XXXIV JANU SL » Tm - fbr€Hi n ? ' v ‘V l JANEZ XXIII BESEDA SVETEGA OČETA SVETI OČE JANEZ XXIII. IZROČA MISIJONSKI KRIŽ ČEZ PETSTO MISIJONARJEM Pregovor pravi, da vsa pota vodijo v Rim. Prav tako je resnično, da je večno mesto središče, iz katerega vodijo pota na vse strani sveta. To se je prav vidno pokazalo v nedeljo 11. oktobra 1959, ko se je v veličastno razsvetljeni baziliki Sv. Petra zbralo nad petsto misijonarjev duhovnikov, bra-tov, sesträ in laikov, ki so, preden so se razkropili na vse strani širnega Misijonskega sveta, pokleknili pred svetega očeta in iz njegovih rok prejeli Misijonski križ. Med njimi je bilo 314 moških iz 26 narodov, članov 42 redovnih družb, določenih za delo v 58 misijonskih pokrajinah. Redovnic je bilo 183 iz 16 narodov; šle so na delo v 45 različnih misijonskih dežel. Po-!eS teh je bilo tudi nekaj laikov, med njimi sedem misijonskih zdravnikov 12 Padue in nekaj mladih zakonskih parov laičnih misijonarjev. Medtem ko so ti misijonarji sedali na svoja mesta pod veličastno kupolo m je prihajal sveti oče, da tam zanje opravi,sveto daritev, je vsa mno-2l***&&£.•** ' ,vi, ■ ■ *4 ,'_$■• v i } £i\m f''i"} piT:tl ..: Hpjr .t\ f ■ <^L. i/l &i4 \|£;f||| F> MÄ Ljubljeni sinovi! Ljudstva vas čakajo. Z milino Kristusovega oznanila boste nosili skrivnost resničnega miru in napredka v miru. S potrpežljivim in stanovitnim delom so pripomogli misijonarji vseh časov k dvigu narodov, ko so jim prinašali žar Kristusovega križa. Res je, da je to delo v nekaterih deželah ostalo pozabljeno ali podcenjevano ali pa so ga celo prikrito ali javno zasovražili. Vendar gojimo v Našem srcu upanje, ki ga je tako lepo izrazil Naš predhodnik sv. Leon Veliki: “Preganjanja ne manjšajo Cerkve, mavreč jo večajo in njiva Gospodova se pokriva z vedno obilnejšo žetvijo, kadar semenska zrna, ko drugo za drugim padajo, ožive pomnožena” (Serm. 82, 6) Pogum tedaj! Sveta Cerkev je prejela od svojega Ustanovitelja vesoljno poslanstvo iti med vse narode, jih združiti v eno samo družino in nobena človeška sila, nobena težkoča in zapreka ne smeta zastaviti tega misijonskega zagona, ki bo končan šele, “ko bo Kristus izročil kraljestvo Bogu Očetu, ko bo zrušil sleherno vladarstvo, oblast in moč. . ., da bo Bog ves v vseh stvareh” (Kor. 15, 24). Ljubljeni sinovi! Znamenje križa, ki smo ga izročili slehernemu izmed vas kot zastavo in popotnico vašega poslanstva, vas bo spominjalo na poti, ki jo morate prehoditi, da zagotovite popolno rodovitnost svojemu delu. Na les pribiti Kristus, izničen po tako strašnem trpljenju, izteza svoje roke vsem ljudem v objem. On vas bo učil, koliko stane rcšenje sveta. Njegov zgled moramo posnemati. "Samo tisti pride k Njemu —pravi Leon Veliki—, ki stopa po sledeh potrpljenja in ponižnosti. ,Na tej poti ne manjka utrujenosti, ne megle žalosti, ne nevihte strahu. Naleteli boste na zasede zlobnih, preganjanja nevernih, grožnje mogočnih, žalitve ošabnih — vse to, kar je Gospod vse moči in Kralj vse slave okušal v podobi naše slabosti prav zato, da bi mi v nevarnostih današnjega življenja ne poskušali obiti jih in bežati pred njimi, marveč da bi jih zmogli v potrpljenju.” Ne stavite svojega zaupanja sami vase ali pa v človeške moči. Ljubljeni otroci! Spominjajte se vedno naziva, ki ga je dal Gospod Jezus v svojem čudovitem usmiljenju Naši osebni revščini in z njim tudi dvojno in težko poslanstvo: Oče in Pastir vesoljne Cerkve, ponižni služabnik služabnikov božjih. Vedno bomo ostali združeni z vami. Katoliško ljudstvo vas bo vedno spremljalo v,vaših bojih in utrujenosti, pa tudi v tolažbah, ki vas čakajo. Molimo in molili bomo h Gospodu za vas, za vam zaupane duše, za vaše drage, ki jih zapuščate v domovini, da vsem podeli neizrekljivo pomoč svoje milosti. In sedaj se z iskreno prošnjo obračamo k Jezusu, Večnemu Duhovniku in Žrtvi, darovani za rešenje sveta: Glej, o Gospod, te svoje otroke, duhovnike, redovnice in laike, ki zapuščajo vse, da dajo pričevanje Tvoji besedi in Tvoji ljubezni. Bodi vsa- Mlada zakonca — laična misijonarja sta prejela misijonski križ in odhajata polna svete vneme na misijonsko polje, da svojo srečo povežeta z osrečevanjem poganov. *temu °d njih “mogočni varuh, trdna pomoč, zdravilo v vročini, zavetje v °Poldanskem soncu, opora v spodtiki, pomoč v padcu” (Eccl. 34, 19-20). Podpiraj jih v trenutkih težav, ohranjaj njihove moči, utrjuj njihova srca> kronaj z duhovnimi osvojitvami njihovo delo. Saj ne iščejo človeških Uspehov, ne neminljivih dobrin, marveč le Tvoje zmagoslavje in blaginjo dus. Naj jim Tvoje znamenje križa, ki jih bo spremljalo vse življenje, govori ? junaštvu, odpovedi in miru. Naj jim služi za navdih in kot vodnik, kot luč Jn moč, da se bo po njihovem delu Tvoje blagoslovljeno Ime 'dan na dan ši-nl° y svet, oni pa da bodo ob koncu svojega življenja, od velikega števila v°jih otrok obdani, zapeli slavospev vere, počaščenja in rešenja. ^ .. P° besedilu agencije Fides priredil ozir. prevedel Jože Mejač C.M. — Slike so " 1 °d agencije Fides iz Rima in predstavljajo razne prizore prelepe slovesnosti. PROBLEMI AFRIKE SOVJETSKI NAČETI Z AFRIKO Afrika se prebuja in vedno več narodov se odločuje za življenje v svobodnih, lastnih državah. Ta razvoj pa se nujno vključuje v trenje svetovne politike in posamezne velesile skušajo pritegniti nove afriške države v svoje vplivno območje. Voditelji novih držav (dr. Nkrumah v Ghani) sicer izjavljajo, da se nočejo priključiti nobenemu bloku velesil, vendar poudarjajo hkrati, da ne morejo biti brezbrižni do dogodkov, ki se pripravljajo in groze potegniti za seboj tudi afriški kontinent. Velesile same še ne vedo, kako spraviti ves razvoj v Afriki pod svoje nadzorstvo, vendar je dovolj jasno, da so v Afriki že zastavljena oporišča, na katera se misli nasloniti bodisi Sovjetska Zveza ali pa Združene države s svojim obrambnim blokom, ki je povezan v NATO. Glavno vprašanje se zastavlja v smislu, ali se bodo afriške države obrnile na Zahod ali pa se naslonile na Sovjetsko zvezo? Ali pa se bodo usmerile drugače in se priključile bloku nevtralnih držav, ki jih v Aziji vodita Indija in Indonezija? In nazadnje: ali ni ogromna Afrika sposobna kreniti svojo lastno pot in kot enota zase vplivati samostojno na ves razvoj svetovne politike? Vse velike radijske postaje pripravljajo in pojasnjujejo to izbiro in Glas Amerike v Evropi, radijska postaja v Moskvi ter Glas iz Kaira vsak dan posvečajo dolge ure oddaj za razlago svojih misli in ponudb afriškim narodom. Vendar vse kaže, da zunanja propaganda ne bo mogla doseči mnogo; afriške vlade že oblikujejo svoje načrte o tem, kako naj Afrika posega v svetovno politiko. Toda ta politika ne bo enostavna in jasna, kakor bi to želeli v raznih središčih svetovne politike. Kajti mnogo je tokov in vplivov, ki jih mora Afrika vpoštevati in ti bodo po svoje vplivali na sklepe, ki bodo prihajali iz afriških prestolnic. Sovjetsko vdiranje v Afriko Sovjeti so že izdelali svoj načrt za vdiranje v Afriko. Zadnjih pet let je bilo dovolj, da se je pokazalo, kako mislijo sovjeti priti do svojega cilja. Vendar so na zahodu zagrešili veliko napako, ko so zagnali prevelik krik in začeli pisati in govoriti o tem, da je Sovjetska zveza že dosegla velike uspehe in spravila velik del Afrike pod svoj vpliv. Dejstva govore! ravno nasprotno: niti sovjetska vlada, niti krajevne komunistične organizacije v posameznih državah , niso dosegle vidnih uspehov. Prvi trenutek so se komunisti odločili, da morajo začeti razvijati veliko ideološko akcijo v Afriki. Toda to se je izkazalo kot zgrešeno. Vendar se je ravno na sestankih v Kairu izkazalo, da bo sovjetski pritisk v Afriki naraščal, le da bodo komunisti začeli uporabljati nove metode. Svoboda in nove razmere v Afriki 80 namreč priklicale v ospredje razne osebnosti, ki so se uveljavile kot Posamezniki in niso bile plod masovnih gibanj ali velikega okolja. Ti individualisti so bili za komunistično akcijo neuporabni; prav tako so bili novi voditelji in mlade države občutljivi za svojo neodvisnost in se niso hoteli tokoj podrediti poveljem od zunaj, zlasti pa ne iz Moskve. Seveda bo ta razvoj komunizem pravilno vrednotil in takoj spremenil svojo taktiko. Če ■Je v začetku mislil doseči vidne uspehe z odkritim prodiranjem in veliko ofenzivo, se je sedaj umaknil in začel" iskati druge, manj vidne kanale aa prodiranje. Sovjetska zveza je najprej začela uporabljati star, izkušen način pro-iranja. V nove afriške države je sovjetsko zunanje ministrstvo poslalo diplomatska zastopstva. Seveda tudi v tem oziru ni šlo vse gladko. Združene rzave imajo v Afriki 33 rednih poslanikov in kmalu bodo odprli še šest ^vih diplomatskih zvez; Sovjetska zveza ima redne diplomatske zveze z tiopijo in Egiptom in ravnokar so odprli poslaništva v Libiji in Sudanu, endar se pogajajo za redne diplomatske zveze z Ghano, Liberijo, Marokom, unizijo in poskušajo z državami, ki se povezujejo v federacijo, ki bo pod rancoskim vodstvom. Sovjetski komunistični sateliti imajo diplomatska za-s_opstva v Kongu, Egiptu, Etiopiji, Sudanu in Južni Afriki. Trgovske mi-t^eso od diplomatskih neodvisne, toda sovjetski agenti so imeli v pre-i'klih letih le malo uspeha. Združene države so uvozile v Afriko za 654 . 1*1j!®nov dolarjev, Sovjetska zveza pa samo za 24 milijonov; izvozila JG ^DA za 597 milijonov, Sovjetska zveza pa samo za 29 milijonov dolarjev, es sovjetski blok je v letu 1956 uvozil v Afriko za 146 milijonov dolarjev aga>. izvozil pa za 173 milijenov dolarjev. Vendar so prav v preteklih esecih začeli sovjeti z veliko delavnostjo in skušajo trgovino z Afriko Poživiti in razširiti. Ofenziva se je najprej začela v Sudanu, kjer mislijo i°yjntl P°^uPiti ves pridelek bombaža; poleg izvoza svojih industrijskih z elkov ponujajo Sudanu dolgoročne kredite. V letu 1957 so prišle številne - ovjetske trgovske delegacije v Maroko, Tunizijo in v Ghano. Ghana je že Poslala posebno trgovinsko poslanstvo v Moskvo. Vzhodna Nemčija je tudi I siala močna trgovska zastopstva. Ze Poleg diplomatskih in trgovskih misij se naslanja vpliv Sovjetske zve-,na. delovanje komunističnih strank. Vendar se partije razvijajo zelo str‘lSv *n ae ne morej° napfi temeljev. V vseh državah so komunistične žiV' e PreP°vedane; partija deluje najbolj uspešno med Evropejci, ki bi hh V a^ Pa 80 Prišli tja kot emigranti. Strokovnjaki sodijo, da ti« x * mo^ Posameznih partij naslednja: v Alžiru ima partija 5 do 10 v q ,e*anov» v Egiptu 4 do 5 tisoč, v Južni Afriki okr.. 2 tisoč, okr. 750 A fvu-anu’ Približno tisoč v Maroku in 250 v Tuniziji. Vendar so v Severni •ki skoraj vsi člani partije Evropejci. x l Komunisti ne streme toliko za ustanovitvijo lastnih partij in si tudi ne e prevelikega števila članov. Važnejše se jim zdi vplivati na druge do-niz 6 Svanke’ P*1 dobiti pod kontrolo in pustiti, dai delajo one za komu-k m‘. francoski Afriki je Demokratsko gibanje Afrikancev pod vplivom mu ^Ills^.ov’ vendar so po letu 1950 nekateri predeli francoske Afrike ko-Edin'a^e 'Z s*'ran^c izgnali in očistili svoje stranke komunističnih elementov. Upr!a sfrapka, ki je v francoski Afriki popolnoma v rokah komunistov, je k " ljudska unija Kameruna. Poleg strank pa skušajo! komunisti po-ati na velik uspeh, ko so prevzeli Zvezo strokovnih organizacij v Al- Z misijona m. Lesjak v Južni Afriki: naša misijonarka pri pouku. žiru; njen vpliv ne zajema samo te dežele, ampak se razteza daleč po vsej Afriki. V Ghani je dr. Nkrumah v prvih letih vladanja odkrito podprl to komunistično delavsko zvezo, pozneje pa je stališče spremenil in sedaj pospešeno širi in nudi vso pomoč Mednarodni delavski uniji, ki je zveza strokovnih organizacij, ki vpliv komunistov pobija. Ko je bil nedavno kongres te protikomunistične strokovne zveze v Ghani, je dr. Nkrumah sarn^ prišel na kongres, odprl zasedanje in pozdravil delegate iz 18 afriških držav. V Dijaštvo je bilo vedno cilj komunistične propagande in univerze trdnjave komunizma. Po drugi svetovni vojni se je začela valiti množica afriških študentov na univerze v Evropi in Ameriki. Tisti akademiki, ki so šli na študije v Anglijo in Francijo, so bili kmalu v komunističnih mrežah in se more reči, da so skoraj vsi postali izšolani komunisti. Le malo jih je šlo na univerze v države za železno zaveso; partija ni hotela, da bi od tam prihajali dijaki, ki bi bili že vnaprej označeni kot komunisti. Ko se akademiki vračajo v domovino, začenjajo po starih komunističnih metodah; začne se infiltracija v kulturna društva ali pa se ustanavljajo kulturne zveze, ki nosijo neizzivalna imena in objavljajo nedolžne programe. Ko je Mednarodno gibanje za mir (kom. organizacija) v letu 1957 priredilo kongres v Moskvi, je prišlo na kongres 570 akademikov-delegatov iz vseh držav Afrike. Število je razmeroma zelo visoko in v tem niso bili vključeni akademiki iz Kaira, egipstka vlada je poslala delegacijo, ki ni bila sestavljena samo iz komunistov, ker se je hotela pridružiti sovjetski akciji in manifestirati za mir . Moskovski radio od januarja 1958 oddaja vsak teden 70 ur propagande v angleščini in francoščini in te oddaje morejo poleg zahodne Evrope poslušati po vsej Afriki. Arabskemu svetu je bilo posvečenih vsak teden 28 Ur propagande v arabskih jezikih in 17 in pol uu v angleščini. Sovjetski sateliti oddajajo vsak teden 65 ur propagande v angleščini, 61 ur v francoščini in 35 ur v arabščini. Radijska postaja v Pekingu oddaja vsak teden za Afriko 13 ur v angleščini in 7 v arabščini. Poleg tega širi propagando proti zahodu tudi radijska postaja v Kairu. Komunisti izdajajo dva dnevnika v Maroku, en dnevnik izhaja v Tuniziji, trije listi izhajajo v Sudanu ln eden v Južni Afriki. Francoska Afrika prebira komunistične liste in Publikacije, ki prihajajo iz Francije. Kulturni odsek sovjetskega poslaništva v Addis Abebi širi propagandno revijo po vsej Afriki. Kdor ne pride v stik z vsem tem, ga komunisti dosežejo z raznimi ljud-frontami in sličnimi skupinami. Mladina je povezana v najrazličnejše športne in kulturne organizacije, ki nosijo kar najbolj nedolžna imena. Enako zajemajo slične zveze afriško ženstvo. Sovjeti so uspeli še na polju Organizacije združenih narodov, ki ima svoj sedež v New Yorku. Kadar pride na dnevni red pritožba ali predlog afriških narodov, takrat se sovjeti vedno zavzamejo zanj in se predstavljajo kot nasprotniki kolonializma. Ker je debat o tem vedno več —v kratkem 8e napoveduje debata o Alžiru—, je ravno OZN najbolj primerna ustanova za sovjetske akcije. Tribune v New Yorku služijo sovjetom, da morejo afriškim narodom pridigati o tem, kako veliki prijatelji in zagovorniki afriške neodvisnosti so prav oni. Sovjeti so spremenili taktiko Druga svetovna vojna je sovjete v Afriki v nekem oziru prehitela. Na nngel preobrat v Afriki niso bili pripravljeni in niso računali s tem, da se n°do osvobodilna gibanja razvijala s tolikšno hitrostjo. Vedeli so, da se ‘Ugieški in francoski kolonializem spreminjata in da so zlasti Angleži za-e 1 resno pripravljati afriške narode, da prevzamejo nekatere zadeve v °Je. lastne roke. Ko se je po vojni začelo veliko nacionalistično gibanje Po vsej Afriki, so v Moskvi računali napačno in začeli gledati na naciona-^zem v Afriki preveč po določilih marksistične dialektike. Voditelje gibanj r°, Prof?lasili za “buržujske” plačance, ki hočejo ujeti vso oblast v svoje e; ko bodo to dosegli, bodo z množicami v Afriki ravnali enako, kakor S°j množice P°Prej izrabljali kolonialni fevdalci iz Anglije in Francije, in rfmenü° se bo samo na vrhu, ljudske množice pa bodo ostale brez pravic ao uobrot, ki bi jih morala prinesti svoboda. Ko je 1. 1950 izšla nova izdaja vjetske enciklopedije v Moskvi, je strokovnjak za afriška vprašanja I. ,«emkin poročal: “...Stalinistična ideologija obsoja imperialistični ko-ditla 1Z®m v Afriki in obsoja tudi vsa nacionalistična gibanja za osvobodi ki so čisto buržujskega izvora. Nacionalistično meščanstvo zaenkrat vs Plua mno^ce P1-i boju za svobodo, to pa le zato, da bi se polastilo potem r , , aa*i in začelo zasužnjevati mase delovnega ljudstva...” Ko je po-a ° Voditeljih osvobodilnega gibanja, je mnoge med njimi dolžil, da so ^ enški agentje, ker so pač opravili svoje študije v Združenih državah. Je za?e* v Ghani dr. Nkrumah obračati proti komunistom, so ga ob-21 lf da jo “eksponent kapitalizma, ki bo izdal pravice delavstva”. Li- HgfRi! Misijonarkn m. Ksaverija Lesjak s šolsko imladino v zavodu Randfontein v Transvaal bijskega kralja Idrisa so v Moskvi proglasili za lutko angleškega imperializma. To taktiko so sovjeti spremenili v letu 1955 in v maju tega leta je moskovsko glasilo “Komunist” priznalo, da so zagrešili pri presoji afriških razmer veliko napako. Po partijskem kongresu v Moskvi febr. 1956 so začeli slaviti voditelje posameznih držav in glavne predstavnike nacionalističnih gibanj in Potemkin je moral v novi izdaji enciklopedije popolnoma spremeniti poglavje o Afriki. V oktobru 1956 je že pisal v moskovskem listu “Novice”, da “se je v Afriki postavila v ospredje nacionalistična plast,: ki je spoznala svojo nalogo in voditelji so že pokazali, da so zelo sposobni, ker vedo, kako morajo množicam priboriti vse pravice.” V prvo vrsto zaslužnih afriških državnikov je postavil imena Nkrumaha, Azikiweja v Nigeriji in Joma Kenya ta v srednji Afriki. Vse je v prejšnji izdaji enciklopedije označil čisto drugače. Po partijskem kongresu so na Orientalin akademiji ustanovili poseben institut za Afriko. Njegova naloga je bila, da izvežba posebne strokovnjake za delo v Afriki. Kmalu nato so v Moskvi objavili, da bodo profesorji tega instituta odpotovali v Afriko, da se bodo mogli tam poučiti, kakšen je položaj in kam vodi razvoj. Pospešeni jezikovni tečaji so začeli sovjetske slušatelje učiti afriške jezike: hausa, swahali in zulu. V letu 1957 je Potemkin napravil prvi obisk Ghani in kmalu nato objavil v Razpravah sovjetske akademije podroben petletni načrt za proučevanje Afrike. Vendar 80 prvi zvezki novih študij o Afriki pokazali, da bodo skušali tolmačiti vea razvoj v Afriki še vedno zgolj v luči marksistične teorije. Posebna konferenca azijskih in afriških narodov je bila koncem leta 1957 v Kairu in sovjeti tokrat niso ponovili napake, ki so jo zagrešili nekaj jet poprej na konferenci v Bandungu v Indoneziji. Iz Moskve je prišla delegacija, ki je štela kar 27 članov, vendar med njimi ni bilo Rusov, b:li ao delegati iz sovjetskih azijskih republik. Vodja delegacije je bil zastaven komunist iz Uzbekistana, ki je oznanjal, “da so sovjetski narodi pripravljeni pomagati svojim bratom v Aziji in Afriki”. Egiptski diktator Nasser Je sicer opozarjal člane svoje delegacije, da naj bodo previdni v družbi z delegati iz Moskve, vendar s sodelovanjem delegatov iz Etiopije, Ghane in Tunizije ni bilo mogoče preprečiti sovjetskih predlogov, ki so v resolucijo vnesli polno plamenečih pozivov za revolucijo. Na konferenci je bil sprejet Predlog, ki ustanavlja poseben Svet afriških in azijskih narodov s stalnim tajništvom v Kairu. Daši v odboru komunisti nimajo večine, je sovjetom vendarle uspelo, da imajo prav v Kairu, poleg redne diplomatske- misije «e urad, kjer sede in delujejo sovjetski člani tajništva. Izgledi komunizma v Afriki Beda in notranji spori med posameznimi narodi bi mogli biti voda n"a jnl>n komunistov. Vendar ima komunizem proti sebi mnogo sil, s katerimi bo moral računati. Sodobna gibanja v Afriki se skoraj vsa bolj naslanjajo na zapadno ideologijo kot pa na sovjetski