K N J I Ž N A P O R O Č I L A I N O C E N E 
POEZIJE D O K T O R J A F R A N C E T A PREŠERNA Z D O D A T K O M V POE-
ZIJAH NEPRIOBČENIH PESMI. Ob stoletnici Poezij slovenskemu ljudstvu 
posvečen in zanj prirejen ponatis. Ljubljana 1946. Uvod in razlago napisal A. 
Slodnjak. Izdul in založil Slovenski knjižni zavod v Ljubljani. Natinila tiskarna 
»Ljudske Pravice« v Ljubljani. 562 str. 
v V vrsti dogodkov, ki so v prvem letu svobode prispevali k popularizaciji 
Prešernovega dela, sta najpomembnejša dva: reprezentativna Prešernova raz-
stava in izid prve slovenske komentirane izdaje Prešernovih pesmi, namenjene 
ljudstvu. Težko pričakovani in šele ob stoletnici Poezij pričakani dar, namenjen 
duhovno in socialno sproščenim množicam slovenskih kmetov, delavcev in raz-
umnikov! 
V nepojmljivo kratkem roku in v »nevšečnih okoliščinah«, ki so bile v tem, 
da je bilo prireditelju, ki si je zamislil izdajo Prešernovih Poezij, opremljeno ne 
le z besedno razlago, marveč tudi z obširnim uvodom in komentarjem k vsaki 
pesmi, na razpolago le nekaj mescev, je dr. Anton Slodnjak opravil delo, ki so 
se nanj pripravljali mnogi prešernoslovci, pa ga niso dognali. Ne Levstik ne 
Leveč in ne Luka Pintar svojih načrtov v tej smeri niso uresničili, ker je bilo 
prešernoslovje šele v povojih in so bili sumi njega prvi pionirji, šele ko so 
literarni zgodovinarji tega stoletja, dr. Ivan Prijatelj, ur. Josip Puntar, zlasti pa 
dr. Avgust Žigon in dr. France Kidrič, s sistematičnim delom pripomogli k bolj-
šemu poznanju Prešernovega časa, pesnikovega življenja in njegovih umetniških 
hotenj, so bili dani pogoji za nastunek tuke knjige. 
Odlok predsedstvu SNOS-u z dne 1. februarja 1945, izdan sredi narodno-
osvobodilnega boja na osvobojenem ozemlju, da se dan Prešernove smrti v bo-
doče ruzgluša za vseslovenski kulturni pruznik, je postuvil nuši literarnozgodo-
vinski vedi prvo nalogo, ustvariti pomoček, da bo vsak Slovenec ne glede nu 
svojo izobrazbeno stopnjo spoznul delo nušegu narodnega genija. 
Kakšnu naloga je čukula Slodnjaka, ko se je lotil prirejanja Prešernovega 
besedila, pisanja uvodu o Francetu Prešernu in njegovih poezijah, besedne, obli-
kovne, zgodovinske in vsebinske razlage pesmi zu nušegu delovnega človeka na 
vusi, v tovarni, pisarni itd.? Treba mu je bilo zbruti veljavne izsledke prešerno-
slovcev. jih urediti in podati tako, du bo ruzlaga Prešernovega dela pravilna, 
razumljiva in pregledna in da bo nerazvajen in nerazgledan bralec našel v pri-
ročni knjigi odgovore na vsa vprašanja, ki mu more današnje prešernoslovje 
nanje odgovoriti, ter tako prirediti besedilo, da staru pisava ne bo motila užitku 
in ne hodila preveč v navzkrižje z danes veljavnimi pravopisnimi in slovnič-
nimi pruvili; storiti puč vse, du ne bo človek, ki mu šolu ni moglu pokazati 
Prešerna, tjavdan ponuvljul zu drugimi, inurveč du bo sam resnično spoznal, 
du je Prešeren naš največii pesnik, du nam ie prav on pred kulturnim svetom 
ustvaril ime, da bo doumel, zakai so se naši borci in politiki v boju za narodne 
in človečanske pravice sklicevali nanj in v čem je tista skrivnost njegovih 
stvuritev, du mu bodo te, bolj ko jih bo pfebirul in o njih premišljal, resnično 
zmerom dražje, lepše in bolj človeške. Ko bi se bila ta naloga prireditelju knjige, 
dr. Slodnjaku, v celoti posrečila, bi bila idealno pa tudi prvikrat na Slovenskem 
rešena. 
Oglejmo si najprej ureditev Prešernovih tekstov in priredbe besedila, kakor 
ju zahteva ljudska izdaja! 
Pravilno je Slodnjak v prvem delu objavil pesmi tako, kakor jih je raz-
vrstil v zbirki iz leta 1846 pesnik sam. Sprejel je vanjo Zdravljico v zadnji 
znani redakciji iz N 1848 oz. iz KČ V in tri zabavljive napise, ki jih je vse-
boval tiskarsko cenzurni rokopis (Abecedârju, Izdajavcu Volkmera fabul in 
pesmi, Novičarjem). Od tiskanih Poezij 1846 se tekst razlikuje v tem, 1. da je 
v skupini sonetov prireditelj uporabil tri naslove, ki jih je pesnik sam prvotno 
zapisal, pred tiskom pa spet črtal (Sonetje ljubezni, Zabavljivi sonetje in So-
netje nesreče), in 2. da je Matiju Čopu posvečeni sonet, v Poezijah 1846 natis-
njen kot zadnji v razdelku Sonetje, postavil pod naslov Krst pri Savici, kakor 
ga je bil tjakaj o prvi izdaji Krsta (1836) uvrstil Prešeren sam. Zaradi značaja 
izdaje redaktor teh sprememb ni utemeljil; šlo mu je za preglednost, kar skle-
pam iz tega, da govori pri razlagi skupine Julijinih sonetov, ki sledijo Son. 
vencu (str. 245), da je Prešeren zložil več vencev sonetov, to je sonetnih ciklov, 
pri tem pa se mu je napačno zapisalo, ko pravi Sonetom ljubezni sonetni venec 
(str. 245). Uvrstitev Čopu posvečenega soneta pod naslov Krst pri Savici se da 
sicer zagovarjati z izdajo 1836 in s tesno notranjo zvezo, vendar bi bilo pravil-
neje, ko bi se upoštevala pesnikova zadnja zamisel, zveza med sonetom in 
Krstom pa močneje podčrtala ali v uvodu ali v komentarju. 
Poezijam 1846 je Slodnjak dodal 18 slovenskih pesmi, ki so ali nastale po 
izidu zbirke ali pa jih pesnik namenoma ni sprejel vanjo. Te so: 1. Vso srečo 
ti želim, 2. Romanca od Strmega grada, 3. Sveti Senan, 4. Nuna in kanarček, 
5. Licovovi strelci, 6. Kar je, b e ž i . . . , 7. Elegija svojim rojakom, 8. Nebeška 
procesija, 9. šmarna gora, 10. Čudni dihur, 11. Metelčici, 12. Slomšku, 13. Go-
spodu lzmajlu Sreznjevskemu, 14. Matiju Čopu, 15. Antonu Linhartu, 16. Mihu 
Kastelcu, 17. Janezu N. Hradeckemu in 18. Prijat'lju Lašanu. Izbor teh tekstov 
je dobro premišljen in za ljudsko izdajo primeren, saj je odločala idejna in 
umetniška pomembnost pesmi. Nujno pa bi bilo označiti ta dodani del in ga 
ločiti od celote Poezij s posebnim naslovom (morebiti: Dodatek, Nameček ali 
pod.), da ne bo pri nepoučenih nejasnosti, kaj vsebujejo Poezije 1846, in čemu 
dvakratni naslovi oddelkov Pesmi, Balade in romance itd. (str. 43 :304, 85 : 307 
itd.). 
Drugo je vprašanje razvrstitve. Pesmi bi bilo možno razvrstiti ali po vse-
binsko-oblikovnem — to bi bil umetnostni in Prešernov kriterij — ali pa po 
kronološkem principu — to pa bi bil razvojno zgodovinski in znanstveni vidik. 
