-----    230   ------
Dopisi.
Iz Londona 3. julija. (Odgovor gospodu A. P. iz Motnika na dopis 20. junija 1867 v 26. listu „Novicu o zadevi Miha Glavatičeve poroke in zapuščine v Londonu.) Ker mi je omenjeni dopis se javno po „Novicah" sporočil, menim, da mi je po takem dolžnost, gospodu dopisniku , Glavatičevi rodbini in čitalcem „Novičinim", ktere ta zadeva zanima, tudi javno naznaniti, kar sem na ono prošnjo storil in kako in s kakošnim vspehom sem se za izročeno mi stvar potrudil, tako, da sebe o izročeni in dolžni mi skrbi opravičim.
Kmalu potem, ko se je ta zadeva v „Novicah" objavila, pisal sem gospodu vredniku, naj bi mi se kaj bolj natančnega naznanilo, in če mogoče, stara pisma poslala. Dobil sem na to protokolni zapisnik M. Gla-vatičevih obravnav od leta 1817 pri sodniji v Me-kinah pri Motniku, in poleg tega natančno sestavljeni rodopis. Pisala sta mi o tej zadevi posebno prijazno gospod dr. Bleiweis in Novičin vrednik gosp. Murnik, naj bi se za to stvar za dobro in korist Glavatičevi rodbini, kakor domovini potrudil. Na takošno priporočilo storil sem vse, kar mi je le bilo mogoče najti in pozvedeti v Londonu Glavatičevo ime in oporoko (testament) glede njegove zapuščine; pri tem mi pa vendar poslano v nikakoršno pomoč ni bilo, ker o tej zadevi ni ne enega pisma iz Londona, ali kaj tako-šnega o obravnavah na Kranjskem omenjenega, da bi se kakošna pot za daljno preiskavo po tem nastopiti mogla. Govoril sem o tej zadevi z uradniki in drugimi, ki bi mi bili kaj svetovati mogli; njihov edini nasvet je bil, kakor se stvar sama po sebi razume, da pozvem v uradniji za poroke odločeno Glavatičevo ime. Zato sem dal preiskovati po druzih, pa sem tudi za boljše prepričanje sam pregledal izvirne zapisnike imen in oporok od leta 1770. do 1820., ki so se na Angležkem storile in se v Londonu v Court of Chan-cery, Doctor's Commons shranjujejo. Reci moram, da pregledati te ogromne pergamentne knjige z gotično pisanimi imeni ni bil majhen trud — in vendar vse je bilo zastonj: imena Glavatičevega ni bilo najti. Letos dal sem zopet preiskati izvirne zapisnike od 1800. do 1820. leta in si poslati imenik onih oseb, kterih poroka in zapuščina se v Court of Chancery shranjuje, al sopet Glavatiča nikjer ni bilo najti. — Odgovoril bi že bil o tej zadevi poprej, pa nadjal sem se vedno še Glavatičevi rodbini kaj veselejšega naznaniti; listine, ki so se mi poslale, shranjujem in sem še zmirom pripraven, ako bi mi kdo kakošno pot, po kteri bi se do zaželenega cilja doči moglo, svetovati vedel, da jo na novo nastopim; sicer pa, ako želite, Vam poslano brž vrnem. Ob enem s tem odpisom pošljem gospodu vredniku „Novicu izmed druzih en indeks imen, kterih oporoka in zapuščina se še v Londonu nahaja in se bližjim sorodnikom javlja, se za-njo oglasit, med kterimi pa, žalibog, ni Glavatičevega imena, kakor se lahko vsakdo, kogar se ta zadeva dotika, po poslanem imeniku očividno prepriča.  Ako bi se želelo, pripraven
sem tudi poslati dopise in odpise, ktere sem v Londonu o tej stvari imel. *)
