M
„DOM IN SVETi* 1889, štev. 2.
Rodil se je v Zagrebu 14. nov. 1838. Kot gimnazijec se je rad bavil s klasiki dubrovni-škirai in se čvrsto oklenil načel preporoditelja hrvatskega slovstva Ljudevita Gaja. Ko je 1. 1857 izvršil gimnazijo v Zagrebu, skladal je že lirične pesmi. — Prebivši dve leti na pravoslavni akademiji v Zagrebu, poda se na vseučilišče v Prago, kjer spoznava mnoge pisatelje češke, poljske in slovenske. Leta 1864 je šel na Dunaj, kjer je uredoval: »Glasonoša« (nemš.) in »Sla-venske listove« ; v tem času napisal je pripovest »Turopoljski top«. — Za dve leti se je vrnil v Zagreb, kjer je 1.1868 dobil službo pri mestnem poglavarstvu in postal »viecnik«. — Leta 1869 je začel pisati pesmi in povesti za »Vienac«, a od 1. 1874—1881 bil je njegov urednik, in je isto leto 13. decembra v najlepši dobi umrl na veliko žalost naroda hrvatskega in vsega Slo-vanstva.
Besede na spomeniku pod njegovim poprsjem, prek katerega je križ in oljkina veja, slove:
AVGVST   ŠENOA.
* 1838, f 1881.
Prerano nam popucaše žice
Glasne tvoje bogoduhe lire,
Al s njih vozda pjesme budilke
Ljubav k rodu po Hrvatstvu sire,
Uvjek živu pripovjesti tvoje,
Gdje nam slike prošlih dana stoje!
Šenoa kot pesnik je bil lirik, posebno so krasne domoljubne pesni, katere so polne ljubezni do naroda svojega in bratskega; a gotovo izvrstne so njegove balade. — Kot prozaik pa se odlikuje z romani, katerih je precej prestavljenih v druge   jezike.
Ker prostor ne dopušča, da kaj več o teh izpregovorim, naj omenjam samo: »Zlata-revo zlato« in »Seljačka buna« iz 16. stol.; »Čuvaj se senjske ruke« slika boj Hrvatov z Mletki iz 17 stol.; »Diogenes« opisuje boj proti Nemcem in Madjarom iz 18. stol., in »Kletva«, katero je dovršil Eug. Tomic, opisuje borbe Hrvatov iz 15. in 16. stol.
Izmed pripovestij pa so posebno zanimive: »Prosjak Luka«, »Barun Ivica«, »Liepa Anka«,
»Kanarinčeva ljubovca«, »Vladimir«. »Turci idu«, »Mladi gospodin«, »Prijan Lovro«, »Vječni Žid u Zagrebu«, »Pruski kralj«, »Duši narodne straže«, »Karanfil sa pjesnikova groba«, »Branka«, »Zvonar topčija«, »Ilijina oporuka« i. dr.
Pred ko je začel pisati kak zgodovinski roman, dobro je preučil zgodovino, in zato so tudi njegovi romani zelo poučni.
Kako slavijo Hrvatje Šenoo, najbolje poka-zuje omenjeni lepi spomenik; izdelal ga je hrvatski umetnik Iv. Rendic.                          Lešnički
Jezikoslovna drobtina. V »Zvonu« štev. 1, 1. 1889, graja se v »književnih poročilih« raba besede »prilično« v slovenski pisavi, češ, to je hrvatska beseda, ki pomenja: »precej«, ziemlich To je res. Ali vendar je beseda »prilično« tudi čisto slovenska beseda, ki pa ne pomeni toliko, kakor »o priliki«, ampak pomeni »priročno«, »pripravno«, »naredno«, ali tudi »naroke«. N. pr. govori se: »Ni mi jako ,prilično' (priročno, pripravno, naredno, naroke) hoditi tam memo«. Ali reče se tudi: »Ako ti bode .prilično', stori mi to in ono«.
V tem pomenu rabijo to besedo sploh po nižjem Dolenjskem; ali tudi drugodi, tega ne vem. Tukaj na meji hrvatski pa se rabi ta beseda h krati v hrvatskem in slovenskem pomenu. N. pr. vprašajočemu: »Ali je cesta lepa«
—  »ali je še daleč«, odgovori se: »još prilično«, t. j. »še precej«, »so ziemlich«. Govori se pa tudi v slovenskem pomenu, n. pr. »storil sem«,
—   »šel sem tje«, — »opravil sem to in ono, ker mi je bilo prilično« — t. j. priročno. Ali prav pa ima kritik Jos. Stare, grajajoč pisatelje zarad rabe neznanih besed v pisavi. Ako kdo besedi ne ve pravega pomena, bolje 'je, da je ne rabi.                                               pr. Br.
Vabilo k družbi sv. Mohora. Kmalu — peti dan prihodnjega meseca — se bode zopet končala nabira udov družbe sv. Mohora. Zato priporočamo najtoplejše vsem čitateljem svojim, naj bi pridobili mnogo novih udov tej družbi, ki je ponos Slovencem in najtrdnejša podlaga našega narodnega obstanka. V verskem oziru pa je najboljša zaslomba prve narodove svetinje. Na noge!
¦¦^^^^^^^^^^^^¦"¦^^^¦^^¦^¦"I   Kako je Avstrija tesno združena s cesarsko hišo, to je 4- n^eariPvip  "RTTTfcnT T*        pokazal pretresljiv dogodek dne 30. januvarija t. I. — t vrcacujevjA/  »ui/vux . ¦   cesarjevičeva smrt. Naša naloga ni, o tem dogodku tukaj ¦MMHBB—MiyiiwmmtuBmmamml   premišljevati, pa tudi v naši moči ni, da bi dogodek dostojno zabeležili. Vse novine so se strinjale v tem: Cesarja in Avstrijo je hudo zadel ta udarec.   A  imejmo tako zaupanje v previdnost božjo,  kakorsno je izrazil presvetli cesar v zahvali ,,svojim narodom".   Gotovo bode božja roka rano   tudi ozdravila,  katero je vsekala.  V zgodovini slovstva bode v slavi živelo ime cesarjeviča Rudolfa.
Listnica uredniš7ca.   G. V.B.: Ni bilo možno; prosim potrpljenja. — G. J. B.: Nič
se ne bojte, nič ni izgubljenega. Prej ali slej! — G. „Zoran": Radi, če bodo dobre. Le pošljite in ne zamerite! — G. I. B. v L. B.: Lepa hvala! Prosim se. Pride. — G. K. T. v C: Zakaj ne reklamujete takoj? Pošta ni nezmotljiva. — G. J. K. v L. B : Prosim; jako me bode veselilo. — G. X.  Y.: Zakaj ne imena? — G. mladi naročnik: tako je prav! Naslov?
Cena: Za celo leto 2 gld.; za pol leta 1 gld.  Uredništvo in xipvavništvo
je v JMarijanišcu.
Izdajatelj, lastnik in urednik dr. France Lampe.       Tiskala »Katoliška Tiskarna« v Ljubljani.