kolektivizem. Nkrumah v Ghani oznanja panafriško gibanje, Nasser v Kairu se bori za vsearabsko unijo, Bandung zagovarja nevtralizem med komunizmom in zahodnim svetom, med modernimi krščanskimi javnimi delavci v Afriki se širi miselnost o potrebi yzajemne povezanosti, ki ne bi bila nacionalistično pobarvana in bi skušala lmeti globoke socialne osnove v svojem programu. Sovjetska Rusija ima mnogo ugodnejše zemljepisne pogoje v Evropi, Vv3 j6 takorekoč na kolenih pred njo, v Afriko pa je še vedno zelo daleč. Kairu imajo sicer Sovjeti mnogo možnosti, toda arabski nacionalisti so Pozorni in ljubosumni na vse, kar prihaja iz Moskve. Najbrž Afrika ne 0 mogla priti dobro v račun sovjetov, dokler ves Bližnji Vzhod, to je »•arabski narodi ne bodo trdno pod komunistično kontrolo. Dogodki v raku pa dokazujejo, da temu ni tako. Še dolgo bodo Arabci trd oreh za °munistično strategijo. Kadar bi se pa zgodilo, da bi arabski svet podlegel H°vjetom, tedaj bi kaj kmalu zapadel pod moskovsko kontrolo ves afriški ki je muslimanski, to je svet, ki zajema vso severno Afriko in celo Saharo. . Komunistična ideologija v Afriki ni priljubljena in uspešno se ji r Pirajo verski krogi iz muslimanskih in poganskih vrst. Brezverski mate-..izem za versko usmerjene množice ni privlačen. Ljudje se komunizma ,0Je> ker je nasilen in sposoben svojo silo kruto uveljaviti. Ta element j*.raku pa more delovati komunizmu v škodo. Položaj se bo začel spremi-. lati, ko bodo komunisti imeli v posameznih afriških deželah močne skupine n olektualcev in urejen ter trden partijski aparat. Zapadni svet se proti komunistom v Afriki ne more uspešno boriti, ei so pretekle metode kolonializma še preveč znane in osovražene. Tre- nutno je najboljše sredstvo za krepitev odpora proti komunizmu gibanje, ki se stavi ja v enaki meri proti zahodnim in vzhodnim vplivom in zagovarja misel, da naj se Afrika sama organizira po lastni zamisli in svoji ideologiji. Seveda se pri tem pogosto dogajajo krivice in čutijo mnogo krivic takega ravnanja zlasti misijoni. Toda najbolj bi bilo napačno terjati, da naj se Afrika odloči v izbiri med vzhodom in zahodom tako, kakor to mislijo na zahodnem svetu. Najboljša pot je samo ta, da zapadni svet Afriko podpira pri njenem organiziranju in novim voditeljem zaupa. Ponekod terja razvoj, da morajo biti voditelji odločni in izdajati ukrepe, ki verjetno niso popolnoma v skladu z demokracijo, kakor jo pojmuje zapadni svet. Najbolj napačno bi bilo, če bi zaradi tega proglašali afriške narode in njih voditelje za naslednike “fašizmov”, kakor jih je Evropa preživljala tik pred drugo svetovno vojno. Afrika je v vsem kontinent zase s svojimi prednostmi in slabostmi. Le tisti bo magel z njim koristno sodelovati, kdor ga ne bo poniževal in ga pri njegovi rasti podpiral. Afrika ne more biti plen niti vzhoda niti zahoda; v njej je dovolj sil, ki ji morejo nakazati pravo* pot pri obravnavanju domačih in svetovnih problemov. R. J. TEŽAVE MISIJONARJEV Afrika se razvija zelo naglo in včerajšnji svet že skoraj ni več podoben današnjemu. Cerkev se mora stalno navajati na nove okoliščine, vendar pri tem ne sme niti za trenutek pozabljati na svoje bistvene naloge in v vprašanjih načel ali vesti ne more nikdar popustiti. Misijonarji morajo vsemu slediti s posebnim razpoloženjem; pred očmi jim mora biti vedno samo ena misel, ki naroča, da ne smejo spravljati v nevarnost bodočnosti Cerkve v Afriki. Velike težave so v tem, da razvoj ni povsod enak in napredek se ne javlja vedno enako. Posamezne pokrajine se razvijajo po svojih načinih in v skladu s svojimi tradicijami. Vse je treba razumeti, le v enem misijonar ne more popustiti in sicer v vprašanjih, kjer Cerkev nikdar ne sme sklepati kompromisov. Resnica more priti do besede tudi tedaj, kadar to ljudem ne bi bilo všeč. Zato mora biti misijonar! širokogruden, obenem pa tudi odločen in “ozek”, kadar je na kocki važna zadeva. Nikdar se ne sme vdajati miselnosti, češ da bi moglo biti marsikaj dovoljeno iz razlogov krščanske ljubezni. Resnična ljubezen sicer vse prenese, vendar prinaša ljubezen tudi ogenj, ki vse očiščuje. Pri svojem delovanju imajo misijonarji največ opraviti z mladino, kajti na mladih rodovih sloni bodočnost. In prav med mladino se tako pogosto sliši: “Mi mladi smo tisti, ki predstavljamo čisto vest našega naroda. Mi smo nosilci prave miselnosti.” Res je, da je mladina obet narodove sreče in so v njej sile ozdravljenja. Mladina mora povedati svoje mnenje in tega ne prikriva. Raje je bolj odkritosrčna kot pa previdna. Ko mladi gojenci začno pisati, že mislijo, da so postali nosilci resnice. In misijonarji morajo poslušati govorice o tem, kako se pripravlja spopad med generacijami in mlada generacija rada govori, da samo ona razume pravo resnico. Mladina zavzema v misijonih položaje izobražencev in zlasti ti radi zatrjujejo, da so nezmotljivi. Mnogo totalitarnih režimov po svetu je ustva-rila taka mladina, ker je verovala v svojo nezmotljivost. Ko so začeli zaletavati nazore svojih staršev ali svojih učiteljev, so kmalu prišli v skušnjavo, da so začeli zavračati tudi nauk Kristusov. Komunizem je to nagnjenje pri mladini prignal do viška, ko je otroke naučil, da so denuncirali svoje starše; otroke so zaradi takih dejanj proglašali za narodne junake. Misijonarji morajo vsemu temu uravnavati pravi tok in morajo najprej r-jti mladini, kakšna je razlika med vzgojo in izobrazbo. Mnogi “ne-učeni" so mnogo bolj modri v življenju' kot pa izobraženci, ki so zelo izobraženi”, pa jim popolnoma manjka čut za mero. V Afriki se med mladino pogosto sliši: Afrika se mora odločiti za svojo pot. Spoznati mora, j'e njena prava vrednota, in se mora odločiti, da si izgradi svojo lastno afriško civilizacijo in kulturo. Mladi ljudje so v teh geslih zaslutili pravo pot. Če Afrika ve, kara Kre pot, zakaj je potem bilo storjenih toliko napak? Ali resnica ne terja, na moramo biti previdni ? Ravno znanost nam veleva, da moramo biti Previdni. Mladina misli pri tem še vse kaj več. Meni, da je treba dati Afrikan-?.em zavest o tem, da vedno in povsod dokazujejo, kakšni Afrikanci so, da J1™ Afrika pomeni vse. Toda pri tem je treba mladino opozoriti, da je nekdo nad vsem tem in da je človek odvisen najprej od Boga, k j je vir vseh vrednot in resnice. Afrikanci se bodo dostojno zavedali svojih vrlin, Ce bodo zrli v onstranstvo in iskali duhovne temelje svoji usmerjenosti. . Proti temu se mladina v Afriki —in tudi drugod— rada upira. Go-orjenje o onstranstvu v takem smislu diši po zahodni evropski civilizaciji, ogovarjajo: “Mi moramo ljubiti svojo afriško civilizacijo in kulturo." •sijonar in evropski intelektualec moreta v Afriki te ovire premagati sa- 0 tedaj, če znata razložiti, da je treba lastno civilizacijo dvigniti nad 1 no obzorje in ji dati nadnarodnostni, celo nadčloveški smisel. Če bodo 'adi afriški rodovi ohranjali afriško civilizacijo samo pri tem, pri čemer aaes Je> tedaj je nevarnost, da jo bodo prikovali na zastarele in nepre-akljive temelje, in tisto, kar naj bi se razvijalo, bo ohromelo in otrpnilo. a enkrat se zdi, da je pojem o afriški civilizaciji mladini tako širok, da le , uti potrebe po širšem, bolj občestvenem. Toda vse civilizacije so dosegle višek, ko so bile najbliže idealu univerzalnosti. Te pa ni bilo mogoče oseči, če se najprej civilizacija ni odprla zunanjim vplivom. Evropska ivilizacija ni nastala sama iz sebe, ampak je velika, ker se je naslonila na p. 0 ’n latinsko kulturo in priznala, da je dejansko le dedinja Grčije in , ,'uja- Evropska civilizacija je bogata, ker je prejela od antike' toliko za-adov. Ali se ne more isto zgoditi Afriki ? Verjetno bo afriška civilizacija Postala univerzalna, ko se bo odprla evropski. Mladina navadno očita misijonarjem: “Vi boste ostali Evropejci ali Amerikanci, ker - ci r • sicer ponižno, toda vendarle odkrito mislite in čutite, da je vaša ‘nzacija višja od naše in da ste zaradi tega samo vi tisti, ki posedujete ave zaklade vrednot človeštva. Zato se za našo kulturo ne zanimate ali I a celo prezirate; 2- polni ste romantične miselnosti, ki vas zavaja v čustveno vrednotenje našega sveta. Afrika ima za vas polno pesniških presenečenj in zato ste pri tem pozabili na globlje človeške vrednote našega življenja. To se vidi v vaših revijah o Afriki in misijonih, kjer je polno slik o živalih in o majhnih črnih otrocih; 3. glayna hiba pa je v tem, da ste belci. Daši se morete naučiti naših jezikov, vam črnec nikdar ne bo popolnoma zaupal in vam ne bo razkril svojih skrivnosti. Zato ne morete vedeti vsega in tudi vsega ne morete razumeti. Dolga je še pot, da boste mogli vse to izvedeti in spoznati." Tako zaključujejo mladi izobraženci svoje razgovore z misijonarji. Seveda so vsi ti razlogi zelo sporni in bi misijonarji mogli vse te pomisleke razbliniti kaj lahko in brez posebnega napora. Toda kljub tolikim razlagam se vedno vračajo isti očitki in te misli v tej ali oni obliki. Zato se je bilo treba sprijazniti s tem, da bodo še dolgo krožili med ljudmi. Med misijonarji samimi je bilo treba najprej zatreti nekatere pojme. Papež Pij XII. je na te zgrešene nazore opozoril. Med glavnimi so: 1. Večkrat se navaja geslo, da naj bo misijonar vodnik, ne pa voditelj. — Ali naj to pomeni, da se mora misijonar odpovedati temu, da bi se komu vsilil za voditelja? Da, tako je, odgovarjajo izkušnje. Nič ni namreč bolj proti vsebini evangelijev kot je namera, da se mora kdo komu vsiliti za voditelja. Kadar bodo ljudje opazili, da misijonar nima tega namena, tedaj bodo spoznali sveto vsebino njegovega poslanstva in ga bodo priznali za vodnika. Kajti vodnik ni nikdar svoboden; vedno mora poslušati želje svoje črede. če| gruča romarjev želi obiskati ta ali oni muzej, se mora vodnik vdati. Voditelj tega nikdar ne bo dopustil, ampak bo morala čreda slediti njegovim ukazom. 2. Misijonarji se* morajo zavedati, da je njihov cilj dokazati, da so dejansko “nekoristni”. Prišli so med svoje vernike, da “umro zato, da bodo °ni rastli”, kakor pravi evangelist sv. Janez. Kristus naj zavzame prvo mesto pri vernikih, moj “jaz” naj se umakne. Toda med ljudmi samimi misijonarji ne smejo biti nikdar “nekoristni". Kadar so problemi te vrste najbolj pereči, tedaj je izkušnja pokazala, da se misijonarji rešujejo skoraj povsod na enak način. Vsak misijonar 'ma pred očmi velike zglede nekaterih misijonarjev, ki so bili pravi junaki svojega apostolata. Njihov zgled je pomemben, ker presega vse običajno ln nudi vir pravih sil za vse prilike. Duhovniki-domačini imajo pred očmi iste like svetniških zgledov in osebnosti. Ti so prinesli v dežele misijonov zglede, ki presegajo okvir človeškega. Že zdavnaj so njihovi liki izginili, vendar so stalno med ljudmi ‘n niso nikdar nehali biti “nekoristni”. Njihov zgled in njihovo delo živi iz dneva v dan in postaja vsak dan večje in svetlejše. Na njih sloni moč vere 'n ti vodniki postajajo voditelji, ker so pač najboljši vodniki, ki sijejo v svet 12 onstranstva in njih sijaj nikdar ne utone. Ne gre za to, da bi razbili tv*10 'n na P0di"tiji postavili nove temelje. Kar je, je že posvečeno in sicer tako, da je postalo seme univerzalnosti, ki krepi povezanost tistih narodov, kl hočejo živeti v bratstvu Kristusovem. delovanje protestantov Izvršilni odbor Svetovne federacije luteranov pripravlja ustanovitev radio-oddajne postaje na afriškem kontinentu in študijskega instituta. Radio-oddajna postaja, ki bo stala 400.000 dolarjev, bo postavljena v vzhodni Afriki; oddajala pa bo za vso Afriko, Bližnji Vzhod in Indijo. N. N. mgrese in posvetovanja, katerih namen je, razmotrivanje možnosti evan-Kehzaeije afriških ljudstev, ki so sedaj na odločilnem razpotju in sredi naklega razvoja. —uu ao iu. januarja je v Kraju luauan v.!-* igei ija; «ut. uaiuv „J.clI1C0ske reformirane cerkve vodila kongres, ki se je sestal s sodelovanjem Mednarodnega misijonskega sveta" in “Ekumeničnega sveta prot. cerkva”, udijski program tega zborovanja je razpravljal o mnogoženstvu, o vpra- šanju dote, o prostosti pri ženitnih pogodbah, o omejevanju rojstev, o obredih in običajih ob poroki, o pouku, o konfliktu med raznimi poklicnimi obveznostmi in dolžnostmi do družine. Takoj je v istem mestu sledilo konferenčno zborovanje, ki ga je organizirala protestantska občina Nigerije in je trajalo do 20. istega meseca. Konferenc se je udeleževalo okoli 200 delegatov, kateri so predstavljali 21 dežel. Predmet konferenc ja bil med drugim: bolje organizirati in razširiti verski pouk v šolah in versko delovanje med doraščajočo mladino; spoštovanje in nedotakljivost družine; minimalna družinska plača. Glavni namen kanference je bil, vzbuditi med udeleženci večje zanimanje za verske potrebe družine in mladine našega časa. Posebna točka razpravljanj je tvorila pripravo pastorjev kot svetovalcev v zakonskih zadevah in razsodnikov v sporih med zakonci. Tudi so se dotaknili vprašanja zboljšanja družinskih stanovanj, izdaje tiska in priročnikov za pospeševanje verskega kulta med posamezniki in v družinah ter med mladino, ki jo žele pritegniti k čim večjemu sodelovanju tako v cerkvi kot izven nje, odpoved vsakršni obliki rasne diskriminacije in segregacije. Mesec nato, od 20. do 30. februarja 1958, je bil organiziran v Duah Prvi kongres protestantskih žen& Kameruna, na katerem se je zbralo 108 delegatinj baptistične in evangeljske cerkve Kameruna ter se jim je pridružilo kakih 50 opazovalk prezbiterjanske cerkve Kameruna in evangeljske cerkve Toga in Gabona. Rasolucije sklepnega sestanka tega kongresa protestirajo proti preveliki popustljivosti teh cerkva v pogledu mnogoženstva ter zahtevajo, da se nastopi proti ženskam, ki privolijo v tak zakon, in proti staršem, ki dajo svojo hčer v roke takemu možu. Zahteva se tudi preosnova zakonskega pouka z ozirom na potrebe današnje mladine, katera daje vtis, da pozablja na nauk biblije, kjer je ukazano, da se mož in žena smeta združiti le v pravem zakonu. Končno in spričo dejstva, da je običaj dote le golo izkoriščanje mladih od strani starih, da zavira in preprečuje zakone med revnimi, pospešuje mnogoženstvo in prostitucijo, ruši dostojanstvo in svobodo žene ter je torej v nasprotju z naukom biblije o zakonu, kongresistinje pozivajo predstojnike njih cerkva, naj povzamejo potrebne korake, da preneha ta razvada, kadar le-ta predstavlja pogoj za sklenitev zakona. (Zapisal br. Karel Kerševan CM., Belg. Kongo) Katoliški laiki, pomožni misijonarji v misijonski Cerkvi: ...Obžalovati je pomanjkanje duhovnikov-misijonarjev na delu v apostolatu... Zaželjeno bi bilo veliko število sposobnih laikov, specializiranih v mnogovrstnih tehnikah, kateri bi bili zmožni spraviti v pogon organizme socialne akcije na vseh področjih in v vseh potrebah, kateri bi prevzeli na svoja ramena skrb za katoliški tisk in druga moderna sredstva razširjanja idej, kakor tudi skrb za vzgojo nove generacije in krščanske elite v službi njih dežele... (Fidei Donum.) VELESILA - TISK V AFRIKI želja, da ponesejo Kristusov nauk nevernikom, žene misijonarje v poganski svet. Vse njihove sile1 so usmerjene v ustanavljanje in utrjevanje novih cerkvenih občin in po njih dele milosti Kristusovega odrešenja vsem, ki jih morejo doseči. Zgodovina nas uči, da so bili misijonarji pod silo razmer takorekoč prisiljeni posvečati veliko svojih sil tudi drugim nalogam, zlasti jezikovnim vprašanjem ljudstev, katerim so prinašali Kristusov nauk. Vsi vemo, kako sta naša največja misijonarja Baraga in Knoblehar proučevala jezike sebi zaupanih Indijancev in črncev, pisala slovnice in slovarje. Nujna zadeva, če sta hotela sama, pa njuni spremljevalci in nasledniki uspešno učiti. Na veliki afriški celini živi vse polno različnih narodov. Misijonarji ®.° navadno bili, ki so prvi prodrli v njhove jezikovne posebnosti, jim sestavljali slovnice, pisali preproste katekizme, prevajali evangelije, prirejali življenjepise svetnikov in podobno, Seveda so vse to tiskali v Evropi ali v urugih civiliziranih deželah. Šele v dobi med prvo in drugo svetovno vojno so se glede tega osamosvojili in začeli ustanavljati svoje lastne tiskarne ter seznanjati črnce s tiskarsko umetelnostjo. Črna dekleta bero katoliški časopis. TISK V TANGANJIKI Omejimo se na skromni primer tiskarskega razvoja v Vzhodni Afriki s središčem v Tanganjiki. Prvi časopis, zelo skromen po obsegu in vsebini, je začel izhajati na pobudo domače vlade. Katoličani so dobivali! svoj list verske vsebine, mesečni “Naš prijatelj” iz sosednje Kenije. Njegova prednost je bila, da je bil tiskan v kiswahili, to je v učnem jeziku, ki je v veljavi v vsem vzhodnem delu Afrike, čeprav je tam vse polno rodov, ki imajo svoj poseben jezik. Šele leta 1946 je pod vplivom raznih miselnosti, ki so si iskale pot med ljudstvo, prišlo do ustanovitve državnega, trgovskega in krščanskega tiska. Državni tisk Vlada pri ustanavljanju svojega tiska ni mislila le na informacijsko sredstvo, marveč tudi na revije in knjige, ki so nujno potrebne za kulturni razvoj prebivalstva. Tri države — Kenija, Uganda in Zanzibar — so s skupnimi močmi ustanovile “East Afričan Litterature Bureau” (Vzhodno-afriški književni urad) in mu poverili važne naloge: izdaja publikacije poljudnega značaja in če le mogoče s prispevki afriških pisateljev: pripravlja izdaje šolskih knjig, primernih revij in časopisov; pri tem se poslužuje že obstoječih založb in ustanavlja nove. Na ozemlju, vsake od omenjenih treh držav pa deluje podružnica osrednjega književnega urada, v kateri so zastopani tudi katoliški in protestantski misijonarji. V denarnem pogledu ustanova nima težav, saj prejema denarno podporo od svojih vlad, zraven pa še dodatne vsote iz Kolonialnega fonda za napredek in dobrodelnost. Omenjeni književni urad je izdal doslej nekako 500 različnih del v 16 jezikih, ki so predvsem namenjena šolskemu pouku. Tanganjiška vlada je ustanovila še Oddelek za splošne publikacije; le-ta zlasti ponatisku-je vladnei govore in propagando znanstvenega, kmetijskega in družbenega značaja, včasih pa tiska tudi revije. Tedensko ali samo mesečno pa že čez trideset let prihajajo med ljudi skromni listi na dveh straneh z naslovom “Dnevni dogodki”. Naklada znaša kakih 50.000 izvodov in jih večinoma dele zastonj; le nekaj naklade se plačuje s pol obveznimli naročninami za šole in druge javne ustanove. Tednik “Pogledi" živi samo po zaslugi podpor. Za nekako 20.000 izvodov, ki jih polovico pošljejo v'Tanganjiko, je omenjeni tednik od 1948 do 1955 prejel čez 200.000 angleških funtov pod pore. Kljub temu pa ne morejo kriti vseh stroškov; tako so skoraj prisiljeni, da žrtvujejo prostor za poučno in vzgojno stran brezpomembnim novicam, oznanilom in dražljivim slikam. Trgovski tisk Njegov glavni predstavnik je “Tanganica Standard”, angleško tiskani dnevnik, ki izhaja v 9.000 izvodih. Drugi po važnosti je tednik “Sundny News”. Oba sta last skupine evropskih veleposestnikov v Keniji. Tanganjiška vlada izroča temu tiskarskemu podjetju izdajanje premnogih lističev, da se tako izogne novim postavkam v proračunu, ki ga v zadnjih časih nadzoruje posebna parlamentarna komisija. Vlada še nadalje podpira izdajanje “Glasnika”, javne ustanove pa velikodušno vzdržujejo “Tanganjiško narodno časopisno družbo” ki tiska mesečnik “Mamboi Leo”. K vsemu temu je treba prišteti še dva tednika in eno mesečno revijo, ki izhajajo v Buko-bi; Indijec Maunseri pa! ureja tednik, ki je posvečen, izključno gospodar- Mladi črnec bere staremu očetu katoliški list “Ktinigozi”. ‘j m vprašanjem. “Mwafrika” tednik političnega značaja, izhaja že v pet-tisoč izvodih in bo imel v kratkem svojo moderno tiskarno. Obsega 8 vi ani *n je od vseh časopisov najbolj znan zaradi svojega boja za neod-cel008^" ^ePrav izhaja šele ob desetih dopoldne, je do štirih popoldne Že do-x a razprodan. Različne upravne centrale izdajajo tudi informativne listi-v lokalnih narečjih. Mesečno izide 21 takih izdaj. Verski tisk cii F.