Tudi srečna kombinacija obeh vidikov bi se morebiti našla. Če se je Slodnjak 
odločil za prvo načelo, potem je napak, da je uvrstil posvetilo Gospodu lzmajlu 
Sreznjevskemu (str. 341) med Zabaoljioe napise (str. 339), ko sam na str. 37 čisto 
pravilno razlaga njega vsebino, češ, za Prešerna »je bilo odločilno le to, da 
je bil Sreznjevski odposlanec velike pradomovine Slovanov« in je zato pesnik 
hotel sporočiti ruskemu učenjaku, »da na skrajnem zapadu slovanstva gori v 
najboljših srcih vroč spomin« na to slovansko pradomovino. Po taki razlagi 
posvetilo torej ni satira in ga ni mogoče uvrstiti med Zabavljive napise. Podobna 
napaka je pri zadnjih treh pesmih v razdelku Grobni napisi (str. 342): sonet 
Mihu Kastelcu (str. 344), prigodniška oda Janezu N. Hradeckemu in posvetilo 
Prijat'lju Laianu (str. 353) niso epitafi in zato nikakor ne gredo vsebinsko v 
isto vrsto ko nagrobna napisa Čopu in Linhartu. 
Če bi upoštevali pri ureditvi dodatka vsebinsko-oblikovni vidik in ostali 
pri Prešernovih naslovih razdelkov ter se morebiti ozirali na vsaj približen kro-
nološki red, bi se podala nekako takale razvrstitev: Pesmi 7, 5, 1; Balade in 
romanco 2, 8, 9, 3, 4; Različne poezije 6—17, 18, 13—10, 11, 12—14, 15; Sonet 16. 
Če pa bi uvaževali le kronologijo (gl. Kidrič, Prešeren I, str. V—VIII) , bi morali 
razdelki odpSsti in bi moral biti vrstni red pesmi takle: 7, 5, 9, 1, 2, 8, 3, 4, 17, ' 
6, 18, 13, 10, 11, 12, 14, 15, 16. Zdi se, da Slodnjak o tem vprašanju ni dosti 
premišljal in da je kratko mulo sprejel za dodane pesmi vrstni red iz Pirjevec-
Glonarjeve (1929) oziroma iz Pirjevčeve miniaturne izdaje (1939). 
Glede izbora pesmi se pojavlja še eno vprašanje: Kaj pa Prešernove nem-
ške pesmi? Vsaj dve sta idejno in umetniško tako pomembni, da bo tudi pre-
prost bralec prikrajšan, če mu jih kakor koli ne posredujemo. Mislim elegijo 
Dein Andenken des' Mathias Čop in sonet An die Slovenen, die in deutscher 
Sprache dichten. Ponatis nemških izvirnikov sploh ne prihaja v poštev. Morebiti 
bi bil uporaben kak starejši prevod (Medved, Stritar), če pa ne, bi kazalo po-
iskati novega prevajalca, v skrajni sili pa vsaj prevesti pesmi v prozo. Da bi 
bilo problem treba pametno rešiti, se vidi iz tega, da Slodnjak v uvodu ne more 
molče mimo nemške elegije Čopu (str. 27), omemba sama pa je brez koristi, če 
bralec nima prilike, spoznati pesem. 
Grafična podoba pesmi, se pravi, kako je pesnik sam razporedil vrstice: 
kdaj jih piše tako, da se njih začetki vrstijo v ravni navpični črti, kdaj tako, 
da stoji ena vrstica bolj na levo, druga bolj na desno, da je v tej vnanji podobi 
doslednost kakor v kakem ornamentu, ne more biti čisto brezpredmetna, ker 
se tudi v tem izraža pesnikova volja in ker tiskarska oprema Poezij 1846 po-
polnoma ustreza še tako razvajenemu okusu ljubiteljev lepe knjige. Zato ne 
najdem razloga, da je v tej izdaji vnanja podoba naslednjih pesmi drugačna, 
kakor jim jo je izbral pesnik sam: Strunam, Pod oknom, Prošnja, Ukazi, Sila 
spomina, Mornar, Soldaška, Zdraoljica, ,V spomin Valentina Vodnika, V spomin 
Andreja Smoleta, Od železne ceste, V spomin Matija Čopa, Glosa (gl. geslo!), 
Krempeljnu, lzdujavcu Volkmera fabul in pesmi, Kopitar, Nooičarjem, Ba-
hači..., Pričujoče poezije, Gazele, Uvod h Krstu, Nebeška procesija in Šmarna 
8°га- . . . . . 
Težak problem za vsakega izdajatelja Prešernovih poezij je jezikovna re-
dakcija. Vse poljudne izdaje od Klasja (1бЫ>) p a do miniaturne (1939) obrav-
navajo jezik in črkopis po svoje, ker ju skušajo spraviti v sklad s sodobno rabo. 
Naravno je, da mora prireditelj ljudske izdaje tako približati jezik in pisavo 
bralcu, da ga zdaj že nežive oblike in zastarela pravopisna podoba ne bodo 
po nepotrebnem motile. Dr. 1. Prijatelj je glede izdajanja naših klasikov pred-
lagal, naj bo jezikovna oblika tekstov »kolikor mogoče enotna in današnja, 
da ne moti užitka in ne bega naše nestalne pisave« (Slovenska knjiga, pri-
loga LZ 1917, št. 2, str. 7). To načelo je sprejemljivo tudi danes s prislavkom, 
da je bojazen pred nestalnostjo pravopisa nepotrebna, ko imamo vrsto zanes-
ljivih pomagal, n. pr. Breznikovo slovnico. Slovenski pravopis, Slovensko pruvo-
rečje in še kaj. Vem, da še starejše proze ni pametno mehanično natezati na 
slovnična in pravopisna kopita iu da je še posebno težko najti pravo mero pri 
modernizaciji vezane besede, posebno pa še takšne, kakršna je Prešernova. Ги 
je treba imeti zanesljiv čut za metrum, ritem in glasovne figure ter upoštevati 
še, da noben slovenski pesnik ni tako tesno povezan z ritmom in melodijo doma-
čega narečja kakor Prešeren z govorom svojega rojstnega kraja in okolice. 
Na splošno lahko rečem, da je Slodnjak našel pri redakciji Prešernovega 
besedila za ljudsko izdujo pravo mero. Izenačil jo z današnjo pisavo polglasnik, 
obrazila -am, -iga, -iniu, -êjo, -i (loc. sing, pri subst. musc.), gorenjski -š- s 
knjižnim -šč-, -jn- z -nj-, zlogotvorni r, predpono nur- z nuj-, ločilu, nuglusnu 
znamenja itd. 
Zase sem se težko sprijaznil s tem, da pušča apostrof, saj sta ga v poljudnih 
izdujuh opustila že Pintar (1900) in Pirjevec. Le pri predlogu iz, če je izpudel 
•okni, je apostrof neogiben. Oporo zu opustitev upostrofa imam v rimi hiše -
plesišč (331, t, 3* ) in glediše- niše (333, 5, ?), kjer je pisava besed gledišč in 
plesiše, ki io mimo Prešerna uvaja Slodnjak, ker hoče biti tukaj dosleden, gotovo 
čudna, и doslednost bi potem tudi zuhtevulu pisavo Dolenj c, ne pa Dolenc 
(352. t?). 
Glede naglasnih znamenj pesnik sum ni bil zmerom enako nutunčen in šele, 
ko je prirejul Poezije, je bil z njimi kar prerazsipen, ker je mislil na vse tiste 
svoje rojake, ki jih je bilo treba šele učiti, kuko naj se vezana beseda bere. 
Danes pesniki redko rubijo akcente in to le, kadar se poudarek v knjižnem 
jeziku ne sklada 7. ritmom verza, kadar je možna dvoumnost in morda še, ka-
* Pokončna številka pomeni stran, ležeča pu vrsto. 
dar gre za retorični poudarek. Noben greh zoper pieteto ni, če priznamo prire-
ditelju v pogleda rabe naglasnih znamenj vso svobodo, da le upošteva ritem 
verza. Dr. Slodnjak si je to stališče osvojil in večinoma obdržal le tiste Prešer-
nove akcente, ki je treba današnjega bralca nanje posebej opozoriti. 