Iz Trsta 12. julija. == Predvčeranjim popoldne in na večer smo doživeli prvi del tistih žalostnih homatij, kterih bode čedalje več. Plamen se je vnel v mestnem zboru. 19 liberalnih odbornikov je imelo pripravljena dva nujna predloga: eden je zadeval šolske reči,**) drugi pa upor zoper papežev nagovor od 22. dne u. m. Na galeriji mestne dvorane se je zbralo toliko poslušalcev, da se je vse trlo — kakošnih ljudi? Sodite sami! Zbor se je imel začeti, pa le ni bilo toliko odbornikov skupaj, da bi bil zbor mogel kaj skleniti. To je razkačilo nektere rogovileže na galeriji tako, da so začeli divjati, razsajaje so zapustili dvorano; na ulicah pa jih že čaka drhal, in hajd je šla vsa skupščina pred hišo ces. deželnega glavarja. Ondi so kričali ,,Abasso Bach!" (doli z Bachom!). Le težko je policija jih spravila saksebi. Drhal korači potem pred hišo škofovo in ondi zaganja na novo hrup „Abasso il papa" (doli s papežem!); od todi gre pred hišo papeževega poročnika in ponavlja isti krik, pred hišo laškega poročnika pa se na vse grlo dere „Evviva Italia" (živila Italija!). Al to še ni bilo dosti — laški liberalci se vsujejo proti samostanu (kloštru) kapucinskemu in ondi uganjajo tako silo, da menihi v svoji cerkvi začn6 plat zvona biti. Koliko korajže pa so imeli ti rogovi-leži, bilo je pri vsej tej grozni dogodbi videti v tem, da so jo prvikrat popihali kakor zajci z onega mesta, ko se jim je v brambo menihov zoperstavila truma starih babic in kamne nanje metala; v drugič pa jih je v beg zapodil trikratni strel iz nenabasanih pušek, s kterim jih je nekdo iz straže mestne okolice pozdravil. Mestni policiji je še le potem obveljalo pomiriti drhal, ko je žugala, da bode z orožjem storila mir. — Kaj bodemo še doživeli, sam Bog vedi! „Triesterici" sami nič kaj ne dopadajo taki prizori. „Veter — pravi — ki se je vedoma in nevedoma na levo in na desno sejal, rodi že obilo žetev v viharji, ki smo ga sinoči doživeli." Mi imamo le to dobro vest, da gotovo ne enega Slovenca ni bilo med predvčerajšnjimi razsajalci. — Beračev in delavcev brez dela je pa tudi toliko v Trstu, da je groza: po ulicah leže kakor v mestih doljne Italije.
Iz Hrušice na Istriskem 5. julija. Fr. V-l. — Dopis gosp. J. R. v 13. listu 1. „Tovarša" o žalostni smrti utopljenca, — nesrečnega učitelja g. Jurja Bajta v Ribnici je mene zelo osupnil, kajti ranjki je bil 1862. leta moj rešitelj pred smrtjo enako, ktero je žalibog zdaj sam storil. Naj v miru počiva vrli mož — nepo-zabijivi mi prijatelj! — Ker tako pogostoma slišim pri-
*) Vredništvo se Vam v imenu dr. J. Bleiweisovem in svojem srčno zahvaluje ne le za veliko skrb, ki ste jo imeli za korist omenjene rodbine, in če bi se bila zaželena stvar našla, ¦ na blagor vsi kranjski deželi, temuč tudi za veliki trud , ki ste ga gotovo še se znatnimi stroški žrtovali zasledovanju te stvari in s tem sijajno nam razodeli blago srce iskrenega rodoljuba. Kadar ta dopis pride v roke doticni rodbini, zahvalila se bode ona sama spodobno. Ako Vi niste mogli nobenega sledu najti, ni več upati kakega vspeha.
Vred.
**) Šolska stvar, ki je razdražila tukajšnje liberalce, je ta: Nas škofijski konsistorij je po razpisu oklical letošnje učiteljske zbore. Temu se je zoperstavila večina mestnega zbora, češ, da po novih medverskih postavah od 25. maja nima več škofija oblasti za sklic učiteljskih zborov. Na to je c. k. deželno glavarstvo odgovorilo mestnemu odboru in mu reklo, da konsistorij, ker vsa ta postava (§. 10. do §. 12.) ni se dan danes veljavna, je popolnoma pravico imel razpisati učiteljske zbore. — To je jedro tega razpora. Radovedni smo, kaj bo ministerstvo zdaj storilo: ali bo branilo deželnega glavarja Bacha, ki je zagovarjal njegove predpise majske postave, ali — da ga bode žrtovalo demonstracijam „liberalizmau tržaškega?                                                               Pis.
