjka pa še rešiti več drugih važnih vprašanj, kot so določitev lokacije, zbiranje potrebnih sredstev in izdanje gradbenega dovoljenja. Izbrana imajo dva prostora, ki ju bo ocenil institut Jožef Stefan z vidika vpliva tovarne na okolje. LJUBLJANA — Ustanovili so Društvo piscev zgodovine NOB in revolucije. Računajo, da se je uveljavilo že kakih 150 (seveda niso računali na tiste, ki so o tem obdobju pisali v pro-tirežimskem tisku). Pristopno izjavo jih je podpisalo že 60 in pričakujejo, da se bodo v društvu tovariške vezi krepile, izboljšala medsebojna pomoč pri delu in uveljavitvi avtorskih pravic. O' tem, da bi preverjali svoje pisanje z drugimi verzijami in kasnejšim družbenim razvojem, ni bilo nič brati. LJUBLJANA — Verski tednik Družina je objavil konec lanskega leta daljši intervju s Stankom Žakljem, ki je živel v Argentini, nato pa je vstopil v redovno skupnost Malih Jezusovih bratov. Sedaj je asistent vrhovnega priorja v Londonu. OBČNI ZBOR SLOMŠKOVEGA DOMA t ! bo v nedeljo 20. aprila ob 10.30. S TOMBOLA S 1 ■ Slomškovem domo j ■ ■ g v nedeljo 20. aprila ob 16. uri. ■ LAHKOATLETSKI TURNIR 20. APRILA 1986 'Ob 9 Sveta maša Ob 10 Začetek tekem Zavod LA SALLE, San Martin Vpisovanje in informacije pri športnih referentih posameznih odsekov. Vsi lepo vabljeni! K Bogu po večno plačilo je dne 18. marca, v svojem 62. letu življenja, odšel naš dobri mož, oče, ded, brat in stric, gospod Franc Zorho K zadnjemu počitku smo ga spremili ma praznik sv. Jožefa na pokopališče Tres de Felbrero. Zahvaljujemo se vsem rojakom, ki so ga prišli kropit in ki so ha spremili na tej' zadnji poti. Posebej se zahvaljujemo mladini, ki se je nesebično ponudila za darovanje krvi. Iskreno se zahvaljujemo dr. Juriju Rodetu za obiske v bolnišnice in na domu, gospodom Fr. Cu-kjatiju, Baniusu, Francu in José-ju za molitve ob krsti ter dr. Alojziju Starcu za pogrebno sv. mašo in vodstvo pogreba. Žalujoča družina v Argentini, Avstraliji in Sloveniji „Gospod, z nami ostani, zakaj proti večeru gre in dan se je nagnil.. Po Janezu, 20. Dan se je nagnil v noč, ko si je nedoumljiva Modrost nenadoma izbrala na naši družinski gredi mlad, še ne povsem odprt, enajstleten cvet inašega neizmerno ljubljenega Gabrijela in ga poklicala k sebi. Umrl je v nedeljo, 16. marca, in bil v grob položen naslednjega dne na pokopališču v Moronu. Prisrčna beseda zahvale prijateljem in znancem, ki so nas podprli v boju za trdno vero, upanje in ljubezen! Ivan in Marija Zamik, oče in mati, Leonard, Ivanček, Romina, bratca in sestrica, Marija Pirc, stara mama, Zarnikovi Vinko, Miha, Andrej, Franci, strici, Pirčeva Marjan in Janez, strica, Alnica por. Zarnik, Ljudmila por. Zamik, Ana por. Pirc, Magda por. Pirc in Kristina por. Jerovšek, tete, France Jerovšek, stric, Danica, Betka, Helena, Irenka, Sonja, Uršula, Samanta, Gabrijela in Elizabeth sestrične, Marko, Aleksander, Andrej in Karli, bratranci. Argentina, Slovenija iin Venezuela 1986. FRAN MILČINSKI (?) Ptički brez gnezda 3. Kako je kihalo morje in kje sta nočila gospoda Kocmur starejši in mlajši Stanko je bil ogorčen, da jih je dobil s palico. Prestopivši hišni prag je hitro stekel čez cesto, se ozrl, če so mati že za njim, in ker jih ni bilo, je nadaljeval svojo pot. Z rokavom si je brisal solze in nos in