Cena za 1 Izvid Cena za 1 Iz«. 5T DRUŽBA Ima še v zalogi sledeč« knjige: a poštnino tuzem-atvo Inozem. Lir Lir 3,- 3.50 4,— 4.50 5.20 Proti novim svetovom, zgodovinske črtice..... ... 2,— 2.30 2.60 2.50 3,— 3.50 Za Kristusa! Življenje p. Pro-ja............... 2.80 3 40 3.80 Krasnov-Hrastnik: Pri podnožju Božjega prestola....... 3.C0 4.20 5,— 2,- 2.30 2.60 2,— 2.30 2.60 2,— 2.30 2.60 Bertrand-Rejec: Sanguis martyrum, roman iz mučeništra 4,— 4.60 5,- Achermann : V službi pri trinogu. Povest iz francoske revolucije 3,— 3.40 4.— Dr. A. Zdešar: Sv Vincencij Pavelski............ 3.50 4 — 4.50 Zimske urice. Povesti in črtice ............... 2.— 2.40 2.80 3.— 3.40 4,— Jaklič Fr.: Nevesta s Korinja, dolenjsko povest........ 2,— 2.30 2.60 Kralj dr. J.: Socialna čitanka, zbornik poljudnih spisov o so~ S,— 3.40 3.70 Rustja inž. Jos.: Travništvo.....•........... 2,— 2.40 3,— Vodopivec: Božji spevi, 92 pesmi za ccrkveno leto, vez. . . . 12 — 14.— 16— Vodopivec: Gospodov dan, masne in blagosl. pesmi, vez. . . 14.- 16.- 18.- 15.— 16.20 1840 Slavko Savinšek: Delavci, povest............... 2,— 2.50 8.— Dr. Jos. Bitežnik : Nove postave, razlaga italijanskega civilnega 3.50 4.20 4.90 Marta Uršičeva: Družinska kuhinja,500 receptov....... 5.— 5.40 5.80 5,— 5 40 _ Tavčar Ivan : Visoška kronika, (povest).......... . 3,— 3.70 _ Rustja inž. Jos.: Gospodarsko berilo............. 2.20 2.70 5.40 Knjige se pošiljajo samo, če se plača vnaprej. — Za nepriporočene pošiljke družba ne sprejema nikake odgovornosti. — Naročniki iz tuzemstva tahko pošljejo znesek v nepokvarjenih poštnih znamkah. NAŠLO V: Sodalizio di S. Ermacora G O K I Z I A - Via Orzoni X. 38 Poštni ček. rač.: Trieste 11-105 - Ljubljana 20446 čevlji »alpiha G O R I Z I A CORSO VERDI, 32 Koledar ZA NAVADNO LETO 19 3 8 SODALIZIO S ERMACORA - GORIZIA STAB. TIP. S. S PA Z Z A L I - TRIESTE (novembre 1937 - XVI) «414 :)„(g NAVADNO LETO 1938 ima 365 dni in se začne in konča s soboto. Začetek leta 1938. Občno državno leto se začne na novega leta dan 1. januarja. Cerkveno leto se začne s prvo adventno nedeljo dne 27. novembra. Astronomični letni časi. Pomlad se začne 21. marca ob 7.43. — Poletje se začne 22. junija ob 3.4. — Jesen se začne dne 23. septembra točno ob šestih zvečer. — Zima se začne dne 22. decembra ob 13.14. — Ure se štejejo od I do 24, to je od polnoči do polnoči. Znaki za mesečne spremene. @ Sčip ali polna luna....... © 3 Zadnji krajec ..........(J Mrki sonca in lune v letu 1938. V letu 1938. bo mrknilo sonce dvakrat in luna dvakrat. V Evropi bo viden samo popolni mrk lune v noči od 7. na 8. novembra. I. Popolni mrk lune bo 14. maja od 9. ure in 18 minut do 10 ure 9 minut. Viden bo v zapadnem delu Atlantskega oceana, v Severni in Južni Ameriki, na Južnem Ledenem morju, v Avstraliji, na Tihem oceanu in na skrajnem severovzhodu Azije. II. Popolni mrk sonca bo 29. maja od 12.46 do 16.53. Viden bo v južnovzhodnem delu Tihega oceana, v južnega delu Južne Amerike, v južnem delu Atlantskega oceana in na skrajnem jugu Afrike. III. Popolni mrk lune bo 7. in 8. novembra od 22.45 (7. nov.) do 0.8 (8. nov.). Viden bo v Evropi, Aziji, v zapadni Avstraliji, v Afriki, v Indijskem im Atlantskem oceanu, v Severnem Ledenem morju, v Severni Ameriki (razen v severozahodnem delu) in v Južni Ameriki. IV. Delni sončni mrk bo 21. in 22. novembra od 22.45 (21. nov.) do 2,59 (22. nov.). Zakrite bodo tri četrtine sončnega premera. Mrk bo viden v severovzhodni Aziji, na se-verozakodu Amerike in v severnem delu Tihega oceana. Vremenski ključ s katerim vsakdo Iahko"zve za vreme celega leta naprej, ako le ve, kdaj se izpremeni luna (t.j.: ob kateri uri nastopi prvi krajec J), ščip f), zadnij krajec £, in mlaj @). — Ta vremenski ključ je napravil slavni zvezdoslovec J. W. Heischel in dunajska Kmetijska družba ga je 1. 1839. spoznala za najbolj zanesljivega. Pomeni pa. kadar se izpremeni luna: 0 b uri Poleti Pozimi Ob uri Poleti Pozimi od 24 do 2. lepo mrzlo, če ni jugozapadnik od 12. do 14. veliko dežja sneg in dež od 2. do 4. mrzlo in dež sneg in vihar od 14. do 16. spremenljivo lepo in prijetno od 4. do 6. dež sneg in vihar od 16. do 18. lepo lepo od 6. do 10, spremenljivo dež ob severo-zapaaniku, sneg ob vzhodniku od 18. do 22. lepo ob severu ali zapadniku. dež ob jugu ali jugozapadnlku dež in snee ob jugu ali zapadniku od 10. do 12. veliko dežja mrzlo in mrzel veter od 22. do 24. lepo lepo Mlaj . . . Prvi krajec Opomba. — Celo leto se razdeli na dva dela, t. j na poletje in na zimo; za poletje velja čas od 15. aprila do 16. oktobra, ostali čas pa velja za zimo. Cerkveni zapovedani prazniki so razen nedelj še sledeči: Novo leto ali obrezovanje Gospo- Velika noč ali vstajenje Gospodovo, sobota 1. januarja. dovo, nedelja, 17. aprila. Sveti trije kralji ali razglašenjc Kristusov vnebohod, četrtek, 26. maja. Gospodovo, četrtek, 6. januarja Blnkoštl ali prihod sv. Duha, Sv Jožef, zentn Marije Device, nede]j 5 junija sobota, 19. marca. Sv. Rešuje Telo, četrtek, 16. junija. Praznik vseh svetnikov, torek, 1. Sv. Peter in Pavel, apostola, sreda, "^Brezmadežno spočetje Marije De- 29. junija. vloe< eetrtek, 8. decembra. Vnebovzetje Marije Device, pone- Božič ali rojstvo Gospodovo, ne- deljek, 15. avgusta. delja, 25. decembra. Pepelnica ali začetek posta je v sredo 2. marca. — Ob božiča do pepelnice je 66 dni ali 9 tednov in 3 dni. Posti in zdržki. 1. pomladne (postne) kvtare 9., 11. in 12. uživati meso, pa se sme večkrat najesti do marca. sita) imajo znamenje *. 2. poletne (binkoštne) kvatre 8., 10. in Dnevi zgolj posta (sme se uživati T T meso, a do sita se sme človek najesti le li. um a. . • „ . i , ^ ni o* • o a enkrat) imajo znamenje f. 3. jesenske kvatre 21., 23. in 24. sep- Dneyi s t g e g a posta (ne sme tembra. se ug£vatj meso in sme se najesti do sita 4. zimske (adventne) kvatre 14., 16. in le e n k r a t) imajo znamenje ff. 17. decembra. Razen tega naj se vsak vernik ravna Dnevi zgolj zdržka (da se ne sme po predpisih svoje škofije. Poglavar katoliške cerkve. Papež Pij XI., (260. naslednik sv. Petra) rojen 31. maja 1857 v mestu Desio pri Milanu z imenom Ahil Ratti; za mašnika posvečen 20. decembra 1879; apostolski nuncij na Poljskem 6. junija 1919; kardinal in nadškof v Milanu 13. junija 1921; za papeža izvoljen 6. februarja 1922; kronan 12. februarja 1922. Katoliški vladike v Julijski krajini. Dr. Karel Margottl, knez in nadškof goriški, apostolski administrator tržaške škofije, rojen 22 aprila 1891. v Alfonsine, posvečen za nadškofa 25. marca 1931 Dr. Trifon Pederzolli, škof poreško - puljski, rojen 28. januarja 1864. v Kotoru, posvečen za škofa 5. oktobra 1913. Dr. Anton Saniin, škof reški, rojen 9. decembra 1895. v Rovignu, posvečen za škofa 29. oktobra 1933. Kraljevska rodbina. Viktor Emanuel III. kralj in cesar, Humbert, princ piemontski, presto- rojen II. novembra 1869., vlada od 29. lonaslednik, rojen 15. septembra 1904., po- julija 1900. ročen z Marija Jose Belgijsko. Helena, kraljica in cesarica, rojena Kraljična Ivana, rojena 13. novembra kneginja črnogorska 8. jan. 1873., poročena 1907., poročena z bolgarskin kraljem 24. okt. 1896. Borisom III. ™rv,K^aljt~6lla Jolafda- ro]ena }: j«™J» Kraljična Marija, roj. 26. dec. 1914. 1901. Poročena z grofom Karlom Calvi di „ .. " , , , ., Bera-olo Marija Pia, hci prestolonaslednika Kraljična Mafalda, roj. 19. nov. Humberta, rojena 24. septembra 1934. 1902. Poročena s princem Filipom Hesen- Viktor Emanuel, sin prestolonasled-skim. nika Humberta, rojen 12. februarja 1937. Državni in civilni prazniki. Celodnevni civilni prazniki. Vse nedelje in zapovedani cerkveni prazniki. — 11. februar, obletnica konkordata-21. april, praznik dela. — 28. oktober, Marcia su Roma. — 4. november, obletnica zmage-Sledeče praznike se dela samo dopoldne. 8. januarja, rojstni dan kraljice Helene. — Pustni torek. — 24. maja, napoved vojne. — 29. junija, obletnica smrti kralja Humberta. — 18. avgusta, god kraljice Helene. 15. septembra, rojstni dan prestolonaslednika Humberta — 2. novembra, vseh vernih duš dan. — 11. novembra, rojstni dan N. V. kralja. — 24. decembra, božični večer. — 31. decembra, Silvestrovo. Prazniki, na katere se samo razobešajo državne zastave. 4. januarja, obletnica smrti prve kraljice Italije. — 9. januarja, smrt kralja Viktorja Emanuela II. — 23. marca, ustanovitev fašjev. — 25. aprila, rojstni dan V. Marconija, — 3. junija, praenik ustave. — 12. oktobra, obletnica odkritja Amerike, jannuar prosinec 1 Sobota NOVO LETO. Obrezovanje Gospodovo 2 3 4 o 6 7 8 Nedelja Ponedeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota Nedelja po novem letu. Ime Jezusovo. Genovefa, devica ; Anter, papež. Tit, škof; Angela, vdova. Edvard, kralj ; Emilijana, devica ; Telesfor, muč. Sv. trije kralji. Razglašenje Gospodovo. Valentin, škof; Lucijan, mučenec. Severin, opat; Teofil, mučenec. 9 10 11 12 13 14 15 Nedelja 3> Ponedeljek Torek Sreda Četrtek Petek * Sobota 1. po razglašenju Gospodovem. Sveta diužina. Pavel, puščavnik ; Viljem, škof; Agaton, papež. Higin, papež; Pavlin Ogl., škof; Božidar, opat. Ernest, škof; Alfred, opat. Veronika Mil., devica ; Hilarij, cerkveni učenik. Feliks Nolanski, duhovnik. Pavel, puščavnik; Maver, opat; Habakuk. 16 17 18 19 20 21 22 Nedelja Ponedeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 2. po razglašenju Gospodovem. Marcel, papež. Anton, puščavnik; Marijan, mučenec. Sv. Petra stol v Rimu ; Priska, devica, mučenica. Marij in tovariši, mučenci. Fabijan in Sebastijan, mučenca. Neža, devica, muč.; Fruktuoz, škof. Vincencij, mučenec; Anastazij, mučenec. 23 Nedelja C 24 Ponedeljek 25 Torek 26 Sreda 27 Četrtek 28 Petek * 29 Sobota 3. po razglašenju Gospodovem Zaroka Marije Dev. Timotej, škof; Evgenij, mučenec. Pavlovo spreobrnjenje. Polikarp, škof; Pavla, vdova. Janez Zletousti, cerkveni učenik. Julijan, škof; Roger in tovariši. Frančišek Šaleški, cerkveni učenik.__ 30 Nedelja ! 4. po razglašenju Gospodovem. Martina, dev. 31 | Ponedeljek S Peter Nolanski, spoznavalec ; Marcela, vdova. Mlaj dne 1. ob 19.58 (lepo). Prvi kraje«" dne 9. ob 15.13 (lepo). Ščip dne 16. ob 6.53 (sneg in dež). Zadnji krojne dne 23. ob 9.9 (jasno, mrzlo). Mlaj'dne 31. ob 14 35 (mrzlo) JANUAR IMA 31 DNI. Nedelja po novem letu: Ko je pa Herod umrl (Mat. 2,19 - 23). 1. nedelja po razglašenju Gospodovem : Ko je Jezus dopolnil 12 let. (Luk. 2,42 - 52). 2. nedelja po razglašenju Gospodovem : O ženitnini v Kani Galilejski. (Jan. 2,1 - 11). 3. nedelja po razg-lašenju Gospodovem : Jezus ozdravi gobavca. (Mat. 8,1 - 5). 4. nedelja po razglašenju Gospodovem : Jezus pomiri vihar na morju. (Mat. 8,23 - 27). Sonce stopi v znamenje vodnarja dne 20. ob 17.59.f- Dan zraste za 1 uro 1 minuto. Dan je dolg- od 8 ur 25 minut do 9 ur 26 minut. DAVKI: Izobešeni so seznami davkoplačevalcev. Dobro jih preglej ! i februar svečan i 2 3 4 5 13 14 15 16 17 18 19 20 21 22 23 24 25 26 27 28 Torek Sreda Četrtek Petek Sobota Ignacij, škof, mučenec; Brigita, devica. Svečnica. Darovanje Gospodovo. Blaž, škof; Oskar, škof. Andrej Kortonskj, škof; Veronika. Agata, devica, mučenica ; Albuin, škof. 6 7 8 9 10 11 12 Nedelja Ponedeljek Torek ' Sreda Četrtek Petek * Sobota 5. po razglašenju Gospodovem. Doroteja, dev-Romuald, opat ; Julijana, vdova. Janez Matajski, spoznavalec ; Emilijan. Apolonija, devica; Ciril Aleks., cerkv. učenik. Skolastika, devica. Lurška Mati božja; Viktorija, devica, mučenica. Sedem sv. ustanoviteljev. Obletnica kronanjaPija XI. Nedelja Ponedeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota Nedelja Ponedeljek Torek C Sreda Četrtek Petek * Sobota 1. predpepelnična nedelja. Katarina R. Valentin, mučenec: Avksencij, opat. Favstin, mučenec; Jordan, spoznavalec. Julijana, devica, mučenica; Onezim, škof. Frančišek Kle ; Konstancija; Gregor. Simeon, škof; Flavijan, mučenec. Konrad, puščavnik; Julijan mučenec.__ 2. predpepelnična nedelja. Elevterij, škof. Feliks, škof; Irena, devica. Sv. Petra stol v Antiohiji. Marjeta K Peter Damijan, cerkveni učenik; Romana. Metija. Viktorin in tovariši, mučenci; Valpurga, devica. Matilda, devica; Viktor; Aleksander, škof._ Nedelja Ponedeljek 3. predpepelnična nedelja. Gabrijel od Zal. M. božje. Roman, opat; Antonija Flor.; Rajmund. _ 3 Prvi krajec dne 8. ob 1.32 (burja, mrzlo). @ Ščip dne 14. ob 18.14 (dež in sneg). C Zadnji krajec dne 22. ob 5.24 (lepo). FEBRUAR IMA 28 DNI. 5. nedelja po razg-lašenju Gospodovem : O dobrem semenu in ljuljki (Mat. 13,24-30). 1. predpepelnična nedelja: Prilika o delavcih v vinogradu. (Mat 20,1 - 16). 2. predpepelnična nedelja: Prilika o sejavcu in semenu. (I uk. 8,4 - 15). 3. predpepelnična nedelja : Jezus ozdravi slepca. (Luk. 18,31 - 43). ZAPISKI i • > . > « Sonce stopi v znamenje rib dne 19. ob 8,20. — Dan zraste za 1 uro 28 minut. Dan je dolg od 9 ur 29 minut do 10 ur 57 minut. DAVKI: Plačaj obrok od 10. - 18. 1 2 3 4 5 Torek Sreda tt H Četrtek f Petek ft Sobota f Pust. Albin, škof; Antonina, mučenica. Pepelnica. Simplicij, papež; Neža Praška. Kunigunda, cesarica; Marin, mučenec. Kazimir, spoznavalec; Lucij, papež Friderik; Evzebij; Janez Jožef od Križa.__ 6 7 8 9 10 11 12 Nedelja Ponedeljek f Torek Sreda Četrtek Petek Sobota t t 3> t tt t 1. postna nedelja. Perpetua in Felicita, mučenici Tomaž Akvinski, cerkveni učenik. Janez od Boga, spoznavalec. K v a tre. Frančiška Rimska. 40 mučencev; Makarij, škof. Kvatre. Krištof Mil.; Kostantin. Kvatre. Gregor Vel., papež; Bernard- 13 14 15 16 17 18 19 t t Nedelja Ponedeljek f Torek Sreda Četrtek Petek Sobota t tt t 2. postna nedelja. Teodora; Kristina. Matilda, kraljica; Pavlina. Klemen M., spoznavalec ; Ludovika M. Hilarij in Tacijan, mučenca. Jedert, devica; Patrik, škof. Ciril Jeruzalemski, cerkveni učenik. Jožef, ženin Marije Device, zavetnik sv. Cerkve. 20 21 22 23 24 25 26 Nedelja Ponedeljek t Torek t Sreda t Četrtek t C Petek Sobota t 3. postna nedelja. Aleksandra, muč. Benedikt, opat; Serapion, škof. Lea ; Katarina Genovska. Sredpostna. Jožef Oriol; Pelagija, muč. Gabrijel, nadangel; Simon, mučenec. Oznanjenje Marije Device. Emanuel, mučenec ; Msksima, mučenica 27 28 29 30 31 Nedelja Ponedeljek t Torek f Sreda f Četrtek t • 4. postna (sredpostna) nedelja. Janez D-Janez Kapistran ; Sikst, papež. Ciril, škof in muč.; Bertold, spoznavalec. Janez Klimak, opat; Angela Folinjska. vdova. Modest, škof; Benjamin. « Mlaj dne 2. ob 6.40 (mrzlo). 3> Prvi krajec dne 9. ob 9.35 (sneg-, naliv). © Sčip dne 16. ob 6.15 (vetrovno). C Zadnji krafec dne 24. ob 2.6 (sneg-, vetrovno). ® Mlaj dne 31. ob T9.52 (mrzlo). MAREC IMA 31 DNI. 1. postna nedelja: Hudi duh Jezusa skuša. (Mat. 4,1 — 11). 2. postna nedelja : Jezusovo spremenjenje na gori. (Mat. 17,1 - 9) 3. postna nedelja: Jezus izžene hudiča. (Luk. 11,14 - 28). 4. postna nedelja: Jezus nasiti 5000 mož. (Jan 6,1 - 15). ZAPISKI i Sonce stopi v znamenje ovna dne 21. ob 7.43. — Začetek pomladi. — Noč in dan sta enako dolga. — Dan zraste za 1 uro 45 minut. — Dan je dolg od 11 ur 1 minute do 12 ur 46 minut. DAVKI: Od 1. - 8. preglej seznam dodatkov k direktnim davkom. april mali; traven 1 | Petek ff 2 Sobota f Hugo, škof; Venancij, škof. Frančišek Pavelski. 3 4 5 6 7 Nedelja Ponedeljek f Torek f Sreda f Četrtek f J) Petek ff Sobota f 5 postna (tiha) nedelja. Rihard, škof. Izidor, škof. Vincencij Fererski; Irena, devica. Sikst I. papež; Krescencija, devica. German Jožef, spoznavalec; Epifanij. Marija sedem žalosti; Albert, škof; Julija-Marija Kleofa; Tomaž Tol., mučenec; Monika. 10 Nedelja 11 Ponedeljek f 12 Torek f 13 Sreda f 14 Četrtek f ® 15 Petek ff 16 Sobota ff 17 18 19 20 21 22 23 24 2B 26 27 28 29 30 6. postna (cvetna) nedelja. Ecehijel, pr. Leon Veliki, papež, cerkveni učenik. Julij L, papež; Angel, spoznavalec. Hermenegild, mučenec; Ida, devica. Veliki četrtek. Justin, mučenec. Veliki petek. Helena, kraljica. Velika sobota. Bernarda. Nedelja Ponedeljek Torek Sreda Četrtek Petek * C Sobota VELIKA NOC. Vstajenje Gospodovo. Velikonočni ponedeljek. Apolonij, muč. Leon IX., papež; Konrad. Viktor, mučenec; Božidar; Neža. Anzelm, cerkveni učenik; Simeon, škof. Soter in Gaj; Leon, škof. Adalbert, škof. _ Nedelja Ponedeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 1. povelikonočr.a (beta) nedelja. Jurij, muč. Marko, evangelist; Ermin. Mati božja dobrega sveta ; Klet in Marcelin, škofa. Peter Kanizij, cerkveni učenik; Peregrin. Pavel od Križa; Vitalij, mučenec. Peter, mučenec; Robert, opat; Antonija, devica. Katarina Sienska, devica; Marijan, mučenec. 3 prvi krajec dne 7. ob 16.09 (spremenljivo). ® Ščip dne 14. ob 19.21 (hladno). C Zadnji krajec dne 22. ob 21.14 (lepo). © Mlaj dne 30. ob 6.28 (lepo). APRIL IMA 30 DNI. 5. postna (tiha) nedelja : Judje hočejo Jezusa kamenjati. (Jan 8,46 - 59). 6. postna (cvetna) nedelja : Jezusov slovesni vhod v Jeruzalem. (Mat. 21,1 - 9). Velikonočna nedelja : Jezusovo vstajenje. (Mk. T6,l - 7). 1. povelikonočna (bela) nedelja : Jezus se prikaže pri zaprtih durih. (Jan. 20,19 •• 31). ZAPISKI Sonce stopi v znamenje bika dne 20. ob 19.15. — Dan zraste za 1 uro 38 minut. Dan je dolg od 12 ur 49 minut do 14 ur 27 minut. DAVKI: Plačaj drugi obrok davkov od 10. - 18. — Do 9. pa vloži morebitni rekurz proti odmeri davka, ki je bil naznanjen v januarju! maj veliki traven i 2 3 4 5 6 Nedelja Ponedeljek Torek Sreda Četrtek Petek * Sobota 2. povelikonočna nedelja. Filip in Jakob, apostola. Atanazij, cerkveni učenik. Najdenje sv. križa. Aleksander, papež. Varstvo sv. Jožefa. Florijan, muč.; Veronika, vdova. Pij V., papež; Irenej, škof. Janez Ev. pred lateranskimi vrati. Stanislav, mučenec; Gizela. 8 9 10 11 12 13 14 Nedelja Ponedeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 3. povelikonočna nedelja. Prikazanje Mihaela nadan Gregor Nac., cerkveni učenik. Antonin, škof; Izidor; Janez Av. Frančišek Hier- ; Mamert, škof. Pankracij, mučenec. Servacij, škof; Peter Regalat, spoznavalec. Bonifacij, mučenec; Pashal I., papež._ 15 Nedelja 16 Ponedeljek 17 Torek 18 Sreda 19 Četrtek 20 j Petek 21 Sobota 4. povelikonočna nedelja. Zofija. Janez Nepomuk, mučenec; Ubald, škof. Bruno, škof; Pashal Bajlon, spoznavalec. Erik, kralj; Aleksandra, devica. Peter Celestin, papež. Bernardin Sien.; Bazila, devica, mučenica. Feliks Kantalski, spoznavalec; Valent, mučenec. 22 23 24 25 26 27 28 Nedelja C Ponedeljek Torek Sreda Četrtek Petek * Sobota 5. povelikonočna nedelja. Emil; Julija. Deziderij, škof. \ Marija Devica, pomoč kristjanov. > Križevo Urban, papež; Gregor VII., papež. ' Kristusov vnebohod. Filip Neri, spoznavalec. Beda častit., cerkveni učenik; Janez, papež. Avguštin, škof; Viljem, opat._ 29 Nedelja 30 Ponedeljek 31 Torek 6, povelikonočna nedelja- Marija Magd. P., devica. Ivana Orleanska, devica; Ferdinand. Angela, devica. _ 3> Prvi krajec dne 6. ob 22.24 (spremenljivo). ® Ščip dne 14. ob 9.39 (deževno). C Zadnji krajec dne 22. ob 13.36 (lepo, jasno). % Mlaj dne 29. ob 15.0 (prijetno). MAJ IMA 31 DNI. 2. povelikonočna nedelja; Jezus dobri pastir. (Jan. 10.11 - 16). 3. povelikonočna nedelja: Jezus napoveduje svoj odhod. (Jan. 16,16 - 22). 4. povelikonočna nedelja : Jezus obljubi pomoč svetega Duha. (Jan. 16,5 - 14). 5. povelikonočna nedelja : Jezus uči o moči molitve. (Jan. 16,23 - 3U). 6. povelikonočna nedelja : Kadar pa pride Tolažnik. (Jan. 15,26 - 16,4). Sonce stopi v znamenje dvojčkov dne 21. ob 18.51. — Dan zraste za 1 uro 15 minut. Dan je dolg- od 14 ur 30 minut do 15 ur 45 minut. DAVKI: Vloži prošnjo za znižanje davka ali pa za oprostitev, če nisi več v službi, če ne opravljaš več obrti ali pa če lahko kako opravičiš zahtevo po znižanju. i junij rožnik 1 Sreda 2 i Četrtek 8 Petek 4 Sobota tt Feliks ; Fortunat, spoznavalec ; Simeon, spok. Erazem, škof; Marcelin, mučenec ; Evgen. Klotilda, kraljica; Pavla, devica. Frančišek Karm. ; Kvirin, škof. 5 6 7 8 9 10 11 Nedelja Ponedeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota t ft t B1NKOŠTI. Prihod sv. Duha. Bonifacij, škof. Binkoštni ponedeljek. Norbert, škof; Bertrand, škof. Robert, opat; Lukrecija. Kvatre. Medard, škof; Maksim, škof. Primož in Felicijan, mučenca. Kvatre. Margareta, kraljica; Bogomil. Kvatre. Barnaba. 12 13 14 15 16 17 18 Nedelja Ponedeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 1. pobinkoštna nedelja. Presveta Trojica. Anton Padovanski, spoznavalec. Bazilij, cerkveni učenik ; Elizej, prorok. Vid in tovariši, mučenci; Germana. Sveto Rešnje Telo. Adolf, škof; Lavra, devica. Efrem Sirski, cerkveni učenik ; Marko in Marcel. 19 20 21 22 28 24 25 Nedelja Ponedeljek Torek C Sreda Četrtek Petek * Sobota 2. pobinkoštna nedelja. Gervazij in Protazij. Silverij, papež; Florentina, devica. Alojzij, spoznavalec. Ahacij, mučenec; Albin, mučenec; Pavlin N., škof Agripina, devica. Srce Jezusovo. Kres. - Janez Krstnik. Viljem, opat; Henrik, škof._ 26 27 28 29 30 Nedelja Ponedeljek 0 Torek Sreda Četrtek 3. pobinkoštna nedelja. Janez in Pavel, mučenca. Hema, vdova; Ladislav, kralj. Irenej, škof; Leon II, papež. Peter in Pavel, apostola. Spomin sv. Pavla ; Oton, spoznavalec. 3 Prvi krajec dne 5. ob 5.32 (veter in dež). @ Ščip dne 13. ob 0.47 (spremenljivo). (£; Zadnji krajec dne 21. ob 2.52 (vetrovno). ® Mlaj dne 27. ob 22.10 (jasno, lepo). JUNIJ IMA 30 DNI. Binkoštna nedelja: Jezus govori o sv. Duhu in o ljubezni. (Jan. 14,23 - 31). 1. pobinkoštna nedelja : Dana mi je vsa oblast. (Mat. 28,18 - 20). 2. pobinkoštna nedelja : Prilika o veliki večerji. (Luk. 14,16 - 24). 3. pobinkoštna nedelja : Prilika o izgubljeni ovci. (Luk 15,1 - 16) z a p i s k i Sonce stopi v znamenje raka 22. ob 3.4. — Začetek poletja. — Najdaljši dan in najkrajša noč. — Dan zraste do 21. za 19 minut in se zopet skrči za 3 minute. Dan je dolg od 15 ur 46 minut do 16 ur 2 minuti. DAVKI: Plačaj tretji obrok od 10. - 18. julij mali srpan 1 Petek 2 Sobota Presveta Rešnja Kri. Teobald. Obiskanje Marije Device. 3 4 5 6 7 8 9 Nedelja Ponedeljek 3) Torek Sreda Četrtek Petek * Sobota 4. pobinkoštna nedelja. Bernardin. Urh, škof; Berta, devica. Ciril in Metod, slov. apostola. Izaija,prerok; Dominika, mučenica. Vilibald, škof. Evgenij III., papež; Elizabeta, kraljica. Nikolaj in tovariši, mučenci-_ 10 11 12 13 14 15 16 Nedelja Ponedeljek Torek ( Sreda Četrtek Petek Sobota 5. pobinkoštna nedelja. Amalija, devica. Pij 1., papež; Olga; Savin, mučenec. Mohor in Fortunat, mučenca. Anaklet, papež, mučenec. Bonaventura, škof in cerkveni učenik. Henrik, kralj; Vladimir. Devica Marija Karmelska. 17 18 19 20 21 22 23 Nedelja Ponedeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota C 6. pobinkoštna nedelja. Aleš, spoznavalec. Friderik, mučenec- Vincencij Pavelski, spoznavalec. Marjeta, devica; Hieronim; Emil, spoznavalec. Danijel, prerok ; Prakseda, mučenica. Marija Magdalena, spokornica ; Teofil, mučenec. Apolinarij, škof, mučenec-_ 24 25 26 27 28 29 30 Nedelja Ponedeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 7. pobinkoštna nedelja. Kristina, devica. Jakob, apostol; Krištof, mučenec. Ana, mati Device Marije. Rudolf, mučenec; Pantaleon, mučenec. Viktor, papež ; Nazarij in tovariši, mučenci. Marta, devica; Beatrika, mučenica. Abdon in Senen, mučenca.__ 31 Nedelja 8. pobinkoštna nedelja. Ignacij Loj., spoznavalec. 3) Prvi krejec dne 4. ob 14.47 (deževno). ® Ščip dne 12. ob 16.4 (lepo) C Zadnji krajec dne 20. ob 13.19 (spremenljivo). t> Mlaj dne 27. ob 4.53 (veter in dež). JULIJ IMA 31 DNI. 4. pobinkoštna nedelja: Obilni ribji lov. (Luk. 5,1 - IT). 5. pobinkoštna nedelja : O grehu v mislih in besedi. (Mat. 5,20 - 24). 6. pobinkoštna nedelja : Jezus nasiti 4000 mož. (Mk. 8,1 - 9). 7 pobinkoštna nedelja : O lažnivih prerokih. (Mat 7,15' - 21). 8. pobinkoštna nedelja : Prilika o krivičnem oskrbniku. (Luk. 16 1 Sonce stopi v znamenje leva dne 23. ob 13.57. — Začetek pasjih dni. - Dan se skrči za 55 minut. — Dan je dolg- od 16 ur 2 minuti do 15 ur 7 minut. DAVKI: Objavljeni so dodatki k direktnim davkom. Čas za utok proti odmeri davka od premičnega premoženja (dohodnine), ako se ti to zdi upravičeno. avgust veliki srpan 3 4 h 6 Ponedeljek Torek Sreda Četrtek*' Petek Sobota 3) Vezi sv. Pavla Makabejski bratje. Porciunkula. Allonz M. Liguori, cerkv. učenik. Najdenje sv. Štefana ; Lidija, vdova. Dominik, spoznavalec. Marija Devica Snežnica. Ožbolt, kralj. Gospodovo spremenjenje. Sikst II, papež. 7 S 9 10 11 12 13 14 15 16 17 18 19 20 21 22 23 24 2o 26 27 Nedelja Ponedeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 9. pobinkoštna nedelja. Kajetan, spoznavalec. Ciriak in tovariši, mučenci. Janez M. Vianney, spoznavalec ; Roman. Lavrencii, mučenec ; Hugo, škof. Tiburcij, mučenec , Suzana, devica. Klara, devica ; Hilarija, mučenica. Janez Berhmans, spoznavalec ; Kasijan. Nedelja Ponedeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota C Nedelja Ponedeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 10. pobinkoštna nedelja. Evzebij, spoznavalec. Vnebovzetje Marije Device. Rok, spoznavalec ; Jcyahim, oče Marije Device. Hiacint, spoznavalec ; Julijana, devica, Helena, cesarica ; Agapit, mučenec. Ludovik T., škof; Julij, mučenec. Bernard, opat; Samuel, prerok._ 11. pobinkoštna nedelja. Ivana Franč S., vdova. Timotej, mučenec ; Hipolit, škof. Srce Marijino ; Filip B., spoznavalec. Jernej, apostol; Ptolomej, škof. Ludovik, kralj ; Patricija, devica. Zefirin I., papež; Bernard Of. Jožef Kal., spoznavalec ; Gebhard, škof. 28 29 30 31 Nedelja Ponedeljek Torek Sreda 12. pobinkoštna nedelja. Avguštin, cerkv. uč. Obglavljenje Janeza Krstnika. Sabina, mučenica. Roza Limanska, devica ; Feliks, spoznavalec. Rajmund, spoznavalec ; Izabela, devica. 3) Prvi krajec dne 3. ob 3.0 (lepo) © Ščip dne 11. ob 6 57 (deževno). £• Zadnji krajec dne 18 ob 21.30 (spremenljivo). • Mlaj dne 25. ob 12.17 (lepo). AVGUST JMA 31 DNI. 9. pobinkoštna nedelja: Jezus joka nad Jeruzalemom. (Luk. 19,41 - 47). 10. pobinkoštna nedelja: Prilika o farizeju in cestninarju. (Luk. 18,9 - 14). IT. pobinkoštna nedelja: Jezus ozdravi gluhonemega. (Mk. 7,31 - 37). 12. pobinkoštna nedelja: Prilika o usmiljenem Samaritenu. (Luk. 10,23 - 37). ZAPISKI i Sonce stopi v znamenje device dne 23. ob 20.46. — Konec pasjih dni. — Dan se skrči za 1 uro 34 minut — Dan je dolg od 15 ur 4 minute do 13 ur 30 minut. DAVKI: Od 10. - 18. plačaj četrti obrok. fij LTŽ.ifl- M .^Jjt pr Vil |1M september--kimavec 1 ! Četrtek 3> 2 Petek * 3 Sobota Egidij, opat ; Verena. Štefan, kralj ; Maksima, mučenica. Evfemija, Doroteja in tovarišice, mučenice. 4 5 6 7 8 9 10 Nedelja Ponedeljek Torek Sreda Četrtek Petek * © Sobota 13. pobinkoštna nedelja. Rozalija, devica. Lavrencij Just., škof; Viktorin, škof. Caharija, prerok; Peregrin. Marko in tovariši, mučenci; Regina, devica. Rojstvo Marije Device. Peter Klaver, spoznavalec; Serafina. Nikolaj Tol., spoznavalec ; Pulherija, cesarica. 11 12 13 14 15 16 17 Nedelja Ponedeljek Torek Sreda Četrtek Petek * Sobota C 14. pobinkoštna nedelja. Prot in Hiacint, muc. Ime Marija. Gvido, spoznavalec-Virgilij, mučenec; Notburga, devica. Povišanje sv. križa. Ciprijan, škof, mučenec. Marija Devica sedem žalosti. Nikomed. Kornelij, p.; Ljudmila, vdova-Lambert, škof; Rane sv. Frančiška. 18 19 20 21 22 23 24 Nedelja Ponedeljek Torek Sreda f Četrtek Petek ft • Sobota t 15. pobinkoštna nedelja. Jožef Kup., spoznavalec. Januarij in tovariši, mučenci. Evstahij in tovariši, mučenci. K v a t r e . Matej, evangelist; Jona, prerok. Tomaž Vilanski, škof. Kvatre. Lin, papež; Tekla. Kvatre. Marija Devica, rešiteljica ujetnikov. 25 26 27 28 29 30 Nedelja Ponedeljek Torek Sreda Četrtek Petek * 16. pobinkoštna nedelja. Kamil in tovariši, muč. Ciprijan in Justina, mučenca- Kozma in Damijan, mučenca. Venčeslav, kralj, mučenec. Mihael, nadangel. Hieronim, cerkveni učenik ; Zofija, devica. 3> Prvi krajec dne 1. ob 18.28 (lepo). ® Ščip dne 9. ob 21.8 (spremenljivo). C Zadnji krajec dne 17. ob 4.12 (deževno). • Mlaj dne 23. ob 21.34 (lepo). SEPTEMBER IMA 30 DNI. 13. pobinkoštna nedelja: Jezus očisti deset gobavcev. (Luk. 17,11 - 19). 14. pobinkoštna nedelja: Nihče ne more služiti dvema gospodoma (Mat. 6,24 - 33). 15. pobinkoštna nedelja : Jezus obudi mladeniča iz Najma. (Luk. 7,11 - 16). 