Ravnokar slišimo, da je baron Bach ob službo, da pa je to v ministerstvu bilo že pred sklenjeno.                                      Vred.
------    231    ------
tožbe svojih tovaršev, da se jim bridko godi za plačo, hvalim Boga, pa tudi izrekam čast tukajšnjemu županu g. Pavlu Jelovšeku, kteri je mož, kakoršnih se ne dobi povsod; akoravno ne spravi od ljudi v pravem času, kar so dati dolžni, pa raji iz lastnega premoženja d&, kakor da bi jez moral čakati. Bodi mu očitna čast in hvala za to! Naj bi bil izgled tudi drugim županom! — Velika vročina je tudi našim Brkincem njive in se-nožeti osušila. Žita so redka, trava po senožetih je plitva, le po travnikih je bila košnja vspešna. Pa kaj! vse to izdd malo, ker revščina je od leta do leta sil-uejša. Ubogi kmetje so obloženi s preobilnimi davki in drugimi davščinami. Nemarnost je pa tudi sploh po stari navadi: kajti čuk vedno staro vižo poje: „čuk — <kik." — Seno se zavoljo pomanjkanja soldov v Trst izvažva; uboga živina in blago pa strada in hodi po kamnitnih stopinjah pašnikov gnojit. Vse podučevanje in jasno dokazovanje visokočastite duhovščine je žali-bog! zastonj; „Lukec v mlin, Lukež iz mlina." — Da bi se živini, sosebno kravam, slama na drobno rezala, oparila, malo osoliia in tako saj po dvakrat na dan dajala, bilo bi gotovo v čuda veliko korist vsakemu, kdor bi tako storil; al ušesa so gluha! Upati je še, da bodo morebiti mlajši saj to storili, kar stari trdovratno zanemarjajo. Treba bo pa čakati še dolga leta, saj zmi-rom veljd prigovor: „mlad za nič, star dva nič", in tako naprej. — Se huje je pa s pokončevanjem gozdnega lesd. Podnevi in ponoči vozarijo „faše" (butarice ?o 3, 4, 5 kraje.) v Trst; največ pa ožganea (oglja), ma res vsaka vas svoja semenišča in drevesnico, vse brez hasni; kajti resnica ostane resnica, da tam je treba varovati, kjer je še kaj in je zdaj še kaj. Sadje je obilo cvelo, posebno češnje, jablane, orehi in slive. Kako bo za naprej, omenim drugi pot, ako bo drago? Iz Maribora. Tukajšnja čitalnica ima v nedeljo 19. dne t. m. ob 8. uri zvečer občni zbor, da blagajnik položi letni račun, potem pa večerno zabavo. Vsem vnanjim in domaČim p, n. članom to daje na znanje, prijazno jih pozivajoč                                          odbor.
Iz Košanske doline na Notranjskem 5. julija. J. V. — Naj „Novicam" le malo stvarco povem, ktera pa ima veliko v sebi. Razjasnila ne potrebuje nobenega, deželnim zborom slovenskim pa daje dosti gradiva, da zidajo naprej. To, kar bom povedal, pa tudi ni ,,bela vrana", marveč utegne biti tacih dogodeb na kupe. To-le Vam imam povedati: Prav v srce me je zabodlo, ko nekega dne prinese mož nekemu cesarskemu uradniku list od župana v slovenskem jeziku, ter ga prosi, da bi rešil to stvar. Ko uradnik list v roke vzame pa vidi, da je slovenski pisan, zadere se jezno: „Kaj hudiča! ker je po „kranjsko" pisano, moram trikrat prebrati, pa še te preklete „šprahe" ne razumem!" — Ne bi se temu „preprijaznemu sprejemu" čudil, ako bi tega gospoda ne bila rodila mati Slovenka in oče Slovenec, in ako ne bi vedel, da se je moral nemški učiti, da se ga je naučil — po maternem jeziku, kteri mu zdaj grlo tako zapira vkljub §. 19. osnovnih državnih postav!