Vendar so v tekstu ostala nekatera naglasna znamenja, ki jili bo vsak Slo-
venec brez vsega lahko pogrešil, n. pr. napnimo (61, 7), drevo (212, 4), sapic 
(232, 3), listom (241, 12). svete (251, 15), rajskega (251, 18), slovénskih (260, 4) 
bômo (260, 8), govorico (260, 10), postivi (262, 1), kopiti (262, 4), izvoljeno 
devico (265, 12), Popotnik (266, 27), puščavo (266, 27), bolečine (270, 12), upanje 
(271, 12), lopata (272, 12), mrtvaškem (273, 2), krščansko (275, 11), blagor (285, 9), 
tlâko délat (331, 16), imé pové (352, 6) itd. 
Ko bi se Slodnjak ravnal po Slovenskem pravopisu*, oziroma po Sloven-
skem pravorečju (1946), bi moral popraviti tale Prešernova naglasna znamenja: 
cvetéjo v cvetêjo (58, 5), temno v temno (114, 19-, SP1 249), lahko (Prešeren piše 
lohkà) v lahko (135, 3; SP1 109), domà v doma (152, 10-, SP1 46), prostost v pro-
stost (169, 6; 170, 17), namèst' v namést' (184, 14-, 262, 10), zvončeke v zvončeke 
(209, 19), razvéseljêno v razveseljêno (249, 8), na gôro v na goro (335, 24; SP1 63). 
V naslednjih primerih so v tej izdaji naglasna znamenja napačna, dasi so 
v Poezijah 1846 pravilna, in bi jih bilo treba popraviti: Zapuščena v/ Zapušččna 
(79, 23; 357, 22), prišla v prišla (137, 2), svetà v sveta (152; 1), bilo v bilo (170, 4), 
solzè v solzé (170, 12), kjerkoli v kjerkoli (250, 15), umrjéjo v umrjêjo (302, 19) 
in imè v imé (331, 7). Pri akcentuaciji poudarjenega vokaličnega r se Slodnjak 
ni oziral na to, da je Prešeren pisal ta glas v poudarjeni poziciji z èr, pri čemer 
mu je gravis služil le za oznako polglasnika, ne pa tudi za oznako glasovne 
kvantitete; zato bi moral namesto srčnemu (169, 2), srca (205, 3; 228, 15 ; 229, 12; 
234, 1), vržena (215, 6), vtrjena (233, 3, 14), novočrkarjev (257, 10), Vrba (265, 2), 
trnjevka (271, 8); otrpnili (271, 9); srce (219, 13; 293, 5), obrnit (348, 8) in obrni 
(348, 13) pravilno pisati: srčnemu (SP1, 233: srčen), srca, vržena (SP1, 279), 
utrjen (SP1, 267), novočrkarjev (SP1, 36), Vrba (SP1, 279), tfnovka (SP1. 256), 
otrpnili (SP1, 163), srce (SP1, 64), obrnit (SP1, 149) in obrni. 
Nujno bi bilo, da bi bile nekatere besede akcentuirane. Ozir na smisel za-
hteva naglasna znamenja na tehle besedah: préd (časovni adverb, možna je za-
menjava s predlogom prèd; 46, 24; 50, 10; 55, 2; 58, 5, 6; 59, 6; 60, 6; 66, 14; 
102, 13; 103, 9; 104, 7; 128, 3; 129, 7; 166, 4; 187, 25 ; 210, 1; 211, 5; 244, 12; 251, 
3; 279, 16; 289, 3 ; 337, 4, 11), počila (136, 13), té (170, 22; 228, 13; 238, 4 6; 244, 
2; 250, 19 ; 277, 17; 294, 3), tö (249, 4), more (251, 25), ti (253, 4), svet (308, 13). 
Tuje besede bi kazalo na vsak način akcentuirati vsaj pri besedni razlagi, n. pr. 
mizerêrom (125, 5) kotiljôn (142, 3), Paganin (143, 3), Minerve (157, 2; 160, 6), 
Ôrfej (157, 8), Apolon (160, 3, 6), Fénis (161, 12), lingviste (163, 13) puriste 
(163, 17), dûlce et utile (164, 6), llömejevo (165, 13), Aligien (176, 3), Pegaza 
(182, 16), Katön (200, 14, 19), Lukanov verz v zabavljivem napisu na str. 200, 
Pindarovi (212, 23), satelitov (210, 16), Hânibal (210, 18), Dmskuri (219 9), 
azûri (219, 14), Véneri (221, 10), Örfejevih, Örfeja (233, 15, 21), Parnasi (235, 9), 
demand (250, 17), bramini (252, 24), tamburini (255, 2), Harpije (282, 8), 
Abidi (284, 10) in talar (291, 9). Tudi na gorenjske narečne posebnosti bi bilo 
treba opozoriti z naglasnim znamenjem: zakrčč (116, 13), zgodilo (142, 5), 
'zročmo (150, 23), prebivališča (208, 17), zbiral ščih (209, 23), bezat (220, 1), 
govorit' (232, 17), straši (271, 8), sprosti (285, 12), črti (295, 5); krsti (303, 12), 
zala/.'vati (316, 11), odlašavcam (535, 15); poiêjo (320, 6), razsvetlil (342, 10), za-
pléè'vat (344 8) in prav tako na nenavadno akcentuirane besede: Osrčenje 
(84, 26), gréde (97, 5), visélnice (114, 17), dirjalo (115, 12), s könjika (116, 19), 
odkôpan (125, 19), žalost (146, 6). pohiijšljiva (166, 7), stvarile (174, 8), prav-
ljičarjem (184, 1), êsov (186, 3), cêtov (186, 2), Abeeedârju, abecedârja (190, 
14, 16), zlâta (272, 16; 290, 8) in zoper stâvi (ne: zoperstavi, 279, 13). Zaradi 
ritma in melodije bi bila priporočljiva akcentuacija naslednjih besed: varuj 
(46, 3; 353, 19), srce (47, 11), srčno (67, 7), znâ, vé, uči, kako, stanu in rime 
* Krajšam: SP1 = izdaja 1935, SP3 = izdaja 1937. 
o 129 
na te besede (83), srca (102, 11; 24-3, 10; 244, 13; 292, 24), svetlo (115, 14); strašno 
(116, 13), rôko (120, 20; 121, 1), roké (121, 8: 344, U), peté (122, 9), od s 'ca spet 
do srca (124, 15), grobov (125, 11), pokôpat (125, 20), potrdijo (134, 15), trije 
(136, ?), naSèl (141, 8), priščl (141, 19), na uho (142, 9), našli (142, 10), orglarček 
(144, 15), neba (148, 11), néba (149, 15; 21£ 6); vezanje (159, 106), luči (164, 2), 
dokaj (172, 14), umoril (172, 14), učenost (173, 3), nikdar (209, 10), kadàr (212, 9: 
254, 22); skazâle (233, 18), ugasnila (244, 12), poti (254, 9), trdi (257, 12), svéta 
(265, 4), pomoči (277, 6), vojsko (281, 10), glavo (281, 12), stebri (282, 9), jezéra 
(283, 8; 289, 12), jezeri (288, 9), vnémar (296, 9), mlado (309, 4), na pomoč 
(313, 19). Pa še doslednosti na ljubo: Turčije (122, 6; kakor stoji pravilno šele 
na str. 235, 4), namést' (170, 1; 188, 23), prostost (170, ? ; 321, 16) in prostosti 
(316, 3). 
