-IV Tečaj III. V četertek 18. mal. travna (aprila) 1850. Kiist 16. Večerno solnce. (Stojanov-a pesem iz Drobtinc 1846.) ndel v'r:ia ;i *; lepo se solnce ozira, Zahaja in jemlje slovo, Po hribih še žarke opira, Skoraj zapustilo nas bo, 0(1 i - Za gore visoke se skriva, Se malo poluka nazaj, Kak v senci dolina počiva, Kak z mrakom odeva se gaj! Vse spravlja se mirno počivat, Potihnejo trudno stvari, | Počitka potrebnega vživat, Tud' 6trok pohlevno zaspi. Oh solnce, ti nase veselje! Prisijaj nam jutri lepo, Boš serca ogrevalo želje, Veselo nam jutri spet bo. ¦ Posebna ljubezen do bližnjega. Merzejl je francosko mesto ob morju z loko, kjer ladije nakladajo, aia ktere velike hudodelnike v kazen storjenega hudodelstva kujejo. Vedno se vidi veliko takih nesrečnikov, ki so si sicer nadloge sami krivi, ki so pa vendar milovanja vredni. Ljudomili duhoven po imenu Vincenci Pav- lan pride nekega dne k loki, da bi te nesrečnike vidih Mladega, komaj 26 let starega človeka, ki je bil iudi za sužnika na ladijo prikovan, če ravno ni bil tako zloben viditi, se m*h oči posebno primejo. Revni sužnik je bil namreč bolj vljudnega, prijaznega obličja od drugih pajdašev, in grenke srage so mu lica rosile. Duhoven se mu približa in ga milo nagovori: „Prijatel! zakaj se jočeš? Ali ti morem pomagati? Veliko ti sicer ne morem; ali kolikor je v moji moči, iz serca rad. Povej, prosim te." Sužnik. Serčna hvala, prečastiti gospod! Ne prosim Vas denarja, zadosti ga imam, si revno življenje ohraniti; oh! živež za nesrečnega se prav zlah-ko (ceno) dobi. — Za moj živež me ne skerbi. Duhoven. Prijatel! govori odkritoserčno z mano; povej mi, kaj ti serce teži, jaz hočem tvoje ter-pljenje s tabo čutili, s tabo deliti; morebiti, da ti bQ-de s tim žalost polajšana. Sužnik. Gospod! Vaše milovanje do mene zasluži res vse moje zaupanje. Vse Vam hočem povedali. Jaz sim sin bogatega očeta, ki me je le dobrega učil, in mi lepe izglede dajal; ali malopridni to-varši so me v mnoge hudobije zapeljali. Nekega dne gremo na ljudsko divjačine streljat. Hlapci gospodarja, čigar je bilo polje, nam hočejo to vbraniti. Mi jih zato tako zmlatimo, da je eden komaj živ ostal. Mene so zaperli, izpraševali in poslednjič za šest let na sužensko ladijo obsodili. Ze štiri leta terpim to sramotno kazen. Moja rod o vina je po meni nesrečna nastala; zakaj naše premoženje je prišlo vsled pravd k nič, in moj oče je prevelike žalosti čez me vmerl. — Pa kar me bo prisililo obupati, je to, da sim ravno soznal, da so tudi moji otročiči in moja žena v nevarnosti, prevelike žalosti in revšine poginuti. Duhoven. Ti si grešil; ali zares si nesrečen. Doklej bo še tvoja kazen terpela? Sužnik. Še dve leti, gospod! Oh, tako dolgo kot dve stoletji mi ne bodete minule. O, jaz ne bo-dem nji konca nikakor doživel! Revna moja žena! drobni moji otročički! kaj bode z vami? 123 Duhoven. Povej mi, ko bi se vtegnul kdo ponuditi, tvoje mesto prevzeti, tvoja dela opravljati, se v tvoje železje zakovati dati, ali bi te izpustili? Šužnik. Da, gospod! pri tej priči; ali kje je človek, ki bi hotel po nedolžnem toliko revščino, toliko sramoto terpeli! — — Duhoven ga ne posluša dalje, temuč teče na ravnost k zapovedniku ladije in reče: ..Spoštovani gospod! izpustite tega mladega človeka; dajte mu železje sneti. Nate moje roke in noge, mene je volja ga nositi, namesto njega dve leti kazen terpeti." Zapovednik se začudi in ga odgovarja; ali duhoven mu vse prereče in pristavi: „Mladi mož bode svoji ženi in svojim otročičem v veliko korist; jaz pa sim sam, in dve leti bodete kmalo pretekle." Zapovednik mu zverši prošnjo. Mlademu sužniku verige razkujejo, duhovna v nje zakujejo. Oproščeni sužnik pade prevelikega veselja pred svojega dobrotnika na kolena, poljubuje njegove noge in jih moči s solzami hvaležnosti. Potem teče na dom k svoji ženi in otročičem. — Miloserčni duhoven pa je ostal dve leti na suženski ladii, se skrival, kolikor je mogel, očem radovednežev, ki bi ga bili radi vidili, je težko veslal in druga težka opravila tako voljno opravljal, da je bil vsim drugim suž-nim v izgled poterpežljivosti. Jih je tolažil, prijazno učil, in veliko naj hujših hudodelcev pripravil, da so svoje pregrehe obžalovali in spet pot čednosti nastopili. — j. Navratil. Pes izda morivca. Na Angleškem se je naključila nekdaj tale resnična dogodba: Neki mož gre po svojih opravilih ob gostem goj-zdu. Spremlja