Izpod Korena na Gorenskem 5. dne srpana. — Prav radi prebiramo ?,Novice", kajti iz njih pozvedamo kako iz dolgega spanja vstaja in se izobražuje narod nas, kako si bistri um svoj in zahteva pravice, ktere mu gredo, da se tudi naš jezik, kteri se je dolgo zatiral in se je le med priprostim ljudstvom pomanjkljivo rabil, tako lepo čisti, povišuje in širi. Prijetno je slišati o tolikih čitalnicah, ki se po deželi vpeljujejo, da ne le sam Nemec v kazinah, ampak tudi narod v čitalnicah ima svoj dom, kjer vživa duševno hrano, pa tudi pošteno veselje. Zalibog! da o njih v naši dolini ni še nobenega sledu;   tukaj  večina  ljudstva še spava.    Ako gre
mladeneč v Nemce drvarit in pride čez 3 ali 4 mesece spet domu, pa ga srečaš na cesti, ti bo že z neko ošab-nostjo „Gutnomt" vošči4 in se s svojo neumščino, kakor so ranjki Slomšek tak jezik imenovali, čez druge napihoval, kakor žaba, ktera je hotela kravi enaka postati in se je tako dolgo napenjala, da je počila. Vendar čast, komur čast! Taka šalobarda ni vsak; tudi pri nas je vijolic med trnjem, tudi pri nas je pametnih ljudi, kteri spoznavajo, da mora človek kaj več znati kakor par pokvarjenih nemških besed, in da se te znanosti v domačem jeziku pridobe na najkrajši poti. Dokler nimamo čitalnic po Gorenskem, sami ne vemo, ali smo kri ali voda. — Zavoljo suše smo bili že obupali nad letošnjo letino, vendar nam je dobrotljivi Bog zadnji čas toliko dežja dodelil, da imamo se boljšega nadjati, kakor smo mislili. Sena bo sicer manj ko druga leta; al pregovor „malo sen& veliko sena" se bo opravičil; kjer so že pokosili, bo za naprej otava toliko lepša. — Veliko veselje navdaja sploh vse ljudstvo naše doline, ko je slišalo veselo novico, da se bo delala železnica, ktera bo Ljubljano z Beljakom vezala; zato izrekamo očitno zahvalo našemu vrlemu poslancu g. dr. Toma n-u za njegov uspešni trud o tej zadevi. — Sekvestracija je šla, akoravno je vse žile zoper to napenjala, vendar-le rakom žvižgat, kakor so „Novice" že povedale. Ko bi se bilo to zgodilo pred 10. leti, prihranjen bi bil mar-sikteri groš našim srenjam.                   J. Zanoškar.
Od dolenske Save 3. julija. — Prav močno nas je razveselil „Novičin" popis sijajnega sprejema Sokol-cev pri njih zadnjem izhodu na bregove naše Save. Ginljivo je bilo brati, kako lepo jih je vsaka vas sprejemala in s tem pokazala, da kri ni voda. Temveč pa smo bili veseli tega berila, ker smo od ljudi, ki so bili priča, slišali, da popis ni ničesa prenapel, marveč bi se bilo dalo še marsikaj več povedati, ako časniki ne bi morali gledati na to, da niso preobširni z eno stvarjo in ne krajšajo drugim rečem prostora. Vem, da s tem vrsticami ne povem bralcem nič novega, al nisem si mogel kaj,   da ne bi roka načrtala, kar je čutilo srce.
Vagensberg na Dolenskem 7. julija. B-c. (Dve nesreči; letošnje vreme; Valvazorjeva grajŠČina.) Da ves, dragi bralec, odkodi ti pišem te vrstice, načrtal ti bodem na kratko Vagensberg, nekdaj lastnino neumrlega Valvazorja, da izveš, kje in kak da je Vagensberg. Moj pravi namen pavje naznaniti Ti nesrečo, ki je v soboto 4. dne t. m. St. Martinsko okolico zadela. Strašna toča je uničila ves up revnega kmeta. Polje je tako lepo kazalo, da je bilo veselje, pa v malo trenutkih je bilo popolnoma razdjano. Druga nesreča se je pa nekoliko prej dogodila. V bližnji vasi Liberji gre neka žena — mati več otrok — s svojim možem pred hišo pod kozolec, pa glej! strela udari in oba se zgrudita na zemljo. Mož sicer se do nekaj časa predrami in vstane, žena pa je bila ubita. — Sploh imamo vreme kaj slabo in neugodno že več kot 14 dni skoraj vsaki dan dežuje. Kdor še ni mrve spravil, ima veliko opraviti, da ž njo pod streho pobegne ter večkrat premočeno spravi.    Bog nam daj lepega vremena!
