DOM IN SVET
LETNIK 40
V LJUBLJANI, 1. APRILA 1927
ŠTEVILKA 3
Maribor, grad, dvorana, strop s štukaturami (2. pol. 17. stol.)
Nikodem
(Jan. 2, 23-25; 3, 1-Ivan Pregelj
¦2)
Beseda,   ki   jo   je   imel   Učitelj z N i k o d e m o m, iz zbora p r v a -k o v,   za   veliko   noč   od   polnoči   do ure, ko vzhaja za Betanijo dan: Rekel je Učitelj:
Prijatelj, ponoči si prišel kakor tat. Kakor blodež v svitu mrlečih zvezda. Za mizo naj te posadim, da mi boš gost? Ko kletar počiva in pekinje spe? Bom li videl v temi? Bom li prav razodel?
Odgovoril je Učeniku Nikodem: Očetov  si v nebesih,  pa  ne veš!  V  svoji modrosti je dal oboje: solnee in noč. Solncc je dal pticam, ki so čiste, in noč lisicam, da vanjo skrijejo svoj  slepi porod.
In Učitelju je bila všeč pismarjeva modrost. Ostal je z njim in govoril z njim na samem in brez luči. . .
Rekel pa je Učitelju Nikodem:
Saj nisva ne sama in ne v temi. Saj je beseda med nama, Gospod, in sveti kakor za dne.
Odgovoril  je  Nikoclemu  Učitelj:
Kako je pisano? Da bi mrtvaka za bolj srečnega štel kakor živega, in še mimo živih in mrtvih njega, ki se sploh ni rodil. Odgovori, ali umeš?
Rekel  je  Učitelju Nikodem:
Grozdu je dano, da skrivnostno zori. Ptice izpod neba pridejo in se goste. Niso vprašale, ne kako se je trs prašil ne kako se je umehčal sad.
Zopet je bila všeč Učitelju pismarjeva modrost in je ostal z njim in govoril z njim na samem in brez luči . . .
Učenik pa je učil:
Resnično, resnično! Kdor ni prerojen iz Duha, ne pojde v božje. Zakaj, kar je iz mesa, je meso, kar je iz Duha, je duh. Veter veje. Slišiš mu šum pa ne vidiš ne kam se bo unesel ne odkod se je vzel. Tako je tudi slehernemu, ki  je  iz Duha.
Vprašal je Učitelja Nikodem:
Gospod!  Kdo  bo to skrivnost umel?
Tedaj je segel Učitelj z roko in utrgal iz praznega. In ko je utrgal, je bila smokva in je jedel. Stegnil je roko tudi Nikodem in utrgal iz praznega. In ko je držal, je bila žerjavica in je zavpil.
Rekel pa je  Nikodemu  Učitelj:
Po nemarnem kličeš ime božje, pismar! Nisi iz Duha . . .
97
Tedaj se je Nikodem sramoval in je vstal, da bi šel. Učitelju pa ga je bilo žal in je rekel:
Saj sem od začetka vedel, da si pismar in plah. Veruješ pa, da vem, česar nihče vedeti ne more?
Odgovoril je Učitelju Nikodem:
Verujem, Gospod!
Kod gre orlu polet pod nebesi in kači nočna sled po skalnih tleh?
Verujem, Gospod!
In kod je tisti človek blodil za svojih mladih let?
Ni odgovoril Učitelju Nikodem, le zjokal se je. Učitelj pa je videl, da ga je sram, ker ni ostal čist. In spet je segel z roko in utrgal. In je bila smokva in je dal Niko-demu, naj je, in je rekel:
Mir s teboj! Sin človekov se ni spočel Očetu v nebesih. Rodil se je na zemlji — človeku.
In je ostal z Nikodemom in govoril z njim na samem in v temi. In beseda, ki je bila med njim in pismarjem, je svetila v noči kakor za dne . . .
Beseda, ki jo je imel sam s seboj Nikodem, iz zbora prvak, po smrti Učiteljevi:
Grozd, ko je dozorel, gre v stiskalnico in klas na gumno, ko je zrel. Vse ima svoj čas in namen. Kdo pa bo Učitelju spoznal čas in namen? Umrl je, preden je bil zrel in je dal vendar vina in kruha, — preden je umrl. Kako more umreti človek, če tega ni sklenil Bog? Kako se je mogel roditi Bog,   preden je   človek   umrl? —
—  Kadar žena rodi, trpi in joče, ko pa je rodila, se veseli. Kadar mož misel spočne, pleše, ko pa je izrekel, ga je sram. Zato, ker je iz mesa meso in duh iz duha! —
—  Moj Učitelj ni umrl. Kadar kdo umrje, je tako, kakor da je bil. Učitelj pa je bil, kakor da šele   bo!   —
—  Kakšno čudo pa je to, da se je smokva posušila, ko jo je Učitelj preklel? Koliko je v Judeji usehlih src, le zato, ker jih blagoslovil   ni! —
—  Si plitek? Si globok? Ne boš si pogledal do dna. Preveč si plah! In mera, ki z njo meriš, je beseda človeških otrok. Le kar je iz duha, je duh. Iz besede je — p i s m a r !