Glede rabe ločil v prirejenem Prešernovem tekstu sem opazil tele napake: 
1. vejica je odveč 63, 13 (hleba, in), 129, 11 (skopni, ko), 134, 1? (sproščen, 
al) , 184, 3 (slasti, kakor), 192, 13 (duhovna, in), 209, 2 (mene, in), 218, 12 (cvete-
čelične, ljubljanske, ljubeznive gospodične), 221, 5 (puščico. Kupido), 240, 2 
(velo, in), 241, 14 (cvetlice, in), 249, 6 (zamuda, in), 258, 1 (bode, in), 262, 12 
(imenitni, in), 267, 2 (gade, in), 268, 12 (v bran, sovražna sreča, stoji), 268, 17 
(zmanjka, in; govorniška pavza bi se dala nakazati, če je že treba, s pomišlja-
jem), 287, ? (vtopljêne, in), 290, 5 (naročila, in), 297, 11 (vere, in), 304, 8 (z menoj, 
al' z njim — kakor je prav 306, 8), 311, 16 (bral, in), 313, 20 (tepo, in), 314, 10 
morja, in), 330, 1 (beračune, in), >49, 2 (méstnjanom, in); 
2. vejica manjka med navedenima besedama: 82, 14 (srečne vesele), 189, 22 
(kmet molitve), 191, 4 (lej pure), 210, 4 (da kar), 212, 13 (Lej tak), 219, 8 (Tak' 
kakor), 226, 12 (in kjer), 231, 2 (pesmi tebi), 234, 22 (kar Samo), 234, 23 (jamo 
pozabljeno), 234, 24 (vnukov veter), 249, ? (pota polna), 251, 19 felor'je vtistijeni; 
oltarje Ljubezni), 262, ? (jermenov meni), 268, 12 (Tak' siromak; siromak ti), 
275, 14 (kri po), 276, 9 (trdnjavo zidano), 278, 5 (živet' nočem), 287, 8 (in da), 
290, 6 (prstan samo), 309, ? (zanesi mlad); 
3. vejica je napačno postavljena: 162, ? (prav: zrno in, kar), 259, 25—26 
(prav: berimo in, kar), 273, 1 (prav: znabiti da, kdor); 
4. namesto vejice naj bi bilo podpičje: 132, 5 (prav: pojo; obup), 145, 15 
(bolje: melodije; toži), 191, 3 (bolje: brane; lej), 244, 3 (bolje: postala; kar), 
280, 4 (bolje: polovice; med); 
5. namesto pike naj bi bilo podpičje: 43, 10 (prav: rodi; od), 43, 14 (prav: 
ve; kak'), 43, 18 (prav: čas; in), 231, 21 (harmonije; kjer), 242, 5 (bolje: belo; in), 
260, 4 (bolje: Ilirjanov; prekosili); 
6. namesto pike naj bi bil klicaj: 33, 22 (miru! — kukor pravilno 83, 24), 
95, 8 (bolje: veljate! Radi); 
7. pika manjka: 136, 6 (prav: naredit'.); 
8. namesto podpičja nuj bi bila vejica: 172, 6 (prav: léta, kmalu — Pre-
šeren ima zarudi vokutivu klicuj); 
9. namesto podpičju nuj bi bil klicuj: 224, ? (imenu! Tam) in zaradi te 
spremembe na isti strani vrstica 9 namesto klicaja pika (plamena. Ko); 
10. namesto vprašaja bi bilo bolje postaviti piko: 290, 14 (prebiva. Pri); 
11. namesto klicaja bi bilo bolje postaviti vejico: 95, 12 (stare, ako), 255, 6 
(goreče, vam), 117, 3 (lej. smrt — kakor stoji pravilno na str. 120, 21: lej, sonce); 
12. numesto klicuju bi bilo bolje postaviti piko: 271, 4 (ječa. Nuvudile); 
13. numesto klicuju bi kuzulo pustiti dvopičje, kakor ga ima Prešeren: 43, 6 
(oznanuj: Kak'); 
14. narekovuje bi uporubil 212,23, kukor jih je v prejšnji vrstici rubil tudi 
Prešeren, numreč: Tu veli mi: »Poj sonete!« oni: »Poj balade!«. 
Da je prilugujunje Prešernovih ločil zdajšnjim pravopisnim pravilom silo 
kočljivu zudevu, u vendarle neizbežna, kužetu i z množice primerov tule dvu: 
Pesnik stuvi zu vsukim zvulnikom klicuj. Po dunašnji rubi je tukule Prešernova 
interpunkcija nesprejemljiva: Strune! milo se glasite, | Milo, pésmica! žaluj; 
Sèrca bolečine skrite | Terdoserčni oznanil j : | itd. Ločila v tej kitici je Slodnjak 
pravilno popravil, razen na koncu kitice, kar sem navedel že zgoraj. V tej 
zvezi omenim, da se mi zdi, da je klicaj tudi na koncu prve kvartete soneta 
O Vrba le znak za vokativ, in imam zato občutek, da je klicaj na tem mestu 
prckrepko ločilo. Vsebinsko in sintaktično sta 1. in 2. kvarteta tega soneta tako 
tesno povezana, da bi se jaz odločil za popravek in bi nadomestil Prešernov 
klicuj s podpičjem. Da bi to ne bil nikakršen greh, me prepričujejo vsakikrat 
vzorne recitacije tega soneta po naših najboljših recitatorjih. 
Kako velike važnosti je vprašanje interpunkcije pri Prešernu, vidimo morda 
najbolje iz filozofskega utrinka, znanega po Kastelčevem zapisu pod naslovom 
Prešernova vera. Raba vprašaja za besedo Bog in pisava naslednjega verza 
z malo začetnico gotovo ni v skladu niti s Prešernovim načinom pisanja niti z 
našim zdajšnjim pravopisom. Ker pa je prav od tega vprašaja odvisna vse-
binska razlaga pomenljivega aforizma, je značilno, da Slodnjak ni sledil dr. Pri-
jatelju (Duševni profili slovenskih preporoditeljev, 1955, 141), ki je sprejel 
Koršev predlog trivrstične oblike in sploh opustil vprašaj. Ta problem utegne 
biti rešljiv le, če se bo našel Kastelčev rokopis in če se bo kak potrpežljiv 
jezikoslovec, ki bo hkrati estet, literurni zgodovinar in filozof, lotil Prešernove 
slovnice, se pravi: nadrobne razčlembe Prešernovega jezika in pravopisa. Da 
bi bila tudi to naša narodna dolžnost, se vidi iz že kar mučnega, ob vsaki izdaji 
drugačnega obravnavanja Prešernovega teksta. Prvi resni korak v tej smeri je 
Kidričev Prešeren I, opremljen z vsem znanstvenim aparatom (gl. str. 580 L d.), 
medtem ko je Žigonova Prešernova čitanka (1922) v tem pogledu silo pomanj-
kljiva in nezanesljiva zaradi premnogih neutemeljenih samovoljnosti. 
Glede tekstne redukcije v Slodnjukovi izdaji še nekaj pripomb. V navzkrižju 
s SP so še tele reči: 
1. Velika začetnica bi morala stati: 124, 10 (prav: zamišljen? Kaj), 209, 21 
(prav: Filomele), 197, 9 (prav: drhal? — Svoj). 
2. Z malo črko bi bilo treba pisati muza (166, U), muzam (167, 9), Ajdovski 
gradeč (ne Gradec, 277, 2) in gigantov (269, 3). Velika začetnica na str. 177, 3 
je nerodna, morda bi si človek pomagul tuko, da bi postavil direktno vprašanje 
Kaj Petrarkov, kaj nam Tasov treba pevcev je prijetnih? med narekovaje in 
pisal naslednji verz zaradi zveze s prejšnjima z malo začetnico dalja 
5. SP določu numesto plesuvec (122, 4), prebivuvcev (145, 3), Izdajavcu, 
'zdujuvec (195, 16 in 18), premuguvec (196, 3; 210, 18; 289, 1), plesuvk (250, 26) 
in mušč'vuvec (510, 14) pisavo z - / - (n. pr. plesalec, prebivalcev, Izdajalcu itd.). 
4. Zamenjava predpone u in v zaradi ritma v primerih kukor vbogo (117, 7), 
vsmiljena (125, 4), vsmrtil (125, 15) itd. in obratno: ušeč (156, 2), upije (163, 12), 
unume (166, 3) se mi dunes ne vidi več potrebnu, suj berem na primer v 
Ruplovem Slovenskem pravorečju (str. 38, 39): »Taka prilagoditev pravopisa v 
pesmih pa se nam zdi dunes čisto odveč, saj se črki u in D v mnogih primerih . 
v izreki prav nič ne razločujeta. Umni bralec n. pr. bo Prešerna pravilno bral, 
tudi č e . . . pišemo natanko po današnjem pravopisu (ugusnilu, ugasne; vname, 
vnetu; usmili, vsa).с 
5. Danes pišemo skupaj: pokonci (ne: po koncu, 121, 17; a prav: 282, 14; 
SP2 154), narazen pa: po sili (ne: posili; 159, 8 in 157, 2; SP2 185). 