umazano lice mu je postalo lepo marogasto. Naglo je stopal, mrmral, grdo gledal in se oziral, če mu je kdo za petami; šele ko je prišel okoli ovinka, se je čutil varnega. Palica je bila grčava, udarci so bili krepki, bolelo ga je in jezilo, stiskal je zobe in kuhal naklepe, kako bi se maščeval nad materjo. Otroci znajo biti neusmiljeni! Ko spoznajo, kako jih starši ljubijo, jim je baš ta ljubezen sredstvo, da starše mučijo. — Stanka so boleli udarci, a hujša od bolečin mu je bila jeza in želel si je, da so mu udarci prizadeli rane, da bi umrl za njimi: ali bi se;potem kesala mati svojega dejanja, ali bi mu tulila ob pogrebu! Kar inako se mu je storilo, ko je gledal v duhu svoj lastni pogreb, in zopet je imel :rokav opravila pri očeh in pri nosu. — Ali pa, če ga nocoj ne bi bilo domov, kako bi jo skrbelo! Prav ji je, zakaj ga je pa tepla! •Spomnil .se je, da .nui je .mati ipo-vrhu zagrozila še z očetom — o joj! oče, kadar je bil jezen, ni nič gledal, s čim in kam, kar udaril je. Nak, domov pa ne ! — Kaj potem, ni premišljal — mladih ljudi navada ni, da bi preudarjali tudi le za pol ure naprej. Vsi bolestni občutki, vse bridke skrbi so ga pa minile, ko je prišel na trg in pred izložbe, ki so jih pravkar pričenjali razsvetljevati. Toda puške, samokresi, predmeti za umetalni ogenj, tam torte, piškoti, sladkorčki, čokolada, likerji, v izložbi naprej klobase in sir in jabolka in ribe in suho grozdje... Stanku so se cedile sline: ko bi imel denar! „Kocmur, ali greš z mano?“ ga je zdramil iz slastnih misli glas nekaj let starejšega dečka, ki je bil postal poleg njega; lase je imel skrbno počesane v čelo, kadil je cigareto, na levem komolcu pa je prodajal platno. „O, Likar! Kam pa greš?“ „V gledališče. Igrat. Pojdi z mano! Režiser je rekel, da lahko priženem še 'katerega- Boš igral in dobiš desetico. Ampak moraš dati meni polovico, drugače te ne vzamem s sabo.“ „Ali daš .en dim?“ je vprašal Stanko in 'ko mu je Likar pokroviteljsko dovolil, da je enkrat potegnil cigareto, enkrat samkrat in ne več, se ni dalje premišljal in je šel z njim. Gledališče je že poznal. Neko .nedeljo popoldne Je .bil notri s tovarišem Barličem, ▼ prvi vrsti sta sedéla, slad- korčke sta zobala, in se strahovito smejala pijancu, rdeč nos je imel, postrani cilinder in rdeč dežnik in je kolovratil po odru — silno je bilo kratkočasno! Žal, da takrat nista ostala do konca! Ko je prvič padla zavesa,, je prišel namreč gospod in ju poklical ven in ta gospod je bil detektiv in sta morala z njim na policijo — zakaj Bar-lič je bil denar za gledališče in sladkarije zmaknil, to se pravi: ukradel. Barliča so potem nekam dali, kar izginil je, nemara je moral v prisilno delavnico; Stanku niso nič storili, ker ni bil sokriv, le posvarili so ga... Veselilo ga je, da bo to pot že sam igral na odru. Strela! — takega pijanca bi že pogodil — kar gorko mu je postajalo. Opotekal se bo in robantil in marelo odpiral in zapiral in pa rigalo se mu bo, takole: „Hu-jik!“ „Daj no!“ ga je posvaril tovariš. „Če se ne boš dostojneje vedel, te vržejo ven.“ Ta opomin ga je zbudil iz prijetnega vzleta domišljije. „Kaj bova pa i-grala, jaz in ti?“ „Morje,“ je kratko odgovoril Likar. „Ali morje;?“ „Morje. Boš :že videl.