^testantje imajo tri mesečnike, katoličani pa pet različnih publika-J- Štiri so boli kriiievneiza značaia in tiskane v različnih narečiih: “Lu- muni- bolj v Kisumi krajevnega značaja in tiskane v različnih narečjih: “Lu-8000 izvodih; “Rumuli” v Kilaya, ostala dva pa še bolj in» v kisumi v kuoo izvodih; t 'n°. kjer jih tiskajo benediktinci. Najpomembnejši katoliški časopis v Tanganjiki je “Kiongozi”, štirinajstdnevnik z 22.000 izvodi. Berejo ga tako katoličani kot muslimani in pogani. Njegovo ime pomeni vodnik in glavar in se nanaša na ime, ki so ga nekoč dajali vodnikom karavan. Od leta 1949, ko je začel izhajati, pa do danes je opaziti pri njem lep razvoj in stalno izpopolnjevanje. V uredništvu že imajo večino Afrikanci, ki mu dajejo informativni in vzgojni značaj. Priobčuje pisma bralcev, lepe članke in njegovih 8 strani velike oblike povsem zadovolji bralce. Se razume, da je nekaj tudi takšnih, ki oporekajo njegovim naprednim idejam, zlasti kar zadeva upravičene afriške težnje po svobodi in samostojnosti. Natisnjen v “Misijonski tiskarni” v Kipalala, ki je verjetno najmodernejša tiskarna vsega afriškega vzhodnega dela, zagovarja in brani iste misli kot “Vzhodno afriški književni urad”, a vse v luči katoliških resnic. Državni in trgovski tisk se navadno bolj omejujeta na mesta, kjer žive že bolj izobraženi bralci in kjer so ljudje tudi ekonomsko trdnejši. “Kiongozi” pa ne gleda na vse .to in prodira v preproste predmestne predele in na deželo, kamor ga nosijo učitelji in katehisti. Ugaja tistim, ki znajo brati in ki hrepene po duševni hrani; hkrati pa vzbuja pozornost tudi pri tistih, ki se za te stvari preveč ne menijo in so jim hrana, pijača, praznoverje in podobno glavni namen v življenju. Vsa ta množica, ki še ne zna samostojno misliti, niti ne zna brati, pa je v stalni nevarnosti, da se vda vplivu ljudi, ki iščejo svoje osebne ali pa strankarske koristi. Zato jo je treba učiti in ji pomagati pri iskanju prave poti, kajti neredko opažamo, da se z novicami širi tudi propaganda o stvareh, ki jih niti bolj izobraženi človek ne zna vedno z lahkoto presoditi. Zato razumemo, da je omenjeni list med temi preprostimi ljudmi' izrednega pomena. Dovolj očitno je, kako na podeželju dijaki bero starejšim ljudem, ki se niso naučili brati, novice in članke iz “Kiongozija”. Seveda je vse to pod finančnimi vidikom negativno; a ne smemo pozabljati velikega poslanstva tega časopisa, ko širi katoliško miselnost, kar pa je njegov glavni namen. En sam izvod pride tako v stik z vsaj desetimi osebami. S ponosom lahko zatrdimo, da 22.000 izvodov tega katoliškega časopisa pride v roke vsaj četrt milijona ljudem. Poleg vseh teh omenjenih izdanj, je še več drugih, ki tudi prihajajo med Afričane. Večbarvne revije kakor “Life” in “Match” so za te ljudi pravi magnet. Vsega skupaj je nekako 15 podobnih revij; najslabša med njimi pa je gotovo “Drum”, ki prihaja iz južne Afrike. Skoraj vse odgovarjajo istemu tipu s kričečimi fotografijami, humorističnimi članki o življenju afriških voditeljev in z dvomljivimi dovtipi. Škoda, da ni primernih katoliških revij za žene in otroke. Misijonarji pa pravijo: Veliko žrtev je bilo treba pri ustanavljanju naših tiskarn, pri oblikovanju dobrih časnikarjev; vidimo pa, da v gmotnem pogledu še nismo in še ne bomo tako kmalu brez težav. Če dobivajo uradni časopisi mesečne podpore do 350 angleških funtov, tega mi nimamo. Res je, da ta pomankljivosti ne zadržuje naših naporov, ovira pa naš korak in hromi naše delo. (Po agenciji “Fides” — J. M., C.M.) VESELE IN ŽALOSTNE IZ J. AFRIKE M. Ksaverija Lesjak O.S.U. Pred par tedni sem prejela Vašo denarno pomoč za naš misijon. Kako smo bili veseli! Hvaležni smo Vam 'n vsem našim blagim dobrotnikom Po širnem svetu. Prvi Misijonar nebeškega Očeta, Jezus, naj Vam sto-rero in tisočero vrača, to je vsebina m°je hvaležne molitve za vas vse. Že dolgo se nisem oglasila. Pogosto sem želela in tudi hotela pisati, a m°je številne šolske in izven šolske dolžnosti, katere, kot se mi zdi, ved-J10 naraščajo, izpolnjujejo moj čas. žato, oprostite, prosim. Praznik Vnebovzetja “Moj duh iz telesa, | z Marijo v nebesa | povzdigni se ti...” Tako smo peli na praznik Marijinega Vnebovzetja pred mnogimi leti v domo-v*ni. Naša zamorska mladina pa je danes pozdravila Zavetnico Afrike s Peto mašo. Cerkev se je napolnila, eetudi je tu doli samo navaden delavnik. Naši učenci in učenke so si že kar °svojili gregorijansko petje in tudi odrasli radi ojačijo zbor ob Gloriji. jamorci imajo harmonično ubrane Klasove in ljubijo petje in glasbo. Seme, katero smo sejali v ledino Pred 28 leti, poganja in sili v klasje, rvi sadovi že zore pod toplimi žarki o n ca, ki daje rast našemu semenu. °žji Vrtnar priliva z roso milosti, Za katero goreče prosijo naši dobrot- niki in prijatelji — tihi misijonarji v zaledju. Resnično, Gospod je blizu zatiranim in ubogim. Veseli dnevi krščevanja Preteklo in tekoče leto smo imeli v misijonu sv. Patrika lepe dneve. Večja skupina naših katehumenov je prišla do cilja. Binkoštno soboto je krstna voda očistila 44 duš. Med njimi je bilo 24 naših šolarjev, nekaj odraslih in 1 novorojenček. Binkoštno nedeljo so v krstni lepoti z ostalimi prvoobhajanci prejeli evharističnega Jezusa. Nata smo jih povabili na zajtrk. Bilo jih je 72. Skušali smo jim prirediti nepozaben dan. Teden pozneje je bilo v eni naših postaj sprejetih v naročje svete Cer-, kve 33 rudarjev. Prišli so sem, da bi si z iskanjem zlata v zemskih globinah služili kruh. Pri tem so pa našli dragoceni biser svete vere. Malo preje so bile krščene tri naše bivše učenke, sedaj visokošolke. Ko so bile pri nas, so sicer tu in tam prišle k sv. maši, a nikoli niso izrazile želje, da bi postale katoličanke. Šele ko so prišle v stik z drugoverci in pogani, so se jim odprle duhovne oči in vrnile so se k nam s prošnjo, da jih poučimo o sveti veri. Moram priznati, da še nisem našla tako vnetih katehumenov. Pater misijonar mi je po izpitu tudi zatrdil, da so mu sijajno odgovorile na vsako vprašanje. V letošnjem maju je angel božji zopet vknjižil 28 novih imen v knjigo življenja. V tej skupini je bilo 18 naših šolarjev. Istočasno je prejelo sveti krst na vnanji postaji 36 rudarjev. Prosim, vklenite te naše no-vokrščence v 'svoje molitve in žrtve, da vztrajajo v zvestobi do naše matere svete Cerkve do smrti. Še drugi zakramenti Žetev je velika, delavcev pa malo. So dnevi, ko se naše delo raztegne na 14 ur. V juniju smo imeli tudi sveto birmo. Bilo je 242 birmancev. Ta dan sta dva duhovnika delila sveto obhajilo. Naša cerkev je premajhna, da bi bilo v njej ta dan prostora za vse, ki so prišli k slovesnosti. Tako so bili notri le birmanci s svojimi botri, pevski zbor (naši učenci) in cerkvena društva. Vsi drugi so morali ostati zunaj. V juniju smo imeli 1600 svetih obhajil. — To so sončni dnevi misijonskega življenja. Redovni poklici Tudi redovni poklici se zbujajo. Tri naše učenke so že slovesno poklonile svojo ljubezen in mlado življenje Bogu. Postale so vestalke Večne Luči. Niso hotele vstopiti pri nas. Domači bi jim bili preblizu, so dejale. Ne zamerimo jim. Starši lahko dobe za svojo hčer od bodočega ženina 10-30 glav živine, kar je za zamorce bogastvo. Zato se radi skesajo in skušajo svojo hčer pregovoriti, da bi se vrnila domov. Enemu naših fantov se je tudi posrečilo posvetiti svoje življenje Bogu. Želel je postati duhovnik, a študija ni zmogel. Zato je postal redovni brat Marijinih Oblatov. S svojo materjo je imel mnogo bojev. Tudi nas je dolžila, da smo krive odhoda nje- nega sina. A je vse lepo uspelo do večnih obljub. Nato je nevarno zbolel in podlegel nujni operaciji. Par dni pred smrtjo mi je še pisal: “Mati, molite zame, da ne bom redovnik samo po obleki!” Potem je odšel v malo semenišče fantič Kasijanus. Prvi dve leti je dovršil z odliko, a pot do oltarja je še dolga. Starši so mu umrli, zato mu skušamo mi po skromnih močeh pomagati. Tudi njega vam priporočam v molitev, saj imamo v naši škofiji samo enega duhovnika-domačina. Bosi ministrant Naj Vam še kaj povem. V misijonski šoli smo imeli zelo nadarjene ga dečka. Izgubil je očeta in me smo mu pomagale do kruha. Postal je katoličan, in ko je dovršil šolo, je odšel v naš samostan (okrog 3 km. oddaljen od misijona), da pomaga pri delu in si kaj zasluži. Rad je ministriral pri sveti maši in blagoslovu. Nekega dne mu reče o. misijonar, ki je deloval med belimi kolonisti: “Vincent, kadar strežeš pri blagoslovu, moraš v znak spoštovanja do Naj svetejšega obuti čevlje.” “O, ne, oče, ali ne veste, da je Bog dejal Mojzesu: Se-zuj svoje čevlje, ker je kraj, kjer stojiš, sveta zemlja!” Božja Marjetica Marjetica je bila naša učenka od 6. leta dalje. Njen oče je učitelj na bližnji državni šoli. Ko so misijonske šole postale privatne, se ni hotela ločiti od nas. Bila je nadarjena in marljiva učenka. V minulem decembru je z odliko končala 8. razred naše šole in se za nadaljnjo izobrazbo zopet vpisala v katoliški zavod. Žal je bila tam samo tri tedne. Zbolela je in poslali so jo v bolnico. Ker zanjo ni bilo več pomoči, so jo vrnili domov. Par tednov pozneje je njen oče poslal po misijonarja. Marjetica je prosila, naj jo krsti, preden bo umrla. O katoliški veri je bila dobro poučena, saj ima vsa mladina, ki obiskuje našo šolo, vsak dan pol ure razlage katekizma — katoličani, protestanti in prav tako pogani. Marjetica je bila torej krščena in naslednji dan je prejela sveto obhajilo. Nadvse je bila vesela, ko sem jo še isti dan obiskala. Nova zamorska vas, kamor so bili prisiljeni, da se Preselijo, je dva in pol km daleč od Prejšnje naselbine in našega misijona. Med pogovprom sem jo vprašali' če ne bi rada kaj lepega brala. Ka je dejala, da ne more več držati J^njige. “Sveti rožni venec pa še lali-“O molim”, je nadaljevala in z vese-Jem pokazala svoj molek, ki je visel Poleg postelje. Prejela je sveto popotnico, se od vseh poslovila in z veseljem odšla k ljubemu Bogu. Kakor hitro so nas obvestili o njeni smrti, sem šla tolažit žalostne starše. Občudovala sem njuno tiho vdanost v božjo voljo, dasi je srce rpelo. V kotu sobe je na golih tleh, °stojno pokrito z belo rjuho, počir. valo izčrpano telesce srečne Marje-'ce; za vzglavje sta bili dve opeki. 6 navade po 28 letih, kar sem tu, e niso spremenili. Imela je krasen pogreb. Součenke s® Pele pogrebno mašo in žalostinke ? ,gr°bu. Prišlo je tudi mnogo uči-telJstva in 4 nadučitelji. Pozneje smo ^vedele, da so občudovali naše po-rebne obrede. Pokopali smo jo na ^oycm pokopališču, ker je prišla s • Julijem v veljavo nova postava, ki 0 °ča, da zamorci ne smejo biti po-ni skupno z belimi Evropejci. . nrjetičin oče je dovolil, da tudi njena sestrica postane katoličanka. M. Ksaverija Lisjak (desno), ki je. napisala to porodilo, sredi učiteljskega zbora Še kratka, a žalostna zgodba Zadnjega aprila je bila ena naših deklic umorjena v šolo grede na poti, ki vodi skozi samoten gozdič. Stara je bila komaj 10 let. Dva dni pozneje so jo našli evropski otroci, ki so se tam igrali. Policija se trudi, da bi izsledila morilca, a do danes se ji to še ni posrečilo. In naše šole Kako je z našimi šolami, še sami ne vemo. Smo od danes do jutri. Vedno lahko najdejo kakšno pretvezo, da jih zapro. Teži nas finančno breme za plače učiteljstva. Poleg tega moramo letos pričeti zidati cerkev v novi zamorski vasi. Prosim, priporočite tudi te zadeve ljubemu Bogu. Moj hvaležni “Bog povrni” neznanemu dobrotniku iz Trsta za 10.000 lir. Žal, da se blagemu dobrotniku ne morem osebno zahvaliti. Naj to pot končam; kadar bom utegnila, se bom zopet oglasila. VINCENCIJEVO LETO SV. VINCENCIJ PAVELSKI zgled prilagoditve Znani pisatelj Daniel Rops pravi, da je sv. Vincencij Pavelski najbolj značilna osebnost Cerkve v modernih časih. In lazarist Coste, ki je v 14 knjigah izdal duhovno zapuščino Vincencijevo, ga imenuje “včliki svetnik v61ikega stoletja". Vincencij je velik po osebni svetosti, a je velik tudi kot organizator krčanske ljubezni. Vse 17. stoletje je polno Vincencijevih karitativnih ustanov ln večina jih živi do danes. Vincencij ni samo hotel priti do konca sveta, ni bil samo apostol želja, ampak dejanj. In kako je mogel razširiti svojo delavnost na tako široka področja? Bil je svetnik. Svetniki pa računajo tudi z naravnimi sredstvi. Milost ne uničuje narave. In med naravnimi sredstvi, ki jih je svetnik Vincencij uporabljal, je prilagojevanje. Znal se je prilagoditi ljudem; prilagojeval 8e je dogodkom; izbiral je najprimernejša sredstva za dosego ciljev. .. “Katoliški misijoni", list, ki ga že več kot trideset let izdajajo Vincen-cjevij duhovni sinovi, bo za tristoletnico svetnikove smrti (umrl 27. septembra 1660) prikazal svetnika s te strani. Več namenov ima pri tem. Za urednike in sodelavce lista, ki bi se morali znati prilagojevati, če so zrasli “ Vincenci jevega duha, bo premišljevanje naslednjih vrst služilo za izpraševanje vesti: “Smo se znali prilagojevati? Vincencij je delal tako, kako smo Pa mi?” Bo pa Vincencijev zgled tudi povabilo misijonarjem in misijonskim sodelavcem: Če hočejo kaj resnega doseči, se morajo stalno prilagojevati, °t je to delal Vincencij Pavelski. Seveda je Vincencij v prilagojevanju posnemal Gospoda Jezusa, ki se Prilagodil kot se ne more prilagoditi noben človek, ko je privzel človeško naravo. Sv. Vincencij je vedel tudi za besede in zgled sv. Pavla: “Vsem sem se sužnil, da bi jih kar največ pridobil. . . Judom sem postal Jud, da bi Jude Pridobil... Slabotnim sem postal slaboten, da bi slabotne pridobil... Vsem em Postal vse, da bi jih vsekako nekaj rešil." (1 Kor 9, 19, 22,23). ■Levo - Podoba SVi Vincencija Pwvelskega 1. — VINCENCIJ SE JE PRILAGOJEVAL LJUDEM Začeti moramo s pismi, ki jih je svetnik pisal svojim misijonarjem. Za vsakega je našel pravšno besedo. Najprej jih pozdravi s tako prisrčnostjo in iskrenostjo, da je naslovljenec moral dejati: “Vincencij me ima zares rad; sem med tistim1!, kj1 jih ima najbolj rad...” Tako je bil led prebit, kadar je bilo potrebno. Pri tistih vsaj, ki so z nekim strahom jemali v roke ustanoviteljeva pisma: “Kaj mi spet hoče? Kaj mi bo očital? Mi bo dovolil, kar sem ga prosil? Kam me pošilja?” Po pozdravih, vsaj v pismih, kjer je bilo treba opozoriti na kako napako, se Vincencij poniža. Prizna, da ima veliko slabih lastnosti, več kot pa njegovi podložni. In če so podložni včasih zelo nepopolni, je najbolj kriv Xincencij, ki jim daje slab zgled... Po tej pripravi pa ustanovitelj pove, kar mu ni všeč. Beseda! je vedno jasna in vsak dobro ve, pri čem da je. Grenko je ovito v toliko ljubezen, da se skoraj ne čuti in sklep je tukaj: “Moral bom napraviti, kar me prosi." Od več kot 50.000 pisem, ki jih je napisal sv. Vincencij, se jih je 30.000 ohranilo do francoske revolucije in nekaj več kot 3.000 pa do danes. In vsako od njih nam potrjuje, kar smo rekli. “Vsako Vincencijevo pismo, čeprav morda posejano z očitki, je bilo pravo darilo,” je zapisal eden najboljših Vincencijevih poznavalcev msgr. Calvet. Da se je Vincencij razumel s svojimi in se jim znal prilagoditi, se bo marsikomu zdelo naravno. In vsaj deloma je to res. Zato pa preidimo na osebe, ki niso pripadale Vincencijevima družbama: lazaristom in usmiljenkam. O Vincenciju nihče ni mogel reči: To je “naš človek”, kot se danes tolikokrat sliši. “Naš človek” je član stranke, zaključene družbe, omejenega kroga. “Naš človek” ne more pripadati vsem in se ne druži z vsemi. Vincencij je pa ravno “Človek vseh”: bogatih in revnih, grešnih in svetnikov, izobraženih kot neukih, kraljev, kraljic kot največjih revežev vsake vrste. Vincencij je prijatelj Janeza Berniera, dobrosrčnega kalvinca, prijatelj učenega Duvala kot trmastega Bourdoisea. Ostane zvest pustolovskemu kardinalu Retzu kot svetniku iz Ženeve, sv. Frančišku Šaleškemu. Sin bogaega trgovca, ki je postal ustanovitelj sulpicijancev, imenuje Vincencija “naš oče”; Marija od Učlovečenja gre pred odhodom v Kanado Vincencija prašit, naj ji pomaga z nasveti. Žal Vincencijev osebni tajnik ni poznal fotografskega aparata ali drugih modernih izumov, ki bi nam pokazali istega Vincencija tako različnega v različnih prilikah... Vendar pa, če vzamemo v poštev, kar smo rekli o Vincencijevih pismih, ki so se nam ohranila, si moremo v domišljiji predstaviti, kako se je sv. Vincencij “približal” vsem tistim, ki so ga dan za dnem oblegali. Svetnik je poln pozornosti pred kraljico Ano Avstrijsko, vljuden pred Mazarinom, spoštljiv pred škofi, ponižen in občudujoč bleščeče razlage Soint Cyrana, čeprav ga nič ne prepričajo. Z Duvalom je prisrčen in bratski s Portailem, Martinom in Lambertom, ki so njegovi misijonarji. Na sejah gospa krščanske ljubezni je ljubezniv in dobričina z usmiljenkami. Nežen je in ves nadnaraven vpričo vseh, ki trpe in zlasti s sv. Ludoviko Marillac. Za vse najde ne samo pravo besedo, ampak tudi nasmešek. Včasih je hudomušen, a vedno prevdaren in zna zase ohraniti, kar mu zaupajo. Če je med bogoslovci Misijonske družbe nekaj preveč navdušenih za študij, jih Vincencij pouči, da znanja brez svetosti rado škoduje, če zve, da je nekaj lenih, jim govori o potrebnosti znanosti. Vincencij vidi najprej ljudi, šele potem pridejo načela. Za vse, ki pridejo k njemu ali se sreča z njimi, se zanima kot da ne bi imel nobenega drugega opravka na svetu. In to v stoletju, ko je bil smisel za človekovo osebnost dosti redek pojav. Prilagoditi se vsakemu pa za Vincencija ne pomeni, da si na ta način zagotavlja vsak dan nova prijateljstva. Ne, sv. Vincencij samo “spremlja Previdnost”, kar tolikokrat ponavlja v svojih pismih. In še drug izraz najdemo pod njegovim peresom: “Previdnosti ne smemo prehitevati”. Vincencij skuša biti “vsem vse" in na svoj poseben način, ker ga k temu priganja Previdnost. Previdnost mu pa govori po dogodkih. II. — VINCENCIJ SE JE ZNAL PRILAGOJEVATI DOGODKOM Bog govori po vsem tem, kar se dogaja okrog nas. Bogu je pa treba odgovarjati. Vincencij pravi: “S temlem dogodkom mi Bog pravi, naj napravim t° ali ono, na ta ali oni način...” Francoski kmetje umirajo nespokorjeni. Gospa Gondi prosi duhovnikov misijonarjev na vseh koncih, a nima uspeha. Vincencij pravi: “Bog me pro-S1> naj jaz kaj napravim za te ljudi.” In začno z ustanovo, ki bo prišla v zgodovino pod imenom Misijonska družba lazaristov ali Vincencijevih misijonarjev. Misijoni imajo pa le kratkotrajne uspehe, ker ni dobrih duhovnikov, ki bi prilivali olje luči, ki so jo prižgali misijonarji. Vincencij sodi: Misijonarji morajo iti v semenišča, da bodo vzgojili dobrih duhovnikov. Podoba Cerkve v Franciji v 17. stoletju je tale: rane, ki jih je pustila Protestantska reforma, se še niso zacelile, ko so se že pojavili novi sovražniki. Med njimi je bil janzenizem pod plaščem “večje pobožnosti” najbolj nevaren. Velika revščina je kotila nemoralno življenje in revščine so bile krive neprestane vojne. Potrebe so nove in pomoč mora biti različna. Danes skoraj ne moremo razumeti, koliko se jo moral boriti Vincencij, da so usmiljenke smele na ui'ce, k bolnikom, povsod, kjer jih je čakal