6. Po SP je prav: oznunjuj (ne: oznanuj, 45, 6; SP2 145), apostelj (ne: apo-
stel, 195, 19; SP2 59), zarjavi (ne: zarijovi, 159, 15; ozir na besedo ponovi je 
nepotreben, ker je rima enozložna) in trnovka (ne: trnjevku, 271, 8; SP2 207). 
Glede približunju glusoslovju sodobnemu knjižnemu jeziku sem že omenil, 
du se s Slodnjukom v načelu stnnjum, vem pu, da je težko določiti mejo skrajne 
dopustnosti. Če se je Slodnjak odločil, du n. pr. v 5. Sonetu nesreče spreminja 
nujkrepkeje poudarjeno besedo v verzu tjè v tja, potem bi smel izenačiti vsaj 
še kukoršne (58; 11, 15) v kukršne, druzegu (128, 9) v drugegu, druzih (154, 12) 
v drugih, vbozegu (211, 4) v ubogega in vsacega (226, 8) v vsakega; dalje še pri 
kafeti (209, 12) v pri kufetu (zlasti še, ker splošno izenačuje obrazilo i z u), k 
očeti in nu sveti v k očetu in na svetu (503, 3, 4) in piščel (253, 2) v piščul. 
Nedopustni so taki popravki, kadar gre za rimo. Tako je Slodnjak pokvaril 
rimo, ko je spremenil zmedil v zmedel (260, 10), ker se beseda rima na naredil 
(260, 7), in vunajni, nekdajni v vunanji, nekdanji (282, 3, 5), ker se besedi 
rimata na pokrajni (282, 1). Podobna napaka je tudi na str. 247, kjer se gla-
gola odpira, ozira rimata s samostalnikoma mera, večera in je Slodnjak po-
pravil ozera v ozira, ni pa tudi popravil odpera v odpira. To bi moral in smel 
napraviti zaradi doslednosti in zaradi izreke (gl. Slov. pravorečje str. 24). 
Brez potrebe se mi zdi korektura Prešernovega verza (169, 4) domače sem 
lepé poznal dekleta v domača sem lepâ poznal dekleta. Naravnost sintaktična 
napaka pa je nastala s popravkom verza (235, 6) vredne dela niso jih. budile, 
kjer mora oblika budile ostati zaradi rime, v vredna dela niso jih budile, slov-
nična pa s sicer izjemno opustitvijo apostrofa v besedi pokopat (125, 20), kakor 
da je to supin in ne nedoločnik (prav torej: pokopat', če dosledno rabimo apo-
strof, kakor ima Prešeren). Blagozvočnost je pokvarjena s popravkom ko, ki 
budi v kot ko budi (231, 24). 
Za navadne tiskovne napake v pesmih in razlagah imam: dvopičje za be-
sedo venec (prav: podpičje, 64, 23), zore (prav: zora, 85, 15), stihih (prav: stikih. 
86, 24), prej (prav: pred, 95, 13 in 14), številka strani 115 manjka, Posebno 
(134, 8; prav: posebno), pojm (157, 19; prav: pojem), verza 4 in 5 druge decime 
v Glosi sta po nepotrebnem razmaknjena (177), zadnja vrsta na str. 185 in 186 
sodi nad črto, iz Nemškega (188, 12; prav: z Nemškega), besedo oesem (pl.) bi 
bilo treba popraviti (kakor 177, 6; 228, 7; 250, 22) v pesmi (209, 20; 235, 7), 
Krajna (233, 19; prav: Kranja, kakor Kranji 282, 13), obdaja (258, 3; prav: 
obhaja), pridrvil (314, 1; prav: pridrévil) pa še v kazalu: O j Vrba (360, 30; 
prav: O Vrba) in Memento mori ni Sonet nesreče (361). 
Uvod O Francetu Prešernu in njegovih poezijah, ki naj vpelje bralca v 
umevanje Prešernove dobe, pesnikovega življenja in njegove tvornosti, obsega 
34 strani. Pisec ga je pisal z znanjem in vnemo. Z zanosom in s srčno toplino 
prepričuje in prepriča bralca, da je naš Prešeren zares hotel biti pevec svobod-
nega in častnega naroda (19). Krepko in značilno je prikazal dobo, potek pesni-
kovega življenja in borbe z malomeščansko okolico. Prešernov odnos do prija-
teljev (Čop, Smolè, Korytko) in do nasprotnikov (mrkogledi zelotje s Kopi-
tarjem), do ilirizma ter do ženske (prve ljubezni, Julija, Ana, Jerica rodbojeva) 
in živo ponazoril pesnikov umetniški razvoj. 
Da bi uvedel bralca v lepoto in globino Prešernove poezije, razlaga na 
prvih straneh, kaj je pesem. Na esejističen način dopoveduje, da je pesem naj-
zvestejši odraz življenja, kakršnega živi zdrav naravni človek. Spev narave se 
v prvotni družbi izraža kot ljudska poezija, medtem ko je Slodnjaku umetno 
pesništvo izraz »spopadov in porazov mestnega življenja v samem sebi in /. 
drugimi mestnimi življenji na podlagi onega naravnega speva iz prvotne dobe«. 
Tako skuša prikazati nastanek ljudske in umetne pesmi in ga razložiti iz člo-
vekovih odnosov do prirode in njegovega spremenjenega načina življenja. 
Umetna pesem se je torej po Slodnjakovi razlagi rodila, ko se je človek ločil od 
naravnega življenja — mišljeno je pač kmečko življenje — in se naselil v mestu. 
Takšna razlaga utegne ponazoriti individualni pojav pesnika Franceta Prešerna, 
na splošno pa ne velja, ker ne zajema problematike družbenega in kulturnega 
razvoja v celoti. Med prvotnim naravnim človekom in prefinjenim prebivalcem 
mesta je predolga razvojna pot, da bi se dala zajeti v tako zgoščeno formulo. 
Bistvena razlika med tradicionalno in umetno poezijo ni v procesu umetniškega 
ustvarjanja, marveč le v načinu, kako se besedna umetnina posreduje okolici in 
kakšno je njeno nadaljnje življenje. Saj nas vendar tudi sodobnost uči, da 
utegne umetna pesem, torej stvaritev pesnika, ki živi v mestnem okolju in 
ustvarja iz njega in često tudi zanj, postati last ljudskih množic tako, da po-
narodi. Kakor je nazorno razložen ritem življenja, izražajoč se v pesmi, tuko 
ne vem, če bo bralcu iz uvodnih odstavkov jasna sociološka podstava umetnosti. 
Netočna je trditev, da je s pesnikom izumrl ltibičev rod v moški vrsti (8), 
nedokazana pa, da je bil pesnik v dijaških letih prvak po vplivu na součence 
(9). Ne morem se strinjuti, da bi bil »v trpnem slikanju življenjske nesreče«, 
namreč v Sonetih nesreče, »vroč in dejaven upor« (22), pač pa vidim v njih le 
prepričljivo umetniško izpoved deprimiranega človeka, ki je omahnil v boju 
z okrutno, le po gmotnih dobrinah hlepečo družbeno sredino, ali — kakor pravi 
dr. Kidrič — »en sam glasni krik obupa, kakor da se je pesnik zvil v slutnji 
nesreče, ki bi jo utegnila imeti zanj celovški izpitni rezultat in ljubljanski lju-
bezenski razplet (Prešeren II, str. 221). — Tudi trditev, da Prešernu v zadnjih 
ljubljanskih letih »ni bilo več težko urediti pesmi v Poezije« (37), mi ne gre v 
račun, ker si ne morem misliti, da bi tako kritičen pesnik kar mimogrede iz 
svojih pesmi izbral najlepše in napravil iz njih novo veličastno umetnino, kakor 
je kompozicija Poezij. Da se je Prešeren več let ukvarjal z redakcijo te svoje 
edine pesniške zbirke, kažejo pesnikove lastne izjave v pismih že izza avg. 1836, 
dalje variante mnogih pesmi, pa tudi eden izmed načrtov, ki nam je sporočen, 
da bi dodal slovenskim pesmim še nemšk^. 