“ 'Morje! Stanka so pričeli obhajati dvomi, ali bo kos tako težavni nalogi. Morja še ni videl drugod kakor na šlikafh; po slikah pa in ikar .je bral in slišal, Si ni .mogel kar mič predoče-vati, kako naj igra, da bo podoben morju. Tolažila ga je edino Okolnost, da ima tovariš enako vldgp; kakor bo delal .tovariš, -tako on. že ata zavila s ceste in izpod ko- stanjevega drevoreda skoz vrata v ograji k vhodu na oder. Čakalo je že nekaj fantičev, radovedno so prežali v razsvetljena okna garderob, s sveto grozo vlekli na ušesa zvoke in ropote, prihajajoče iz poslopja, in vsakikrat, če je kdo prišel ali odšel skoz duri, so stegovali vratove, da ujemo pogled na nekaj razsvetljenih stopnic. ■Slednjič so se odprle duri in na prag se je postavil širokopleč, bradat mož. Vtaknil je roke v žep, dobrohotno pokimal mladim umetnikom, se umaknil za korak v stran in jih prijazno povabil: „Na, zdaj pa le noter, barabice!“ Vsi so se hkrati stisnili skoz duri in hiteli po stopnicah, kakor da je škoda vsakega trenutka. Vrhu kratkih stopnic na hodniku so se ustavili, da počakajo prijaznega moža. Na hodniku so bile po vrsti duri, skoz duri se je čul kreg, smeh, petje. Stanku je bilo kar tesno pri srcu. ■Prijazni mož z brado je odprl široke železne duri: „Le noter, barabice!“ in bili so na odru. Stanko še ni videl kaj tako čudnega. Neskončen se mu je zdel prostor navzlic neštetim lučim — ne v vrh ne v daljavo ni bilo .razločiti .konca; vsekrižem so stale platnene, na lesene okvire pribite stene, vmes so s tihimi koraki švigali ljudje po neznanih opravilih. Na eni strani se je spenjala gladka, siva stena od vrha do tal, pred njo sredi odra je stal gospod s pobarvanim licem in v pisani obleki in je gledal skoz okroglo luknjico v steni — kaj, če je ta visoka stena zagrinjalo? — v kotu je slonel gasilec. iStrmel je v nevajene obilne čudeže, ko ga je Likar dregnil v rebra, naj vendar posluša. Pred njimi je stal dolg s plešo in z zlatimi naočniki in jih kregal: „Morje zadnjič ni bilo morje, ampak kislo mleko. Vihar je na morju, razumete, vihar: pode se divji valovi! Da mi ne boste spali, sapramen-ski fantje, pripogibati se morate, gor dol, gor dal, drugače naj vas vse vkup pobere rogač!“ ■Nagnali so mlade umetnike v ozadje, tam so morali poklekniti in se z rokami upreti v tla, pregrnili so jih s plahto, belo in zeleno pobarvano, ta. plahta je bila površina morja, in gospod s plešo in naočniki je komandiral fante, kako se morajo dvigati in kretati pod plahto, da bo uživalo občinstvo čimbolj živ Vtis viharno razburkanega morja, tako živ, da ga skoro prično opominjati občutki morske bolezni. Zdaj je Stanko vedel, kako je treba igrati morje. Saj bi bilo prav kratkočasno, noreti pod plahto, suvati drug drugega in ščipati, če se ne bi moralo vse goditi skrajno tiho; če je dal kateri kolitčkaj glasu od sebe ali zaropotal, že se je čulo zabavljanje iz ust sitnega gospoda s plešo in naočniki in razločile so se 'besede in kretnje, kakor da išče jdol-go palico v nič kaj prijazne namene. Pričela je godba, sledilo je petje, slišati je bilo tekanje po odru, piš vetra, dež, grom. Stanka je silno mučila radovednost, tako rad bi pokukal izpod plahte, pa se ni dalo: bila je .prideta. ENEGA DUHA IN SRCA Slovenski dan DAN SLOVENSKE SKUPNOSTI V ARGENTINI 6. APRILA 1986 V SOBOTO, 5. APRILA, OB 20 V SLOMŠKOVEM