ga zvest velik koder. *) Pes se kmalo zgubi in čez ne dolgo ga gospod sliši silno močno lajati. Dozdeva se mu, da se je gotovo kaj posebnega pripetilo, in *) Koder je runjast ali rnnjav pes, t. j. dolge dlake (Pndel). Yrdn. 124 da bi se bolj natanko prepričal, gre sam gledat. Pasji glas ga pripelje k grozovitni reči. Vidi namreč mlado deklino vso kervavo na tleh ležati , ktero koder neprenehoma oha. Strah in žalost moža do serca ganeta, skoči s konja, hiti k dekletu, ako bo mogoče, mu še pomagati. Ali prestrašeni mož jo vidi revico na persih vso razbode-no. Zdihovaje se zopet na pot poda misleč, če morivca dobi, ga urno sodni gosposki izročiti. Se ni dve sto korakov naredil, ko zasliši glas nekega na pomoč klicajočega. Oberne se in vidi svojega psaj kije bil nekega mladega človeka na tla vergel in raztergati hotel. Mož kliče vpsa, kteri se pa še ne ozre, akoravno ga je sicer rad bogal. Gre bliže in le šiloma zamore mladega človeka gotove smerti po divjem psu rešiti. Bil je že ves razstergan, teče mu iz vratii hudo kerv, strahii ves omamljen se komaj zave. Spravi ga na noge, zaveže mu rane, obljubi mu, ga s svojimi stroški ozdraviti, in ga pelje v pervo kerčmo bližnje vasi. Čudno in čudno se gospodu zdi, da je pes, ki sicer ni nikoli nobenemu človeku nič zalega storil, tako nagloma zdaj obdivjal. In še po poti je bilo opraviti, psu vbraniti, da ga ni zopet popadel, ki ga je zmeraj renčaje nasledoval. Ko prideta v kerčmo, popraša mož berž po zdravniku. Pravijo da ni ravno v tej vasi nobenega. Mož reče, da gre po zdravnika, in kerčmarju priporoči, dobro na ranjenega paziti. Se pol ure ni preteklo, ko že nazaj pride z županom in več briči. Pripelje jih v stanico k ranjenemu. Kaj debelo se župan in ranjeni pogledata. „Pa saj ne mislite,. gospod! pravi župan, da bi tega, ki je moj sosed in pri-jatel, kakor hudobneža zapreti dal. Poznam ga pravičnega in poštenega." — „Sc motite, župan! In ko bi bil vaš brat, tožim ga krivega moritve v unem gojzdu, po kterem pridem. Zupan! storite kar je vašega." — Naj si mislimo, kako je bilo sedaj ranjenemu pri ser-cu. Strah in groza ga obleti, mraz in vročina ga spreleti, ne mora se več po koncu deržati. Ga slečejo in v poste- 125 ljo nesd. Kakor bi trenil, skoči pes na njegovo suknjo, oha in berska po žepih, kar se vsim pričujočim kaj čudno zdi. Mož vendar v žep poslala in kaj izvleče? — Kerva-vo ruto, v kteri je bil nož zavit. Poda vse to županu. To pogledati župan obledi in zavpije: ..Bog in sveti križ božji, to je ruta moje ljube hčere; pa saj nisi bil ti tako ostuden in nevsmiljen jo vmoriti! Da, zdaj se spomnim, pravil sim ti sinoč, da bo sto goldinarjev kakor dans v bližnjo grajšino nesla. Popraša še župan moža, kolika da je mertva deklina bila, in ravno tako jo popiše, da ni bilo clo nič dvomiti. Da bi se pa resnice popolnoma prepričal še preišče mož žepe in — najde denar. — Vklenjenega po vasi skoraj vsim znanega peljejo pred sodnika, kjer vse obstane, in še sam sebi reče, da je to božje delo, da ima vsako hudobno djanje že za pe- tami kazen, ktera je tudi njega doletela. Nace Dolinar. ________ .'in(.(6. sledi.) ijp Kratka slovnica slovenskega jezika. ___ §. 1. Od spremembe glasov. Nektere soglasnice so si v rodu in se toraj rade vzajemno spreminjajo; n. p. (beri na priliko:) c v č: serce, serčno; ptica, ptičje. d ,, j: roditi, rojen; vadim, vajen. g „ ž: rog, rožen; kuga, kužen. h „ s: duh, duša; prah, prašen. k „ č: roka, ročen ; jokam, jočem, s ,. š: nosim, noša; obesim, obešen. ' „ c: metati, mečem; ropot, ropoeem. * „ ž: kazati, kažem; mazati, mažem. sfcj v l v/ iskati, iščem, s*l >j ( : pustiti, puščati. 128 s\ S\\tr.i : terg, terško namesto: teiv/sko. u\ V m ^•s jjoa M V * Lah, Laško človek/človeštvo „ Horvat, Horvaško „ La/jsko. človeštvo. Horvateko. policsko. devicstvo. Anglessko.*) moi-.vko- polič, poliško „ devica, devištvo „ Anglež, Angleško „ mož, moško ¦ „ Pazka. Zavoljo lepoglasja so že stari Slovenci spreminjali v nekterih sklonih pred e ali i g v » k v c, i. t. d., kar se na Slovenskem še sliši; n. p. druzega, tacega, družin, tacih, v roci, travnici, vojaci i. t. d. namesto: drugega, takega, drugih, takih, v roki, travniki, vojaki i. t. d. Tudi se v govorjenju pred c, f, h, k} p, s In t namesto *) Vendar se govor! : Francosko ali Frincozovilo, ne Francoilo. Založnica Rozalija Effcr. - Odgovorni vrednik J, Navratil. V Ljubljani.