16. pobinkoštna nedelja: Jezus ozdravi vodeničnega. (Luk. 14,1 - 11). ZAPISKI Sonce stopi v znamenje tehtnice dne 23. ob 18. — Začetek jeseni. — Dan in noč sta enako dolga. — Dan se skrči za 1 uro 40 minut. — Dan je dolg od 13 ur 26 minut do 11 ur 46 minut. DAVKI: Pred 20. se razobesijo seznami oseb, ki so podvržene davku od premičnega bogastva. oktober vinotok 1 Sobota 3) Remigij, škof. 2 3 4 5 6 ■7 Nedelja 17. pobinkoštna nedelja Angeli varuhi. Ponedeljek Terezika Deteta Jezusa, devica. Torek Frančišek Serafski, spoznavalec- Sreda Placid in tovariši, mučenci. Četrtek Brunon, spoznavalec ; M- Frančiška. Petek * Marija Devica, Kraljica sv. rožnega vence. Justina. Sobota Brigita, vdova ; starček Simeon. 9 10 11 12 13 14 15 Nedelja Ponedeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 18. pobinkoštna nedelja. Dionizij, mučenec. Frančišek Borgia, spoznavalec; Danijel, mučenec. Nikazij; Firmin, škof- Maksimilijan, škof; Serafin, spoznavalec. Edvard, kralj ; Teofil, škof. Kalist, papež ; Just, škof. Terezija, devica; Avrelije, devica, mučenica. 16 17 18 19 20 21 22 Nedelja C Ponedeljek Torek Sreda Četrtek Petek * Sobota 19. pobinkoštna nedelja. Gal, opat. Margareta Marija Alakok ; Hedviga, vdova. Luka, evangelist; Julijan, puščavnik. Peter Alkantara, spoznavalec ; Etbin, opat. Janez Kancijan, spoznavalec ; Felicijan. Uršula in tovarišice, mučenice. Kordula, mučenica ; Fides._ 23 24 25 26 27 28 29 30~ 31 Nedelja Ponedeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 20. pobinkoštna nedelja. Klotilda, mučenica. Rafael, nadangel; Kristina. Krizant in Darija, mučenca ; Krispin, mučenec. Evarist, papež ; Amadej. Frumencij, škof; Antonija, devica. Simon in Juda, apostola. Narcis, škof ; Ida, devica.__ Nedelja Ponedel. ff 3> 21. pobinkoštna nedelja. Kristus Kralj; Alfonz R. Volbenk, škof ; Krištof, mučenec._ T) Prvi krajec dne T. ob 12.45 (hladno). ® Sčip dne 9 ob 10.37 (spremenljivo). C Zadnji krajec dne 16. ob 10.24 (lepo). • Mlaj dne 23. ob 9 42 (lepo). 3) Prvi krajec dne 31. ob 8.45 (mrzlo, jasno). OKTOBER IMA 31 DNI. 17. pobinkoštna nedelja: Največja zapoved. (Mat. 22,34 - 46). 18 pobinkošina nedelja : Jezus ozdravi mrtvoudnega. (Mat. 9,1 - 8). 19. pobinkoštna nedelja: Prilika o kraljevi svatbi. (Mat. 22,1 - 14). 20. pobinkoštna nedelja : Jezus ozdravi sina kraljevega uradnika. (Jan. 4,46 - 53). 21. pobinkoštna nedelja: Prilika o neusmiljenem hlapcu. (Mat. 18,23 - 35). Sonce stopi v znamenje škorpijona dne 24. ob 3.21. — Dan se skrči za 1 uro 42 minut. — Dan je dolg od 11 ur 43 minut do 10 ur 1 minuta. DAVKI: Od 10. - 18, plačaj peti obrok. november =—— listopad 1 Torek Praznik vseh svetnikov. y. Sreda Spomin vernih duš. Just, mučenec. 8 Četrtek Viktorin, škof ; Hubert, škof. 4 Petek * Karel Boromejski, škof. 5 Sobota Caharija in Elizabeta ; Emerik, kralj. 6 Nedelja 22. pobinkoštna (zahvalna) nedelja. Lenart. 7 Ponedeljek © Engelbert, škof. 8 Torek Bogomir, škof; Klavdij in tovariši, mučenci. 9 Sreda Teodor, mučenec. 10 Četrtek Andrej Avel, spoznavalec ; Trifon, mučenec. 11 Petek * Martin, škof; Mena, mučenec. 12 Sobota Martin, papež; Avrelij, škof. 13 Nedelja 23 pobinkoštna nedelja. Stanislav Kostka. 14 Ponedeljek C Jozafat Kunčevič, škof, mučenec. 15 Torek Leopold, kralj; Albert Vel., cerkv. učenik. 16 Sreda Edmond, škof; Otmar, opat. 17 Četrtek Gregor čudodelnik, škof; Viktorija, mučenica. 18 Petek * Odon, opat; Roman, mučenec. 19 Sobota Elizabeta, kraljica ; Poncijan, papež. 20 Nedelja 24. pobinkoštna nedelja. Feliks, spoznavalec. 21 Ponedeljek Darovanje Marije Device. 22 Torek ® Cecilija, devica, mučenica. 23 Sreda Klemen, papež, mučenec; Felicita, mučenica. 24 Četrtek Janez od Križa, spoznavalec ; Flora, devica. 25 Petek * Katarina, devica, mučenica. 26 Sobota Silvester, opat; Konrad, škof. 27 Nedelja 1. adventna nedelja. Virgilij, škof. 28 Ponedeljek Gregor III., papež ; Jakob M., spoznavalec. 29 Torek Saturnin, mučenec ; Gelazij, papež. 30 Sreda 3> Andrej, apostol. ® Sčip dne 7. ob 23.23 (dež, hladno) C Zadnji krajec dne 14. ob 17.20 (mrzlo). • Mlaj dne 22. ob 1,5 (lepo). 3 Prvi krajec dne 30. ob 4.59 (spremenljivo)' NOVEMBER IMA 30 DNI. 22. pobinkoštna nedelja: Davčni denar. (Mat. 22,15 - 21). 23. pobinkoštna nedelja : Jezus obudi Jairovo hčer. (Mat. 9,18 - 26). 24. pobinkoštna nedelja: O razdejanju Jeruzalema in posl. sodbi. (Mat. 24,15 - 35). 1. adventna nedelja: In znamenja bodo na soncu in luni. (Luk. 21,25 - 33). zapiski / Sonce stopi v znamenje strelca dne 23. ob 0.7. — Dan se skrči za 1 uro 16 minut. Dan je dolg od 9 ur 58 minut do 8 ur 42 minut. december _=_ gruden 1 Četrtek Eligij, škof; Edmund in tovariši, mučenci. 2 Petek * Pavlina, mučenica. 3 Sobota Frančišek Ksaverij, spoznavalec. 4 Nedelja 2. adventna nedelja. Barbara, devica. 5 Ponedeljek Saba, opat; Krispin, mučenec. 6 Torek Miklavž (Nikolaj), škof- 7 Sreda © Ambrozij, škof in cerkveni učenik ; Urban, škof. 8 Četrtek Brezmadežno spočetje Marije Device. 9 Petek Peter Fourier, škof; Delfina. 10 Sobota Lavretanska Mati božja ; Melkijad, papež. 11 Nedelja 3. adventna nedelja. Damaz, papež. 12 Ponedeljek Aleksander, mučenec ; Maksencij, mučenec. 13 Torek Lucija, devica, mučenica ; Otilija, devica. 14 Sreda f C Kvatre. Spiridion, opat. 15 Četrtek Kristina, dekla; Valerijan. 16 Petek ft Kvatre. Evzebij, škof; Albina. 17 Sobota t Kvatre. Lazar, škof. 18 Nedelja 4. adventna nedelja. Gracijan, škof. 19 Ponedeljek Urban V., papež ; Favsta, vdova. 20 Torek Evgen in Makarij, mučenca. 21 Sreda # Tomaž, apostol; Severin, škof. 22 Četrtek Demetrij, mučenec ; Flor, mučenec. 23 Petek * Viktorija, devica, mučenica. 24 Sobota tt Adam in Eva ; Hermina, devica. 25 Nedelja BOŽIČ. Rojstvo Gospodovo. 26 Ponedeljek Štefan, prvi mučenec. 27 Torek Janez Evangelist, apostol. 28 Sreda Nedolžni otročiči ; Kastor, mučenec. 29 Četrtek 3> Tomaž, mučenec. 30 Petek Liberij, škof; David, kralj. 31 Sobota Silvester, papež ; Melanija ; Pavlina. ® Sčip dne 7. ob 11.22 (lepo). C Zadnji krajec dne 14. ob 2.27 (mrzlo, veter). • Mlaj dne 21. ob 19.7 (deževno.) 3 Prvi krajec dne 29. ob 23.53 (mrzlo). DECEMBER IMA 31 DNI. 2. adventna nedelja : Janez Krstnik zgled Judom. (Mat. 11,2 - 10). 3. adventna nedelja: Pričevanje Janeza Krstnika o Jezusu. (Jan. 1,19 - 28). 4. adventna nedelja : Janez Krstnik pripravlja Jezusu pot. (Luk. 3,1 - 6). Božič: Tiste dni je izšlo povelje od cesarja Avgusta. (Luk. 2,1 - 14). Sonce stopi v znamenje kozla dne 22. ob. 13.14. — Začetek zime. — Najkrajši dan in najdaljša noč. — Dan se do 22. skrči za 40 minut in zopet zraste za 4 minute. — Dan je dolg od 8 ur 40 minut do 8 ur 24 minut. DAVKI: Od 10. - 18. plačaj zadnji obrok. — V tem mesecu daj potrditi obrtno dovoljenje. i i Princ VIKTOR EMANUEL siri prestolonaslednika Humberta, rojen 12. februarja 1937. KR1VCKI IN ROŽMARIN Povestica = I. HARAŠO! Veronika, zakonska hči malega posestnika Martina Martinčka in Jerice, rojene Burja, je prišla na svet 5. julija. 1903. na Prvinah št. 3 in bila krščena zoper postavo gospoda župnika Mateja Grkmana šele četrti dan: iz mesta botra je tako odločila. Veronika je imela že dva bratca in dve sestrici, ko je stopila v ponavljal-no šolo. Ona v ponavljalno šolo, oče na vojsko. Dolgo, predolgo ni bilo očeta; ujet je bil tam daleč v Turkestanu, kakor je sporočil z dopisom na brezovem lubju. Martinčkovi so dobivali podporo. tako se mladi materi Jerici ni preveč bridko zdelo, ko so drugi zdi-hovali; celo dobro se je počutila, ker je bil mož, ki sicer ni bil čmerika, vendarle po njeni sodbi z njo prestrog ali zanjo vsaj premoder. Še pomočnika so dobili - ruskega ujetnika. Martinčkovka si ga je na županstvu sama izbrala. «Glejte, mama, tistegale s pšeničnimi brki», je pokazala Veronika na mladega Rusa. Tn mama ga je vzela. Gospod župnik Grkman je prišel mimo, ko so ženske izbirale ujetnike, in ko je spoznal, za kaj gre, je od jeze pogledal proč in užaljen izginil v župnišče kakor kmet, ki je bil sejal pšenico na njivo, pa najde polno ljuljke. Martinčkov Rus ni bil kakšen lole, temveč zelo veder človek. Ker se je z otroki rad bavil, se je hitro prikupil otrokom in materi. Posebno všeč je bil Veroniki, štirinajstletni. Koj prvi dan je pregledal domačijo in vešče nasvetov al gospodinji potrebna popravila, ki jih je izvršil z izurjeno roko. tako da se je zdelo, da k hiši ni prišel tujec, ampak bolj vešč gospodar. Ime mu je bilo Peter, Imel je sicer še .dva priimka kakor sploh Rusi. a kdo bi si jih zapomnil, ko mu je najprej deca in za njo vsa vas zrekla - Anton Komar ime Harašo, ker je s to besedo 'potrjeval. ker mu je bilo pogodu. Torej Peter Harašo je gospodaril in gospodinja sama ni vedela, kdaj in kako je začela ravnati po njegovi volji. Rad je postajal v hiši, zlasti v nedeljo je bilo čuti veselo govorico ujetnika in otrok in vmes zabaven smeli gospodinjin. Sodček žganja je bila nakuhala, ki je zanj vsako leto iztržila lep denar, a ker je Harašo rad pil «vodko», mu ga ni kratila med tednom; v nedeljo pa mu je od časa do časa napolnila kozarec, da je bil še zgovornejši. Veronika se je tako rada mudila v njegovi bližini, da jo je mati svarila, naj ne tišči vanj, ker se to ne spodobi. Junakom je sreča mila, ujetnikom ne! Niti tri nedelje. V soboto pred tretjo se je pojavil kakor kragulj star narednik iz Loga, ki je vladal ujetnikom v okraju. Ž njim je prišel vaški vojak z eno zvezdo. Narednik je za-povedal ujetniku Petru Pavloviču, ki je v Martinčkovem suknjiču in predpasniku kot vojak presneto malo pomenil, da se mora takoj odpraviti v jetniški tabor v Logu. Sam je odšel, ker se mu je mudilo, na avto, ukazal pa je vaškemu vojaku, da morata biti z dvema drugima v dveh urah na mestu. čez pol ure je bil kmet Peter zopet ujetnik Harašo, ki je jemal slovo. Nekam hladno mu je segla gospodinja v roko, da je švignila Rusu nejevolja čez obraz. Veronika pa je zajokala, ko mu je dala roko in jo je pogladil po laseh. Vaška rnladež, ki je začutila, da odhaja ljubi Harašo, se je zbrala na križpotu, da ga še enkrat vidi. Prišel je z vojakom. Pri znamenju se je ustavil. Snel je čepico, potegnil z roko preko čela in las ter izrekel 'besedo, ki je otroci niso poznali in so pričakovali drugo; rekel je: Ničevo! To jih je zmedlo, da so ga tudi sami pozdra- vili s krstnom imenom: «Z Bogom, Peter!« Le tisti zaprtek Ravšelj .je za klical: «Adijo, Harašo!» Spomin za njim je bil še dolgo živ. Dečki .so govorili med seboj po njegovo, da se je gospod učitelj čudil, kako paglavci, ki jim je pravopis španska vas, bolje čebljajo po rusko, nego more on, ki se je tega jezika učil iz nemške knjige. Težko bo pozabila mladega kot riba gibčnega Rusa Veronika, Njegova povest so ji je neprestano motala in snovala. ipo glavi. NaOgrskem so ga «za-brali» (= ujeli) in spravili v Slovenijo, po vojski se bo vrnil na Pripet, a zapomnil si bo Ljubljanico. Daleč, daleč onkraj Karpatov teče Pripet. Počasen pride iz velikanskih močvar, trst j a in blata. Tam kjer se vode združijo v eno strugo, da začne reka hitreje teči, stoji velika hiša z mlinom - Petrov dom. Obilno imajo pšenice /.a beli kruh, glav živine na stepi gospodar ne šteje do zadnjega repka. -Za Pripetem raste visoki topoli in košate jelše, dalje proč od brega stoletni hrasti. Na jesen prihajajo z mrzlega severa jate gosi in rac in čapelj: Peter v čolnu pa za njimi s puško. - S Petrom bi se vozila Veronika, vse bi ji prijazno in zgovorno razložil, ona bi postala njegova žena, zakaj tam se dekleta možijo zelo zgodaj. Dobro ,ji je delo, da jo je cenil za doraislo dekle, dočim jo domačini norčavo devajo med otroke. Mlada mati, ki je pogrešala pomag-Ijivega Rusa, je pa tuhtala in vohala. če je ni kdo hotel osebno zadeti, ko je tolika naglica, vzela ujetnika. Zato je svojo mater, ki je prišla v nedeljo na obisk, iznenadila na slepo srečo z vprašanjem: Kaj ste iskali oni dan v župni-šču?» Kaj naj iščem», jo je pogledala mati, "dala sem za eno sveto mašo v dober namen». «Pa kaj ste z gospodom govorili?* «Nič takšnega, da bi bilo komu v škodo in neča.st», jo je zavrnila mati resno. Martinčkova je našla zadostno sled, Spomnila se je, kako je župnik šel mimo, kako nerodno je bilo, ko jo je med ženskami videl izbirati ujetnike, kakor izbirajo na sejmu voličke in teličke. Povrh ji je pa še župnikova dekla povedala, da je bil tisto soboto pri župniku ujetniški narednik z županom in da ju je gospod zoper navado pogostil s klobaso in dvema litroma. vina. Torej za dva litra vina so jo spravili ob delavca. Vnemal se ji je gnev in hkrati sram pred župnikom, ki nemara hoče hudo misliti in se drži kot lipov svetnik. Toda čas odpira oči. Že pregled soda je očital trpko: Le kam je šlo toliko dobre slivovke. In otroci? Vse si upajo, ne znajo več soditi svojih moči. Tonček je hotel preskočiti mlako in je padel v gnojnico, naganjal je velikega psa, da ga je ugriznil v nogo. Milka namerava z enim hlebcem kruha iti atu naproti, ki gotovo že gre iz Rusije; če prej ne, ga bo srečala na Dunaju. Anka je naročila pri šivilji novo Obleko, češ ko bo narejena, bodo že mama plačali. Odkod imajo vise to, če ne od Petra, ki je pripovedoval o Iliji Muromcu; o tolovaju Soloveju, ki je žvižgal v gozdu, da so padala drevesa; o beraču, ki mu je služil za kučmo zvon, o velikanu, ki je metal mlinske kamne v oblake in jih zopet z rokami lovil; vse to pa nekam preroško, na videz norčavo, a v resnici zelo modro. S tem jo v otrocih, zlasti v Veronikini duši zanetil željo po tujih krnijh in čudnih dogodkih. Nobena reč se ni zdela otrokom nemogoča. Celo njej, Mar-tinčkovki, se zdi Peter zraven spomina na moža kakor gozdnati, v vetru šumeči Krim zraven puste golote Žalostne gore, ki jo edino cerkvica na vrhu varuje prezira. Reči si mora, da je bil ujetnik pošten in delaven, njegova govorica jo je mikala, vendar ni postala ž njim domača, ker se ji je včasih za trenutek zazdelo, kakor da njegove oči preveč iščejo. Martinčkovka je kakor še nikoli uvidela potrebo šeste prošnje v oče-našu. Kakor blisk jo je preletel strah, da je bila morda v nevarnosti (udi Veronika. Hvaležna Bogu je šla za veliko noč nalašč li gospodu župniku k spovedi ter zvečer goreče molila z otroki za srečno vrnitev moža. če jo bila tista spotika v jeseni župnikovo delo: harašo-ničevol Kako dolgočasna in žalostna .je vojska! * li. VERONIKA. Sobotni popoldan je zvabil gospoda Mateja na vrt, ko je bil pripravil ccrkveni govor in oznanilo za drugi dan ali misijonsko nedeljo. Sijajno je kraljevalo nad ozko dolino jesensko sonce, iplaimenilo sinjo vedrino in oblačke neka ter užigalo na levo in desno do vrha visokih robov segajoči ,gozd, ki je žarel v 1 istnatem delu v vseh barvah; vmes pa so majhne skupine iglastega drevja kakor zeleni otočki omiljevali sijaj, vse skupaj podoba zrelosti in moči, podoba človeka, ki je po mladostnih bojih v trudu in viharjih delavnih let spravil v trdem sklad vest in vero in svet, da je zaslužil veljavo, pa tudi čast in slavo, ker ni živel zase in zaman. Te svoje podobe v naravi gospod Grkman kajpak ni spoznal, ker si je domišljal, da vidi na vsak dan obil-neje padajočem listju mile dopise vernih duš iz vic. Vračal se je skozi kuhinjo, kjer je delala vreme njegova dve leti starejša sestra. Z glasom, ki naj bi bil nejevoljen, je začel očitati: «Sem pojdi, Ro-lija, ki se vedno rotiš, da mi ni za hišno korist. Odpri oči in se prepričaj, koliko koristim, pa preklici svojo krivično sodbo. Kaj bi sicer imel Nikolaj, kaj božič, ko bi mene ne bilo pri hiši. Samo veverice bi kihale in se nam posmehovale. Joh, joh, če nima človek sam gospodarskih oči povsod, se ne more zanesti niti na domačega človeka.« Med takšim govorom je gospod Matej deval iz napetega žepa orehe na mizo. 1) Prav dobro — Nič ne de. Res velik gospodar: vrabce lovi, golobe izpušča.» Rotija ve, da brat ni slabe volje, kadar govori kot skrben gospodar. og», je vzkliknil fant. »strah me je, kaj me šele čaka v zakonu, ko si mi že sedaj postavila takšno komando.» »Sedaj ti mene ubogaj, potem bom jaz tebe, saj pravijo, da je mož glava in žena srce v družini.« «Naj velja, ti ljuba trdosrčnost! Pa nekaj mi moraš dati v spomin. Jutri je cvetna nedelja — je fant gledal po cvetličnih lončkih — jaz bi tudi rad kaj nesel k blagoslovu, kaj tvojega, daj mi vršič rožmarina.« Tebi ga dam!» je kratko ponovila njegovo besedo izza okna. Odščipnila je dolgo vejico in mu jo ponudila. Z Cvetno nedeljo je želel Slavko iskreno in do dna govorili z Veroniko. Imel je že dvoje oči, ko jo je na dobro srečo mahnil čez Prvine in res naletel na ugodno priliko. Da porabi sončni,dan, je Veronika zračila in čistila sobico, ki jo je delila s svojo mlajšo sestro Milko. Radost je zaplata v Veronikinem srcu, ko je iznenada zagledala pod oknom Slavka nepoškodovanega. Zavzeta je pomencala oči: «A1! se mi sanja ali je čudež, vidim Slavka, takšen .je, kakršen je bil nekdaj.« «Ne vem«, se je veselil fant, «mislim da sem bil preveč zagledan, zato je moralo eno oko ugasniti.« «Ubožec, veliko si trpel, kajne?« Prestano je in vse ho dobro, če do-voliš, da pridem za veliko noč k tebi po pirhe.« G. Marconi desnico je jemal rožmarin, z levico pa ju'dekleta k sebi pritisnil in jo poljubil Iznenadena in zardela se je hitro odmaknila ter fantu požugala s plamtečimi očmi, ki pa niso prav nič razodevale, da bi bila huda. Kakor pijan je šel Slavko nato proč od Veronike, da je skoro zadel na poti ob čudečo vse Milko, ki bo to pomlad zacvetela. Ob tistem času je deček prinesel župniku pošto. Gospod Matej je odprl pismo z glavarstva, ga pogledal in rekel Roti j i: Dobra je ta! Glavar to pot ni samo našobil ust, ampak tudi hudo zažvižgal. Zavoljo zadnjega poboja na nedovoljeni plesni veselici bo moral Raznožnik zapreti krčmo za šest mesecev. Žene bodo vesele, a dedcem ne bo škodilo.» In mislil je župnik Grkman. kako bi to na strmi poti pro- ti nefoesom svojim ovcicam v korist najbolje porabil. H * I * * Dve leti je Veronika vedro in brez motnjav preživela v dekliški družbi, da se je okrepila in pripravila za težave zakonskega stanu, zakaj ko je bil enkrat rok potekel, tedaj je Slavko po veljavni ipogodbi hotel imeti svojo svatbo. Tako smo, hvala Bogu, dovolj srečno prišli čez najsilnejši veletok življenja, da sta dve srci dozoreli v zvezo, ki lahko kljubuje svetu in hudiču. Hvala Prečisti pa svetcu Nikolaju, da se nam je posrečilo, ker smo se že močno bali najhujšega, pa smo vendar prispeli na veselo ženitnino. Kdor to bereš — bil sem svat — ne bodi nevoščljiv, da sem pečenko jedel in vino pil pa dobre volje bil. MARCONJ - Marconija ni več. Dne 20. julija ga je smrt nenadoma odtrgala od neutrudnega dela in s tem zadala svetovni znanosti neprecenljivo izgubo. O življenju in snovanju tega velikega raziskovalca naravnih skrivnosti bi se dale napisati debele knjige. Marconi se je rodil 25. decembra 1874. v Bologni. Srednje šole je obiskoval v Fi-renze in Livornu. Že od mladega se je silno zanimal za elektriko. Ves drobiž, kar ga je tu in tam dobil, je porabil za nabavo predmetov, ki so potrebni za gradbo električnih strojčkov. Največje učenjake tistega časa je zanimal vpliv elektrike na zrak. Nemški učenjak Hertz je odkril, da se zrak trese, če gre skozenj električni tok. To so tako zvani valovi. Hertz je prej umrl, preden je mogel svoje odkritje zaključiti in izrabiti. Marconiju pa je že l. 1894. prišlo na misel, da bi električne valove uporabil za brezžično brzojavljanje. Vse naslednje leto je delal poizkuse, dokler se mu ni posrečilo, da je brez žice prenesel znak za črko S na razdaljo 1500 m. Njegova mati, ki je bila angleškega oziroma irskega rodu, je takoj spoznala važnost te iznajdbe. Pisala je o tem svojim sorodnikom in znancem na Angleško in ti so povabili mladega izumitelja v London, da bi iznajdbo izpopolnil. V začetku l. 1896. je odpotoval na Angleško in tam svoj izum kmalu močno zboljšal. Obvladal je že razdaljo 15 km. Tedaj je Marconija povabila italijanska vlada, naj bi delal ■ poskvise na domačih vojnih ladjah. Tu se mu je posrečilo, da je dosegel razdaljo 18 km. Premagana razdalja se je pri vsakem novem poskusu večala. V decembru l. 1901. je že poslal prve znake iz Evrope v Ameriko. Tedaj so začeli brezžične aparate vpeljavati na ladje. Negotovost na morju se je silno zmanjšala. Dandanes je pa brezžični brzojav tako popolna naprava kakor malo takih. Zadnja leta je Marconi delal slasti s kratkimi valovi, s katerimi je izvršil nekaj zelo znamenitih stvari. Tako je 26. marca 1930. iz Genove prižgal električne žarnice v občinski hiši v Sidncg-u v Avstraliji (20.000 hm). L. 1931. je prav tako prižgal velikanski svetilnik v Rio de Janeiro v .Jami Ameriki, 2. oktobra 1933. pa žarnice na svetovni razstavi v Clticago. Človeška družba je bila Marconiju za zasluge zelo hvaležna in jih je skušala deloma poplačati z najvišjimi častmi. Kralj Viktor Emanuel lit. ga je imenoval za senatorja in ga povzdignil v plemski stan. Mnoge inozemske univerze so ga imenovale za častnega doktorja. Postal je predsednik Italijanske akademije, ki je najvišja italijanska znanstvena ustanova. Vodil je tudi Svet za znanstveno preiskovanje. Njegova nenadna smrt se bo poznala na mnogih poljih človeške znanosti. Prvi Marconijevi aparati. JANEZ MARIJA Sv. Janez Krstnik Marija Vianney je sin Francije preteklega stoletja. Ni še sto let, odkar je delal in trpel. Umrl je namreč samo par let pred našim velikim škofom Slomškom, in sicer 1. 1859. Četudi je od njegove smrti preteklo tako malo časa, je vendar že maja 1. 1925. bil prištet svetnikom. Istočasno ga je sv. Oče proglasil za vrhovnega zavetnika vseh katoliških duhovnikov v dušnem pa-stirstvu. Taka. slava je doletela tega VIANNEV = revnega, dosti časa tako prezir a negi kurata iz Arsa. Rodil se je naš svetnik 8. maja J78(5. v vasi Dardilly dve uri severozapadno od Lijona kot četrti otrok v družini Mateja Vianneva. Bila je to zgledna krščanska družina;- zlasti mati Marija je ugodno vplivala na malega Janezka, ki se je pozneje tudi kot sedemdesetleten starček spominjal na mater le s solzami v očeh in je dejal, da za Bogom dolguje največ svoji materi, ki j<> tako lepo vzgojila v kreposti in riTluosli. Zc kot majhen otrok je kazal vdiko nagnjenost k molitvi in bogo-ljubnemu življenju, tako da so ljudje govorili, da bo treba iz malega Janezka napraviti «gospod a» ali pa meniha. Vemo tudi, tla je kot. štirileten otrok dobil v dar od matere majhen lesen kip Matere božje, ki ga je povsod nosil s sabo; če ga ni imel zvečer v posteljj, ni hotel zaspati. Tedaj so vladali v Franciji hudi časi. L. 1789. je izbruhnila francoska revolucija. Postopoma so revolucionarji jemali Cerkvi njeno svobodo in njene pravice. Nastopilo je pravo preganjanje. Duhovniki so se morali skrivati, ker bi jih sicer umorili. Obhajanje krščanskih obredov je bilo kot zločin prepovedano. Vendar so dobri duhovniki skrivaj po zasebnih hišah rnaše-vali in delili zakramente. Mali Janez Vianney je bil tudi pri teh obiskih v zgled svojim bratom in sestram. S sedmim letom je naš Janezek postal pastirček. Na paši je skupaj z drugimi tovariši prirejal procesije, včasih pa so peli in se igrali. Vendar Iger ni posebno ljubil. Bolj ga je mikala molitev pred ljubljenim kipom Matere božje, večkrat pa je iz ilovice deOal kipce svetnikov. Ko mu je bilo devet let, ni še znal citati in pisati. Šole namreč v vasi ni bilo, ker so jo med revolucijo zaprli. Šele I. 1795. je neki star učitelj odprl šolo v vasi in devetletni Janezek se je takoj vpisal. Toda naučil se je le najpotrebnejšega, ker so šolo kmalu zopet. zaprli. Cerkev so v Franciji še vedno preganjali. Ob nekem tajnem obisku pri družini Viannev, je duhovnik Groboz vprašal našega Janezka: —- Koliko let ti je? —- — Enajst. — —• Kdaj si bil zadnjič pri spovedi? — — Nisem še bil nikoli. — — Dobro, se boš pa zdaj spovedal.— — In ras sem se spovedal kar tam v domači hiši zraven ure — je pozneje pripovedoval svetnik. Prav tako je moral tudi prro sv. obhajilo prejeti šele s trinajstim letom \ hiši neke dobre gospe v sosedni vasi. Bil je ta dan Janezek tako srečen, da kar ni hotel iti iz dvorane — je pozneje pripovedovala njegova sestra Margareta. S prvim sv. obhajilom je bilo tudi konec, njegovega šolanja. Doma je moral očetu in bratu pomagati pri kmetovanju tako kakor vsak drugi fant s štirinajstim letom. Medtem so se verske razmere na Francoskem obrnile na bolje. Napoleon je 1. 1799. znova dovolil javno obhajanje službe božje. To je bilo Janežu Vianney v veliko uteho in kadar je mogel, je prihitel v cerkev k maši tudi v delavnik. Delal je pridno in ni prav nič zaostajal za drugimi, četudi je vse svoje delo posvečeval z molitvijo. Ko se je zvečer po delu z drugimi tovariši vračal s polja, je rad zaostal in na tihem molil rožni venec, četudi je za to moral prenesti marsikako zabavljico. V tem času je tudi zaslišal v sebi glas božji, ki ga je klical v božjo službo, da bi reševal duše. Zaželel je postati duhovnik. To svojo željo je najprej zaupal svoji materi, potem pa še neki teti. Nazadnje je govoril z očetom. Toda oče ni bil voljan ugoditi njegovi želji. Preveč je potreboval Janeza doma pri clelu. Toda sin je vztrajal in mati ga je prav tako stanovitno podpirala. In res se je oče čez dve leti vdal. Zdaj je moral Janez v šolo, saj ni znal drugega nego brati in pisati. Sklenili so, da ga bodo poslali k fari v Ecully, kjer je župnik Balley žbiral fantiče, da bi jih pripravljal za višje šole v semenišču. Sprva župnik Bal-ley ni hotel nič slišati, da bi sprejel v svojo šolo tega devetnajs tlet nega mladeniča. Ivo pa so mu ga pripeljali v ogledi, je takoj spoznal, kaj se skriva v tem mladeniču, in mu je potem ostal zvest prijatelj do svoje smrti. Tako se je Janez Marija Vianney z devetnajstimi leti začel učiti latinščine skupaj s tremi tovariši, več let mlajšimi od njega. Toda glej smolo! Latinščina mu ni šla. v glavo pa mil ni šla. OH o dneve in noči si ,jo jo ute-pal a' glavo, pa vendar ni mogel doseči potrebnih uspehov. Že se je zdelo, da bo moral oputetiti učenje, ko se je zaobljubil, da poroma na grob sv. Frančiška Regisa in si tam izprosi Sv Janez M. Vianney. potrebne pomoči za učenje latinščine. Sto kilometrov dolgo pot je vso napravil peš in se preživljal z beračenjem. Ko se je vrnil in se znova lotil latinščine, je dosegel toliko, kolikor je bilo najnujnejše potrebno, več pa ne. Vse je kazalo, da bo dobri mladenič šel svojo pot naprej do oltarja, ko je v oktobru 1. 1809. nenadoma dobil poziv, da mora v vojake na Špansko. Šel je in se zglasil na pristojnem poveljstvu v Lijonu. Toda težka vojaška služba ni bila za njegovo od učenja, posta in bdenja oslabljeno telo. Zbolel je. Ko je ozdravel, so ga samega poslali peš za njegovim oddelkom, ki je bil že odpotoval. Po poti je proti večeru omagal, da je moral sesti kraj ceste. Tedaj je prišel k njemu neki tujec in ga povabil s sabo. Vjanney mu je sledil misleč, da mu bo tujec pomagal. Toda po par urah hoda so je znašel v oddaljeni zagorski vaški sredi gozdov, kjer je bilo skrivališče dezerterjev. Ko se je zavedel kako in kaj, ni več mogel nazaj, saj bi ga tako in tako imeli za beguna. Ostal je torej v tisti vasi pri neki vdovi, sorodnici vaškega župana. Skoro dve leti je preživel tukaj, dokler ni Napoleon I. 1. 18:11. ob svoji poroki z Marijo Luizo podelil vsem splošne amnestije. Tedaj se je Vianney vrnil domov, da bi nadaljeval začeto učenje. Prihodnje leto ga je njegov učitelj župnik Balley že poslal v semenišče najprej v Verrieres, pozneje pa v Lijon. Kakor pričajo njegovi sončen-ci, je bil Janez Vianney že tedaj svetnik. V šoli mu je šlo zelo slabo, tako da so ga čez nekaj mesecev odslovili, češ da ne bo nič iz njega. Toda Janez in njegov župnik nista obupala. Sama sta se doma lotila učenja bogoslovnih naukov in res je neutrudni učenec konec leta pred posebno komisijo napravil izpite. Ivo so generalnega vikarja mons. Gourbon-a vprašali, kaj naj naredijo is tem mladeničem, ki razume tako malo latinščine, je samo pobaral: — Ali jo ta g. Vianney pobožen? Časti Marijo in zna dobro moliti rožni venec? — —• O, to pa to! Vzor pobožnosti! — — Dobro, ga sprejmem; ostalo bo napravila božja milost. — Tako je bilo odločeno, da bo Vian-ney postal duhovnik. In res so ga prihodnje leto 1815. posvetili za duhovnika. Bilo mu je devet in dvajset let. Tri leta je bil za kaplana v domači župniji, potem pa so ga prestavili v Ars, kjer je ostal do svoje smrti 1. 