Kristus popotnik, berač, jetnik, v 17. stoletju je morala redovnica ostati za zidom in mrežo. Vincencij je pa hotel, da hodi od hiše do hiše kot žene, ki so spremljale Jezusa. Danes so ceste polne redovnic vsake vrste. Verjetno ne mislijo na to, da jim je Vin-cencij izbojeval to pravico. Pa ne samo usmiljenke in, lazaristi, vse Vincencijeve ustanove so odgovor na določeno potrebo, ki se je pojavila v njegovi dobi. Velikokrat je želel in prosil, da bi tudi drugi kaj storili. Če niso in ker niso, je prišel do Prepričanja, da Bog kliče njega. Najprej se je hotel prepričati, da je taka volja božja. In če je volja božja, mu bo Bog pomagal. Bog bo vedno prvi in Vincencij drugi. Kjer je pa Bog, se bodo pa načrti uresničili, tudi če ljudje ne bi pomagali ali se celo protivili. Vincencijeva dela ljubezni Papež Leon XIII. je proglasil sv. Vincencija Pavelskega za nebeškega varuha vseh karitativnih ustanov, ki na kakršenkoli način izhajajo od svetnika. V Vincencijevem času ni bilo socialnega zavarovanja ne ministrov za socialno skrbstvo. Pokojnin in državne pomoči brezposelnim ni nihče poznal. Bilo je pa mnogo revežev, poznanih in skritih. Bilo je dosti starih ljudi, za katere ni nihče maral, in zavrženi otrok, za katere matere niso hotele ali mogle skrbeti. Kako naj pri toliki bedi pomaga en sam človek? Ker je bil ta človek rojen organizator, je napravil toliko, da nam še po treh stoletjih lahko služi za zgled. Vincencij organizira tiste, ki so ohranili vero, a niso vedeli kaj napraviti z bogastvom in s prostim časom. Zbere zlasti žene iz najodličnejših družin, začenši s samo kraljico. Teden za tednom jim dopoveduje, da je pravo krščanstvo ljubezen, ljubezen do Boga in ljubezen do Boga v bližnjem. Prosi, naj dajo, kar jim ostaja, pa tudi tisto, kar bi njim samim prav prišlo. Vincencij na ta način odpira “nova obzorja" francoski visoki družbi. In mnoge od tistih naveličanih in razsipnih gospa bodo začele razumevati, da je življenje vendar nekaj lepega šele, ko so se srečale z Vincencijem. “Bogati morajo pomagati revežem,” to je prvi Vincencijev zaključek. Drugi je pa: “Bogati hočejo pomagati samo, če jih znamo prepričati in jih organizirati". In malokdo je znal prepričevati in organizirati kot sv. Vincencij Pa-velski. Tiste, ki ga poznajo, ni prav nič začudila knjiga, ki je pred kratkim izšla: “Vincencij Pavelski, zgled državnikom”. Ker pa denar ni vse, se je Vincencij obrnil tudi k tistim, ki niso imeli denarja, a so imeli srca, ki so se ob Vincencijevem vžgala. Zbere preprosta dekleta, ki bi rada darovala svoja življenja v službi ubogih. “Hčere krščanske ljubezni in služabnice ubogih bolnikov” je pravo ime za usmiljenke. Z denarjem, ki bi jim ga dali bogati, in z božjo ljubeznijo naj bi klicale k novemu življenju tiste, ki so umirali od lakote, one, ki so obupavali nad samim seboj# nje, ki so ostali sami na svetu. Vincencijeve “hčere” naj bi s kruhom dajale to, kar zlasti potrebuje trpeč človek: besedo tolažbe, ki dviga, prijazen nasmeh, ki pomirja. Ostale naj bi ob posteljah bolnih, ob zibelkah otrok, ki bi v njih našli mater in očeta. Veliko potreb je bilo. Bog je govoril po dogodkih ini Vincencij ga je razumel. Svetnik se je znal prilagoditi ljudem, ker se je znal prilagoditi Bogu. Z Bogom sta hodila vštric. - Prilagoditev v “izrednem” “Redno delo” za Vincencija so misijoni med krščenimi in nekrščenimi ter semenišča za lazariste, trpeči vsake vrste in poučevanje revnih deklet za usmiljenke. Vincencij sam je hotel biti misijonar. Dolga leta je hodil pridigat misijone. Pa tudi v zunanje misijone bi šel, če ga njegova služba ne bi ovirala. A Vincencij ni gledal samo na “svoje", na redno delo. Vedno je ostal “odprt” na vse strani. Tako se mu je na primer zdelo, da njegovi ne bi smeli voditi župnij. Vendar je pa dal dovoljenje tudi za to delo, kadar je kak škof prišel z važnimi razlogi. Ker so misijonarji v Severni Afriki mogli misijonariti samo, če so sprejemali dolžnosti konzulov, jim je Vincencij dovolil sprejeti zastopstvo domovine. Ko je zvedel, da Rim ni bil zadovoljen, da bi bili duhovniki konzuli, je za to mesto določil izobražene brate laike. Prepovedal ,je svojim, da bi pridigali in duhovno vodili redovnice. Vedel je, da jim bodo usmiljenke dajale zadosti dela. Ker pa ga je sv. Franči šek Šaleški prosil in sv. Ivana Santalska nadlegovala, je prevzel duhovno vodstvo v 4 samostanih Obiskovanja V Parizu. In usmiljenke verjetno ne Vedo, da so nagovori, ki jih je imel sv. Vincencij za te redovnice in so se fiam ohranili, mnogo številnejši od onih za usmiljenke. 1629 je rojstno leto Družbe Presv. Zakramenta, ki ima velik pomen za verski prerod Francije v Vincencijevih časih. Ker se je ustanoviteljem zdelo, da bi brez Vincencija delo ne> steklo, so ga prosili za sodelovanje. In Vincencij je sodeloval 41 let. Kraljica ga imenuje v “Svet vesti". Od Vincencija bo skoraj vedno zavi-selo imenovanje škofov. Zdi se mu, da na ta način lahko pomaga k vzgoji dobrih duhovnikov in zato sprejme imenovanje. Kraljica prosi, da bi bil Vincencij njen osebni duhovni voditelj. Vincencij ne odkloni. Veličina Vincencija je V tem, da osebno sprejme vsakršno delo, ki bi Pomagalo približati duše Bogu. Modrost mu nasvetuje, da svojim duhovnim hčeram in sinovom natančno določi in omeji delokrog, ker brez tega ni bil kmalu nered v hiši. Sam pa na vsak klic odgovori: “Tukaj sem” (Gen ~2, 1; 46, 2 itd.). Kadar pa osebno res ne more ustreči, zlasti v zadnjih letih življenja, ko moči prično pešati, pa svetuje, navdušuje in se veseli tujih llsPehov bolj kot če bi bili njegovi lastni. Uspehi bližnjega ne pomenijo za Vincencija neke vrste sence za njega 'n njegove. Zato pa tako iz srca ponavlja Mojzesove besede “Bog daj, da ni vse ljudsvto božje prerokovalo, ko bi jim Bog vlil svojega duha” (Num H, 29). Ko je misijonar Rhodes iz Tonkina prišel prosit pomoči v Pariz, Vincencij prosi zanj v Parizu in v Rimu. Ko so odhajali trije duhovniki pariške družbe za zunanje misijone, med njimi sam ustanovitelj Pallu, na daljni Vzhod, Vincencij navduši gospe krščanske ljubezni, da prispevajo za pot ^mijonarjem. Istočasno piše lazaristom v Rim, naj sprejmejo misijonarje v svoji hiši kot če bi bili lastni sobratje. Še eno izredno delo Vincencijevo omenimo. Pri sv. Lazarju ustanovi dopisno središče za krščanske sužnje v Severni Afriki. Organizacija takole deluje: Družine jetnikov se pismeno obrnejo na najbližjega Vincencijevega ^'sijonarja. Če hočejo svojim ujetim sorodnikom poslati kako pomoč, priloge pismu. Misijonar odpošlje v Pariz, kjer osrednja pisarna deluje pod Vin-cencijevim neposrednim vodstvom. Iz Pariza pošljejo pošto v Marseille, kjer lo sprejema tamkajšnji superior lazaristov, ki jo mora dostavljati francoskemu konzulu v Severni Afriki, ki je tudi lazarist. Odgovor pride po isti P°ti. Koliko sreče prinašajo ta pisma na vse strani! To kar so v Vatikanu ln še drugod organizirali za jetnike 20. stoletja, je Vincencij uresniči! že Pi’ed več ko tristo leti. Ni šel Vincencij v prilagojevanju predaleč še ko je Vincencij živel, so mu nekateri očitali, da se je “vtikal” v Preveč stvari. Dve leti pred smrtjo, svetnik omenja te ljudi “z ozkimi ob-ZorJi(\ ki žive “kot polži v svoji lupini”. . “Naleteli boste na ljudi”, tako je govoril sobratom, “ki bodo rekli, da P‘ dela preveč in da ne bi smeli pošiljati misijonarjev v Indijo in v Afriko, .a, moj Bog, ali ni sam Jezus poslal dvanajsterih po vsej zemlji? Ali jim 11 naložil, da bi morali nesti evangelij vsem ljudstvom?” In Vincencij skoraj pol ure “opravičuje” pred sobrati svoje postopanje. Vendar nam bo pa en sam stavek jasno prikazal Vincencijevo stališče: “Ne pravim, da bi se morali lotiti vsega. Lotiti se moramo vsega tistega dela, o čemer moremo soditi, da nam ga Bog ponuja. Bog pa včasih prihaja k nam tudi po izrednih potih.” “Saj ne bomo zmogli tolikega dela,” so mu od časa do časa ugovarjali. Svetnikov odgovor je bil vednot isti: “Če nam Bog nalaga več dela, nam bo dal tudi več moči." Nekaj zaključkov že lahko napravimo: Vincencij ni bil človek ene same . ideje, enega samega dela. Vincencijeva pot se mora v mnogočem primerjati s potjo in širokopoteznostjo ustanovitelja jezuitov sv. Ignacija. Kot Ignacij ima Vincencij pred očmi slavo božjo v zveličanju duš. Vincencij je hotel, da njegovi nadaljujejo delo začeto po Jezusu Kristusu: Približati se morajo z največjo ljubeznijo tistim, ki so duhovno najbolj revni. In zato je ostalo kot geslo lazaristov: “Mazilil me je, da oznanim blagovest ubogim” (Lk 4, 18). III. — VINCENCIJ SE JE ZNAL PRILAGODITI V IZBIRI SREDSTEV Da se je Vincencij znal prilagoditi ljudem in dogodkom, smo že videli. Vedno je našel pravo besedo, pravo organizacijo ob pravem času. Z drugimi besedami bi rekli, da je znal izbirati sredstva za dosego ciljev. In vselej, kadar se mu je zdelo, da je imela prva pot, za katero se je odločil, preveč težav in premalo uspehov, je spreminjal, se je prilagojeval. Pravila za Vincencijevi duhovni družini Sv. Vincenicj je pri sestavljanju pravil lazaristom in usmiljenkam sledi) sv. Ignaciju. Pravila ne smejo ovirati misijonarjev pri apostolskem delu. Zato pa ne sme biti predolgih nabožnih vaj. Brevir molijo skupno vselej, kadar je mogoče, za petje duhovnih dnevnic pa misijonarji ne bodo imeli dosti časa. Ponoči mora misijonar spati, če hoče ostati buden, ko bo ure in ure treba presediti vt spovednici. Misijonar mora biti mož božji, a po zgledu Kristusovem, ki hodi s kraja v kraj in se samo od časa do časa odpočije in razgovori z Bogom o preteklem in o prihodnjosti. Vincencij hoče, da njegovi ne nosijo posebne redovne obleke. Dolgo se bo moral obračati s pismi v Rim, da mu bodo dovolili, d,a njegovi sinovi niso nič drugega kot svetni duhovniki, ki žive skupaj, povezani z zasebnimi zaobljubami, ki imajo pa prednosti javnih. Ko so mu ponudili bogato opatijo sv. Lazarja, ni bil nič kaj navdušen. “Misijonarji ne bodo glede dnevnega reda odvisni od kanonikov sv. Viktorja,” je kar naravnost povedal. Kanoniki, ki niso imeli naraščaja, so hoteli odstopiti vse, kar so imeli, mladi misijonski družbi, ki je s takim navdušenjem zagrabila za apostolsko delo. Pri usmiljenkah je šel pa Vincencij še mnogo dlje. Vincencij sam gre proti stoletnim izročilom, ker se mu je zdelo, da so se časi čisto spremenili. “Vaš samostan,” tako je govoril usmiljenkam, “bodo hiše, kjer žive bolniki; vaša samostanska kapelica bo župnrt cerkev; samostanski hodniki bodo za vas ulice in za pajčolan vam bo služila skromnost...” Način življenja in noša tudi usmiljenk ne smeta ovirati pri delu za bližnjega. “Obleka ne napravi meniha”, so besede Kempčana, ki jih je navedel Vincencij, ko je dal dovoljenje, da usmiljenke, ki so odhajale na Poljsko, prilagode obleke tamkajšnjim navadam. . Ce je Vincencij zahteval, naj njegovi duhovni sinovi zlasti ljubijo pet kreposti: ponižnost, preprostost, krotkost, umrtvenost in gorečnost, tega ni storil, ker bi mu iravno te petere kreposti posebno ugajale. O njih je rekel, aa jih morajo misijonarji smatrati za pet kamenčkov v Davidovi frači. S je pa vse povedal: Teh pet kreposti je potrebnih, da se dosežejo duše. Prve štiri morajo biti v službi pete. župnije Videli smo že, da je bil Vincencij načelno proti temu, da bi njegovi vodili župnije. In vendar je z leti tudi v tem spremenil mnenje. Včasih so župnije naravnost potrebne. Na župniji je več misijonarjev, ki izmenoma hodijo na misijone. Župnija jim služi kot središče, v katerem se bodo v družbi sobratov odpočili, nato pa znova šli na pot. . Vodstvo župnije pa pride prav tudi tam, kjer lazaristi vodijo seme-aišča. Leta 1658, torej samo dve leti pred smrtjo, piše Vincencij : “Skušnja 4e Pokazala, da morajo misijonarji, ki poučujejo v semeniščih, imeti župnijo. kjer se bogoslovci lahko vadijo v ceremonijah in pridiganju." Način pridiganja Misijonar mora biti pridigar. In kako pridigati, da bodo imele pridige člm več uspehov? . Vincencij ukazuje “malo metodo”. Resnico je treba podati s preprostimi besedami, brez umetničenja, brez nepotrebne navlake. Ljudje morajo vedeti, kar je Bog razodel in sv. Cerkev nezmotljivo ohranja. Ni pa potrebno, da bi poslušalci vedeli, da je misijonar pesnik z živo domišljijo. Da je bral to ali ono leposlovna delo, da pozna učenost starih poganskih modrecev. Skušnja pravi," je trdil sv. Vincencij, “da je ta način pridiganja primeren »a učene in neuke. Vsi radi poslušajo in zlasti, ko pridigar konča, vedo, o cem je govoril”. Vendar se pa tudi glede načina pridiganja Vincencij ni pokazal trma-j*tpga. 1628., komaj tri leta po ustanovitvi Misijonske družbe, je pisal: "Da °do mogli misijonarji braniti resnico pred protestanti, jim bo pomagala Be-canova apologetika. Da bodo znali braniti katoliško stališče, morajo dobro Preštudirati to malo knjižico.” Skoraj trideset let pozneje pa je uvidel, da ?e je bilo treba prilagoditi, ker dotedanji način dela ni dal uspehov. “S prc.-e8tanti,” beremo v pismu iz leta 1655, “naj misijonarji ne debatirajo. Skuš-->a je pokazala, da ta metoda ne da uspehov. Naj se jim bližajo z ljubeznijo, a bodo videli, da jih ne maramo napadati, ampak jim pomagati". Iz nave-enih besed se vidi, da je Vincencij napravil dolgo pot. od leta 1628. Sinovi in hčere Ob tristoletnici smrti včlikega apostola se moramo njegovi duhovni ln°,vi in hčere resno vprašati, če smo ohranili Vincencijevega duha prila-oditve? Smo se znali prilagojevati doma? Se znamo prilagojevati v za-l^s,i-vu med izseljenci? Se znamo prilagoditi ljudem, dogodkom, znamo upo-‘abljati vsa sredstva? • Ker nam je slovenski narod po svojih duhovnikih izročil delo za misi-ne, tega dela nismo hoteli prekiniti v tujini, ko ga ni bilo mogoče nadalje- vati v domovini. Je to delo prav zastavljeno? Smo pomagali razumeti vsaj nekaterim, da delo za misijone ni izgubljanje časa, moči, denarnih sredstev, ampak sredstvo, da med nami samimi ne ugasne krščanski idealizem in se prižge med pogani? Misijonarji Vincencij je “luč na gori” tudi za slovenske misijonarje med pogani. Vsi se morajo prilagoditi novim ljudem, če hočejo, da bo misijonsko delo bolj uspešno. Daleč bi morali biti že časi, ko se misijonarji nikdar niso naučili jezika domačinov, ko so mislili, da pripadajo odličnejši rasi. Misijonar mora biti vsem vse. In “vsem vsy” je bilo življenje Vincencijevega življenja. Misijonski sodelavci Vincencijev zgled pa vprašuje tudi misijonske sodelavce, če je, njihova ljubezen iznajdljiva. Prilagojevanje Vincencijevo je namreč predvsem iznajdljiva ljubezen. Kaj sem storil in kaj bi bil lahko napravil? Kaj bom storil v “Vincencijevem letu”? Pogosteje in z močnejšo vero bom molil: Prodi k nam tvoje kraljestvo. In še: Bog, posluži se Vincencijevih ustanov za razširjanje tvojega kraljestva na zemlji. Stanko Boljka C. M. Japonski •otroci iz misijonskega zavetišča s. Benjamine Kar dinar, •pri božični prireditvi. MOLIMO ZA JAPONSKO! ALI MODERNA JAPONSKA POTREBUJE MOLITEV? P. Vladimir Kos S.J., (Tokio) Moderna Japonska šteje približno 95 milijonov prebivalcev, je na dru-|em svetovnem mestu glede števila televizijskih postaj, ima ugodne in točne e«eznice po švicarskem sistemu, govori in razume amerikansko angleščino, rRuje na cenen način s celim svetom. — Ali potrebuje molitev? Res je, a. nJeni katoličani ne dosežejo niti pol milijona... toda, ali ne moremo Pnčakovati skorajšnjega množičnega spreobračanja? Moderna Japonska ”,e v stiku z vsemi deželami, vsemi kulturami, vsemi verstvi. Ali ni logično, »bodo kmalu kritično presodili in obsodili primitivno versko stopnjo, na j^teri še zmeraj stoje? Da jo bodo ocenili z isto umnostjo in spretnostjo, * Jo kažejo pri gradnji modernih tehničnih naprav? Ali ni skoraj nujno, i a.mvcd tolikimi verami prisodijo zgodovinsko verodostojnost božjega izvora .e krščanstvu? Ali ni končno dosledno, da se med tako zvanimi krščanskimi izpovedmi odločijo le za katoliško Cerkev, ki edina lahko dokaže neprestani živi stik s svojim božjim Ustanoviteljem in ne s tem ali onim poznej-popravljalcem? Zdi se, da imamo prav le pod pogojem, da je spre-°wnenje k pravemu Bogu odnosno življenje z resničnim Bogom naravna stvar. Neke vrste uspešna posledica naravnih podvigov in nadarjenosti. Vera je dar božji t,. A vera je dar neskončno ljubeznivega, a tudi neskončno svobodnega ltja •— Boga. Naj to sedaj nazorno pokažem. V lanskem avgustu je prvi močnejši tajfun zadel okolico prelepega Jezera pod goro Fudzi, znano po vsem svetu kot Fudzijamo. Vrtinci vetrov b? izruvali cela debla na vrhu gora ob jezeru, nakar so jih, pomešana z a at?m in nepretrganim dežjem, zakobalili v dolino. Tik ob vznožju gora ribiška naselja. Hiše so iz lesa in nekaj ometa. Kaj dobro so zavarovane Proti vročini in mrazu, tudi proti dežju, naslanjajoč se na pobočja hribov. °. Pa se prav ti hribi spremenijo v nevarnost, ostane ribičem le beg. V m izmed dolin se tokrat ljudje niso nadejali nevarnosti, ostali so doma ') z bliskovito naglico razlučana drevesa so ubila 40 ljudi. Ranjenih pa ni n'hče več štel. k* v drugi dolini sem po viharju pomagal pri iskanju vrednosti, ’ ao še ostale pod razvalinami. Gospodar je z vso družino srečno ušel. a razvalinah so še zmeraj ležala debla, blato in veje. jSkušali smo izvleči Palno kad, rogoznice, odeje. Potem smo razstavili deske, ki so še bile b0 rab°- Vsega nafc je delalo 13 ljudi, od teh 5 katoličanov, jaz in štirje k°slovci. Pred nekaj dnevi smo prispeli v eno uro oddaljeno vas na citnice. Kako se jel poganski gospodar čudil, da mu pomagamo, čeprav d ne poznamo, in da nočemo za svoje delo plačila. Celo vaški policist in Slika japonskega mučencu v oltarju japonske cerkve. m' h -MrM S.