DOMU V RAMOS MEJIA ifAGDIM ŽRTEV v izvedbi igralske družifne iz Meitdoze V NEDELJO, 6. APRILA OB 11.45 V STOLNICI V SAN JUSTO koncelebrirana sv. maša, nato otvoritev Slovenskega dne v Našem domu ob navzočnosti osmih slovenskih Domov. Vsem rojakom bo na razpolago kosilo. „Stanti“ bodo odprti od 13 naprej. OB 16 VESELI IN RAZGIBANI NASTOPI MLADIH IN STAREJŠIH IZ VSEH SLOVENSKIH DOMOV, KATERI SE BODO VRSTILI DO NOCI. 1 Po sklepu prosta zabava. Naj bo ta Slevenski dan mogočna manifestacija slovenstva v Argentini. Udeležba je častna dolžnost vseh rojakov. Vabi ZEDINJENA SLOVENIJA ; T'STfSÜ® O BLAGOSLOVLJENE PRAZNIKE GOSPODOVEGA VSTAJENJA VOŠČI VSEM ROJAKOM ZEDINJENA SLOVENIJA LUČ VSTALEGA KRISTUSA NAJ FOlSVEITI V NAŠA SROA IN UTRDI V VSEH VERO VANJ. ALELUJA! želi Zveza slovenskih mater in iena ■■■■■■■•■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■i !■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■*■*■■■■■■■*■■■■*■ NAŠ DOM SAN JUSTO vošči vsem članom in prijateljem srečne in blagoslovljene VELIKONOČNE PRAZNIKE! Vesele velikonočne praznike vsem elanom in prijateljem želi SLOMŠKOV DOM SLOVENSKI DOM V CARAPACHAYU želi VESELE VELIKONOČNE PRAZNIKE vsem članom, prijateljem im obiskovalcem. VSAKOLETNA TOMBOLA V CARAPACHAYU bo v nedeljo 13. aprila ob 16. uri. Glavni dobitki: veliki družinski zmrzovalnik, centro musical, kolo in še 60 velikih dobitkov in čez 200 manjših. Vabljeni! ■■■■■■■■■■■■■■■■■■«■■ Blagoslovljene praznike Gospodovega vstajenja želi dr. Katica Cukjati ODVETNICA Roque Sàenz Pena 3245 (Višina Prov. Unidas 250) Lomas del Mirador V delavnikih od 17 do 20 TOVARNA PIŠKOTOV KEKS želi vsem rojakom blagoslovljene praznike Vstajenja Gospodovega Gral. Acha 268 T. E. 654-6866 Ramos Mejia Blagoslovljene praznike Gospodovega vstajenja želi vsem rojakom MARINO DEKLEVA Industrias DEMA Cnel. Vidal 3602-10 T. E. 242-2047 R. de Escalada Gospodarstvo t» varo vanj* M. in H. Loboda — Sar-miento 386, 1. nadatr., pia. 10 - Buenos Aires - od 11 do 18.30 - T. E. 812-2127 Kreditna zadruga SLOGA — Bmé. Mitre 97, 1704 Ramos Mejia - T. B. «68-6574, 654-6438. Od poned. do petka od 15. do 19. ure. Mutual SLOGA — Bmé. Mitre 97, 1704 Ramos Mejia - T. E. 658-6574, 664-6436. Od poned. do petka od 15. do 19. ure. Zemljišče (270 m2) ▼ Slovenski vanì. Informacije: Lovro Jan ali T. E. 766-6376 ▼ soboto in nedelje. Slovenski dom v San Martinu vabi vse rojake, da se udeleže na praznik Vstajenja velikonočne sv. maše v cerkvi Presv. Srca. Po sv. maši pa so vsi vabljeni na velikonočni zajtrk v Slovenskem domu. Ob tej priložnosti opozarja odbor Slovenskega doma, da je treba najpozneje do 31. marca plačati vsaj polovico članarine, da obdrži član pravico do takojšnjega izplačila posmrtnine, članarino je mogoče poravnati pri odbornikih. ESLOVENIA LIBRE Fundador: MHX)Š STARB UBDACCIOM Y ADMINISTRACION? RAMON L. FALCON 4X56 1407 BUENOS AXBBS ARGENTINA Telefono: 4 S ■ • 5 0 S Glavni urednik: Tine Debeljak ml. Uredniški odbor: dr. Tine Debeljak, Tone Mixer it, dr. Katica Cukjati, Gregor Batagelj PORAVNAJTE NAROČNINO SVOBODNE SLOVENIJE! ■■•••■■■■•■■••■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■•■■■■■■Ml ■ j j KLINIČNE ANALIZE j Lie. Zofija Pograjc j .1« 1 8 rj 5$1 FRANQUBO paqado Co neonión Nt 5775 TAHJFA RKDUCXDA ÖS—calda