Vsakogar, ki ve za glavne probleme sodobnega prešernoslovja, bo posebno 
zanimalo, kako Slodnjak razlaga sonet Je od veselga č a s a . . . in v zvezi z njim 
Prvo ljubezen, Gazele in Sonetni venec. Pisec je bil tu v težkem položaju prvič: 
glede na to, da stavi začetek Julijine dobe v svojem Pregledu slovenskega 
slovstva 1934 (90, 91) v leto 1833 in se v tem strinja z dr. Kidričem, in drugič 
glede na svojo kritiko Kidričevega Prešerna (Sodobnost 1936) in na svoj bio-
grafski roman o Prešernu (Neiztrohnjeno 'srce, 1938, II. del, 81—84), kjer se 
ujema z dr. Žigonom, da je Prešeren opeval Julijo že 1. 1831 v Prvi ljubezni in 
Gazelah. Če primerjamo Slodnjakove misli o tem v uvodu in v razlagi ome-
njenih pesmi, se ne moremo otresti vtisa, da je pisec v zadregi. Z vsem poudar-
kom izjavlja na več mestih, da priznava znanstveno temeljitost Kidričevih do-
kazov, a kljub temu ne more slediti za njimi, noče pa tudi tako jasno izjaviti, da 
soglaša prav za prav z Žigonom. Izhod skuša najti z možnostjo »tretje razlage«, 
da je namreč »Prešernu v 1. 1831—1833 važnejša stvar slovenska ljubezenska 
pesem sploh kakor pa misel, opevati to ali ono dekle« (23). S to »tretjo razlago« 
se kljub utemeljevanju, da je življenjsko »docela mogoče, da je bila prvotna 
Prešernova ljubezen do Julije takšna, kakor jo opevajo Gazele«, ker da je »lju-
bezen čustvo, ki valovi, in mogoče je, da je pesniku izvoljenka danes brezčutna 
spogledljivka, jutri kraljica in pozneje celo čarobnica« (204), znajde v položaju, 
da oporeka sam sebi, ko pravi: »Težko si je misliti, da bi Prešeren, ki je za-
jemal vsebino in misli svojih pesmi iz lastnega razgibanega življenja, v Prvi 
ljubezni tvoril neko umetnost zaradi umetnosti« (171). Potemtakem Slodnjak, 
kljub pravkar navedenemu stavku, v uvodu uči, da je Prešernova ljubezenska 
pesem iz časa 1831—1833 vendarle larpurlartistična. Res je, da prihajajo plodna 
doživetja »tako tiho, da jih pesnik sam dostikrat presliši« in da jih zato tem 
laglje preslišita kritik in slovstveni zgodovinar (217), toda če pesnik sam zapiše 
»Pesem moja je posoda tvojega imena«, mu morata kritik in literarni zgodo-
vinar verjeti, če nista resnično preslišala tega je in ga vsaj smiselno spremenila 
v bo, ker jima tako bolje služi za oporo neke domneve. Če se že opiramo na 
psihološke možnosti in nujnosti, potem bi bilo treba upoštevati dejstvo, da 
pesnik 1.1831 ali v 1. polovici 1832 ni mogel obljubljati, da bo zlozil čez leto 
dni in še kasneje besedno umetnino, ki bo zares posoda imena Julije Primic. 
Ne rečem, naj bi Prešernov komentator zamolčal različno razlago soneta Je od 
veselga časa teklo leto, menim pa, da v ljudsko izdajo ne sodi sele iskanje 
tretje možne razlage, ker bi bilo treba tako razlago poprej znanstveno uteme-
ljiti, ne pa polemizirati v ljudski izdaji niti z Žigonom niti s Kidričem ter se 
zatekati k resnici, ki v tej zvezi ničesar ne pove, da je poezija »mnogoobrazna 
in samosvoja lepota, ki se razodeva vsakomur po svoie« (225). To so torej tista 
mesta v uvodu in komentarju, o katerih pravi Slodnjak, da ne more slediti 
za prof. Kidričem (353). 
Kliub omenjeni ponesrečeni »tretji razlagi« pu priznam, da je Slodnjak 
pokazal veliko tenkočutnost, ko je podčrtal pomen Prešernovega orfičnega hre 
penenja in s tem prvi pri nas opozoril na važnost Orfejevega motiva. S to 
osvetljavo se je razumevanje Prešernove poezije močno poglobilo; le tega ne 
vem, če bo ta izdaju lepo misel res luhko tako posplošilu in utrdila, kakor 
bi jo bilo treba. 
Vsakomur bi bilo težko zadeti pravo, katere besede in besedne zveze je 
treba bralcu razložiti. Značaj ljudske izdaje govori za načelo: rajši preveč ko 
premalo, saj je treba mimo različne izobrazbene stopnje bralcev upoštevati 
celo razliko med narečji. 
Glede na pravkar rečeno pogrešam razlago vsaj naslednjih izrazov: lojtra 
(86), zapoldan, rodu Abrahamov'ga hči (98), odreče (99), brevir, vgovarjal (102). 
graja (114), bit' staršim prijetna (119), glasova (121), cutar'ca (124), mizerere, li-
bera (125), zajtro (129), kancelir, vklon (135), mušketir (139), Sloven (157), slav-
ščina (161), besedišče (162), gorjačar (162), Filomela (209, gl. Kidrič, Prešeren II, 
241), tercijalka (213), sanje kratkočasne (239), zarje ne zamuda (242), talar (291), 
gine (327) in hodnik (336). 
Naslednje besede so sicer razložene, vendar ne tam, kjer jih bo bralec 
iskal, pa tudi opozorila ni, naj si išče razlage drugod: elegija (20, 230, 231, 324). 
magistrale (24, 226, 243), klasik (157, 182), homeopat (187), Lenora Estijanka 
(229), Togenburg (247), Kompostelje, Trsat, Višarje, Marijino Celje (251). 
Omemba variant v ljudski izdaji se mi ne zdi nujna (63, 91), tudi Gregor-
čičev prevod Jeremijevih žalostink ni v organski zvezi z Orglarjem (146), kakor 
ne Zupanovo besedotvorstvo z Novo pisarijo (162). 
Preglednosti pogrešam v tehle primerih: na str. 176 se opomba 2 poziva na 
to, »kar smo rekli o Ovidijevem izgnanstvu . . . « , v resnici pa se govori o stvari 
šeie na str. 180; pri omembi La vre in Petrarke na str. 246 bi se bilo treba sklicati 
na str. 170, op. 4. 
Nerodna ali nupačnu je razlaga v teh primerih: »ni take je mladenke. . . 
poje človek, ki je imel v ljubezni zgolj neuspeh ali nesrečo« (66), Nemškuta ni 
treba, da bi bila Nemka, marveč je lahko ženska, ki rada nemškuje (88), Roza-
munda je roža sveta, ne cvet (92); drekajo: učinkovitost ni v rabi tujke, marveč 
v trivialnosti izraza (158); Dante se ne odpravlja na pot, ko je »na sredi svojega 
življenja poti, to je v >tridesetem letu«, marveč se to potovanje začenja v sve-
tem letu 1300, ko šteje pesnik 35 let (172); vatel ni isto ko laket oz. komolec; 
vatel sega od prstov do sklepa v ramenu, laket pa le do komolca (178); beseda 
pesem (201, op. 1) je smiselno razložljiva v edninski obliki, zato je ne kaže raz-
lagati z množinsko obliko; jesen se ne prične že julija ali avgusta (211, op. 3), 
marveč se takrat leto preokrene; Helenina lepota ni zadala smrti junakom (211, 
op. 5), pač pa je bila nje posredni vzrok; da bo oidjoča se pravi: da bo vidna, 
ne pa: da DOŠ videl (247, op. 1); Herina lepota ni slovela le v domačem kraju, 
to je v Sestu, marveč celo na drugi obali morja, to je v Abidi, kjer je bil doma 
njen ljubi (284, op. 12), ni pa izključeno, da se je pesnik tu sam zmotil; Možovu 
se ne nanaša na llradeckega, pač pa na nižjega strelskega mojstra in ljubljan-
skega meščana Karla Moosa (332, op. 6), kakor je dokazal L. Pintar (LZ 1907, 
687). Pogrešam še pojasnila, da beseda Perjateli (197, 3) izjemoma ni poprav-
ljena zaradi dolgega zloga v heksametru, in razlage še nekaterih težko razum-
ljivih mest, n. pr. 6. verza Zgubljene vere (inverzija; 58), 2. tercete v 3.sonetu 
Sonetnega venca (229), 2. kvartete soneta Na jasnem nebu (250, zlasti izraza 
ne razžali), 1. verza v sonetu Oči bile (253) zaradi inverzije in 6. verza na str. 292 
(šel naj' vsak sam bo skoz življenja zmede). Primerno bi bilo tudi opozoriti 
na besedno igro »prešerne« pesmi (201), ki spominja na podobno v Povodnem 
možu, in na duhovito uporabo zgodbe o oslovi senci prav iz Metelkove slovnice 
v zvezi s sonetom o kaši (258, op. 4). — Druge besedne razlage pod črto so smo-
trne in gotovo dobro služijo preprostemu bralcu, pa tudi učencem v višjih raz-
redih srednje šole. 
