Lirika in antropološka redukcija Brane Senegačnik Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani, Oddelek za klasično filologijo, Aškerčeva 2, 1000 Ljubljana https://orcid.org/0000-0002-5182-5657 brane.senegacnik@gmail.com Lirična poezija je zaradi različnih oblik antropološke redukcije v sodobni kulturi (»semantizacija« poezije, sociologizacija kulturnega obzorja, nevrokognitivna interpretacija literature) teže razumljiva in vse bolj marginalizirana. V nelahkem razmerju je tudi z literarno vedo, ki po svojem bistvu teži k ugotavljanju »fiksnih« resnic in oprijemljivih dejstev o pesmi, ki jih najdeva v opisu zunanjeformalnih lastnosti, pa tudi njene semantike, tako »notranje« kot »zunanje«: njenih medbesedilnih referenc, kulturnega, družbenega in zgodovinskega ozadja. Čeprav je to nesporno relevantno, pa se na ta način pušča ob strani celostno učinkovanje in dogodkovno bistvo lirične poezije in s tem tudi njen ontološki horizont. V ozadju teh težav je nekompatibilnost prevladujočih epistemoloških in kulturnih paradigem, ki se opirajo na predmetno zavest (predstave in samopredstave), in neposredne govorice lirike, ki deluje na predrefleksivno (nepredmetno) zavest, s katero je sebstvo v razmerju s samim seboj in z resničnostjo kot celoto. Ključne besede: teorija poezije / liričnost / lirična pesem / sebstvo / kognitivna literarna veda 95 Primerjalna književnost (Ljubljana) 46.2 (2023) Lirična pesem: zvočni vidik Polja. Podrtija ob cesti. Tema. Tišina bolesti. V dalji okno svetló. Kdo? Senca na njem. Nekdo gleda za menoj, z menoj nepokoj in slutnja smrti. PKn, letnik 46, št. 2, Ljubljana, avgust 2023 96 Zgoraj navedeno besedilo Srečka Kosovela »Slutnja«1 (Kosovel 150) je kratka lirična pesem: obsega 14 verzov, 25 besed, med temi je 5 predlo- gov in 1 veznik. Resničnost, s katero nas sooča pa je, nasprotno, velika, celo nepregledno velika, transcendentna. V tem je osnovni paradoks in bistvo lirične poezije. Definicija kratke pesmi ni enostavna, še manj defi- nicija liričnosti. Lirična pesem nikakor ni nujno kratka, čeprav pogosto je in je morda res mogoče govoriti celo o liriki inherentni težnji h krat- kosti (Wolf 39); a tudi vsaka kratka pesem nikakor ni nujno lirična. Kakor koli že nezanesljivi so formalni kriteriji (»numerični«, kot število besed in verzov, ali »vsebinski«, kot so teme, kompozicijski, slogovni, kot je izbor primerne leksike in izraznih sredstev), bi se verjetno lahko strinjali, da je ta Kosovelova pesem kratka. Napisana je v tedaj soraz- merno modernem oziroma v slovenski literaturi celo novatorskem samostalniškem slogu: kar 12 besed je samostalnikov, 5 zaimkov, ki so vsi uporabljeni samostalniško (samostalniške besede), le 1 je pridevnik in le 1 glagol. Kljub temu je pesem izrazito dinamična: to dinamiko lahko zasledujemo v njenem zvočnem toku, kompoziciji in ritmu, tako pomenskem kot doživljajskem. Pesem ni oblikovana v ustaljenih metričnih obrazcih; so pa v njej prepoznavni metrični in evfonični ele- menti: npr. 2 anapestovski stopici v 2. verzu in pravilna amfibraška dipodija v 4. verzu, ki se rima z drugim; če beremo besedo »tema« trohejsko, se metrično ujemata 1. in 3 verz; enako strukturo ima 5. verz; 8. verz ima daktilsko stopico – je daktilska dipodija, katalektična in disyllabam. 9. in 13. verz imata jambsko strukturo.13. verz metrično »zvezno« prehaja v 14., s katerim je tudi vsebinsko neločljivo povezan z enjambementom. Verzi 10., 11. in 12. predstavljajo izjemno muzi- kalno sekvenco: so rimani, 10. in 12. sta iz anapestovske stopice, 11. je jambska variacija: ob koncu 12. se tekoči ritem zaustavi in prevesi: naj- prej v »slutnjo«, ki se pomensko dopolni šele po verznem prelomu (in poudarjenem trenutku negotovosti) v smrt. Ti okruški metričnih oblik zagotovo prispevajo k zvočnosti pesmi, vendar slednja ni konstituirana po nobenem od ustaljenih, tipiziranih večjih metričnih vzorcev. Ob tem se zastavljajo pomembna vprašanja o razmerju med metriko in semantiko: ali lahko razumemo metrične vzorce v določenem pesniške mu kodu kot semantične signale? Jim lahko pripisujemo celo 1 Urednik Anton Ocvirk pojasnjuje: »V zapisu in prvi objavi je pesem brez naslova. V ZD1 [1946] je dobila naslov po predzadnjem verzu. Slutnja je šesta pesem neznanega cikla, od katerega so se ohranili samo trije deli. Stran, na kateri se cikel začne, je iz Beležnice namreč iztrgana. Sodeč po vsebini tega, kar se je ohranilo, je Kosovel hotel popisati v lirični obliki slovo in odhod od doma, to se pravi povratek z obiska v Tomaju v Ljubljano. Cikel je moral nastati leta 1924.« (Kosovel 457–458) Brane Senegačnik: Lirika in antropološka redukcija 97 konkreten pomen? Jih lahko kodificiramo? Da bi orisali vsaj skicozne odgovore, se bomo za kratko odmaknili od Kosovelove pesmi v svet poezije, ki je urejena po stalnih metričnih vzorcih, in sicer z ekskurzom v antično pesništvo, v katerem so bile metrične forme močan element žanrske identitete in so bile tako povezane tudi z vsebino, obzorjem razumevanja in načinom obravnave teme. Heksameter je veljal za verz epske poezije, bil je tako rekoč njegov zaščitni znak (beseda épos je lahko pomenila tako ep kot heksameter); kljub temu se je uporabljal tudi zunaj epske poezije v ožjem pomenu (npr. v Heziodovi didaktični pesmi Dela in dnevi, v Teokritovih liričnih Idilah, v Lukrecijevi filo- zofski pesnitvi O naravi sveta, v Horacijevih, Juvenalovih in Perzijevih satirah). Po drugi strani pa je obstajalo tudi pripovedno pesništvo v drugačni metrični obliki: t. i. pripovedne elegije, pisane v daktilskem distihu, o katerih so se nam sicer ohranila samo poročila, vendar literarna zgodovina o njihovem obstoju ne dvomi (Bowie; Lendle 37). Anapest je bil tradicionalno metrum vojaških koračnic, zato se je v dramatiki ponavadi uporabljal v prizorih, v katerih so se liki urejeno gibali, kot so nastopne pesmi tragiških zborov; vendar pa ga najdemo tudi v statičnih parabazah komiških zborov (npr. v Aristofanovem Miru), komiškem dialogu (v Aristofanovih Oblačicah) in v liričnih pasažah tragedije (npr. v Evripidovem Ionu). Četudi so bile torej povezave med metrumi in vsebino pogosto utrjene in prepoznavne, pa vendarle niso bile takšne, da bi se posamezen metrum spremenil v enoznačni semantični signal. A celo če bi predpostavili takšno identifikacijo pomena in metričnega vzorca, bi eventualna semantika slednjega bila posredovana zvočno, čutno, in bi bila manj jasno vezana na pojmovnost, kot je semantika besed. V metrično najbogatejši antični poeziji, meliki, še zlasti v zbor- ski, pa imamo opraviti z »dinamično« strukturo, ki jo klasični filologi opisujejo kot »drseče prehajanje«, sliding transition (Halporn, Ostwald in Rosenmeyer 46–50): stalni metrični vzorci se zabrisujejo že na ravni verza (tem bolj seveda na ravni strofe ali celotne pesmi), tako da je posamezne verze mogoče interpretirati kot sestavke iz različnih metrič- nih enot (stopic in t. i. kola – členov, iz katerih so bili sestavljeni daljši verzi). Vsa ta razgibana polimetrija prej kaže na samostojno zvočno komponento pesmi, ki je – seveda v povezavi z glasbo – gradila celoto liričnega izraza. Nekaj podobnega smemo reči za muzikalno plast ali komponento Kosovelove pesmi: »pod besedami« ni metričnega vzorca, ki bi bil ponovno uporaben, tako kot je, denimo, v novejši slovenski poeziji vzorec soneta, temveč je ritem in z njim zvočnost pesmi edinstvena, neločljiva od drugih komponent pesmi. Nedvomno pa je tudi v primeru PKn, letnik 46, št. 2, Ljubljana, avgust 2023 98 stalnih vzorcev treba upoštevati celoto pesmi: zaradi tesne povezave s pomenom, mentalnimi podobami in razpoloženjem, ki preveva kavzire- alni svet pesmi, lahko namreč tudi ista metrična struktura deluje izjem no raznoliko in je lahko podlaga zelo različnemu miselnemu in doživljaj- skemu ritmu pesmi. V takšnih primerih se metrični učinki »prilago- dijo« in krepijo tempo in dinamiko semantičnega toka, toka dogodkov in podob, čeprav metrum posameznih verzov in celote ne izgubi svoje temeljne istovetnosti. Da bi to ponazorili, je spet potreben ekskurz, a tokrat bo krajši, le do romantike. Nazorne primere najdemo v najož- jem kanonu slovenske poezije, v Prešernovem Sonetnem vencu: prvi verz četrtega soneta je iz ene same »baročne« sintagme (»Mokrocveteče rožce poezije«), kar tako rekoč implicira enjambement, odprt konec verza, prehod in s tem nekoliko hitrejši miselni »tempo«. Zaradi pike sredi prvega verza druge kitice tega soneta (»Njih sonce ti si«) nastane »cezura«, ki zaustavi miselni tok. Sledi nizanje prizorišč, na katerih lirski subjekt neuspešno išče ljubljeno: hlastnost iskanja izrazito pospeši »tempo« gibanja misli; v semantično bolj samostojnih verzih zadnje tercine pa se le-ta umiri in preide v nekakšen slovesen andante. V petem sonetu stavčna konfiguracija pri enakem metrumu zahteva povsem drugačen »tempo«: verzi so semantično zaključeni, zato je miselni tok sicer poča- snejši, vendar ga anaforični »kjer« poganja naprej, iz verza v verz, in tako vzbuja občutek nenehnega pulziranja, vzletavanja želje z istega izhodi- šča. Obenem pa paralelno nizanje sugestivnih opisov mestoma učin- kuje skoraj »litanijsko«,2 a se takšen »tempo« hitro spet razveže v izrazito melodiozne fraze, ki so sicer del razširjenega opisa, a obenem delujejo samostojno. Zelo podoben pojav: različne učinke enakih zvočnih figur v sklopu pesemske celote bi lahko opisali tudi pri evfoničnih elementih (zlasti rimi), a to presega namen razprave. Lirična pesem: kvazifenomalni vidik Vrnimo se h Kosovelovi Slutnji, tokrat k nekemu drugemu vidiku: k njeni dogodkovno-slikovni kompoziciji. Dinamičnost pesmi na tej ravni v veliki meri izvira iz močnega kontrasta med temno ekspozicijo (polja, podrtija, tema, bolest v prvi kitici), na ozadju katere hipoma od 2 Ključnega pomena je tu vsebina oziroma perspektiva, v kateri je predstavljen pesemski svet: verzi opisujejo kraje, ki so nekakšen negativ realnega eksistenčnega pro- stora pesmi, prostora, v katerem ta pesem (in druge, tej podobne) nastaja in živi. Ta prostor je naslikan posredno, kot nasprotje krajev popolne eksistence, ki – to je zgolj implicitno, a nedvomno – žarčijo bivanjsko in pesniško inspiracijo. Brane Senegačnik: Lirika in antropološka redukcija 99 daleč zažari okno. Vprašanje: »Kdo?« je obenem pričakujoče, morda celo upajoče, a tudi negotovo … In v hipu se na oknu pojavi senca. Tema torej seže tudi v to edino, daljno svetlo točko. Res: kdo meče to senco? Če beremo pesem v okviru čisto realističnih naravnih predstav – in marsikaj v njej vabi k takšnemu branju – je to lahko samo nekdo v sobi, torej nekdo, ki stoji med lirskim subjektom in virom luči v sobi. Je ta »kdo« »nekdo, ki gleda«? Kje stoji ta, ki gleda? Kaj pomeni, da »gleda za menoj«? Če »gleda« senca na oknu, potem pomeni, da s pogledom išče lirskega subjekta na temnih poljih. Toda: kdo »gleda z menoj«? Kaj pomeni to? Sočasnost gledanja ali upiranje pogleda v isto smer? Če drugo, potem to ni ta, čigar senca se zarisuje na oknu. Ali torej tisti, ki »gleda za menoj«, stoji za lirskim subjektom in upira pogled v isto smer, in so torej v pesmi nenadoma trije, saj ta isti ne more metati sence na okno, ker stoji v isti temi kot lirski subjekt? Pomeni torej to, da »gleda z menoj«, le to, da pač sočasno izvaja dejanje gledanja? A misteriozna senca na oknu s tem ne izgine … Kje je kdo? Kaj se dogaja? Nenadno svetlo občutje postane negotovo, zmedeno, tesnobno … Ni jasno, ali gre sploh za zunanje dogajanje ali smo se nenadoma znašli v notranjem svetu lirskega subjekta? Ta negotovost dobi ime: slutnja, negotovo, nejasno občutje nečesa, kar se bo zgodilo. In postane na neki način nedvomno, a s tem šele zares in dokončno nejasno in negotovo: to je slutnja smrti. Slutnja edino gotovega, kar pa je obenem popolnoma neopredeljivo, absolutno nerazložljivo, preprosto nemisljivo. Z besedo »smrt« se absolutno zaustavi semantični tok, ritem zvokov butne ob neprebojni molk, podobe ugasnejo. Toda takšno sovpadanje se ne zgodi šele na koncu. Že v prvi kitici zunanja tema in podrtija (čeprav to ni zapisano) delujeta tihotno, korespondirata