(Konec prihodnjič.)
Iz Črnomlja 8. julija. J. K.*) — Narodna naša Čitalnica se je slovesno otvorila 29. dne u. m. ravno na dan farne cerkve žegnanja. Zjutraj ob 4. uri godba in pokanje možnarjev; ob 10. uri pela se je sv. maša; popoldne godba na čitalničinem vrtu, ki je bil poln gostov domačih in vnanjih. Ob 8. uri zvečer se je v dvorani, lepo z domačimi barvami okinčani, začela „beseda" z govorom gosp. Drag. Kastelca, ki je lepo razjasnil čitalnični namen.    Potem  se je   oglasilo  pevsko   društvo
*) Poslano smo g. Blazniku izročili.                                 Vred.
------    232    ------
pod vodstvom gosp. Juvana, sestavljeno iz učiteljev iz bližnje in daljne okolice; bilo je z veliko pohvalo sprejeto; g. Juvan pa se je skazal mojstra v petju; njegov samospev je bil izvrsten. Potem se je igrala glediščina vesela igra „Bob iz Kranja"; vsi gospodje in ob6 gospodičini so se tako ročno vedli po odru, kakor da bi bili Bog vedi kolikokrat na njem. Smeha in ploska ni bilo ne konca ne kraja. „Polonica" (gospodičina Ivanka Kapeletova) in „Nežika" (gospodičina Marija Bučarjeva) ste izvrstno izvršili svoji nalogi; „potinja Nežika" je morala na občno zahtevanje ponavljati svoje pesmi; sploh vsi so vršili to izvrstno igro tako dobro, da se je zadovoljnost brala vsacemu poslušalcu na obrazu. Po igri je bilo radovanje v gostilnici z govori (posebno je vnel govor predsednikov) in zdravicami. Veliko radost je izbudil pozdrav čitalnice novomeške, čitalnica metliška pa nas je počastila z osebno nazo-čostjo mnozih svojih udov. Vrlo dragi gosti so nam bili tudi gosp. baron Vranicani in vsi drugi iz Hrvaškega. Ples je končal veselico, ki nam ostane v lepem spominu. — Včeraj nas je obiskal slavni dr. T o man z dvema gospodoma zemljemercema. Njim na čast se je na čitalničinem vrtu pelo in nazdravljalo. Srčno veseli smo bili, da smo gosp. doktorja pri nas imeli, ki nas je z dodatkom zapustil, da se zopet vidimo. Dobro nam došli! Nedavno nas je tudi gospod deželni glavar pl. Eibesfeld obiskal v čitalnici.
Voglje poleg Kranja 12. junija. J. B. — V soboto popoldne je bila pri nas huda nevihta; strašen viha> nam je drevesa lomil in kozolce podiral; strela je vdarila v kozolec z naloženimi dvajset in enim štan-tom, da je pogorela gospodarju hrana za celo leto. Se v druge kraje je udarila strela. — Naj vam ljube „No-vice" zdaj pa še povem, kaj se je zgodilo našemu županu pred nekimi tremi tedni: hudobna roka mu je pokosila ves lan, ki ga je 6 mernikov plačal po 4 gold. 25 kr.; škoda je cenjena na 200 gold.
Postojna 13. julija. — V nedeljo 19. t. m. ob 8. uri zvečer napravi postojnska čitalnica besedo s plesom, h kterej vljudno vabi vse zunanje društvenike čitalni-čine kakor tudi bližnje čitalnice in domoljube
odbor.