Ostane nam še Slodnjakov komentar k Prešernovim pesmim. Vprašanje je, 
kaj naj v ljudski izdaji komentar še vsebuje, če sta uvod in besedna razlaga 
do kraju premišljena, dosti temeljita in gospodurnu. Po mojem vse to, česur v 
uvodu, ki prikazuje celotno delo. v zvezi s posumez.no pesmijo ni kazalo po-
vedati: kdaj je pesem nastula, kateri doživljaj je sprožil pesnikovo ustvarjalno 
silo, kuj je vsebinsko jedro teže umljivim pesmim, kuko je pesnik svoje misli 
in čustvu oblikoval, kakšna je oblika pesiui, kdaj je umetnina prvikrat izšla 
im kje, kakšen je bil nje odmev pri sodobnikih in morebiti še, kuj pomeni kot 
del v celoti pesnikovega ustvarjanja. To bi najbrž zadostovalo, da bi bralec 
dojel vsebinsko in oblikovno stran umetnine. Tu zadeti pravo je še teže kakor 
pri besedni razlagi. Posredovati moraš le bistvene reči in tu ne velja isto načelo 
ko pri besedni razlagi, ko smo rekli: bolje preveč ko premalo, kajti namen ko-
mentarja ni le dojetje vsebine in lepote umetnine, marveč tudi splošna umet-
nostna vzgoja. Zato pa, menim, moraš nuditi bralcu le tiste najnujnejše stvarne 
podatke, ki jih je znanstvena kritika sprejela, mu dati pobudo za lastno iskanje 
in doživljanje lepote ter zlasti za vrednotenje. 
V tem pogledu dobro služijo svojemu namenu razlage pesmi: Sem dolgo 
upal, Dekletom, Sila spomina, Soldaška, Od železne ceste, Zapuščena, Neza-
konska mati, Pevcu, Hčere svet, Učenec. Dohtar, Judovsko dekle, Zdravilo lju-
bezni, Lenora, Povodni mož, Nova pisarija, Predgovor in zagovor, Vzrok ne-
zlatega veka. Čebelice pesmim brez s in c, Čebelice pevcem letnih časov, 
Vodniku, Ravnikarju, Abecedarju, Kremplju, Narobe Katon, 2., 4., 6. in 7. 
gazela, Sonet je ljubezni 2, 3, 4, 5, Sonetni venec 5—15, Na jasnem nebu, Mars-
kteri romar, Zgodi se včasih, Kadar previdi, Odprlo bo nebo, АГ prav se piše, 
Ne bodmo šalobarde, Sonetje nesreče 3—6, Memento mori, sonet Matiju Čopu, 
Uvod h Krstu, Licovovi strelci, Kar j e . . . , Elegija svojim rojakom, Nebeška 
procesija, Šmarna gora, Slomšku, Gospodu Izmajlu Sreznjevskemu, nagrobna 
napisa Matiju Čopu in Antonu Linhartu, sonet Mihu Kastelcu, Janezu N. Hra-
deckemu in Prijat'lju Lašanu. 
Pri morebitni novi izdaji bi bili potrebni naslednji popravki: navesti je 
treba prvi natis tudi pri pesmih Pod oknom, Prošnja, epilog k Sonetnemu 
vencu (omenjen šele pri 4. sonetu), АГ prav se piše, Metelčici, oziroma kje ome-
niti, da je pesem, kjer to ni posebej povedano, prvikrat izšla v Poezijah. — 
Bolj v uvod spada omemba neuspeha pri izpitu v Celovcu (97), opis začetka 
razmerja z Ano Jelovškovo (133), zgodovina 20 Sršenov, pripravljenih za KČI1I 
(ali pa kot uvod ali sklep skupine Zabavljivi napisi, kakor n. pr. pri Gazelah 
in Sonetnem vencu; 191), o ponatisu Prešernovih pesmi v Murkovi slovnici (194), 
o ilirizmu (199) in marsikaj iz razlage soneta Ni znal molitve (243). 
Zgodbo o Ifigeniji in Orcstu, ki jo komentator uporablja za razlago Zgub-
ljene vere (59), čeprav v pesmi ni govora o njej, bi bilo treba prej pojasniti 
ali pa opozoriti na opombo 2 na strani 238. 
Nepravilne ali vsaj tvegane so v razlagah naslednje nadrobnosti: da izhaja 
pobuda za Zdravljico iz Koseskega pesmi Slovenija cesarju Ferdinandu (68), po-
dobno pri pesmi V spomin Andreja Smoleta, manjka pa tu opozorilo na lah-
kotno dikcijo kot izraz pivskega okolja (74); da je V spominu Valentina Vod-
nika »prikazal Prešeren svojo lastno duhovno osamljenost« (70); domneva, da 
je Kastelčevo Vezilo vplivalo na nastanek Neiztrohnjenega srca, podprta s 
Kastelčevo netaktnostjo (130), se mi zdi prisiljena, pač pa verjamem, da je 
balada nastala pred 3. decembrom 1845 in je Vezilo le njen odmev; da je pesnik 
zložil Žensko zvestobo šele po 1838, »ko je sklenil v pesmi in v življenju pogla-
vitne račune z Julijo« (144), medtem ko stavlja Kidrič nastanek te pesmi v čas 
po juliju 1837 ali v leto 1838, opirajoč se na člunek o Paganiniju (IB, 22. julija 
1837) in pismo Janeza Čopa Jerneju Zupancu z dne 20. decembra 1840 (LZ 1934, 
733) ; razlaga izraza muhe looi, češ da »Kastelic sitnari in se kuja« (189, 4), 
se mi zdi prisiljena, ker gre najbrž za besedno igro s pomenom: čebele ravnati 
in zapletati se v ljubezenska razmerja v dvomljivimi ženskami; notranja zveza 
med 3. gazelo in 4. sonetom (209) ter med 5. gazelo in 9. sonetom Venca (211) ne 
prepriča, medtem ko bi kazalo opozoriti na očitne paralele sonetov v Vencu 
in na njega celotno arhitektoniko, kakor jo je podal dr. Jože Kastelic (DS 1943. 
ПО); Orglar ni le obračun s krivičnimi kritiki duhovni, pač pa tudi z ozko-
srčnimi laiki Kopitarjevega in Bleiweisovcga kova (147); da nam je velika 
strast ( = ljubezen do Julije) ohranila Prešema-lirika, a ugrabila Prešerna-
dramatika in pripovednika, ker trditev ne upošteva možnosti pesnikove osnovne 
nadarjenosti ali le za liriko uli za dramatiko oz. pripovedništvo (245); ruzlaga 
pesmi Nuna in kanarček (318) je nepregledna in se po nepotrebnem izgublja 
r polemiki s Kidričevo študijo Prešeren in ljubljanske uršulinke (Kronika 1934). 
V takšno zvezo ne spada: omemba Levstikove Ježe na Parnas (183), ker bi 
doslednost pri ugotavljanju, katere Prešernove pesmi s'o vplivale na nastanek 
te ali one Levstikove, Stritarjeve itd. pesmi vedla predaleč; omemba Zupanove 
internacije 1.1835 v zvezi z epigramom Puščičarjem (183) ; omemba Levični-
kovega članka v celovški Carinthiji v zvezi z epigramom Levičnjeku in Lesič-
njeku (187), ter omemba Kopitarjevih »zagrenjenih let« pri epigramu o Kopi-
tarju (196). 