-:* / % , / 1 časnikarji so se čudili. Da kdo pomaga, ker je sorodnik ali vsaj delovni sodnij ali znanec, se jim je zdelo razumljivo. A čisto tuji ljudje, ki obenem žrtvujejo prosti čas? Ko smo končali, se nam je gospodar zahvalil skoraj s solzami v očeh. Da bomo odslej zmeraj njegovi gostje, kakor hitro se mu posreči zgraditi nov dom, je dejal. Da se bo takrat zanimal za našo vero. S prijaznimi pokloni smo se ločili tudi od njegovih ljudi in delavcev — naših prijateljev, a nič več. Osvojili smo jih v naravnem svetu vrednot — nič več. Morda bo nekoč gospodar postal katoličan, morda. In vemo, da bo takrat sovplivalo tudi naše delo, ne zato, ker je bilo dobro delo, ampak ker smo ga darovali za spreobrnenje teh ljudi. Dobro vemo, saj smo se o tem pogovarjali na poti domov, ko je sonce zahajalo v jezeru in je ves zrak dehtel po borovih vejah. Da, moderna Japonska potrebuje molitev. Naj to nazorno pokažem še z druge strani. Živim v enem najbolj revnih četrti Tokia. Kraj imenujemo katoliško socialno naselbino. Imamo oskrbovalnico za dojenčke, otroški vrtec, zdravniško prvo pomoč in posvetovalnico, pomoč za šolarje osnovnih in srednjih šol — v obliki večernih tečajev; zasiln^t kapelica skrbi za duše. Ljudje se Veselijo vsega tega, kar premoremo zanje po milosti božji. A tisti, ki prosijo Za pouk v veri in sveti krst, so maloštevilni. Včasih se vrnejo po dar svete verr< šele po dolgih letih. Nobeno dobro delo ne more prisiliti neskončno svobodnega Boga, da podari milost spoznanja in spreobrnenja; ali pa, da Podari prav zdaj in tukaj, kakor bi si mi želeli. In vendar, imajo naše molitve posebno moč. Tako nam je učlovečeni Sin božji sam zatrdil. Ne le molitev, marveč vsako dobro delo in žrtvica. darovani v molitvenem duhu, je iz ljubezni. Le da ne moremo reči: glej, danes sem zmolil sveti rožni venec za Japonsko, sem daroval bolečine pri zobozdravniku, sem daroval svoje delo v pisarni v ta namen, danes torej se bo nekdo spreobrnil, odslej mi ni treba več prispevati toliko. Ljubezen se da premagati le z ljubeznijo Dragi bralec, svoboden si v izbiri molitev, dela, žrtev. A ker poznaš Gospodovo ljubezen in japonsko bedo duš in teles, ne boš nehal z oblego-vanjem božje svobode. Ljubezen se da premagati z ljubeznijo, morda edino s to.j Vsaka ljubezen. Morda tudi vsaka! moč in nemoč. In ne zameri mi, (m sem danes toliko pisal o Japonski. Kakor da bi bil pozabil od islama ju Japonski bogoslovci, ^aislijo iti pastirovut Ul SVoie rojaks, ki v ve-i ,ewi številu žive v deic. . J vino Ameriko in sc £ “flr’ njih že katoli- S- " ' "■ — n? — in komunizma ogroženo Afriko, od verstev in bede raztrgano Indijo, obupane južnoameriške Indijance, na pol gole avstralske črnce. Nisem jih pozabil, ne. A japonsko poganstvo poznam po izkustvu. Kako je svetlo in umno — na površju življenja. V globini pa gore strasti, in kljub temu je hladno; prebiva zavest mnogih nezaslišanih spoznanj, in kljub temu vlada omejenost z ozirom na spoznanje Boga. Veselje moči preveva te globine poganskega srca, in vendar je nebogljeno in se ne more dvigniti h Kristusu; v to globino donijo glasovi 95 milijonov bitij, a je osamljena, prazna, grenka. Že prodirajo žarki vanjo, tudi zaradi Tvoje molitve, darovanega dela, darovane žrtviee. Daj, da bo sonce! Ne misli, da si po takšnem doprinosu še zmeraj brezpomembni človek slovenske zemlje. V svetovno zgodovino si posegel in kakor pravijo, na konstruktiven način. Zaradi tebe in mene je manj zlega v veliki družini človeštva, manj zločinov, manj možnosti za vojne in suženjstva in izkoriščanja. Misijonska molitev oblikuje zgodovino. In v večnosti bo število čisto tvojih prijateljev veliko. Moderna Japonska potrebuje molitev posebno zdaj. Vse doslej povedano zadobi poseben pomen, ak» prodremo v nevidne silnice, ki oblikujejo povojno japonsko družbo. Ni mogoče tajiti, da je povojna Japonska postala demokratična, vsaj v glavnih potezah. A kdo jamči enako stanje v bodočnosti? V demokratičnem redu in miru izrabi mnogo ljudi svoje temne koristi ki si jih na pošten način ne morejo osvojiti. Predvsem dve struji vedno znova prodirata na površje: pretirani nacionalizem in komunizem. Pretirani nacionalizem se je pri zadnjih junijskih volitvah odel v) religiozno-politično obliko in zadobil prve uspehe. Komunizem prodira v delavske zveze in tudi sicer dobiva izdatno finančno/ in moralno-politično podporo iz Rusije. Obe mogočni struji sta izrazito protikatoliški. Molitev jim lahko zada udarec, ne na vojaško-politični način, marveč nadnaravno, v kolikor lahko oslabi ali onemogoči vpliv hudobnega duha na ljudi v vseh strujah. Brez Satana postanejo šibki in nevarni. Potem je po vojni toliko novih verstev, ta ali ona od njih zaradi čisto finančnega dobička. Pri ministrstvu za kulturo je priznanih 370 verstev. Nekatera izmed njih so enostavno prevzela to ali ono resnico katoliške Cerkve, da dajo neke vrste smisel ostali mešanici budistično-šintoističnih naukov, ki jih zastopajo. Vsa ta verstva druži ena sama lastnost: odklonitev nadnaravnega. Saj bi se sicer ne mogla zgodovinsko izkazati! Ta okoliščina čisto naravnih elementov vere jim obenem pomaga, da jih ljudje odkrijejo kot nekaj čisto naravnega in zato človeku primernega, človeku, ki mu samozadostnost prija in ki ga priznanje greha vznemirja. Naša molitev pa prodre tudi v srca zapeljanih, vzbudi dvome, vžge hrepenenje po pravi sreči in zmanjša vplih hudobnih duhov. Kako čudno, da so pripadniki enega izmed najštevilnejših in najmočnejših povojnih verstev, tako zvani Tenrikyo, izrazito protikatoliško vzgojeni, čeprav je knjižnica v glavnem stanu tega verstva polna katoliških knjig! Moderna Japonska potrebuje molitev, delo, žrtve. Hvala ti, ker si toliko doprinesel doslej. Prosim te, nadaljuj življenje vere. Potem se ne bojim, da boš nehal in daroval svojo ljubezen izključno materialnim stvarem. Materialne) stvari so dobre in krasne, a poleg njih obstaja še večji in lepši svet, pravzaprav bolj trden kot vse svetovje, svet nadnaravnega Boga. Sayonara — Nasvidenje! (Iz “Katoliškega Glasa", Gorica.) ZMAGA V KERALI USPEH PROTIKOMUNISTIČNE BORBE Ves svet je s precejšnjim zanimanjem sledil dogodkom, ki so pred nekaj meseci razburkali vso indijsko javnost. V mali zvezni državi Kerali je Pnšlo do pravega spopada med komunistično vlado in pa tamošnjim ljud-stvom, ki se je hotelo otresti tiranije omenjene vlade. Takoj v začetku tega članka pojasnimo, da je Kerala po ozemlju naj-jPanjša od( 14 zveznih indijskih držav, saj ima komaj 27.595 km2. Ima pa 0 Posebnost, da je najbolj gosto naseljena —nad 14 milijonov prcbival-cev—, med katerimi je 2.150.000 katoličanov in 1.300.000 raznih krščanskih sekt. Tudi to moramo poudariti, da je ta državica v kulturnem pogledu Najbolj napredna in danes že skoro ne pozna analfabetov. Komunisti so Pri Volitvah dobili le dobrih 35 % glasov in med njimi 60 poslancev. Enako število poslancev je dosegla tudi kongresna stranka, preostalih 6 pa ne-°Predeljene stranke. S spretno politično potezo so komunisti pritegnili k sodelovanju neodvisno stranko z njenimi 5 poslanci, za kar so ji prepustili kf mimstrska sedeža v vladi. Tako so komunisti čisto postavno) prišli na oblast v omenjeni državi, kjer je, kakor smo videli, največ katoličanov in v. kulturnem pogledu najbolj napredno prebivalstvo. Hvala Bogu, da je ojihova oblast trajala le kratko dobo. Pandit Nehru, predsednik zveznih 'odijskih držav, je 31. julija z dekretom razpustil vlado v Kerali. Poglejmo, kako, so se razvijali dogodki in kako je prišlo do končnega dejanja. . Težave so se začele, ko je parlament s komunistično večino pripravljal 'n 'nazadnje tudi izglasoval zakon o šoli in vzgoji. Po tem zakonu bi dobil Pouk v tamošnjih šolah čisto novo smer. Vlada je hotela datii mladini po-sem komunistično vzgojo, kar je razburilo ne le katoličane, marveč tudi fuge verske in' politične skupine. Učne knjige, prežete z brezboštvom, so ,1 6 Polne hvale sovjetskim mogotcem in tiskane prav po ruskem vzorcu. Še . uIe je bilo glede učiteljev na svojih šolah. Vlada je enostavno sestavljala '] objavljala “sezname odobrenih učiteljev”. Na deset teh učiteljev so rav-'atelji smeli namestiti le,dva svoja. Se razume, da je to razburilo vse, ki s° imeli kaj stika s šolstvom. V celi državi je 10.711 šol. Od teh jih je v Privatnih rokah 7.040. Katoliških je 1.570 in od teh je 19 normalk ter 22 ?clv°dov z univerzitetnimi študiji. Država je imela komaj dobro četrtino *°1 v svojih rokah, pa je hotela v vseh širiti svoj komunistični nauk. Tako ‘Uumemo, da so se katoliški škofje na svoji letni konferenci dne 5. maja odločno izjavjii proti novemu zakonu. Takole pravijo: “Določbe novega -ukona o šolstvu so v popolnem nasprotju z ustavo, ki vsem prebivalcem vernih držav dovoljuje, da odpro in vodijo lastne šole, z namenom, da hran ja jo svojo vero in verske tradicije. Ustava sama torej daje katoliški ^erkvi pravico, da zahteva za svoje otroke lastne šole. Konstitucija v svo-30. Členu namreč določa, ‘da imajo vse verske ali narodnostne manj-v!ne Pravico ustanavljati in voditi svoje šole’. Drugi paragraf omenjenega eua pa še dostavlja, ‘da država, kar zadeva podporo šolam, ne bo delala °bene razlike med državnimi in privatnimi’. Novi šolski zakon komuni- stične Kerala se torej ne sklada z ustavo Indije in ne more stopiti v veljavo”. Seveda je bil tak protest katoliških škofov brez uspeha. Vlada se zanj skoro ni zmenila. Ta novi šolski zakon se lahko smatra kot začetek in osnova vsega spora, a nikakor edini. V 28 mesecih svojega vladanja je komunistična vlada zagrešila še nekaj drugih stvari, ki so ljudi silile k odporu. Državni) denar so trošili za komunistične namene, nekomunisti so dan za dnem čutili težo vladnega pritiska, zmanjševala se je politična svoboda in celo pri sodiščih so se opažale nerednosti. Komaj dober mesec po zgoraj omenjeni protestni izjavi katoliških škofov se začne pa mirna borba celotnega prebivalstva proti komunistični vladi. Objavijo obtožnico 37 točk in nekatere politične stranke se s prisego zavežejo, da ne bodo mirovale, dokler vlada ne bo odstopila. Komunistična vlada je takoj spoznala, da prihajajo odločilni trenutki in da ne sme izgubljati časa. Povabila jci državnega predsednika Pandita Nehruja na uradni obisk, da bi' se na svoje oči prepričal, da je obtožba krivična. Predsednik je povabilo sprejel in takoj odletel v Trivandrum, kjer je ostal tri dni in zasliševal najvplivnejše osebnosti v upanju, da bo dosegel pomirjenje in primeren sporazum. Dne 24. junija je sprejel tudi katoliške in protestantske škofe. Brez strahu so mu predložili svoje pritožbe zraven pa še izročili obtežilni material nepravilnega* poslovanja ta-mošnie vlade: negotovost osebne in lastninske svobode, strahovanje in zločinski umori protikomunistov, zapravljanje javnih fondov v prid komunistični stranki1 in njenim članom, pritisk na sodne razprave, kadar so bili obravnavani zločini komunistov. Zagotovili so mu tudi, da ta upor ni sad nekaterih po katoličanih nahujskanih ljudi, marveč je to odpor vsega naroda, ki trpi in se boji za svojo bodočnost. Sestanek je trajal le 45 minut. Dal pa je državnemu poglavarju zadostno luč o dejanskem stanju razmer. Sprejel je njihovo spomenico in jih prosil še za, dodatne informacije glede šolstva. Nehru je na podlagi teh ugotovitev zaprosil predsednika lokalne vlade, naj razveljavi določbe novega šolskega zakona, razčisti postopanje policije in razpiše ponovne volitve. Ta zahteva je komuniste do skrajnosti razkačila. V svojem odgovoru so izjavili, da sd oni sedaj zakonita oblast za dobo petih let in da nima nihče pravice posegati v njihove posle. Čisto določno so povedali, da omenjenih treh točk ne bodo sprejeli in ne dajali odgovora za svoje ravnanje. Se razume, da je tak odgovor ljudi še bolj razdražil. Pod edinim skupnim ciljem, kako strmoglaviti osovraženo komunistično vlado, so odpadle vse zapreke: narodnostne, verske in politične. Nihče ni gledal na to, kateri stranki ali rasi pripada, marveč le na to, kaj more storiti, da bo vlada čim preje padla. Enako navdušenje je zajelo katoličane kakor mohame-dance. Značilno za to uporno gibanje je še to. da so z izredno žilavostjo in vztrajnostjo šle na delo ženske in mladina, kar je razumljivo ob dejstvu, da je bil jedro spora prav zakon o šolstvu. V začetku pasivno zadržanje ljudstva se je sedaj spremenilo v bučne manifestacije in protestna zborovanja. Policija se je trudila, da bi ostala gospodar položaja, kar pa je bilo iz dneva v dan vedno težje. Nazadnje je prišlo tako daleč, da je začela streljati v množica in ubila 15 oseb, v zapore pa odpeljala 150 000, med njimi okrog 40.000 žensk. Večina teh je pripadala vplivnim družinam, tri so bile celo žene prejšnjih ministrov. Ko se je začela ta odločilna borba, je policija v okrožjih s pretežno katoliškim prebivalstvom prepovedala rabo orožja. V sumnji, da imajo 'katoličani skrivna skladišča orožja in municije, je naredila nešteto preiskav P° samostanih, cerkvah in zavodih v upanju, da bo odkrila ne vem kakšne količine. Pa niso dobili drdgega kakor le eno pištolo na zračni pritisk, ki Jo rabili v nekem zavodu za razvedrilo. Policija je s posebno trdoto in krutostjo postopala v predelih s katoliško večino. Brez povoda je streljala Pled uboge in mirne ljudi ter ranila tudi več otrok in žensk. To je nagnilo °21etnega političnega voditelja Mannath Padmanabha, da je ogorčen nad £aynanjem vlade in policije zaklical: “Ali se še ne bo ugasila komunistična pja po krvi katoličanov? Zakaj izbirajo ravno nje za tarčo svojega nasilja?” K- Sankar, predsednik vodilne opozicionalne stranke v Kerali, je na pro-*estnem zborovanju pred 50.000 glavo množico izjavil: “Komunistična vlada Je takoj spočetka zlila ves svoj srd prav na katoličane, ker se pač dobro Zaveda, da je katolicizem kot svetovna vera tista sila, ki jo je treba najprej razbiti, če hoče vlada sploh ostati pri. življenju.” V tem pogledu je znatna tudi izjava samega Nehruja v indijskem parlamentu: “Delovanje komunistične vlade v Kerali s svojim neuspehom prinaša pravo presene-,enje. S svojo politiko si ni znala pridobiti sodelovanja in zaupanja ljudstva ln se je postavila v vidno sovraštvo do katoliške Cerkve, ki predstavlja Veliko moč v omenjeni državi.” . Ko so nemiri in negotovost v Kerali dosegli svoj višek, je predsednik ndije, zavedajoč se svoje dolžnosti, z vso odločnostjo posegel v te raz-?lere. Z dekretom z dne 31. julija, sklicujoč se na 356. člen indijske ustave. )e enostavno razpustil komunistično vlado. Se razume, da je to komuniste Podžgalo k vsem mogočim dejanjem. V parlamentu so 5. avgusta povzročili Prave škandale, po vseh važnejših krajih obsežne Indije so napovedali ‘trajke, katoličane, zlasti še škofe razglašali in napadali kot “reakcionarne elemente”, samemu Nehruju pa so vrgli očitek, da je ravnal protipostavno, 0 je izdal omenjeni dekret. Borba je bila trda, a sorazmerno kratka, komaj dva meseca. Pravo Presenečenje za katoličane je prišlo nekaj dni po končanem boju, ko je entralna vlada v N.. Delhi imenovala posebno komisijo 4 članov, ki naj Pod vodstvom glavarja iz Bombaya preštudira zadevo versko-moralnega P°uJ(a v šolah. Ta komisija naj ugotovi: 1.) Ali je primerno, da se zagotovi y^fski in moralni pouk v šolah; 2.) V primeru, da je to izvedljivo, nakazati, ^ko naj bi se verouk uvedel v razne stopnje šol in pa kakšna pomembnost **aJ se mu da. Res pravo presenečenje, ker 28. čl. ustave prepoveduje verski Pouk v državnih šolah, učencem privatnih šol pa daje v tem pogledu po-P°lno prostost, če so polnoletni, preje pa o tem odločajo njihovi starši ali Človeku se zdi čudno, da je prišel komunizem na oblast v ravno najbolj aPredni in1 tudi najbolj katoliški državi Indije. Ob srečnem zaključku te rde borbe proti osovraženi komunistični vladi pa smo lahko ponosni, da y “ilo prav to ljudstvo sposobno in zadosti močno, da se jei komunistom sPešno postavilo po robu. Kaže nam edinstven primer, kako komunisti s ''°jim nepravilnim ravnanjem izgube oblast, ki so si jo celo postavno pri-V:' Zato razumemo, da so protikomunisti to zmago v Kerali slavili še ‘s toBko večjim navdušenjem. Po “Fides" — J. M. CM. po misijonskem svetu KITAJSKA Deset let komunističnega preganjanja v Hankowu V osrednji Kitajski se po desetletnem komunističnem preganjanju kažejo prvi znaki razkola. Nadškofija v Hankowu, od leta 1946 v rokah mons. Rosa O.F.M., je radi svojih pomembnih katol ških ustanov predstavljala pravo trdnjavo katolicizma na Kitajskem. Pred prihodom komunistov je štela 22 domačih duhovnikov in 32 beneških frančiškanov ter 170 sester; katoličanov je bilo 15.000, z okolico vred pa 35.000 in več tisoč katehumenov. Komunistična vlada je takoj začela s svojo takt ko omejevanja svobode, preganjanja in končno izgona. Nadškof saim je moral zapustiti deželo leta 1952, zadnja dva inozemska misijonarja pa sta prekoračila kitajsko mejo dve leti pozneje. Piva leta komunističnega preganjanja so bila prelep dekaz močne vere, junaškega odpora in resnične pripravljenosti na najhiujše. Veliko, domačih duhovnikov je moralo v ječo, nekateri skupno s številnimi laiki na prisilna dela in celo v smrt. Vse to je bilo za duhovnike in vernike okoliških škofij stalen opomin in poučen zgled, kakšno mora biti tud; njihovo ravnanje spričo komunističnega nasilja in lažnih obljub. Zdelo se je, da bodo ostala vsa komunistična prizadevanja brez uspeha. V zadnjih petih letih pa se je položaj precej ispremenil. To, česar niso mogli komunisti doseči z ječami, prisilnimi taborišči, policijskim nadzorstvom, ljudskimi sodišči, so dosegli s premeteno propagando in zapeljivimi obljubami. Po daljših letih strašne napetosti so nenadoma napovedali popolno versko svobodo za tiste, ki bi bili pripravljeni sprejeti vladno versko politiko. Ta obljuba je nekatere nagnila, da so sprejeli vladno ponudbo in ustanovili “Združenje pa-triotičnih katoličanov”, katerega glavni namen je odtrgati katoličane od papeža in jih postaviti v službo komunizma. Daj Bog, da bi omenjena organizacija ne našla kaj večjega odmeva med kitajskimi katoličani in da bi vsaj ostali v večini tisti, ki se junaško in stanovitno okla-pajo neporušnega stebra rosnice-papsža. Razglabljanja o razgovorih v Pekingu V prvi polovici lanskega oktebra, ta-koj po obisku v Severni Amenki, je Hruščov poletel na Kitajsko, ne da bi bil njegov obisk preje napovedan. Še do danes ne vemo, kaj sta razpravljala najmogočnejša voditelja svetovnega komunizma v onih dnoh. Celo politični krogi v Hongkongu, navadno izredno dobro poučeni o dogajanjih v rdeči Kitajski, so zaviti v skrajen molk. Vse ostaja lo ug banje... Značilno je, da je bil sprejem Hrušče-va uraden in dober, a vendar nič izrednega. Če je bilo v New Yorku videti napise, naj ljudje ne ploskajo temu nezaželenemu obiskovalcu, je značilno za pekinški obisk, da se kitajskemu ljudstvu po uradnem sprejemu spLh ni dajalo obvestilo, kam potuje ali kalin prihaja ruski mogotec. Mednarodni opazovalci tudi povdarja-jo na veliko razliko v govorih obeh voditeljev. Hruščev se je zlasti potegoval za konec mrzle vojne, Maocetung in njegovi sodelavci pa so peli hvalo velikemu industrijskemu napredku slavne Kitajske, ki je s pomočjo “starejšega brata” že naredila odločilen korak. Vojni minister Lin Plao pa je v vojaškem nastopu pokazal moč kitajske armade in možnost, da na sam namig spremene ogromne ljudske imase v nepregledno skupine miličnikov. Omembe vredno je tudi to, da po večdnevnih razgovorih ni bilo nobene uradno 'zjave o vsebini le-teh. Zdi se, da je Ru-®'ja hotela pritegn ti tudi Kitajsko k svo-Jl mirovni ofenzivi, a se je ta zaradi *v°jih notranjih in zunanjih težav odbila za rožljanje z orožjem. Šele prihodnost bo pokazala, kaj se 1® v onih dneh godi'o v Pekingu. Za-enkrat j,e gotovo, pa naj bo pod krinko miru ali vojaškh nast -pov, da o-staja *>Jun cilj še vedno skupen: osvojtev sve-m po brezbožnem kcimunzmu, kar ot?ž-koča vsako mirno sožitje. Svetovno zna->n (rdeče pobarvani) komunistom naklonjeni anglikanski škof v Cant'rbury Se je na svojem obisku v Moskvi izjavil fav možno sožitje krščanskega in bvez-požnega sveta. Pa mu je ruski f l-zof Ur- Kričlov v reviji Komunist takole odgovoril: “Dr. Johnson trdi, da m*reta dialektični materializem in krščanstvo le-h0 skupno živeti in delovati. Čeprav toga moža visoko cen'mo, mu morajo v odoo-Vor povedati, da ie njegovo m šljenje brez sleherne podlage”. JAPONSKA 'Tajfun Vera seje uničenje in smrt Ro uradnih podatkih vemo, da je taj-Un- ki je 25. septembra strašno priza-el jugozahodno Japonsko, zahteval 1 4°9 Mrtvih, 973 pogrešanih in nad 15 000 rar> jenih. 