s tišino bolesti, torej z notranjo resničnostjo lirskega subjekta. Ali je to subjektivno prisvajanje zunanje realnosti in njena simbolizacija? Ali res lahko v vseh primerih iskanje vzporednic (in celo nasprotij) med notranjo in zunanjo resničnostjo, to »romantično« strategijo, razložimo tako preprosto? Zgodovinska trdoživost, izredna razvejanost in polimorfnost, predvsem pa kompleksnost in zapletenost tega povezovanja zbujajo dvom o ekskluzivni veljavnosti tako preproste razlage. Razumeti jo je mogoče tudi drugače: utemeljimo jo lahko v težnji po preseganju analitičnega (in pragmatičnega) razmerja z resnič- nostjo, po preseganju razdelitve na objektivno zunanjost in subjektivno (psihično) notranjost, na fizikalni in mentalni svet. Od zelo zgodnjih začetkov evropske poezije se takšno »nelogično« spajanje kaže v posa- meznih pesniških figurah (še posebej v metaforah in enalagah), v opisih umetniških ekstaz in v klicanju drugega glasu, ki naj poje pesem skozi PKn, letnik 46, št. 2, Ljubljana, avgust 2023 100 pesnikova usta. V srčiki liričnega impulza, eksplicitno ali implicitno, utripa impulz po razgrnitvi enotne resničnosti (Neumann). V moderni poeziji ta težnja včasih popolnoma preplavi pesem in jo nosi, postane njen absolutni princip. Ene izmed najbolj eminentnih primerov tega v moderni poeziji najdemo v pesmih Octavia Paza: včasih se takšna težnja v ekstatičnem toku razteza skozi celotno poemo (npr. Sončev kamen), včasih vznikne v nekaj žarečih verzih ali samo v posameznih besednih zvezah in metaforah, ki v hipu požgejo kategorialne meje, da vzplameni nedeljiva enotna resničnost. Za ilustracijo takšnih isker v Pazovi poeziji navajam dva kratka odlomka. Prvi je iz pesmi Os / Eje: ti pšenična noč ti gozd v soncu ti voda ki čaka ti koščeno korito po sončevem žlebu moja noč v tvoji noči moje sonce v tvojem soncu moja pšenica v tvojem koritu ti gozd v mojem jeziku (Paz 202; prevedel Brane Senegačnik) Drugi pa iz pesmi Pesnikov grob / Tumba del poeta: Snop svetov hipnih vžganih grozdov hodečih zvezdnih gozdov blodečih zlogov vrtoglavica časa vseh časov BITI (Paz 179; prevedel Brane Senegačnik) Lirična pesem: odprta celota Pravkar opisani način branja Kosovelovih, Pazovih ali katerih koli dru- gih liričnih verzov seveda ni nujen v istem smislu, kot je nujno upošteva- nje jezikovnih pravil. Vendar pa pesmi vsaj praviloma ne beremo »sepa- ratno«, tako da bi se ločeno ukvarjali z njenimi posameznimi plastmi, začeli, denimo, z metrično analizo, nadaljevali z evfonično, pomensko, kompozicijsko in potem prešli na besedilno raven, ter od tod k medbese- dilnim povezavam, literarnozgodovinski umeščenosti, kulturni funkciji Brane Senegačnik: Lirika in antropološka redukcija 101 in tako dalje ali tako, da bi šli po teh korakih ravno obratno pot. Beremo jih kot celoto, v katero so te plasti ali elementi očitno intencionalno zgra- jeni; analitika, ki je značilna za interpretativno oziroma literarno vedno branje, sodi med sekundarne bralne procese, ki so – o tem seveda ni najmanjšega dvoma – neredko popolnoma nepogrešljivi tudi za osnovno razumevanje besedila. Tu se ne utegnem spuščati v izredno kom- pleksno problematiko bralne ali slušne recepcije in s tem povezan način obstoja pesniške umetnine in njene realnosti; še posebej ne v to, kako se ponovna branja (ali poslušanja) lahko razlikujejo od prvega, kako lahko raznovrstna interpretativna dejavnost spremeni bralčeve kompetence med enim in drugim branjem, jih poveča, in tako obogati njegov »recep- cijski aparat« in razširi hermenevtično obzorje.3 Pomembno pa je pouda- riti, da je kratka lirična pesem zasnovana kot dogajalna umetnost, kot delo, ki polno eksistira v procesu recepcije, nekoliko podobno kot gleda- liško delo v uprizoritvi ali glasbena kompozicija v izvedbi. Ima strukturo dogodka, njena »mirujoča«, stalno prisotna tekstovna realnost pa je zgolj osnova za zmeraj nove bralne dogodke. Šele po tem dolgem ovinku se lahko vrnemo povsem na začetek – k naslovu obravnavane Kosovele pesmi, ki je bil, kot rečeno, dodan pozneje, a nedvomno zelo ustrezno. Iz vsega povedanega o celovitem recipiranju lirske pesmi namreč šele lahko primerno interpretiramo pomen naslovne besede: Slutnja. Pojav, ki ga označuje, implicira oz. predpostavlja določeno razumevanje človeka, njegove psihologije in »narave«, njegovih spoznavnih možnosti, s tem pa tudi določeno onto- logijo. Kaj je namreč slutnja? »Nedoločen občutek, nedoločna misel, da je, obstaja, se bo zgodilo zlasti kaj neprijetnega,« beremo v SSKJ. Vrsto podobnih opredelitev za angleško ustreznico »premoniton« najdemo v sodobnih spletnih leksikonih: »intuicija prihodnjega dogodka« (Oxford Reference); »anticipacija dogodka brez zavestnega razloga« (Merriam- Webster); »občutek anticipacije dogodka v prihodnosti ali tesnobe zaradi njega« (Dictionary.com); »občutek, da se bo nekaj zgodilo« (Collins Dictionary); »jasnovidna ali jasnoslišna izkušnja, ki se ujema s kakim dogodkom v prihodnosti« (Wiktionary); »občutek ali prepričanje, da se bo kaj zgodilo, kadar za takšno prepričanje ni nobenega razloga« (Encyclopedia Britannica). Slutnja torej predpostavlja oblike vedenja, ki so principialno negotove, ki niso scela intelektualne, zvedljive na fiksna, formalna, objektivna racionalna razmerja v svetu. Nekaj podob- nega pa velja tudi za lirično poezijo. 