L i s t e k. Trije štiridesetaki. Dolgo se Vam nisem oglasil, 'gospod urednik! Pa ne mislite, da sem lenobo pasel. 0, ne! Moj niikroskoj) vedno dela, vedno kukam skozi njega, ter preiskujem različne stvari. Mnogo zanimivega mi pokaže raoj drobnogled in marpikaj bi Vam rad poročal, pa je bolje, da inolčim. Ni vse za javnnst! — — Le tu in tam naletim na stvar, katcra se srne objaviti. Tako sem našel pri preiskavanji svojem tri štiiidesetake, kateri so v tcsni zvezi z učiteljstvom. in sicer štiridosetak otrok, kateri bi imel priti na jedno učiteljsko moč, štiiide^etak starostne naše doklade in štiridesetak našib službenib let, s katerim si zaslužimo pokoj in pokojnino. Kot učenjak preiskal sein vse tri in tu pošiljain Vam rezultat te pieiskave. I. »Ti pa že nimaš dobre vesli«, mislil sern si, ko sein tlačil prvi Stiridesetak pod mikroskop. Strašno se je branil in brcal in ne brez vzroka. Tako nekako kakor »švindel« glasila se je beseda, katera mi je nehote iz ust ušla, ko sein pokukal skozi mikroskop. Ta nam po postavi zagntovljeni štividesetak pokazal se rr.i je v čudnih »rnetarnoiphosah«, kot zmnožek od 2 X 40, 3 X 40, 4 X 40, da, celo 5 X 40. Razven teh oblik nahajajo se še druge kakor 2 Y 40 -J- x, 3 X 40 + x i. t. d. Čisteinu štiridesetaku še najbolj podobna je oblika 40 -f x, (in sicer rnora biti X manjši kakor 40), kakeršnib oblik je pa zelo malo. Velika večina štiiidesetakov je mnogo večja; saj poznam gospodičino koleginjo, katera ima dan za dnevom 154 otrok v šoli, drug tovariš pa jib ima 268 (!!) Cistega štiridesetaka skoraj ni! Samo na jedui šoli so učitelji tako srečni, da imajo čisti štiridesetak ali je pa taisti še celo nepopolen. Tam so bili pa tudi premeteni. Zidali so novo šolo in napravili sobe ravno za 40 otrok in za učitelja. Kar se ueencev več kakor štirideset oglasi — pokažejo jini vrata. Tudi na deželi je sicer mnogo tako majhnib in še manjših sob, da so jedva za 40 otrok, pa vender je mnogokrat sto ali pa še več otrok v nji. Zdravniki so izračunjali, da raora biti t> — 7 ms prostora za vsacega otroka v šolski sobi. To je sicer zelo zdiavo — pa je vender tudi tako dobro, kakor je. (Optimist se oglaša v meni.) Glejte, če bi tako bilo, murula bi iineti soba raojega tovariša, kateri ima 2(iS učencev, 187(5 m3. Ta sobana bi bila pri navadrii širokosti in visokosti — tako dolga, da bi inoral učitelj z dalnogledom gledati v zadnji klopi sedeče učence in po telefonu ž njimi občevati. Mi kranjski učitelji bi se'smeli zadovoliti z miniuium 3 rn3 za učenca, »unter dass man aucb in den armslen Dorfschulen nicbt geben sollte«, kakor piše Dr. Grismann v svoji knjigi »Gesundheitslehre«. Še potem nam bi bilo treba Ribničanov, da bi naše sobe raztegnili, kakor so svojo cerkev nekdaj, opiraje se in porivaje znotraj od vseh stranij na stene. No, bodi že kakor hoče. Ko se bode pisalo 4000 p. Kr., bodemo že tako daleč tudi mi prišli, da bode imel vsak ueenec toliko prostora, kolikor mu ga gre po naših zdravstvenih knjigah, če bodo te takrat sploh še kaj veljave imele. — Sedaj mi vedno na ubo bije, neinški pregovor: »Gleiches Recht ftir Alle«, po glavi mi pa roji niisel, če bi rni učitelji na deželi ne sineli ravno tako postopati in delati, kakor se dela na zgoraj omenjeni šoli s čistim štiridesetakom. Štirideset otrok si odbrati, druge domu pognati, naj čakajo da pridejo na vrsto. Moja učenjaška glava misli, da bi sineli po vsi pravici tako postopati. Jaz n. pr. sem jedna učiteljska raoč (da me ne smatrajo za dve, kaže moja jenojna plača); na jedno učiteljsko moč pride 40 otrok; *) učim že kakor