28 000 hiš je porušenih, še več P3 znatno poškodovanih. V 85 000 stano-Vanjih ;e V'da dosegla prvo nad'tropje, y Pritličju je zalila 223.000 stanovanj, m okrog 1 300 000 ljudi je os ta'o brez ptrehe. škoda je ocenjena na 3.500 mili-Jotioy dolarjev. Med misijonarji na omenjenem oz:m-Ju ni bilo človeških žrt:v, njihova po-°Pla in ustanove pa so trpele znatno kodo. Najhujše je bilo prizad to s mo-nisče, bolnica (bolnike razdrtega poslop-Ja iso morali prenesti drugam). Univer-a Je na splošno dobro prestala neurje, a streha in okna kažejo večje zn.ke opustošenja. V Kyoto je radi silnih valov močno trpelo tamošnje pristanišče. Misjonarja Mooney in Brodniak sta le s težavo rešila. Naj svetejše, predno je voda zalila tabernakelj. Končno sta našla zavetje v farni kašči. Misijonska hiša še stoji, utrpela pa je velike poškodbe in izgubila se je skoro vsa liturgična obleka in oprava v cerkvi. Z mrzlično delavnostjo hite, da popravijo narejeno škodo. Nekaj misijonarjev pa se je javlo oblastem, da kot bolničarji sodelujejo pri cepljenju ljudi in jih tako rešijo pretečo nevarnosti kužnih bolezni. BIRMANIJA Vlada dopušča prihod novih misijonarjev Rangunski dnevnik “Guardian” prinaša članek pod naslovom: “Misijonarji bodo smeli biti tako številni, kakor so bili pred začetkom druge svetovne vojne”, zraven pa še uvodnik “Misijonarji”. V članku se dotakne vl^d^e poMtike, ki dopušča, da inozemski misijonarji znova dosežejo število, k?kor so ga imeli pred pričetkom svetovne vojne, zraven pa jih navdušuje, naj se ne omejujejo na zgolj apostolsko drlo, marveč mj posvečajo svoje moč; »e veliko bolj humanitarnim ustanovam, za kar imajo gotovo več sposobnosti kakor pa domači kler, kateremu naj v večji meri poverijo skrb za duše. Podobne misli izraža tudi (uvodnik, ki hva’i vladno politiko ver:ke svobode in smatra, da je omenjeni drkret za m'si-jonarja ugoden. Da se omsju'e štev lo tujih misijonarjev na število, kakor so ga dosegli pred 20 leti, se ne sme t lmačiti kot žal"tev, marveč kot prijateljski namig, da je polje odprto še n^vim im očem. Po uradni rimski stat'stiki je bilo namreč tedaj 680 tujih misijonarjev, danes pa le 600 in še od teh nekai upokojenih in nezmožnih za nadaljnje delo... Upamo, da bodo razmere med Cerkvijo in to v civilizacijskem pogledu še precej zaostalo državo ostale dobre in prisrčne. REPORTAŽA V BESEDI IN SLIKI . Delo. Zjutraj so vlaki polni ljudi, ki hite k delovnim “postojankam", zvečer so spet polni trudnih teles z napol priprtimi očmi in mislijo daleč proč. Ta slika pa kaže trudnega popotnika zjutraj. Monotono drdranje vlaka in topel zrak v vagonu kar vabita k spanju, posebno ako je bila noč kratka. Pri nas morajo ljudje dolgo, predolgo delati, da zaslužijo pomembnejšo vsoto. Nekaj izjem je v primeru velikih tvornic z delavci -strokovnjaki, a splošno ni prave socialne pravičnosti. Tudi je razlika med nekaj bogataši na eni strani in veliko množico ubogih na drugi občutna ovira narodnega gospodarstva. Tragika tega problema pa je v tem, da se stranka, ki se najbolj bori za pravice, delovnih slojev, t.j. socialistična stranka, obenem peča s politiko in sicer z vidika materialističnega svetovnega nazora. Tudi je komuni-/ stično zelo infiltrirana. Katoliški de- lavci i« delovodje tudi obstajajo, in njih vpliv je občuten v določenem delokrogu, a velike množice še niso zajeli, ker je katoliških delavcev premalo. Ko bi več molili k sv. Jožefu, da nam pomaga! Japonski delavec je na splošno dober, preprost človek, dokler ga propagandna vzgoja ne napravi zagrizenega proletarca. O. da bi v svoji dvojni revščini in nemoči spoznal Jezusa, največjega Delavca, najbolj bogatega Delodajalca! Pomagaj, sv. Jožef, našim delavcem, mladim, starim, in tudi — premladim! Sliko poslal in misli zapisal oče Vladimir Kos S.J., Japonska. FRANCIJA Follereau kandidat za Nobelovo nagrado Svetovna zdravniška organizacija je uradno zaprosila, naj se zapro gobavske kolonije širom sveta, ker je ugotovljeno, da je gobavost le malo nalezljiva in sedaj že popolnoma ozdravljiva. Ta izjava in prošnja podkrepi, pa tudi pokaže na veliko delo, ki ga je opravil dr. Riul Follereau v prid gobavcev. Že leta 1954 je namreč predložil zadevnemu uradu Združenih narodov prošnjo, naj vendar odpravi in zapre gobavske kolonije, ki so 'bolj ječe in prisilna taborišča, in j h nadomesti z zdravilišči za gobavce. Nič manj kot 15 vlad Azije, Afrike in Oceanije je uradno /predložile kandidaturo omenjenega zdravnika za dosego Nobelove nagrade za leto I960. Upravičeno poudarjajo velike zasluge moža, “ki objema gobavce”. Tudi v Oslo prihajajo zadevne prošnje, (ki jih pošiljajo gobavci z vseh strani sveta. KANADA ZA MISIJONE Kanadska škofija Trois Rivieres, v provinci Quebec, ima danes v misijonih 211 misijonarjev: 73 duhovnikov, pa misijonske brate, redovnice in laične misijonarje. V škofiji živi 222.700 duš, od teh kakih 219.000 katoličanov. MISIJONSKA REPORTAŽA V BESEDI IN SLIKI Nekaj naravnega se zdi Japoncu in Japonki, da se ob določenem ča-*u Poročita. Šele krščanstvo je prineslo in osvetlilo pravi ideal devištva. P° drugi svetovni vojni prodira načelo svobodne izbire dekleta in fanta, a Počasi le in z mnogimi skrajnostmi. Po deželi pa še po stari navadi kaj *«»to starši stvar določijo, otroci se morajo pokoriti. Na tej sliki krščanske Pforoke, je ženin katoličan, nevesta pa poganka, odeta v tradicionalni po-r°oni kimono. Takšne mešane poroke so kaj ceste pri nas, ker ni dovolj katoličanov; ako je “katoliški del" zakona močan v veri in kreposten v zgle-tu’ največkrat spreobrne nekatoliškega partnerja; ako pa mu vera ni več n,ar» podleže vsaj indiferentnosti; neredko se potem žalostne posledice razodenejo prav v vzgoji otrok. Slika je posneta v naši kapelici, ki jč" pravzaprav le ena izmed sobic naše japonske hiše. Sliko poslal in misli zapisal o. Vladimir Kos S.J., Japonska. AFRIKA- Kamerun: Katehist divjaško pobit V nedeljo 16. septembra, ko se je popoldne vračal s katoliškega misijona v Bnika-Bafang, so teroristični tolovaji napadli, pobili in razsekaj katoliškega katehista Rafaela Nitcheu-a. B.l je sin vaškega poglavarja in se je če lepa h ta res vestno posvečal svojemu vzvišenemu poklicu. Nič čudnega, da je postal tako priljubljen pri vseh, ki so gledali v njem pravi vzor resnega, poštenega in delavnega fanta. Zato še bolj ogorčeno obsojajo tolovajsko dejanje in objokujejo njegovo smrt. Za katoličane pa je to ne le huda izguba, marveč tudi opozorilo na pripravljenost, saj je to že sedmi napad na njihove uslužbence v zadnjih treh mesecih. MISIJONI ANGLIKANSKE CERKVE Anglikanska Cerkev se včasih zbere na posebnih konferencah, kamor povabijo -kar največ nadškofov in škofov. Kraj konference je v Lambethu in zborovanje traja navadno vsaj mesec dni. Lansko poletje je bila deveta konferenca in je trajala od 3. julija do 10. avgusta. Prišlo so hierarhi iz vseh delov sveta. Udeležba: 313 nadškofov in škofov, med temi jih je bilo 48 iz Azije in Afrike, vsi pripadniki domačih plemen. Sicer posveti nimajo kanonične moči in veljave, vendar dajejo smer vsemu delovanju anglikanske Cerkve. Navadno se dogaja, da cerkveni krogi gledajo na te posvete s posebnim zanimanjem in naklonjenostjo, ker pričakujejo, da bodo preprečili tiste sile, ki angl-ikanizem slabijo, ko zagovarjajo, da morajo biti posamezne province čimbolj samostojne in da so posamezni škofje popolnoma samostojni. Na konferenci v Lambathu- so določili -dnevni red, ki jasno očituje to zaskrbljenost. Razpravljali so o enotnosti anglikanske Cerkve in o misijonski akciji. Pobuda za edinost med vsemi kristjani ni prišla iz Anglije. Najbolj jo terjajo cerkvene skupnosti v Aziji. V Indiji in zlasti v njenem južnem delu je že prišlo do mnogih povezav med raznimi krščanskimi skupinami in to gibanje se je sedaj razširilo na Pakistan in na Cejlon-. Anglikanski škofje v teh provincah so -pristali na te predloge in jih podprli. Ko je Indija v letu 1948 oklicala svojo neodvisnost, se je delo v tej smeri nadaljevalo. Toda pri tem -se je začelo dogajati marsikaj, kar je spravljalo anglikanske teologe v težave; načela Cerkve niso bila dovolj vpoštevana in misel na enotnost je pogubno vplivala na anglikansko Cerkev, -ki je sicer vodila to gibanje. Anglikanski škofje in duhovniki v teh predelih niso ohranili vodstva, ampak so začeli podlegati vplivom tistih, katerim so enotnost ponujali, da bi mogli okrepiti misijonsko delo vseh krščanskih skupin. Vedno bolj je bilo opažati, kako anglikanizem zlasti v Indiji prehaja pod kontrolo in vodstvo protestantov. Na konferenci v Lambethu je zato neki- anglikanski teolog izjavil: “Če se bo to delo nadaljevalo in če se bo celo zgodilo, da bi se morali na tej podlagi zediniti, tedaj je v veliki nevarnosti bodočnost anglikanizma. Gibanje se bo razširilo tudi drugod in mi -bomo prisiljeni spremeniti osnovne temelje, na katerih sloni naša Cerkev. Kaša Cerkev ne bo več anglikanska.” Anglikanska Cerkev uživa med neka-toliškimi verskimi skupinami- poseben sloves. Razni pisci omenjajo, da je še naj-bl-ižja katolicizmu in da bi prav ona mogla biti most med katolicizmom in ostalimi -Cerkvami. To naziranje se bo moralo sedaj sprejemati z veliko zadržanostjo; gibanja v Indiji in drugod grozijo anglikanski Cerkvi prav v njenih osnovah, ko jo mislijo pritegniti bliže k protestantizmu in še bolj radikalnim loenam. Daši je bilo zlasti v Angliji mnogo znakov, ki so nakazovali -možnost zbliževanja s katolicizmom, je prav zadnja konferenca v Lambethu pokazala, kako globoko so že na delu smeri, ki morejo spremeniti razvoj prav v drugačno smer. Anglikanska Cerkev je mnogo žrtvova-Ja za misijone in je nanje gledala z ve-1 ki m ponosom. Tokrat pa ravno od tam Prihajajo nevarnosti. Želeli so to preprečiti in na konferenci so že izdelali Predloge za ustonov tev samostojnih cerkvenih pokrajin. Glavna značilnost pa . bila, da bi vsaka pokrajina morala imeti na čelu škofa-domačina in čim več duhovnikov, ki bi bili domačini. Vendar s tem zadeva še ni- urejena, ker gre za kako ohraniti edinost med škofi in duhovniki na eni strani in z anglikan-®him vodstvom na drugi strani. Sprejet Je bil ipredlog, da naj se škofje in za-stopn'ki škofij v drugih delih sveta se-®dajajo na redne konference in seje, kjer sproti obravnavali pojave o združe-» Vanju in zbliževanju z ostalimi krščanskimi ločinami. Predvsem bi šlo za to, kako izdelati “strategijo" anglikanske Cerkve zlasti na misijonskem polju. Iz-vršnemu odboru teh konferenc bo predsedoval canterburijski nadškof kot po-SWar anglikanske Cerkve. ®icer so na konferenci v Lambethu Ugotovili mnogo znakov negativne nara-Ve> vendar je razprava pokazala, da tudi J tej Cerkvi govore o edinosti vsega krščanstva in skušajo preprečiti trenja, ki 'bi edinost drobila ali >pa jo zavajala na Pota še večje razbitost". Ker je posvetovanje zajelo zlasti misijonske pokrajine, kjer je edinost in skupna akci-Ja najbolj potrebna, je upati, da se bo st*"emljenje vsaj v neki meri uveljavilo. REP()RTAŽA v besedi in sliki , Ali spijo, deklice iz našega otroš-eKa vrtca? Da, a le v plesni igri, ki q Plešejo ob spremljavi harmonija, h, za igro in ples in pesem imajo °hko veselja! Ko bi mogel resnice ere upodobiti z gibanjem, glasbo in eJanjem, bi imel v hipu 100 gledal-?v> ki bodo z ustnicami in telesom ?koraj takoj ponovili moje kretnje n moje besede. A le polagoma jim s,nemo odkrivati Bolj Resnični Svet. V našem otroškem vrtcu je le ena izmed učiteljic katoličanka. Poganke poučujejo lepo in jasno, tako kot je to zapisano v katoliški knjig za otroški vrtec. A nagonsko teže po le poganskem pouku in knjigi, in včasih to željo tudi izrazijo, seveda na kompliciran in skoraj čisto indirekten način. Kako globoko sega ta razdvojenost med osebnim življenjem in krščansko resnico, nihče ne ve; to je skrivnost srca. Morda jih ovira tudi ta ali ona človeška poteza misijonarjeve osebnosti, da ne postanejo katoličanke; ne vem. A milost, z molitvijo in še bolj z žrtvijo izprošena, za-more celiti tudi takšne rane. Danes deklice, jutri matere. Pa — ali ne bodo postale le košček užitka v bogatih rokah poganskih? Kdo jih bo spremljal z molitvijo na njihovi nadaljni poti? Cerkev. Sliko poslal in misli zapisal oče .Vladimir Kos S.J., Japonska. MISIJONSKA REPORTAŽA V BESEDI IN SLIKI Skupina poganskih in katoliških tovarniških delavk na izletu. Tudi najbolj preprosti ljudje ljubijo lepoto narave in veliko tihoto v njej. Južina, ki so jo bili prinesli s seboj, se imenuje splošno “o bento”. Največkrat sestoji iz japonsko kuhanega riža, ki so mu dodani koščki ribe, jajc, raznih vrtnih jedilnih rastlin in začimbe. Seveda vse lepo pospravimo v usta — s paličicami, ki jih jasno vidite na tej sliki, n. pr. pri drugem dekletu od leve na desno. Ker se riž lepi, je mogoče z enim zajemom použiti toliko ali še več, kot z vilicami ali z žlico. Dostikrat pridenemo malici kruha z marmelado ali maslom; kruh seveda bolj stri kot dnevna jed, ker zahteva manj priprave kot riž. Zapadnjaške slaščice pa so že povsod priznana kakovost. Ne da bi Japonci ne poznali svojih slaščic... le da so za spoznanje manj sladke, manj “umetelno” izdelane. Deček v uniformi na skrajni desnici je le študent, najbrže brat katere izmed deklet. Na čepici nosi znak svoje šole, na prsih na levi strani pa značko razreda; to značko zakriva na sliki z levico. Obrazi deklet so skoraj polni, a to je le posledica riža, ki nekam napihne tkivo, želodec pa kmalu spet začuti glad. Sliko poslal in misli zapisal o. Vladimir Kos S. J., Japonski1. naši misijonarji pišejo... Iz Darjeelinga pod vrhovi Himalaje poroča i. -brat JANEZ UDOVč S. .• razne zanimivosti iz svojega misijona. 13. maja smo kar se da slovesno- proslavili našega -prv-ega zlatcimašnika iz in-dijske province. (Petdeset let je že, kar je ^stopil v Družbo Jezusovo naš sobrat Miha Schmidt. Kakih 6 Slovencev se nas Je zbralo na tem slavju -pa 1 Dalmatinec, nekateri iz vroče Indije, drugi izpod hladna Himalaje, da bi bili navzoči pri lem redkem slavju. Slovesnost je bila v našem bogoslovnem semenišču v S-t. Ma-ry’s kolegiju, v Kurseongu, ki je kak ib 20 milj južno od Darjeelinga, po legi pa kakih 1000 čevljev niže. V tam. zavodu deluje -naš jubilant že od leta 1927. Sam Je 28 let vodil zavodsko pristavo in skrbel za prehrano bogoslovcem. Zdaj pa je cerkovnik. Ganljivo je -bilo, kako so so-bratje jn predstojniki kar tekmovali, da bi mu> izkazali svojo hvaležnost za- vse Veliko dobro, ki ga jim je v teku dolgih *et storil. Naše slavje j,e bilo v resnici Pravo družinsko -veselje. . Na slavju smo se zbrali tile slovenski bi hrvaški sobratje: o. Vizjak, ki je z br. ^Schmidtom skupno prišel v Indijo, je pri-sPel iz vroče Orise, kjer deluje ža 32 let; b- Lojze Demšar iz Kalkute; br. Lukan bdi -iz Kalkute; br. Bilič iz Hezariba. £ha, mi trije - Drobnič, Vidmar in jaz Pa iz Darjeelinga. Slovesnost je počastil tidi sam nadškof msgr. Perier in odsluži Pontifikalno mašo za jubilanta. Če-U(L ima prevzvišani že 82 let, je še ved-n° živahen in izredno žilav. Naš jubilant sam- pa se p^uti zelo dobro. Bivat -njegov olikarij S.V.D. je misijonaril na Kitajskem, pa je že pred leti odšel k Bogu1 po zasluženo plačilo. Letošnja vrolča sezona je privedla ve-'ko misijonarjev na- počitnice k nam v ribe. V našem kolegiju jih je bilo kar b- Prenekateri so bili po dolgih letih delovanja v tropskem podnebju naravnost srečni, da so jih predstojniki poslali k nam na oddih. Okrog ina-s je tudi polno raznih kongregacij za misij-onarke v tem letnem času. Dan za dnem prihajajo sestre ogledovat moj vrt; seveda pa svojih obiskov navadno ne končavajo z ogledom samim, marveč šele, ko so si od mene zadobile tudi semen in sadik za svoje vrtove... V časopisju ste že brali o nesrečnem uporu v našem sosedinem Tibetu. Pri nas smo dali zavetje naj mlajšemu brata Da-lai Lame, ki je že vladal v Sev. Tibetu, četudi je star komaj 12 l-eit. Dva nečaka Dalai Lame pa sta že več let v našem kolegiju; oba sta prav vzorna dijaka. Protestantski zavodi so, razumljivo, kar malo zavistni, ker si princi azijskih držav prav naš kolegij izbirajo za svoj študij. Za bodočnost Cerkve v azijskih deželah to ni ravno majhnega pomena! Prav ta dni ,mi je sporočil o. L. Demšar, da so ga iz Kalkute -prestavili za župnika v Khari, kjer je dolga leta deloval o. Potieržaj. Piše, da je našel tam lep košček S-.ovenije: angeli na oltarju so dar slovenskih dobrotnikov, večna luč tudi, vsi trije zvonovi pa nosijo slovenske napise. V kalkutskem kolegiju sta zdaj še dva Slovenca: o. Janez Ehrlich in br. Jože Lukan. IP-rilagam nekaj fotografij z mojega vrta. Med zadnjimi modnimi novotarijami v Bengaliji je tudi gojenje kaktusov v stanovanjih. Tudi po izložbah vzhajajo te rastline veliko zanimanje. Menda prav zaradi hitre prilagoditve in svojih eksotičnih oblik ter do’gcga življenja. Pripomnim brž, da se zadnje čase tudi jaz vneto zanimaimi za kaktusovce in da jih tudi isam gojim, saj je. to precej donosen posel. Pomislite, da senn s prodajo kaktusov do zdaj lahko že postavil novi ste-kleniik, kar je bila moja dolgoletna skrita želja. Semena za moje -kaktuse mi je čisto slučajno poslal neki češki profesor z Moravske v zameno za indijske orhideje. Sadike so eni stoodstotno uspevale in uspeh seveda ni izostal. Medtem sem se znašel s .prijateljem, ki se tudi ža 25 let ukvarja s hort'kulturo in je bil prej naš dijak v našem kolegiju v Kalkuti. Ponudil se imije, da mi ho odprodal vse rastline ter ves izkupiček namenil za nakup novega steklenika. Šlo je seveda počasi, kajti v enem letu ni mogoče ibogve kaj napraviti. Kaktusi rasto zelo počasi. A vendar sem v treh letih le prišel do zaželene vsote. Pridobil sem oba slovenska sobrata Drobniča in Vidmarja, da smo napravili načrte. Tako se je moja dolgoletna želja slednjič le uresničila. Nova stavba je zelo lepa in obenem res zelo praktična. V 'avgustu sta bila tu pri nas na obisku nepalski kralj in kraljica s prestolonaslednikom. Občudovali so moj vrt, novo stavbo, pa še vse bolj cvetice in prav posebej kaktuse. Moral sem jim na dolgo in široko razlagati vse, kar je v zvezi z gojenjem kaktusov. Kraljica si je izbrala nekaj primerov teh rastlin. Položaj je tu pri nas precej napet, ker so komunisti strašansko aktivni, posebej odkar so jo v Kerali tako smešno polomili, da je osrednja vlada državo slodnjič intervenirala. Kakih posebnih izgredov do zdaj sicer še nismo imeli, a med de’avci po čajnih nasadih vedno bolj rovarijo. Po mestih se za njih bučne govore po radiu le malokdo zmeni, saj so povsod ljudi s svojimi obljubami le razočarali. Kitajci pa vedno bolj pritiskajo na tibetanskih mejah naše indijske države, -kamor so se zatekli številni beguci iz Tibeta. A begunci spet zatrjujejo, da se dajo rajši postreliti, kot pa da- bi se vrnili v tibetanski komunistični raj... Del novozgrajenega akademskega konvikta v Darjeelingu. Iz Hong Konga je poslali g. STANKO RAVLIN, S.D.B. božična voščila misijonskemu krožku v Slovenski vasi v La-nusu, ki žali vzdrževati z njim redne stike; pisal pa je tudi uredn iku “Katoliških misijonov” med drugim tudi tole: Radi bi vedeli, kaj je kaj’ novega pri nas- Res, novic ni malo. V preteklem letu smo imeli veliko število novokrščen-°ev in o Božiču jih bo spet precej. To leto, septembra meseca, smo končali gradnjo novega poslopja za nekako sred-nj° šolo z novo vel ko dvorano. Vse sku-Paj je stalo več kot milijon tukajšnjih dolarjev. Od kod smo to vsoto debili in kako, to je neznano celo nam in moramo samo reči, da je božja Previdnost iz svo-■P*1 polnih rok sproti delila, kar smo potrebovali, da smo z gradnjo lahko nadaljeval. Z gradnjo tega poslopja smo lahko povišali število naših gojencev, k; jih je Pad 1800. Poleg tega imamo še večerno jj°lo za ubožnejše, katero obiskuje okrog &P0 fantov. V nedeljah in praznikih pa Pri nas zbere nad 2000 oratorijancev, ki Popoldne zasedejo vse šolske prostore 'P še veliko dvorano, da poslušajo katekizem, ki ga razlagamo vsi duhovniki in bratje laki, pa še večje število naših Postalantov, ki pridejo vsako nede’jo na Pomoč pri službi božji" in katekizmu, vrav zares, dela je veliko in skoraj bi dejal, da preveč, toda dobri Bog in