1859. Že prej je sveto živel, veliko molil in se postil. Ko pa je prišel v Ars, njegova želja reševati duše z molitvijo in pokoro ni poznala meje. Ars je bil majhna vas s tri sto prebivalci. Sledovi francoske revolucije so se poznali tudi tukaj. Ljudje so malo hodili v cerkev in zato so bili v verskih roceh zolo nevedni. Skrunili s0 Gospodov dan z delom na polju in plesali so zelo veliko. Novi dušni pastir pa je hotel, da bi vsi postali dobri kristjani. Zato je takoj začel z delom. Predvsem se je zanašal na molitev. Vstajal je že pred zorom in hodil v cerkev molit, kjer je potem ostal sko-ro ves dan. Drugo sredstvo pri spreo-bračanju fare mu je bila pokora. Žim-nico je daroval nekemu revežu in sam spal na golih tleh. Za. vzglavje mu je služil tram. Dostikrat se je pred nočnim počitkom ostro bičal do krvi. Včasih je pri tem omedlel in njemu najbližjo osebe so potem opazile krvavo madeže po tleh in po zidu. Okoli ledij jo skoraj ves čas do Svoje smrti nosil opasano verižico z žeblji. Posebno pa moramo v sv. kuratu Vianneyu občudovati njegovo zdrž-nost v jedi. Kuharice ni imel nikoli. Prva leta si je kuhal sam. Po 1. 1827. pa je hodil jest v zavod za revne deklico «Previdnost» imenovan, ki ga je sam ustanovil. Dokler si je sam, kuhal, je navadno živel ob samem krompirju. V kotlu si ga je skuhal za ves teden. Ko je prišla nekdaj sestra Margareta k njemu v obiske, ji ni mogel ponuditi drugega nego par plesnivih krompirjev. Ona jih je zavrnila, sam pa jih je s slastjo pojedel in pristavil: «Niso še skvarjeni. Še so dobri,» Neka. njegova soseda, ki je smela pasti kravo po njegovem zanemarjenem vrtu, ga je nekoč dobila, kako je stikal za kislico. «Jeste torej travo?» ga je vprašala. Nevoljen, ker ga je zalotila, ji je odvrnil: «Da..... poskusil sem živeti od trave, pa nisem mogel nadaljevati.» Molitvi in zgledu je sveti duhovnik pridružil še besedo. In koliko je sv. Vianney pridigal in učil! Pozneje so postali njegovi «katekizmi» poleg spo-vedovanja tisto, kar je deset tisoče ljudi vsako leto privleklo v Ars. S svojim svetim življenjem in z neprestanim opominjanjem je svojo župnijo popolnoma spreobrnil. Vendar ga jo stalo to precej truda: 21 let se je boril, da je odpravil ples v svoji vasi, in skoro prav toliko, da je svoje ljudi naučil posvečevati Gospodov dan. I5il .je glede tega zelo strog. Kdor je pkfeal, ni dobil oclveao. Neka omo-žona ženska je pocl prisego izpovedala. da ji, ko je bila mlada, šest let zaporedoma ni dal odveze, ker je vsako loto hodila k sorodnikom v sosednjo -vas na praznik in tam malo plesala. Drugače pa ni nikoli šla iz vasi: v Arsu pa tedaj že par let niso več plesali. Svetost tega čudovitega duhovnika pa ni imela ostati znana samo Arsu in bližnji okolici. Kmalu se je namreč začelo v Ars veliko ljudsko romanje iz Vse Francije. Od 1. 1827. pa do svetnikovo smrti 1859. so leto za letom prihajale v neznatni Ars tisočere množice po tolažbe in svet v dušnih stiskah. To romanje se je začelo samo ob sebi in je bilo v življenju sv. Vian-neya najglasnejša priča njegove svetosti, a obenem tudi najhujša preizkušnja njegovih čednosti. Kmalu je bil namreč naš svetnik pri mor an, da se za skoro vse življenje zapre v spo-vednico. Računajo, da je v zadnjih letih svetnikovega življenja prišlo v Ars do sto tisoč ljudi na leto. In skoro vsi, ki so prišli, so se hoteli »povedati pri njem. Zato tudi pripovedujejo iz njegovega življenja, da je presedel v spovednici do osemnajst ur na dan, spal pa samo tri ure. Napisali so, da je bil največji čudež kurata Vianneya njegova spovednica, od vseh strani oblegana noč in dan. Toda prav tako bi lahko pristavili, da je bila izpreobrnitev grešnikov njegov čudež čudežev. Sv. Vianney sam je rekel, da se bo samo na dan zadnje sodbe videlo, koliko duš je našlo v Arsu pravo pot. Nekdaj je nekemu prijatelju priznal, da je tisto leto spreobrnil že več ko 700 izrednih grešnikov. Prihajali pa so grešniki k njemu od vseh strani Francije in čakali dneve in dneve, da so mogli priti na vrsto za spoved. Nosili so včasih hrano kar s sabo, samo da niso izgubili vrste. Imel je sv. Janez Vianney poseben dar božji, da je videl v duše. Takih zgledov je prav dosti. Neka mlada dama iz Pariza je iz radovednosti prišla v Ar,s. Ko se je sprehajala na trgu pred cerkvijo /, neko drugo žensko, jo je srečal karat Vianney in jo povabil: Vi, gospa, sledite mi.... Oni drugi pa je dejal: — Vi lahko greste. Ne potrebujete me. — Vzel je torej mlado grešnioo v stran in ji razkril vse njene grdobije. Hudo jo je zadelo to'nenadno razkritje, ostrmela je, potem pa prosila za spoved. «Spoved vam je brez koristi«, odvrne s\etnik. «Jaz berem v vaši duši Pastirska polja pri Betlehemu. in vidim v njej dva hudiča, ki .jo držita zvezano: hudiča napuha in hudiča nečistosti. Ne morem vam dati odveze, če so vrnete v Pariz, in vem, da se vrnete.» In v preroškem videnju ji je pokazal, kako globoko bo še padla..... Ta ženska je verjela njegovim besedam in se je pozneje spreobrnila. Toda sv. Janez Vianney je delal tudi drugačne čudeže. Nekoč je zmanjkalo pšenice za njegove sirote, ki jih je hranil. Na kašči je bilo le še nekaj prgišč zrnja, raztresenega po podu. Pomoči pa od nikoder. Tedaj se z največjim zaupanjem obrne na sv. Frančiška Regisa. Pomol je na kup žito, kar ga je še ostalo, in skril vanje majhno relikvijo sv. Frančiška Regisa ter ukazal vsem moliti. Ko ga je prišla ženska opozoriti, da nimajo s čim zamašiti, jo je poslal na kaščo. Ubogala je. Ko je hotela odpreti vrata, se niso dala. Kašča je bila do vrha polna žita. Še dosti drugih čudežev je napravil sv. Viannoy, a jih je v svoji ponižnosti vse pripisoval sv. Filomeni, katero je zelo častil. Sestra Doroteja je bila jetična in zdravnik ji je dejal, da bo šla, ko bo odpadlo listje. Prišla je v Ars in sv. kurat ji je svetoval, naj gre prosit pred oltar sv. Filomene za zdravje. Šla je in hipno ozdravela. Učakala je potem 89 let. Ker se je v Arsu reševalo toliko duš, je hudobni duh bil zelo nevoljen in je zato skoro vse življenje nadlegoval svetega služabnika božjega. Zlasti ponoči mu ni dal miru. Hodil je v njegovo sobo in delal vsakovrsten ropot, da bi svetnik ne mogel spati: praskal je, mukal, tulil, rjovel, tolkel po vratih, plesal s posteljo po sobi. Tudi dru ge osebe so bile včasih priča teh prizorov. Za vso te napore in žrtve pa je Rog svojega služabnika odlikoval že na tem svetu z izrednimi milostmi. Res da o teh no vemo dosti, ker je svetnik znal molčati, vendar se zdi, da je svetnik med mašo v zamaknjenju užival pričujočnost Kristusovo na oltarju. Enkrat pa je bila neka mladenka Štefka Durie priča, ko ga je v njegovi sobi obiskala Mati božja. Bil je tudi v zvezi z dušami v vicah, kakor priča sledeči prizor. Prišla je nekdaj neznana gospa v Ars. Ko se je svetnik vračal iz cerkve v župnišče, je stala na trgu pomešana z drugimi romarji. Sv. Janez Vianney se ji je približal in ji pošepetal na uho: — Resen je! — Neznana gospa je kazala, da ne verjame. Tedaj je svetnik razločno povedal besedo za besedo: —• Rečem vam, da je rešen. Sedaj je v vicah in je treba zanj veliko moliti. Med ograjo na mostu in vodo je imel čas, da se je pokesal. Sv. Mati božja mu je izprosila to milost; spomnite se majskih pobožnosti v vaši sobi. Vas mož se je včasih, četudi brezbo,-žen. pridružil vaši molitvi in radi tega je zaslužil odpuščen je. — Mož te žene se je namreč v obupu vrgel z mosta v vodo in se utopil. Žena je za trdno mislila, da je pogubljen. in bi skoro bila prišla ob tej misli ob pamet. Slučajno pa jo je pot zanesla v Ars in tu je našla uteho svoji boli. Zadnje leto jo bil svetnik že tako ši- bak, da ga, ko -je pridigal, niti razumeti ni bilo moči. Kljub temu je še vedno spovedoval kot navadno od polnoči do devetih zvečer. Tudi življenja ni spremenil razen v toliko, v kolikor ga je v to prisilila pokorščina do škofa, ki ga je skrbelo svetnikovo zmeraj slabše zdravje. Končno je 4. avgusta 1859. umrl. Podoba je, da mu je bilo razodeto, kdaj bo umrl, ker je nekaterim osebam naprej napovedal svoj skorajšnji odhod iz te solzne doline. NA SVETOPISEMSKIH TLEH Oljska gora iz Jeruzalema. V Sveti deželi vre že leto dni. Bije se boj, kdo bo gospodar. Ti kraji so sveti vsakemu kristjanu. Prav je torej, da si stvar nekoliko ogledamo. Sveta dežela ali Palestina je bila do konca svetovne vojne pod turško oblastjo. Ob sklepu miru pa jo je Zveza narodov dala v upravo Angliji ali, kakor se pravi, Anglija je dobila mandat za Palestino. Angleži so mandat sprejeli. Prebivalci Svete dežele so bili večinoma Arabci, ki so tam naseljeni že več kot tisoč let. Judov tam ni bilo nikoli mnogo, ker so lahko živeli po svetu in jih skoraj nihče ni preganjal. Že pred vojno pa se je med Judi začela širiti narodna judovska zavest in težnja po lastni državi. Vojna je kakor mnoge druge podobne težnje podžgala in pospešila tudi to Judje so bogati ljudje in lahko marsikaj koristijo ali škodijo. To so vedeli tudi Angleži, ki so se zvezali z njimi. Kot nagrado za pomoč med vojno so jim obljubili ustanovitev neodvisne judovske države v Sveti deželi. To je v glavnem vsebina znamenite izjave angleškega ministra Balfour-ja od 2. novembra 1917. Na to izjavo, ki Angleže veže, se Judje zdaj sklicujejo. Vsa povojna leta so judovski vodilni krogi obračali tok judovskega izseljevanja iz Evrope in drugih delov sveta v Palestino. V letih od 1920. do konca 1932. je prišlo v Sveto deželo povprečno 8000 judovskih naseljencev na leto; skupno torej nekaj nad 100.000 duš. L. 1933. se je pa priseljevanje ojačilo z nemškimi Judi, ki jim doma ni bilo Kristusov grob v grobni kapeli. več obstanka. Tako je v zadnjih treh letih prišlo v Palestino nad 130.000 nemških Judov. Po vojni se je torej v tej deželi naselilo skoraj četrt milijona novih prebivalcev in to je Arabce, ki so do tedaj tvorili glavni del prebivalstva, jelo vznemirjati. Zbali so se, da jih bodo novodošleci izkoriščali - glas, ki gre o Judih po svetu, ni baš najboljši - in končno izpodrinili. Tudi se zadnja desetletja silno dviga arabski nacionalizem, ki je prav tako zagrizen, kakor je bilo nekdaj zagrizeno mohamedansko versko gibanje, ki je ob turških navalih butalo ob Evropo. Arabci so začeli zahtevati, naj se priseljevanje Judov ustavi. Ker zahteve niso zalegle, so kmalu jele pokati puške in bombe. V Palestini pa imajo svoje koristi tudi Angleži. Za britansko svetovno državo je Palestina važno ozemlje. Tu so postojanke za brambo Sueškega prekopa, tu je veliko vojno pristanišče, konec dolgega petrolejevoda iz Mosula, vmesna postaja na zračni peti med Anglijo in Indijo in začetek avtomobilne ceste proti Aziji.. Vse to so stvari, ki jih Anglija ne more pogrešati. Rešiti je treba torej kup narodnostnih, verskih, gospodarskih in vojaških vprašanj. Arabci so svoje zahteve hoteli izpeljati s silo. Začeli so dejansko napadati Jude. Angleški vojaki so delali red in pri tem je tudi teh nekaj pad'o. Spopadi in poboji so bili na dnevnem redu- To je trajalo nekaj mesecev. Angleži so sprevideli, da je treba nekaj ukreniti. Preden bi se odločili za kako globoko segajočo spremembo, pa so poslali v Palestino komisijo z nalogo, naj razmere preišče in predlaga rešitev. Ta komisija je delo končala in izdala poročilo. V njem predlaga, naj se Sveta dežela razdeli na tri dele: Severni del, ki obsega Galilejo in skoro vso obalo, naj dobe Judje, ki naj tam ustanovijo svojo državo. Srednji del z Jeruzalemom in Betlehemom naj ostane še dalje pod angleško vlado. Tudi Na-zaret, ki leži v Galileji, naj še nadalje upravljajo Angleži. Ti sveti kraji so namreč dragi kristjanom vseh veroizpovedi, ker je tu živel, delal in umrl Kristus Odrešenik; sveti pa so tudi Judom radi tempeljna in starega zakona sploh in mohamedancem. Tukaj morajo vladati nepristranski ljudje, sicer bi se najsvetejše ozemlje na svetu lahko izpremenilo v pozorišče stalnih bojev. V južnem delu pa naj Arabci ustanovijo svojo neodvisno državo. Načrt angleške komisije je pri Judih in Arabcih naletel na odpor. Poznavalci pravijo, da predstavlja najboljšo rešitev iz zapletenega položaja. Dal Bog, da bi bili vsaj ti sveti kraji obvarovani večnega prepira, „ki burno hruje med ljudmi." legenda o sveti barbari __France Bevk I3ilo je v jeseni božjega leta tisoč petstodvai ntridesetega; gozdovi na obronkih, ki obdajajo idrijsko kotlino, so že rumeneli; v zgodnjih urah je redke njivice in laze pokrivala bela slana, Pred zarjo, ko še niso ugasnile zvezde in je mrzel krivec suho listje ko jate rjavih ptic nosil po zraku, so v rudarskih hišicah ob klancih in stezah že zagoreli ognji; potlej so izpod krovov stopali možje, prihajali posamič in v majhnih skupinah z jamšča-ricami v rokah in v temi, v kateri se je. komaj za spoznanje svetilo, odhajali proti rovom. Pred kapelico sredi vasi, v kateri je stala soba svete Barbare, je vsaktere-mu izmed njih zastal korak, odkril se je in se pobožno pokrižal, se priporočil svoji priprošnjiei. Bili so vsak dan v smrtni nevarnosti in bogaboječi možje, a sveto Barbaro so častili še posebno goreče. Njen god so praznovali s procesijo in petjem; preden so zgrabili za delo, so se ji vselej priporočili z molitvijo, ki jih je že mnogokrat rešila iz nevarnosti; pred njeno soho je noč in dan gorela lučka in če je kdaj ugasnila, ker ji je zmanjkalo olja, ga je ta ali oni nalil iz svoje svetilke v najdi, da bo tudi njemu na zadnjo uro svetila luč in ga svetnica v nesreči ne bo zapustila... Potem je vstala zarja; skozi redke oblačke, ki jih je veter podil po nebu, je na orumenele obronke posijalo sonce. Nenadoma pa je polovico neba zagrnil velik oblak nenavadne podobe - bil je slicen smrtnemu angelu. Njegova senca je težka legla nad mesto, na pobočje in na grape, na cerkev svete Trojice in na rudarske hišice, da je zemlja vzdihnila in se stresla. Si •ca so zastala kot v smrtni grozi, za trenutek je vse onemelo, še Nikova ni žuborela, še veter ni šumel v gozdovih. Potem se je oblak razklal in se raztrgal v ovčke, voda je zapela, gozdovi so zašumeli, po zraku so zapla- vali oblaki listja, posijalo je sonce, srca so si oddahnila - vse je bilo kot prej. Nihče ni slutil, kaj se je zgodilo... Pod zemljo, v rovih so rudarji iskaii virov živega srebra; udarci so zveneli, vozički z rudo ropotali, jamščarice so pršile medlo svetlobo na potne obraze, na znojna čela, za katerimi se je med delom venomer utrinjala misel na drage nad njimi, na vsakdanji kruh, na jesensko sonce in porjavela pobočja, na njihovo priprošnjico sveto Barbaro in na Boga, brez čigar volje niti las ne pade z glave. Niso videli smrtnega angela, ki je bil v podobi oblaka stopil na nebo; čutili pa so njegovo strahotno senco, s tresljaj zemlje, ki mu je sledilo pokanje, kakor da se lomijo gozdovi in posipajo stene; v rov je buhnil val zraka, da so plamenčki jamščaric zatrepetali, se zakadili in skoraj ugasnili, na stenah pa so se zazibale velike, grozeče sence. In potem je bilo nenadoma vse mirno in tiho, plamenčki niso več trepetali, sence na stenah so obstale, roke so kot mrtve obvisele ob telesu, zastala so tudi srca, nihče ni dihal. Iz temnega rova, ki je vodil na sonce, k dragim v borne hišice ob klancih in stezah, je zavel hladen dih smrti. Vsi so ga čutili, groza jih je spreletela, a nihče ni zinil besede, le s pogledi so se sporazumeli, vendar še niso mogli verjeti. «Kai be je zgodilo?» «Naj gre kdo pogledat!» Vsi so šli, drug za drugimi kakor v žalostni procesiji z jamščaricami v rokah; obstali so pred grozečo steno rjave zemlje, skal, ostankov tramov in desak, ki jih je bila teža zdrobila kot krhko steklo. P obledeli so; v medlem soju svetlobe so bili njihovi obrazi kakor mrliški. «Sveti Bog, zasuti smo!» Štirideset src je vzdihnilo v smrtni grozi. Niso še izgubili upanja. Začeli so kopati, a ko so zadeli ob trde skale, so opustili jalovo početje. Pogrešili jih bodo, jih klicali z one strani, glasovi bodo izmerili daljavo in možnost rešitve. Poleg tega jih Bog, ki so mu bili vdani otroci, ne bo zapustil, in sveta Barbara, njihova varuhinja, ne bo gluha za njihove prošnje. Že stokrat so bili v nevarnosti oni in njihovi očetje, voda je bila vdrla v rove, suhi les se je bil vžgal, a so se vedno rešili z njeno pomočjo. «Hoj!« so klicali; glas se je odbijal od sten in se lovil v odmevih. «Hoj! Tu smo! Živi!» Posluhnili so brez sape - nič, na oni strani je bilo vse tiho, niti znamenja kakega glasu. «Hoj!» Nič, nič! Smrtne srage so jim stopile na čelo. «Sveti Bog, pomagaj naral» • «Sveta Barbara, pridi nam na pomočiš Posedli so izmučeni ocl dušnega trpljenja, strmeli v plamenčke, njihove misli pa so se mudile tam zunaj, pod jesenskim nebom, pred vhodom v jamo, kjer njihovi dragi vpijejo od žalosti, blaznijo od groze, vijejo roke in jih kličejo, ki jim ne morejo pomagati; trpeli so tudi zanje. Tedaj je ena izmed jamščaric izne-nada visoko zaplapolala in ugasnila; vsi so se ozrli. «Moja,» je rekel mlad mož, ki so mu od smrtnega znoja mokri lasje viseli na čelo; ^zjutraj sem sveti Barbari prilil olja, pa ga je zmanjkalo.« «Najbolje, da jih vsi ugasnemo; le zrak nam kvarijo.« V rovu je postajalo zadušno, zrak težji in težji, zastrupljen, da so se prsi težko dvigale, žile so jim razbijale v sencih, telesa so se kopala v znoju. «To nas ne reši, ako nam ne pomaga sveta Barbara, če se že moramo ločiti od tega sveta, vsaj luč naj nam sveti na zadnjo uro...* Tn so pustili jamšoarice, da so gorele. Besede, ki so bile izgovorjene zamolklo, skoraj tiho, kakor s poslednjim naporom, so jim ugasnile zadnje, še tako rahlo upanje. Obrazi so se jim v trenutku postarali, znova so zastrmieli predse, a niso videli ne pla-menčkov ne senc; njihove duševne oči so se poslednjič pomudile tam zunaj, v življenju... Zdaj je jesen, potem nastopi zima z zmrzaljo in meteži, pride pomladno deževje z naraslimi vodami; in ko se bo nebo zopet zjasnilo, bo pognala trava, odprlo se bo cvetje, splezalo na hruške in na jablane, vse bo v zelenju in potem vse v rumenih sadovih, pod jasnim nebom bodo peli zvonovi, po klancu pa bo šla procesija z banderi in nebom, monštranca se bo svetila v soncu... Privid življenja, ki ga ne bodo več uživali; upi in sanje, v katere se ne bodo več zaziba-vali; starši, bratje in sestre, žene in otroci - srca se jim nikoli več ne bodo grela ob njihovi ljubezni... O. o! Možem so tekle po licih solze, dragocenejše od virov živega srebra; najmlajši izmed njih, ki mu je bila ugasnila svetilka, jo obupno zablipal. - Solze nam: ne operejo grehov«, je rekel najstarejši* ki mu je siva brada segala do prsi. «Poglejte vase, izprašajte si vest, pokesajte se, opravite z Bogom, da borno čisti stopili pred božjo sodbo!« Nastal je molk; štirideset rok se je pobožno sklenilo, štirideset ustnic se je šepetaje za vedno odpovedovalo življenju, se izpraševalo po grehih, molilo kosanje in svoje poslednje vzdihe pošiljalo k Bo g ri. «Sveta Barbara!« je iznenada zav-pilo iz tišine. Ni bilo vpitje na pomoč, poslednji žarek upanja, bil je vroč klic duše, ki se je že odpovedala posvetnemu, se očLtila s samoizpovedjo in hrepeni le še po enem, poslednjem — po zadnji tolažbi Gospodovega telesa. Tn vsi ki so v življenju vdano častili svetnice, .se s toplim zaupanjem obračali nanjo, upogibali kolena pred njeno soho, prilivali olja njeni svetilki in jo nosili v procesijah, so isto čutili \ svojih srcih. < Sveta Barbara, ozri se na nas, ki se poslavljamo od življenja, usliši našo prošnjo na zadnjo uro, napoji in na iti. naše duše!» Molitev je vroča trepetala med stenami. umirala in zopet vzplameneva-|a kot plamenčki v jamščaricah. * i * * Zunaj se je bilo že znočilo; na nebu -.so gorele redke zvezde, voda je žuborela, veter je šumel v drevju, zemlja je bila zavita v trdo temo. Rudarske hišice ob stezah in klancih so bile zapuščene, v nobeni ni gorela luc, iz nobene se ni glasila uspavanka; izpraznila jih je bila črna novica, ki je niso mogli zatajiti, na mah je bila dobila glas in peroti, letela je po vseh .stezah, za vpila skozi slednje okno, preplašila slednje srce, ki se je zvilo od bridkosti. Žene so vpile in z otroki v naročju silile v jašek; le s težavo so jih zadrževali, jim dopovedovali, da še ni vse izgubljeno, a resnice ljubečemu srcu ni mogoče prikriti; ne leži tako globoko, da bi je ne zaslutilo. Nastal je vik in tarnanje, da so se srca trgala in .so možem tekle solze po licih. In četudi je bila noč hladna, se nihče ni vrnil domov; tisti večer na nobenem ognjišču ni zagorel ogenj, niso čutili lakote, tam so zdeli in zahlipani vzdi-liali k Rogu, kakor da pričakujejo čudeža. «Sveta Barbara!« Tih in pridušen klic, kakor da se ni izvil iz prsi žene, ki je ves večer pre-klečala ob jami kakor ob grobu in pritiskala k sebi v cunje zavito dete, ampak iz nedrij temne, globoke zemlje. Moj Rog, kaj je tiste ure pretrpela v svoji ljubezni, zaradi otroka, ki bo poslej ostal sirota na svetu, ob misli na moža, ki umira tam spodaj, najbolj ob misli na moža; prisluškovala je njegovemu trpljenju, slednjemu vzdihu njegove duše, njegovi poslednji želji, ki je rahlo odmela v njenem srcu... "Sveta Barbara!» Dvignila se je, otroka tesneje privi- la k sebi in se opotekla po klancu, v mrak, proti lučki, ki je gorela pred sveto Barbaro. "Sveta Barbara!« Zgrudila se je na kolena na mrzlo kamenje, pogledala v trepetajočo svetlobo, se ozrla v obraz svetnice, ki .se je smehljala od nebeške blaženosti, ker se je združila z Gospodom, za katerega je toliko trpela. «Sveta Barbara, usliši ga!« In zopet, še bolj skrušeno, z vdano nagnjeno glavo, vroče, iz dna duše; «Sveta Barbara, usliši ga — usliši jih, ki te častijo in se z zaupanjem obračajo nate!« In ko je čez nekaj trenutkov zopet dvignila obraz in hotela pogledati svetnico, se je začudila; kapelica je bila prazna, ob steni je slonel meč, s katerim je bila od očetove roke prejela mučeništvo, a svetnice ni bilo. Žena se je ozrla v sveti grozi in glej — sveta Barbara je stopala po poli., s krono na glavi, s kelihom v rokah; plašč, ki ji je prej togo pokrival ramena in telo, se je zgibal v vetru, od nje pa se je širila taka žarka svetloba, kakor da je posejana z belimi zvezdami. Ženi se je ob čudežu, ki ga je dano gledati le izvoljenim, z globoko hvaležnostjo napolnilo srce; dvignila se je in z otrokom v naročju odhitela za svetnico. Sveta Barbara jo šla do cerkve svete Trojice, ki je kot ponižna romari-ea .stala v mraku. Vrata so bila zaklenjena; svetnica se jih je le rahlo dotaknila s prsti in odprla so se na ste-žaj. Z neslišnimi koraki je šla skozi ladjo, med lesenimi stenami, stopila v prezbiterij v medlo svetlobo, ki ;se je pršila od večne luči, viseče izpod stropa. Bela angela, ki sta kleče molila ob straneh tabernaklja, sta se dvignila, odprla pozlačena vra.ca, vzela cibo-rij, iztresla svete hostije v kelili svete Barbare, zopet zaprla bivališče Gospodovo, pokleknila ob straneh in sklenila roke. Svetnica je zapustila prezbiterij, odšla skozi leseno ladjo, stopila na prosto in hitela po klancu proti jami,' da je žena z otrokom, vsa v sveti grozi ni mogla dohitevati in je žarka svetloba njenega telesa v hipu izginila v daljavi. r * * * Rudarji so še zmeraj moliti, toda . njihovi glasovi so bolj in bolj pojemali; vedno gostejše kaplje smrtnega potu so jim stopale na čela; ugašala je jamščarica za jamščarico. da je ugasnila poslednja in je nastala nepredirna tema. Tedaj se je tema iznenada preklala, iz črne stene se je prisvetlikala lučka, sprva majhna kot kresnica; postajala je večja in večja, prikazala se je sveta Barbara, vsa v beli svetlobi, z zlatim kelihom v rokah, z milostnim nasmehom na obrazu. Rudarji so spoznali veliko milost, duše so jim postale lahke, kakor da niso več od tega sveta; na miah je bilo izbrisano vse trpljenje, štirideset kolen se je upognilo pred nebeško svetlobo in Gospodovim telesom. Svetilka je vzela, hostijo in jo je podržala nad kelihom. «Glej te Jagnje božje, ki od jemlje grehe sveta,...» Možje so sklanjali glave in se skru-šeni trkali na prsi. «Gospod, nisem vreden...» Sveta Barbara je pristopila k onemu, ki je bil tisto jutro njeni svetilki 4M*ilil olja in čigar žena je z otrokom klečala pred njeno kapelico, in ga obhajala prvega, Nato je obhajala vse po vrsti, ki so jo v življenju častili in se izročali njenemu varstvu. In ko so prejeli Gospodovo telo, jih ni zapustila; na zadnjo uro jim je bila v živo tolažbo; sedla je med nje in se jim nasmehnila kot tovarišiea, «Zapoj'te», jim je rekla, «da s pesmijo pridete v nebeško veselje!» Rudarji so zapeli staro pesem, svetilka je pela z njimi. «Prišla je pošta z nebes, da m,oram dat' življenje čez...» Utihnil je glas za glasom, glava za glavo je omahnila. Sveta Barbara je pristopila k vsakemu posebej, mu sklenila roke, zatisnila, veke in ga po-križala, In ko je utihnil zadnji glas in je nastala popolna tihota ter je svetnica poslednjemu zaprla oči, je vzela kelih in odšla skozi steno, rov pa je zagrnila večna tema. »* i * *' Glas o čudežu se je bil še tisto noč raznesel med ljudmi. Ženi z otrokom, ki je bila z novico pritekla do jame. niso takoj verjeli; mislili so, da se ji je od žalosti pomešalo. Toda njen glas in njene oči so bile tako prepričevalne, da niso več oklevali; dvignili so se in hiteli do kapelice. Res, meč je .slonel ob steni, a soba je bila izginila. Cerkev svete Trojice je bila odprta na steza j. In ko je kaplan Jernej Singer, ki je tisto noč preživel najtežje ure svojega dušnega pa-istirovanja, odprl latvvnakelj in pogledal v ciborij, so spregledali tudi iiajtrdovratnejši dvomljivci. Pred čudežem sta jim bila poblede-la beda in žalost; ljudje so ves ostanek noči do jutra preklečali pred sobo svete Barbare, ki se je bila zopet vrnila. in .ji peli hvalnice. Častili so jo bolj kot kdaj. prej in ji na mestu, kjer je stala kapelica, sezidali farno cerkev. Spomin na čudež, ki ga je Langusov čopič ovekovečil na podobi v glavnem oltarju, nikoli ni pobledel; šel je iz roda v rod. in še danes živi v pobožnih srcih. Rov, v katerem je našlo grob štirideset rudarjev, so krstili za «Mrtva-ško jamo ». N IGRALEC IN PEKI. Nestroy je bil znan dunajski gledališki igralec v veseloigrah. Včasih se je na odru rad krepko pošalil. Tako je nekdaj nastopal v Gradcu, kjer je bilo znano, da peki peko premajhne zemlje. Nestroy je prišel na oder v obleki, ne kateri so bile mesto gumbov majhne žemljice. Občinstvo je bučno ploskalo, peki so bili pa hudi. Njihovo stanovsko društvo je tožilo igralca zaradi javnega žaljenja časti in Nestroy je dobil dva dni zapora. Sklenil pa je, da bo pekovskemu društvu vrnil z obrestmi. Ko je po prestani kazni spet prišel na oder, mu je soigralec stavil dogovorjeno vprašanje : „Kako se vam je godilo v zaporu? Gotovo ste bili zelo lačni?" — „Kaj še 1" se je odrezal Nestroy. „Saj mi je hčerka kaznilniškega ravnatelja vsake dve uri porinila skozi luknjico v ključavnici ducat graških žemelj." ]VOVI LADJI VELIKANKI NAJPOTREBNEJŠE KNJIGE. Uredništvo nekega lista je letos za veliko noč razposlalo raznim na duhovnem polju vodilnim možem vsega sveta vprašanje, katera knjiga se jim zdi najprimernejša za dvig iz velike moralne bede današnjega človeštva. Pisatelji, pesniki in znanstveniki so nasvetovali različna dela. Zanimiv je odgovor nekega francoskega umetnike, ki pravi: „Laže bi povedal, kaj naj se ne bere. Zdi pa se mi, da bi zadostovalo, ako bi vs' ljudje brali in pustili brati mali katekizem." — Slavni učenjak Foerster meni takole: „Eno samo knjigo poznam, ki človeštvo lahko reši, to je sveio pismo." Znani češki pisatelj Karel Capek je pa zapisal, da bo vse „le malo pomagalo, dokler bo vsakdanja laž hrana tolikim ljudem." Tehtne besede, vredne premisleka ! 