—    Tudi za p i s in a r j a je sreča na zemlji. Beseda je pismar jeva sreča. Ne vsaka! Le tista, ki jo je mož vzljubil tako, kakor žena tisto, kar je pod srcem spočela. Za črka r j a tudi te sreče ni. Zakaj, ni je žene tako   jalove,   kakor je črkar! — —
—  Kaj je nesreča pismarjeva na zemlji od prvega do zadnjega dne?
Bridkost, da ni najvišji, da ni — Bog s a m !
Kaj pa je sreča skromnih na duhu od prvega do zadnjega dne?
To je njihova sreča, da jim je najmanjši črkar — Bog sam! — — —
—   Tisto krat sem videl Judo, ko se je obesil, in nisem bil žalosten. Zakaj, zaradi Judeža, ki se je obesil, jih bo več živelo, kakor jih je Gospodov čudež — otel!-----—
—  Saj sem tudi jaz Judežu v sorodu. Pred zborom sem hotel zagovarjati Učitelja in sem ga zatajil. »Braniš ga,« so se mi smejali. »Prizanesemo mu. Pojdi in prelij zanj svojo kri!« Nisem umrl. Le hišo sem kupil, kjer sva z Učiteljem govorila vso noč do dne.------------
—  Mazilil sem Učitelja za grob. Grešil sem in me je sram. Zaradi hiše, ki sem jo kupil. Zaradi hiše, ki mi je ni očital nihče! ------------
—   Kakor je sam učil, da bodo učili za Njim? V mirni vodi se zrcali nebo in solnce se seje v čisto studenčnico. Pa v še mirnejšem zrcalu ni neba in v studencu solnce ne gori. Pa kakor je" sam učil, da bodo učili za Njim? Ljudje kot jaz, pismar ji, črkar ji, duše iz žalostnega mesa in iz slepot? Verujem! Njemu je bilo tudi to dano, da bo iz studenca solnce grelo, da bo  iz   kalnega   sijalo   nebo!  — — —
—¦ Besedo, ki jo je napuhnjenemu človeku zmešal Bog, On jo je zbral. Izvejal jo je in sejal. In ko je setev pognala, ni bila beseda človekova. Božja je bila in je upanje rodila v vstajenje mesa!------------
—    Vstajenje mesa pa je čudež, ki ga pismar ne ume. Zakaj samo človeško besedo ume iz človeškega duha. In ker ni Bog, ne ve in vedeti ne more, ali je bilo teže človeka ustvariti ali p r e r o d i t i ga iz Duha. —-------
—   Pa je prišel, kakor toliko krati prej, hudič in je božjo besedo posnel iz človekovih ust in  jo sejal.  In ko je setev pognala,  ni
bila beseda človekova iz Boga, bila je beseda hudičeva in je rodila stotero zlo. Tedaj pa se je še enkrat prevzel hudič in je stal kakot-prerok in pokazal na Učitelja, rekoč: Glejte, veliki lažnivec, farizej, hudič! —-------
—   In kakor prej Učitelj si je še hudič učencev izbral, da bi šli in sejali svojo besedo vsevprek. In ko so setve gnale, kje je bil vešči in čuječi, da bi bil razložil, kaj je božja beseda in kaj je sejal hudič? Ni-kodem? Plašni pismar, prvak iz zbora? Ni-kodema je strah in ve le to, da Učitelj sebe človeku ni zaupal, ker je vedel, kaj je v človeku. Nikodem je človek, ljubi, a čaka strpno: Naj setve dozore. Po sadu bomo spoznali!------------
—   Le če bi človek mero imel, da bi premeril do dna! A je skrivnost in bo ostala: Ali je bilo teže človeka ustvariti   ali  preroditi   ga  iz  Duha?...
Beseda Nikodemova, ki je bil prvak v zboru in pismar. Kri iz krvi, meso od mesa očeta Adama, ki je prvi grešil. Plašnost mi je bila za delež, kazen za greh Nikodemu, da ni čist ostal...
Štatenberg, grad, kapela, svod s štukaturami (okr. 1730)
Pričakovanje
Tone Seliškar
V svoji notranjosti si ustvarjam mnogokrat nadvse čudovit svet, ki je zame resnica, tako živo izobličena in živa, da bi si raztrgal mišice in se zagrizel v svoje lastno živo srce, gledajoče v temo in svetlobo, v življenje in smrt.
Mnogokrat je slika davnih dni in še pred kratkim sem slišal Kajnov
krik, ki je vstal in rastel iz žareče-krvavega ognja, da mi je bila slutnja trdna v vihar, vzpenjajoč se iz zemlje, iz mrtvakov, ki jih golta zemlja, nasilstvo in pest.
Besneče množice iz vseh delov sveta od pričakovanja stisnjene v zid, valujoč okoli stolpa belih, mrtvaških kosti,
dvigajoč se skozi vihar in ogenj kakor ptica-fregatka nad zdivjane
vode, kakor steber entene, rastoče iz krvavečih, človeških src.
Železni molk v množici; nadčloveška tišina blazni in čaka na klic. ko bo oddan iz nevidne višine koščenega stolpa — in jaz sam, kos kamna v zidu te valujoče gore hrepenim in pričakujem alarma umirajočih armad.
99