Malija Devica, nam pripeljeta to mladino, za katero se moramo pač malo potruditi, da 3im drobimo duhovnega, včas:h pa tudi e lesnega kruha. Zvečer se pa naša ve-hka dvorana napolni do zadnjega kotičku Pri kinopredstavi, ki ne sme manj- Naši blagi misijonski prijatelj; iz te-?a lahko spoznajo, da njih molitve in Zrtv,e nikakor niso zaman, ampak so nam X s’lno oporo pri našem ne vedno lah-. Pm delu. Iskreno se zahvaljujem vsem ln j'h prosim, naj nas tudi v bodoče ne Pozabijo pri Bogu in nebeški materi, da PPPi pomagata, nam ohranjujeta krep-® kravje in dobro voljo, da bomo mo-K l vztrajati pri reševanju te poganske mladine in da pri reševanju njih duš rešimo tudi vsak svojo. Dragi naši misijonski prijatelji! Ne morete vsi denarno veliko pomagati misijonom, morete pa nami nuditi pač vsi miloščino molitve, rožnega venca, svete maše, morda celo svetega obhajila, darovanega Bogu za moje delo, po mojem namenu. Duše poganov ne potrebujejo toliko učenih ljudi in slavnih profesorjev ali znamenitih pridigarjev, ampak vse bolj svetih ljudi, požrtvovalnih, neumornih pionirjev, ki se pa rode le iz molitve im žrtve. Iz Bangkoka v Siamu se je spet prijazno oglasila naša misijonarka m. MARIJA FRANČIŠKA NOVAK O.S.U., ki nam v pismu z dne 10. decembra 1959 tudi tole piše: Prav lepo se vam zahvalim za pismo z dne 9. oktobra, k; je preletelo vso dolgo pot iz Južne Amerike do Južne Az\je v 12 dneh. Zares, svet je postal majhen. Ker se bliža lepi božični čas, nočem zamuditi prilike in vam napišem nekaj drobnih novic z našega konca, zlasti pa želim poslati vam in vsem rojakom po svetu svoja hvaležna voščila za. Božič in novo leto in vam zagotoviti svoje skromne, a zveste molitve za vas v svetih božičnih dneh. Ti zadnji meseci so bili spet kot navadno silno polni dela na naši veliki in prenapolnjeni šoli z nad 1800 mladine. Redovnic, ki poučujemo, nas je deset, a ima vsaka še mnogo drugih dolžnosti, da za pouk učenk ostane dnevno komaj nekaj ur. V našem zavodu Mater Dei imamo zdaj tri mlade siamske redovnice, ki še niso napravile večnih zaobljub, v Ohieng-maiju pa komaj toliko mladih novink. Naša polja se še ne belijo za žetev, za to v tej budistični deželi še ni prišel čas, pač pa je zadnji čas, da polja pripravimo za setev in potem sejemo zrnje božje besede z vso dobro voljo, rast in uspeh p» prepustimo božjim rokam. Naše delo je tako delo vere, upanja in ljubezni, zato gotovo Bogu po volji. Prosim, spomnite se nas v molitvi pred ja- slicami in prosite Novorojenega Kralja, naj blagoslov; naše njive. V začetku tega meseca je veliki deški kolegij bratov sv. Gabrijela Monfort-stkega praznoval svoj diamantni jubilej delovanja v Bangkoku. To slavje je zelo poudarilo pomen in važnost katoliških šol v misijonih. Misijonar je pred 75 leti ustanovil to šolo s peščico gojencev, ki so se zbirali v skromnih prostorih ob katedrali Marijinega Vnebovzetja ob veliki reki Me-Nam, “Materi voda”, in jo je 15 let kasneje prepustil bratom sv. Gabrijela Montfortskega. Kolegij se je hitro razvijal in se širil do skrajne možnosti. Iz njega so se razvili še drugi kolegiji v mestu in drugod po Siamu. Kolegij v Bangkoku ima zdaj 3000 učencev., še drugi pa nad 7000, upoštevajoč seveda: samo te bratov sv. Gabrijela. Diamantni jubilej kolegija so praznoval kar štiri dni. Učenci so v svojih šolskih sobah priredili zelo lepo razstavo in po svojih predstojnikih povabili nanjo samega kralja. (Pa kralj ni njihov nekdanji učenec, pač pa naš; v našem zavodu je preživel kot fantič nekaj let, dokler ni šel študirat v inozemstvo.) Sprejem kralja,je bil zelo slovesen, nakar je kralj otvoril vso to šolsko razstavo. Višji gimnazijski razredi so tekmovali med seboj s svojimi znanstvenimi, zemljepisnimi in astronomskimi “iznajdbami”, d očim so se nižji razredi predvsem postavili z bogatim okrasjem in nakopičenim šolskim gradivom: zvezki, risbe, iz lesa izrezljani predmeti, itd. A kar je bilo kralju najbolj všeč, j'e bila soba v pritličju četrte gimnazije, kjer so fantje lupodobili preprosti siamski kmečki dom med rižni-mi polji na deželi: koča na kolih z vežo iti edino sobo, znotraj preprosta opremo kmečke družine, na steni kraljeva slika; koča in okolica polna živali, ki jih imajo Siamci tako radi in jih kar spoštujejo. Po dolgem ogiledu vseh šolskih sob je šel kralj še v dvorano, kjer so fantje v enourni prireditvi razgrnili pred njim in ostalimi gledalci zgodovino tega 75 letnega zavoda. Naslednji dan je bila v isti dvorani cerkvena slovesnost, v kar je bila spre- menjena v kapelo. Škof, apostolski vikar je daroval pontifikalno mašo v navzočnosti mnogih dostojanstvenikov, nekdanjih in sedanjih učencev zavoda. Ostala dva dneva praznovanja sta bila posvečena izključno le učencem in njih učiteljem, prvi dan za sedanje učence, drugi pa za nekdanje. Prav iste dni je bil v Bangkoku velik letni semenj Bdečega križa, ki se ga je z drugim; dekliškimi šolami udeležil tudi naš zavod Mater Dei. Iz rok kraljice Si-rikit je naša šola prejela kar pet nagrad za delo naših učenk pri Rdečem križu. Tako pri teh prireditvah, kakor pri jubileju sem občudovala velik smisel za red, mir, estetiko in dobro organizacijo, kar vse imajo Siamci v izredno veliki meri. Za božič pripravljam s katoliškimi u-čenkami bočižno igro, ki jo bodo gledale vse ostale učenke. Tovrstne nastope smatramo za odlično misijonsko sredstvo. Priporočam vam to naše prizadevanje v molitev, da bi igra čim bolje izpadla in vodila igralce in gledalce čim bliže novorojenemu Detetu. 6. januarja imamo pa prireditev za poklice., ki jih tako potrebujemo. Po toliko letih obstoja je naš zavod še vedno — lesena zgradba, ki pa že začenja razpadati in je zlasti veliko pretesna. Naša č. mati provincialka., Slanika, ki je v petih letih nanovo zgradila zavod Regina Coeli v Chiengmaju, bi rada tudi tu v Bangkoku zastavila čim prej, a kar manjka, je denar... Z vso iskrenostjo pozdravljam in voščim vesele praznike in blagoslovljeno novo leto Vam in vsem rojakom po širnem svetu! Kratko, pa prisrčno nam je pisal iz Južne Indije g. PAVEL BERNIK SDB: Bo pač dolgo, kar sem se vam zadnjič oglasil, če se ne motim, avgusta meseca. Nameraval sem kaj napisati za misijonsko nedeljo, pa je šel tudi ta dober namen po vodi... Naj vam vsaj za praznike voščim, ki naj vam bodo srečni, in novo leto prav blagoslovljeno! Prav tako Iz Indije: Prababicah vnučkam pred votlino lurške Matere božje. tudi vsem misijonskim dobrotnikom in Prijateljem v slovenskem izseljenstvu! Mogoče v vseh skoraj 25 letih misijonskega delovanja v Indiji nisem 'bil tako Zapo.slen v raznih področjih kakor zidaj, se tako težko pripravim k pisanj«. V teh mesecih je šel na oddih naš misijonski brat g. Ludvik Zabret, pa ne do-'Pov v Slovenijo, ampak le v Italijo, kjer ®e je .pa že srečal s svojo .mamo in bra-tom. On je bratranec g. Joškota Kra-ltlaPjla, ikj deluje v Burmi. Oba sta. med Pašimi sobrati zelo upoštevana, vsak v Svoji stroki. G. Ludvik je spremenil v le-P° zelenico okoli 25 hektarjev puščave. “red nekaj meseci je posestvo obiskal Poljedelski minister in tam odprl poljedelsko šolo, ki bo pod vodstvom našega Ludvika. Zaključim z iskreno zahvalo za vse, kar ste v preteklem letu v; in vaš; misijon-ski sodelavci, pa vsi dobrotniki za nas Storili. Bog vam plačaj! Svet Kristusu! Tudi iz Indije se je oglasila sestra TEREZIJA MEDVEŠČEK, iz družbe Hčera Marije [Pomočnice: Tisočkrat Bog plačaj za vso gmotno pomoč, ki ste mi jo poslali v tem letu, še posebno pa za zadnjo pošiljko meseca avgusta! Naznanim vam, da smo z božjo pomočijo in sodelovanjem dobrotnikov dogradili ono dvonadstropno poslopje, o katerem sem vam pisala. Spodaj je kapela, .prostorna, in zares lepa. Upam, da vam bom lahiko poslala kako sliko, dozdaj kapele še ni nihče fotografiral. Prvo nadstropje služi za višje razrede, drugo pa je spalnica za deklice, ki jih gre lahko vanjo kakih 100. Kapeol je blagoslovil škof iz Shillonga z veliko slovesnostjo. To leto smo imele tudi šest novokrščenk, 25 prvih svetih obhajil in 35 birm. Število je majhno, a za te čase in razmere precej, kajti vlada ne vidi rada spre- obrnjen j in Gauhati je veliko pogansko mesto. Za. bodočnost imamo velike načrte. Doslej smo imele tu v Gauhati ju srotišnico in pa višjo assamsko in angleško šolo skupaj. Ker pa število učenk v eni in drugi raste, prostora za nove zgradbe pa ni, so naši predstojniki sklenili,, da prenesejo sirotišnico in assamsko šolo kakih 50 milj proč v kraj Tangla. To bo zares misijonska postojanka, kajti poleg sirotišnice bo še dispanzer in misijonarke bodo obiskovale ljudi po vaseh; poleg tega bo tam tudi nekaka šola za dekleta, ki se pripravljajo na sv. zakon. Boste rekli, da si preveč upamo, ko vedno na kaj novega mislimo, a kadar potreba sili, ibožj-a. (Previdnost pomaga, tako bo tudi s tem novim načrtom. Priporočam vam, to zadevo v molitev! V novembru so bile v Shillongu velike slovesnosti: praznovali so 25 letnico posvečenja dveh škofov, shillonskeiga in madraškega. Slovesnosti so trajale tri dni, udeleževalo se jih je 12 škofov, nad 100 duhovnikov in nad 20.000 vernikov, od katerih so nekateri pripotova l tudi tri dni daleč, mnogi peš, hoteči s tem dati priznanje njim, ki so jim pomagali do prave vere. Nekaj krasnega je bilo, ko je vse to ljudstvo različnih plemen in noš, spremljalo Najsvetejše v slovesni proce- Sestra Terezija Medvešček (desno) s sirotkami. siji in so molili in peli v osmih jezikih. Procesija se je začela ob 14 in se je končala ob 17. Upam, da bo to slavje obrodilo lepe sadove. Tudi pogani so radi priznavali, da kaj takega more pripraviti samo katoliška Cerkev. Voščim vam in vsem misijonskim prijateljem in dobrotnikom prav vesele in milosti polne božične praznike in blagoslovljeno novo leto in še enkrat Bog plačaj za vse! Imamo tudi pismo iz Južne Afrike, in sicer od misijonarke, od katere posebno lepo in obširno poročilo objavljamo na drugem mestu te številke, m. KSAVE-RIJE LESJAK O.S.U. iz Transvaal». Tele najnovejše vesti nam podaja v pismu z dne 13. decembra: Ravno smo zaključili šolsko leto. Mnogo težav je bilo, mnogo dela in skrbi, sedaj pa je, hvala Bogu, vse za nami. Tekom leta smo krstili okrog 150 oseb, ne-upoštevajoč novorojenčkov. V šoli smo imele letos nad 50% katoliške mladine. Prvo sv. obhajilo smo imeli kar štirikrat v letu. Sedaj imamo ob nedeljah tečaj za novoporočence: če bodo vztrajali, bodo za Veliko noč krščeni. Smo tudi v zadnjih pripravah za zidanje nove cerkve. Vse je že odobreno in po božiču začno z gradnjo. Večino kapitala ima v rokah šc božja Prev dnost, ki vanjo, zaupamo. Ženska družba sv. Ane je pravkar končala tridnevne duhovne vaje. Imamo zdaj 43 članic, nekaj pa jih čaka na sprejem. Te žene so steber našega misijona. Možje so na žalost v splošnem zelo vdani pijančevanju. Šola lepo raste in uspava. Mladine se nam ne manjka, pač pa sredstev,, da z njimi plačamo učiteljske moči, saj nam sedem zamorskih učiteljev pomaga pri delu. Osmi razred je delal izpite pred javno komisijo: od '37 učencev jih je 11 končalo z odliko, 14 s pohvalo, ostal, pa z dobrim -uspehom. Vprašanje je zdaj, kam naj jih napotimo za nadalj-no izobrazbo. Vsi zavodi okrog nas, razen enega, so že zaprti. Če odidejo v javne šole, se zlasti dekleta- na potovanjih 1. m \ Indijanka iz osrčja Južne Amerike pri tkanju živopisanega kosa blaga. z vlak; izpostavljajo slabi družbi. V oce-bitvi ročnih del je bila naša šo'a prva v celem šolskem okrožju. Nadzornik, ki bam je bil zelo naklonjen1, pa je zdaj premeščen. Kako dolgo nas bodo še pustili delati na šoli, še ne vemo. Razmere se 1*r° spreminjajo in napetost med rasa-. * raste. Zdi se, da je vse napeljano na •abruh viharja v našem koncu Afr ike. V °zJih rokah smo, naj pride karkoli. V Johannesburgu blizu nas je nekaj slovenskih naseljencev. Dve S ovenki sta 1110 prišli pred kratkim obiskat. Mož ene 66 ie bil hudo ponesrečil. Priporočam vam v molitev. Vam in vsem dobrotnikom lepe božične Praznike! Naj vam vzide srečno in blagoslovljeno novo leto 1960! Večni misijonar naj vam povrne stotero in tisoče-^ar žrtvujete za misijone! Iz indijanskega misijona v središču dbzne Amerike večkrat pse s. SERAFI-" ČERNE, iz družbe Mariborskih šol- skih sester, kakor jim pravimo. Iz zadnjih njenih pisem povzemamo sledeče zanimivosti: Velikonočne praznike smo lepo obhajali z vsemi obredi velikega tedna. Na veliko soboto zvečer smo imeli slovesni sveti krst. Štiri indijanske družine in nekaj naših gojencev smo krstili. Med starejšimi novokrščenci je b lo nekaj tistih, ki so nam pred 20 leti ušli iz misijona... Isti večer so med sv. daritvijo vsi odrasli novokrščenci prejeli tudi sv. obhajilo. Dne 12. maja smo pa imeli slovesnost sv. birme. Kar 80 birmancev je bilo, za tu nekaj izrednega. Med birmanci je bilo spet veliko odraslih. Tudi ta dam je bilo veliko sv. obhajil. Otrok imamo v šoli spet nekaj več. Dosti dela nam dajo. Za nadzorstvo je zlasti težko, ker so skupaj fantje in dekleta. Včasih imamo v prvem razredu celo 14 letne fante... Zdaj se pripravljajo na prvo sv. obhajilo. Krščanski nauk jih dosti stane, preden se kaj naučijo. Meseca septembra je minilo 25 let, odkar sem. med Indijanci. (Pred 25 leti smo šle v misijon Laishi med Toba Indijance. Zdaj je tam čisto drugače. Indijanci so po večini že civilizirani in se komaj ločijo od Argentincev. Prve dni .meseca novembra smo v misijonu San Jose spremili na pokopališče Indijanca, ki je bil nekdaj čarovnik in poglavar in je hranil več skalpov (kož človeških glav). Pred nekaj leti se je spreobrnil in se dal krstiti. Od tedaj naprej je zelo vzorno živel. Tedensko je hodil k sv. spovedi in mnogokrat tudi med tednom k sv. obhajilu. Več kot leto dni je bil bolan in z junaško potrpežljivostjo prenašal težko bolezen, tako da se je misijonar zelo čudil. Par minut pred smrtjo se je obrnil k svoji zelo stari mater; ter dejal: Ne jokajte, raje molite zame. Božja volja je, da veliko trpim, ker sem veliko grešil. Nato je pogledal navzgor, sklenil roke in izdihnil. Njegova žena je prva, ki je prelomila njih trde indijanske navade, da leto dni po moževi smrti ne stopijo iz hiše: prišla je takoj v kapelo k svetim zakramentom in tudi k pogrebu. misijonsko zaledje Misijonski krožek v Torontu Že več let živi in deluje v župniji Marije Pomagaj misijonski krožek “Baraga”. Ni to organizacija, ki bi delala za župnijo kot tako; prvi namen misijonskega krožka je delo za misijone. Toda tudi v župniji kot taki ima prevažno nalogo. Ker ni pravega katolištva brez misijonske miselnosti, tudi župnija nima zdravega katoliškega življenja, če ne živi v njej misijonska misel. Zato je vsaki župniji potrebno žarišče, ki hote in zavestno oživlja misijonsko čutenje. In to naj bi bilo poslanstvo misijonskega krožka. Lani 13. novembra je bil občni zbor. Iz poročil bivših odbornikov ni mogočo izmeriti vsega vpliva, ki ga je krožek imel na celotno .misijonsko miselnost v fari, .pač pa podatki pričajo o resni volji in prizadevnosti članov. Že samo dejstvo, da je krožek imel redne mesečne sestanke in seje, katerih se je udeleževalo 20 do 30 ljudi, priča o skrbnem in vztrajnem delu. In to je bila prva smer krožkovega delovanja, da oblikuje misijonsko miselnost članov samih. Letni načrt predavanj je bil usmerjen v hotenje, da bi člani svoje misijonsko čutenje in delovanje oprli na zdrave temelje. Na vsakem sestanku je imel glavno predavanje duhovni vodja. Pol leta je na podlagi papeških okrožnic utemeljeval misijonsko delo sv. Cerkve, razčistil osnovne pojme, pokazal glavni cilj in sredstva misijonskega dela. Nato pa je začel v velikih obrisih črtati glavne misijonske probleme, ki stoje danes pred Cerkvijo. Pri vsakem sestanku so sodelovali tudi člani. Drug za drugim so podajali duhovne misli. Iz posameznih misijonskih področij pa so na podlagi misijonskih revij poročali o delu misijonarjev na misijonskem terenu ali o posameznih vprašanjih, ki jih morajo v poedinih misijonskih deželah reševati. Predavanja je dopolnjevala debata tako, da so bili sestanki zanimivi, živahni in, kar je najvažnejše: sad skupnega dela krožkivih članov. Za širjenje misijonske misli v Torontu je krožek priredil dve prireditvi: Baragovo proslavo in na praznik Kristusa Kralja misijonsko igro ‘Gospodova ura”. V Torontu samem je širil list “Katoliški misijoni’. Posamezni člani pa so po o-sebn h stikih pridobivali ljudi ali za na-ročništvo misijonskih časopisov in knjig Za sodelovanje pri misijonskih akci-',al‘1 kr ozko in s tem posredno ali neposredno med njimi širili misijonsko misel. Na vsakem sestanku so se člani z du-„ Vno mislijo vzpodbujali k molltv; in vi za misijone. Na misijonsko nede-Jo so imeli misijonsko molitveno uro Pred Najsvetejšim. To leto so začeli posebno akcijo, ko so mnogi od njih pristopili v “Sionsko bratovščino”, ki ima sedež v Montrealu in organizira molitev žrtvovanje za spreobrnjenje Judov. Vsak prvi petek zvečer se po naročilu krožka daruje sveta maša v ta namen in 'lani se svete daritve udeleže. Tudi gmotna podpora misijonom ni •ttajhna, dasi ni to prvi cilj misijonske-?a krožka. V preteklem letu so zbrali 'lani okrog 1.500 dolarjev in to v sledeče kamene: naročnina za KM ,153 dol.; za ^jsijone splošno 56 dol.; za slovenske Misijonarje 22,9 dol.; za Mis. mašno zve-?° 12 dolarjev. Najbolj pa je misijonski krožek podprl Baragovo misijonišče v Argentini z 815 dolarji. V to je krožek Pripravi] družabne večere in tombolo. Ves ta denar je bil poslan v Argentino na slovensko mis. centralo. Da bo podoba popolnejša, je treba omeniti še 600 dolarjev, ki so jih verniki, zbrali v misijonske namene v cerkvi, Ta denar je bil poslan DŠV. Poleg tega so v Torontu dobrotniki, ki podpirajo bogoslovce v misijonskih deželah. V tem letu je bilo zanje poslanih ( po posredovanju misijonarja g. Wolbanga (750 dolarjev). Tudi ta pomoč izvira iz misijonske miselnosti, ki jo krožek širi med župljani. Finančni misijonski uspeh je tedaj dosegel številko 3.000 dolarjev. Tako pride letno povprečno na posamezmsga župlja-na v župniji Marije Pomagaj 1 do’ar kot misijonski dar. če je misijonsko delo barometer katoliškega življenja v posamezni župniji, potem ima krožek pred seboj še veliko dela. Kakor se upravičeno veseli dosedanjih uspehov, prav tako novi odbor razmišlja, kako bo v bodočem letu .mogel še bolj uspešno delovat; tako ipri širjenju misijonske misli med farani, kakor pri zbiranju sredstev za misijone. MISIJONSKI DAROVI . ZA MISIJONE. — V dolarjih: Vladimir Stri-ji ' Toronto, 11.50; Lojze Humar, Kanada, 1 Ot 8llia Markič, Toronto, 0: Angela Genorja. 5 Tr*1*1511* Mauser, 1; Peter Dundek, 1.50; vsi iz J *ont.n; Lilijana, Jožica in Tilka Kvas, 13.60 • Sla k i5kar* 2 ’ Ka. Markež, 1; g. Babič, 1; «a hi;vka Stajan, 1; Janezek Muhič, 1; Metka Mu v,,.’.°'50; Misij, krožek “Baraga". Toronto, 6 1 lz Kanade. Joseph A. Ray, U.S.A., 2. F avstralskih funtih: N. N. 3; N. N. 2 5‘ Ohersini. 1: M. Vitez, 10 šil. ; D. Jelušič, V Vitez, 5 šil., Franc Vrabec, 1. D v v avstrijskih šilingih: Za misijone, potom jjn‘^Pastirskega urada v Celovcu, 5.014.41 ši-*n 4.208.90 šilingov. Za kruh sv. Antona, °r(£kn, 230 šil. ^ Pesih: Družina Špacapan Mirko, Ivanuš, a ^ ■ N., Florida, 100; N. N., Cap. Fed., 250; !]n Pl1 Pi«ek. Ramos Mejin. 26; Joško Curk, Vi-Madero, 100; Ignacij Fink, Ciudadela, 50. Za Baragovo misijonisce in cerkev Marije kraljice v lanusu inNliU'1jin« druiba. v (a Risorta. Trat, 25.000 Lir Fjnv (*°^ar • Jernej Tomazin, 500 pesov; Ignacij gn V,v ^.a9t Mariji Kraljici, za cerkev, 60 pe». : Mj’ ..Marija Gruntar, Toronto, Kanada, 2 dol.; ■ *J- krožek “Baraga", Toronto, 14 dol. in 1)SD: Marija Pavli. Francka Ži-pkaJ Mole Marica, vse Florida, vsaka po 24.