Iz Borovnice 11. julija. R. — Sinoči ob desetih, po naši uri, smo čutili tu lahko zibajoč potres, ki je kake dve ali tri sekunde trajal. Od ktere strani se je prizibal, nismo mogli vganiti.
Iz Ljubljane. Odbor „Matice slovenske" je v seji 9. dne t. m., ktero obširno popišemo v našem listu, odločil dan letošnjega občnega zbora Matičinega na 5. avgusta. V tej seji je izvolil odbor slavnega dr. J. Palackega za častnega uda „Matice slovenske."
—  Železnico iz Trbiža v Ljubljano je presvitli cesar potrdil 9. dne t. m.
—   Dr. T o man je z inženirjem Pri bil o m došel v petek zjutraj iz Dolenskega, kamor se je bil podal, kakor smo zadnjič omenili, zarad trasovanja železnice iz Ljubljane v K ar lovec. Izpeljati se bode dala železnica prav dobro, to je brez prevelikih zadržkov in ovinkov na kratko. V pondeljek se je že začelo traso-vanje in kakor se zdaj vidi, kaže najboljo izpeljavo ta pot, da se predKrčonom loči od južne železnice in grč čez Ljubljanico protiLavrici, Smarji, Grosupljem, Lučah, Krki, Žuženberku, Dvoru, Toplicam, potem pa po poljanski ali črmošniški dolini ali pa po Žici do vrh Kota, odkodar se bode ali proti Metliki ali proti Črnomlju spustila, da pride v Grradac in se od tod zavije naravnost proti Karloveu. No-vomesto bi po tem načrtu ostalo eno uro na strani, a^ le zato, ker ni mogoče železnice tikama njega koristno izpeljati;  al to bode mogoče,  da se pozneje No-
vomesto z železnico novo in ono na Štajarskem sklene. — Kranjska dežela bode, če se izpeljd dolenska železnica, od naj zgornjega kraja do najnižega po sredi imela železno vez — veliko dobrotnico obrtniji pa tudi kmetijstvu domaČemu. Ni tedaj čuda, da so dr. T o mana na vsem potovanji povsod sprejemali preprijazno in častno, tako v Crnomlji, Novem mestu itd. Al kaj se mu pripeti h koncu njegovega potovanja v Grosupljem. Mladi grof L., opasan se sabljo in oborožen z revolverjem na čelu isto tako opasanih grajščinskih hlapcev in še nekih druzih ponočnjakov, ki so se „Kranjce" a ne „Slovence" grozili, mu v pozni noči dela nadlego, ga pita z „moskovskim agentom", mu preti in žuga, pa — nad Čemur so se vsi zavzeli — v vse to vmes vtikuje ime gospoda iz ljubljanske c. kr. deželne sod-nije. Dr. Toman s svojimi sopotniki v veliki nevarnosti med toliki sabljami pošlje po župana, namesti njega pride županijsk odbornik, al tudi ta je bil od opasa-nega načelnika tako sprejet, da, kakor za gotovo slišimo, bo tožbo položil c. k. deželni sodniji.
—  C. k. dež. vlada je dovolila napravo lekarne (apoteke) v Litiji. Kdor je želi, naj se do 18. avgusta obrne do ondašnje c. k. okrajne gosposke.
—  Oddalo se bode 10 novih štipendij za dijake (študente), vsaka po 240 gold. na leto. rred drugim imajo pravico do teh štipendij ubogi mladenči v postojnskem kantonu rojeni, za njimi pa tudi drugi Kranjci. Do 20. dne t. m. se morajo prošnje izročiti c. k. deželni vladi.
—  Po smrti gosp. Riharja izpraznjeno mesto orglarja v stolni naši cerkvi je dobil g. Forster, pevovodja narodne čitalnice ljubljanske in več let poprej orglar in vodja cerkvene muzike v Senji (Zengg), kjer je z veliko hvalo opravljal to službo. Nekako čudno je bilo slišati, da ona stranka, ki je ^razsvetlila" pad konkordata, je zdaj koledovala pri gospodu knezo-škofu in gospodih kanonikih za to, da bi dobila muziko v stolni cerkvi pod krilo svoje. Cerkvena stvar je najbolj varna pod nadzorništvom cerkvene oblasti. Dobro došel pa jej bode vsak, kdor pripomore z denarno pomočjo ali se svojo umetnostjo k dobri muziki: „nic Rhodus, hic saltate"! Ako bi mi imeli kaj govoriti, dali bi v cerkvi slov6 „gledišČinemu s vir an ju."
