JERZY SKOLIMOWSKI
FERDYDURKE
30 door key
MISSISSIPPI MASALA
režija:	lulira Nair
scenarij: Sooni Taraporevala fotografija: Ed Lachman plasba: L Subramaniam
igrajo:	Denzel Washington, Roshan Seth, Sharmila Tagore, Sarita Choudhury
ZDA 1h58
Mira Nair, naturalizirana ameriška režiserja indijskega rodu, ki je na podlagi atraktivne kombinacije indijske domovine kot referenčne podlage in ameriškega mita o »deželi neomejenih možnosti« po nekaj študijskih dokumentarcih (Harvard, kaj pa drugega!) pritegnila pozornost filmskega svetega s filmom Salaam Bombay (1988, pominacija za Oskarja za najboljši tuji film), je na letošnji Mostri predstavila melodramo z naslovom Mississippi Masala, s katero je samo še potrdila in utrdila svojo avtorsko usmeritev. Razlika je morda v tem, da se Mira Nair s tem filmom geografsko »pribli-^uje« Ameriki po tem, ko jo je Amerika de 'dcto že »posvojila«. Salaam Bombay! je Po filmu Pixote Hectorja Babenca obveljal »najmočnejši« film o pouličnih otrocih, se v apokaliptičnih megapolisih Indije (enako kot v Riu) preživljajo s krajo, pro-^lačenjem in prostitucijo, režiserko pa ka-taPultiral med tiste zanimive .in samosvoje avtorje, ki odločno izstopajo iz vsebinskih okvirov sodobnega ameriškega filma, j? filmom Mississippi Masala je Mira Nair pokončno zaključila svojo selitev v Ameriko __ ¡n natanko jst0 počno tudi osebe v llrr|u! Indijska družina, potomci indijskih J^jemniških delavcev, ki so v Ugandi gradi' ahgleške železnice, se pred rasizmom Idi
Aminovega režima preseli v Ameriko in to spet v srce rasizma, v državo Mississippi. »Afrika je za Afričane in to za črne Afričane!« razlaga zgroženim Indijcem logiko režima prijateljski domorodec, toda ko so enkrat na drugi strani Atlantika, se pojavi novo, bistveno težje vprašanje »Čigava je Amerika?« Vprašanje barve se radikalizira do absurda, ko žrtve črno-rumenega afriškega rasizma postanejo protagonisti in izvajalci ameriške »bele« rasne nestrpnosti, ne da bi se tega v resnici zavedali, saj na ravni socialne forme »branijo« samo svojo lastno (torej indijsko) rasno integriteto. Melodramski okvir ljubezenske zgodbe med mlado Indijko Mino (Sarita Choundhu-ry) in ameriškim črncem Demetriusom (Denzel Washington) je Miri Nair ponudil dovolj širok prostor za izpeljavo tragičnih in absurdnih odtenkov rasne in socialne kombinatorike v ameriški družbi, ki nima ničesar skupnega s slovitim pojmom »to-pilnega lonca«, pač pa to pol-romantično socialno teorijo postavlja na glavo, napolnjeno s predsodki in esktremnim rasizmom. »Masala je mešanica ostrih začimb,« razlaga Mina svojemu Demetriusu in s tem preprosto ponazori bistvo njunega brezupnega položaja v okorelem rasističnem okolju, ki kategorično zavrača njuno zvezo kot žalitev vseh »lokalnih« variant rasizma. Mississippi torej ni izumil samo KKK religije, sproduciral je tudi »črni« rasizem, ki se ob odsotnosti »argumenta barve« opira na faktor »časa« (»Mi živimo dvesto let na teh tlehl«) in proti novim naseljencem nastopa enako nestrpno in kruto kot »beli« proti njemu. Rešitev na ravni filmske naracije in njenega melodramskega okvira je lahko samo skrajno radikalna: zaljubljenca zbežita v Los Angeles, torej v okolje, ki je zaradi svoje kozmopolitskosti bolj liberalno. Mira Nair je posnela čist in preprost, gladko tekoč film, ki pa pod površino nepretencioz-nosti razkriva vso surovost in krivičnost rasne nestrpnosti. Letošnja žirija ji je dodelila eno od treh nagrad Osella in če vemo, da sta drugi dve dobila Godard in Herzog, so stvari povsem na mestu.