Nt 5814 ■CMn N« rt—« de la PropMad Intel «etui Nt »etn “Obras Sociale«” Bolnike obiščem na domu. Informacije na Tel. 629-6901. ! I ■ ■ g I ■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■B* Naročnina Srefcedae Slovenije a L 1685: Zn Argentino A 34, pri pošiljanju po pošti A 25; Združ. države in Kanada pri pošiljanja z letalske pošto 60 USA doL; obmejne države Argentine S3 USA doL; Evropa 66 USA dol.; Avstralija, Afrika, Asdja 70 USA dol.; ZDA Kanada in Evropa w pošiljanje z navadno pošto 46 USA dol. TALUM« GRAIIOOS "VUJCCr SIL, SSTA-DOS UNBDOS 4X5, M« - BURNOG T. E. M5-7X15 OBVCSTILfl VELIKI ČETRTEK, 27. marca: V slovenski cerkvi Marije Pomagaj ob 19. uri slovesno opravilo velikega četrtka. VELIKI PETEK, 28. marca: V slovenski eerkvi Marije Pomagaj ob 19. uri bogoslužje velikega petka. VELIKA SOBOTA 29. marca: V slovenski cerkvi Marije Pomagaj ob 22. uri velikonočna vigilija. VELIKONOČNA NEDELJA 30. marca V San Martinu velikonočna sv. maša, v cerkvi Presv. Srca ob 8.415, nato v Slovenskem domu velikonočni zajtrk. ČETRTEK, 3. aprila: Sestanek Zveze mater in žena v Slovenski hiši ob 17. Govoril bo dr. Alojzij Starc. SOBOTA, 5. aprila: Začetek rednega pouka Slovenskega srednješolskega tečaja v slevenski hiši ob 15. uri. V slovenski cerkvi Marije Pomagaj ob 19.15 sv. maša za pok. Miloša Stareta. Vabi SLS. V Slomškovem domu v Ramos Mejia „Magdina žrtev“ v izvedbi igralske družine iz Mendoze ob 20. uri. Občni zbor Sloge ob 20 v Slomškovem domu. NEDELJA, 6. aprila : SLOVENSKI DAN v San Justo. Ob 11.45 v stolnici kencelebrirane sv. maše, nato otvoritev Slovenskega dne v Našem domu. Ob 16 kulturni program. SOBOTA 12. aprila: Začetek Visokošolskega tečaja oh 16 v Slovenski hiši. NEDELJA, 13. aprila: V Slovenskem domu v Carapachayu tombola. SOBOTA, 19. aprila: Redni pouk Slovenskega srednješolskega tečaja v Slovenski hiši ob 15. NEDELJA, 20. aprila: Tombola na vrtu Slomškovega doma ob 16. uri. Občni zbor Slomškovega doma ob 10,30. SOBOTA, 26. aprila: V Slovenskem, domu v San Martinu ob 20 informativni sestanek o narodno političnih vprašanjih. Vabi vse rojake načelstvo SILS. MALI OGLASI Arhitekti arh. Marij« Bavec — Belgrano 123 — 17. nad. ‘,5" - R. Mejia - Tel. 664-2461; poned. sreda, petek od 16 do 19. Blagoslovljene praznike Gospodovega vstajenja vošči vsem rojakom BAJDA S. R. L. PARKET Juan B. Alberdi 3981 Capital T. E. 67-2494 KREDITNA ZADRUGA „ S. L. O. G. A. « Z O. Z. Bmé. Mitre 97 Tel. 658-6574 in 654-6438 MUTUAL SLOGA Ram Os Mejia VOŠČITA VSEM SVOJIM ČLANOM IN PRIJATELJEM V ARGENTINI IN PO SVETU ZA VELIKONOČNE PRAZNIKE VELIKO BLAGOSTOVA, ZADOVOLJSTVA IN MIRU! Srečne in blagoslovljene velikonočne praznike! STANDMETAL S.A. ENTRE RIOS 3763 SAN JUSTO Stavbno mizarstvo „L I P A“ MATEVŽ POTOČNIK IN SINOVI vošči vsem rojakom vesele velikonočne praznike Laprida 4772 T. E. 653-7793-8234 Ciudadela ■■■■■■—■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■—■■■■■ Blagoslova polne velikonočne praznike želi rojakom TEXTILES KOSANČIČ S. A. |jrf •- Gral. Lynch 2569 H. Yrigoydn 2510 Ramón L. Falcon 2624 San Justo San Justo Flores Jfck füll 'HP VSEM ROJAKOM TER MLADINI V SLOVENIJI IN PO SVETU ŽELITA VESELO VELIK® NOČ BOŽO IN BRANKO ŠABIČ Izdelava industrijskih vzmeti Los Matreros 3882 Villa Leon ■ Ituzaingó