— otPriV. • Anton Pišek, Ramos Mej la. 12: lunuškl Cl' 35.80; družina Pahor. Florida, 60; Ana Weis de Loh, 12; vsi v Argentini. — Tomažek Simčič, Trst. 1.000 Lir. Za sklad “Katol. misijonov": Veronika Di-čeko, Kanada, 1 dolar; Franc Makovec, Uruguay, 100 arg. pesov. Za J. A. B. Z.: N. N., Florida. 100 pesov; Marijina družba, via Risorta, Trst, 1.500 Lir. SKLAD za slov. misijonarje: Slov. Primorje - Misli j. odsek, Mačkovlje, 13.500 Lir; Misij, odsek, Rojan, Trst, 12.000; Marijina družba Via Risorta, Trst, 100.000; Knez Ivanka, Trst, 600; N. N., Trst, 1.400; N. N. pokojni, po msgr. Ukmarju, 50.000 Lir. Argentina - družina Pahor, Florida, 50 pesov. Avstrija - Zbirka rojakov v D. P. Camp, Spittal. po č. g. Miklavčiču, 1958: 1.500 šil. in 1959: 1.600 šilingov. Kanada - Vinko Kržišnik, Toronto 5; N. N., Toronto, 10; N. N. za p. Bratina F.S.C., J. Afrika. 50 dolarjev. Odkupi, krsti, itd. - Po č. g. Zorku (Rojan. Trst), na ime Barbara, Dominik Savio, 1.000 Lir; Humbcrt, Duilij, Klelija, Marija, 2.000 Lir; Benko Marija, Trst, 200; Perhave Vida, Trst, na ime Marija, Ida, 1.000 Lir; družbenica Marušič Marija, na ime Anton in Terezika. 800 Lir., družbenica Šnbec Jožefa .na ime Jožef in Terezija D. J., 2.000 Lir. VSEM TISOČKRAT BOG POVRNI! še neobjavljeni durovi iz Kanade, od 1. I. do 25. VIII. 59 bodo objavljeni skupaj z novimi v prihodnji številki! FRITZ HOCHWÄLDER KAKOR V NEBESIH, TAKO NA ZEMLJI... (DAS HEILIGE EXPERIMENT) DRAMA V PETIH PODOBAH Za “Katoliške misijone” poslovenil NIKOLAJ JELOČNIK OSEBE po vrstnem redu nastopanja Ote ALFONSO FERNANDEZ S.J., provincial Oče ROCHUZ LIBERMANN SJ., superior CANDIA in NAGUACÜ, indijanska poglavarja Oče LADISLAV OROS S.J. JOSE BUSTILLOS, španski naseljenec Oče REINEGG S.J. ANDREAS CORNELIS, holandski trgovec Oče WILLIAM CLARKE S J. prokurator PRVI in DRUGI VOJAK Don PEDRO DE MIURA, vizitator španskega kralja Don ESTEBAN ARAGO Don MIGUEL VILLANO LORENZO QU E RINI NAREDNIK CARLOS GERVAZONI, škof iv Buenos Airesu GARCIA QUESADA in ALVARO CATALDE, španska trgovca Oče ESCAD6N S J. Oče CLAUSSNER S.J. Oče ORTEGA SJ. Oče JACQUIER S J. Oče BRIGUEL S.J. ACATÜ in BARRIGUA, indijanska poglavarja Sest d)~ugih indijanskih ;poglavarjev Jezuitski kolegij v Buenos Airesu, Šestnajstega julija 1767. Zgodi se v enem samem dnevu in na istem kraj;u■ prostorna sprejemnica, ki je hkrati zbornica in delovna soba očeta provinciala. Na levi okna, velik globus na težkem podstavku, zadaj vrata, ki vodijo v sobo očeta prokuratorja. Na levi in v ozadju vise po stenah podobe pokojnih provin-cialov. Na zadnji strani razsežen zemljevid Jezuitskih misijonov v Paraguayu. Na desni nad zemljevidom je podoba svetega Frančiška Ksaverija; svetnik drži v rokah plameneče srce. Pod zemljevidom majhna biblioteka. Pred biblioteko pro-vincialova pisalna miza. Na desni se na koncu ozkega hodnika nakazuje vrt s krošnjami oljk in palmovcev tam, kjer se zdi, da stopnice vodijo na prosto. Na desni dolga sejna miza; na njej leseno razpelo. PRVA PODOBA LIBERMANN.— častiti oče, pogla-VarJa Cand'ä in Naguacü želita prejeti sveti krst in prosita, da ju sprejmem» v misijon. (Candid in Naguacü se glo->0ko priklonita očetu provindalu.) PROVINCI AL.— Za krst prosita? , °ANDIA in NAGUACÜ— Za krst, častiti oče. PROVINCIAL.— Nič več se nočete ^liti iz kraja v kraj? CANDIÄ in NAGUACÜ— Nič več iz kraja v kraj. v PROVINCIAL.— Po svobodni odlo-Ryi prihajata sem? CANDIÄ.— :Po svobodni odločitvi, častil oče. .. PROVINCIAL— Koliko duš šteje va-Jm rod? NAGUACÜ.— Sedem tisoč nas je, ča-citi oče. Sedem tisoč in vsi prihajamo ^obodno, po lastni volji. Sprejmi nas v kraljestvo božje. PROVINCIAL— Hočete služiti Kri-stusu z vso svojo močjo? CANDIÄ.— Hočemo. Kristusu z vso močjo. PROVINCIAL— V ponižnosti? CANDIÄ in NAGUACÜ— V poniž- nosti. PROVINCIAL— V pokorščini? CANDIÄ in NAGUACÜ— V pokorščini. PROVINCIAL— Iz ljubezni do Kristusa morate biti v vsem poslušni našim °cetom. CANDIÄ.— V vsem bomo poslušni očetom. PROVINCIAL.— Se odpovedujete vse-*nn^ malikovalstvu? CANDIÄ.— Samo boga Jezusa, ki je d*er, bomo molili. PROVINCIAL.— Se odpovedujete tu-1 mnogoženstvu? Boste živeli poslej sa-1110 z eno ženo? k Naguacü.— Iz ljubezni do Boga, 1 Je doiber, živeli ibomo poslej samo z eno ženo. PROVINCIAL.— Orali boste skupno aemljo. Sad vašega truda bo last vseh. atajiti morate sleherno osebno korist in vsakršno misel na svojino. CANDIÄ.— Pod tvojim vodstvom, častiti oče, bo naš rod imel kruh in meso. Daj nam zapovedi tega Boga, ki je dober; pokorni jim bomo. NAGUACÜ.— Poslušni jim bomo. IPROVINCIAL (pred zemljevidom).— Tu vzdolž Parana in U.vuguaya vam odpiramo Kraljestvo božje. Trideset redukcij ; stopetdeset tisoč ljudi, ki so sprejeli krščanstvo. Candiä, Naguacü! Želita svobodno podariti sedem tisoč duš vajinega rodu v večjo čast božjo? CANDIÄ.— Svobodno prihajamo, vseh sedem tisoč svobodno; takisto bodo priš i k dobremu bogu Jezusu vsi Indij&ni teh dešelš. PROVINCIAL— Preden boste krščeni, vas bodo očetje poučil. Milost in ljubezen Kristusa, našega Gospoda, naj bo vedno z vami in naj vas čuva vsega hudega ! Libermann namigne poglavarjema, naj se umakneta; tadva se globoko poklonita provincialu in odideta. PROVINCIAL.— Država Gospodova raste. Žetev je velika, delavcev pa malo. Patrov je premalo. Kije bomo našli pastirja za to novo čredo? LIBERMANN.— Očeta Reinegga pošljite v novi misijon! PROVINCIAL.— Ta nežni muzikant, pa med novokrščenci ? LIBERMANN— Ortega, iz San Mi-guela. PROVINCIAL— Ne. Španca ne. LIBERMANN— Pa Escadon od Sv. Ksaverija? IPROVINCIAL.— Premlad je. Poganskemu plemenu sedem tisoč duš je treba našega najbolj izkušenega patra. LIBERMANN.— Potem je samo še Brieguel iz Calendarije. PROVINCIAL.— Bolj mislim na Be-rendta od Sv. Tomaža. LIBERMANN.— Berendt se je docela navezal na ljudi pri Sv. Tomažu. Lepih dvajset let že misijcmari tam. PROVINCI AL.— Vem. Pa vendar prav njega potrebujemo. Pošljite sla k Sv, Toimažu, Libermann. Poglejmo zdaj vajina poročila. Sedita... špansko odposlanstvo je že v kolegiju? LIBERMANN.— Španci so zdaj v Re-šenikovi cerkvi. Ne bo dolgo, po bodo tu. Naša črna straža ji!h bo pozdravila z godibo. PRO VINCI AL.— Ni s špansko ladjo prijadral tudi neki jezuit? LIBERMANN (Orosu)— Se je kak jezuit izkrcal? OROS.— Ne. PRO VINCI AL.— Ah! iPa nam je vendar prečastiti oče general v Rimvji ob'ju-bil pomoč... Libermann, kako je s preiskavo proti nam v pokrajinah, ki ste jih obiskali? LIBERMANN.— Prav dobro. Zvijača je preveč očita. Da imamo srebrne in zlate rudnike... Da smo Indijane zasužnjili... In, kaj vem, kaj še vse! Španskimi komisarjem so se. obrazi zategnili kot Izraelcem v puščavi. Zdaj so prišli v Obljubljeno jezuitsko deželo... pa ničesar ne najdejo. Sicer pa rajši vprašajte kapitana Villana! IPRO VIN CI AL.— Kapitan Villano! Govorite z njiim, O ros. Poizvedite, kaj misli. Vojak ste bili, v boju s Turki... Prilagodite se mu. Je dober katoličan? LIBERMANN.— K spovedi in k obhajilu gre; s te strani mu ni kaj oponašati. PROVINCIAL.— Njegovo pričevanje bo čez vse važno. On bo poročal vizita-torju, ki je don Pedro de Miura. Pogovorite se z njim, oče Oros. Pridružite se mu, popijte z njim kozarec ali dva, če treba... Saj ste prijatelj žlahtne kapljice! LIBERMANN.— Odposlanci so se lahko prepričali o podlih obtožbah proti nam. (Preiskava kraljevega vizitatcrja nam bo spet vrnila ugled. Razsodba bo prav takšna, kot je bila za kralja Filipa V. PROVINCIAL— Naj bo milost božja naklonjena našemu poslu! Brez nje smo izgubljeni. A na tem svetu ne smemo o- pustiti ničesa-, kar lahko služi v obrambo naših pravic. LIBERMANN,— Ničesar ne bom» opustili. PROVINCIAL.— Danes je to potreb' ne je kot kdaj koli. Pojdite, Libermann, sprejmite špansko odposlanstvo! LIBERMANN (vstane)— Še nekaj ur in spet nam bo vrnjen ugled... Oče Oros ima zle slutnje. Pomirite ga, častiti oče! Odide. OROS.— Ne zapirajmo oči, častiti oče, pred hinavščino in zvijačo! Ti španski najemniki, ki se že dobrih šest mesecev šopirijo po naših misijonih kot nekakšni komisarji, mi niso prav nič všeč. PROVINCIAL— Španski vojaki nimajo kaj opravit; v procesu proti nam-Pričakujemo kraljevega vizitatorja. Ta vam je vitez! Poznam ga don Pedra de Miura! Njegovo imenovanje za vizitatorja je delo naših očetov v Madridu. OROS.— Škofje iz Buenos Airesa, Tu-cumana in Asunciona pa so proti nam. .PROVINCIAL— Škofje branijo koristi svojih vernikov: branimo tudi mi koristi naših. OROS.— Naseljene; nas sovražijo. PROVINCIAL— Naseljenci lahko podkupujejo svoje podložnike; vizitatof Njegovega Veličanstva pa je mož časti. OROS.— S klevetami nas je zmagal Sebastian Carvalho na Portugalskem. PROVINCIAL.— Španija pa ni Portugalska. OROS.— Tudi v Franciji so prepovedali našo Družbo. In Carvalhove opolzke krilatice so bile razlog za izgon jezuitov. PROVINCIAL— Pravi razlog je" mnogo globlji. Današnja filozofija je proti nam. Kar berite d’Alamfoerta.. • OROS.— SVetna oblast preti uničiti našo državo v Paraguayu. (PROVINCIAL.— Svetemu očetu pa je naša država pri srcu ;n brani jo. Ne bodo se drznili žaliti papeža. BUSTILLOS (pride po hodniku).—-Zakaj mi pravijo, da vas ni? Zakaj se skrivate? PROVINCI AL.— Bog z vami, gospod Bustillos. Odkod ta čast?... „ BUSTILLOS.— To tu ni zdaj stvar časti. Prihajam s pritožbo v imenu vseh katoliških trgovcev in naseljencev. PROVINCIAL.— Prav zdaj pričakujemo vizitatorja Njegovega Veličanstva. Cez kako uro boste lahko svoje pritožbe nJ'emu izročili. BUSTILLOS.— Odlični vizitator ta! . aj vas poznamo: že kar v navado vam j® prišlo, da sami sebi postavljate sodnike. A nam je dosti vsega, razumete? vaši Indijani naj se odstranijo iz mesta, *akoj! Dokler pa so še tu, prepovejte J'ni, da bi se družili z našimi! , PROVINCIAL.— Ukazano nam je, da ‘toamo tu v Buenos Airesu poglavarje, ki so jih izbrale komisije. Če bi smeli oddati, rajši bi videli, da jih ni tu. Slabi zgledi... BUSTILLOS.— Slabi zgledi? Slabi Zgledi prihajajo od vas! Delo pri nas ne g.re več naprej, če ne jenjate s teim, bo-n>o zdrveli naravnost v upor. 'PROVINCIAL.— Ne jenjamo, s čim ? v_ BUSTILLOS.— Z vsem tem, kar vasi Indijani goivore o vaši državi, o tej obljubljeni deželi, kjer se cedita mleko *n med. Pa kakšna čudovita stvar je krš-canstvo brez trgovcev na sužnje! In še *° in ono in tretje... PROVINCIAL.— Prav gotovo vas to *noti, kajne? BUSTILLOS.— Prav dobro vemo, da i®h fantov niso postavile komisije, am-Pak vi. Saj vas poznamo! A ne bomo dopustili, da bi s temi spletkami mešali klave našim Indijanom in jih odvračali °d njihovih dolžnosti! Pojdite s svojim Umazanim poslom, kamor hočete, kajti na vso nesrečo imate kraljevske prednostne pravice; a poskrbite, da se vaši ‘Judje odpravijo iz Buenos Airesa. PROVINCIAL.— Poskrbel bom, da Paši ljudje ne bodo hodili iz kolegija. Vam to zadošča? BUSTILLOS— To je najmanj. PROVINCIAL.— Na svidenje, gospod “Ustillos. Oče Oros, spremite gospoda. Bustillos sc ne gane. PROVINCIAL.— Še kaj, gospod Bus-tillos? BUSTILLOS,— Da! Rešite nas že vaše navzočnosti v Paraguayu; to nam bo samo v korist! PROVINCIAL.— Na svidenje, gospod Bustillos. BUSTILLOS.— Ne strpimo vas več tam! Mar ne razumete? PROVINCIAL,— Nc zadržujem vas. BUSTILLOS (odhaja).— Izginite iz Paraguay a! Odide z Orosom. — Cornelis burno vstopi skozi vrata na levi. Za njim Clarke. CORNELIS.— Sveti Bog! Zadosti mi je! To je višek! Na prvo ladjo se Vkrcam ! PROVINCIAL,— Toda mynheer Cornelis! CORNELIS (Clarku).— Kar spravite vaš čoj! Razumete? CLARKE.— Mynheer Cornelis bo tedaj tokrat svoj mate-čaj drugje kupoval. Na drugem bregu, pri San Sacra-mentu. CORNELIS.— čisto tako. Prav to bom storil. Zares, prav to. Pri San Sacramen-tu. Meni, ki tvegam tisoč nevarnosti, da vaš čaj spravim na trg, pač ni treba nastavljati te vrtoglave cene!... Poslednjič vam ponujam, tu pred očetom pro-vincialom... pristanete na tisoč dvesto? CLARKE.— Ne morem, mynheer. Treba nam je železa in apna za naše nove misijone. Za izkupiček, ki ga izbavimo s čajem, ikupimo v Evropi, kar nam je najbolj potrebno... A le pojdite v San Sa-cramento in poskusite s čajemi naših tekmecev. CORNELIS.— O, dobro vem, vaš čaj je najboljši, najfinejši, po vsem svetu najbolj zaželen, znameniti mate-čaj jezuitov! Sveti Bog! CLARKE.— Potem obžalujem, da vam ga tokrat ne moremo prodati, mynheer! CORNELIS.— Moj klobuk, moja palica ... ah, saj res, spodaj sem pustil... (Nameri se, kot da hoče ven, pa se spet ustavi.) Oče provincial, poznate me in, čeprav stim kalvinec do poslednjega vlakna, veste, da sem vam naklonjen. Veste, kdo vas brani vsepovsod, še posebej p,ved vašimi soverniki. A tako naprej ne moremo več. Uničiti me hočete! IPROVINCIAL.— Dajta, sporazumita se! (Clarku.) Saj vendar veste, da nam je mynheer prijatelj. CORNELIS.— Vi, oče prokurator, bi niti prebite pare več ne iztisn il iz mene... a ker oče provincial tako modro govori in tako naprej: prav — tisoč tristo florinov za tovor čaja. CLARKE.— Nič izpod tisoč petsto, mynheer. CORNELIS.— Tisoč petsto? Zbogom! (Stopi na hodnik.) Sveti Bog! PROVINCIAL.— Tako izgubimo prijatelja. Kaj res ni bilo mogoče? CLARKE.— Španci nam orodja ne bodo podarili. Presneto moramo računati, ali pa se boimo znašli v dolgovih. Sicer pa, nič ne skrbite, vrnil se bo. PROVINCIAL,— Holandec? CLARKE,— Prav ta. PROVINCIAL,— Užaljen je odšel. CLARKE.— Samo na videz. Prav ti gospodje so me naučili posla. .. CORNELIS (spet vstopi).— Moj klobuk, pa palica... Sveti Bog, le kje sem ju pustil? Tukaj morda? Ne! Tedaj v prokuratorjev! sobi prav gotovo. Oprostite. .. (Izgine skozi vrata na levi.) CLARKE.— Prav dobro ve, kje je pustil klobuk in palico, in ve tudi, zakaj ju je pustil: kar v resnici hoče, je čaj! CORNELIS (se vrne s klobukom in s palico v roki; pred provincialom se ustavi) .— Tako, da se tedaj poslednjič vidimo, oče provincial? PROVINCIAL.— Resnično žal bi mi bilo, mynheer! Sporazumite se vendar s patrom prokuratorjem. CORNELIS.— Sporazumem naj se? S tem človekom tu? (Clarku.) Saj ni, da bi moral za vsako ceno imeti prav vaš Čaj; a ker je oče provincial tako ljubezniv in tako naprej... in tako naprej. .. tisoč štiristo. CLARKE.— Ker ste vi, velja! CORNELIS,— Sijajno! Vi pač razu- mete posel, vi! (Potreplja Clarka.) CLARKE.— Takoj bom velel, da začno tovoriti, če izvolite z menoj. CORNELIS.— Ampak, prosim vas! Saj vami vendar zaupam! Clarke odide. CORNELIS (provincialni).— Tu jd denar: dvesto — tristo — štiristo... PROVINCIAL.— Bog vas čuvaj na poti čez morje, mynheer. CORNELIS.— Hvala vam, pater provincial. .. šesto — sedemsto — osemsto... PROVINCIAL,— Vi nas sodite nepristransko in pravično. O, prenekateri katoličan bi moral misliti, kot vi mislite. CORNELIS,— S; lahko mislim. Veliko sovražnikov imate imed njimi, povedal sem vam že... devetsto — tisoč — in tu je ostalo. Preštejte. PROVINCIAL.— Pač ni potrebno. CORNELIS.— Prav... no, Če bi nas kdaj potrebovali, oče provincial, če varu .morem ibiti kako na uslugo, že veste: Holandci damo zavetje tudi jezuitom! PROVINCIAL,— šalite se. CORNELIS.— Prav gotovo, da ne! Tale stvar me resnično boli, kajti ljudje ste, kot je treba, čudoviti ljudje! In zdaj, ko je vaše delo v cvetju, stezajo roke po njem. PROVINCIAL.— Ah!... Tudi vi mi-šiite?... CORNELIS,— Izgubljeni ste. PROVINCIAL.— Tedaj tudi vi mislite, da je polom neogiben. A verjemite mi: prepreke nam nastavljajo, ker gremo naprej. A nas ne zadrži nič. Po stopetdesetih letih priprave gre Družba Jezusova v Paraguayu v napad. (Pokaic na zemljevid.) Mladi gigant ise prebuja. Križa reke, prodira v pragozd in v stepo, dokler ne bo poslednji Indijan v tej deželi Kristusov. Res, naša država ni večna; tudi njej je odmerjen konec. A poizkus bo uspel. In spet se bo ponavljal. Stoletje za stoletjem. Vse, dokler ne bo slednjič zakraljeval tisti mir, po katerem hrepeni vse človeštvo.. . CORNELIS,— Bog čuvaj vašo državo in vas, oče provincial! PROVINCIAL,— Srečno pot v Rotterdam, mynheer! (Sledi.) Gojenci Baragovega misijonišča pojo koralno mašo v novi cerkvi Marije Kraljice. SPREJEM V “BARAGOVO MISIJONISCE“ Prvo šolsko leto tega zavoda, ki ima namen vzgajati misijonske poklice Bled slovenskimi fanti v Argentini, je poteklo tako lepo, da z velikimi upi gledamo v bodočnost. V mesecu marcu začnemo drugo leto misijonske šole “Baragovega misijonišča”. Sprejemamo gojence za četrti, peti in šesti razred nižje šole. Šola je v zavodu samem, s pravico javnosti. Uče slovenski duhovniki in laiki, in sicer predmete državnega učnega načrta v kasteljanščini, dodatne. Pod slovenskim vidikom, pa v slovenščini. Gojenci iz Slovenske vasi gredo čez noč domov, drugi pa žive v Misijo-nišču in gredo domov le za počitnice. Vzdrževalnina po dogovoru. Krščanski slovenski starši! Ako mislite, da bi mogli darovati katerega svojih sinov božji službi v Misijonski družbi, ako bi ga Bog v to poklical, Pošljite! ga v “Baragovo misijonišče” v Slovenski vasi, v Lonusu, kjer bo v ta namen temeljito šolan in skrbno vzgajan v slovenskem in božjem duhu. Prijave ali pismeno na naslov: C. g. Petek Janez CM, Cochabamba 1467, Buenos Aires, ali osebno v Baragovem misijonišču v Slovenski vasi v Lanusu. SLIKA na prvi strani ovitka: Sv. Fran® šek Ksaverij, zavetnik misijonov. — Sliki tu levo: (Pogled na glavni oltar v cerkv Marije Kraljice pri Baragovem misijoniš® v Lanusu ip.ri Buenos Airesu. (Foto: Jesih) IZ VSEBINE: Beseda svetega očeta Problemi Afrike: Sovjetski načrti z Afriko’ Težave misijonarjev; Delovanje protesten tov; Velesila - tisk v Afriki; Vesele in ža lostne iz J. Afrike — Sv. Vincencij Pavel skl, zgled prilagoditve — Molimo za Japon sko — Zmaga v Kerali — Po misijonske« svetu — Naši misijonarji pišejo — Miši jonski krožek v Torontu — “Kakor v nebesih tako na zemlji”... ole TARIFA REDUCIDA 1 « h «z S «ti S« i CONCESION 5612 | < m 1 Registre de la Prop. Int. No. 528.263 Director responsable: Lenček Ladislao CK Domicilio legal: Cochabamiba 1467, Buene' -I Aires. “KATOLIŠKI MISIJONI” so splošen misijonski mesečnik, glasilo papeških misijonskih družb, slovenskih misijonarjev, “Slovenske misijonske zveize”. Izdaja ga “Baragov» misijonišče”. Urejuje in upravlja Lenček Ladislav C. M. — Naslov uredništva in unrave: Montes de Oca 320, Bs. Aires, Argentina. Tiska “Federico Grote”, Monte» de Oca 320 (Lenček Ladislav C.M.). S cerkvenim dovoljenjem. NAROČNINA: V Argent nj 100 pescv; v U.S.A. in Kanadi 3,- do arje; v Italiji 1.400 lir; v Avstriji 40 šilingov; v Angliji in Avstraliji 1 funt; v Franciji 1000 frankov. Letnik 1960 bo imel 10 zvezkov s skupno 512 stranmi, neupoštevajoč ovitke. PLAČUJE SE NA SLEDEČIH NASLOVIH: Argentina: Lenček Ladislav C.M., Misijonska pisarna, Montes de Oca 320, Bs. Aires-U.S.A.: Rev. Charles Wolbang CM., St. Joseph’s College, P.O. Box 351, Princetonr New Jersey. — Rudi Kneu, 679 E., 157 St., Cleveland 10, Ohio. Anica Tushar, Box 731, Gilbert, Minn. Kanada: Rev. Franc Sodja CM., 594 Manning Ave. Toronto 4. Ont. Italija: Dr. Kazimir Humar, Corte s. Ilario 7, Gorizia. Trst: Oddajati na naslov: Marijina družba, Via Risorta 3. Francia: Louis Klančar CM., Rue de Sevres 95, Paris (VI). Avstrija: Rev. Alojzij Luskar, Kamen 14, P. St. Kanzian i. J. Kärnten. — Rev. Miklavčič Anton, Spittal a/Draiu. D. P. Camp, Kärnten, B. Seelsongeamt, Viktringer Rin# 26, Klagenfurt. Avstralija: Franc Vrabec, Archbishop’s House, West Tee. Adelaide, S. Australia-