3 Calinescujeva fundamentalna študija o problemu ponovnega branja predstavlja za kompleksna vprašanja recepcije lirične poezije le eno od izhodišč (glej Calinescu). PKn, letnik 46, št. 2, Ljubljana, avgust 2023 102 Struktura lirične pesmi in vprašanje sebstva Za lirično poezijo je torej značilna izrazita težnja k sinergetičnemu učinkovanju vseh jezikovnih elementov; to je še posebej očitno pri kratki lirični pesmi, kjer so »akustične prvine in muzikalnost« posebej poudar- jene (Wolf 39) in kjer so tako semantika besedila, prek katere je pesem navezana na kulturnozgodovinski kontekst, kot mentalne podobe z njimi tako rekoč spojene. Različne komponente pesmi, fenomenološko rečeno, različne plasti liričnega besedila, sodijo k različnim razsežnostim jezika: v zvočno, pojmovno-miselno in psihološko (domišljijsko in doživ- ljajsko) realnost. Povezava in sinergija, součinkovanje teh realnosti je mogoče zato, ker resničnost pesmi (in seveda človeška resničnost avtorja ali avtorice in bralca ali bralke) ni zvedljiva na nobeno od njih, temveč je le deloma sestavljena iz elementov vsake od njih in vsako od njih trans- cendira. To velja sicer na splošno za razmerje med jezikom in njegovimi človeškimi govorci, a je še posebej močno izraženo v kratki lirični pesmi. »Analitično vzpostavljene realnosti« (zvočni, semantični, psihološki svet) so posamezne regije naravnega in zgodovinskega sveta, ki nastanejo z deli- tvijo enotnega fenomena jezika v raziskovalne namene (posledice česar so nedvomno koristne in razsvetljujoče ugotovitve o neštetih dejstvih in zakonitostih na teh področjih); njihova konceptualizacija in hipostazi- ranje v sisteme z lastno logiko pa zabrisuje realno stanje: dejansko raz- merje govorca s celotno realnostjo jezika. Še izrazitejše hipostaziranje se pogosto dogaja z jezikom in družbenimi sistemi, s t. i. »subjektivitetami brez subjekta«, ki so jim pripisane tudi lastnosti klasičnega (»člove- škega«) subjekta, kot spontanost, težnje, nameni (prim. Frank, Das Sagbare 270). Čeprav individualni človek predstavlja le neznaten delček teh posameznih vidikov biti, ki ga »bitno-regijsko« določajo, v marsičem pa oblikujejo tudi njegovo celoto, pa je paradoks njegove biti, da kot celota vendarle sega preko njih, saj obenem obstaja v povsem različnih, pogosto kategorialno in metodološko nekompatibilnih bitnih regijah oz. fungira kot element različnih sistemov in, kar je seveda še pomembneje, tako sploh lahko koncipira te regije in samega sebe kot njihov element. Kot celota in samo kot celota pa zadeva ob predrefleksivno resničnost, ki je »totalna«, a tudi »odprta«, nedoločljiva, transcendentna, in je zato ne more misliti pojmovno-predmetno, temveč »se v njej nahaja«, se je, pogojno rečeno, »nezavedno« (ne-tematsko) dotika. To nepojmovno »dotikanje« implicira obstoj nepredmetnega človekovega sebstva, seb- stva, ki ni misljivo v kategorijah in ga ni mogoče v strogem pomenu besede opazovati in presojati, ampak je vselej že dano predrefleksivno. Samega sebe se torej sebstvo zaveda na bistveno drugačen način kot Brane Senegačnik: Lirika in antropološka redukcija 103 drugih stvari, ne dojema se refleksivno in predmetno, temveč se doživ lja oziroma občuti kot neposredno danost, zato je to obliko zavesti morda primerneje kot samozavedanje imenovati samoobčutenje (prim. Frank, Selbstgefühl 93–110; »In Defence«; Preyer). S tem pa se močno zakom- plicira ontološka slika celote. O vprašanju: »Kaj sploh je?« namreč ni mogoče kredibilno razmiš- ljati, če si obenem ne zastavimo še vprašanja o lastnem sebstvu. Tu pa se odpirajo starodavni in tudi danes nič manj žgoči problemi, ki tarejo filozofe od začetkov ontologije do sodobne philosophy of mind: iz česa je zgrajen človek? Kako nepredmetno doživljano sebstvo sploh lahko stopa v razmerja s svetom predmetne zavesti, v katerem se človek giblje kot naravno, zgodovinsko in intelektualno bitje? Kako se nepro- pozicionalne vsebine, ki jih ni mogoče fiksirati v pojmovni govorici, povezujejo z opredeljivimi in merljvimi oblikami realnosti? Ker so ta aporetična vprašanja pereča, motivirajo veliko poskusov razrešitve, med katerimi so nekatere očitno redukcionistične, tako ontološko kot tudi antropološko in psihološko. V scientističnem ozračju zadnjih desetletij gre v glavnem za reduciranje človeškega sebstva na fizikalno-socialno in predmetnozavestno resničnost (fizikalistični monizem). Vsekakor je ta tema velikega, celo vitalnega pomena za liriko. Za ilustracijo si oglejmo le en, dobro znan primer: lirski subjekt (subjektka) je kategorija pred- metne zavesti, brez katere ne bi mogli ustrezno interpretirati številnih pesmi. Toda interpretacija, ki se omeji na, denimo, psiho-socialno razlago slednjega, je trivialna, saj je lirika s svojim zaganjanjem k mejam jezika in muzičnim evociranjem neizrekljivega (nepropozicionalnega) usmerjena neposredno v doživljanje, torej k nepojmovnemu, nepred- metnemu sebstvu (Pedersen 43–44); in s takšno obliko in naravnano- stjo implicitno – tako rekoč izkustveno – odpira aporetična temeljna (meta)ontološka vprašanja. Z nepredmetno dojetim sebstvom tu nikakor ni mišljena trdna in trajna podlaga resničnosti, zanesljivi subiectum vsega, kar obstaja in nastaja, kot so ga poznale nekatere veje tradicionalne metafizične filo- zofije: tak subjekt je produkt ekstrahiranja logicističnih oziroma inte- legibilnih elementov iz sebstvene celote in njihove pretvorbe v novo, predmetno misljivo (v refleksijskem aktu) zapopadljivo celoto, ki je postav ljena izven dinamične resničnosti sveta in zamrznjena v času.4 4 Glede na epistemološko naravnanost in okvir je razumljivo, da se znanstvene in kognitivistične obravnave sebstva izogibajo vprašanjem predrefleksivno dane resnično- sti in nepredmetne zavesti oziroma samoobčutja in da skušajo zaobiti zgoraj opisano dvojno paradoksno naravo sebstva. A to teh vprašanj ne odpravlja in ne zasipa njihovih fenomenalnih izvorov: za (lirično) poezijo so (bili) vitalnega pomena. PKn, letnik 46, št. 2, Ljubljana, avgust 2023 104 Nasprotno pa je individualni človek izrazito zamejen in prehoden pojav, določen z realiteto naravnega in zgodovinskega sveta, kate- rih obzorje pa – naj še enkrat opozorim na fundamentalni paradoks človeške biti – presega že s tem, da biva v obeh hkrati, še bolj pa z eksistencialnimi vprašanji, ki ne sodijo v nobenega od njiju, kot so npr. vprašanja osebnega smisla, absolutnega izvora in konca. Ko ju na ta način transcendira, stopa v območje drugačne resničnosti in s tem paradoksno artikulira tudi nezanesljivost, krhkost, vprašljivost tistih večjih (»objektivnih«) celot, katerih logiki je na drugih ravneh obstoja sicer povsem podrejen. Na težko primerljivo zgoščen način je to paradoksno razsežnost in krhkost človeka lirično izrazil Juan Ramón