25. julija 1937- so v tržaških ladjedelnicah sv. Marka spustili v morje eno največjih vojnih ladij sveta. Imenuje se Vittorio Veneto" in obsega 35.000 ton. To je velikanska jeklena zgradba. Dolga je 240 m, široka pa 30 nt. Delali so jo več kot dve leti, a še vedno ni čisto dovršena. Sedaj lahko plava po morju. Končana bo pa šele v začetku leta 1939. Takrat bo lahko služila svojemu namenu. Slavnosti je prisostvoval Nj. Vel. kralj Viktor Emanuel III. s kraljico. Zraven so bili tudi zastopniki najvišjih državnih oblasti. Ladjo je blagoslovil vojaški škof Baitolomasi, za botrico pa je bila žena dolgoletnega ladjedelniškega delavca Bertuzzi-ja. Navzoč je bil tudi goriški nadškof dr. K. Margotti. Občinstva pa je bilo brez števila. Ladjedelnice sv. Marka so bile ustanovljene 1. 1857. Do konca svetovne vojne (okt. 1918.) so zgradile 664 ladij različne velikosti, med njimi 112 vojnih ladij za razne države. A tudi po vojni živahna delavnost ni prenehala. O tem pričajo mnoge najmodernejše križarke italijanske vojne mornarice in veliko število Vittorio Veneto" gre v morje. lepih trgovskih in potniških par-nikov. Enako mogočno vojno ladjo so spustili v morje 22. avgusta v Genovi. Imenuje se „Littorio". Zgradili so jo v ladjedelnici v Sestri Ponente. Spuščanje v morje je trajalo eno minuto 28 sekund, kar je nekakšno prvenstvo v naglosti pri takih delih. Tudi to pot je bila za botrico žena nekega delavca, in sicer Terezija Ballerino Cabella. FRAN MILČINSKI Milčinskega pozna vsak bralec Mohorjevega koledarja, saj se je lahko večkrat nasmejal njegovi hudomušni besedi, ki je pa mnogokrat skrivala resno misel ali bičala kako človeško napako. Fran Milčinski. Doma je fbil Milčinski iz Loža, kjer je zagledal beli dan 3. decembra 1867. Družina se je kmalu preselila v Ljubljano, kjer je Milčinski dovršil ljudsko in srednjo šolo. Visoke šole je obiskoval na Dunaju; pripravljal se je na sodniško službo, v katero je vstopil 1890. V poznejših letih (1895. do 1897.) ie bil nekaj časa prideljen idrijski sodniji. Večinoma je pa sodnikoval v Ljubljani, zadnja leta tudi v Zagrebu- Ko je stopil v pokoj, je otvoril odvetniško pisarno. Umrl pa je 24. oktobra 1932. Milčinski je gledal življenje z vesele strani. Tudi resne dogodke je odeval v veselo besedo. Zanimala ga .je vzgoja mladine. Kot mladinski sodnik je imei priliko opazovati posledice napačne ali zanemarjene vzgoje. Gotovo ga je bolelo, ko je videl, kako mlade duše propadajo, a ni se jezil, temveč je z resno-šaljivo kretnjo pokazal na nevarnost. Za otroke in mladino je napisal svoje najlepše knjige, namreč tri zvezke prelepih pravljic in pripovedk (Pravljice, Tolovaj Mataj in Zgodbe kraljeviča Marka),nekaj iger(Mogočni prstan, Kjer ljubezen, tam Bog itd.) in več drobnejših stvari. Odraslim pa je namenil zlasti „ Ptičke brez gnezda" (1917), ki so izvrstna vzgoj-nostna povest. Ptički brez gnezda so otroci brez pravega doma in prave vzgoje. Milčinski nam opisuje tri take fantiče in njih dobro in slabo početje. Kaže nam bogastvo, ki je v dušah otrok, katero pa slaba vzgoja uničuje. Nazadnje Bog vse prav obrne in mladostni poredneži in malopridneži se spokorijo in poboljšajo. Napisal je Milčinski tudi precej drugih knjig in mnogo strokovnih razprav o skrbi za zanemarjeno mladino. Iz vseh njegovih spisov veje vedro naziranje o življenju, odkritost, poštenost in sočutje do trpečih. Milčinski je zelo prikupna osebnost novejšega slovenskega slovstva. Francoski kralj Ludovik XIV. je zložil pesem. — Pokazal jo je slavnemu kritiku Boileau—ju in ga prosil, naj mu odkrito pove svoje mnenje. Boileau je poznal kraljevo nečimrnost in je rekel: „ Veličanstvo, napraviti ste hoteli slabo pesem in reči moram, da se vam je to v obilni meri posrečilo." ^ Nadut brezverec je srečal duhovnika na ozki poti in je zagodrnjal: „Jaz se nobenemu oslu ne umaknem." „Jaz pa vsakemu," je mirno odvrnil duhovnik in stopil v stran. POVEST O IZGUBLJENEM KONJ II === Lončar Matevž je kupil konja. Ker mu je manjkalo poklaje, ga je dal vaškemu konjskemu pastirju, naj ga z drugimi konji žene na pašo. Dhigi dan opoldne prižene konjar konje domov. Lisca, novega konja, ni bilo nikjer. Matevž je šel po vsej vasi od. hleva do hleva, a konja ni bilo. Vprašal je konjarja: «Ali nisi videl mojega novega konja?« — «Danes zjutraj je še bil z drugimi.» Konja torej ni bilo. Matevž je šel k bratu: «Andrejc, poj.di, greva iskat mojega konja!« Sla sta pa je Matevž dejal: «Andreje, skupaj ne smeva hoditi. Ti pojdi na levo po gozdu čez vrh do križpota in od tam do debele češnje ob potoku, jaz pa grem na pravo za poljem Jakljevega Martina na Goli hrib. Pri češnji se zopet naj deva.» Sla sta, kakor sta se zmenila, Matevž —————— Fran Milčinski je kmalu zaslišal zvonec svojega konja. Dejal je sam pri sebi: «To je zvonec mojega konja, ki je v tej dolini. Da bo bolj gotovo, grem pogledati še v drugo dolino.« Tam ga seveda ni bilo. šel je nazaj v prvo dolino in je koj našel izgubljenega lisca. Peljal ga je proti domu. Od daleč je zagledal Andrej ca in mu je zaklical: «Ali si našel konja?« Andreje je kar z glavo odmajal. Matevž ga počaka, da pride, in mu reče: «Zakaj nisi povedal, ali si našel konja?« «Saj sem z glavo odmajal.« «Sema, kdo te bo videl tako daleč!« nPreteto ne bodi, še večja šema si ti, ki konja pelješ pa vprašuješ, ali sem ga našel.« «Imel je prav Andreje«, je pozneje povedal Matevž. «Ni neumen; pozna se mu, da je moj brat.« KAKO ZAŠIJEŠ POČEN LONEC Lončar .Matevž je prišel v (vas s krošnjo. Neko dekle, ki je bilo po Matevževih besedah po letih godno za moža, po pameti za šibo, mu je prineslo počen lonec in mu reklo: «Oče, ali so res Ribničani tako nasukani, da slišijo travo rasti in vidijo, kako planke žvižgajo. Dajte, če imate kaj pod klobukom in zašijte lonec. Ne bom stiskala pri plačilu. Latvico mleka dobite zvrhom praznt) in zraven še tri sladke besede.« Matevž pa ni ostal nobene besede na dolgu. Dejal je: «Ej, mleka si samo bolj potrebno kot jaz, sladke reči so pa tudi za otroke, ne za može. Veš kaj, punče, lonec ti zašijem zastonj. Toda pri nas šivamo hlače narobe, lonce pa tudi. Obrni lonec, punče, tako da bo zunaj, kaj je zdaj znotraj, pa ti ga zašijem, da se ne bo poznal šiv in bo držal lonec vso večnost in še tri dni. Vajste, pa je bilu tihu.» Popotnik je izstopil na majhni postaji. Takoj je opazil dve veliki uri, ki sta kazali različen čas. Začuden je vprašal postajnega uradnika: „Cemu imate dve uri, ki ne kažeta enako?" Sedaj pa se je čudil uradnik : „Ce bi kazali isti čas, čemu bi nam bili dve?" & & sfe France: Ali si že slišal o Janezu in njegovih cigarah ? Jože : Ne. Kako je bilo ? France: Janez je naročil 100 cigar iz inozemstva. Pošiljatev je zavaroval proti ognju. Nato je cigare pokadil, od zavarovalnice pa je zahteval zavarovalnino. Jože : Brihtna glava ! Ali so mu plačali ? France: Kaj še! Zavarovalnica ga j* tožila kot požigalca. KAKO SE JE OŽENIL GOSPOD IVA.IV KALISTER Kar vam mislim povedati, se je pripet lo pred šestdesetimi leti. Zato vam to zgodbo brez skrbi povem. Njega so klicali za Ivana, njo pa za Ivanko, Oe bi pa kljub temu kdo dvomil o resničnosti, naj se gre prepričati v poročne knjige, katere brani župni urad v Cerknici. Njegov priimek je bil Kalister in je bil kan-clist na tamkajšnjem okrajnem sodišču. Ona pa je bila najstarejša hči trškega urarja Jerneja Kopitarja. Gospod Jernej Kopitar je bil vdovec s šestimi otroki; Ivanka je bila gospodinja in očetova pomočnica v urar-ski delavnici. Gospod Ivan Kalister, sodni kan-clist, je bil samskega stanu; čeprav je dosegel že štirideseto leto, je bil radi svojega nadvse rednega življenja prav sveže ohranjen in mladeni-ško prožen. Tudi gospodično Ivanko Kopitarjevo ni več begala dekliška norčavost in vendar bi pri svojih pet in tridesetih letih vsakemu prav lahko utajila eno desetletje svojega življenja, Gospod kanclist je bil pri svojih predstojnikih v visokih časteh. Točnost uradovan.ja, vestnost registriranja, uradni slog in jezik, vse to mu je prešlo v meso in kri. in sicer tako globoko, da je bil v zasebnem življenju tako neokreten kakor riba v mreži. Njegove misli so bile uradne in njegovi izrazi tako kan-clijski. da so bili bolj vajeni papirja kakor živega človeka. To bo najbrž tudi povod, da se nikdar ni drznil globlje prodreti v človeško družbo, kaj še le v deJdiško dušo. Česar pa ni zmogel on, to je končno storila njegova stara ura. Ker je bil mož v svojem uradovanju neznansko točen, je imel dve uri: stensko na stanovanju in žepno pri sebi. Prva je bila tako točna, da je, kakor je gospod kancelist ugotovil, zastajala samo eno tridesetinko minute na mesec, druga, žepna pa kar samo eno tridesetinko sekunde. Tiste dni Po naše povedal S. Stanič se je pripetilo, da je stenska ura obolela na revmatizmu. Zaostajati je začela kar po deset minut na dan. Razkačen nad to nemarnostjo jo je kanclist takoj nesel urarju Jerneju Kopitarju v pregled. Ta pa je ugotovil poleg revmatizma še drugo bolezen v osrčju ure same in jo obsodil na dvatedensko skrbno zdravljenje pod svojim osebnim nadzorstvom. V svoji veliki skrbi in natančnosti je gospod kanclist dvakrat dnevno obiskal svojo uro in opazoval njeno zdravljenje. Bilo je to opoldne in zvečer, ko se je vračal iz urada. Tako je spoznal gospodično Ivanko, urarjevo hčerko, katera mu je vedno bolj ugajala, tako ugajala da je njegovo štiridesetletno srce zaplamtelo v mladostnem ljubezenskem ognju. Pa kako bi tudi ne, saj je ugotovil, da mu še govoriti ni treba. On je izrekel pet besed, ona pa pet sto. Gospod Ivan Kalister pa je opazil, da mu nekaj manjka, šele po štirinajstih dneh, ko je bila ura popravljena in ni več imel nikakega povoda za obisk pri urarju. Pa si je iznajdljivi mož kaj kmalu pomagal. Oddal je urarju v pregled še svojo žepno uro. Toda ta je bila popravljena že po treh dneh. In če je prej v štirinajstih dneh mož izgubil srce, je v teh treh dneh izgubil glavo. Kupil je od svoje gospodinje staro polomljeno budilko, od znanca staro uro s kukavico, pri starinarju polomljeno uro na uteži : pri sosedu je v podstrešju iztaknil zarjavelo kolesje pred-potopne ure, pri sodnem slugi pol kilograma težko žepno uro iz železa in eno na zvonec. Vse te ure je v presledkih prinašal urarju v popravilo. Gospod urar Jernej Kopitar je počasi uganil, da bo treba kaj kmalu tudi glavo gospoda Kalistra poslati v popravilo; svoji hčerki Ivanki pa je povedal, da gospod Ivan Kalister boleha na maniji zbiranja starih ur. - f>5 Ivo pa je gospod kancelist prišel zopet s staro uro v delavnico, je naletel na gospodično Ivanko samo. Debelo ga je pogledala in rekla smeje se : «Za božjo voljo, gospod Kalister, ali imate doma zalogo starih ur? Kako ste vendar prišli do tolikšne zbirke ur?» «Z urami imam posebno veselje,® je odgovoril in korajžno dodal: •Zanima me pa sploh vse, kar je z urami v zvezi.» In prepričan je bil, da je s tem razodel Ivanki svojo ljubezen; ta ga pa še od daleka ni razumela. »Kaj naj bi bilo z urami v zvezi, morda verižica ?» «Ne, ne, bogvari,» je zajecljal, «za verižice se ne zanimam.» «Torej zbirate starine?« «Ne, rajši imam one srednje starosti ali pa mlade.» Te poslednje besede naj bi po mnenju gospoda Kalistra pomenile za gospodično razodetje. Skrbno jo je pogledal in ji skušal na obrazu prebrati odgovor. Toda opazil je samo zaskrbljen pogled gospodične, ki je zadvomila nad njegovo pametjo. Naslednje dni je gospod Ivan Kalister ugotovil, da z urami ne dospe do cilja; morda se celo denarno ugonobi. In tedaj se je odločil za velik korak. Zvečer je ostal po uri v uradu. Vzel je polo uradnega papirja, jo upognil čez polovico in napisal sledečo prošnjo: N. 1. Cerknica, dne (i. rožnika 1876 Vaše blagorodje velecenjeni gospod Jernej Kopitar, ur ar sli mojster v Cerknici! Niže podpisani si dovoljuje tem potom nasloviti na Vaše blagorodje vljudno in ponižno prošnjo. Po dolgem in zrelem premisleku se je podpisani odločil poročiti se. Zato prosi podpisani tako zaupno kakor nadvse resno, da bi mu Vaše blagorodje blagovolilo izročiti polnopravno v zakon veleugledno hčerko gdč. Ivanko. Svojo prošnjo podpira s sledečimi razlogi : a) Prosilec je dosegel starost, ki ga usposablja spoznati pogoje zakonskega stanu pa mu istočasno tudi ne dovoljuje s poroko še dalje odlašati. ■ b) Njegova mesečna plača dosega 70 JI. (v besedah: sedemdeset Jlorintovj in prosilec poseduje poleg tega še dedni delež po svojem očetu v višini 5000 JI., kar vsak trenutek lahko uradno dokaže. Spričo teh dohodkov oziroma tega svojega premoženjskega stanja se podpisani tudi smatra zmožnega vzdrževati družino. c) Ne samo telesne, temveč tudi nravne in gospodinjske lastnosti gospodične Ivanke Kopitarjeve so na prosilca tako globoko vplivale, da druge ne more poročiti in bi odklonilni odgovor prosilca obsodil na dosmrtni samski stan. d) Kot poslednji vzrok navaja podpisani s popolnim prepričanjem, da je enakost krstnih imen obeh zakonskih kandidatov — Ivan in Ivanka — ugoden predpomen bodoče zakonske sreče. S priključkom na to si dovoljuje prosilec izraziti svoje osebno, četudi ne-merodajno mnenje, da je Vašemu blagorodju prosilec toliko poznan, da mu verjamete, če tem potoni potrjuje, da bo Vaši hčerki zvest in vdan soprog, Vam pa ljubeč zet. Z ozirom na gornje navedbe in spričo. svoje častne izjave pričakuje podpisani skorajšnje ugodne rešitve te svoje prošnje in ostaja v posebnem spoštovanju vdani sluga IVAN KALISTER kanclist. Urar Jernej Kopitar je bil pameten mož in velik šaljivec. Ko mu je prišlo po pošti to pismo, se je široko zasmejal in si dej^l: «Da bi te kura brcnila, temu bomo pa uradno odgovorili!« Sedel je za mizo in takoj napisal sledeči odgovor: N. 1. Cerknica, dne 7. rožnika 1876. Vaše blagorodje velecenjeni gospod kanclist Ivan Kalister v Cerknici! Vaši cenjeni vlogi št. 1. z dne 6. t. m. vročeni mi dne 7. t. m. kljub v njej nasproti meni izraženemu Zaupanju ne morem tuuradno ugoditi, kajti tamu-radno navedenih razlogov ne morem upoštevati, a) ker niste upoštevali starosti moje hčere, ko so vendar njena leta skoroda previsoka za morebitno poroko, b) ker ima podpisani v oskrbi sest otrok, nima njegova hčerka nobene ali skoraj nobene dote, kar ne stoji v ni-kakem razmerju s krasnim premoženjem njenega snubca, e) ker ste Vi premalo ali vsaj prepovršno znani z mojo hčerko, da bi mogli točno presoditi njene telesne, nravne in gospodinjske lastnosti, d) ker v enakosti krstnih- imen zakonskih kandidatov ne vidim nobenega poroštva njune bodoče sreče, saj so vendar prvega Ivana (Krstniku-J ob glavo djali, zadnjo Ivanko (Devico Orleansko) pa na grmadi sežgali. Pa četudi ne vzamemo vseh teh pro-tirazlogov v pretres, je podpisanemu srčno razpoloženje hčerino do Vaše snubitve popolnoma neznano; končno pa podpisani tudi ni pristojen za to, da bi posegal v življenjske načrte svoje hčere, in mora Vašo prošnjo zavrniti kot neuslišano. Proti tej odločitvi je Vašemu blagorodju na razpolago rekurz na drugo instanco, ki je v tem slučaju moja hči Ivanka. Vendar pa je treba rekurirati le ustno in to v dobi štirih tednov, všttvši današnji dan. S to rešitvijo Vaše cenjene vtoge se Vašemu blagorodju s posebnim spoštovanjem klanja Jernej Kopitar, ur ar. Ta odgovor na uradno prošnjo je v sfiubiteljevem srcu obudil različne občutke? Najprej se je ustrašil, potem je obupal, končno pa je vendar zmagalo upanje. Rekurze delati, to je bila od nekdaj vendar njegova moč in veselje. Na stotine rekurzov s protirazlogi je že spisal, pa bi ga zdaj ne zmogel ? Nerodnost obstoji v tem slučaju le v toliko, v kolikor se zahteva ustni rekurz. Toda dolgo ga tudi to ni mudilo. Pojutrišnjem bo državni praznik. Frak iti cilinder sta za ta slučaj predpisana že za predpoldne; kaj če bi ju gospod Kalister še popoldne porabil za priliko ustnega rekurza? Še enkrat je premislil vse možne razloge in protiraz-loge. Okoli dveh popoldne, ko se je urar vdajal popoldanskemu počitku, je gospod Kalister korajžno prestopil prag urarne. In res je naletel na gospodično Ivanko samo. Cilinder prožno ob boku držeč se je globoko priklonil. Gospodična se je zasmejala: »Ampak, gospod Kalister, v tej svoji paradni obleki greste gotovo na kako veselico?« «Da in ne, gospodična, kakor hočete !» «Vsekakor ste se danes za deset let pomladili.» * «In vi gospodična Kopitarjeva ste za dvajsetinko stoletja mlajši od mene, stojite torej v cvetu mladosti.« «Nisem vedela, da se zna gospod Kalister tako dobrikati; stara se pa še res ne čutim», je odgovorila Jvanka. «Oh, to me veseli!» se je oddahnil kanclist Ivan in prišel ob nadaljno besedo. Nehote mu je pomagala iz zadrege Ivanka, rekoč: »Smatrali me boste za samoljubno puhloglavko !» «Ne, ne, nikdar,» je hitel kanclist. «smatram vas za najidealnejšo ženo.» ♦ Oe tako o meni mislite, vam moram biti hvaležna.* In drugič gospod kanclist ni vedel naprej. Popraskal se je za ušesi, popravil jopič, do besede pa ni mogel. In zopet ga je rešila Ivanka iz zadrege : «Prišli ste najbrž za svojo zlato uro; žal, da ni še v redu!» ♦ Ah kaj, moja ura je lahko še pol leta pri vas», je zagotavljal gospod Kalister, «danes naznanjam svoj rekurz.« «Kaj, svoj konkurz naznanjate?* je preplašeno vprašala Ivanka, «Ne, ne, gospodična, niste me prav razumeli, ne gre za konkurz, ampak za rekurz, za ugovor gre, za utok!» «Xa ugovor, za utok, kaj naj to pomeni, gospod Kalister?« «Gospodična, pred dnevi sem naslovil na vašega očeta neko vlogo, ki pa je bila zavrnjena. Gotovo vam je oče o tem kaj povedal.» c Nič mi ni povedal niti besedice ne!« je odkritosrčno odgovorila Ivanka. •Kaj, kaj, kaj? .... Nič povedal? To bi vam bil moral povedati!« je jecljal kanclist v obupu. -si ogledal tvornice, delavska stanovanja, rudnike, elektrarne po najvažnejših središčih sovjetske industrije. Nabral je podatke, kakšne, so plače delavcev, kakšne so cene živil, po čem so stanovanja, kako poveljniki tovarn ravnajo z delavci i. t. d. Iz njegovih podatkov je razvidno, da imajo ruski delavci najnižje plače v vsej Evropi. Povprečna plača ruskega delavca znaša 189 rubljev na mesec, to je 151 lir; (100 rubljev velja okoli 80 lir.) V orožarnah Kaganovič prejemajo delavci na mesec sledeče plače: najnižja plača 105.87 rubljev (85 lir), najvišja 420 rubljev (256 lir). Ravnatelj tvornice pa prejema mesečno 2000 rubljev (1600 lir), glavni inženir 2000 rubljev. - V čevljarski tvornici v Sokorohodu pri Moskvi so plače še nižje. Velika večina delavcev dobiva mesečno po 152 rubljev (91.60 lir), najvišje plačani pa po 250 rubljev (200 lir). Važno .je, koliko more ruski delavec z rublji kupiti. Pisatelj je primerjal oene blaga na Francoskem s cenami v Rusiji. Gene obleki, obutvi in vsem industrijskim izdelkom so v Rusiji zelo visoke, mnogo višje kot v Franciji ali Italiji. Za par moških čevljev mora dati ruski delavec v prosti trgovini do 100 rubljev (80 lir), to je polovico svoje mesečne plače, za zimsko suknjo 225-350 rubljev (180-280 lir), za kar mora služiti 38-58 dni! Obleke iz slabega blaga stanejo 180 - 550 rubljev. «Kamorkoli sem šel,» - pravi socialistični voditelj - «povsod sem. videl same slabo oblečene ljudi, ki se jim je na obrazu poznalo, da imajo premalo hrane.» Za nekatera živila, - kruh, sladkor, riž, meso - so cene take ko pri nas, druga pa so dvakrat, trikrat dražja, posebno mleko, maslo, sir, kolonijal-no blago, slanina. Končna sodba je ta: Ruski delavec ima najbolj revno plačo, draginja pa je večja kot v drugih evrapskih državah. Zasluži manj kot delavec drugod, plačati pa mora za blago več! Toda najhujše je, da je ruski delavec izgubil vsako prostost. Tovarne stražijo vojaški oddelki. Med delavci vohunijo komunistične celice. Kdor izreče le besedico proti komunistom, ga ovadijo in gre v ječo, pregnanstvo ali pa pred puške. Delavec ne sme svobodno izbirati dela, ne sme se brez dovoljenja seliti iz kraja v kraj. Delavska stanovanja so po veliki večini zelo slaba. Zakaj v mestih je 1. 1920. živelo 21 milijonov ljudi, leta 1936, pa 42 in pol milijona. Vse hiše so postale družabna last, zasebniki hiš ne smejo več zidati, država pa .jih je postavila zelo malo, ker je porabljala velikanske svote za oboroževanje, za stranko in propagando. V Moskvi stanujejo povprečno v treh sobah štiri družine. Družinsko življenje se v tej tesnobi razkraja. Po mnogih sobah je tako: po sredi sobe je s kredo zarisana črta, na desni so slam- j j .j | jj loži.šČ!) za d nižino ,s petimi os6-|,;',nii, na levi za družino z osmimi. V teh zatohlih, natrpanih luknjah razsaja jetika; življenje je neznosno. Kuhajo si navadno na samovaru ali' na jeklo v ljudskih kuhinjah. Res je, kar je dejal neki naš goriški rojak, ki so je letos vrnil iz Rusije (imena ne povemo, ker je ženo in otroke začasno moral pustiti tam): «Krave in voli imajo v naših hlevih lepša stanovanja kot delavci v sovjetskih, mestih!» Delavci morajo biti zavarovani. Dobijo podporo v bolezni, ob smrti, po nezgodah. Toda vse prispevke morajo sami plačevati, podjetje ne plača zanje nič. Kako je z brezposelnostjo? Komunisti trdijo, da v sovjetski državi ni brezposelnih. Brezposelnih delavcev je na stotisoče, a komunistična država zanje od 1. 1935. dalje sploh ne skrbi. Brezposelni ne dobijo nobene podpore. Če se pa brezposelni oglasijo za delo. jih delavni urad prisili, — če niso strokovno izobraženi — da morajo odpotovati na težka, nevarna dela v pokrajinah od Ledenem morju ali v Sibiriji, kjer delavci v mrazu, ob slabi hrani in brez tople obleke v velikih množinah umirajo. Človek ni nič; država je vse. «lmel som občutek«, —pravi socialistični vodja, —• «da so delavci samo kolesa velikanskega stroja. Navidez je delavec gospodar, a v resnici sme delati samo to, kar mu ukažojo.» Komunizem, je obljubljal ruskemu delavcu svobodo in kruh, a ga je pahnil v nezaslišano sužnost in bedo, kakršne ne pozna delavstvo v drugih evropskih državah. To je uspeh dvajsetih let komunizma v Rusiji! Pri tem pa treba pomisliti, da se delavcem godi še najbolje, zakaj oni so po komunističnem nauku vodilni sloj komunistično države. Kako pa živijo kmetje, ki še vedno tvorijo pretežno večino sovjetskega prebivalstva? KAKO SE GODI KMETOM. Komunisti so v oktobru 1917 pognali kmečke množice v revolucijo s klicem: «Ljudstvu zendjo, kruh in mir!» Ruski krnet, ki je stoletja hrepenel, da bi postal samostojen na zemlji, ki je bila dotedaj državna in plemiška, si je dejal: «Zdaj je prilika, da pridem do svoje zemlje!« Kmetje so si zemljo sami razdelili, tako da je I. 1919. bilo 97% rodovitne zemlje v zasebni lasti, le 3 odstotki so ostali državi. Kmetje so si začeli celo razdeljevati zemljišča vaškega «mira», t. j. soseske, ki je bila lastnik občinskega zemljišča ((«gmajne»). Na tej zdravi podlagi samostojnih malih in srednjih kmetij bi so bila mogla pomlajena ruska država krasno razvijati. Kmečkemu stanu se je obetala doba procvi-ta in gospodarskega blagostanja, Toda komunistom ni bilo všeč, da je nastalo na milijone samostojnih posestev, ki so zasebna last kmetov. Saj oni so nasprotniki zasebne lastnine, sa.j zahtevajo, da mora vsa zemlja postati državna last. Po komunističnem programu morajo samostojni kmetje izginiti in se spremeniti v kmečke hlapce pod vodstvom komunističnih uradnikov. Zato se je komunizem pripravljal, da začne boj proti kmetom in jim odvzame zemljo. V letih 1919-21 so sovjeti prvič poskusili uničiti samostojnega kmeta, Vojaško čete so kmetom pobiralo pridelke. Toda kmetje so se uprli -niso hoteli delati le za državo. Puntali so se proti nasilnim zaplembam žita in drugih pridelkov; po mnogih pokrajinah so kmetje pomladi 1921 posejali le za svojo družino. Ko je istega lota pritisnila suša, je izbruhnila lakota, kakršne svet še ni videl. Nad 35 milijonov ljudi je bilo radi lakote v nevarnosti za življenje. Računajo, da je radi lakoto in njo spremljajočih kužnih bolezni v letih 1920 - 22 pomrlo nad 10 milijonov ljudi. Razpoloženje kmečkega ljudstva proti sovje-tom je jasno izrazil star kmečki možak na III. sovjetskem kongresu, ko je komunističnim ministrom zaklical: «Zemlja je naša, kruh pa je vaš, vode so miš«, 'ribe pa vaše; gozdovi so naši. a les je vaši« Komunistični voditelji so se prestrašili, da jih obupano kmečko ljudstvo vrže ob tla. Zato je Lenin v aprilu 1921 oznanil «novo gospodarsko politiko«. -Javno je obljubil, da sovjetska država prizna malim kmetom gospodarsko samostojnost. Dovolil je zasebno trgovino z žitom in drugimi kmečkimi pridelki. Namesto nasilnih rekvizicij so uvedli dohodninski davek v pridelkih. Kmečki stan je torej za/jdaj zmagal. Začel se je lepo razvijati. Lota 1923. je bilo v sovjetski državi 23 milijonov samostojnih kmetijskih posestev. Ker so so v je t i pustili te svobodne kmete na miru, se je v kmetih spet zbudilo veselje do dela. Kmalu se je izkazala stara resnica, da nasplošno kmetijstvo največ prinaša, če obdeluje zemljo samostojni kmetovalec, ki se zaveda, da mu pridno in umno clelo prinaša koristi. Toda komunisti so izvedbo svojega načrta, da uničijo samostojnega kmeta, opustili samo začasno. Vedno so mislili na to, da zasebne kmetije kmetom vzamejo in ustanovijo iz njih skupna (kolektivna) komunistična gospodarstva. Cim je lakota prenehala in je v par letih mlado zasebno kmetijstvo pridelalo dovolj živeža za kmečko in za mestno prebivalstvo, so so-vjeti začeli izvrševati širokopotezen načrt za podružabljenje vse zemlje. Pri tem so iskali prilik in razlogov, da kmečki stan razcepijo in potegnejo na svojo stran najbolj revne kmete, bajtarje, kočarje, bednjake. Ta razkol se jim je deloma posrečil. KOMUNISTI PROTI KMETOM. V letih nove gospodarske politike, ko je država dovolila zasebne kmetije, se je ruska vas polagoma izpremenila. Pridni, umni gospodarji so si kaj prihranili in si dokupili nekaj več zemlje, leni, pijanci, nemarneži pa so svojo zemljo zapravili in so obubožali. V kmečkem stanu so se pojavili bedni bajtarji (bedujaki), srednji kmetje (srednjaki) in veliki kmetje (kulaki). Kdor je muljo obdeloval s tujimi močmi, s hlapcem, deklo ali dninarjem, so mu pravili kulak. Komunisti so začeli hujskati bednjake proti ku-iakom, češ da ti bogatejši kmetje izkoriščajo reveže. Komunistična stranka je ukazala, da se smejo v vaške sovje-te voliti samo bednjaki; ti so na povelje komunistov začeli bogatejše kmete pritiskati in preganjati. Leta 1926. so že začeli kulakom nalagati zelo težke davke, zahtevali so od njih za davke skoro ves pridelek. Dostikrat se je zgodilo, da so vaški sovjeti kar sklenili, naj se zemlja na novo razdeli, in pri tem so pridnim gospodarjem pobrali najboljša zemljišča, Toda to se takrat ni še zgodilo povsod, šele leta 1930. je Stalin izdal odlok za vso državo, ki določa, naj se kulakom zapleni sploh vse premoženje. S tem odlokom je komunizem drugič stopil v odprt boj proti zasebnim kmečkim posestvom. Groza pretrese človeka, ko v sovjetskih časopisih in knjigah bere, s kakšnimi sredstvi so komunisti iztrebili imovite kmete, druge pa prisilili, da so se odpovedali vsemu premoženju in stopili v kolektivna gospodarstva. V par letih so uničili nad 900.000 najlepših in najbolj donosnih kmečkih posestev. Kulake so močno obdavčili, jim vzeli pravico kupovati v državnih konsumih, jim odvzeli vse politične pravice. Po Stalinovem odloku pa so jih z družinami vred nage in bose izgnali iz hiš in posestev ter poslali v pregnanstvo. Na tisoče kulakov so kar pobili. Več kot pol milijona kulakov in srednja kov so poslali za kazen v severne gozdove, kjer jih je velika večina v ledenem mrazu, ob slabi hrani in trdem delu pomrla. Ti reveži so bili brez vsake krivde. Po podatkih, ki jih je zbrala ruska socialistična stranka in jih jo priobčil list «Cour-rier Socialiste« v Parizu, je bilo 1. 1935. v sovjetskih ječah, taboriščih in v izgnanstvu nad 7 milijonov oseb. Od teh je-v jeoah sovjetske policije 500.000 ljudi, nad 1 milijon in pol jih je zaprtih v taboriščih, okoli 5 milijonov pa je izgnancev, ki morajo v daljnih, pustih pokrajinah opra- V1 jati prisilna dela. Med temi je velika večina kmetov. Res, komunisti so krasno osvobodili kmeta in delavca! Isti socialistični list je priobčil 29. novembra 1935 pismo mladega komunista, ki je bil pregnan v sibirsko (aborišče, ker je pristaš Trockega. Delam v vodi do pasu, radi skorbuta so mi izpadli vsi zobje. Pomagajte mi! Okoli mene ljudje pomirajo kol muhe. Rešite me!» Tako se je godilo komunističnemu pregnancu — zdaj si lahko mislimo, kaj morajo pretrpeti krščanski kmetje in njih družine! Večino je že rešila smrt. Istočasno pa so komunisti z vso silo pritiskali na bednjake in srednja-ke, naj se odrečejo zasebnim posestvom in naj se pridružijo kolektivom (skupnim gospodarstvom). Da si rešijo golo življenje, so se kmetje po veliki večini vdali. Preden pa so pustili svoja posestva, so skušali poprodati, kar so mogli. V času prisilnega po-družabljenja zemlje so ruski kmetje poklali več ko polovico goveje živine! Medtem ko so v Rusiji I. 1928. našteli 70.5 milijonov glav goveje živine, je 1. 