pet let in vsako leto iinam mnogo več, kakor 80 otrok pa — druge učiteljske rnoči še ni! Če je ni — ne morem pom gati. Tako sklepanje je popolnoma pravilno, logično. Smel bi toraj vse otroke, kar jib je čez štirideset domu poslati. No, pa tega ne stoiim in tudi nočem, s tem spisoin druge k temu napeljevati, ker bi bil tak čin že nekoliko podoben štrajku — štrajkali pa učitelji vender ne bodomo, dasi bi imeli več vzroka za to kakor zagorski rudokopi, kateri so 1. inaja t. 1. rekli, da višje plače ne zabtevajo, pač pa svojih pravie! (Kako srečni pač so.) Saj vemo, da je papir potrpežljiv in da je paragraf — paragiaf. Da bi se le tudi tisti paragrafi, kateri so zoper učitelja naperjeni, tako v nernar puščali; a temu ni tako. Le napravi mali prestopek, takoj ti bode kdo za petami z velikim paragrafom pod pazduho, ter ti ga bode pod nos pomolil, kateri se bode od samega strabu toliko podaljšal, da bodeš imel »dolg nos«. Pa še nekaj! Ako bi štrajkali in dosegli, da bi imel v?ak učitelj resnično čisti štiridesetak, pripravili se bi s tem ob veliko — dobroto! Res! — Mnogo zdravnikov trdi, da vzduh in vzhlapenje otroško upliva zelo dobrodejno na učitelja in da se imajo učitelji temu zahvaliti, da dosežejo nekateri izmed njih tako visoko starost. Za to dobroto marsikateri tovariš niti ne ve, marsikateri ne ve, da si zagotavlja dolgo živenje ravno takrat, ko je najbolj sopaino v šolski sobi, kajti tera več vzduha, tem več vpliva na zdravje. Zatoraj je treba na to delati, da bode imel vsak učitelj kolikor mogoče rnnogo otrok v šoli in s tem več dobrodejnega vzduha. Gospod urednik, izvrstna misel mi je šinila v glavo! Kaj — če bi se dalo z otroškim vshlapenjeni knk »kšeft« narcditi. Ljudje se zdravijo na vsakovrstne načine. linajo »Luftcur, Wassercur« in Bog ve koliko še takih »kur«. Morebiti se bi tudi zdravili v našein šolskem vzduhu. Saj učitelji nismo taki egoisti, da bi ne privošili tudi drugim dobrodejnega vpliva otroškega vshlapenja. Radi bi puščali ljudi v šolske sobe ali pa v sosedne prostore karaor se bi napeljal vzduh iz taiste — toda sevn.Ia samo za — vstopnino. Tovariši na noge! Treba je saino pravega izraza za to zdravenje! To prepustim Vam — »Dunstcur« — »Kinderausdlinstungscur« se mi ne dopade — drugo mi ne pride na misel. Torej skujte Vi pripravno ime, potem pa bodemo reklamirali in anoncirali, pismeno bodeino obijubili vsakemu, da *) Pri deljenem pouku za pol dneva. bode stai- postal, ako bode dolgo hodil v šolski vzduh, kakoi- vsakdo dolgo živi, kdor dolgo kašlja in ljudstvo bode v proces-ijah vrelo v šolske sobe, nain pa se botlo žepi polnili in ne Imduino imeli druzega dela, kakor denar pošiljati v hrnnilnico. Oj. tu bodc živenje! Socijalno učiteljsko vpražanje bi bilo na mali rešeno,' peticije za zboljšanje plae i. t. d. polibnile bi takoj in jaz — jaz kot tisti, kaleri je Vam pokazal nov vir dohodkov — jaz dobil bi inoiebiti — k;ik — kiižec za zasluge — ob gospod urodnik! . . . Vender bi pa prosili, da bi se nani, dukler ti dobodki niso popolnoma urojeni — recimo — za vsakib 1(1 ali _0 glav čez post.avni štii-idesetak dala kaka nagrada. Z dvenia otrokoma je več dela. kakor z jedniin; to je jasno kakor dan. Z SO otroc-i je ludi vei" dela knkor s 40; in da je e l_0 otroci težje kiij dosef-i kakor s 4-0, je luili jasno. Da je vsako deio, vsak trud plačila vreden — vel.ja ludi še na svetu, in da dobi učitelj, kateri se trudi ? 100 — _IK) olroci ravno toliko plačila ali pa še tnanj kakor tisti. kateri jili ima sanio. -U) — to velja sicer ]iri nas na Kianjskem — pa — — prav ni! Pogtojinsiki.