Jimenez v pesmi Dobro vem: Dobro vem, da sem deblo drevesa večnosti. Dobro vem, da zvezde s svojo krvjo pojim. Da so moji ptiči vsi moji svetli sni … Dobro vem, da se bo takrat, ko me sekira smrti poseka, zrušil nebesni obok. (Jimenez 54) Oblike antropološke redukcije lirike: semantizacija, sociologizacija, nevrokognitivna interpretacija Povezanost nepovezljivega, ta pereči stik antropoloških mimobežnic, očitno ostaja skozi zgodovino nerešljiva uganka in obenem izziv, ki se mu filozofija ne more izmakniti. Trdovratnost tega izziva, še bolj pa nemir človeške realnosti glasno govorita, da ne gre zgolj za teoretično filozofsko vprašanje, še manj za zgolj navidezni problem, ki bi ob pri- merni epistemološki naravnanosti in dovolj znanstveno razsvetljenem ozračju preprosto izhlapel. Vendar v sodobnem akademskem razisko- vanju pa tudi v širši kulturi vse bolj prevladuje optimistično prepriča- nje o strogo znanstveni razrešljivosti temeljnih antropoloških vprašanj. Posledica tega so različne oblike antropološke redukcije, ki zaznamujejo tudi pojmovanje in raziskovanje literature in lirične poezije, posredno pa tudi – in to je še pomembneje – pesniško ustvarjanje samo. Nič novega seveda ni, če glavni in globinski izvor reduktivnega mišljenja vidimo v kulturni in civilizacijski dominaciji instrumen- talnega uma; izraz sam (instrumentelle Vernunft) sta oblikovala Max Brane Senegačnik: Lirika in antropološka redukcija 105 Horkheimer in Theodor Adorno leta 1944 v Dialektiki razsvetljenstva, a so tisto temeljno naravnanost modernega človeka na resničnost, ki jo označuje, že prej, z drugih vidikov in še globlje osvetlili številni drugi misleci, zlasti Martin Heidegger. Pod obnebjem instrumentalnega uma je zavest povsem vpeta v naravno-socialno pragmatiko in zato tu obstaja le predmetno mišljeni svet, v katerega sebstvena, nepredmetna zavest (samoobčutje) tako rekoč nima vstopa. Takšne klimatske razmere kulture so ugodne za poezijo, osredotočeno na družbene vidike, vpeto v akcijski okvir, v politično-moralistične funkcije, pa tudi v eksperi- mentiranje z eksogenimi cilji (Senegačnik, Dežela 149–164), skratka, za poezijo, ki se giblje v svetu predmetno dojetega »jaza«, človeškega subjekta, absorbiranega v logiko zgodovinsko-socialnega dogajanja. In kako to zadeva liriko? Lirika je »jezik sebstva« (Senegačnik, Para- lipomena 65, op. 58), jezik celote par excellence, ki, kot rečeno, bistveno teži k sintezi vseh komponent jezika, v katerih so utelešeni različni vidiki človekove celote (fizični, psihični, intelektualni, socialni). Avtentična oblika njenega obstoja je »dogodek«:5 torej ne tekst, ki leži pred nami in nam je na razpolago za analiziranje in kontekstualizacijo, temveč njena tekoča bralna ali slušna recepcija, katere učinek je doživljaj (ta pa je vedno tudi sebstveni samodoživljaj). Zaradi tega je danes lirična poezija v številnih ozirih v napetem odnosu s časom. V neposrednem nadaljevanju razprave bosta na kratko omenjeni dve obliki reducira- nega pojmovanja lirike, semantizacija in sociologizacija, ki sta starejša, širše razmahnjena, pa tudi pogosto kritično reflektirana epistemološka in metodološka pristopa k literaturi. Zadnje poglavje pa se bo dotaknilo ključnih teoretičnih problemov nevrofenomenološke interpretacije, ki je razmeroma mlad in za sodobno scientistično družbo posebej značilen redukcionističen pojav. Literarna veda po svojem bistvu teži k ugotavljanju »fiksnih« resnic, npr. dejstev o neki pesmi: ta najde v opisu zunanjeformalnih lastno- sti, pa tudi njene semantike, tako »notranje« kot »zunanje«: njenega pomenskega polja, medbesedilnih referenc, kulturnega, družbenega in zgodovinskega ozadja itd. Absolutiziranje teh (sicer nesporno konsti- tutivnih) ugotovljivih elementov in objektivno določljivih razsežnosti 5 Vzrok temu so nekatere njene bistvene značilnosti, med katere Wolf prišteva poudarjanje akustičnih prvin, kratkost in težnjo k ustnemu izvajanju, neposrednost izkušnje in dereferencializacijo oz. »absolutnost« izjavljanja (Wolf 45–46). To seveda ne izključuje njene literarnosti, njene tekstualne konstituiranosti in kontekstualne določenosti, le da ima ta vidik njene konstitucije relativno manjši pomen za učinek celote kot pri besedilih drugih zvrsti. PKn, letnik 46, št. 2, Ljubljana, avgust 2023 106 pesmi imenujem »semantizacija«.6 Tej obliki redukcije lirične poezije je inherentno, da pušča ob strani dogodkovno bistvo lirične poezije in s tem tudi njen ontološki horizont. Še bolj nazorno in v mnogo večjem obsegu se to zanemarjenje bistvene razsežnosti lirike izraža v izraziti sociologizaciji (ki je skrajna oblika zunanje semantizacije): v redukciji raziskovanja besedil na social- noantropološke, kulturološke vidike in razne oblike družbeno kritične teorije. V določeni obliki se je takšna redukcija dogajala vedno, v dobi neoscientizma pa je še posebej izrazita. Značilno je, da jo v časih moder- nizma najdemo tudi v poetoloških refleksijah znamenitih modernistič- nih pesnikov, tudi takih, ki so sicer radikalni kritiki moderne dobe. Eden najvplivnejših primerov takšnega razmišljanja je Eliotova brez- osebna teorija pesništva (impersonal theory of poetry), njegovo zavzema- nje za zasuk pozornosti od pesnika k pesmi in njenemu zgodovinskem kon tekstu. Czesław Miłosz, ki je Eliota posrečeno imenoval »pesnik razlagalec« (Miłosz 144), je tudi sam obžaloval razmere, v katerih se je znašla poezija v 20. stoletju – ta čas poznanstvenjene zavesti je označil za vice (279) –, kot posebno težavo pa je poudarjal marginaliziranost pesništva, to, da je pretrgalo vez z »veliko človeško družino« in posle- dično ostalo ujeto v besede (275), torej da vegetira na obrobju »objektiv- nega«, skupnega sveta in je izgubilo svojo socialno vlogo. Vse te pojave je treba razumeti kot del širših kulturnih in celo civilizacijskih tokov in zato se te oblike reduciranega pesniškega obzorja neizbežno zrcalijo tudi v sodobni pesniški mentaliteti in produkciji. Nevrokognitivna literarna veda in lirično doživljanje sebstva Problem redukcionizma se na poseben način zastavlja pri sodobnem kognitivnem, nevrološkem in nevrofenomenološkem preučevanju lite- rature. Ker je ta oblika novejša in posebej značilna za naš čas, bo v nadaljevanju obravnavana nadrobneje. Najprej je treba upoštevati čisto zunanjo okoliščino, da je tovrstno raziskovanje zaenkrat še manj vplivno zaradi manjše razširjenosti, kar je bržčas povezano tudi z njegovo rela- tivno »mladostjo« (Vermeule 471; Landy 567). Veliko resnejše pa je vprašanje njegove epistemološke konstitucije in metodološke kompa- tibilnosti z načinom obstoja literature in konkretno lirične poezije. 