1932. bilo le še 29.2 milijonov goved. Gospodarske posledice uničenja samostojnih kmečkih posestev so se brž pokazale. Proizvodnja žita, krompirja in drugih glavnih pridelkov je takoj padla. Spet se je izkazala stara resnica: Če kmet ni več na svojem, če je tlačan, izgubi veselje do dela. KOLEKTIVNA GOSPODARSTVA. Kako so ustrojena kolektivna gospodarstva? V Rusiji imajo dve glavni vrsti teli gospodarstev: sovhoze in kolhoze. Sovhozi so državna kmetijska podjetja. Navadno obsegajo 30.000 do 60.000 hektarjev. Glavni namen teh posestev je, da so vzorne kmetije, ki naj pospešujejo napredek umnega kmetijstva. Voditelje imenuje država, na posestvu delajo kmečki hlapci, ki dobivajo plačo, nekaj v denarju, nekaj v živilih. Skupna vrednost te plače znaša od 120 do 200 rabljev letno (72 do 160 lir). Državna posestva, so se deloma obnesla, ker so obdelala zelo Velike površine (9 milijonov ha) prej puste zemlje. Tudi je res, da sovhozi radi bednih plač in strojnega obratovanja donašajo državni blagajni znatne dohodke. Toda kmečki hlapci pri tem stradajo. Nekaj drugega pa je kolhoz. To je skupno kmečko gospodarstvo, v katerem so združena nekdaj samostojna posestva. Kolhozov je dvoje vrst: artel in komuha. * Artel* se imenuje takšno skupno gospodarstvo, v katerem je postalo vse nekdaj zasebno imetje prav ne pozna, ki pa menda skriva neznanske, zaklade. O Kaliforniji so se tiste Čase širile najčudovitejše vesti. Kdo pameten se bo čudil, da je dvignilo tudi Suterja, ki .je imel v sel)i nekaj pustolovske krvi. L. 1837. je prodal v>se, kar je imel, in opremil odpravo z vozovi, konji in bivoli. S sabo je vzel deset ljudi (pet misijonarjev, dva častnika in tri ženske). Napotil se je proti zapadu a- neznane kraje. Pot je bila dolga in utrudljiva. Ženske so radi naporov kmalu umrle, častnika sta potnike zapustila, samo Suter in misijonarji so koncem oktobra 1838. dospeli do obrežja Tihega oceana. Misijonarji so ostali v trdnjavici Van Couver in tudi Suterja so svarili pred nadaljnjim potovanjem. Ponujali so mu celo službo. A Suter ni odnehal. Najel je majhno jadrnico in odjadral. Veter ga je dolgo nosil po morju. Končno je le pristal v Kaliforniji ob zapuščeni ribiški vasici, ki se je po neki frančiškanski misijonski postaji imenovala San Francisco. Pred sto leti klaverna vas, danes več-milijonsko mesto. Takrat so ti krajt spadali k mehikanski državi. Pa tudi I tuši so si lastili pravice do njih. Bile so to najrodovitnejše, . najbujnejše ameriške pokrajine, a zelo zanemarjene. Manjkalo je ljudi, reda, »vsega. Suter je koj spoznal, kaj bi se dalo In napraviti. Naslednji dan je šel do guvernerja v mesto Monte Rey in ga prosil, naj mu dovoli ustanoviti obširno naselbino z imenom Nova Hel-vecija (Helveeija = Švica). Guverner mu je takoj dal dovoljenje za deset let. Nekaj mesecev za tem se je vila dolga vrsta voz ob reki Sacramento. Spredaj je jahal Suter. Spremljalo ga je nekaj belih ljudi in 150 domačinov. S sabo so imeli vozove, govejo živino, o.sle, semena, poljedelsko orodje, skratka vse. kar so potrebovali. Pred njimi. so se razprostirali velikanski pragozd! . Te so zažgali in pod pepelom se je pokazala rodovitna zemlja. Takoj so začeli z delam. Niti orati ni bilo treba. Zemljo so kar posejali. Nato •so jeli gradili skladišča, ograde za ži- vino, hiše za ljudi; izkopali so tudi potrebne vodnjake. Iz bližnjih naselbin pa so jeli prihajati novi delavci. Uspeh je bil nepričakovan, velikanski. Setev je že prvo leto bogato obrodila, Žitnice so postajale premajhne, črede so se namnožile na tisoče. Naselbina je vedno bolj cvetela. Suter je dal izkopati dovodne in odvodne jarke, graditi mline in poslopja. Vse mu je tako uspevalo, da je z žitom lahko trgoval na debelo in ga izvažal daleč naokoli. Nasadil je tudi mnogo sadnega drevja in tudi vinska trta se mu je obnesla. Bil je na vrhuncu svoje moči, eden najbogatejših ljudi na svetu in v svoji deželi kakor knez. Tedaj se je spomnil, da je v Evropi zapustil ženo in tri otroke. Pisal jim je in jih povabil k sebi. V januarju I. 1848, se je zgodilo nekaj zelo usodnega. Suter je poslal tesarja Marshalla daleč proč na eno svojih kmetij. Naročil mu je, naj tam zgradi novo žago. Marsball pa se je koj drugi dan vrnil ves razburjen, bel je k Suter ju. ga vlekel v sobo, zaklenil vrata in tresoč se potegnil iz ž op a prgišče peska, v katerem se je lesketalo nekaj svetlih zrnc. Povedal je, da je to našel pri kopanju. Morda je zlato. Suter je postal pozoren. Pre -izkusil je svetlo kovino. Izkazalo se je, da je res zlato. Naslednji dan je Suter jahal tja, kjer je Marshall našel zlato. Preiskal je tla in vodo. Našel je velike množine zlata. Tudi pridobivanje je bilo zelo lahko. Treba je bilo vzeti primerno sito, pesek malo presojati in kmalu so se pokazala zlata zrna. Suter je bil vesel. Zlata je bilo mnogo. Suter je vedel, da je sedaj najbogatejši človek na svetu. Nekaj časa je bil res. A kmalu se je novica o zlatu razvedela. Neka žena jo kakemu mimoidočemu vse izkle-petala in mu ^pokazala tudi nekaj zlatih zrn. Neverjetno naglo se je širil pohleu po zlatu. Suterjevi delavci, katerih je bilo na stotine, so vsi popustili svoje delo in drli k novi žagi, da bi tam hitro obogateli. Čez noč je bila vsa prej živahna in dobro ure- jena velikanska naselbina zapuščena. Mesto vzornega reda je nastopil nered in brezpravje. Obširno gospodarstvo je propadlo, živina poginila ali podivjala, gospodarska poslopja so se podrla. Glas o zlatu pa je v par mesecih preletel ves svet. Posledice so bile strašne. Ljudje so popuščali delo. uradniki službe, mornarji so uhajali z ladij. Neskončne vrste so drle proti ^lati deželi. V Suterjevi deželi je začela prevladovati pravica pesti in revolverja, Ti iskalci zlata so poklali Suterjevo živino, kolikor je je še ostalo; zasedli so njegove hiše, pojedli zaloge hrane in pokradli njegove stroje. Suter se ni mogel braniti, kajti čete, katere je sam sestavil za hrambo svoje dežele, so ga tudi zapustile. Postal je berač. Tok ljudi pa ni prenehal. Samo iz New-Yorka je 1. 1848. odplulo 100 ladij, polnih zlata lačnih ljudi. Tudi iz Evrope so privrele velikanske množice. Na kraju, kjer je bila prej mlajhna ribiška vas San Francisco, je hipoma zraslo mesto barak in šotorov. Suter se pa še ni vdal v usodo. Ko je bil najbolj reven, je prispela k njemu žena s tremi že odraslimi sinovi. Suter se je z njimi umaknil daleč proč od zlati poljan na eno svojih najbolj samotnih kmetij. Tam se je znova lotil poljedelstva in živinoreje, vse seveda v manjšem obsegu a z nič manjšim uspehom. Na zlate poljane pa ni pozabil. Ga-ka'l je samo ugodnega trenutka, da nastopi s svojimi zahtevami. Najstarejšega sina je kmalu poslal v Wa-shington na visoko šolo, da se je tam izučil za pravdnega doktorja. Pravi trenutek je prišel 1. 1850. Kalifornija je bila tedaj sprejeta v državno zvezo Združenih držav Severne Amerike. Nova državna uprava je napravila red in je pripomogla pravici in zakonitosti zopet do veljave. Tedaj je Suter začel svojo pravdo, ki spada gotovo med največje, kar jih pozna zgodovina. Tožil je 17.221 far-rnerjev (kmetov), da so se nezakonito naselili na njegovi zemlji; zahteval je, naj ukradena posestva zapustijo. Zahteval je. naj mu država Kalifornija izplača odškodnino 25 milijonov dolarjev, ker si je ceste, mostove, nasipe itd., katere je zgradil on, kar prisvojila. Od Združenih držav je zahteval tudi 25 milijonov dolarjev kot, odškodnino za uničeno premoženje. Poleg teg-a je hotel imeti tudi delež na izkopanem zlatu. Mesto San Francisco je trdil, da je zgrajeno na njegovi zemlji. Vse te zahteve je podprl z lastninsko listino, katero mu je bil pred leti izstavil guverner tistih krajev. Pravda je trajala štiri leta in je šla skozi vse instance. 15. marca 1855. so izrekli razsodbo. Nepodkupljivi sodnik Thompson, najvišji uradnik Kalifornije, je priznal Suterju popolno in nedotakljivo pravico do zemlje, katero je hotel imeti. Suter je mislil, da je na cilju. Ali zopet se je motil. Sedaj pa ga je zadel udarec, od katerega si ni več opomogel. Ko se je razsodba razvedela, je v San Franciseu in v vsej državi izbruhnil vihar sovraštva proti Suterju. Tisoči in tisoči so se zbrali, napadli sodno hišo in jo zažgali. Iskali so sodnika, da bi ga ubili. Med razgrajači ,so bili posestniki, katerim jo pretila izguba premoženja, še več pa je bilo cestne sodrge, ki je povsod iskala prilike za ropanje. Tolpe teh liudi so se razlile po vsej deželi. Uničile so Suterju še tisto, kar mu je ostalo. Hoteli so umoriti tudi njega, a se je rešil. Pač pa je izgubil svoje tri sinove: eden se je ustrelil, preden ga je razdivjana množica zajela, drugega so ubili, tretji je na begu utonil. Suter je ostal sam in um se mu je omračil. Odnehati pa ni hotel. Sedaj mu ni bilo več za denar in premoženje, sedaj mu je šlo za pravico. Začel je pravdo znova, a dokončal je ni. Živel je pač še 25 let z edino mislijo, da se mora storjena krivica popraviti. Zadoščenja ni dočakal. Umrl je kot berač 1. 1880. Pravda za San Francisco l>a še danes ni končana. PRED STO LETI Rado Bednarik Nemara ga ni med bralci, ki se mu ne bi bila porajala misel, kako je bilo tod pred sto leti. Še otroci smo culi iž starejših ust hvalo nekdanjih lepih časov; pa je dedek jel pripovedovati: to je bilo o to rej, ko sta se z rajno vzela in je bilo vina toliko, da so ga v škafe nalivali, nato pa taka huda zima, da ni bilo moč spati v suhoti in so se ljudje in živina vkupe tiščali za-volj zmrzline; navrh pa še lakota, da so ljudje hib z dreves obirali. - To smo zijali pri takem tajanju in zastrmeli v sivo davnino. Daleč, daleč se nam je zazdela in vendar sto let ni taka doba, posebno ne, če meriš rast narodov in držav. Je pa vendar tolikšna, da se v sto letih začuda marsikaj spremeni. Šege in govor, noša in jelo, zidava pa občila, cele vasi zginejo in druge zrastejo. iz novih potreb, novih razmer. Za Francozi pride Metternich. Pa poslušajte torej, da vam zdajle malce povem o takih davnih in bližnjih zgodbah. Francoske puške so 1. 181'3. pri tipskem umolknile. Korziški orel Napoleon je uklenjen moral na Sv. Heleno. Nad temi kraji je zavladal zopet Dunaj. Toda svobodoumna načela francoske revolucije in pametni način vladanja francoskih guvernerjev so pustili v ljudeh dober spomin. Načelo svobode narodov in osebnih pravic posameznikov se ni dalo zatreti. Dolgih trideset let je tlelo. Avstrijski državni kancler Klemen t Metternich je bil zoper človeške pravice; čemu svoboda in enakost, se je rotil še na ljubljanskem kongresu; čemu udeležba ljudstva pri vladanju; zakaj izenačenje družbe; niso narodi vir državne oblasti, marveč le kralji, grofje in baroni. Narode, ki terjajo svobodo, je treba tiščati ob tla. Zato so Rusi. Prusi in Avstrijci 1. 1815. sklenili «svet o zvezo», da se Metternich o-va načela izvedejo. Toda J. 1848. je dotlelo in švignilo izpod pepela, Ita- lijanski narod se je jel zedinjevati v močno d ržavo-r Tako so tudi drugi narodi terjali pravice v javnosti, kmetu so se odpele spone podložništva, na svojem gruntu je postal kralj. Taka je v obrisih zunanja politična slika vrenja in trenja tudi v Ilirskem kraljestvu. Avstrijci so namreč 1. 1816. združili naše kraje, Koroško in Kranjsko v ilirsko kraljestvo. Ime «Ilirija» je bilo pri ljudstvu v dobrem sluhu izza Francozov in ga zato avstrijski računarji, ki so deloma ohranili tudi staro upravo, niso hoteli odstraniti. Po vseh večjih trgih so bile okrajne sodnije, v glavnem mestu pa civilna in kriminalna deželna sod-nija. Za vse te dežele je bila prizivna sodna gosposka v Celovcu. Poleg okrajnega sodnika, ki je bil običajno tudi politični komisar, je bil poglavitni mož v trgu c. kr. davkar. Davki pa denar in drugo. Blagostanje je tedaj jelo pojemati. Kmet je bil revež ob strašnih davkih in rekvizicijah. Kar je bilo zastankov pod Francozi, so zdaj neusmiljeno terjali. Najhujši je bil zemljiški davek, spočetka precej samovoljno nalagan, ker so šele okoli 1. 1847. naredili zemljiške mape. Hud je bil tudi osebni davek, ki ga je plačevala nad 15 let stara oseba. Ljudstvo se je upiralo tlaki in desetini zlasti 1. 1833. po Vipavski dolini in ni hotelo odrajtovati drugega razen zemljiškega davka. Grad pa je trdo zahteval tudi tlako in desetino. Zlasti ipri krompirju je burilo kmetu kri, cla je bil vsak deseti gomoljček graščakov. Upiranje ni nič pomagalo; daj! ali pa pride «suka-cijon», to se pravi eksekucija, vojaki v hiši. kar te bo več stalo kot desetina. Ljudstvo je tudi preklinjalo stotere dacarje po deželi, ki so pobirali vse mogoče cestnine, mitnine, mostnine. razne užitnine. Denar pa je bij redek, posebno srebrni. Takrat so ljudje zdi h o vali: «Ga ni križa pod streho.* Tedaj so namreč tekli do 1. 1859. ba- kreni «krajcarji» (= Kreutzer, iz Kreutz = križ). Roži j ali so v žepu (— kjer pač so —) kovanci po četrt krajcarja, pol krajcarja in po tri krajcarje, to je bil že groš in velik denar. Šestdeset krajcarjev je bil goldinar ali florint. Ti so se pa kmalu umaknili bankovcem; poznali so jih sicer pri nas že izza 1. 1763., avl. 1811. .so jih na Dunaju natiskali kar za 200 milijonov. Od devetinpetdesetega naprej so računali po soldih. Po 1. 1893. Noša v gorah pred 100 leti. so pa prišli v veljavo vinarji in krone. Pomanjkanje denarja in pa razne uime so cene pridelkom tiščale navzgor. Pa naših krajih so sadili že pred sto leti največ krompirja, koruze in trte. Baš takrat sse je pojavila pri krompirju močna gniloba. Oblastva so delila posebne letake za pouk ljudstvu. L. 1840. je bilo pri nas važno za vinogradnike. Dotlej trti sploh niso gnojili; šele šentvidski župnik pre-zaslužni gospod Matija Vrtovec jih je to učil v svojih spisih. In to je bilo važno, ker jo že tedaj bilo pri nas nasajenih okoli 32.200 juter zemlje s trto, kar je dalo do 644.000 veder vina (po 40 bokalov vedro). Trtna bolezen se je pa tudi pravkar jela pojavljati; v večjem obsegu kot, berem v kroniki kanalske fare1) 1. 1851. Ce- sarsko namestništvo je moralo kar z odloki siliti ljudi, naj trte žveplajo (1. 1864.) Po čem so jedli in pili? Kajneda, prijatelj, ki to bo res, tedanje cene te bodo zanimale? Takole je kot vedno od Abrahama sem: slaba letina, visoke cene in narobe. L. 1816, je kronist zapisal: annus oaritatis ot miseriae, to se pravi: leto draginje in revščine. Ljudje so se tedaj navadili na kavo, ki so jo po morju prav po ceni vozili. Odtlej je pri našem kmetu v navadi zajtrk s kavo in ne več z močnikom. Saj je stal takrat mernik koruze 8 goldinarjev in 12 krajcarjev (!); pšenice mernik je bil celo do 12 gold. 20 kr. Kdo bi si bil lahko moke kupil? Ljudje so bili živi okostnjaki, ob cestah si srečal za lakoto umirajočega. Za stradajoče so kuhali po fa-rovžih in graščinah tako zvano «rum-fordsko juho» iz zmletih kosti, krompirja, lubada i. t, d. Za veliko noč na mizi ni bilo potice. Bog da so bili olupki od repe; še danes vedo po cerkljanskih hribih za te «aleluje >, ko za žalosten spomin na to strašno lakoto pred potico zaužijejo repne olupke, nazvane «aleluja». L. 1882, je bila zgodnja trgatev, kapljica izvrstna. Takrat je šlo vedro vina2) po 5 goldinarjev, črno po 5 gold. 16 ki'. Že prej enkrat je bila taka dobrota.v sodih 1. 1811.; točno pred sto leti je pa trta obrodila najslastnejše vince po naših krajih. Polagoma je vinska cena šla navzgor, ker so bile letine neugodne, zlasti. 1. 1872. in 1,873. in pa denar je zgubljal veljavo. 'Na našem trgu je bil 1. 1864. mernik žita po 5 gold. 42 kr.; 1. 1824. po 2 gl. 42 kr.; L 1864. mernik koruze po 3 gold. 94 kr., 1. 1824. 0.98 kr.; 1. 1864. mernik ovsa po 2 gold. 73 kr.; 1. 1824. 1 gl. 16 kr.; ječmena po 4 gl., fižola po 4 gold.; vedro vina po 6 gl., 1. 1824. 3 gl. 50 1) Rokopisna kronika „Liber memorabilium parochiae Canalis". 2) Eno vedro je držalo po 40 bokalov, nekako 0.566 h. - C9 kt-.; JOO funtov1) sena po 1 gl. 51 kr. V splošnem pa draginja ni bila prevelika. Računajte, da je pred sto leti rokodelec (zidar, tesar) zaslužil po 36 krajcarjev dnevno, funt svinjine si je pa privoščil lahko že za 3 krajcarje. Kar pa je že zgoraj rečeno, je naslednja leta draginja stalno ra-stla. Zanimiva pri tedanjih cenah je pa velika razlika med enim ali drugim letom. Obrt in trgovina. Obrtnik je tedaj bolje živel nego kmet. Gene je lahko po mili volji višal. Srednjeveško cehovstvo je takrat že okostenelo, odpravile so ga že francoske postave. Svobodno obrtništvo si je utiralo pot. Prav pred sto leti se je osnovalo << Društvo za pospeševanje in podpiranje industrije«. V posameznih krajih je že takrat zacvela svoj-ska domača obrt: furlansko svilar-stvo, sežanski klobuki in kučme ter sežanski loden. lokovški gobni klobuki in fovči, idrijske in trnovske čipke, (en vatel najfinejših po l gokl. 20 kr.), mirenski čevlji; kože so kar doma strojili in jih barvali z rojem2); štur-sko-fužinski kotli i. t. d. Trgovina ni bila toliko razvita radi slabih zvez. Gest je bilo malo; po njih so vozatarili posebno bovški «šton-grajtarji« na težkih jparizarjih. Ljudi z bovškega kota je že tedaj narava silila ali k vozu ali pa s krošnjo po svetu. Vozniki so bridko občutili mostnine in cestnine. Čez novi kanalski most so pobirali n. pr. od dva do 8 krajcarjev mostnine. Na cesarski cesti je pa bilo treba mitničarju odrajtati za vsako vprežno žival po en krajcar cestnine za vsako miljo (poldrugi kilometer). Kako je bilo s cestami, vam pa pove poročilo o vizitaciji nadškofa Edlinga v kanalski fari 1. 1770. Izpred njegovega dvorca do tja so konji peketali D 1 funt je 56 dkg. 2) Roj je pritlikav grm z lipovim perjem po kraških goličavah, ki v jeseni kar žari v prelestni barvi. Zdaj ga zopet nabirajo in prodajajo nalomljene in posušene vejice v Monfalcone tudi po 60 lir kvintal. od pol Ireli popoldne do pol sedmih zvečer. Bolje je bilo, ko so trobdi po cestah poštni postiljoni, ki so na poštnih postajah menjavali konje. «Kadar postil j on v rog zatuli«, pravi postava iz 1. 1837., se mora vsakdo proti globi dveh goldinarjev umakniti. Letos jo tudi sto let tega, kar je državni knjigovodja Lovrenc Košir iz Selc na Gorenjskem doma, dal pobudo za uvedbo poštnih znamk. No, pa je bilo starih pošt, cesta, in voz kmalu kraj, Noša v dolini pred 100 leti ker so že točno pred 100 leti naredili načrt, kako bodo Dunaj zvezali z morjem. Obleka in navade. Konec je bilo tudi starih noš in šeg (... ki se pa danes spet ponavljajo). Staii pisateljix) pišejo, kakšne frizure so nosile tržaške dame. Spredaj so bile močno nakodrane, na temenu pa se je dvigal že pravcati zvonik v šop zve zanih las; mlajše dame so se česale z gladko pričesko po sredi; nad uhlji so pa bingljali zvitki las kot pri kakem poljskem Židu. V navadi so bili do lakt nabrani rokavi (kakor danes!) 1) Velezaslužni tržaški domoljub G; Caprin v knjigi „Tempi andati". Trieste, 19^6. ki jih je rajni imel in so ne dajo vto-laziti. Po goratih krajih so imeli tedaj spet svoje, lepe šege. «Pri ženitni-nah se tisti dan pred poroko nevestina bala prepelje v ženinovo hišo, fantje vasi iz ktere je nevesta, se zo-perstavljajo in ne puste bale vun iz vasi; mora se jim tadaj kaj plačati, da dajo svoje dovoljenje k temu. Kadar napoči dan poroke, se snidejo sva-tje na ženinovem domu, kjer zajterko-vajo; potem gredo po nevesto in v cerkev. Po dva in dva gredo v lepem re- in v pasu stisnjeni stezniki; na glavi široki klobuki zavihani navzgor; krila so bila široka in do peta. Od sile imenitna je bila bledica v obrazu, zato so si dame celo lase močno namokale. Gospodje so se pa pokrivali z visokimi cilindri. Hlače, po navadi bele ali sive križaste so se nogam tesno prilegale; tesen je bil telovnik in vrhnja temna suknja, izrezana malo manj kot natakanski frak, nekak « salon«; kravate so bile kar se da široke. V navadi so bili zalisei do pol obraza. Tu^h tobačniea za njuhanje ni smela manjkati; eelo pri mladih gospeh ne! Zanimalo vas bo, da pred sto leti niso otrok oblačili v posebne za otroke prikrojene kroje, marveč v enake kroje kot za velike. Na kmetih je bilo kajpak drugače. Ženske so se oblačile v kočernajke z nabranimi rokavi, v široko nagubano, temno, krilo do pet in se prepasovale s širokim temnim predpasnikom. Glavo so pokrivale s pe-čo, ki je visela prosto po hrbtu. Moški so nosili črne ali jerhovinaste do-kolenke, kratek jopič iz rjavega I od na (posebno na Krasu), pisan telovnik in na glavi .nekak potlačen cilinder. V goratem svetu in po Vipavskem so se obuvali v svetle škornje. Pa so že tedaj .jeli močno opuščati staro blago in staro nošo in se jeli oblačiti v «cunje«, ki so marsikaterega gospodarja spravile na rob propada. E, še marsikatera bi se dala povedati, kako je vse bilo sto let tega, pa naj za konec se eno, dve zinem o značaju ljudstva. O kraškem človeku piše rajni Kocjančič2): «je lepe postave. terden kakor kamnje, na kterein je luč sveta zagledal, ima bistro glavo, pa je tudi zvit, živi varčno, kar so ga neugodne okolnosti navadile, v kterih se vedno nahaja.« Nato pripoveduje o koledovanju ter o pokopih: «... kadar imajo merliča v hiši tulijo in plakajo grozno, posebno kadar se ima merlič v trugi zabiti: tu naštevajo brez prenehanja vse lepe lastnosti in kreposti, 2) Štefan Kocjančič »Zgodovinske drobtinice po Goriškem nabrane v 1, 1853.", rokopima zapuščina. du v cerkev in spremljajo ženina in nevesto, namreč starašina (tudi kloča) in balarca, tovariši (ali drugi) in družice, in pa drugi svatje. Kadar po poroki iz cerkve pridejo, se ustavijo vsi na placu pred krčmo, in pjjejo tako zvano števanko. Kadar z nevesto domu pridejo, najdejo hišo zaperto, in morajo skazati, kdo so, prejden jih v hišo sprejmejo. Tu marsikake burke vganjajo; svatje kažejo domačim kako pismo, ali uni se s tem pismom ne zadovoljijo; med tem pa iščejo svatje, če je li mogoče, v hišo priti od zadaj. So enkrat v hiši, je vse veiselo. Starašina poskrbi za obed in za. to, da so svatje vedno dobre volje, in v ta cil se marsiktera smešna pove. Po obodu navadno plešejo. Naberejo se tudi nepovabljeni gostje mnogokrat, in tem pravijo «šeškarji». Tako »e bere v starih zapiskih o časih, šegah in običajih, veselih pa črnih, pred sto leti. OH. IVAN PRIJATELJ 23. maja 1937c je umrl profesor dr. Ivan Prijatelj. Širšim ljudskim množicam ni bil znan, ker je bil predvsem znanstvenik, a reči moramo, da je za našo kulturo zelo pomemben. Izšel je iz preproste kmečke hiše na Vinicah v sodraški fari na Dolenjskem. Rodil se je 23. decembra 1875. Kot deček je pasel krave, in pomagal pri domači obrti suhe robe. V ljudsko šolo je začel hoditi, ko mu je bilo devet let Oče ga je potem namenil kupčiji, toda naneslo je tako, da je šel v ljubljanske šole. Nekaj gimnazijskih let je prebil v ljubljanskem dijaškem zavodu Alojzijevišču. Po maturi je šel na Dunaj, da bi študiral za zdravnika. Zdravilstvo pa ga ni mnogo dolgo zanimati. Presedlal je na proučavanje slovanskih slovstev. Po dosežanem doktoratu (jeseni 1902.) je slovanske književnosti še bolj vneto študiral in je zato tudi potoval na Rusko in v druga velika središča slovanske kulture. Šel je tudi v Francijo in na Nemško. Nato je vstopil v službo v dunajski dvorni knjižnici, kjer je ostal do konca vojne, ko so ga poklicali na novo ustanovljeno ljubljansko vseučilišče. Tam je predaval slovensko in slovanske književnosti. Dr. Prijatelj je izredno veliko delal. Pisal je znanstvene razprave in knjige (n. pr. Janko Kersnik, njega delo in doba, 1910-14. str. 644; Predhodniki in idejni utemeljitelji ruskega rea- RDEČI Pri seji komunistične internaciona- le. Sergij Ivanovič, namazi si obraz s sajami, ker boš moral nastopiti kot zastopnik Afriške komunistične stranke. Koliko Judov Je v komunistični stranki ? — Prosim povejte mi, ali je v stranki veliko Judov ? — Približno 60 odstotkov. — In kaj so ostali člani stranke? —-•Judinje. lizma, 1921, str. 414; in dr.), prevajal mojstrska dela ruskega slovstva (Puškin : Jevgenij Onjegin,. roman v verzih. 1909; G-ogolj: Revizor. 1921. Turgenjev: Plemiško gnezdo. 1923.) in prirejal vzorne izdaje zbranih spi- Dr. Ivan Prijatelj. sov že umrlih slovenskih pisateljev (Kersnika, Jurčiča, Tavčarja). Pokojnega dr. Prijatelja je odlikoval bister pogled na življenje in na razna vprašanja, ki mučijo človeštvo, in dar sijajnega jezikovnega izraza. Njegove spise prebira človek z velikim užitkom. Smrt ga je iztrgala sredi najplodo-vitejšega dela. SMEH. V ljudski kuhinji. — Vaša ljudska kuhinja je vzorna, saj ni v juhi niti enega ščurka. — Prav imaš! Pri nas poberejo kuharji vse ščurke iz juhe, ko je še v kuhinji. V tovarniškem odboru. — Alf te ni sram? Včeraj si spet prišel pijan na delo 1 — Kaj praviš? To ni nič res! — Pa saj si včeraj sam to priznal ! — Oh, kaj človek vsega ne reče, ko je pijan! SREČANJ £ S KOLERO Vojni spomini ~ Zdravnik dr. A. B. Bilo je v začetku julija 1915, ko je prksopel k meni poloti rasel mladenič in me pozval, naj se kar odpravim z njim v Vrtoče. Kdo mi pošilja ta ukaz?: sem poizvedoval. «Naš orožniški narednik«, se je (.drezal sel. < Pojdi lepo na glavarstvo in tam sporoči, kaj ti je narednik naročil! «Bil sem že tamkaj, a poslali so me k vam, da greste v Vrtoče. «Vrni se na glavarstvo in povej, naj pošljejo koga drugega s teboj, jaz moram v bolnico, kjer me čaka ne vem koliko bolnikov. Ko sem čez tri Ure prišel domov, me jo čakal isti mladenič z lističem v roki. Na tem listu je bil poziv okrajnega glavarja, naj se napotim z mladeničem pogledat v Vrtoče, ker je okrajni zdravnik odšel na dopust, in naj pridem o zadevi poročat. Sedla sva z mladeničem na avto in zdrčala po ovinku za Gradom. Pred polpodrtim lesenim mostom čez Vipavo sem ustavil vozilo. Onstran mosta me je čakal orožniški narednik. vojaško pozdravil in poročal: «Gospod zdravnik! Devet mrtvih, trije umirajoči, sedem bolnih. Prosim, poglejte in odredite!» Poročilo me je osupnilo, zakaj sel, ki je prišel pome in me spremljal na poti ,-v Vrtoče, mi ni vedel nič povedati. Od narednika sem zvedel, da se je v zapuščeni graščini naselilo nekaj begunskih družin z obstreljevanega Vrha na Krasu. Poprej so bile v tistem kraju vojaške čete, ki so dospele z ga-liškega bojišča. Sinoči so mu sporočili. da je mnogo beguncev obolelo, danes je prišel pogledat in našel že nekaj mrtvih, druge umirajoče v krčih, druge z drisko in bruhanjem. Bržkone so zastrupljeni z vodo aii s kakim pokvarjenim živilom. Mene je obšla druga hujša slutnja, in sicer misel na kolero. To bolezen sem poznal doslej samo iz knjig, ker primerov kolere ni bilo v naših krajih v moji življenjski dobi nikoli. Z narednikom sva odšla v razpadajočo graščino. Na dvorišču se je valjala kopa otrok, ki se jo ob najinem prihodu razkadila po hlevskih zgradbah. Pogled na glavno poslopje me je bridko pretresel. Pročelje tega nekdaj lepega gosposkega dvorca z velikimi in praznimi odprtinami, okni brez oknic, vrati brez vratnic se mi je zdelo kakor ogoljena mrliška lobanja, ki jo naši ljudje na kratko imenujejo —■ smrt. Mrka zunanjost je bila le medla slika notranjih grozot. Narednikovo poročilo se ni več ujemalo s takratnim stanjem, zakaj bilo je že več mrtvih in več bolnih. Pregledal sem bolnike, ležeče na golih tleh ali čepeče po kotih, kamor jih je naganjala potreba neu-tešnega izpraznjevanja navzgor in 'navzdol. Videl sem ljudi, ki so se po svojih izmečkih in iztrebkih zvijali v krčih in me plaho gledali iz globoko ud rtih oči. Pri mrličih, ki so ležali v velikem skednju, skrčeni v klobee, me je najboli presunil pogled na mrtvo mlado ženo in na njej ležečega novorojenčka, ki je prišel na svet med materinim umiranjem in odšel brž za njo. Toliko groze še nisem videl in prestal ko takrat v vrtoškem domu smrti. Tresoč se kakor v -najhujšem mrazu som zlezel na dvorišče, kjer je žgalo poletno opoldansko sonce, in so naslonil na kamen iti obod globokega vodnjaka. Ko sem se opomogel, da som si za silo uredil divje begajoče misli, sem naprosil narednika, naj skliče zdrave odrasle ljudi brez otrok. Bilo je kakih petnajst ljudi, večinoma starejših žensk in trije starci; mlajši moški so bili že pobegnili iz doma smrti. Povedal sem zbranim nesrečnikom, da jih je zalotila kolera, ki so jo zanesli bržkone vojaki z ruskega bojišča,. in podrobno Obrazložil, kako naj se varujejo obolenja, kako. naj ravnajo z bolniki in mrliči. Segel sem v IoijIm> in razdal, kar sem imel primernih zdravil v njej. Obljubil sem tudi. da jim preskrbim pomoč iz mesta. Naredniku sem še posebe naročil, naj nemudoma službeno naznani vojaškemu poveljstvu izbruh kolere. Okrajnega glavarja je moje poročilo zbegalo. Hotel je, naj jaz prevza-lfiem službo uradnega zdravnika za pobijanje bolezni, kar pa sem odklonil zaradi odgovorne službe v bolnici. Vrlega narednika sem toplo priporočil zaradi njegove razboritosti in požrtvovalnosti v službi. Neverjetno naglo se je razpasla kuga med našimi okoličani, posebno strašno je razsajala po krajih, ki niso imeli za pitje žive studenčnice, ampak samo vodo iz vodnjakov. Okužena je bila vsa dolenja Vipavska dolina, kamor so me neprestano klicali na pomoč. Celo v mestu samem so se množili hudi primeri. Spominjam se, da me je prišla klicat čvrsta dvajsetletna mladenka k svoji bolni materi na Rafut. V soparnem poletnem jutru sva hitela tja gori. Ugotovil sem kolero pri materi, hčeri sem naročil potrebno zdravljenje in še prav posebej priporočil, kako naj se sama varuje okužbe. Dekle se mi je posmilialo, češ kaj more taka bedasta bolezen mlademu zdravemu človeku! V popoldanskih urah so me klicali v isto hišo, poleg matere je ležala tudi hči, tista hči, ki se je zjutraj posmiliala mojim svarilom. Zvečer je umrla po komaj petnajst urni bolezni. Mati je ozdravela. Koliko ljudi je v goriški okolici tiste zares pasje dni 1. 