ŽIVA EMERŠIČ MALI_
Mira Nair: »Hierarhija kože me je vedno na novo vznemirjala. Zakaj je svetla barva lepša, temna pa... Rjavi odtenki so svetlejši v bližini črne, zlivajo se vanjo, postanejo mehkejši, subtilnejši, bolj erotični...
M. Z.
Skolimowski je s filmom Ferdydurke splavil še eno sterilno internacionalno koprodukcijo, v kateri pa ne prši od kakih slovitih internacionalnih zvezd, temveč predvsem od aseptične breztelesnosti in deseksuiranosti igralcev, ki prihajajo iz številnih različnih jezikovnih skupin: lain Glen je Britanec, Tadeusy Lomnicki Poljak, Fabienne Babe Francozinja, Crispin Glover Američan itd. — vsi pa govorijo angleško (mimogrede, film se dogaja v Varšavi), kar pomeni, da so vsi, vključno z Glenom in Gloverjem, že itak nagnjenem k samomoru, sihronizirani naknadno in približno, celo do te mere, da je končni učinek isti kot pri kakih amnezičnih hongkonških kung-fu akcionerjih, v katerih nima glas s telesom nobene zveze. Film Ferdydurke ima le eno dobro idejo — istoimenski roman Witolda Gombrowicza. Skolimowski se je bahal, da je statični in nefilmski začetek romana, ki se dogaja med dijaki v razredu, zamenjal z nogometno tekmo: bolje bi bilo, ko bi ta prizor zadržal, dijaki pa bi med predavanjem nič hudega slutečega profesorja izvedli, denimo, razredno tekmovanje v tem, kdo ima najdaljšega, kar bi bila vsekakor zelo učinkovita domislica na festivalu, na katerem so filmi tekmovali predvsem v tem (najdaljši je v Papatakisovih Vrvohodcih, največ jih je v Greenawayevih Prosperovih knjigah). Tudi internacionalne koprodukcije imajo vedno vsaj eno dobro idejo — v istem filmu se srečajo zvezde, ki se sicer ne bi nikoli. Zvezde tega filma se ne bodo hotele srečati nikoli več.
M. Š. jr.
MANOEL DE OLIVEIRA
BOŽANSKA KOMEDIJA
a divina comed1a_
Božanska komedija Manoela de Oliveira se ne sklicuje na Dantejevo Komedijo, saj v Oliveirovem »teatru« govorečih figur in dolgih statičnih kadrov nastopajo osebe, ki prevzemajo identiteto Eve, Adama, Lazarja, Marije, Marte, Jezusa, Farizeja... Tu sta še Razkolnikov in Sonja iz Zločina in kazni, tu so osebe iz Bratov Karamazov, ateistični filozof in razno-razni profeti... Vsi skupaj so v norišnici, kar je ob vseh parabolah še ena metafora več. Metafora na metaforo, citiranje literature, obnavljanje ikonografije in večnih človeških vprašanj o izvirnem grehu, kazni, nedolžnosti, hipokriziji in vrednotah zahodne civilizacije... Iz vsega tega nastane film, ki išče posebnega in ne »splošnega« naslovnika. Res je, da Oliveira izbira gledalce, toda izbira tudi teme. Tokrat je skušal najti odgovore na obča vprašanja, ki človeštvo mučijo že od jabolka naprej. Pri dobrih osemdesetih letih in pri tako spoštljivi filmografiji si je pač lahko privoščil skoraj dvoinpolurno esejiranje, ki bi lahko nekoč doživelo uspešno reprizo v gledališču.
Mi S*