6 Redukcionistični pristop tistih poststrukturalističnih teorij, ki obravnavajo lite- raturo kot čisto semiotičen pojav, kot del splošne semiologije, kot paradigmo čiste igre označevalcev, bi natančneje poimenoval »semizacija«. V določeni meri je tako razumevanje značilno tudi za vsako kodno teorijo jezika in kulture. Brane Senegačnik: Lirika in antropološka redukcija 107 Preudarnejši glasovi opozarjajo na meje nevroznanosti pri raziskovanju literature in poudarjajo, da je smisel predvsem v povezovanju »nevro- znanstvene metode s fenomenološkimi in drugimi interpretativnimi, historičnimi in podobnimi postopki« (Žunkovič 110). Pojem nevro- fenomenologije označuje prav tak zajemajoč »dialoški« epistemološki koncept: »poskus urejanja difuznega področja komunikacije med znan- stvenim opisom nekega pojava ter razumevanjem njegovega pomena za človeka.« (109) Manj jasno pa je, kako naj bi bilo to »difuzno področje komunikacije« dejansko urejeno, ali če rečemo bolj realistično zadržano, kako naj bi bilo to konceptualno in metodološko disparatno raziskova- nje vsaj smiselno koordinirano. To je vsekakor odvisno od raziskoval- nih ciljev: če so ti omejeni na osvetljevanje nevroloških in kognitivnih procesov, ki so naravoslovni vidik ali morda podlaga »obstoja literarnih del«, je to nedvomno zelo koristno (čisto spekulativno bi to lahko bilo uporabno v medicinske namene, denimo, za fizično spodbujanje ali omogočanje procesov, vitalnih za recepcijo ali celo nastajanje literature pri pacientih, ki bi imeli okrnjeno takšno zmožnost). Težave postanejo vidnejše pri teoretično daljnosežnejših konceptih. Na tem mestu lahko omenim – res zgolj omenim – samo enega: nevrološko pojmovanje zavesti in še posebej fenomenalne zavesti. Temelj strogo znanstvenega mišljenja je fizikalistična (naturalistič na) podmena, da je vsa resničnost, vključno s fenomenalno oziroma mentalno (ta angleški izraz zajema tako psihično kot miselno in duhovno resničnost), v celoti fizikalna, torej takšna, da jo lahko zares adekvatno razložijo samo jeziki naravoslovnih znanosti. V dokaz temu se navaja odvisnost človekove mentalne dejavnosti od možganov. Sicer staro spoznanje o omejenosti človekovega poznavanja (naravoslovnega) sveta, vključno z lastnim organizmom, je v tem kontekstu uporabljeno kot argument za neadekvatnost zavesti za človekovo samorazumevanje: če je človek v celoti del (še) nepregledno kompleksnega fizikalnega univer- zuma, »katerega cement je vzročnost« (Davidson 7), potem se vzrokov svojega ravnanja ne zaveda v celoti in svoje konstitucije sploh ne pozna zares dobro. Na tej podlagi se je izoblikoval pojem »novo nezavedno«:7 to je pravi agens človeških dejanj, ki drugače kot freudovsko nezavedno ni več psihološki, temveč naravoslovni dejavnik (Schacter, Gilbert in Wegner 188). »Večina možganske dejavnosti je nezavedne, čuti nam prinašajo v vsakem trenutku zavestnega stanja okoli enajst milijonov 7 Za uveljavitev tega koncepta in izraza je zelo pomemben zbornik socioloških, kognitivnih in nevroznanstvenih razprav z naslovom The New Unconscious (Hassin, Uleman in Bargh). PKn, letnik 46, št. 2, Ljubljana, avgust 2023 108 podatkov […], od katerih se jih zavemo le približno štirideset […]«, zato je očitno, da »naš periferni živčni sistem procesira eksponentno več nevronskih signalov, kot jih kadarkoli prestopi prag zavesti« (Vermeule 468–469). Fenomenalna zavest ni tako nič več kot kreator vzorcev, ki racionalizirajo, oblikujejo in urejajo naše izkušnje, je zgolj pripovedova- lec zgodb, te pa so pač samo zgodbe ali nekakšen iluzijski film, ki zastira objektivno naravno resničnost (v njej realno potekajo procesi, ki jih doje- mamo kot mentalne), slednjo pa je mogoče veljavno raziskovati samo z znanstvenim, tj. naravoslovnim, raziskovanjem. »Novega nezaved- nega« ni mogoče videti ne neposredno ne posredno: ker je »inherentno nefenomenološko« mu nikakor ne smemo pripisovati fenomenoloških vzorcev (Vermeule 471). Ta kognitivna razlaga zavesti je podobna »trdemu« filozofskemu epifenomenalizmu, ontološkemu stališču, po katerem je mentalni svet zgolj epifenomen, stranski proizvod ali spremljevalni pojav možganske dejavnosti, ki je načeloma popolnoma zvedljiv na fizikalni svet. Čeprav je v okviru sodobne philosophy of mind problem razmerja med tele- som in duhom dokaj razvejano vprašanje, pa v njem prevladuje takšna ali drugačna oblika fizikalizma (reduktivnega ali nereduktivnega), ki je podlaga dominantni vlogi naravoslovne in tehnične znanosti v sodobni epistemologiji. Ključni problem fizikalizma pa je vprašanje, kaj zavest sploh je v pravem ontološkem smislu: brez tega odgovora so vse pragmatične razlage (npr. epifenomenalizem, anomalni moni- zem, funkcionalizem) v bistvu trivialne. Prav tako pomembno je, da je tudi »novo nezavedno« z vsem naravoslovnim svetom, ki mu pripada, zavest no konstituirano, le da ga konstituira druga oblika zavesti, ki operira z naravoslovno-tehničnimi koncepti, procedurami, modeli in eksperimenti. Tudi tu gre torej za zgodbo – z ozirom na zgodovinsko spreminjanje znanstvenih paradigem lahko pravzaprav govorimo o izredno dinamični zgodbi. In še več: naravoslovne »slike« resničnosti so človeško razumljive, imajo lahko pomen v celovitem človeškem življe- nju, samo zato, ker imamo »fenomenološko« zavest (in zato ker pred- refleksivno doživljamo svet in sebe kot celoto raznih vidikov). Samo ta oblika zavesti lahko povezuje izsledke fizikalistično usmerjenega