1915. pomrlo zavoljo kolere, ni bilo in ne bo nikdar ugotovljeno. Menim pa, da jih je kolera pobrala mnogo več kakor vise druge vojne grozote doma in v begunstvu. Oblasti so odredile, da se mora vse prebivalsvo v okuženih in ogroženih krajih cepiti s cepivom zoper kolero. Velik del tega opravila za mesto je pripadel meni; po opravljeni notranji službi sem čepel v bolnici in cepil dan za dnevom. V treh ali štirih tednih j«' bila kolera zatrta. Pojavile so se še druge vojne kuge, razni legarji in griže, ki so jih zanesli vojaki z raznih bojišč v naše kraje. (Tako je ugrabila griža tudi meni takrat najmlajšega poldru-goletnega otroka, ki se je večkrat igral s častnikom, prišedšim iz Albanije, kjer je imel hudo grižo tuje vrste. V treh dneh je bil otroček zdrav in mrtev.) Dokler je bila naša ljuba deželica vojno ozemlje, niso kuge prenehale,, proti koncu vojske so se pridružile še druge. V tistem času se je začela v naših krajih oglašati — lakota. Veliko število vojaštva in vojnih ujetnikov je v kratkem času pobralo in uničilo celo trdnim kmetijan živežna sredstva. Tako je moj brat imel v začetku vojsko nekaj dobrih molznih krav. Rep za repom je moral romati v vojaško klavnico; pustili so mu najslabšo kravi-co, ki jo je prostovoljno prodal, ko mu je avstrijsko vojaštvo uničilo vse travnike in odneslo zadnji šop sena s svisli. Lačni vojaki in ujetniki so brskali pod krompirjevim grmičjem že ob cvetju, turščjčne storže so lomili, ko se je komaj začelo delati zrnje na njih. Takrat sem doumel v polnem obsegu znano prošnjo v litanijah, ki se mi je dotlej zdela nekoliko zastarela, če ne že prazna. «Kuge, lakote in vojske —• reši nas, o Gospod!» Zadnja želja na smrt obsojenega. Načelnik Čeke, ki je imel nalogo, ustreliti enega Rusa, enega Zida in enega Armenca, je vsem trem obljubil: „Povej mi svojo zadnjo željo, izpolnim ti jo !" Rus reče: „ Pripelji mi duhovnika, da se spravim z Bogom " Zgodilo se je. Jud pa reče : „Rad bi jedel breskve." „Kje pa naj jih dobim zdaj v decembru!" „Nič zato tovariš, meni se ne mudi." Armenec zaprosi: „ Sprejmite me v komunistično stranko!" „To ne bo nič pomagalo, kljub temu te bomo ustrelili." „Bolje je, da ustrelite lumpa kot poštenjaka", je odgovoril Armenec. GOSPODARSKA AVTARKIJA italije. ============================ V zadnjem času večkrat slišimo besedo avtarkija. Ta izraz je grškega izvora in pomeni toliko kot zadovoljstvo s tem, kar pridela domača dežela. To je neodvisnost od drugih. Če govorimo o gospodarski avtarkiji Italije, pomeni to neodvisnost države od inozemstva v gospodarstvu. Av-tarkična politika pa je stremljenje po tem, da bi itilijanski narod kril iz lastnih moči in z lastnimi pridelki kolikor mogoče veliko gospodarskih potreb, zlasti pa potrebe, ki so za življenje države najvažnejše. I. PLAČILNA BILANCA. Če kmet izda za hrano, obleko' davke, tobak, knjige, zabavo itd. več kot dobi za sadje, živino in mleko, vino ter druge pridelke, bo zašel v dolgove, če nima prihrankov ali kakega drugega denarnega vira, kakega drugega zaslužka. Če se tak kmet hoče gospodarsko vzdržati, mora svoje gospodarsvo spraviti v ravnovesje : omejiti mora svoje potrebe ali zvišati dohodke ali oboje hkratu. Med prejemki in izdatki mora biti vsaj ravnovesje, skrbni gospodar pa bo pazil, da bo kaj prihranil za slabe letine, bolezni, rojstva, poroke in smrti ter za podobne izredne prilike. Kot je kmečko gospodarstvo v malem, podobno je tudi gospodarstvo naroda ali države. Kot ima kmet svoje prejemke in izdatke, tako jih ima tudi narod, tudi država. Pridobitni viri vsakega naroda, vsake države, tako tudi Italije, so sledeči: a) zunanja trgovina. Če država proda v inozemstvo več blaga, kot ga tam kupi, pravimo, da je njena „ trgovska bilanca" aktivna, torej pride denar v državo. Italijanska trgovska bilanca pa ni aktivna, ker Italija uvaža več blaga, kot ga proda. V zunanji trgovini se torej pojavi primankljaj in bi moral iti denar iz Italije. b) nakazila izseljencev. Ta postavka je za Italijo visoko aktivna, ker italijanski izseljenci in delavci v inozemstvu mnogo več zaslužijo in nakažejo domov kot pa tuji delavci iz Italije. Denar torej pride v Italijo. c) zaslužek prevoznih sredstev. Italijanske ladje prevažajo inozemsko blago v inozemske luke in zaslužijo s tem več. kot zaslužijo inozemske ladje pri prevozu blaga med italijanskimi lukami. Isto velja tudi za železnice in zračni promet. Torej mora priti denar v Italijo. č) tujski promet: Ta prinaša Italiji velike dobičke, ker mnogo več ino-zemcev obišče Italijo in občuduje njene zanimivosti, kot gre Italijanov v inozemstvo. Ta postavka je med vsemi prejemki najvažnejša. d) zunanji kapitali in dolgovi: Ta vir dohodkov ali stroškov za Italijo ni posebno važen, ker ni mnogo italijanskih kapitalov naloženih v inozemsvu in tudi ne mnogo inozemskih v Italiji. Ta postavka je približno v ravnovesju- Pregled navedenih postavk imenujemo kratko „plačilna bilanca". Ta je bila za Italijo v prvih povojnih letih precej pasivna, v naslednjih letih do 1.1934. v glavnem v ravnovesju, nekatera leta je dala celo presežek. 2. SANKCIJE SO POSPEŠILE AVTARKIČNO POLITIKO. Vsak pameten gospodar skuša svoje gospodarstvo izboljšati. Izboljšati ali izločiti more one panoge, ki nosijo izgubo, še bolj razviti one, ki dona-šajo dobiček. Tak mora biti tudi gospodar, ki vodi in je odgovoren za gospodarstvo države. Kot rečeno, je bila plačilna bilanca Italije do 1.1934. v ravnovesju. Abesinska kriza pa je imela za posledico gospodarske sankcije proti Italiji od strani 52 držav. Te sank- cije so obsegale: omejitev nakupovanja blaga, omejitev vseli kreditov, bojkot italijanskih prevoznih sredstev, bojkot italijanskih delovnih sil, omejitev obiskovanja Italije, njenih kopališč in znamenitosti itd. Čim so se pojavile na obzorju sankcije, je Italija odgovorila s pro-tisankcijami in začela gospodarstvo po podrobno izdelanem načrtu. Me-rodajni činitelji so videli, da se bo plačilna bilanca radi sankcij poslabšala. Ker pa izkazuje zunanja trgovina v plačilni bilanci edini in zelo občutljiv primankljaj, je bilo jasno, da je potrebno izločiti ali vsaj občutno zmanjšati ta primankljaj. Da se pa ta cilj doseže, je potrebno troje: a) omejiti potrebe na najnujnejše; b) razviti in dvigniti notranje gospodarstvo tako. da bo nadomestilo predmete, ki jih Italija uvaža; c) če pa notranje gospodarstvo kakih predmetov ne more nuditi, se isti kupijo v inozemstvu, a pri tem veljaj načelo: kupim od tebe, če kupiš tudi ti od mene za enako svoto. Torej izravnana izmenjava blaga. To so osnovne misli italijanskega gospodarskega načrta in te misli so zasegle vse gospodarske panoge, ta načrt se je izvajal od početka do danes in se bo izvajal tudi v bodoče. Italija bo nadaljevala z načrtnim gospodarstvom vedno. Glavni cilj Italije pa je avtarkija, ki naj napravi Italijo neodvisno od inozemstva če le mogoče v vseh vprašanjih, če pa ne v vseh, vsaj v tistih, ki so za obstoj in razvoj naroda nujno potrebna: hrana, obleka, orožje. Umljivo je, da avtarkija Italije in drugih držav ni po godu ameriškim državam. Angliji, Franciji, Nizozemski, sploh tistim, ki imajo dosti surovin, ker jim je italijanski trg zaprt. Vsem tem je Mussolini 15. maja 1937. odgovoril, da se Italija ne more odpovedati svojim avtarkičnim načrtom, kajti „ avtarkija je jamstvo za tisti mir, ki ga mi želimo, in istočasno je ovira za morebitne napadalne načrte bogatejših držav. Kdor je v nevarnosti, da ga zadušijo vrvi gospodarske vojne, ve, kako naj misli in dela. V tem oziru ni dovoljena omahljivost, ker bi bila škodljiva. Na tehtnici je zagotovitev življenja, bodočnosti in moči velikega italijanskega naroda." 3. PREHRANA. Predpogoj avtarkije je, da ima narod dovolj hrane, da iz domače zemlje pridobi dovolj živeža. Kako je s tem v Italiji'? Kmetijski pridelki: Med temi zavzema prvo mesto pšenica. Znano je, da porabi italijanski narod zelo mnogo kruha in testenin. Letno potrebo za prebrano in setev računajo na 75 do 80 milijonov kvintalov pšenice. Letina 1937. je dala 80 milijonov kvintalov, torej je domača potreba krita do nove žetve. Glede pšenice je dana za bodočnost smernica: Nazai ne smemo, pač pa moramo zvišati srednji pridelek na ha vsaj za 1 kvintal. To velja za kmetovalca. Država pa skrbi za kruh s tem,- da je monopolizirala vso trgovino s pšenico v tako imenovanih zbirališčih (ammassi), ki so edina pooblaščena trgovati s pšenico oziroma prodajati jo mlinom. Ta zbirališča plačajo kmetovalcu že ob prevzemu zadovoljujočo ceno. Julija 1937. so plačala zbirališča za izročeno pšenico nad 6 milijard lir. po 123 lir za k v. Pšenica je za Italijo znatno važnejša kot vse ostale žitarice skupaj. Za njo pride koruza, katere pa ni dovolj za prehrano in krmo. Isto velja za rž, oves, proso in za ostale man jpomem-bne žitne vrste. Dovolj za domačo potrebo pa ima Italija riža. Tega ostaja nekaj še za izvoz. Italijanski riž je znan kot najbolji na vsem svetu. Smernica za prihodnja leta je v tem oziru: italijanska zemlja mora dati še onih par milijonov kvintalov koruze,' ki manjkajo za popolno kritje domačih potreb. Dvigniti pa je treba tudi proizvodnjo manjpomembnih žitaric. Glede vina je Italija po višini proizvodnje druga država na svetu: prva je Francija. Pridelek vina iznaša v Italiji približno 100 litrov na vsako osebo, kar krije domačo potrebo in vino še ostaja za izvoz, ki pa ne presega milijona hI. Izvaža se tudi vermut in maršala. -Glede vina je gospodarski načrt sledeči: Izginiti morajo vinogradi, rastoči na zemlji, ki je sposobna za druge poljske pridelke; v Italiji je itak dovolj vinskih goric. — Glede kakovosti je napovedan neizprosen boj manjvrednim vrstam, posebno tako imenovanim proizvajalcem (produttori direttij, kot so klinton, izabela, šmarnica itd. Ostalo produkcijo je treba združiti (kakor žito) v velikih vinskih kleteh, vinogradnik pa naj dobi takoj ob izročitvi vina ali grozdja določeno svoto na račun. Vino naj pomaga tudi kriti primankljaj na gorivih in zato naj se iz slabšega izdeluje gorilni špirit, Pospešiti je treba gojenje sicer maloštevilnih, a odličnih namiznih vrst grozdja in pridobiti nazaj trge predvsem v Srednji Evropi. — Ta gospodarski načrt se ne more izvesti kar črez noč, ker je vinogradništvo eden najvažnejših pridobitnih virov za državne in občinske dohodke (davki od vinogradov, užitnina na vino) ter je poleg tega prizadetih mnogo posebnih koristi. Sadja se izvaža iz Italije letno na sto tisoče vagonov. Tu prihaja v prvi vrsti vpoštev južno sadje, breskve, hruške, črešnje, jabolka, orehi, lešniki, različne slive in marelice, smokve, kostanj (maroni), mandeljni itd. Samo mandeljnov izvaža Italija letno za čez 100 milijonov lir. V tem oziru predvideva gospodarski načrt le izpopolnitev nasadov, pravilnejšo nego dreves, razširitev mogoče obvezno!) uničevanja zajedalcev. Poskuša se že in še bolj se bo v bodoče z zbirališči sadja. Za bergamote, ki jih rabijo pri izdelavi dišav, so že uveljavljene obvezne zadruge. Po vsem svetu je znano italijansko oljčno olje. Pridelek ne bi kril domače potrebe, če ne bi uživali tudi zelo mnogo olja iz oljnatih semen, katera pa je treba večinoma uvažati iz inozemstva. Zato je v gospodarskem načrtu : razširitev in boljše negovanje oljk. sejanje oljnatih rastlin na širši podlagi. V tem oziru se je že mnogo napravilo. Važno za prehrano je meso in živalski proizvodi sploh. Te mora Italija v precejšnji meri kupovati v inozemstvu. Gospodarski načrt pravi: Živinorejec oziroma kmetovalec mora imeti zajamčeno zadovoljivo ceno, zato pa mora pokriti letni primankljaj. Ribištvo imej na razpolago dovolj kreditov za moderno opremo. Podpreti je treba podjetje „Gene-pesca", ki lovi ribe v Atlantskem oceanu in jih prodaja v zmrzlem stanju na italijanskih trgih. 4. AVTARKIJA V INDUSTRIJI. a) Rudarska industrija. Kolikor je danes znano, Italija nima mnogo rud. Kako bo v bodoče, ne vemo. Po strogo orisanem načrtu preiskujejo posebne od države podpirane družbe podzemlje Italije, in sicer z vrtalnimi stroji, ki pokažejo, kaj zemlja vsebuje do tisoč metrov glo-bočine in še več. Lahko bodo ti vrtalni poiskusi malo uspešni, lahko pa bodo uspehi nepričakovani. Kot rečeno, je to vpraša:,je bodočnosti. Danes vemo, da hranijo italijanska tla za domačo potrebo dovolj svinca in cinka, za izvoz živega srebra ter aluminija, katerega pridobivajo največ iz istrskega boksita. Enako ima Italija za izvoz mramorja. Premalo pa je v Italiji železa, katerega se uvaža letno okoli 8 milijonov kvintalov. S pobiranjem in uporabo starega železa ter s smotreno izrabo obstoječih rudnikov (predvsem na otoku Elba) upajo uvoz železa izdatno omejiti. Italija mora letno uvažati za okoli 100 milijonov lir bakra, ki se rabi v obrti (kotli itd.), za izdelavo modre galice, predvsem pa za elektrostrojno industrijo. Uvoz bakra je danes že zelo omejen, ker rabi elektrostrojna industrija aluminij kot nadomestilo za baker. Občutno premalo ima Italija premoga. Glavna ležišča so v Istri (raški premogokopi) ter v Sardiniji Proizvodnja premoga raste iz dneva v dan; trenutno presega milijon kvin-talov na mesec: v teku enega leta upajo prekoračiti dva milijona kv. na mesec, kar bo vseeno šele en del celotne potrebe. Predvideva se pa, da bo poraba premoga manjša, ker ga bo predvsem pri železnicah nadomestila elektrika. b) Ladjedelska, kovinska in mehanična industrija. Italijanska ladjedelska industrija je znana, saj krije vse civilne in vojne potrebe Italije in izvršuje še inozemska naročila. V tržiških ladjedelnicah so bile zgrajene vojne ladje za Siam, Argentino, Romunijo, Poljsko in druge države, trgovske ladje pa celo za angleške družbe. V ladjedelski industriji je avtarkija že popolnoma dosežena. Kovinska industrije pridobiva iz surovih rud čiste uporabne kovine (iz železne rucle čisto železo in jeklo itd.), te pretaplja in izdeluje iz njih različne dele strojev ter tudi že gotovo, takoj porabno blago, kot žeblje, verige, različno orodje itd. Ta industrija v Italiji ni posebno razvita, ker pač manjkajo surovine, to je večina rud. V kolikor pa je v Italiji rud, se je v zadnjih par letih zelo mnogo napravilo. Danes se ne dogaja več, da bi iz Italije izvažali boksit, to je aluminijevo rudo, ter uvažali aluminij in aluminijeve izdelke. V velikih tvornicah. v Porto Marghera (del Benetk na celini) pridobivajo iz boksita aluminij, katerega potem druge tvornice predelujejo v najrazličnejše uporabne predmete. — Gotovo je, da se bo razvila tudi kovinska industrija, če bodo na razpolago rude. Tem|bolj pa je v Italiji] razvita mehanična industrija, ki iz različnih kovin, lesa in drugih snovi izdeluje različne potrebščine, stroje, aparate itd. Sicer tudi mehanična industrija še ne krije vseh domačih potreb, ker uvaža Italija letno še vedno za okoli 300 milijonov lir najrazličnejših strojev. orodja in drugih takih priprav. Deloma pa dela italijanska mehanična industrija tudi za izvoz in danes prodaja v inozemstvo avtomobile, dvokolesa, kavne kuhalnike" Ekspres stroje za tkalnice, aeroplane itd. , Vendar ima mehanična industrija pred seboj še zelo veliko polja za n de jstvovan je. V državi nastajajo nove potrebe in če se hoče omejiti uvoz, mora mehanična industrija še mnogo napredovati in to po količini in kakovosti. c) Kemična industrija. Ta vrsta industrije je skoraj v celoti otrok zadnjih let, v Italiji pa se je razvila najbolj v zadnjih 10 letih. Vsako leto se izpopolnjuje, vsako leto gradijo nove tvornice, vedno bolj izpodrivajo domači kemični izdelki inozemske, mnogo izdelkov kemične industrije pa danes že izvažajo. Zelo mnogo nudi kemična industrija poljedelstvu. Tu imamo predvsem velikanske količine umetnih gnojil. Fosforna gnojila oziroma superfos-fat (letno okoli 10 milijonov kv.) dobavljajo samo domače tvornice, surovine, to je fosforite pa dobivajo iz francoske severne Afrike. Super-foslat tudi izvažajo. Iz leucita, to je razpadajoče lave, katero so izbruhali ognjeniki, predvsem Vezuv, pridobivajo kalijeva umetna gnojila in aluminij. Najvažnejšo uslugo pa napravi kemična industrija poljedelstvu z izdelovanjem dušičnatih umetnih gnojil. Do svetovne vojne je bilo poljedelstvo sploh navezano samo na prirodna dušičnata umetna gnojila, to je na čilski soliter. Tik pred vojno pa se je Švedom in potem Dancem posrečilo črpati dušik iz zraka in ga navezati na apnenec ter ga nuditi poljedelstvu, med vojno tudi industriji razstreliv. Danes pridobivajo dušik iz zraka v mnogih državah in Italija bo kmalu krila z lastnimi tvornicami in deloma tudi z lastnimi patenti vse zahteve, ki jih stavi poljedelstvo in industrija razstreliv. Italijanska kemična industrija krije popolnoma vse domače potrebe modre galice, poljedelstvo pa nudi poleg tega obilico kemičnih sredstev proti različnim živalskim in glivičnim škodljivcem. Ta sredstva vedno bolj izpopolnjujejo, mnoga italijanska sredstva so za vzor inozemstvu. V zadnjih letih se je postavila na lastne noge italijanska kemična industrija barv in podobnih snovi, ki je do pred kratkim še sploh ni bilo. Ni več daleč čas, ko bo Italija v tem oziru popolnoma neodvisna od inozemstva in bo te predmete tudi izvažala v mnogo večji meri kot danes. Najbolj pa bo kemična industrija pripomogla avtarkiji z dvema velikanskima tvornicama. Ena je v Bari. druga v Livornu. Gradi jih družba A.N.I.C. (Azienda Nazionale Idroge-nazione Combustibili). Te dve tvorniei imata nalogo dobavljati petrolej, bencin ter čistilna in mazavna olja za kritje celotne italijanske potrebe teh snovi, katere bodo pridobivale iz albanskega petroleja in iz manjvrednega premoga, tako imenovanega lignita, katerega je v Italiji, posebno na Sardiniji precej. Družba A. N. I. C. razpolaga s 500 milijoni lir deležnega kapitala. Velik del italijanske kemične industrije je v posesti družbe "Monteca-tini", ki ima danes eno milijardo lir deležne glavnice. Od te družbe zavisi velika večina tvornic umetnih gnojil, vse tvornice modre galice. skoraj vsa podjetja, ki izdelujejo barve; mnoga podjetja umetnih tkanin, velika večina tvornic razstreliv, nekaj lastnih električnih central itd. „Montecatini" ima dve veliki tvorniei, v katerih izdeluje samo vreče za lastno porabo (umetna gnojila, galica itd.). č) Industrija hranil. Sem spadajo mlinska industrija, čistilnice riža, oljarne, ki dobivajo olje iz- različnih semen in oljk, tvornice testenin in slaščičarne, tvornice sadnih, zeliščnih in sočivnih konserv, tvornice piva in ledu, velike sirarne in smetanarne, izdelovalnice različnih klobas, sladkorne tvornice, žganjekuhe itd. V splošnem je ta industrija v Italiji zelo dobro razvita, saj krije v glavnem vse domače potrebe in dela tudi za izvoz. Pri slednjem igra najvažnejšo vlogo paradižnična konserva, ki donaša Italiji letno nad 100 milijonov lir. — Sladkorja izdeluje Italija dovolj za lastno potrebo in to iz doma pridelane sladkorne pese. Sladkorna industrija pa dela v glavnem le za kritje domače potrebe, ker je italijanski sladkor za izvoz predrag. d) Oblačilna industrija. Že več stoletij je znana po svetu italijanska svila, saj prekaša italijanska proizvodnja svilodov celotno proizvodnjo ostale Evrope; na vsem svetu pa zavzema Italija v proizvodnji svilodov tretje mesto, ker jo presegata samo Japonska in Kitajska. V zadnjem desetletju se je v Italiji znatno razvila tudi proizvodnja umetne svile, ki nosi v Italiji naziv „rayonu ; ime ,svila" se rabi samo za blago iz svilodov sviloprejk. Poleg omenjenih dveh surovin industrije se v Italiji pridela letno okoli 600.000 kvintalov konoplje, največ na svetu, če izvzameno Rusijo, ki pridela skoraj 2/3 celotne svetovne proizvodnje. V zadnjih letih se pridela v Itali ji tudi nekoliko lanu in bombaža, nad 10 milijonov domačih ovac pa da letno okoli 150.000 kvintalov volne, a vse te surovine ne krijejo potreb oblačilne industrije, radi česar je morala Italija v zadnjih 5 letih uvoziti povprečno več kot poldrugi milijon kvintalov bombaža in nad pol milijona kvintalov volne, poleg velikih količin jute in drugih surovin. Proizvodi oblačilne industrije (pre-divo. naravna in umetna svila, gotove tkanine in oblačilno blago) tvorijo najvažnejšo postavko v italijanski trgovski bilanci in izvoz obilno prekaša uvok. Vendar pa predvideva gospodarski načrt avtarkije mnoge ukrepe za omejitev uvoza surovin, in sicer: a) za proizvodnjo umetne svile so uvažali dosedaj celulozo iz inozemstva, v bodoče pa upajo pridobivati vso celulozo na domačih tleb, in sicer deloma iz mnogih ob vodah zasajenih topolov, nadalje iz koruzne in druge žitne slame, predvsem pa iz trsja ter tripolitanske detelje, tako imenovane alfalfa, b) da se omeji uvoz volne, hočejo bolj razviti domačo ovčerejo, predvsem pa jo razmnožiti v Abesiniji. Zato da se vsa volna racionalno uporabi, morajo vsi ovcerejci prodati volno svojih ovac v zato določena zbirališča. Na Siciliji in v južni Italiji sejejo vedno več bombaža. č) še bolj je treba razviti proizvodnjo konoplje in lanu ter najti še kak drugi vir surovin. Poskuse delajo z mnogimi rastlinami, katerih vlakna so pripravna aa prejo. Sem spada tudi iznajdba tako imenovane mlečne volne Lanital (lan-a-ital-iana), katero izdelujejo iz posnetega mleka. Za to iznajdbo se poteguje tudi inozemstvo in danes je že patentirana v mnogih državah. Lanital" pa v Italiji nima neomejenih razvojnih možnosti, ker je prvina - mleko - količinsko omejena. Če bi izdelovali mnogo mlečne volne, bi morali omejiti proizvodnjo sira, ki je važen sestavni del italijanskega izvoza. č) treba je končno uporabo volne* bombaža in drugih 'inozemskih pre~ dilnih surovin omejiti ter nadomestiti iste z domačimi. Danes se izdeluje vedno več tako imenovanega mešanega blaga, v katerem umetna svila nadomestuje volno in bombaž. Obutvena industrija je danes še navezana na uvoz kož iz inozemstva, torej izkazuje primankljaj, katerega bo krila Abesinija ter izvedba živinorejskega načrta. Visoko aktivna je za italijansko gospodarstvo industrija klobukov, dežnikov in gumbov, katerih se letno izvozi za nad 25 milijonov lir. e) Električna industrija. Elektrika ali beli premog je pozvana, da omogoči vsaj delno avtarkijo glede goriva, to je premoga in lesa, katerih je v Italiji premalo. V celoti se proizvaja v Italiji letno okoli 12 milijard kilovatov, in sicer predvsem vodne elektrike; toplotne (iz premoga, petroleja itd.) elektrike se proizvaja komaj 400 milijonov kilovatov. Za razsvetljavo se porabi komaj 12. del vse elektrike, vsa ostala se porabi v industriji, obrti, prometu itd. Danes je električna industrija v toliko avtarkična, da lahko gradi nove centrale, nove elektrovode in električne stroje iz domačega blaga in ni treba uvažati niti najmanjšega delca. Elektrifikacija Italije napreduje, kar vidimo po tem, da grade vedno nove električne centrale in da se železnice vedno bolj elektrificirajo. S tem se krči potreba po inozemskem premogu. Grade se vedno novi elek-trovodi za razsvetljavo, gretje in kuhanje in v pogonu je vedno več električnih motorjev. Avtarkija električne industrije pospešuje avtarkijo vsega naroda. f) Druge industrije. Precej razvita je v Italiji cementna industrija, ki proizvaja letno okoli 100 kg cementa na vsako osebo. Cement tudi izvažajo. S cementno industrijo roko v roki deluje opekarska, ki krije domače potrebe. Za italijansko narodno gospodarstvo je deficitna lesna industrija, oziroma pomanjkanje gozdov. Letno uvaža Italija za nad 300 milijonov lir lesa (največ iz Avstrije, potem iz Jugoslavije in drugih držav). Gozdna milica zelo pridno pogozduje goličave in to hočejo še pospešiti. V tem oziru je napravljen načrt za dobo 20 let, Upajo, da bodo po nadaljnjih 20 letih (v celoti torej po 40 letih) domači gozdovi krili večji del potrebe po stavbnem in gorilnem lesu. Papirnata industrija je bila do nedavna navezana skoraj izključno na Nov velikanski most na cesti med^Addis Abeba in Lekemti. inozemsko celulozo, danes pa že delujejo v Foggi, Man to vi in Tolmezzu tvornice, ki izdelujejo celulozo iz žitne slame, trstja itd. Upajo, da bo v kratkih letih uvoz celuloze padel na nič, četudi je letni uvoz prekašal svoto 250 milijonov lir. 5. AVTARKIJA KAPITALA. Italijanska finančna politika stremi za tem, da krije vse potrebe iz lastne moči ali z davki ali z mobilizacijo prihrankov. Ker potrebuje moderno državno gospodarstvo velike kapitale, posebno če hoče doseči avtarkijo predvsem v industriji, je treba skrbeti, da se ti kapi tali tudi zberejo. Zato vlada budno pazi nad bankami in sploh zavodi, ki zbirajo prihranke delovnega ljudstva. ZAKLJUČNA BESEDA. Pregledali smo gospodarske pogoje za avtarkijo. Potrebna pa je tudi krepka volja, ki vse gospodarstvo enotno vodi ter ne dopušča cepljenja -sil in sredstev. Nedvomno bo mnogo pomagal tudi iznajditeljski duh. Poleg tega pa lahko rečemo, da gospodarsko osamosvojitev močno podpira tudi ugodno razpoloženje ljudstva, ki je spoznalo prednosti te nove smeri. Spričo teh dejstev uspehi ne morejo izostati. DR. JULIJ KUG Y TBENTAR Dne 19. julija tega leta je nastopil dr. Julij Ivugy osemdeseto leto starosti. Ta kratki spis naj bo v prisrčno čestitko možu, ki je tako zelo zaslužen za spoznavanje naših prelepih gora kakor noben drug ter je zanesel njih sloves med širni omikani svet. Dr. Kugy - ja pozna tudi naše preprosto ljudstvo že iz poprejšnjih Mohorjevih koledarjev, izobraženci pa tem bolj tudi iz njegovih svetovno znanih planinskih spisov in knjig. Najprej povzamemo še enkrat na kratko nekaj črtic iz njegovega življenja. Rodil se je dr. Kugy v goriškem mestu na Gingrofu 19. julija 1858. leta kot sin tržaškega veletrgovca. Njegova mati je bila hči slovenskega pesnika Ivana Vesela Koseskega. Rodbina nje- govega očeta stanuje v Lipi pri Pod-kloštru na Koroškem in razume in govori še dandanes tudi slovensko. Dr. Kugy je študiral na visoki šoli pravo, a je prevzel po očetu tržaško veletrgovino kolonialnega blaga. Po vojni je trgovino opustil in prodal. Od mladega je dr. Kugy z vsem srcem ljubil gore in do 1. 