Za ljudsko izdajo je preobširna razlaga heksametra, ki je o njem govora 
na treh mestih (154, 185, 192), bolje bi bilo, ko bi ga Slodnjak razložil enkrat 
in se potem na to razlago sklical, kjer bi bilo treba; o Prvi ljubezni se je Slod-
njak razpisal že v uvodu, a potem govori o njej še enkrat zelo obširno (25, 
171—172); isto velja za razlago Glose (179, 180), za zabavljivi napis Daničarjem 
(198) in za soneta Je od veselga časa (224, 225) in Apel (264). 
Pesniške oblike so razložene navadno na pravem mestu, vendar ne vselej. 
Tako ne bo nihče iskal razlage oktave pod geslom »nevarna leta< (169, op. 1) 
in razlage notranje zgradbe soneta pod geslom »'z oči nebeških vržena pu-
ščica (215, op. 6). 
Ponekod se Slodnjak pravilno poziva na ustrezna mesta, kjer je že bilo 
govora o isti reči ali v uvodu ali v kaki opombi oz. razlagi, n. pr. pri pesmih 
Pevcu (84), Matiju Čopu (275), Uvod h Krstu (280), Licovovi strelci (322), toda 
to so žal le izjeme. Taki navedki bi bili potrebni zlasti pri pesmih Judovsko 
dekle (100), Ribič (133), Nova pisarija (159, op. 14; 162, op. 25), Slovo od mla-
dosti (173, op. 4), Ravnikarju (189) itd. Večkrat pa se ti pozivi obračajo na še 
neznano pesem, dasi bi bilo smotrneje, ko bi kazali nazaj, ker bi bralec, ki pre-
bira knjigo od začetka, dobil razlago novega iz že znanega (Prekop-Krst; Mor-
nar-Ribič). 
Nedoslednost je v navedbi uglasbitev Prešernovih tekstov. Le v razlagi 
pesmi O d železne ceste (79) je omenjena, morala bi pa biti. vsa j pri 35 pesmih 
(prim. Kidrič, Prešerniana, 1946). Če pa že ni pri vseh, bi omembo pričakovul 
vsaj pri tistih, ki so najbolj popularne in ki so najčešče vabile skladatelje, 
kakor n. pr. Kam?, Mornar, Nezakonska mati, Soldaška, Strunam, Ukazi, Za-
puščena in Zdravljica, vsekakor pa pri Pod oknom, ki jo je pesnik še sam 
slišal peti in je to napravilo nanj globok vtis, kakor poroča Fr. Potočnik v 
svojih Spominih (DS 1925, 278). 
V komentarju bi kazalo omeniti, da v 3. verzu 6. gazele manjkata dva 
zloga (212), prav tako tudi v 13. verzu soneta Sanjalo se mi je (246), dalje po-
dobnost med Apelom in Puškinovim Sapožnikom, ki ga imamo v slovenskem 
prevodu, če se že govori v zvezi s Sv. Senanom o Puškinovi Rusalki. Bralcu ne 
bo jasno, kam meri stavek, da je »pesnikov izraz zabrisan in na enem mestu 
celo protislovent (221). 
Citiranje virov, ki je komentator iz njih črpal snov za razlago, je nedo- * 
sledno in večkrat pomanjkljivo. Sodim sicer, da ljudske izdaje ne kaže obre-
menjevati z znanstvenim aparatom, če pa se že navaja, potem bi moral še več-
krat naleteti zlasti na Kidričevo in Pintarjevo ime. 
Posebnost večine Slodnjakovih razlag je ta, da hoče nekatere pesmi vse-
binsko približati bralcu in stopnjevati lepotni užitek z obnavljanjem vsebine 
tako, da razveže Prešernov pesniški jezik v prozo. Take vaje dobro služiio v 
šoli, da ugotovimo, ali je učenec pesem razumel, in da se uči pravilno in lepo 
izražati. Glede na to pa, kar je Slodnjak sam zapisal, da je namreč pocziia 
mnogoobrazna in samosvoja lepota, ki se razodeva vsakomur po svoje, bi bilo 
prav, ko bi lepota Prešernovih verzov brez parafraz učinkovala na bralca, ker 
je zelo dvomljivo, da bi nevezana beseda, pa naj je še tako izbrana, stopnjevala 
lepoto Prešernove umetnosti. 
Knjiga je priročna, oprema primerna in ne razkošna. Krasi jo reproduk-
cija Goldensteinovega Prešerna. Notranja oprema pa je manj posrečena: oblika 
knjige je preozka, zato je bilo treba daljše verze trgati na dve vrstici, in raz-
lika med črkami pesemskega besedila ter črkami besedne razlage in komentarju 
premajhna, zato so nekatere strani zelo razbite, saj prinašajo le po nekaj Pre-
šernovih verzov, ves drug prostor pa zavzemajo podčrtne opombe in komentar, 
tiskane z istimi črkami. Če tehnični razlogi niso dopuščali uporabe različnega 
stavka, knjigi gotovo ne bi škodovalo, ko bi stal komentar na koncu Prešer-
novega teksta za nekako protiutež uvodu. Omenim še, da črke naslova Zabao-
IjiDi napisi (181) niso primerne, ker se ne ločijo od naslovov pravih razdelkov 
zbirke in bi kdo mislil, da je to samostojen del knjige, medtem ko je le skupina 
v oddelku Različne poezije. 
Navedel sem vse, kar sem ob nadrobnem pregledovanju Poezij doktorja 
Franceta Prešerna, izdanih ob njih stoletnem jubileju, opazil dobrega in sla-
bega. Izdaja, ki je prvi poskus te vrste pri nas in ki bo važna osnova za na-
daljnje delo, je to zaslužila. Priznam, da sem knjigo nestrpno pričakoval in jo 
navdušen pozdravil, najbolj občudujoč prirediteljevo pogumno podjetnost in 
vnemo. Delo ob njej v šoli je spričo pomanjkanja posebne šolske izdaje olaj-
šano in plodno. Škoda le, da si je dr. Slodnjak z obširnim komentiranjem na-
ložil nalogo, ki je v tako kratkem času, kolikor ga je imel na razpolago, ni 
mogel v vseh pogledih uspešno rešiti 
Zaradi stavka v Zahvali in zagovoru (355), da bi bil prireditelj pri delu 
»lahko hudo zablodil, ako mu ne bi bil nesebično in velikodušno pomagal« pred-
sednik Akademije znanosti in umetnosti, univ. prof. dr. Francè Kidrič, sem se 
moral prepričati, v katerem pogledu mu je dr. Slodnjak dolžan zahvalo. Iz 
korekturnih odtisov sem razbral, da dr. Kidrič ni odgovoren ne za izbor ne za 
redakcijo teksta, pa tudi ne za to in ono netočnost, ki je bil pisec nanjo opo-
zorjen, a je ni popravil. 
Decembra 1946. 
DOSTAVEK. V novi izdaji Prešernovih Poezij naj bi Slodnjak še popravil 
podatek, da je Zdravljica »prvič izšla v Novicah 26. marca 1848< (str. 66), ker 
je bila v resnici prvikrat objavljena mesec dni kasneje, namreč 26. aprila (gl. 
N 1848, list 17, str. 69). Napako je Slodnjak prevzel iz Žigonove Prešernove 
čitanke (Kronološki pregled str. 76), toda Žigon sam jo je potem popravil v 
članku Prešernova Zdravica (DS 1925, 283). Popraviti je treba tudi tiskovno 
pomoto od zore v od zora na str. 83. — Svoj stavek, da bi bilo treba Prešernovi 
nemški pesmi Dem Andenken des Mathias Čop in An die Slovenen, die in 
deutscher Sprache dichten na novo prevesti (str. 128, v. 10), dopolnjujem z opo-
zorilom, da sta omenjeni pesmi medtem že izšli v novih prevodih. Prvo je pre-
vedel Janko Glazer (gl. Novi svet 1947, str. 138 in 238), obe pa dr. Alojz Gradnik 
(Prešernovi nemški soneti, 1946, str. 11; Prešernove nemške pesnitve, 1947, str. 9). 
Aprila 1948 Alfonz Gspan