razi- skovanja človeka, zgodbe, zapisane v jeziku znanosti, s tistimi vidiki resničnosti, ki se v obzorju strogo znanstvenega mišljenja sploh ne morejo pojaviti (t. i. qualia, moralna vprašanja, volja itd.). Tu ne gre za to, da so nevroznanstvene in druge raziskave še v povojih in da se bodo meje njihovega dosega zanesljivo še močno razširile, temveč za načelno, kvalitativno razliko spoznavanja, za nič manj kot drugo obliko zave- sti in dojemljivosti, za različen spoznavni aparat. »Znanstvena slika« je Brane Senegačnik: Lirika in antropološka redukcija 109 nedvomno ostrejša (kar je pogosto izjemno koristno), a bistveno ožja in sama v sebi nezadostna, ker je izvedêna in vedno parcialna.8 Kako je mogoče to sliko ustrezno povezovati s »fenomenološko«, je seveda veliko vprašanje, ki nima enega samega odgovora, nobeden pa ni z vseh strani zadovoljiv. A plodne rešitve zagotovo ne ležijo v smeri redukcio- nističnih tendenc. Vprašljiva je tudi bolj ali manj pragmatična strategija, po kateri se za znanstvene namene pojem »kognitiven« uporablja v tako širokem pomenu, da »zajema in integrira zaznave, emocije, spomin, pozornost, pojmovnost« (Bruhn 609, op. 52). Vsi ti izrazi so zajeti iz sveta feno- menalne zavesti, kjer se njihov pomen ne razlikuje le zgodovinsko in od avtorja do avtorja, temveč je tudi odprt, ker je vitalno povezan z izkuš- njo in jezikovno uporabo (to seveda ne pomeni, da je povsem poljuben). Fenomenalna zavest je očitno nezanesljiva podlaga strogemu kognitiv- noznanstvenemu pristopu. Če pa so vsi ti pojmi razumljeni kot strogo definirane znanstvene kategorije – v navedenem Bruhnovem članku to ni povedano – pa ni jasno, koliko sploh ustrezajo fenomenalni realnosti, iz katere so zajeti, in tudi ne, ali je pri tem ne reducirajo v pomembni, celo ključni meri. Še bolj očiten je ta problem ob vprašanju evokativne in reprezentativne moči posameznih elementov pesniške dikcije: zvoki, besede, podobe, tropi in druga sredstva naj bi evocirali mentalna stanja in omogočali, da postanejo kognitivni procesi dosegljivi za introspektivno analizo in eksperimentalno verifikacijo (606). Podobno razumevanje pesniških sredstev in retoričnih figur je znano iz tradicionalnih norma- tivnih poetik in retoričnih teorij: vsakemu elementu je pripisan točno določen psihološki in semantični učinek. Znan ugovor fenomenološke teorije literarnega dela je, da so ti učinki določeni preozko in obenem presploš no, saj so dejansko v veliki meri odvisni od posameznega bralca in celo od posamezne recepcijske situacije (tovrsten način fiksiranja in tipizi- ranja mentalnih učinkov jezikovnih sredstev je posebej težaven v moder- nistični poeziji in njenih nasledkih). Nevrofenomenološka raziskava in eksperimentalna verifikacija je v vsakem primeru odvisna od recipiento- vega doživljanja besedila, od njegovih splošnih doživljajskih zmožnosti, razpoloženja, sposobnosti opisovanja, navsezadnje pa tudi od motivira- nosti in iskrenosti. Tudi v zamišljenem idealnem primeru koherentnih in relevantnih eksperimentalno potrjenih nevroznanstvenih izsledkov bi 8 Prim.: »V naravnem življenju je morda najbolj osnovna vrsta zavestnega stanja celotno fenomenalno stanje, fenomenalno polje ali celo fenomenalni svet. Ta totalna stanja so osnovna, vendar niso brez značilnosti. Imajo zapleteno strukturo, v kateri je mogoče razlikovati številne vidike.« In zato »je vsako necelotno fenomenalno stanje izpeljano iz totalnega fenomenalnega stanja, v katerem je zajeto« (Chalmers 538–539). PKn, letnik 46, št. 2, Ljubljana, avgust 2023 110 ti še vedno bili ontološko odvisni od fenomenalne zavesti in še tako natančne nevrološke »slike« umetniških doživljajev bi bile razumljive samo, ker te doživljaje imamo, ker jih poznamo iz izkušnje, iz svoje »fenomenološke« zavesti. Zaključek Kot vsako besedilo je tudi lirične pesmi mogoče, v precejšnji meri pa tudi potrebno, brati na različne načine, z različnimi oblikami pozor- nosti in zavesti. Njihova zgradba in vsebina sugerirata, da se lirično polje, polje celovitega zvočno-semantičnega učinkovanja lahko razgrne samo posebni obliki kvazifenomenalne zavesti, ki ni v radikalni diskon- tinuiteti s temeljnim zavestnim stanjem, katerega lahko opredelimo kot totalno, še bolje pa kot predrefleksivno zavest. Evokativni in kvazifeno- menalni potenciali lirične pesmi lahko izzovejo spremembo v samoob- čutenju v smislu njegove okrepitve: okrepitve »nevidnega ozadja«, ali bolje rečeno, atmosfere, ki preveva fenomenalni svet.9 Te spremembe se dogajajo zaradi miselnih operacij, ki jih ob recepciji zahteva jezi- kovna zgradba lirične pesmi, pa tudi zaradi t. i. nepropozicionalnih vsebin (občutja, čustva, podobe), ki nastajajo ob kvazifenomalnem doživljanju besedila. Vendar so kognitivno določljivi recepcijski pro- cesi samo nujni, ne pa tudi zadostni razlog za okrepitev samoobčutenja, ki je zgolj izkusljivo in deloma opisljivo dejstvo.10 Zaradi kvalitativne razlike med nepredmetno in predmetno zavestjo, spremembe v prvi niso izčrpno (in torej tudi ne znanstveno) pojasnljive zgolj z učinki v 9 Okrepljeno samoobčutenje, močnejše občutje, da sem, je paradoksno v dveh pogledih. Ker ni stvar predmetne zavesti, ne pomeni ostrejše diferenciacije jaza od ostalega sveta, temveč prej nasprotno, zabrisanje njegovih meja in izkušnjo drugačne, sebstvene oblike povezanosti s svetom: participacijo v enotni resničnosti, ki sicer seb- stvo presega, »a tako, da je vsak del njegove izkušene resničnosti povezan z nedoloč- nim ozadjem neizkušene resničnosti« (Neumann 116), ta povezava pa temelji prav na samoobčutju sebstva, ki na neki način sploh omogoča pojavljanje odprte resničnosti in presežne resničnost: »ta presežna neizkusljivost se izraža v nekakšnem numinoznem občutku čudenja nad večno zagonetnostjo, ki spremlja in relativira našo izkušnjo, more pa jo napraviti prosojno in jo spremeniti.« (Neumann 116) Po drugi strani pa je samo na tej sebstveni ravni mogoče zadeti ob radikalno možnost lastne nebiti v njeni absolutni nepredstavljivosti in nemisljivosti, ki zaradi sebstvene prepletenosti z enotno resničnostjo zadeva slednjo v celoti. 