—  „Laib. Ztg." popisuje zbor novega ljubljanskega društva, ki se je pod imenom „konstitutioneller Verein" osnoval 7. dne t. m. in si za svoje odbornike volil gg. dr. Jož. S up p an a, Deschmanna, dr. Schafferja, dr. pl. Kaltenegger-j a, dr. pl. Schrey-a, Ter-pina, Dimitza, dr. Kessbacherja in profesorja Pirkerja. Brž ko je bila ta volitev končana, je zbor na dr. Raci če v z viharnim ploskom sprejeti predlog enoglasno in s ponosnimi srci, kakor „Laibachericau pravi, naredil ta-le sklep: da papež nima pravice vtikati se v državne zadeve, zato pričakuje od vlade, da bo tak zalet v tuje pravice trd6 odbila. — To je prvi sad konstitucijalnega društva, kteremu je prvomestnik g. dr. Jož. Suppan, njemu namestnik g. Deschmann, denarničar pa g. Terpin. „Presse" je povedala, da to društvo misli za svoje namene izdajati nemšk časnik.
—  Nemški turnarji so po „Laibacherici" v nedeljo popoldne imeli občni zbor v Josefsthal-u. Sklenili so g. viteza Fritsch-a poslati v veliki nemški tur-narski zbor v Weimar , viteza dr. E. 81 o c k 1 - n a in A. Samassa pa v dunajski turnarski zbor. Potem je bilo — pravi „Laib." — z navdušenostjo sklenjeno, da turnarji, v tesni zvezi s protestom konstitucijalnega društva, se zoperstavijo papeževemu ogovoru, češ, da je  zalet   v državne  temeljne   postave.   — Stoji
------    233    -----
li p o 1 i t i k a tudi v statutih gimnastičinega društva ? Kaj ko bi „Sokol" zasukal tako družbina pravila? Dobro je, da si „ad notam" vzamemo to.
—  (Nov draživec!) V „Laibacherici" se je čez 20 let spet oglasil nekdo, ki bi naši deželi rad vzel barve: belo-modro-rdeče in namestil rumeno namesto bele, gotovo samo zato, ker barve Vojvodine kranjske «o po naključbi — le drugač razvrstene — barve slovanske. Ko je cesar Ferdinand I. nastopil vladar-stvo, je kranjski Vojvodini potrdil belo-modro-rdeče barve, in ko je 1848. 1. nemškutarska stranka se vzdignila zoper cesarski ta sklep, je tadanje ministerstvo izreklo, da ostanejo deželi njene barve. In zdaj čez 20 let se spet hoče začeti rogoviljenje zoper deželne barve po cesarju priznane! Ali se ne pravi to prav s trte viti prepirov?
—  Dunajsk dopisnik brž ko ne iz tistega tabora, iz kterega je „Zukunft" pod vredništvom Leskovičevem zajemala svoje razžaljive napade na gosp. Svetca, je poslal „Politiki" dopis, kteri gosp. dr. To man-a dela za „sektionsratha" v ministerstvu dunajskem. Dr. To-man je brž telegrafično „Politiki" odpisal, da je to grda laž in da on nobeni živi duši o tem ni nikoli besedice zinil. „Politika" je na zahtevanje Tomanovo preklicala potem hudobno izmišljeno pravlico in za njo tudi „Primorec", ki je brž v svojem listu pogrel to gnjilo „rihto" „dunajskega" dopisnika, — al kaj dostavi ^Primorec" ? — „govori se pa zdaj — pravi — da bode dr.Toman dvorni odvetnik." Pač mora že na kantu biti politika tacih, kterim celo laži morajo služiti za opozicijo njihovo! Ako je pa to le zgolj nagajivost, moramo tako početje, ki se zaletuje v poštenje visoko-spoštovanega in visoke časti vrednega domoljuba, zavrniti kot nepošteno kovarstvo.