1927. je ponovno preplezal vse naše gorovje in vse Alpe naokoli do južne Francijo. Najbolj pa je ljubil naše Julijske planine in zlasti Triglav ter njegovo pogorje. Lahko trdimo, da je on največja slovenski turist, za njim pa pok. dr. Turna. Dr. Kugy nam je prav za prav šele odprl, odkril naše planine v vsej obsežnosti in podrobnostih ter razkazoval njihove lepote GO let. Zadnja leta je prehodil s svojimi sila zanimivimi ipredavanji o planinstvu večkrat vso Nemčijo. Najrajši se -pa spominja sijajnega, prisrčnega sprejema pred nekaj leti v Ljubljani, ko je v Unionovi dvorani predaval o triglavskem pogorju. V svojem dolgem, bogatem življenju je pisal dr. Kugv zelo mnogo v razne planinske časopise. Po vojni pa je jel izdajati obširne knjige o planinah in turistovanju, ki so vzbudile in vzbujajo pozornost vsega omikanega sveta ter se deloma prevajajo iz nem-' ščine v druge jezike. L. 1925. je izdal dr. Kugy debelo, zelo bogato ilustrovano knjigo: «IZ ŽIVLJENJA HRIBOLAZCA". Velik del knjige opisuje v najprisrčnejši obliki naše Julijske Alpe in doživljaje z našimi slovenskimi vodniki in ljudmi. Par let kasneje je izšla debela knjiga «DELO, GLASBA IN GORE», v kateri je čudovito lepo opisal svoje življenje. Nato ie izdal delo «JULIJSKE ALPE V SLIKAH IN BESEDI.» Krasi ga izredno veliko število zelo posrečenih celostranskih slik in vsaka slika ima na nasprotni strani priloženo kratko besedilo, polno prisrčnih pesniških odmevov. Pred 2 letoma je popisal dr. Kugy v posebni knjigi burno življenje svojega ljubega vodnika Aniona Oitzingerja iz Ovčje vasi pod Sv. Višarjami. Se pred koncem tekočega leta pa izda dr. Kugy krono svojih knjig »TRIGLAV - 5 STOLETIJ«, ki bo obsegala okoli 400 strani in bo bogata ilustrovana. Po vojni ne more dr. Kugy več v gore, živi pa v duhu še vedno ra njih 1 in vsako leto težko pričakuje poletja, da odhiti v Ovčjo vas, kjer preživi par mesecev v hiši pokojnega prijatelja in vodnika Oitzingerja v objemu svetovi-šarskih planin, drznega Viša, mogočnega Montaža (Špika nad Policami) in drugih visokih sosedov svoje najlepše dneve. Poleg tega dobiva pa dan na dan polno obiskov svojih častilcev od vseh krajev srednje Evrope. Našemu največjemu planincu in opevatelju prirodnih lepot, možu toli mehkega, blagega srca, polnega ljubezni do stvarstva in Stvarnika pa kličemo ob osemdesetletnici, naj ga Bog ohrani še dolgo let v sedanjem krepkem zdravju in naj živi zadovoljen in vesel v bujnih planinskih spominih -z vedno zvesto pipo v ustih! POT PO GORAH V beneškem mravljišču 'sem si mecl kamnom, vodo in toplim morskim vetrom vedno želel hribov. Žejalo me je po njih. Toda iz mesta jih niti ne vidiš. Le iz napustov, ki teko visoko pod pozlačenimi kupolami svetega Marka, lahko vidiš tam daleč, na kopnem, v čadu nizke gore. Skoro vsak teden sem splezal to pomlad tja in upiral oči proti severu. Tam so čepele gore. če je potegnil veter, se mi je zazde- Narciši (jurjevke). lo, da so se nosnice napele v svežem gorskem vonju, če je potegnil še močneje, sem mislil, da slišim pesem borov in smrek. Iz tegobnega pomorskega vzdušja sem si strastno želel ven. In v avgustu sem se odpravil s prijateljem. * * * Gore so me še vedno sprejele z otožnih licem dežja in megel. Tako tudi to pot. Bori čepijo mrki po grebenih, smreke se kot raztrgana črna jadra lovijo z vetrom, ki prihaja od Prestreljeni-ka, drobno prši in zdi se, da je jesen. Pri zadnjih samotnih hišah, ki so raztresene ob vznožju kaninskega pogorja, bojevito krikne petelin. Čeprav dežuje, leževa počasi po grebenih med visoko, mokro travo Sproti kaninski planini. Midva sva rada v hribih, ko je dež in megla, ko so po gorah res samo pravi, pristni hribovci, ki jim je za član popotovanja dovolj kos slanine in pest koruzne moke za polento. Tak pristen hribovec je gorski vodnik, tršat, močan in prijazen, ki skrbi za kaninsko kočo. Sama zaupnost in poštenje sta ga. Za nizkim ognjiščem isedi v pastirskem stanu, ravno na ipol pota proti Kaninu — zunaj še vedno dežuje, v koče se dimi — in dopoveduje: «Tu je ključ. Gori bosta našla vse, kar 'potrebujeta, od soli clo cigaret. Cene so napisane na ceniku, ki vis"i za vrati. Ko odideta, pustita denar na mizi, ključ pa skrijta pod šopom spominčic, ki raste za kočo.» Spet sva na rahlem dežju. Vidijo se samo bližnji grebeni, drevesa, skale. Ostalo je v megli. Steza se vzpenja v vijugali; iz ka-menitih kotanj pijeva vodo in se meniva. * * i * * " Kdo ne pozna tega majhnega lepega kraljestva, kaninske koče? Vrata vodijo v osrednji prostor, v kuhinjo. V levem kotu stoji ognjišče — na njem pusti oskrbnik vedno že pripravljen lonec z vodo — nad ognjiščem polica z najpotrebnejšim: vžigalice, sol, sladkor in čaj. V desnem kotu miza, na mizi majolika z rododen-drom. Takoj levo od vrat je omara z vsem potrebnim in shramba. Vse je počiščeno, pometeno. V prostoru je prijeten vonj po suhem lesu in po gorskih travah. Trudna popotnika si skuhata čaj, prižgeta cigareto in sedeta na prag. Dež je ponehal. Daleč levo od koče se dviga v večerno nebo vedno zasneženi Kanin, desno se pno grebeni višje in višje do samega Prestreljenika. Šele kjer v dolini mežikajo luči, so najbližja človeška selišča. Gore objema tišina, * * * Naslednje jutro se zgodaj odpraviva na Kanin. Pot po globeli se vije med skalami in snegom, ki ga sonce še ni otajalo. Po špranjah kamenitih skladov zelenijo ploščati šopi trave. Tu ni dreves niti nizkega bornega grmičevja. To je najrevnejše planinsko kraljestvo. Samo grušč in sneg. Čez uro hoda sva ob vznožju vrhov. Pogledava planinsko karto in računava. Pred nama je troje vrhov. Kateri je Kanin? Rdeča znamenja vodijo na levo, toda oni na desni se zdi višji. Slednjič se odločiva za rdeča znamenja. Steza izgine. Treba si je iskati pot od skale do skale. Še plezati morava. A ko sva na vrhu, naju mesto razgleda doli do morja zajame gosta megla, da vidiva le nekaj korakov v stran. Kmalu prične grmeti in se bliskati. Nato dež, dež, dež. Spomnim se, kako sem nekje bral, da je Kanin v nevihti nevaren. Plezati po kamenitih skladih je x dežju skoro nemogoče. Spustiva se torej v žleb, ki ostro pada proti zasneženi globeli, Toda slabo sva naletela. Kmalu prične po žlebu curljati deževnica in raste v močan curek. Mokra od dežja si še čevlje napolniva z deževnico in peskom. Komaj sva iz žleba — vsa umazana in premočena — se prične jasniti. Mokra sva do kosti. Pa sva vendar dobre volje in se smejeva. «To je bil planinski krst,» se tolaživa. Ko dospeva do grebenov nad kočo, vidiva, da se iz dimnika kadi. «Vodnik mora biti doli», pravi tovariš. «Le hitro, morda je kaj pripravil za kosilo.» Lačna pospešiva korak in še vsa mokra naju sprejme kaninski vodnik na pragu. «K jo pa sta bila ob takem vremenu?® sprašuje. «Tam gori», mu kaževa. «Na Kaninu.« «Kje? Kje?» se čudi. «Tam,» mu še enkrat pokaževa. «Pa saj to ni Kanin,» nama pove jn se smejo. «Zgrešila sta. To je le ponižna Urška gora.» * * * Kaj bi se jezila? Pa prihodnjo pot. Lotos se ne bova vračala. Popoldne oprtava nahrbtnik in odideva proti Prestreljeniku. Pot je še vsa zasne- Višarski križ o božiču. žena, nebo nekam čemerno, na Prevalu naju zopet zajame megla, a jo veter v kosmih zanaša, da se zdaj pa zdaj vidi kameni ti šotor Prestreljeni-ka z luknjo. Pa naj še povem, kako je ta luknja nastala. Na Svetih Višarjah sta se menila Mati božja in hudič za dušo človeka, ki je taisto uro umiral v Čedadu. Hudič jo je hotel zase, a Mati božja zase. Slednjič sta se pobotala, da jo dobi oni, ki pride prvi v čedad. Dvigneta se in hudič, ki bi si rad okrajšal pot, butne kar z glavo v Pre-streljenik, ga prevrta in drvi dalje. Pa mu ni nič pomagalo. Mati božja je že bila pri umirajočem in duša je ostala njej. -Tako pripovedujejo hribovci. Morda je res. ■ * * * Od Prevala do Neveje je nekaj poti sneg, potem pa se prično krpe gozdov, tratine, grmičevje. Nebo se znova jasni, čuje se ubito pozvanjanje zvoncev; tam spodaj v Neveji so staje, pastirji in planinska koča. Ko se razpršijo zadnje megle, se dvignejo pred nama ogromni skladi planinskih očakov Montaža in Viša. Ustaviva se in gledava. Molčiva. Robovi so v zadnjem večernem siju. - * i * * Ko sva v dolini — kmalu bo mrak -—se meniva o načrtu. Slednjič obvelja: nocoj do prvih pastirskih staj pod Montažem, jutri na goro. Do staj je še dobro uro hoda. * * * Stopiva v kočo, ko je že trden večer. Veliki pastir čepi ob ognju sključen v dvoje gub in kuha polento iz koruzne moke. Pogoniči sedijo po klopeh, dva prekuhavata mleko, otrokec z gostimi kodrastimi lasmi se cmeri. Skuhajo nama močnik, nato sedemo okoli ognja. Velike črne sence se lovijo po kotih, groza čepi v njih in stiska srce. * * * Drugo jutro plezava na Montaž. Skladi kamna se 'dvigajo pred nama v ogromno, čudovito katedralo. Vrh je še v megli, toda upava, da jo opoldansko sonce popije. Zašla sva. Hipoma sva v ostrem žlebu za suhim snegom. Naprej je brez cepina skoro nemogoče, nazaj nevarno. Skušava preplezati desno stran žleba. Ne gre. Slednjič se nama posreči. Spet sva na pravi poti. Ostro vzpete travnate brežine so skoro do sedla. Od tu je treba po vrhovih na levo. Skoro povsod je zasneženo in nevarno. Ko opoldansko sonce popije megle, sva na vrhu. Tam spodaj je legendarna Zajzer-ska dolina s svojimi belimi prodi in temnimi smrekami, za njo Svete Vi-šarje, naša romarska pot, naše upanje, la levo Viš, za Višem Mangart, Kanin z južne strani. Višarska pobočja: Njena cerkev jo hladna. Vonj njenega kadila prijeten. Tja prihajajo grešniki in so trkajo na prša. Tja prihajajo mladi ljudje po moči za mladost. Poklekniva še midva in se prekrižaj va. Dolga jo še pot. Na to stran Kanin in njegov ledenik. Leživa na somu in gledava. V vetrn se čuje božji dih. Še isti dan sva znova v dolini in.na novi poti: proti koči pod Višem. Tri ure hoda po travnatih grebenih, nato prehod in kmalu sva pod vrhovi. Koča čepi zakrknjena, sama vase zaprta, čisto ob robu snega. Letos je prišlo poletje pozno do tu. Prenočiva pod streho na skupnem ležišču. Skozi slabo zadelano okno piha mrzlo; komaj pričakujeva jutra. Ko prične mesec bledeti, se dvigneva na pot. Najprej dolgo, navpično sne-žišče, nato skale. Dan je lep. Iz doline, kjer je taborišče, se čuje vojaška budnica. Na vrhu sva sama. Gorsko kraljestvo čuje okoli naju in nama je dobro pri srcu. Zadnja pot naju vodi na Višarje. Skozi nevarni Mrzli potok na Praš-nikovo sedlo in potem k Materi Mariji. Po poti srečujeva starice, ki molijo rožni venec, in odpočivajo na kamnih. Tolaživa jih, da je le še malo poti. Tam na gori pa kraljuje Mati božja. TUDI OZRAČJE JE MOJE Tako lahko po pravici vzklikne današnji človek spričo silnega razvoja letalstva. Kdo od nas, dragi družbeniki, še dvomi o važnosti letanja po zraku, ko pa mu je brnenje letalskih motorjev že vsakodnevno brenčanje? Abesinska vojna, kjer so drzni italijanski letalci uganjali čuda, je dokazala, da je odločilno orožje bodočih vojn - letalo. Zadnji poleti iz Evrope v Ameriko so utrli nova, hitra trgov- - Rado Bednarik ska pota med kontinenti. Da, še o poletu na luno sanjamo. PRVI POČETKI. V davnini je pomenilo letanje po zraku nekaj skrivnostnega, božanskega. Stari Grki so le bogovom pripisovali zmožnost letanja. Ptičji let je pa že tudi stare fizike zanimal. V 4. st. 1) Beri v knjigi „V tri smeri" (Bednarik Rado), Sigma 1932. pred Kr. je neki Arhitas izumil lesenega goloba, ki ga je poseben stroj dvigal v zrak. Stari Kitajci so že poznali razne privezane «zmaje», kot jih otročad še današnji dan lepi iz papirja in veže na vrvice. Kitajci so prvi spoznali osnovno načelo za dvig v zrak: telo, ki je lažje ko zrak, se lahko dvigne (aerostatično načelo). Zato so Montgolfierov balon se dviga v zrak. ob kronanju kralja Fo-kiena 1. 1306. pr. Kr. polnili posebne papirnate zmaje s segretim zrakom in jih spuščali v zrak. Stari zapiski velikega italijanskega izumitelja Leonardo da Vincija (1452-1519) kažejo, da je ta izumil posebne porotnice, v katere se je človek privezal in jih gonil z lastno močjo. To je drugo osnovno počelo letanja (aerodinamično), ki uči, da se v zrak dvigne in leta tudi težje telo, če ga goni sila, ki povzročil je nosilne zračne tokove. Toda tedanji svet še ni bil tako iz-vežban in se je oklenil prvega, lažjega principa - balonov. Jezuit Gusman je 1. 1709. kazal na Portugalskem nek koš, v katerem je zanetil ogenj, čez je pokril ponjavo; ta se je nabuhnila in se je vsa priprava res dvignila par metrov od tal. Odločilno pa je 'bilo, ko je Anglež Cavendish 1. 1766. odkril lahki plin vodik. Anglež Gavallo je pa prišel na misel, da bi za balon uporabljali živalske mehove. Istočasno so prodrli v svet glasovi o poskusih bratom Montgolfierov v Annonayu na Francoskem. L. 1783. sita vpričo velike množice spustila v zrak balon, napihnjen s segretim zrakom. Prvi poskus je bil storjen. Večji uspeh je imel profesor Charles, ki je prvi napolnil balon z vodikom. Dvignil se je nad oblake in je plaval tri četrt ure. Z vodikom napolnjene balone so nazivali «charliere», s toplim zrakom pa «montgolfiere». Prva živa bitja (ovca, pes in raca) so se pa dvignila v zrak 1. 1783. v Versaillesu. Sam kralj jih je prihitel Občudovat. Škoda, da niso znala povedati, kaj je tam gori. No, pa sta ise še isto leto našla dva pogumna gospoda Pilatre de Rozier in markiz d'Arlandes, ki sta v 25 minutah preletela v «montgolfieri» 11 km. Ko sta nehala kuriti pod balonom, sta pristala. Ta dva sta balone izboljšala. V koš (gondolo) sta. jemala vreče peska za balast, preko balona sta dela mrežo iz vrvi, ki so nosile tudi sidro in koš; vrhu balona sta namestila zaklopko na vrvico, da sta lahko plin poljubno spuščala, in še gumijasto prevleko preko balona. Žal, da je bil baš ta Pilatre prva zračna žrtev, ko je hotel poleteti preko Kanala iz Francije v Anglijo. L. 1804. so začeli balone uporabljati v znanstvene svrhe. Sloviti kemik Gay-Lussac se je dvignil že 6500 m visoko. Preiskoval je toploto in zračni pritisk. Jeli so se dvigati tudi vreme-noslovci, tako Francoz Tissandier 1. 1875. že 9000 m visoko. Tu pa je bil zrak že tako redek, da sta dva spremljevalca umrla. Nemci so tedaj izumili posebne priprave za vdihavanje kisika. Baloni so se dvigali vedno višje. Najvišje je do sedaj priplaval profesor Piocard 1. 1932., in sicer kar 16.700 m visoko. Kaj kmalu se je pa učenjakom posvetilo, kaj ko bi baloni plavali samostojno po zraku in ne le v vis ter {»na- ni od vetrov. Porodila se je ideja zrakoplovov z motorji in vijaki ter krmili. Francoski general Meusnier je nekaj takega že 1. 1783. predlagal, a še ni imel jasne slike. Par desetletij je preteklo, predno je nemški grof Zep-pelin zgradil prvi uporabljiv zrakoplov. Že 1. 1870. ga je zasnoval. 0-snutke je predložil cesarju. Tedaj pa še niso imeli dovolj smisla za novo iznajdbo, šele s pomočjo javnih zbirk jo zgradil prvi «zepelin L. Z. 1» (—- Lufbschiffzeppelin 1.) Zrakoplov je imel aluminijasto ogrodje, oblečeno v katramirane in gumirane kože; dolg je bil 128 m in širok 11 in pol. V trupu z obliko cigare so bile nameščene plinske celice. Pod trupom pa sta viseli dve gondoli z vdelanima motorjema po 15 konjskih sil, ki sta sukala vcternice. Na zadnjem koncu je bila krmilna naprava, in sicer dve vodoravni in dve navpični ploskvi (okvira z razpeto jadrovino) v obliki križa. Navpični krmili dajata smer kot pri ladji, vodoravni pa višino (če se dvigneta - kot ptičji rep - se zrakoplov dvigne in obratno.) Ta osnovna gradnja je ostala, seveda izboljšana, pri vseh zrakoplovih do danes. Nemci so začeli uporabljati «eepe-line» predvsem za trgovske zveze, kasneje tudi za bombardiranje. Zeppeli-nova družba, ki se je po ustanovite-Ijevi smrti 1. 1917., zlasti pod dr. Eckenerjem razvila do viška, je prepeljala že nad 70.000 potnikov in to celo parkrat okoli sveta. Zadnji zrakoplov (L Z 126), ki so ga Nemci prodali Ameriki kot "Los Angeles» za milijon dolarjev, je pravo čuclo udobja. Na krovu so električne kuhinje, spalnice, sprehajališča, saloni. Pod trupom so pritrjeni ti saloni kot nekaki razkošni železniški vozovi. Na takem velikanu, dolgem 200 m, mora delati posadka 100 mož in inženirjev. Ti morajo streči petim kompliciranim motorjem za pogon, radijskim aparatom in neštetim drugim strojem in strojčkom. Kljub ogromnosti drvi ta velikan po 123 km na uro. Pa ni še dovolj velik. Ameriška družba «Good-year Zeppelin Corporation» gradi še večjega, nad 400 m dolgega (skoro pol kilometra!) s prostornino 185.000 m3. Polnili ga bodo z novim negorljivim dragocenim plinom helijem, ki ga ima le • Amerika. Šele letos, po strahoviti nesreči, ki je zadela nemški zrakoplov «Hindenburg», ko je oh pristajanju v Lakehurstu pri New Yorku zgorel in z njim vred vsi potniki in vsa posadka, je predsednik Roosevelt dovolil, da se sme helij izvažati. S tem so dane za razvoj zrakoplovov še nevidne možnosti. * * * Bolj kot zrakoplovi so se za praktično in vojaško uporabo uveljavila letala. Ni lahko določiti, kdo je izumil letalo. Dejal sem, da so že Kitajci poznali «zmaje», Leonardo da Vineiježe bil precej blizu izumu. Ta je tudi jasno, doumel že omenjeno aerodinamično načelo. Prvi, ki je dal boli jasno zamisel letala, je bil 1. 1809. angleški inženir Sir George Cayley (Zorž Keili). Gonilni motor je opremil s krmili in je namestil krila. Ni pa še znal najti lahkega motorja. Zato se je prvi poskus žalostno končal. Po Cayleyevih osnovah je zgradil Anglež Henson prav orjaško letalo (krila so imela 300 m" - današnja moderna letala imajo običajno okoli 60 ur ploskve) s parnim, strojem za pogon. Kabina za letalca je bila med kriloma, zunanja podoba je bila torej že precej slična današnji. Za Hensenom, ki tudi ni uspel s poskusi, so delali še drugi. Zanimiv poskus je bil Philipsov, ki je zgradil letalo s kar 50 krili drugo nad drugim. L. 1897. se je pa Francozu Aderju prvemu res posrečilo, da se je dvignil par metrov od tal in letel 300 m. Ta je bil to kar Mont-golfiere za balone. Vsi ti poskusi so bili morda neresni do Nemca Lilienthala in do bratov Američanov Wrightov (Rajtov). Prvi je prav temeljito jel proučevati ptičji let.; izumil je tako zvano »jadralno letalo» brez motorja. "VVrighta sta izumila krmilo na vzvod, iznašla sta tudi prav lahek bencinski motor. L. 1903. sta se dvignila v zrak in letela 260 metrov daleč. Nato sta zgradi- la dvokrovnik. Seveda so ta letala vzletela v zrak (to se pravi, kaka dva metra od tal) le s pomočjo zaleta po tračnicah! Letalec je krmaril leže; šele pozneje so iznašli način za sedenje in krmilsko kolo. A osnova letala je bila tu! Vsako leto sta brata kaj izboljšala in dodala. Že L 1904. sta letela 400 m daleč; nato sta krmila tako izboljšala, da sta letela že v krogu. Še eno leto in letela sta po zraku že 38 km daleč. Zdaj sta si upala pred javnost. Za 80.000 mark sta ponudila letalo ameriški vladi. Ta je odklonila, časopisje se je pa izumiteljema posmehoval«. Francozi so ju pa upoštevali. Prav tako tudi berlinski časopisni založnik Scherl. Polagoma se je začel led tajati. Francoz Bleriot je zgradil prvo tovarno za letala in ko je 1. 1909. v tridesetih minutah priletel preko Kanala iz Francije v Anglijo, se je povsod zbudilo zanimanje za letanje. Letalec Latham je 1. 1910. vzletel že 155 m visoko. V Nemčiji je profesor Junkers izpopolnil letalsko tehniko do viška. Zgradil je v vojni slovita majhna letala «golobe». Par let pred vojno je že bilo letalstvo tudi v širših množicah poznano. Pri nas je letalec Rusjan na velikih Rojcah kar osupil tisočglavo množico, ko se je dvignil malo v zrak in je par minut letel proti mestu. Prav tisto leto je «oče letala® Wright umrl. Njegov brat Aville pa živi še danes v Ameriki — nepoznan in odte-gnjen svetu. Kaj je moža zagrenilo, ne ve nihče. Zagrmeli so kanoni. L. 1914. je vsa Evropa imela komaj 2000 letal; z;.i boj opremljenih le par. Ko so pa generalni štabi spoznali pomen letal za izvidništvo in za, obstreljevanje, so inženirji letala neprenehoma izpopolnjevali. Samo med vojno so jih zgradili 170.000! Ob koncu vojne so že gradili Nemci letala vsa iz aluminija; vanje so vlagali poleg orožja in bomb tudi radijske aparate, samodelne fotografske stroje za slikanje pokrajine pod sabo i. t. d. Strojne puške so imeli tako prirejene, da so streljali skozi vrteči se propeler. Ob koncu vojne so v naši drža\i gradili velikanske Capronije s tremi krovi, s strojnicami v vrtečih se stolpih. Nosili so do 1400 kg. bomb. V zraku so se vršile prave zračne bitke ; kdo bi bil še I. 1910 o čem podobnem sanjal? Po vojni so iz vojaških namenov letala še bolj izpopolnili. Zato pa imajo danes države tudi po par tisoč letali L. 1914. pa vsa, Evropa skupaj komaj 2000! Po vojni se je kar sama od sebe porodila misel, da bi letala uporabljali tudi v miru za promet. Nemci so že 1. 1918. ustanovili letalsko prometno družbo (Deutsche Luft Reederei). Isto leto so tudi otvorili redno zračno zvezo med Londonom in Parizom. Ta se je do 1. 1926. že tako razvila, da se je več potnikov prepeljalo po zraku nego z železnicami in parnikom na isti progi. Prva potniška letala so brzela s hitrostjo 135 km na uro. Danes pa orjejo ozračje moderna letala največjo letalske družbe nemške zračne hanze (Deutsche Luft Hansa) s hitrico 210 km na uro. Vsa večja mesta so že v omrežju zračnih prog. Pri nas je najbolj znana «Ala Littoria», ki vzdržuje redno zvezo z Etijopijo, Prago in Atenami. Uvedli so tudi nočne polete, prvi so bili Američani na progi New York - San Francisco ob tihooceanski obali. Na progi kažejo pot na vsakih 30 km razdalje postavljeni vrtljivi svetilniki. Poleti na velike razdalje so dokazali možnost daljših prometnih zvez. Prvi polet čez severni Atlantik sta pod vzela Angleža Alcock in Brown že leta 1919. Isto leto so že tudi prileteli iz Londona v Port Darwin v Avstraliji, 16.528 km daleč v 29 dneh. L. 1924. so leteli, da naštejem samo •splošno, že okoli zemlje, to se pravi 45.000 km razdalje. Vsem so že znani poleti Amundsenovi in Byrdovi čez severni tečaj. Prav tako tudi sloviti polet Lindibergov iz Nevv Yorka v Pariz. Še težjo nalogo pa je predstavljala pot od vzhoda na zapad preko Atlantika. Zmagoslavno jo je rešil maršal Ttalo Ballbo I. 1931. *) Ti poleti so pokazali nove možnosti daljših transoceanskih poletov z velikimi letali. Združene države in Anglija so se vrgle na to nalogo. Prve so začele graditi velika aluminijska letala vrste «Clipper», Angleži pa vrste «Galetloma >. Dolga so pa 26.40 m, široka 34.20 m, visoka 7.20 m, prostora imajo za, 24 -potnikov in za 5 mož posadke. Tjetos poleti so naredili prve poskuse. Ameriška «Panamerican Airways» (penemerikan erueis — vseameriška zračna plovba), je poslala svoje «Clipper je» iz New Yorka do Foynesa na Irskem, angleška «Impe-rial Airways (imipiriel erueis — cesarska zračna plovba) pa v obratni smeri. V Evropo so prileteli Američani v 12h 6m s povprečno hitrostjo 267 km/h, v obratni smeri pa priletijo An- *) Glej koledar Gor. Moh. dr. za 1. 1932 (R. Bednarik : ,,Veliki polet čez ocean" in koledarje za 1. 1927. in 1928. gieži zaradi močnih nasprotnih vetrov v 16h 25m s srednjo brzino 195 km/h. Po teh posrečenih poskusih bodo še tekom 1. 1938. uredili stalno zračno zvezo mecl obema celinama. Angleži in Američani imajo v načrtu tudi proge preko Tihega oceana. Zato je marsikateri neznaten otoček, zgubljen sredi brezbrežnih oceanov, pridobil na imenitnosti kot zračno postajališče. Rusija jo pa zasedla severni del sveta. Njeni letalci proučujejo možnost dveh prog: iz Moskve preko Skandinavije, Islanda v New York in Wa-shington, druga še bolj važna pa iz Moskve —- severni tečaj —• Seatle — San Francisco. Severni tečaj, še pred tremi leti toli zaželena točka polarnih junakov, bo prihodnje leto žo samo vmesna postaja na tej progi. Zato so letos Rusi postavili na ledovje na severnem tečaju pravcato vremensko opazovalnico. Njeni letalci Gromov, Danilin, Tu mahov so pa že t o progo preleteli 12. julija. V 61 urah so pre-brzeli 10.860 km iz Moskve preko severnega tečaja v Kalifornijo. Za njimi se je 16. avgusta dvignil letalec Le-vanevski, da bi progo še natančneje preiskal, a ga ni več nazaj že dva meseca... In tega tudi ne bo več! To dokazuje, da bo treba na tej svetovni zračni progi izboljšati še marsikaj; stroje in letalo, pristajališče in zračno službo, a brez dvoma ni več daleč tisto leto, ko bo vsa zemeljska obla proprežena z zračnimi progami. Kakšen razvoj letalstva v borih 25 letih; kako mogočno je človeški um zavladal nad zračnimi razdaljami! Ali v dobro ali v slabo človeštvu bo pokazala zgodovina.... LJUDSKA MODROST. Zakon je križ z medom namazan; medo-ližeš, ostane križ. Bog se usmili in sv. Ambrož, kar je žena, to je mož. Kadar mati mašuje, mora oče sveče prižigati (ne sme dajati potuhe). Ljubezen pri vratih ven, revščina pri oknu noter. V nebesih je še cel hlebec kruha; načel ga bo, kdor se ne bo kesal, da ss je oženil. vT/ v|' Vsak človek prinesena svet svoj kos kruha. Bog in kruh sta povsod. Bog in kruh sta dobra. Kaša po kruhu vpraša. Bog se usmili, če ni kruha pri kosili. Kdor ima kruh, ga tudi reže. Dober si kot kruh, ki ga človek je. (Zbral Milko U.) MLADI RUDAR)! Vsako jutro hodijo skozi vas. Drobna, izžeta telesca izginjajo v starih, raztrganih cunjah. Čez ramena nosijo majhne rovače. Vsak ima tudi culico, v kateri je tako malo brašna, da se Bog usmili. Nekateri imajo privezane te culice kar na rovačah, drugim nemo bingljajo v dolgih, suhih rokah. Ta ali oni nosi s seboj kanglico za vodo. Tako gredo skozi vas. Ko zagledajo ljudi, postanejo njih pogledi zbegani in beseda jim zastaja. Na koncu vasi se začenja dolga cesta. Tako dolga je, da jo otroci komaj s pogledom objamejo. Izprva gledajo v njen konec, potem sklenejo glave in hite z bosimi nogami po zaprašeni cesti. Nekaj težkega lega na njih šibka ramena. Iznad gmajne vzide sonce in osvetli češnjeva drevesa ob poti. Njih sadovi so kot otroški smeh. Na levo in desno zori žito in med njivami pojo ptice. Otroci ne vidijo in ne slišijo ničesar, kot da bi njih srce ne bilo ustvarjeno za lepoto in pesem. Ko pridejo do prve vasice, zavijejo na kolovoz. Potem postane pot zopet široka in gre navkreber. Zadnja vasica pod kraško gmajno. Iz oken in vrat gledajo ljudje. Otroci čutijo na svojih ramenih njih radovedne poglede. Ko zavijejo za zadnjo hišo, se za trenotek oddahnejo in se molče spogledujejo. Mogoče bi se radi poigrali po travi ali zapeli pesem ali si vsaj rekli lepo besedo. Vse to bi radi. Ko pa jim obstane oko na kraški rebri, je ta lepa misel že daleč, daleč za obzorjem. Otroci molčijo. Potem se nekdo dvigne in se požene po kraški stezi navzgor. Ostali mu sledijo. Pot je strma. Med belim kamenjem rdi kraška zemlja. Otroci si zaželijo, da bi imeli njih očetje v dolini veliko take rdeče zemlje, cele njive in da bi na njih rasla pšenica. Potem bi jim ne bilo treba hoditi na gmajno. Njih matere bi spekle dišečih pogač za ves teden. Otroci mislijo na rdečo zemljo in na dišeče pogače in pozabljajo, da nosijo v culicah kos trde polente. V visoki radi žgočega sonca poru-meneli travi se začno oglašati škržati. Njih pesem postaja vedno bolj vsiljiva ; šele ob večernem mraku bo njih navijanje ponehalo. Kraški bori so vedno bližji, veter je vedno močnejši, svet se odpira in razteza v planjavo. Otroci so prispeli na cilj. Na spolzkih tleh pod bori pustijo culice, kanglice in dečki svoje kamižole ; rovače pa vzamejo s seboj. Sonce je že visoko. Vročina je tako huda, da je začel zrak že trepetati. Od juga veje gorak veter. Škržati enakomerno pojo. Vsenaokrog diši po borih, po smoli njihovih debel in vej, po brinjevih grmih, po pelinu, ki rase ob cestni ogradi ter po še mnogem grenkem zelišču. Otroci so že dolgo na delu. Pre-kopavajo kraško zemljo. Ostri kamni in robida jih ovira. Kamne izkopljejo in robido posekajo- Roke in noge so jim vse opreskane, temu ali onemu polzi po rjavi koži kapljica krvi in pušča tenko rdečo sled, ki postane pod žgočim soncem kmalu suha in temna. Za kri se otroci ne zmenijo. Ko pa udari rovača ob kos rjastega železa, postanejo veseli in oči se jim zasvetijo. Železa pa je po kraški gmajni še mnogo. Svetovna vojna ga je posejala na gosto. Dobijo se še cele granate in šrapneli. Otrok, ki je neroden ali predrzen, udari lahko na užigalno mesto in zgodi se nesreča, kot se je v teh krajih v povojni dobi že tolikokrat zgodila. To je rudnik na gmajni. Resni ljudje pravijo, da je v njem dobra šola. Ob misli na gmajno se mnogim obrazi zresnijo in matere globoko zavzdihnejo. Zaboli te srce, ko pomisliš na otroke, ki kopljejo železo in si ž njim služijo vsakdanji kruh. Pa je še nekaj hujšega. Prepogosto se pridružuje borbi za kruh zgodnja izprijenost. Telesna stiska ni te do-dovolj velika, mora se ji pridružiti še duševna. Otroci na gmajni so vse križem pomešani in brez varstva. Nobeno čudo, če se izpridijo. Oči so jim motne in zamišljene ne samo od stradanja, ampak tudi od mlade hudobije. Otroci bodo prodali železo in si kupili kruha. Jedli bodo pa bodo še lačni in mogoče ne bo nikogar, ki bi jim dajal kruha za življenje. Če pa bodo srečali usmiljenega človeka, ki bi jim dajal tudi tega kruha, bodo morda zagrenjeni in izprijeni otroci pometali ta sveti kruhek življenja v obcestni jarek. Po kraških zvonikih zvoni poldne. Otroci prenehajo s kopanjem. Na spolzkih tleh pod bori je slaba senca. Otroci so je veseli in posedejo. Kosilo je borno: kos kruha, kos polente od snočnje večerje, mogoče malo sira in zelenega sadja, ki so si ga med potjo naklatili. Drobne roke so jim prav take kot na delu: rjave od sonca, rdeče od sveže prsti, rumenkaste od rjastege železa. Na Krasu ni vode, da bi se umili, jed pa jim mogoče še bolj tekne, ker se med njo spominjajo na delo. Ko so se napili vode iz kanglic, poležejo in bi radi zaspali. Vse je podobno pravim in krepkim delavcem : delo, jed in opoldanski počitek. V travi pojo škržati, med debli se podi veter, nad vsem žge sonce. Otroci leže vznak na suhih iglicah borovcev. Nekateri so zaspali, drugi gledajo pod nebo. Vse je tiho, le škržati pojo, pojo. Vročina ponehuje. Otroci se polagoma prikazujejo iz gozdička in gredo na delo. Raztreseni po gmajni se neenakomerno sklanjajo in kopljejo po rdeči zemlji. Ko izkopljejo kos železa, ga dolgo ogledujejo in tehtajo na dlaneh. Potem ga vržejo k izkopanemu železju in nadaljujejo kopanje z večjo slastjo. Sonce gre proti zatonu. Furlanija je kot megleno morje. Otroci sprav-ljajo železo v cule in računajo, koliko jim bodo pri prodaji izplačali in kaj si bodo lahko za prisluženi denar kupili. Po navpični poti gredo otroci. Iz-podrsuje se jim ne, ker so bosi. Večerno sonce meče njih dolge sence po strmi rebri. Potem pridejo do prve vasice, ki je od vseh strani zaprta in skrita pod gmajno kot gnezdo ptice ujede. Gospodinje so zanetile ogenj za večerjo; iz dimnikov se vijejo gosti dimi. Otroci bi radi jedli. Na veliki poti pred glavno vasjo jih srečujejo ljudje, ki se vračajo s polja. Obrazi se jim v trudnosti svetijo. Nasproti jim gre lojtrski voz s senom. Močna vola ga vlečeta težko, a vztrajno. Na vrhu sedijo otroci. Njih veliki slamniki ležijo drug vrhu drugega na senu. Otroci pojejo, kričijo, se smejejo in prerivajo. Morajo se držati žrdi, drugače bi se lahko zakotalili z mehkega sena na trdo cesto- Otroci z gmajne spejo mimo voza. Njih pogledi se za hip ujamejo s pogledi otrok, ki so na vozu- Poznajo se, a je med njimi prepad, ki ga komaj slutijo. Otroci na vozu so z razposajenostjo prenehali. Nemo gledajo v hrbte otrok iz gmajne. Ti gredo v bojazljivi hitrosti dalje in se ne ozirajo. Čez ramena nosijo rovače in na nje so privezali težke cule železa; večje, oprijemljive kose železa nosijo v rokah ali tudi na ramenih pri zamazani rovači. Pred vesjo se izognejo glavni poti in zavijejo na stranske in skrite steze. Na mostu pri mlinu srečujejo še zadnje zakasnele ljudi, ki so delali na polju. Nato utonejo s tihimi stopinjami bosih nog v prvi temi. ZAVAROVANJE PROTI NEZG Dne 23. 