10 Pri tem opisovanju je izredno uporaben metaforični in sugestivni metapoetični jezik (npr. v esejističnem pisanju) kot instrument zasilnega premoščanja razlik med dvema tipoma zavesti. Brane Senegačnik: Lirika in antropološka redukcija 111 sferi druge, kakor tudi totalna zavest oziroma samoobčutenje ni izčrpno razložljivo v okviru predmetnega mišljenja. To seveda ne pomeni, da takšne spremembe niso legitimen predmet literarnovednega in tudi znanstvenega (kognitivnega) raziskovanja, le da je slednje tem bolj legitimno in koristno, kolikor bolj se upoštevajo meje njegovega real- nega dosega. Kar lahko dožene, ni algoritem liričnega pesnjenja, tem- več (nekateri) pogoji za njegov obstoj in učinkovanje. Lirična poezija namreč avtentično deluje samo neposredno, ker je inherentno pove- zana s samoobčutjem, s predrefleskivno zavestjo kot osnovnim antro- pološkim dejstvom. S tem pa ni izziv samo literarni vedi, ampak vedno znova zastavlja temeljna vprašanja tudi antropologiji in reduktivnim težnjam v sodobni kulturi. LITERATURA Bowie, Ewen L. »Early Greek Elegy, Symposium and Public Festival«. Journal of Hellenic Studies 106 (1986): 13–35. Calinescu, Matei. Rereading. New Haven, CN; London: Yale University Press, 1993. Chalmers, David J. The Character of Consciousness. Oxford: Oxford University Press, 2010. Davidson, Donald. Essays on Actions and Events. Oxford: Oxford University Press, 2001. Frank, Manfred. Das Sagbare und das Unsagbare. Studien zur französischcen Hermeneutik und Texttheorie. Frankfurt am Main: Suhrkamp, 1989. Frank, Manfred. Selbstgefühl. Eine historisch-systematische Erkundung. Frankfurt am Main: Suhrkamp, 2002. Frank, Manfred. »In Defence of Pre-Reflective Self-Consciousness: The Heidelberg View«. Review of Philosophy and Psychology 13 (2022): 277–293. Halporn, James, W., Martin Ostwald in Thomas G. Rosenmeyer. The Meters of Greek and Latin Poetry. London: Methuen & Company, 1963. Hassin, Ran R., James S. Uleman in John A. Bargh, ur. The New Unconscious. Oxford: Oxford University Press, 2006. Jimenez, Juan Ramón. Izbrane pesmi. Prev. Niko Košir. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1978. Kosovel, Srečko. Zbrano delo I. Ur. Anton Ocvirk. Ljubljana: DZS, 1964. Landy, Joshua. »Mental Calisthenics and Self-Reflexive Fiction«. The Oxford Handbook of Cognitive Literary Studies. Ur. Lisa Zunshine. Oxford: Oxford University Press, 2015. 559–580. Lendle, Otto. Einführung in die griechische Geschichtsschreibung. Darmstadt: Wissen- schaftliche Buchgesellschaft, 1992. Miłosz, Czesław. Življenje na otokih. Ljubljana: ŠOU, Študentska založba, 1997. Neumann, Erich. Ustvarjalni človek. Ljubljana: ŠOU, Študentska založba, 2001. Paz, Octavio. Lo mejor de Octavio Paz. El fuego de cada día. Barcelona: Editorial Seix Barral, 1989. Pedersen, Michael Karlsson. Der lyrische Stoff im Zeitalter der modernen Restauration. Zu einer Theorie und Poetik der stofflichen Stimmung im Werk Max Kommerells, PKn, letnik 46, št. 2, Ljubljana, avgust 2023 112 Emil Staigers, Wilhelm Lehmanns und Karl Krolows (1930–1965). Institut für Kulturwissenschaften, Süddänische Universität Dissertation. September 2016. Splet. Dostop 9. 3. 2023. Preyer, Gerhard. »New Outline of the Philosophy of the Mental. A Sketch«. Ruch Filozoficzny 75.2 (2019): 145–170. Schacter, Daniel L., Daniel T. Gilbert in Daniel M. Wegner. Psychology. 2. izd. New York, NY: Worth Publishers, 2010, 188. Senegačnik, Brane. Paralipomena poetica. Ljubljana: Literarno-umetniško društvo Literatura, 2004. Senegačnik, Brane. Dežela, ki je ni na zemljevidu. Lirični vidiki antropologije. Ljubljana: Inštitut Nove revije, zavod za humanistiko, 2019. Vermeule, Blakey. »The New Unconscious. A Literary Guided Tour«. The Oxford Handbook of Cognitive Literary Studies. Ur. Lisa Zunshine. Oxford: Oxford University Press, 2015. 463–482. Wolf, Werner. »The Lyric: Problems of Definition and a Proposal for Reconceptualisation«. Theory into Poetry. Ur. Eva Müller -Zettelmann in Margarete Rubik. Amsterdam: Rodopi, 2005. 21–25. Žunkovič, Igor. »Ali je nevroznanost rešila humanistiko? Revizija razmerja med nevro- znanostjo in literarno vedo pet let kasneje«. Jezik in slovstvo 61.1 (2016): 101–112. SPLETNI VIRI – LEKSIKONI Collins Dictionary Online. Splet. Dostop 6. 3. 2023. . Dictionary.com. Splet. Dostop 6. 3. 2023. . Encyclopedia Britannica Online. Splet. Dostop 6. 3. 2023. . Merriam-Webster Online. Splet. Dostop 6. 3. 2023. . Oxford Reference. Splet. Dostop 6. 3. 2023. . Wiktionary. Splet. Dostop 6. 3. 2023. . Brane Senegačnik: Lirika in antropološka redukcija 113 Lyric Poetry and Anthropological Reduction Keywords: theory of poetry / lyricism / lyric poem / the self / cognitive literary science Lyric poetry becomes harder to understand and increasingly marginalized due to various forms of anthropological reduction in contemporary culture (the “semanticization” of poetry, the sociologization of the cultural horizon, the neurocognitive interpretation of literature). It is also in an uneasy relationship with the main currents in literary studies, which, by its very nature, tends to establish “fixed” truths and facts about a poem, through description and research of its formal features, as well as its semantics, both “internal” and “external”: its intertextual references, its cultural, social and historical back- ground. While this is undeniably relevant, it leaves aside the overall effect and event-essence of lyric poetry, and thus its ontological horizon. Underlying these difficulties is the incompatibility of the dominant epistemological and cultural paradigms, which rely on objectual consciousness (representations and self- representations), and the direct language of lyric poetry, which oper- ates on the pre-reflective (non-objectual) consciousness by which the self is in relationship with itself and with reality as a whole. 1.01 Izvirni znanstveni članek / Original scientific article UDK 82.0-1 DOI: https://doi.org/10.3986/pkn.v46.i2.06