8. 1917. je izšel zakon, ki urejuje zavarovanje proti nezgodam pri delu na polju. Ta zakon je z nekaterimi spremembami še danes v veljavi. Ker je za kmetovalce zelo važen, podajamo v naslednjih vrstah glavne določbe tega zakona. Zavarovanja so deležni v prvi vrsti vsi delavci in delavke, ki so stalno ali začasno nameščeni pri poljedelstvu ali v gozdarstvu. Drugič kmečki posestniki, koloni in najemniki, z ženami in otroki in drugimi sorodniki, ki so zaposleni pri obdelovanju njihovih polj. In tretjič pazniki kmečkih in gozdnih opravil, a le v slučajih, ko njihova plača, skupno z dohodki v naravi ne presega na leto poprečno L. 20.— dnevno. Leto šteje v tem oiziru, kakor določa ta zakon, 300 delovnih dni; torej so pazniki zavarovani le, če plača ne presega L. 0000.— na leto. Zavarovane so vse gori omenjene osebe od 12. do 65. leta. Zavarovanje obsega vse nezgode, ki nastanejo radi nasilnega vzroka pri kmečkem delu in ki imajo za posledico smrt oziroma popolno ali delno stalno nezmožnost za delo. Za kmečko delo se smatra vsako delo na polju, v gozdu, na vrtu in če je v zvezi s poljedelstvom tudi doma. Poleg kopanja, sekanja, setve, trgatve, žetve, vožnje itd. obsega tudi živinorejo, čebelorejo itd. Popolna stalna nezmožnost za delo je ona, radi katere je ponesrečenec popolnoma in za vse življenje nezmožen za delo. Za delno stalno nezmožnost se pa smatra ona nezmožnost, radi katere je kmetovalec dela nezmožen za vse svoje življenje za več ko 15 Odstotkov. Zguba sluha enega ušesa na primer zmanjša delazmožnost za 20%, zguba palca na desni roki za 30% itd. V vseh teh slučajih bi ponesrečenec imel pravico do zavarovalnine, ker se je njegova zmožnost za delo zmanjšala za več ko 15 odstotkov. Torej ponavljamo: da ima ponesrečenec pravico do zavarovalnine, je potrebno, da se je nezgoda pripetila pri ODAM PRI POLJSKEM DELU opravljanju kakega kmečkega dela. Seveda to velja le, če gre za nezgodo in ne za bolezen. Naj nam to pojasni primera! Ako koga pri sekanju v gozdu podere drevo, je to brezdvomno nesreča, ki ponesrečencu daje pravico do odškodnine. Če se pa kdo prehladi pri delu na polju, dobi pljučnico in umre, še nima pravice do kake odškodnine, ker njegova smrt ni v neposredni zvezi z delom kakor v prvem slučaju. Za osebe prve in tretje kategorije, to je za delavce in delavke ter za paznike, zavarovanje obsega poleg nezgod, ki imajo za posledico stalno popolno ali delno delanezmožnost, tudi nezgode, iz katerih izvira začasna popolna nezmožnost za delo. Mora pa ta začasna nezmožnost trajati več ko 10 dni. Odškodnina za začasno popolno nezmožnost ne pritiče torej kmečkim posestnikom, kolonom in najemnikom ter njihovim družinam, temveč edinole plačanim poljskim delavcem. Posestniki itd. imajo pravico do odškodnine le v slučaju, ko je radi nezgode nastopila smrt ali pa stalna nezmožnost za delo, naj si bo popolna ali le delna. Odškodnina za začasno popolno nezmožnost se izplača skupno z odškodnino, ki slučajno pritiče za stalno nezmožnost. Primer: 30 leten delavec-si je ipri sekanju drv odsekal kazalec desne roke. Radi te poškodbe je popolnoma nezmožen dela za dobo 30 dni. Njemu pritiče odškodnina za prisilni 30 dnevni počitek, začenši z li. dnevom (za prvih 10 dni mu ne pritiče odškodnina). A pritiče mu tudi odškodnina, ker je odslej radi izgube kazalca njegova delazmožnost zmanjšana za 20%. Prejel bi torej L. 80,— (4 L. dnevno) in L. 1950 (Poglej tarifo spodaj!). ' Ako bi se ista nezgoda pripetila kmečkemu posestniku, kolonu ali najemniku oziroma kakemu članu njihovih družin, bi ponesrečenec imel pravico le do odškodnine, ker se je njegova delazmožnost zmanjšala za 20% Prejel bi le L. 1950,— Vse goriomenjene kategorije (de- liavci in delavke, posestniki, koloni, najemniki in njihove družine ter pazniki) so zavarovane po zakonu. Ni treba nikakih prošenj in nikakega posebnega plačevanja zavarovalnine. Vsakdo je že po zakonu zavarovan in zavarovalnino plačuje skupaj z zemljiškim davkom. Kaj mora kmet ukreniti, ko pripeti nezgoda pri poljskem Takoj naj gre k zdravniku, zdravnik je po zakonu dolžan zdravniško spričevalo, kadar naleti na poškodbo, ki bi znala imeti kot posledico popolno nezmožnost za delo za več ko 5 dni. Zdravniško spričevalo nadomešča prijavo nezgode. Zdravnik je namreč pod osebno odgovornostjo dolžan, da že isti dan ali najkasneje naslednji dan odda zdravniško spričevalo na poštnem uradu. Poštni urad pa mora takoj odposlali prijavo ne- se mu delu? Vsak izdati zgode, to je zdravniško spričevalo, na zavarovalni zavod oziroma na oblast javne varnosti, ko gre za poškodbe, ki imajo za posledico smrt ali delanezmožnost za več ko 40 dni. V slučaju smrtne nesreče je zdravnik dolžan tudi brzojavno obvestiti zavarovalni zavod. Zadeva pride potem v roke okrajnega sodnika (pretorja), ki ima nalog ugotoviti, kako je nezgoda nastala. Ako bi okrajni sodnik ne dobil od zavarovalnega inštituta oziroma od oblasti javne varnosti naloge, da zadevo preišče, se oškodovana stranka lahko obrne naravnost nanj ~ s prošnjo, da napravi preiskavo. Zavarovalni zavod ima tudi pravico, da da ponesrečenca preiskati po svojih zdravnikih. Končno sledi izplačilo zavarovalnine. Višina odškodnine se določa na podlagi naslednje razpredelnice: Starost ponesrečenca Moški Ženska Smrtna nesreče : od 12. do končanega 15. leta ..•-•■ »15 » „ 28. „...... n 23. „ „ 55 ...... . b 55, „ „ 65. „ ...... Nezgode, ki povzročijo popolno stalno nezmožnost za delo : od 12. do končanega 15. leta . . ... n 15. „ „ 23 „...... „ 23. „ „ 55. ....... » . 55. „ , 65. ....... Nesreče, ki povzročijo začasno nezmo žnost za delo: od 12. do končanega 15. leta ...... n 15. n ,, 65. ....... Nesreče, ki zmanjšujejo delno stalno nezmožnost za več ko 15 odstotkov 3000. 6000.-7500.-4500,- 5400,-7500. 9750. (5000. 1.50 dnevno 4-— „ 2250. 3000.-3700. 2250.- 3600. 4500,-6000.-3000,- 1 50 dnevno 3.- „ Odškodnina se izračuna na podlagi škode, določene za popolno delanezmožnost, sorazmerno znižane na ostalo delazmožnost. Na primer: Kmečki posestnik, 35 let star, se ponesreči pri vožnji sena tako hudo, da izgubi desno roko. Njegova delazmožnost. je zmia.njšana za 85 odstotkov. Delazmožen je torej še za 15 odstotkov. Ker bi mu za popolno stalno delanezmožnost pritikalo L. 9750.— odškodnine, bo radi izgube roke prejel L. 8288.— to se- pravi L. 9750.— manj 15 odstotkov. Če bi ponesrečenec ne bil posestnik, temveč hlapec, bi poleg te svote prejel še L. 4.— dnevno, počenši zli. dnevom, za vso dobo bolezni. Vdove, ki so na čelu družine, so deležne istih odškodnin kakor moški, če se na -primer 401etna vdova smrtno ponesreči pri delu, bodo prejeli njeni dediči ne 3700.— lir, ki bi ji priti-kale kot ženski, temveč L. 7500.^-. Gori navedenim odškodninam za slučaj smrti ali stalne delanezmožno- sti mora zavarovalni zavod dodati eno desetino za ženo in za vsakega otroka, ki še ni dopolnil 15. leta, a le do najvišje mere 50 odstotkov. Tako na primer, če se.. ponesreči 501eten kmet, ki zapušča ženo in 5 otrok pod 15. letom, bodo dediči prejeli L. 7500 in še 5 desetin te svote (eno desetino za ženo, 4 desetine za otroke) to je lir 11.250.—- Ravno toliko bi prejeli dediči, ako bi ponesrečenec zamislil 4 ali ti ali sedem ali še več otrok. Če pa je ponesrečenka ženska, se odškodnini doda ena desetina za vsakega njenega otroka pod 15. letom do gori navedene višine (5 desetin). Zavarovalnina se izplačuje v gotovem denarju. Le takrat, ko je odškodnina tako visoka, da donaša 500.— lir letne rente (obresti), se odškodnina naloži pri «Cassa Nazionale per le Assicurazioni Sociali», ki potem izplačuje prizadetim letno rento L. 500 ali tisto višjo svoto, ki bi jo kapital prinašal. Zakon tudi določa, za koliko se zmanjšuje delazmožnost v posameznih slučajih. Tukaj navedemo le nekaj glavnih primerov: izguba cele desne roke . . . 85% » cele leve roke . . . 80% » vseh prstov desne roko . 70% » vseh prstov leve roke . 65% » ene cele noge . . . . 75% » sluha enega ušesa . . 20% » vida enega očesa . . . 35% Popolno in neozdravljivo clelane-zmožnost kakega uda smatra zakon kot popolno izgubo dotičnega uda. Ako bi si kdo tako pokvaril roko pri delu, da bi mu no mogla nikdar več služiti pri delu, bi prejel isto odškodnino, kakor če bi bil roko popolnoma izgubil. Ce ponesrečenec smatra, da mu je bila odškodnina krivično odmerjena, ima pravico vložiti rekurz na «Com-missione Gompartimentale Arbitrale», ki ima sedež pri tribunailu. Proti sklepom tega razsodišča ima pravico vložiti priziv na «Commissione Arbitrale Centrale« v Rimu. A tudi če je sprejel odškodnino, ki mu je bila nakazana od zavarovalnice, ima pravico, kadar lahko dokaže pomoto pri likvidaciji odškodnine ali kadar se je njegovo zdravstveno stanje poslabšalo, da v teku dveh let od dneva poškodbe vloži priziv na komisijo prve stopnje. Kaj pa storiti v slučaju, da je ponesrečenec že dobil odškodnino, potem pa je radi iste bolezni nastopila smrt? Tedaj imajo dediči pravico, da v teku dveh mesecev od 'dneva smrti vložijo rekurz na komisijo prve stopnje. Za obrambo koristi ponesrečencev je vlada ustanovila posebne urade. To je dobro znani «Patronato Nazionale per 1'assistenza sociale». Edino ta urad ima pravico, da zastopa stranko pred razsodniškimi komisijami. Če so torej kdo ponesreči pri kmečkem delu, naj se Obrne na ta zavod. TESTAMENT ALI OPOROKA Italijanski zakon priznava samo pismeni testament. Ustni testament s pričami, ki ga je avstrijski zakon priznaval za veljavnega, je ničen. Zakon pozna dve vrsti testamenta: ologra-fičnega (lastnoročnega) in pa notarskega, javnega in tajnega. Tu povemo le glavne reči glede lastnoročnega testamenta, ki je pač najbolj a- navadi. Za njegovo pravilnost in veljavnost je potrebno le, da ga oporočnik v celoti lastnoročno napiše, datira in podpiše. Mora torej biti lastnoročno spisan. Če bi ga na primer oporočnik tipkal, bi bil neveljaven. Kdor ne zna pisati, seveda lastnoročnega testamenta ne more napraviti. V takem slučaju mora k notarju. Za lastnoročni testament ni treba kolkovanega papirja. Lahko je spisan tudi na navadnem nekolkova-nein papirju in v kakršnemkoli jeziku. Datum mora vsebovati dan, mesec in leto. Datum mora biti resničen. To se pravi, da mora odgovarjati dnevu, mesecu in letu, ko je bil testament spisan. Postava zahteva datum, da se more ugotoviti, ali je bil oporočnik, ko je testament pisal, pravno sposoben (polnoleten., pri zdravi pameti itd.). Datum je lahko napisan v začetku, v sredini ali na koncu oporoke. Vseeno je, kie stoji. Važno je le, da je zapustnikov podpis na koncu oporoke. Če bi kdo testament lastnoročno spisal in ga podpisal in šele pod 'podpisom dostavil datum, bi bil tak testament neveljaven. Podpis obstoji navadno iz imena in priimka. A podpis bi bil veljaven tudi, če bi ne bil popoln, če bi recimo vseboval samo priimek in začetno črko imena ali če bi bil nečitljiv, kadar se lahko dokaže, da se je opo-ročnik navadno tako podpisoval. A svetovati je, da se zapustnik podpiše s svojim polnim imenom in priimkom. Vsakdo je sposoben napraviti lastnoročen testament, izvzemši osebe: 1) ki še niso dopolnile 18. leta; 2) ki so radi umobolnosti pod varuštvom in 3) osebe, o katerih se lahko dokaže, da so bile umobolne, ko so testament sklepale. Vsaka druga oseba je sposobna napraviti lastnoročno oporoko, če zna seveda pisati, tudi gluhonemi in slepci. Ponavljamo: za veljavnost lastnoročne oporoke je neobhodno potrebno le: 1) da jo zapustnik v celoti lastnoročno spiše; 2) da jo zapustnik lastnoročno datira z navedbo dneva, meseca in leta; 3) da jo na koncu zapustnik lastnoročno podpiše. Če le eden teh pogojev manjka, je testament ničen in brez vsake veljave. ZAPUŠČINSKE TAKSE Da se dediči izognejo globi, so dolžni, da v teku 4 mesecev po zapustnikovi smrti prijavijo zapuščino registrskemu uradu Registrski urad na podlagi prijave določi zapuščinsko takso po naslednji tarifi: Z a v a a k i h 1 O 0 i r Koleno sorodstva med zapustnikom in njegovimi dediči: do 10.000 lir od 10.001 do 25.000 lir od 25 001 do 50.000 lir od 50.001 do 100.000 lir od 100.001 do 250.000 lir od 250.001 do 500.000 lir od 500.001 do 1 000.000 lir od 1.000 000 do 5.000 000 lir od 5.000.000 do 10.000.000 lir od 10 milijonov dalje 1) V korist prednikov (staršev, dedov, pradedov) ter med starši in enim samim sinom in njegovimi potomci 1 — 1.50 1.50 2,- 2.50 3,— 4,— 6,— 8,- 10.— 2) Med zakonci brez otrok ali z enim samim otrokom 1.50 2,- 3,— 4,- 6.- 8,- 10,- 13,- 15,— 18,— 3) Med brati in sestrami 4.50 5,— 6,— 7.50 9,- 11.— 13.- 16,— 18.— 21.- 4) Med strici (tetami) in nečaki 5.50 6.- 7.50 9,- 10.50 13 — 16,— 19.- 22,- 25,— 5) Med praBtrici In pratetaml in pravnuki, bratranci in drugimi sorodniki nad četrtim kolenom, med svaki, med tujci 12,- 15,- 18.— 22.— 26,— 30.- 35,- 40,— 45,- 50,- Primer: Mož zapusti vdovi z enim otrokom (ali brez otrok) premoženje, ki ga registrski urad ceni na L. 30.000. Registrska zapuščinska taksa bi znašala L. 900.— to je 3%. Ako bi isto premoženje zapustil stric svojemu nečaku, bi reg. taksa znašala 7.50% to je L. 2350.—. Proste zapuščinskih taks so zapuščine staršev v prilog dvema ali več otrokom in njihovim potomcem. Ravno tako se ne plačajo takse za zapuščino med zakonci z dvema ali več otroki. V teh slučajih plačajo dediči registrskemu uradu le prepisno (hi-potekarno) takso. Med otroke se prištevajo tudi nezakonski, ki so pravno priznani, kakor tudi že umrli sinovi, četudi nezakonski, le da pravno priznani. Proste taks so tudi zapuščine med zakonci ali v korist sorodnikov v ravni vrsti (oče, mati, ded, praded, sin, vnuk), ako zapuščina ne znaša več ko 3000,— lir. Iste gori omenjene takse veljajo tudi za darilne pogodbe. PRISTOJBINE A.) POŠTNE PRISTOJBINE. 1) PISMA, DOPISNICE i. t. d. Pisma: navadna do 15 gr. v okrožju L. 0.25 navadna do 15 gr.........„ 0.50 „ do 15 gr. vojakom . . . . „ 0.25 „ do 20 gr. iz države . . . „ 1.25 „ preko 20 gr. iz države • • • „ 2.— (Pisma ne smejo pr segati teže 2 kg in obsega 45X45 cm ali v zavitka dolžino 75 cm in premera 10 cm). Doplsnioe: navadne vojakom ali v okrožju .............L. 0.15 navadne ............„ 0.30 „ iz države......... 0,76 (obseg 14x9 cm). Razglednice: samo s podpisom in dnevko............ . „ 0.10 samo s podpisom in dnevko iz države, 0 25 s petimi besedami (voščili).....„ 0.20 običajno pisane........... 0.30 „ n iz države . . . , . ,, 0.75 „ „ vojakom ....,.„ 0.15 Posetnioe : s petimi besedami (voščila iti.)................ 0.20 s petimi besedami iz države . ... „ 0.25 Tiskana obvestila: (o smrti, poroki) „ 0.15 iz države............» 0.25 Trgovski računi: (en sam list do 15 gr. brez kakega dopisa).....„ 0.25 iz države do 250 gr.........„ 1.25 „ „ vsakih 50 gr. več še . . . „ 0.25 Rokopisi: za prvih 200 gr.....„ 0.60 za vsakih 50 gr. več še......„ 0.20 iz države do 250 gr...... . . „ 1.25 za vsakih 50 gr. več še......„0 25 Vzorci brez vrednosti do 100 gr. . „ 0.35 za vsakih 50 gr. več še....... 0.15 iz države do 100 gr.......... 0.50 za vsakih 50 gr. več še......„ 0.25 Ekspresl: poleg običajne poštnine še „ 1.25 za inozeni *tvo poleg običajne poštu. še „ 2 50 Priporočeno: za odprte pošiljke poleg običajne poštnine še .... „ 0.60 iz države, pdeg običajne poštnine . „ 1 50 za ziprte pošiljke.........„ 1.25 „ »iz države...... 1.50 Pošiljke s potrdilom prejemntka: poleg običajne poštnine še.....„0 50 iz države še...........„1.25 Poštno ležeče: poleg obič. poštn „ 0.15 2.) ZRAČNA POŠTA (v državi) Plsina, doplsnioe, razglednice, trgovski računi, obvestila 1.1, d. (do 15 gr.) poleg poštnine še „ 0.50 Ekspresno (do 15 gr.) poleg poštnine še „ 0.25 Rokopisi, vsorol brez vrednosti, tiskovine do 50 gr. poleg običajne poštnine še............. 0.80 3.) ZAVOJI. Običajni z navadno pošto s hitro poteš do 1 kg. ... L. 2,— L. 6,— do 1-3 kg. . .L. 4,— L. 12,— do 3-5 kg. . . L. 6.— L. 18.— do 5 -10 „ . .L. 10.— do 15 kg. . . . L. 13,— do 20 kg. . . . L. 15,— Z naznačeno vrednostjo: do L. 200.— poleg običajne poštnine še . „ 1.— za vsakih L. 100.— poleg običajne poštnine več še..........„ 0.50 Ce zavoj 1 ži na pošti več ko tri dni, se plača za vsak dan pristojbina . . „ 0.25 Za vsak izgubljen zavoj se prejme odr škodnina.............„25.— 4.) NAKAZNICE Nakaznica sama stane.......L. 0.10 Navadna: do L 25.— je pristojb. „ 0.40 do L. 50,— „ „ „ 0.80 do L. 100,- „ „ „ 1.20 do L. 200. „ „ „ 2,-za vsakih L. 100,— ali ulomek od L. 100.— preko L. 200,— . . . . „ 0.50 do I,. 25.— vojakom.......»0 20 najmanj se pošlje lahko 1 lira, največ L. 1000.—. Brzojavne: poleg običajne uakazniške in brzojavne pristojbine L. 3.— š e . „ 0.50 za vsako pridejano besedo še po . . „ 0.25 Mednarodna ; pristojbina za nakaznico samo je............„ 1.— za vsakih L. 100.-- ali ulomek . . , „ 0.50 5.) BRZOJAVKE Navadne: do 10 besed......„ 2.— za vsako besedo več........ „ 0.25 Nujne : trikratna pristojbina navadnih V vlakih: pristojbina za 14 besed . „ 4.— Po radln: (na ladjah izven Sredozemskega morja) za vsako besedo . . „ 6.50 B.) KOLKOVNE PRISTOJBINE 1.) Na račune, pobotnioe, potrdila, odpise (sconti) in podobno : od Lir 1 — 100.......' „ 0.20 „ „ 100 - 3000 ........ 1,- „ „ 3000 — 300.000 za vsakih L. 1000 ali ulomek od L. 1000,— . „ 0.30 Moraš pa stotinke vedno zaokrožiti navzgor na liro ! preko L. 300.000 ........I za nedoločene svote......./„90.— za potrdilo prejšnjih pobotnic . . ) 2.) Na računske izvlečke, prepise računov, priznalna ali obremenilna pisma „ 0.50 C.) PROMETNE PRISTOJBINE (tassa scambio) Do L 100.-: sa vsakih L 20,- ali u'omek L. 0.60 Do L 1000,- za vsakih L 50,- ali ulomek „ 1.50 nad L1000.-: za vsakih L 100.-ali ulomek . 3,— TABELA MENIČNIH PRISTOJBIN Znesek Izstavljene in plačljive v Italiji Izst. in plači, v inozem. od od za za 4 6 nad 6 ali za 4 4-6 nad 6 ali 1 mesec 4 mes. mesec. in bianco mesece mesec. in bianco 200 0.30 0 30 0.50 0.90 0.20 0.30 0 50 200 400 0 50 0.50 0.90 1.70 0.30 0.50 0.90 400 600 0.60 0.70 1.30 2.50 0.40 0.70 1.30 600 800 0.60 0.90 1.70 3.30 0.50 0.90 1.70 800 1000 oeo 1.10 2.10 4.10 0.60 1.10 2.10 1000 2000 1.10 2 10 4.10 8.10 1.10 2.10 4.10 2000 3000 1.60 3.10 6.10 12.10 1.60 3.10 6.10 3000 4000 2.10 4.10 8.10 16.10 2.10 4.10 8.10 4000 5000 2.60 5.10 10.10 20.10 2.60 5.10 10.10 5000 6000 3.10 6 10 12.10 24.10 3.10 6.10 12.10 6000 7000 3.60 7.10 14.10 28.10 3.60 7.10 14.10 7000 8000 4.10 8.10 16.10 32.10 4.10 8.10 16.10 8000 9000 4.60 9.10 18.10 36.10 4.60 9.10 18.10 9000 10000 5.90 10.10 20.10 40.10 o.10 10.10 20.10 za vsakih 1000 lir 2.10 več ali ulomek 0.60 1.10 2.10 4.10 0.60 1.10 od 1000 Odvili 2k rpi\T A " O O R I Z I A VJ1 ff 111 JT^. Corso Verdi IV. 32 Družbena listnica Moh. družba je letos izdala sledeče knjige : 1. KOLEDAR za leto 1938. 2. BESEDE. Kmečka povest, v kateri Narte Velikonja opisuje, kako se včasih ljudje za prazen nič ali pa za puhlo čast sprejo, da težko pridejo zopet k pameti. Na koncu pa pokaže, kako lepo je, če vlada v človeški družbi mir in sprava. 3. ZVEZDA. Življenjepis moderne spreobrnjenke. Eva Lavalliere je bila svetovnoznana gledališka igralka. Sredi največje slave pa jo je poklical Bog in zapustila je posvetno grešno življenje ter se spokorila. Lep zgled milosti božje v naših časih. 4. NESREČE GOSPODA KO Z AMURNIKA, Smešna povest s slikami. Kot izredna knjiga je nanovo izšel že znani molitvenik „ MOLIMO!", ki je trdo vezan in rdeče obrezan. Molitvenik vsebuje svete maše, cerkvene molitve o praznikih, obširno pripravo za svete zakramente in svete pesmice Dobi ga, kdor doplača TRI lire. Prihodnje leto izidejo sledeče redne knjige : 1. KOLEDAR za leto 1939. 2. ČRTICE IZ CERKVENE ZGODOVINE. 3. SLIKE IZ NARAVE. 4. IZVIRNA LJUDSKA POVEST. Družba si pridržuje pravico, da ta načrt po potrebi spremeni. Udje, ki se zglasijo pri poverjenikih, plačajo za redne knjige PET LIR. Ob prejemu knjig morajo poverjenikom povrniti prevozne stroške za knjige. Posamezne ude sprejema uprava. Če želijo, da se jim knjige pošljejo po pošti, morajo doplačati L. 1.50 za poštnino; za priporočeno pošiljko plačajo L. 2.50. Naš naslov: Sodalizio S. Ermacora, Gorizia, Via Orzoni 38. 44 čevlji „ALPINA Lastnik: Ivan Krpati in drug Domača mirenska delavnica za trpežne, hri- bolazne, športne, smučarske pa tudi lahke in finejše čevlje. Trgovina: GORIZIA - Corso Verdi, 32 (tik Hribarja) Bogata zaloga najmodernejših in drugih trpežnih čevljev. Tudi čevlji na mero in poprave. djetje za gradbo električnih peči , ferivodnih in zdravstvenih naprav. RADlOFONrJA RADIO PHONOLA Giov. Mizzon GORIZIA Corso Verdi 33-35, telef. 126 60RIZIA, via Garibaldi, 6 c^Casproii Hotela „Alla Posta" Telefon 500 Nasi. ANDR. MAURI Via Carducci, 3 Velika izbira volnenega in svilnatega blaga in perila. Izdelane moške obleke. ===== Kožuhovina. Lastna krojačnlca. TEOD. HRIBAR -GORIZIA CORSO G. VERDI ŠT. 32 priporoča svojim starim odjemalcem domače in inozemsko blago vseh vrst, posebno veliko izbero črnega sukna za čast. duhovščino in platno znanih Regenhart & Ray~ mann za cerkvene prte. Perilo za neveste od najnavadnejših do najfinejših vrst in vse potrebno za njihovo popolno opremo. BLAGO SOLIDNO. CENE ZMERNE. I. SOKOL Dnevni avtomobilni prevoz blaga na črti Gorizia - Trieste in nazaj. Podjetje sprejema tudi vsak prevoz blaga v katerikoli kraj. Podjetje je specializirano v prevozu pohištva. SEDEŽ: GORIZIA, Via Contavalle, 2 - Tel. 153 TRIESTE, Via Milano, 7 - Tel. 84-90 Jajca za valjenje selekcijonirar.ih čistokrvnih kokoši lenghornske pasme, ki so znane kot najboljše jajčarice, ima vedno na razpolago A. R. V U K - Merna 65 Jajca se prodajajo po L. 1. Jamči se za 95% oplojenost. Salon PETEMNJ Najpopolnejši trajni kodri (permanente) od L. 15.— naprej. Gonizin via JI/lameli JV. 6 (p rej via S c u o le) Mehanična pekarna OIOVANNI LEGHISSA GORIZIA, via Arcivescovado (nasproti škofije in tik gostilne pri „Jelenu") Piškoti, izbrane slaščice, pince, šarkelj (panettone), goriške guba-nice, navaden in fin kruh, kruhki. Posebnost: kruh «alla veneziana«, grisini. Dr. K. RUTAR ZDRAVNIK O O R I Z I A CORSO G VERDI IN. 32 lO - 12 2-4 Tovarna vsakovrstnega pohištva G 0 M1S C E K S T E F A H 0 (SALCANO 280) Via Montesanto 132. VELIKA IZBIRA V ZALOGI Sprejema se delo tudi po naročilu POSOJILNICA - Cassa Agraria [ITT T I ITTMIII fnn rutlltlfll rTD.TTT! T I I T TI I TI I I 1-TT' I I t T t T X, T TT T T IfTl TTTTTTT T TTT T T" ITTIIT TT T I T I 1 nT?1'7777 TTTTrrn S. PIETRO D I G O R I Z I A ■ registrovana zadruga z neomejeno zavezo == Obrestuje hranilne vloge po najugodnejši obrestni meri, vezane vloge po dogovoru ter brez vsakega odbitka. Svoje prostore ima v novi hiši, zidani iz lastnih sredstev. Poleg jamstva, ki ga nudi lastna hiša, JAMČI pri Posojilnici kot zadrugi z neomejenim jamstvom, ZA VLOGE NAD 700 ČLANOV S SVOJIM PREMOŽENJEM, - ki presega večkratno vrednost vseh vlog. ■ Hranilne vloge presegajo L. 1,500.000. Ustanovljena T. 1896. — Čekovni račun: štev. TI/5282. ZDRAVNIK Dr. ZORISLAV D1ETZ SPREJEMA vsak dan od 9-12 in od 3-5 GORIZIA, via Arcivescovado 7-1 (nasproti škofije) Med lovci. Lani ste šli na lov na tigre v Indijo. Ali ste imeli srečo ? Zelo veliko! Niti enega tigra nisem srečal. V trgovino s čevlji pride človek. Dolgo izbira in poskuša, a nazadnje odide nezadovoljen, ne da bi kaj kupil. „Zakaj ni bil zadovoljen ?" vpraša gospodar prodajalca. „To je kapelnik mestne godbe. Hotel je imeti par čevljev, ki bi škripala na isti glas." Ali hočete biti dobro postreženi I KUPUJTE V DROGERIJI ZOBOZDRAVNIK Dr. L. MERMOLJA GORIZIA, Piazza Ed. De Amicis 12 (prej : Piazza Corno) sprejema GORIZIA Piazza Vittoria št. 5-1 Največja manufakturna trgovina v mestu GORIZIA. RUGGERO VENUTI Corso Verdi, 19 = Telefon štev. 95 NOVE VOLNENE IN SVILNATE TKANINE! Cene zelo ugodne! Elija Cuk g oni ZIM Piana Cavour>, 9 Glavno zastopstvo šivalnih strojev NECCHI Dvokolesa Legnano, Wander, Taurus itd. Radioaparati Allocchio - Bacchini - Superla - Pope itd. Motorna kolesa Taurus. Lastna mehanična delavnica VIA. DUOIVIO IM. 13 Ženini in neveste! Obiščite tovarno pohištva Guglielmo Gomišček SALCANO - Via Montesanto V zalogi dobite vsakovrstnega pohištva Sprejemajo se tudi naročila Solidno delo! Cene zmerne! FAGANELJ STANKO avt. stavbeni podjetnik in sodno zapriseženi cenilec - GORIZIA —- VIA B AIA M O N T I 33 (Via Vogel) Izvršuje